winter/zima 2004/2005 - Pavlova hiša

Prilagojena Avstrija. Šibki poraženci se pogosto jezikovno prilagodijo
zmagovalcem. Pri nas v Avstriji so leta 1945 črtali besedo „nemščina“
iz šolskih spričeval. Ocene so razdelili v „poučevalnem jeziku“.
Želeli so se deklarirati kot poraženec in premaganec in obnašati se
pridno pred zavezniki. Obratno je bilo v Avstriji leta 1918, ostanek
republike, zainteresiran (in politično so se vse stranke enoumno
odločile tako) postati Nemška Avstrija (Deutsch-Österreich), ampak
zavezniki tega niso dopustili. Leta 1938 je bilo tako daleč in takrat
je za Avstrijce severna nemščina zvenela kot tuji jezik, ampak kar je
prišlo iz Nemčije, so občudovali in večina je to na veliko prevzela. To
je veljalo še dolgo v povojnem času. Če so ljudje nakupovali v trgovini
in so imeli na razpolago nemški proizvod, potem je bilo jasno, da je
bil boljši od avstrijskega, ki je imel visoko kakovost. Tako ubogljivi
so lahko Avstrijci. In to gre tako naprej. V že zdavnaj minulih časih
so vsi otroci, vsi mladoletniki v Avstriji, če so nekaj imeli za dobro,
rekli „das ist klass“ 1 (to je odlično). Leta 1938 je iz tega postalo „das
ist toll“ („to je blazno“). To je bil očiten uvoz iz severne Nemčije.
„Toll“ („dobro“) pomeni „jut“ 2 („dobro“). Danes morajo seveda biti
up to date in rečejo „cool“. Danes so kul. To pomeni, da občudovanje
nemščine prehaja v oboževanje angleščine in amerikanščine iz ZDA.
Od routpraissinka do kouča. Zdi se mi kot podrejanje samega sebe, če
v medijih in na prostorih za reklame slišimo in vidimo mešani jezik,
tako imenovani „Engleutsch“ (anglemščina/nemgleščina). Ni več
viškov, ampak samo še highlights. Tudi ni več cestnine za tovornjake,
ampak neizrekljivi kuli roadpricing, routpraissink, izgovarjati z
angleškim r-jem. Pred kratkim sem v graški slaščičarni pokazal
na kolač z vprašanjem, kaj je to. Izkazalo se je, da je bil „Maroon“ (z
angleškim r-jem). Kaj je to, sem vprašal. Bil je kostanjev kolač. Zakaj so
tam kolač imenovali „Maroon“, do danes ne vem, razen razlage, da zveni
angleško. „maroon“ pa ne pomeni kostanj, ampak največ temno rjav, v
slovarju pomeni tudi raketo kot svetilni signal ali pa črnskega sužnja, ki
je pobegnil, ampak vsekakor ne kostanj 3 . To je tako kot s „handy-jem“
(mobilnim telefonom), ki samo zveni angleško, ampak ni.
Enako je z graškim mladinskim gledališčem Next Liberty. Ponosni
izumitelji tega imena so s tem hoteli povedati, da se igra zraven
graškega kipa svobode, tako imenovanega svetlobnega meča. Za
Angleže ali Američane pa pomeni „next liberty“ naslednja svoboda,
približno tako kot naslednji tramvaj. Ampak zveni angleško in zaradi
tega je boljše.
Obstaja odločba štajerskega deželnega zbora, v kateri piše, kaj vse
je treba storiti, da bi delovali spolno nevtralno. Kako se imenuje ta
sklep? Imenuje se „Gendermainstreaming“. Ali ni to kul? Ampak je
še stopnjevanje. Jezik športa je močno prepleten z angleščino, to je
zgodovinsko pogojeno. Učitelj športa je že dolgo čas trener. Kot je
znano, obstajajo trenerji v mnogih vrstah športa, ampak ta beseda
danes ni več dovolj angleška, že nekaj časa se trener imenuje coach
- kouč je za Avstrijce posebno lahko izgovoriti. Torej je kouč boljši
od bolj imenitno zvenečega trenerja. Kouč kouča svoj team. Ta izraz
pa obstaja tudi za voditelji tečajev. Če tak voditelj tečaja v neki regiji
vodi skozi večer, potem je tam, kot sem pred kratkim bral, „regionalni
coaching-večer“ („Regionalcoachingabend“). Tako enostavno je to.
Avstrijska kolonialna angleščina. Da se mora avtobus, ki vozi med
dvema krajema, imenovati shuttlebus, je zdavnaj znano. Da moramo,
če tuje nakupujemo ali tuje oddamo, reči, da je to, kar delamo
„outsourcen“, tudi ni več popolnoma novo. Samo ne vem natančno,
kako moram zdaj reči. Jaz sourcam out ali jaz outsourcam? Sem
outsourcal je že bolj jasno. Saj pa tudi ne vem, ali moram reči, jaz
loadam down ali jaz downloadam. Ampak daunloudn je vsekakor
zelo avstrijsko in zaradi tega zelo priljubljeno. Sem radoveden, kaj
bo odločila velika komisija za pravopis. Saj so razglasili, da bodo vse
poenostavili, za ubogega otroka, tudi za nas uboge odrasle bo strašno
komplicirani pravopis nemškega jezika veliko lažji. Kako bodo
to novo nemščino v pravopisu poenostavili? Saj ne bodo angleške
ortografije besede highlight pustili, saj je to preveč zapleteno, pisati
„highlight“, tega nihče ne more zahtevati od nas. Tako bo verjetno
postal hailait. Angleži niso tako primitivni, da bi svoj jezik pisali
v fonetičnem zapisu, mi bomo delali to za njih, ker smo mi zgubili
vojno. Ljubimo svojo kolonialno angleščino, kakor obstaja tudi v
Keniji in Bangladešu in na otokih Fidži. Tam so povsod kolonialni
jeziki z nekim odtenkom in to se razširja tudi pri nas. Ker to podobno
poteka tudi v Nemčiji, je rekel Walter Jens, eden od novih izdelovalcev
jezika, da ne obvladajo več nemščine in da še ne znajo angleščine.
Z izgubo jezika in misli. Živimo v tej vmesni fazi, vsaj če opozarjamo
na naš javni jezik. To je mešanica med važenjem in prilagajanjem.
Pred kratkim je direktor gledališča Burgtheater Klaus Bachler
odgovoril na vprašanje, kako premagati v gledališču napredujočo
duševno pustoto: „S tem, da se učimo zgodovino preko literature, s
tem, da v poslu ravnamo pošteno in solidarno, s tem, da poskusimo
izražati stališče, s tem, da poskusimo več spoznati in spregledati in s
tem prispevati k spoznanju drugih. Živimo v ogromni izgubi jezika,
ki ima za posledico izgubo pojma. Tu so pesništva izvir in mera. V
tem smislu je gledališče danes že skoraj v situaciji rezervata.“
Jezik je povezan z mišljenjem. Če se zgubi jezik, če se osiromaši,
postane bolj plitev, potem se zgubijo tudi pojmi. Izguba jezika je
24