16. obÄinski praznik 18

18 

b r e z p l a č n o g l a s i l o O B Č I N E M U TA 

maj 2010 letnik VII številka 18 

16. OBČINSKI PRAZNIK 

občina 

javni zavodi 

društva 

župnija 

trgovina 

intervju 

mladi talenti 

kultura 

nekoč in danes 

spominjamo se jih 

naša potepanja 

križanka 

priloga: Občina Muta vabi na prireditve ob 16. občinskem prazniku

uvodnik 

Drage občanke, spoštovani občani! 

V letošnjem letu občina Muta praznuje že 

16. občinski praznik. 

Glede na dejstvo, da se je novi termin 

praznika zelo dobro »prijel«, smo za praznovanje 

tudi tokrat izbrali zadnja dva vikenda v 

mesecu maju. Odbor za pripravo občinskega 

praznika nam je pripravil pester in raznolik 

program, tako na kulturnem kot tudi na športnem 

(in še katerem) področju. Zagotovo pa 

ne bo manjkalo zabave za naše najmlajše. 

Letos je praznovanje občinskega praznika 

v veliki meri posvečeno Pihalnemu orkestru 

Muta, ki praznuje 115-letnico aktivnega 

in uspešnega delovanja. Ob tem pa bomo 

na slavnosten način obeležili tudi 20-letnico 

delovanja Društva invalidov Muta. 

Spoštovane občanke in občani! Ker je 

občinski praznik tudi priložnost, da spregovorimo 

o načrtih, o vizijah in strategiji, ki smo 

si jo tokrat zastavili s sprejetim proračunom 

za leto 2010, bi vam rad predstavil najpomembnejše 

projekte, ki se zaključujejo, ki so 

v fazi izvajanja, in projekte, ki se bodo zaključili 

v naslednjih letih. 

Tudi v letošnjem proračunu je glavnina 

investicijskih proračunskih sredstev namenjena 

projektom, ki se tičejo komunalne infrastrukture, 

in seveda tistim projektom, ki so 

sofinancirani s strani državnega proračuna. 

V nadaljevanju bi rad nanizal nekaj najpomembnejših 

projektov za našo lokalno 

skupnost. Proračun, ki smo ga sprejeli na 27. 

redni seji, 30. 3. 2010, znaša 4.573.981,16 € in je 

za 36,8 % večji kot rebalans iz preteklega leta. 

Odhodki v letu 2010 pa znašajo 4.869.252,72 

€ in so za 37,5 % povečani glede na preteklo 

leto. Da bomo v letošnjem letu lahko realizirali 

vse projekte iz investicijskih programov 

ter poravnali obveznosti, ki nam jih nalaga 

država do javnih zavodov in ustanov, smo se 

morali zadolžiti za 190.000,00 €. 

Ključni projekti v letošnjem letu so: 

• KOCEROD: skupni projekt dvanajstih 

občin, poskusno obratovanje regijskega 

odlagališča odpadkov je načrtovano za 

konec leta 2010. 

• SE 3: novo stanovanjsko naselje, načrtovanih 

50 bivalnih enot. Projekt je razdeljen 

na dve fazi, prva faza zajema 10 individualnih 

enot, 4 dvojčke in 4 trojčke, nakup 

zemljišč za ureditev infrastrukture. 

• Drava kot priložnost – skupni projekt 

občin zgornje Dravske doline, nosilec 

projekta je Občina Radlje ob Dravi. 

• Čiščenje povodja reke Drave, odkup zemljišč 

za prečrpavališče za čistilno napravo, 

pridobivanje gradbenega dovoljenja. 

• Projekt kolesarske steze trbonjski 

most–Vrata. 

• Kolesarska steza Gortina–odcep Bistriški 

jarek. 

• Zaključek del, ki so se izvajala v letu 2009 

(Cesta ob potoku, ulica Ob Bistrici – spodnja 

Muta). 

• Projektna dokumentacija (PGD, PZI) za 

izgradnjo povezovalne ceste in ureditev 

krožišča na regionalni cesti G-1 na Gortini. 

Proračun, ki smo ga uskladili, uravnotežili 

in sprejeli na občinskem svetu v mesecu 

marcu, je uravnotežen, realen in dokaj razvojno 

načrtovan in z gotovostjo lahko trdim, da 

ga bomo s skupnimi močmi tudi realizirali. 

Še vedno pa lahko ugotavljamo, da je gospodarsko-ekonomska, 

finančna in socialna 

situacija tudi v letu 2010 izredno težka, vendar 

se počasi že kažejo znaki gospodarske 

rasti in s tem tudi oživljanje gospodarstva. 

Upamo, da bomo počasi vendarle prebrodili 

krizo, ki je prizadela tudi naše območje, predvsem 

najranljivejši sloj občank in občanov. 

Zaradi tega »strnimo vrste«, bodimo optimisti 

in verjamem, da bomo s skupnimi močmi 

prebrodili tudi krizo. 

Spoštovani, pred nami je občinski praznik, 

vabim vas, da se ga udeležite v čim večjem 

številu, se poveselite in pozabite na vse 

tegobe, ki nas trenutno pestijo. 

V letošnjem letu veljajo posebne čestitke 

vsem društvom, ki praznujejo pomembne 

obletnice. Ob 115-letnici Pihalnega orkestra 

Muta in 20-letnici Društva invalidov Muta 

ne smemo pozabiti niti na 15 let delovanja 

Ženskega pevskega zbora Klasje in Društva 

gobarjev Ježek. Vsem iskrene čestitke! 

Vsem občankam in občanom pa čestitam 

za naš 16. občinski praznik! 

Župan Boris Kralj 

Prisrčne čestitke Pihalnemu 

orkestru Muta za njihov častitljivi 

jubilej z željo, da bi nas še dolga 

leta razveseljevali s svojimi 

odličnimi nastopi in koncerti! 

Izdajatelj: Občina Muta. Glavna in odgovorna urednica: Majda M. Lesjak. Člani uredništva: Lidija Verdnik, 

Marija Omulec, Kristl Valtl. Lektoriranje: Majda M. Lesjak, prof. 

Fotografije: Nejc Jeznik, Kristl Valtl, Timotej Koležnik, Marko Merčnik, arhivi organizacij in družinski arhivi. 

Na naslovnici: Letošnje prvomajsko kresovanje na sp. Muti (foto: Drago Verdnik) in Pihalni orkester Muta (foto: Izi foto). 

Založnik: Exfer, d. o. o. Naklada: 1300 izvodov. Leto: maj 2010. Uredništvo si pridržuje pravico pregleda, izbire in krajšanja člankov ter 

spremembe naslovov. Glasilo je vpisano v razvid medijev Ministrstva za kulturo pod št. 764. 

Mučan

uvodnik, občina 

Beseda urednice 

Spoštovani! 

Pred nami je 16. občinski praznik, 

pot do vas pa je našla že 18. številka 

Mučana. 

Čas mineva hitreje, kot si upamo 

priznati. Dogodki drvijo mimo nas in 

včasih jih sploh ne opazimo. Mi pa smo 

z vašo pomočjo skušali iz nekega časa 

ponovno izluščiti posamezne drobce, 

ki so vredni, da jih podoživimo in podelimo 

z vami, dragi bralci. 

Seveda smo znova veliko pozornosti 

namenili občinskemu prazniku, 

občinskim nagrajencem in obletnicam 

naših društev. Ker pa je za nami prva 

vseslovenska čistilna akcija, ki smo se ji 

množično pridružili tudi občani Mute, 

vam tudi ta dogodek podrobneje 

predstavljamo. Sicer pa vam znova ponujamo 

sveže vsebine v že ustaljenih 

rubrikah. Upamo, da boste v njih našli 

tudi kaj zase, morda pa bodo tudi navdih 

za vašo ustvarjalnost. 

Iz uredništva vam želimo še veliko 

dobrih misli, prijaznih pogledov in še 

lepših besed! Naj jih bo dovolj za ves 

preostanek leta, ki je še pred nami! 

Majda M. Lesjak 

Očistili smo Slovenijo v enem dnevu 

V soboto, 17. aprila, je potekala prva vseslovenska čistilna akcija 

»Očistimo Slovenijo v enem dnevu«. Organiziralo jo je društvo 

Ekologi brez meja, ki je akcijo načrtovalo osem mesecev. 

Pri načrtovanju akcije je sodelovalo preko 1000 prostovoljcev, 

ob izvedbi pa se je vanjo vključilo 206 od 210 slovenskih občin. 

Čistili smo več kot 7000 divjih odlagališč v celotni Sloveniji in 

številne razpršene odpadke. V akcijo je bilo vključenih več kot 

250.000 prostovoljcev, ki so zbrali 60.000 m³ odpadkov. 

