Vonnak Dvoje smrti
umil, jo nahranil, odpeljal na sonce in ji uredil obroke. Pokazal pred sosedi, da je ni pustil na cedilu, da dobiva boljšo oskrbo, ker pošilja domov veliko denarja, pravzaprav je tudi to požrtvovalnost. Andrij je zavzdihnil in odpravila sva se, spalni vagon je zgolj za drobiž prevozil pol države, od mesta do mesta, od Munkacsa do Mariupola. V mojih očeh s temnimi podočnjaki je drdrala brezizhodnost, na sedežih iz umetnega usnja so se srebrila senca potnikov. Spala sva stisnjena med stotinami ljudi in komaj čakala, da naju ob zori na enem izmed starih sovjetskih vlakov prebudi slab zadah iz ust nekoga drugega. Vlak je upočasnil vožnjo in razprostrl pred nama jesensko pokrajino. Andrij se je zjutraj med lovljenjem ravnotežja enakomerno obril pred straniščnim ogledalom, zarošenim od urina, vendarle sva šla obiskat smrt. Ni govoril. Zaman se je že pred nekaj meseci sprijaznil z mislijo, da prihaja zadnji del igre, ko je prišel čas, pa še vedno ni prenesel novice, ki je visela v zraku. Tudi obraz se mu je skorajda ohladil od odrevenelosti, sploh mu ni bilo mogoče ničesar reči. Zavidala sem mu prespano noč, to, da je točno vedel, kam gre in kaj ga čaka na koncu. Zato sem doma tudi jaz šla vsak dan k mami v bolnišnico, čeprav ona za to ni več vedela. Medtem ko sem ji masirala mrzla stopala, sem razmišljala o tem, da tisti, ki hodijo v cerkev, gotovo bolje prenašajo rituale oddelka za intenzivno nego, uslužno obnašanje in vsakodnevno umivanje. To, da samo buljiš predse, poslušaš piskanje in se strogo ne oziraš na postelje svojih sosedov, ker bi ti mogoče malo odleglo, če bi ležeči tam izgledali še slabše od tebe. Mamini nohti na nogah so bili ognjeno rdeči, na njenem mlahavem obrazu pa skoraj ni bilo opaziti starosti. Samo če si poškilil v njena usta, si lahko videl obrabljene zobe, tolažilni dokaz, da je vseeno dovolj dolgo živela in je vsaj navznoter stara. Nalakirani nohti na nogah so res nori, kričeče cvetijo, bledo vijolično, rumenkasto in sivkasto telo pa se preveša v smrt. Možganske sfere so se razkrajale ena za drugo: možganski krči so zaman poskušali iztisniti oslabelo, razkrajajočo se kri. Zdravnik je poročal iz dneva v dan, da ne bo več mogla govoriti, motorične funkcije gredo h koncu, spomin je kaput, počasi bo nastopila možganska smrt. Pešačila sva po blatni vaški cesti od železniške postaje do hiše z mrličem. Nikoli ne bi verjela, kako lepa ženska je bila, je rekel Andrij, kako zlobna in ponosna na to, da je bil njen ljubimec primarij iz lokalne bolnišnice, in, vsaj jaz tako mislim, tudi neke vrste oficir NKVD. Nikoli ni nikomur povedala, da ga ljubi. V mojih sanjah je bila mrtva, z mamo sva šla na njen grob, prinesla vodo za rože, ko je zazvonil telefon, mama mi ga je potisnila v roke, klicala je babica, njen glas pa je bil poln očitkov.
Skrbi jo, je rekla, da je marmor v barvi mesa na njenem grobu strohnel in je videti, kot da bi bilo njeno ime z zlatimi črkami vgravirano v njo samo. Treba ga je pobeliti. Ko sva prispela, je bila še živa, hiša pa je bila že težka od sopare jedi, sorodniki so se zbirali, tudi v takšnih trenutkih je treba jesti. Starka se je skoraj izgubila pod pernicami na postelji, ritem njenega sopihanja je bil srhljivejši od tiktakanja ure v prazni sobi ponoči. Družina jo je opazovala, v trenutku njenega vdiha je strah malo popustil, v tišini med čakanjem na izdih, ki se je zavlekla, pa so se živci vseh ponovno napeli. Nezavedno so vdihnili zrak skupaj z njo, v istem ritmu, tako kot starši posnemajo žvečenje svojih otrok med njihovim hranjenjem. Pri nas doma ni bilo tako, nič ni tako delovalo. Morali smo se odločiti, kdaj bo mama zares, uradno, umrla, kajti če je konec z možgani, potem tudi zakon povesi glavo, telo ne šteje, komisija za etiko se sestane in podpiše, da je res tako. Nato izvlečejo cevke. Pravzaprav so vprašali, kdaj bi bilo najbolje za drago družino, komisija se lahko sestane že čez nekaj ur, kadar koli lahko spišejo papirje, zato naj povejo, ko bodo pripravljeni. Nato bo padla zavesa, organe bodo dali v nekoga drugega, preostanek telesa pa previdno položili v zaprto krsto. Na koncu so moji bratje poklicali tudi duhovnika, če za nič drugega, zato, ker se tako spodobi in če je vendarle treba še kaj poravnati, zadnji naj zapre vrata in ugasne luč. Ko je prišel čas, smo jo obstopili. Njen obraz še ni odrevenel in ni