Ponosni smo, da je v akciji sodelovala tudi naša občina. Še 

posebej se moramo zahvaliti posameznim društvom, organizacijam 

in prizadevnim občanom. Osnovna šola Muta je z organizacijo 

čiščenja in številčno udeležbo otrok in staršev pokazala 

svojo skrb za ekološko vzgojo naših najmlajših. 

In še nekaj utrinkov: 

Akcije se je udeležilo precejšnje število upokojencev 

Tudi gobarjem ni vseeno, kako čisti so naši gozdovi 

Muto so pomagali čistiti tudi naši srednješolci 

Osnovna šola je s sodelovanjem v akciji pokazala svojo 

skrb za ekološko vzgojo naših otrok 

Mučan 

1

občina 

Učenci so poskrbeli tudi za lepši izgled šole in njene okolice 

Čistili smo tudi 

manjše pritoke k 

Bistrici 

Skupaj smo očistili obrežje Bistrice 

Tudi Dobrava, ki so jo »prečesali« naši osnovnošolci, je skrivala veliko 

nesnage 

Lovci so se na 

čiščenje podali kar 

s traktorjem 

Nabrali so se kupi nesnage 

Po napornem delu je napočil čas za zasluženo malico 

2 Mučan

občina, vrtec 

Zbranim se je za sodelovanje v akciji zahvalil tudi župan Boris Kralj 

Občina se je udeležencem akcije zahvalila s spominskimi smetišnicami, 

ki jih je za to priložnost izdelal Ludvik Jerčič 

Hvala vsem sodelujočim! 

Občinska uprava 

Ob zaključku akcije je zazvenela še Nejčeva harmonika 

Otroci in zaposleni v Vrtcu Muta bomo zaključek 

šolskega leta posvetili 80. rojstnemu dnevu vrtca 

Mučan 

V šolski kroniki Državne osnovne šole 

Muta na str. 23 za šolsko leto 1929/30 

o otroškem vrtcu beremo: 

»S pomočjo Ciril-Metodove družbe v Ljubljani 

se je posrečilo urediti prostore za otroški 

vrtec. Vrtec je bil otvorjen že v začetku šolskega 

leta, ni pa mogel pričeti z delovanjem. Šele 

8. februarja 1930 je bila kot otroška vrtnarica 

imenovana novinka gdč. Špes Elizabeta iz 

Maribora. 

Vrtec je pohajalo dnevno približno 30 

otrok. Dne 4. maja pa je bila gori imenovana 

vrtnarica premeščena v Studence pri Mariboru, 

namesto nje je došla ga. Holcar Marija iz 

Kamnika, istotako novinka. Ker v šoli primanjkuje 

prostorov, je vrtec naseljen v hiši vdove 

Kosove na Muti.« 

To besedilo je zapisano v spominski listini, 

ki smo jo dobili za 70. rojstni dan Vrtca 

Muta, 17. novembra 2000, od župana Iva 

Draušbaherja. Tudi on je obiskoval vrtec 

na Muti in kot reven deček doživljal krivice. 

V času županovanja je rad prišel v vrtec in 

vedno poudaril, da morajo vsi otroci dobiti 

najboljše. V tem času se je naš vrtec povsem 

notranje posodobil. Igralnice smo 

opremili z novim pohištvom, preuredili 

sanitarije, odprli jaslični oddelek, postavili 

igralo na igrišču in ograjo okoli vrtca. 

Otroci vrtca z vzgojiteljicama, leta 1959 

Kronika Vrtca Muta se je pričela pisati 

1962. leta, takrat je kot vzgojiteljica pričela 

svoje delo Barbara Waltl in nadaljevala 

svojo strokovno pot kot pedagoški vodja 

vrtcev v občini Radlje. 

3

vrtec 

Otroci vrtca z vzgojiteljicami, 50 let kasneje 

Leta 1935 se je vrtec preselil na sp. 

Muto, v stavbo, kjer je sedaj godbeni 

dom, leta 1941 pa znova na zg. Muto, v 

hišo na Gortinski cesti 3, pred sedanjim 

vrtcem, s popolnoma novo opremo. 

Takrat je vrtec deloval v nemškem jeziku. 

Med vojno, od leta 1943 do oktobra 

1944, je delala v vrtcu ga. Herta, ki nas je 

obiskala junija 1995. 

Kot deklica sem hodila v vrtec na 

Muti v letih 1958–1960. Spominjam se 

majhne garderobe, predsobe, sobe s 

črnim klavirjem, velike igralnice s srebrno 

pečjo in manjše igralnice, v kateri 

sem bila tudi jaz. Moje vzgojiteljice so 

bile Nika, Zinka Smolar in Justina Šeško, 

kasneje moja učiteljica in sodelavka. 

Na dvorišču smo imeli gugalnice, pred 

nami je bil velik park gospe Pajek, po 

katerem je bilo prepovedano hoditi. Ob 

leseni ograji, ki je mejila na lesene ute in 

gostilno Zajnadler, pa je pomladi dišal 

jasminov grm. 

Pa še oddelek na sp. Muti 

Park je kasneje nudil zavetje in prostor 

za igro številnim generacijam otrok. 

Kot vzgojiteljica sem jih učila imena dreves, 

opazovali smo njihovo rast in tudi 

podiranje, saj smo potrebovali prostor 

za šolo. V garderobi vrtca imamo lepo, 

leseno omaro. Ko se z otroki pogovarjamo 

o kulturni dediščini, jo ponosno 

predstavim, saj je iz mojega vrtca. 

Število otrok se je večalo, zato je bil 

v jeseni 1972 pripravljen nov montažni 

vrtec, ki je sprejel tri skupine otrok, naslednje 

leto pa je bil že zaseden in tako 

je vse do danes. V šolskem letu 1979/80, 

štiri leta od moje zaposlitve na Muti, 

smo odprli oddelek vrtca v sedanji sejni 

sobi Občine Muta. Deset let sem vsako 

jutro vodila Medvedke – male šolarje po 

nepokritih stopnicah v veliko igralnico, 

pa dol na igrišče, v gozd, na travnik, pa 

spet nazaj h kosilu, in še enkrat domov. 

Sodelavka Urška mi je povedala, kako 

ponosna je bila, da je bila Medvedek, 

ker je bilo to nekaj posebnega. Veliko 

teh otrok je sedaj že staršev in njihovi 

otroci prihajajo v vrtec, jaz pa sem že 

postala babica. 

Maja 1982 se je odprl oddelek vrtca v 

bloku na sp. Muti, nato sta bila nekaj let 

dva oddelka, sedaj prostor ustreza normativom 

enega oddelka. Vzgojiteljica 

Martina že od vsega začetka rada hodi 

v službo na sp. Muto. 

Vrtec Muta je bil priključen k osnovni 

šoli leta 1964. Vedno so nas ravnatelji, 

učitelji in drugi delavci šole imeli za svoje 

in tako je še danes. Sedaj ko sta šola in 

vrtec povezana, je po veznem hodniku 

tako enostavno iti k telovadbi v telovadnico, 

prepevat v glasbeno učilnico, v 

knjižnico po novo pravljico, v avlo na 

lutkovno predstavo, ali pa kar skozi šolo 

na igrišče. 

Sedanji vrtec je star že 40 let, zato 

nujno potrebuje nova okna in fasado, 

saj bo tako na zunaj veliko lepši in toplejši. 

Že tretje leto smo ekovrtec, zato 

želimo varčevati tudi pri energiji. 

Letos imamo oddelek vrtca tudi v 

šoli. Tako smo zagotovili vzgojo in varstvo 

vsem otrokom, ki so se želeli vključiti 

v vrtec. Pogoji dela v našem vrtcu so 

ustrezni, odnosi so dobri, tako, da radi 

delamo in živimo skupaj. Biti vzgojiteljica 

in pomočnica ravnateljice v Vrtcu 

Muta je preprosto lepo, saj rada opravljam 

svoje delo. 

V vseh letih dela v vrtcu se spreminjamo, 

želimo več, iščemo nove, prijazne 

oblike in vsebine dela. Vedno pa so 

na prvem mestu otroci, ki radi prihajajo, 

so srečni, zadovoljni in mi z njimi. Zagotavljamo 

jim dobre pogoje za igro in 

učenje, zdravo in pestro prehrano, ustrezen 

počitek, pa tudi različne dejavnosti, 

v katerih radi soustvarjajo. 

Sedaj se veselimo pomladi, vpisujemo 

otroke za novo šolsko leto in se že 

pripravljamo na 80. rojstni dan našega 

vrtca, ki ga bomo praznovali 15. junija 

ob 17. uri v telovadnici. 

Skupaj lažje rastemo, zato pridite 

na naše praznovanje tudi vi, prijazno 

povabljeni! 

Metka Pavlič 

4 Mučan

vrtec 

Pomladni dan v našem vrtcu 

Vrtec je ustanova, ki ne skrbi samo 

za varstvo otrok, ampak predvsem 

vzgaja in izobražuje. Je otrokov življenjski 

prostor, kjer se otrok aktivno uči, pridobiva 

vrednote in razvija sposobnosti 

za življenje. 

Prav zaradi tega smo se v Vrtcu 

Muta v letošnjem šolskem letu vključili 

v projekt Pomladni dan v Evropi. S svojim 

delom smo želeli otrokom s primernimi 

vsebinami omogočiti doživljanje 

in spoznavanje družbenega okolja, kjer 

živijo in rastejo. 

Otroci so najprej spoznali bližnje 

družbeno življenje. Spoznavali smo 

drug drugega, družino, dom in vrtec, 

se pogovarjali o enakovrednosti in spoštovanju 

med seboj ter o njihovi pravici, 

da povedo, kaj mislijo. Poseben poudarek 

smo namenili pogovoru o prijateljstvu, 

prijaznosti in o pomoči sočloveku. 

Prijateljske stike smo navezali tudi 

z otroki iz mežiškega vrtca. Dopisovali 

smo si, se jim v pismih predstavili, jim 

zastavili uganke, zanje izdelali album z 

risbicami … Otroci so bili zelo veseli, da 

so spoznali prijatelje tudi izven našega 

kraja. Nato smo v vrtec povabili stare 

starše, se z njimi družili, se skupaj igrali 

ter se pogovarjali o njihovem otroštvu. 

Otroci so ves čas sodelovali pri načrtovanju 

naših dejavnosti in dogovarjanju 

– skupaj smo se na primer odločili, 

kako bi uredili in polepšali igralnico. 

Iz naravnih materialov (koruze, sončničnih 

semen, prosa, zdroba) smo izdelali 

slike namišljenih živali in rastlin. 

Nato smo začeli spoznavati življenje 

izven vrtca – naše širše družbeno 

okolje. Obiskali smo otroke iz OŠPP ter 

se povezali z njimi. Tudi oni so se nam 

pridružili v vrtcu in skupaj smo se imeli 

lepo. Zatem smo obiskali še knjižnico, 

šolo, občino in pošto, kjer smo oddali 

pismo za prijatelje iz Mežice. Opazovali 

smo zdravstveni dom in reko Bistrico 

ter se pogovarjali o življenju v njej. Očistili 

smo igrišče in okolico vrtca ter se 

tako priključili akciji Očistimo Slovenijo. 

S tem pa projekt Pomladni dan v 

Evropi 2010 še ni zaključen, imamo namreč 

še veliko načrtov. V vrtec bomo 

povabili umetnika Antona Repnika, se 

z njim pogovarjali, si ogledali njegove 

slike ter na podlagi njegovih umetniških 

del tudi sami slikali. Ogledali si 

bomo muzej, gasilski dom, stari grad in 

rotundo ter se pogovarjali o dogajanju 

v preteklosti 

Med obiski v ustanovah bomo pridno 

fotografirali. S pomočjo nastalih 

fotografij pa bomo ustvarjali svoj album, 

ob katerem bomo podoživljali 

vsa naša spoznanja in doživetja. 

Prijateljem v Mežico smo poslali velikansko pismo 

Čisto naša knjiga 

Olga Čeru, 

dipl. vzg. predšolskih otrok 

Že od začetka šolskega leta ima 

knjiga v naši skupini posebno mesto. 

Otrokom vsak dan prebirava zgodbe 

in pravljice, z njimi redno obiskujeva 

šolsko in krajevno knjižnico, skupaj si 

izposojamo različne knjige, si izmišljujemo 

pravljice s pomočjo igrač in ilustracij, 

se igramo z ročnimi lutkami in 

z njimi podoživljamo zgodbe, otroci 

knjige prinašajo tudi od doma, igramo 

se pantomimo in rešujemo različne gibalne 

uganke. 

Vse te dejavnosti smo nadgradili z 

izdelavo naše skupne knjige Belka išče 

svojo čredo. Vsak otrok je imel možnost 

prispevati svoj delček h končni podobi 

Skupaj smo ustvarili čisto svojo knjigo 

Mučan 

5

vrtec, osnovna šola 

knjige. Po svojih zmožnostih so jo obogatili, 

nadgradili zgodbo z besedilom, 

ilustracijami in se tako vživeli v vlogo 

ter ji dodali globino. 

Sedaj knjiga potuje z otroki domov, 

kjer si jo skupaj s starši ogledajo, jo preberejo, 

se o njej pogovarjajo in zapišejo 

kratek komentar. Na ogled jo bomo 

odnesli otrokom v druge skupine, v šolsko 

knjižnico in knjižnico v kraju. 

Tako bo kmalu znana daleč naokoli … 

Vsak otrok je imel možnost prispevati svoj delček h končni podobi knjige 

Vzgojiteljica: Anita Klug 

Pomočnica vzgojiteljice: Jasmina 

Antonijevič 

Cicibani planinci 

v vrtcu 

Pod okriljem Planinskega društva 

Bricnik v vrtcu že vrsto let poteka dejavnost 

Ciciban planinec. Otroci tako 

skozi igro raziskujejo, doživljajo naravo 

in se že v predšolskem obdobju navajajo 

na zdrav in aktiven način življenja. 

Dejavnost poteka skozi vse leto, vsebine 

izletov pa so prilagojene otrokovi 

starosti, zmožnostim, željam in razpoloženju. 

Otroke vzpodbujamo k redni 

izletniški aktivnosti po programu Ciciban 

planinec, kjer izpolnjujejo planinski 

dnevnik Ringa-raja, v katerega beležijo 

vtise z izletov s fotografijo, risbo ali odtisnjenim 

žigom osvojenega vrha. Na 

izlete večkrat povabimo tudi starše in 

stare starše ter preko druženja gradimo 

medgeneracijsko sodelovanje. Na planinskih 

poteh pa nas spremlja vodnik 

Jože Dobnik. Upamo, da bo naših prehojenih 

skupnih poti v prihodnosti še 

veliko. 

Naravoslovni dan v okviru projekta 

Razvoj naravoslovnih kompetenc na 

OŠPP Muta 

OŠPP Muta je vključena v projekt Razvoj 

naravoslovnih kompetenc, ki poteka 

v okviru Fakultete za naravoslovje in 

matematiko Univerze v Mariboru (UM). 

V projektu sodeluje preko 110 slovenskih 

naravoslovcev iz celotne Slovenije. Njegov 

namen je izboljšanje kakovosti in 

učinkovitosti sistema izobraževanja ter 

usposabljanja pri poučevanju naravoslovnih 

vsebin skozi vso izobraževalno 

vertikalo do mature. Za dvig naravoslovne 

pismenosti želijo pripraviti strokovne 

podlage ter sodobna didaktična gradiva 

in jih preizkusiti v vrtcih, osnovnih in srednjih 

šolah ter v osnovnih šolah s prilagojenim 

programom. Projekt financirata 

Evropska unija, in sicer iz Evropskih socialnih 

skladov, ter Ministrstvo za šolstvo 

in šport. 

Na OŠPP se srečujemo z naravoslovjem 

v vseh treh triadah, prav tako 

ga spoznavajo tudi učenci posebnega 

programa. Učenci pri pouku naravoslovja 

pridobivajo znanja, ki jim omogočajo 

Mentorica planinske 

skupine v vrtcu: 

Urška Miklavc, 

dipl. vzg. predšolskih otrok 

Učenci so uživali pri praktičnih poskusih, ki nam jih je na 

zanimiv način predstavil mag. Robert Repnik 

6 Mučan

osnovna šola 

razumevanje narave in življenja. Hkrati si 

oblikujejo tudi pozitiven odnos do okolja. 

Pri pouku naravoslovja se teoretične 

osnove prepletajo z metodami neposrednega 

opazovanja ter s preprostimi oblikami 

laboratorijskega, eksperimentalnega 

in terenskega dela. To daje učencem 

možnost, da aktivno pridobivajo znanje, 

vzpostavijo neposreden stik z življenjem 

in naravo in prihajajo do določenih spoznanj 

z lastnim iskanjem in odkrivanjem. 

Kot zelo dobra praksa se je izkazala 

izvedba naravoslovnega dne, ki smo ga 

izpeljali na OŠPP Muta za vse učence. 

Učna tema, »Padavine in življenje pozimi«, 

je bila za vse učence na šoli enaka, 

težavnost pa so učitelji prilagajali posamezni 

skupini učencev oz. njihovim 

sposobnostim. Teorija se je prepletala 

s prakso. Učenci so znanje usvajali preko 

zaznavanja, opazovanja, razvrščanja, 

štetja, merjenja, tehtanja, beleženja, 

zbiranja podatkov, sklepanja, komuniciranja, 

uporabe časovnih, dolžinskih in 

prostorskih razmerij, eksperimentiranja, 

napovedovanja, postavljanja podmen, 

razlage ... 