postal čisto tuj, srce je še piskalo. Ta trenutek je že presegel smrt, bila je brezoblična, mi pa smo nemočno stali čakajoč, da to ne bo več naša stvar. Še dobro, da obstajajo mrliški list in izvidi, hladno posredovanje države, da lahko obkljuka seznam opravil. Samo naj pri vsakem podpisu ne zabrenči sum, da je šlo za umor. Pri Andrijevih se je zjutraj oglasil apatičen družinski zdravnik. Ni še treba hiteti, je rekel, naj samo lepo počakamo, mirno gremo lahko po krsto ali k maši, več kot pol dneva pa po njegovo vendarle ne bo več trajalo. Tako ali tako mu ne bi uspelo priti še enkrat, po tej luknjasti cesti bi tudi z rešilcem trajalo več ur. Tiho je dodal, naj pokličemo njegovega asistenta, ki bo mogoče lahko priskrbel injekcijo iz bolnišnice, da se bo razkroj začel počasneje, ne pa, ko bo še ležala na mrtvaškem odru v dnevni sobi, in odšel. Zgodaj zvečer je potem res vzdihnila samo še enkrat in je bilo konec. Takrat sva že deset ur lupila repo in izmenično poslušala, ali bo še prišel naslednji vdih. Andrij je stal v polmraku na lestvi in čistil nadstrešek, saj jutri zvečer, ko bodo začeli bedeti pri mrliču, ne sme biti nereda, drugače bo o tem govorila vsa vas. Čisto dvorišče, pospravljena hiša, umit mrlič. Babico so slekli in asistent ji je vbrizgal injekcijo. Glavo so ji prevezali z ruto, da se ji ne bi odprla usta,
- Page 1: Vonnák Diána: Látlak, Jelenkor,
umil, jo nahranil, odpeljal na sonce in ji uredil obroke. Pokazal pred sosedi, da je ni pustil na cedilu,<br />
da dobiva boljšo oskrbo, ker pošilja domov veliko denarja, pravzaprav je tudi to požrtvovalnost.<br />
Andrij je zavzdihnil in odpravila sva se, spalni vagon je zgolj za drobiž prevozil pol države, od mesta<br />
do mesta, od Munkacsa do Mariupola. V mojih očeh s temnimi podočnjaki je drdrala brezizhodnost,<br />
na sedežih iz umetnega usnja so se srebrila senca potnikov. Spala sva stisnjena med stotinami ljudi<br />
in komaj čakala, da naju ob zori na enem izmed starih sovjetskih vlakov prebudi slab zadah iz ust<br />
nekoga drugega. Vlak je upočasnil vožnjo in razprostrl pred nama jesensko pokrajino. Andrij se je<br />
zjutraj med lovljenjem ravnotežja enakomerno obril pred straniščnim ogledalom, zarošenim od urina,<br />
vendarle sva šla obiskat smrt. Ni govoril. Zaman se je že pred nekaj meseci sprijaznil z mislijo, da<br />
prihaja zadnji del igre, ko je prišel čas, pa še vedno ni prenesel novice, ki je visela v zraku. Tudi obraz<br />
se mu je skorajda ohladil od odrevenelosti, sploh mu ni bilo mogoče ničesar reči. Zavidala sem mu<br />
prespano noč, to, da je točno vedel, kam gre in kaj ga čaka na koncu.<br />
Zato sem doma tudi jaz šla vsak dan k mami v bolnišnico, čeprav ona za to ni več vedela. Medtem ko<br />
sem ji masirala mrzla stopala, sem razmišljala o tem, da tisti, ki hodijo v cerkev, gotovo bolje<br />
prenašajo rituale oddelka za intenzivno nego, uslužno obnašanje in vsakodnevno umivanje. To, da<br />
samo buljiš predse, poslušaš piskanje in se strogo ne oziraš na postelje svojih sosedov, ker bi ti<br />
mogoče malo odleglo, če bi ležeči tam izgledali še slabše od tebe. Mamini nohti na nogah so bili<br />
ognjeno rdeči, na njenem mlahavem obrazu pa skoraj ni bilo opaziti starosti. Samo če si poškilil v<br />
njena usta, si lahko videl obrabljene zobe, tolažilni dokaz, da je vseeno dovolj dolgo živela in je vsaj<br />
navznoter stara. Nalakirani nohti na nogah so res nori, kričeče cvetijo, bledo vijolično, rumenkasto<br />
in sivkasto telo pa se preveša v smrt. Možganske sfere so se razkrajale ena za drugo: možganski krči<br />
so zaman poskušali iztisniti oslabelo, razkrajajočo se kri. Zdravnik je poročal iz dneva v dan, da ne bo<br />
več mogla govoriti, motorične funkcije gredo h koncu, spomin je kaput, počasi bo nastopila<br />
možganska smrt.<br />
Pešačila sva po blatni vaški cesti od železniške postaje do hiše z mrličem. Nikoli ne bi verjela, kako<br />
lepa ženska je bila, je rekel Andrij, kako zlobna in ponosna na to, da je bil njen ljubimec primarij iz<br />
lokalne bolnišnice, in, vsaj jaz tako mislim, tudi neke vrste oficir NKVD. Nikoli ni nikomur povedala,<br />
da ga ljubi. V mojih sanjah je bila mrtva, z mamo sva šla na njen grob, prinesla vodo za rože, ko je<br />
zazvonil telefon, mama mi ga je potisnila v roke, klicala je babica, njen glas pa je bil poln očitkov.
Change language