Na naravoslovnem dnevu so bili aktivno 

prisotni tudi člani projekta Razvoj 

naravoslovnih kompetenc za področje 

OŠPP: mag. Robert Repnik (UM), v vlogi 

aktivnega opazovalca in mentorja eksperimentalnega 

dela na prostem in v 

učilnici, Milena Pačnik, prof. (ravnateljica 

3. OŠ SG), v vlogi aktivne opazovalke in 

posredovalke informacij »Zima doma in 

v svetu«, in Franček Dretnik, prof. (ZZŠS 

SG), v vlogi aktivnega opazovalca in 

Naredili smo snežaka, ki pa nas je vsak dan bolj žalostno gledal 

pripravljalca evalvacijskega vprašalnika. 

Naše delo sta spremljali tudi ravnateljica 

OŠ Muta, Anita Ambrož, prof., in vodja 

OŠPP Muta, Jelka Furman, predmetna 

učiteljica fizike. 

Zunanji opazovalci so opazovali 

učenčeve aktivnosti, odzive, izvajanje 

postopkov, interpretacije rezultatov, postavljanje 

vprašanj in beleženje odgovorov 

učencev ter diskusije med učenci, 

med učencem in učiteljem ter med 

učencem in tretjo osebo, prav tako so 

preverjali zapise učenčevih ugotovitev, 

opažanj … 

Na OŠPP Muta je trenutno 16 učencev. 

Razdelili smo jih v dve skupini (mlajši, 

starejši). Vsaka skupina je na svoj način 

spoznavala zakonitosti zime. Učitelji so 

prilagajali zahtevnost vsebin sposobnostim 

svojih učencev. V petih šolskih urah 

so se razvrstile različne teme (občutenje 

zime, spoznavanje otroških predstav o 

zimi; padavine, vrste padavin, razumevanje 

novih pojmov in iskanje skupnih 

rešitev; izpeljava poskusov na prostem in 

v razredu; uporaba interneta kot vira informacij 

– kroženje vode v naravi; skrb za 

vodo – razmišljanje učencev o pomenu 

ekologije in skrbi za vodo) 

Dan je bil zanimiv, poln novih doživetij 

tako za učence kot za učitelje. Namen 

projekta je bil dosežen. Spoznali smo, da 

so takšne oblike dela za učence z motnjami 

v duševnem razvoju potrebne 

in zanje primerne, saj pridejo učenci do 

informacij iz različnih virov in se tako naučijo 

znanje povezovati in posploševati. 

In le tako doseženo znanje je uporabno 

na številnih novih primerih, ki jih nujno 

potrebujejo za svoje življenje. 

Tanja Štefl, spec. ped. 

20 let sodelovanja med 

OŠ Muta in OŠ Arnfels 

Sva jaz in ti, smo mi in vi, 

je svet - 

katerega del smo vsi. 

Kultura združuje, nas neguje, 

bogati in osrečuje. 

Tebe in mene, nas in vas. 

Zato je svet lepši 

in z njim tudi naš čas. 

Mučan 

Das bin ich und bist du, 

sind wir und seid ihr, 

ist die Welt - 

deren Teil wir sind. 

Kultur. Sie verbindet, 

pflegt, bereichert 

und beglückt uns: 

dich und mich, uns und euch. 

Die Welt schöner ist 

und in ihr die Zeit. 

Pred dvajsetimi leti smo s plahimi 

koraki ob strogo začrtani meji začeli 

to naše sodelovanje med OŠ Arnfels 

iz avstrijske Štajerske in našo osnovno 

šolo. Oba kraja sta stisnjena ob obronke 

Kozjaka, vsak na svoji strani. Ravno 

to nas je pritegnilo, da smo s pomočjo 

gospoda Ernsta Körblerja in gospoda 

Štefana Šoštareca začeli spoznavati 

drug drugega, spoznavati drugačnost 

jezika, kulturo, življenje … 

S pomočjo različnih projektov smo 

drug drugega dodobra spoznali, spoznali 

srce in dušo naših lepih domovin, 

naših lepih krajev. Jezik, ki ga govorimo, 

nas ne razdvaja, ampak združuje, saj na 

obeh šolah ter z jezikovnim tednom na 

7

osnovna šola 

V vodenju prireditve 

so se izkazali naši in avstrijski učenci 

Krku skrbimo, da slovenščina in nemščina 

zvenita pristno in kolikor se le da 

pravilno. 

Veliko delo je bilo opravljeno v teh 

dvajsetih letih. In na najlepši možni način 

smo ga skušali prikazati na naši prireditvi, 

25. marca 2010, ko smo obeležili 

20-letnico sodelovanja. In kjer je volja, 

so tudi želje, so ljudje, ki so pripravljeni 

delati in brisati meje. Zato nas čaka še 

veliko dela. 

Hvala vsem, ki ste nam stali ob strani 

na tej naši skupni poti, povezani na 

način, kot ga čutimo ljudje, ki znamo in 

hočemo. 

Stanko Špegelj in Vera Sterže 

Učenci z Mute in iz Arnfelsa so združili moči (in grla) v skupnem pevskem zboru 

Projekt Evropska 

vas – Ciper 

V letošnjem šolskem letu smo se na 

Osnovni šoli Muta že peto leto vključili 

v projekt Evropska vas. Skupaj z učenci 

smo raziskovali manj znano otoško državo 

in največji otok v sredozemskem 

morju, Ciper. 

V projektu smo sodelovali vsi učenci 

in večina učiteljev naše šole. Skupaj 

smo po triadah odkrivali ciprsko zgodovino, 

značilnosti pokrajine, mesta in 

kraje, njihove ljudi, jezik, kulturo in kuhinjo, 

gospodarstvo, turizem, naravo ter 

mitologijo. Učence je še posebej pritegnila 

politična organiziranost Cipra, saj 

Drugošolce so navdušili mozaiki v kraju Pafos 

8 Mučan

osnovna šola 

Šestošolci so spoznavali starogrške in turške pravljice 

je država od leta 1974 razdeljena na dva 

dela. Severni del otoka je turški, južni 

pa grški. Sedanji predsednik države Dimitris 

Hristofias si močno prizadeva za 

združitev obeh delov. 

Ob spoznavanju Cipra so pod rokami 

naših učencev prve in druge triade 

nastajali zanimivi izdelki: želvice iz 

orehovih lupinic, das mase in krep papirja, 

situle iz gline, preprosti mozaiki, 

razglednice z morskimi motivi, amfore 

iz slanega testa, zastavice v različnih 

velikostih in v različnih tehnikah, plakati 

… Ob ustvarjanju so učenci ugotavljali, 

da je Ciper zanimiva država, da je tam 

veliko morja in da bi kar šli tja na počitnice, 

vendar pa da tja ne morejo po 

kopnem, ker je to otok, ampak se lahko 

peljejo z ladjo ali poletijo z letalom. 

»Nikoli se ne ve, ko bomo veliki, bomo 

pa mogoče res potovali tja,« so bili zgovorni 

prvošolci. 

Literatura otoka Cipra je bila močno 

povezana z literaturo stare Grčije 

in Turčije. To so spoznali šestošolci z 

učiteljicami, ko so pri urah slovenščine 

brali starogrške in turške pravljice, jih 

ilustrirali, poustvarjali in jih poskušali 

dramatizirati. 

Učenci tretje triade so pri posameznih 

predmetih, izbirnih vsebinah 

ali pri krožkih raziskovali geografske, 

zgodovinske, etnografske, kulinarične, 

literarne in jezikovne značilnosti 

Cipra. Najprej so se pri urah zgodovine 

in geografije natančno seznanili z 

značilnostmi otoka, njegovo lego in 

ureditvijo. Pri urah slovenščine so sedmošolci 

brali bajke, jih ilustrirali, pisali 

svoje literarne prispevke in izdelali plakate. 

Devetošolci so spoznali sodobno 

ciprsko književnost, še posebej pesništvo. 

Pri urah angleščine pa so učenci 

spoznavali splošne značilnosti Cipra in 

značilne ciprske jedi ter izraze zanje. Ob 

tem so nastali zanimivi plakati, prevodi 

krajših besedil in kratek slovensko-angleško-grško-turški 

slovar. 

V petek, 7. maja, smo se z našimi izdelki 

in mladinskim pevskim zborom, 

ki je zapel ciprsko mladinsko evrovizijsko 

pesem, predstavili skupaj z drugimi 

koroškimi osnovnimi ter srednjimi šolami 

in vrtci na dnevu Evrope v Slovenj 

Gradcu. 

Naše raziskovanje Cipra pa bi radi 

zaokrožili z okroglo mizo o Cipru, kjer 

se bodo osmošolci pogovarjali s predstavnikom 

ciprskega veleposlaništva. 

Načrtujemo jo v zadnjem tednu maja. 

Celoten projekt, vključno z razstavo, 

bomo staršem in drugim predstavnikom 

občine Muta predstavili na zaključni 

prireditvi ob koncu šolskega 

leta. 

Erika Rejec, vodja projekta 

Vau, dobra knjiga! 

Na Osnovni šoli Muta že drugo 

leto potekajo čajanke pod naslovom 

Vau, dobra knjiga! Projekt, ki sodi med 

obogatitvene dejavnosti šole in se mu 

lahko prostovoljno pridružijo učenci 

sedmih, osmih in devetih razredov, poteka 

v sodelovanju s Knjižnico Radlje 

ob Dravi. Nosilka projekta v knjižnici je 

bibliotekarka Tanja Repnik. Projekt obsega 

branje knjig ter pogovore o njih, o 

njihovi vsebini in temah, ki jih obravnavajo. 

Na srečanja vsakič povabimo tudi 

gosta, ki dobro pozna tematiko in nam 

tako lahko razširi obzorje s svojim znanjem 

in izkušnjami. Projekt obsega štiri 

srečanja (in priprave nanje) in zaključno 

prireditev, kjer skušajo učenci utrinke 

Mučan 

z naših srečanj deliti s starši, učitelji in 

ostalimi obiskovalci knjižnice. 

V letošnjem šolskem letu smo se že 

meseca oktobra o drugačnosti in strahu 

pred tujci pogovarjali z muslimanko 

in nekdanjo nominiranko za Slovenko 

leta, Failo Pašić Bišić, decembra pa 

smo razpravljali o aidsu. Januarja smo 

na pogovoru o drogah gostili Zlatka 

Blažiča, nekdanjega zasvojenca s heroinom, 

ki se je med petletnim bivanjem 

v komuni Dona Pierina v Italiji uspel 

iztrgati iz krempljev heroinske odvisnosti 

in danes v društvu Srečanje svetuje 

odvisnikom in njihovim družinam, 

svoje izkušnje z drogami pa je strnil v 

knjigi Zgodovina moje heroinske odvisnosti. 

Aprila smo o odnosu mladih 

do alkohola kramljali z Mileno Drakšič, 

višjo medicinsko sestro in terapevtko 

z Oddelka za zdravljenje alkoholizma 

Splošne bolnišnice Maribor. 

Učenci so tudi letos radi prihajali 

na čajanke. Medtem ko jih je na prvo 

čajanko v lanskem šolskem letu prišlo 

trinajst, je obisk na naslednjih strmo 

naraščal. Na čajanki o drogah se nas je 

zbralo že preko trideset. 

Ugotavljamo, da so tovrstna srečanja 

dobrodošla popestritev prostega 

časa naših učencev. Učenci se radi 

pogovarjajo o zanimivih in življenjskih 

temah, čeprav so v začetku vedno nekoliko 

zadržani. Všeč jim je, da so naše 

9

osnovna šola 

čajanke sproščene in da jih zaradi drugačnega 

mnenja nihče ne obsoja ali se 

jim posmehuje. Hkrati pa učenci zaradi 

čajank preberejo vsaj kakšno knjigo 

več, kot bi jih sicer. 

Vse, ki vas o projektu zanima kaj 

več, pa prijazno vabimo na zaključno 

prireditev letošnjih čajank, v 

četrtek, 27. maja, ob 17. uri v splošno 

knjižnico na Muti. 

Gost na tretji čajanki je bil Zlatko Blažič, avtor knjige Zgodovina moje heroinske odvisnosti 

Majda M. Lesjak, 

nosilka projekta na OŠ Muta 

Skozi oko učenca 

Doživetja na Rogli 

Ko smo marca šli v šolo v naravi na 

Roglo, nisem bila ravno navdušena, kajti 

nisem vedela, da se bomo na Rogli 

imeli tako lepo. 

Prvi dan, ko smo prispeli, sem prvič 

stala na smučeh in tudi »štamfala«. Sprva 

mi smučanje ni šlo, kmalu pa sem 

bila že zelo dobra. 

Na Rogli se seveda nismo samo 

smučali, ampak smo doživeli še marsikaj. 

Šli smo na nočni sprehod, v bazen, 

v disko in telovadnico, peljali smo 

Na adrenalinskem sankanju je bilo veliko vriskanja in smeha 

se s sedežnico in celo z adrenalinskimi 

sankami. Smučali pa smo se na različnih 

smučiščih, peljali smo se s sidrom, 

vlečnico … Meni je bilo najbolj všeč na 

Mašinžagi. 

Bungalovi oz. sobe so bile zelo lepe. 

Na Rogli smo imeli tudi učno-vzgojni 

program. Gledali smo film, dobili smo 

diplome in nagrade za lepo pospravljene 

sobe. 

Na Rogli sem se imela lepo in 

upam, da se bom še kdaj šla smučat. 

Takrat grem spet na Roglo. 

Doris Fesel, 5. a 

Uživali smo na smučeh … 

10 Mučan

srednja šola 

Nasprotja se 

privlačijo 

Pod tem motom, ki je zaradi mednarodnega 

sodelovanja naveden v 

angleščini kot Opposites atract, je v 

okviru dveletnega projekta Evropska 

moda, povezana s kreativnostjo, na 

Srednji šoli Muta, enoti Šolskega centra 

Slovenj Gradec, med 12. in 15. aprilom 

pod rokami avstrijskih in slovenskih 

dijakov nastajala kolekcija oblačil 

iz gaze in polsti. 

Srednjo šolo Muta je tako obiskalo 

enajst dijakinj in tri profesorice iz 

oblikovalske šole Die WI'MO iz Celovca. 

Goste smo prisrčno sprejeli s krajšo 

prireditvijo, na kateri so jih pozdravili 

župan občine Muta, Boris Kralj, 

direktorica ŠC Slovenj Gradec, Danica 

Doler Švab, in ravnatelj Bogomir Likar. 

Naši dijaki pa so se gostom predstavili 

kot pevci, manekeni in uspešni 

glasbeniki. 

Dopoldneve smo preživeli zelo 

delovno, saj so gostje skupaj z nami 

barvali tkanine z naravnimi barvili, 

polstili (filcali) volnene modne dodatke 

in na koncu iz teh polizdelkov oblikovali 

kolekcijo oblačil. Popoldneve 

smo izkoristili za ogled Mute in njenih 

znamenitosti (Ekološke kapelice 

v Bistriškem jarku, Kovaškega muzeja 

in Rotunde sv. Janeza Krstnika), za 

Z gosti pred Ekološko kapelico v Bistriškem jarku 

Mučan 

Pri polstenju (filcanju) 

Predstavitev izdelkov 

ogled Maribora, tamkajšnje Fakultete 

za strojništvo – oddelka za tekstilstvo 

in za obisk podjetja Andraž ter Muzeja 

novejše zgodovine v Celju. 

Za uspešno delo in organizacijo 

ostalih aktivnosti v času obiska 

je poskrbela vodja projekta, Vlasta 

Špringer. Delavnice so bile izvedene 

pod mentorstvom profesoric Damijane 

Meža (barvanje gaze z naravnimi 

barvili), Alenke Brišnik Perkuš 

(izdelava oblačil) in Veronike Sušnik 

(oblikovanje oblačil in polstenje). Za 

dobro medsebojno sporazumevanje 

v nemškem jeziku pa je že pred začetkom 

srečanja in ves čas gostovanja 

skrbela Natalija Eršte, profesorica 

nemškega jezika na Srednji šoli Muta. 

Gostje so tako v spremstvu dijakov 

in profesorjev Srednje šole Muta 

preživeli nekaj lepih dni v Sloveniji. 

Andreja Breznik, prof. 

11

dom starostnikov, knjižnica 

Zahvaljujemo se za vaše prijateljstvo 

Koroški dom starostnikov Črneče 

- Dravograd že dolgo in kakovostno 

sodeluje z različnimi organizacijami v 

občini Muta, na kar smo v domu zelo 

ponosni. 

Pod vodstvom socialne delavke gospe 

Marije Lisec iz osnovne šole Muta je 

potekal projekt »Razveselimo starejše«, 

ki je bil našim stanovalcem v posebno 

veselje. Učenci so jih obiskovali, združene 

v prijateljske skupine, se z njimi družili, 

praznovali rojstne dneve, ob koncu 

šolskega leta pa obiske zaključili s piknikom. 

V sklopu projekta »Sodelovanje z institucijami 

in organizacijami v občinah 

Mežiške, Mislinjske in Dravske doline« 

smo na pobudo takratne socialne delavke, 

zdajšnje vodje enote v Slovenj 

Gradcu, gospe Marjane Kamnik, izdali 

skupno glasilo Moj drugi dom, v katerem 

je bil poudarek prav na sodelovanju 

z občino Muta. 

V domu sta večkrat razstavljala tudi 

akademska slikarja Repnika, na odru pa 

se je zvrstilo kar nekaj glasbenikov, ki so 

z nastopi popestrili četrtkove popoldneve 

našim stanovalcem. 

Sodelovanje z občani Mute je torej 

v teh letih pognalo globoke korenine. 

Stanovalci doma se veselijo sodelovanja z občani Mute 

Tega so stanovalci našega doma posebej 

veseli. Prijateljske, nepogrešljive vezi 

so se razvile tudi s člani župnijske Karitas, 

ki jih večkrat letno obiskujejo, spoštovani 

gospod župnik pa daruje sveto mašo. 

Na letnem srečanju aktivistov vseh 

društev v občini Muta ste še posebej 

dobrodošli. In še bi lahko naštevala … 

V imenu vseh naših stanovalcev iz 

občine Muta se vsem prav lepo zahvaljujem 

za vaše prijateljstvo in odnos, ki 

ga ohranjate z njimi in nami zaposlenimi. 

Veselimo se vaših obiskov. 

Manca Štrigl Javornik, 

univ. dipl. soc. delavka 

Razstave Kristla Valtla 

Sodelovanje nas bogati 

V Knjižnici Radlje ob Dravi že leta sodelujemo 

s Kristlom Valtlom, predvsem z 

raznimi tematskimi razstavami fotografij. 

Razstave so vedno uspešne, saj je g. Valtl 

na njih ujel utrip življenja v naši nedavni 

preteklosti, ki je v tem okolju zanimiva. 

Naši obiskovalci se na fotografijah prepoznavajo 

ali prepoznavajo dogodke, ki 

še niso popolnoma zabrisani v našem 

spominu. Njegov arhiv je prepoln teh 

spominov, posnetih ob najrazličnejših 

priložnostih. Ob urejanju arhiva ali ob iskanju 

določenih fotografij se g. Valtlu kar 

porodi ideja o novi temi in novi razstavi. 

V knjižnici jo radi sprejmemo, predelamo, 

dorečemo, saj razumemo vlogo knjižnice 

kot prostora, ki je dostopen širši javnosti 

in poleg svoje osnovne dejavnosti 

nudi še različne druge dejavnosti, zaradi 

katerih nas občani radi obiščejo. Poleg 

tega, da je g. Valtl vir idej in materiala, ki 

ne usahne, je odličen sodelavec in sogovornik, 

ko se dogodki pripravljajo, prav 

tako pa osebnost, ki nas ob predstavitvi 

dogodka prevzame s svojim glasom in 

temperamentom, ki se ga nas večina 

spominja še z radijskih valov. 

Praviloma skupaj vsako leto pripravimo 

eno razstavo v knjižnici v Radljah in v 

knjižnici na Muti. V februarju postavljena 

razstava »Hiše, ki jih nikoli več ne bo« je bila 

v Radljah zelo odmevna. Obiskovalci so si 

jo zelo radi ogledovali. Pritegnila je tako 

domačine, ki so prav z namenom ogleda 

prihajali v knjižnico, kot tudi obiskovalce 

knjižnice, ki jih je razstava prevzela že od 

daleč. Že ob postavljanju razstave smo 

začutili učinek številnih odličnih fotografij 

starih domačij in gospodarskih poslopij, 

ki so bile razporejene ob vsem razstavnem 

prostoru. Pripovedovale so različne 

zgodbe in ob ogledu razstave so si jih 

pripovedovali tudi obiskovalci. Odprtje 

razstave smo navezali na temo izginjanja 

naše tipične kmečke arhitekture in prizadevanja, 

da se ohrani. Povabili smo Zdenko 

Jamnik, mentorico študijskega krožka 

Lesena hiša na Kozjaku, ki je predstavila 

delo krožka, ki je potekalo v okviru dejavnosti 

Zavoda za gozdove. Predstavila je 

tudi siceršnje dejavnosti zavoda in uspehe 

na tem področju ter sodelovanje pri 

nastajanju strokovne knjige Identiteta hiš 

na Koroškem. To monografijo smo pred- 

12 Mučan

knjižnica, društva 

stavili tudi kot dober primer strokovnega 

pristopa k raziskovanju in prizadevanju 

na področju ohranjanja stavbne dediščine 

našega okolja in njegovega pomena 

za naše okolje v bodoče. 

V maju se Kristl Valtl z razstavo »Hiše, 

ki jih nikoli več ne bo« predstavlja še v 

domu krajanov na Pernicah, v knjižnici 

na Muti pa bo maja na ogled njegova 

razstava fotografij stare Mute. Zagotovo 

vredno ogleda tako za starejše kot tudi za 

mlajše občane, za negovanje odnosa do 

preteklosti, iz katere izhajamo. Načrtov za 

prihodnje razstave še ne bomo razkrili, 

zagotovo pa bomo v sodelovanju s Kristlom 

Valtlom vsako leto pripravili dogodek, 

ki bo dopolnil dogajanja v knjižnici s 

prijetnimi občutki ob ogledu razstav. 

Slavica Potnik 

Na odprtju razstave »Hiše, ki jih nikoli več ne bo« 

115 let Pihalnega orkestra Muta 

Kulturno društvo Pihalni orkester Muta praznuje v letu 2010 

častitljivi jubilej, 115 let svojega delovanja, svoj 115. rojstni dan – bi 

rekli po naše. Čestitamo! 

In kako se je vse skupaj začelo? 

Leta 1985 je, takrat še majhna, 15-članska zasedba PO 

Muta zaigrala na velikonočni procesiji, na pobudo Antona 

Weixlerja, tedanjega nadučitelja na Muti. 

se je godba predstavila z novimi uniformami in novim repertoarjem, 

ki je poleg koračnic in zabavnih skladb vseboval 

tudi operetna in operna dela. Po drugi svetovni vojni sta 

Franc Skralovnik in Dominik Volovšek ponovno zbrala godbenike, 

ki so se z veliko zagnanostjo lotili dela. 1951. leta je 

vodenje godbe prevzel Jože Miheu, leto kasneje pa je godba 

krajane Mute prvič prebudila s prvomajsko budnico. Tako 

je še danes! Članstvo v godbi se je skozi leta povečevalo, 

1966. leta pa so godbeniki s pomočjo Tovarne poljedelskega 

orodja in livarne Muta odprli novi glasbeni dom. 

Začetek – leto 1985 

Pihalni orkester Muta nekoč – dirigent Jože Miheu 

Število godbenikov se je skozi leta povečevalo. Vztrajno 

so vadili in 1919. leta je takratni kapelnik Edo Wankmüller 

godbo nekoliko pomladil ter razširil njen repertoar. 1930. leta 

Mučan 

13

društva 

Godba na pihala Tovarne Muta se je 

1977. leta preimenovala v Pihalni orkester 

Muta, nato pa se je za godbenike 

pričelo igranje na različnih tekmovanjih 

ter raznih gostovanjih v tujini. Orkester 

se od leta 1991 financira iz proračuna 

Občine Muta, velik delež stroškov pa 

pokrijejo tudi člani in delavci v podjetjih 

s svojimi prispevki. 

Pihalni orkester Muta danes združuje 

skoraj 60 članov, med katerimi je 

nekaj godbenikov z akademsko izobrazbo, 

precej se jih izobražuje v srednjih 

glasbenih šolah, večina pa igra z 

znanjem nižje glasbene šole. Vse skupaj 

nas povezuje veselje in ljubezen do 

glasbe. 

Pihalni orkester Muta danes sodeluje 

na raznih prireditvah v kraju, skrbi za 

promocijo kraja doma in v tujini, udeležuje 

se različnih tekmovanj pihalnih 

orkestrov, vsako leto pa organiziramo 

tudi dva celovečerna koncerta. Le redko 

počivamo! 

In še nekaj o naših priznanjih 

V letu 2005 smo bili, pod vodstvom 

takratnega dirigenta Karlija Miheua, 

pobudniki in organizatorji prvega tekmovanja 

slovenskih godb v korakanju 

na Muti, kjer smo v skupini D osvojili 

odlično oceno. Na mednarodnem 

tekmovanju pihalnih orkestrov v korakanju 

v Grosskleinu v Avstriji smo prav 

tako prejeli odlično oceno. V letu 2008 

smo skupaj z orkestrom Musikverein 

ogo Gralla iz sosednje Avstrije organizirali 

mednarodni projekt ter sodelovali 

na 28. tekmovanju pihalnih orkestrov 

v Laškem v 3. težavnostni stopnji in 

prejeli zlato plaketo. Lansko leto pa 

smo, pod vodstvom našega sedanjega 

strokovnega vodje Vojka Trnjeka, ki 

bo letos praznoval 20-letnico vodenja 

pihalnega orkestra, sodelovali tudi na 

1. mednarodnem tekmovanju v Avsenikovi 

glasbi v Bohinjski Bistrici in osvojili 

zlato plaketo in bili razglašeni za najboljši 

orkester v skupini B. V letošnjem 

jubilejnem letu pa se bomo udeležili 

tudi 4. mednarodnega tekmovanja pihalnih 

orkestrov v koncertnem igranju 

»Slovenija 2010«. 

Beseda dirigenta: 

»Vodenje Pihalnega orkestra Muta 

pomeni zame veselje in razvedrilo. 

Oktobra letos bom praznoval 20-letnico 

vodenja orkestra. Kmalu nas bo 

Dirigent Vojko Trnjek 

60 članov in to je velika odgovornost. 

Vedno znova rad prihajam na vaje, s 

svojimi prijatelji zaigram in se poveselim. 

Ljubezen do glasbe je tisto, kar 

nas združuje. In ravno zato lahko letos 

1. tekmovanje slovenskih godb v korakanju 

14 Mučan

društva 

Božično-novoletni koncert 

praznujemo 115 let našega delovanja. 

Vsem godbenicam in godbenikom iskreno 

čestitam ob našem jubileju. Še 

na mnoga ustvarjalna leta!« 

115 let delovanja Pihalnega orkestra 

Muta bomo praznovali v okviru 16. praznika 

občine Muta, zato vas že danes, 

spoštovane občanke in občani občine 

Muta, vabimo 28. maja 2010 ob 19.00 

v telovadnico OŠ Muta na jubilejni 

koncert ob 115-letnici, 30. maja 2010 

ob 14.00 pa še na parado pihalnih 

orkestrov ob 115-letnici Pihalnega 

orkestra Muta, ki bo potekala skozi 

drevored občine Muta, udeležilo pa se 

je bo okrog 12 orkestrov iz Slovenije in 

Avstrije. Svečani paradi pa bo, v okviru 

mednarodnega projekta, ob 15.00 

v telovadnici OŠ Muta sledil tudi 

koncert Pihalnega orkestra Muta in 

orkestra Musikverein ogo Gralla iz 

Avstrije. 

Prav je, da se ob tej priložnosti zahvalimo 

vsem vam, ki ste in nas tudi danes 

z veseljem vzpodbujate, nam radi prisluhnete 

in nas pri našem delu kakorkoli 

podpirate. Iskrena hvala! 

Člani in članice Pihalnega orkestra 

Muta vam obljubljamo, da se bomo v 

bodoče še naprej trudili, da bomo čim 

boljši, da vam bomo glasbo približali na 

prav poseben način, vas s svojimi zvoki 

razveselili, četudi bomo včasih zaigrali 

kak ton narobe. Nič hudega, kajne?! 

Zatorej pridite, poveselite se z nami. 

Še na mnoga uspešna leta! 

Slovenski skladatelj Marij Kogoj je nekoč 

zapisal: »V naravi ni najti nič lepšega 

in popolnejšega od glasbe. Ona usmerja 

človeka v globino njegove duše.« 

Pustite se torej zapeljati in se 

popeljati v globino. Skupaj z nami 

praznujte naš jubilej. Vsakega izmed 

vas bomo iskreno veseli! 

Tanja Skralovnik 

20 let Društva invalidov Muta 

Pomembni 

mejniki v razvoju društva 

Društvo invalidov (DI) Muta v okviru 

letošnjega občinskega praznika praznuje 

20 let aktivnega delovanja. Kot samostojno 

društvo je bilo ustanovljeno l. 1990, invalidi 

na Muti pa smo bili aktivni že pred 

tem: od leta 1974 smo delovali v okviru 

Društva invalidov Radlje, še prej, od leta 

1969, pa v okviru medobčinskega društva 

telesnih invalidov Ravne na Koroškem. 

Leto 1997 je bilo za naše društvo 

prelomno, saj smo bili sprejeti v Zvezo 

delovnih invalidov Slovenije (ZDIS) in s 

Mučan 

tem pridobili proste kapacitete ZDIS-a 

za ohranjevanja zdravja in dodatne vire 

financiranja za delovanje in posebne socialne 

programe. Leto zatem smo razvili 

prapor društva. 

Ob desetletnici delovanja društva 

smo s pomočjo Občine Muta in Zveze 

delovnih invalidov Slovenije skupaj z 

Društvom upokojencev pridobili lastne 

prostore. 

Leta 2003 je Ministrstvo za delo, družino 

in socialne zadeve ZDIS-u in vanj 

včlanjenim društvom, torej tudi našemu, 

podelilo status invalidske organizacije. 

O poslanstvu društva 

DI Muta je prostovoljno, neodvisno, 

samostojno, nestrankarsko in nepridobitno 

združenje invalidov, v katerega se 

prostovoljno vključujejo delovni invalidi 

zaradi ugotavljanja, zagovarjanja in zadovoljevanja 

svojih posebnih potreb, 

medsebojne pomoči in uresničevanja ter 

zastopanja svojih posebnih interesov. 

Naša glavna skrb je pomagati sočloveku, 

predvsem pa invalidom, ki 

so s svojo telesno okvaro, boleznijo in 

bolečino prikrajšani za marsikatero vsakodnevno 

dejavnost, zato je naš moto 

15

društva 

Aktualni Izvršni odbor DI Muta 

»Pomagajmo in spoštujmo se med seboj«, 

da se lahko uresničijo tudi naše 

sanje. Včasih se zdijo neuresničljive, vendar 

z veliko volje in energije tudi te sanje 

lahko postanejo resničnost. 

V naše društvo je trenutno včlanjenih 

423 invalidov. Med njimi so invalidski 

upokojenci, še zaposleni invalidi, invalidi 

kmetje, duševno in telesno prizadete 

osebe, invalidi že od rojstva in osebe 

brez statusa invalida po predpisih zakona 

o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. 

Vzroki njihove invalidnosti so 

različni, od poklicnih bolezni in nesreč 

do prirojenih telesnih okvar … Med vrstami 

invalidnosti izstopajo okvare gibal 

in hrbtenice, obolenje sklepov in dihal, 

srčne in druge bolezni. 

Velik problem vsekakor predstavlja 

invalidnost, povezana z nenadnim nastankom 

telesne okvare ali bolezni, ko 

se človeku v trenutku podrejo vsi življenjski 

cilji in načrti. Iz lastnih izkušenj si 

upam trditi, da nikoli ni tako hudo, da ne 

bi moglo biti še huje. Potrebno je veliko 

dobre volje, potrpežljivosti, vztrajnosti 

in pomoči: sorodnikov, sosedov, prijateljev, 

znancev, zdravnikov, predvsem 

pa okolja, v katerem živimo, delamo in 

ustvarjamo. Prav zaradi tega moramo 

biti invalidi stalno prisotni v družbenem, 

kulturnem, izobraževalnem, rekreacijskem, 

političnem, predvsem pa v humanem 

življenju, da lahko opozarjamo 

na probleme in nepravilnosti. Svoje 

invalidnosti in s tem drugačnosti se ne 

smemo sramovati in se zapirati vase, 

ampak se aktivno vključujmo v družbeno 

življenje in tako ostanimo koristen in 

enakopraven subjekt v okolju, v katerem 

živimo. Že zdavnaj naj bi minili časi, ko 

so bili invalidi manjvredni in zaničevani. 

Znani so primeri, ko invalidi slikajo z usti 

ali nogami, pletejo in vezejo z nogami 

in še in še bi lahko naštevali. Znano in 

dokazano je, da po nastanku invalidnosti 

pridejo na dan mnoge sposobnosti, 

ki drugače ne bi nikoli, zato se nikakor 

ne prepustimo naključju, melanholiji in 

žalosti, kajti to je najhujša bolezen. 

Delovanje društva 

Naše društvo deluje na bazi prostovoljstva. 

S kadri trenutno ni težav, ker 

smo vpeljana ekipa, ki dela skupaj že 15 

let in vsak pozna svoje zadolžitve, tako 

da se za izvajanje posebnih socialnih 

programov in operativnega programa 

dela ni bati. Potrebovali pa bi pomoč s 

področja zakonodaje – pravnega svetovanja. 

Društvo ima razpredeno mrežo 

poverjenikov, ki so praviloma člani izvršnega 

ali nadzornega odbora, po celotnem 

območju občine Muta, tako da 

invalide na svojem območju sproti obveščajo 

o dogajanju v društvu. Problem 

pa predstavljajo sodobne komunikacije, 

kot je delo z računalnikom in uporaba 

spletnega portala, saj je povprečna starost 

članov v teh odborih 63 let. 

V društvu se trudimo svoje člane 

redno obveščati o delovanju društva. S 

tem namenom smo začeli leta 1995 enkrat 

letno izdajati glasilo, kjer objavljamo 

operativni program dela, predvsem termine 

ohranjanja zdravja v kapacitetah 

ZDIS-a in lastnih kapacitetah v Banovcih. 

Invalide o novostih obveščamo tudi 

preko lastnih oglasnih desk in lokalnih 

medijev, na zboru članov, na raznih srečanjih, 

najpogosteje pa preko osebnih 

stikov poverjenikov z invalidom. 

V okviru društva delujejo ročnodelski, 

zeliščarski in literarni krožek ter 

pevski zbor Klasje, organiziramo pa tudi 

rekreativno kegljanje, rekreativni pikado, 

rekreativno telovadbo in pohodništvo. 

V tekmovalnem športu je v ospredju 

pikado, kjer naši člani v zadnjih letih 

dosegajo odlične rezultate. Ko smo leta 

2006 v gostišču Lipa organizirali 2. državno 

prvenstvo v pikadu, je naša moška 

ekipa osvojila naslov državnega prvaka. 

Naslov smo uspeli ubraniti tudi še 

naslednje leto, leta 2008 pa smo dosegli 

peto mesto. 

V smučanju je zelo uspešen naš član 

Franc Pogač, ki je lani postal državni prvak, 

letos pa osvojil 3. mesto, v kegljanju 

pa se Jože Freidl v kategoriji K4 redno 

uvršča na državna prvenstva, kjer je dosegel 

že dve tretji in eno drugo mesto. 

Društvo želi biti aktiven in enakopraven 

subjekt v občini 

Naše društvo želi biti aktiven in enakopraven 

subjekt v občini, zato je naša 

želja, da Občina Muta pristopi k projektu 

Občina po meri invalidov. Z gotovostjo 

lahko namreč trdimo, da bi bilo lahko na 

področju invalidnosti v naši občini storjeno 

veliko več. To se je izkazalo tudi na 

okrogli mizi o življenju starejših v občini 

Muta (oktobra 2008). Takratna razprava 

je bila zelo produktivna. Podanih je bilo 

veliko koristnih predlogov, izrečenih pa 

tudi nekaj kritičnih misli na račun lokalne 

skupnosti. Po razpravi je bila imenovana 

petčlanska socialna komisija, za katero 

verjamem, da bo pripomogla k izboljšanju 

položaja invalidov v naši občini. 

Vabljeni na obeležitev 20-letnice 

aktivnega delovanja Društva invalidov 

Muta v soboto, 22. maja, ob 15. 

uri v telovadnico OŠ Muta. Za vas pripravljamo 

kratek kulturni program, 

razglasili pa bomo tudi rezultate 2. 

turnirja v pikadu. Po končani slovesnosti 

sledi zabava z ansamblom 

Koroški muzikantje. 

Jožef Freidl, 

predsednik DI Muta 

16 Mučan

društva 

15 pomladi ŽPZ Klasje 

»V Klasje se tke vztrajnost, odrekanje, 

prijateljstvo, spoznavanje novih ljudi in 

krajev in ko zlato dozori, članice žanjejo 

nove, prijetne spomine in ljubezen do 

negovanja ljudske pesmi. Tudi v naravi je 

potrebno veliko ljubezni in dela, da klasje 

dozori, in ko je čas za žetev, ga požanjejo, 

zmlatijo, ločijo zrno od plev, zmeljejo. Spomladi 

pa zopet sejejo. Zakladnica ljudskih 

pesmi je neizmerna in vedno se najde uho 

poslušalca, ki ljudski pesmi rad prisluhne.« 

Tako se je pričel naš uvod v koncert 

ob petnajsti obletnici zbora. 

Naš zbor se je ustanovil 24. marca 

1995 na pobudo gospoda Ernesta Dobrine 

in s podporo Društva invalidov in 

Društva upokojencev Muta. Prepevati 

smo začele 27. marca istega leta pod 

vodstvom ge. Darinke Račnik. Takrat je 

naš zbor štel 23 članic. 

Še istega leta je Društvo invalidov 

zaprosilo za vstop zbora v KUD Muta, 

kamor smo bile sprejete naslednje leto 

in takrat smo morale začeti misliti na 

ime zbora. Po premisleku smo se družno 

dogovorile, da bo zbor nosil ime 

ŽPZ Klasje, saj smo bile vse že v zrelih 

letih in nam je ta naziv najbolj pristajal. 

Takrat smo se osamosvojile in izbrale 

predsednico in blagajničarko. Napolniti 

je bilo treba blagajno, zato so nam priskočili 

na pomoč sponzorji. 

Na leto smo imele po šest nastopov. 

Junija 1998 smo morale zaradi zdravstvenih 

težav tedanje zborovodkinje 

poiskati novo. Njeno delo je septembra 

z zavzetostjo in voljo prevzela ga. Bernarda 

Žvikart, ki takrat še ni imela 18 let. 

Z vsakim nastopom smo se bolj kalile in 

postajale samozavestnejše, saj smo nastopile 

že po 15-krat in več na leto. 

V letu 2001 smo začele s prvim samostojnim 

koncertom ob svečnici v 

cerkvi sv. Marjete na Muti. Doslej smo 

se enajstkrat udeležile revije ZDIS-a, kjer 

prepeva okrog 14 zborov iz cele Slovenije. 

Na teh revijah smo lahko že ocenile 

in primerjale svoje delo z ostalimi zbori. 

Kar osemkrat smo se udeležile tabora 

slovenskih pevskih zborov v Stični, 

kjer po Šentvidu zadoni domača 

slovenska pesem iz 4000 grl. Snemale 

smo tudi na Radiu Maribor in Koroški 

televiziji. 

V marcu 2009 smo izgubile našo 

dolgoletno članico Mimiko Kolar, ohranile 

jo bomo v lepem spominu. 

Na srečanju pevskih zborov društev 

upokojencev, ki je bilo v mesecu maju 

na Muti, je bil naš zbor izbran, da se v 

oktobru udeleži državnega srečanja 

pevskih zborov DU v Linhartovi dvorani 

Cankarjevega doma. Nastop nam je 

uspel, požele smo velik aplavz in tudi 

čestitke ostalih zborov. 

Doslej smo prejele že veliko priznanj. 

Najbolj ponosne smo na priznanje Občine 

Muta ob 10. obletnici zbora Klasje 

za aktivno delovanje in ubrano petje, 

priznanje iz 10. revije ZDIS-a, ki nam ga 

je podelila ga. Štefka Kučan in priznanje 

KUD-a Muta v letošnjem letu. 

Še dolgo bi lahko naštevala, kaj vse 

se nam je dogajalo v vseh teh letih, 

toda vse smo prenesle z dobro voljo in 

veseljem, da ohranjamo lepo domačo 

pesem. 

Svojih petnajst pomladi smo 26. 

marca praznovale v avli OŠ Muta. Zapele 

smo trinajst pesmi, ki so bile izbrane 

iz našega petnajstletnega pevskega 

programa. Vse pesmi so za dušo, saj 

vsako besedilo seže globoko do srca. 

K sodelovanju pa smo povabile tudi 

Glasbeno šolo Muta, ki že vrsto let sodeluje 

na naših koncertih. Tako sta Nika 

in Julija iz svojih violin izvabili prijetne 

melodije in poželi velik aplavz. Naš gost 

pa je bil tudi mlad in poznan harmonikar 

Rudi Breznik, ki že vrsto let igra na 

naših novoletnih zaključkih pri Matiju. 

Ta večer je enajst članic zbora prejelo 

srebrne Gallusove značke, tri članice pa 

bronaste. Ob koncu smo vsi ob spremljavi 

Rudijeve harmonike zapeli pesem 

»V dolini tihi«. 

Po uradnem delu smo nadaljevali 

z druženjem ob prigrizku in petju ob 

spremljavi Marjanove kitare. Zelo smo 

bile zadovoljne z obiskom ter prijetnimi 

pohvalami in čestitkami. Naša želja 

ostaja, da bi še dolgo prepevale lepo 

domačo pesem pod vodstvom zborovodkinje 

Bernarde Žvikart. 

V svojem imenu in v imenu ŽPZ 

Klasje se zahvaljujem vsem, ki ste pomagali 

pri organizaciji in izpeljavi našega 

koncerta, prav tako pa tudi vsem 

našim sponzorjem in donatorjem, ki ste 

nas vsa ta leta podpirali. 

Hvala tudi vam, drago občinstvo, saj 

nam s svojim obiskom in vzpodbudo 

dajete moč in polet naprej, naprej … 

Finika Kričej, 

predsednica ŽPZ Klasje 

ŽPZ Klasje na jubilejnem koncertu 

Mučan 

17

društva 

Športno društvo Muta 

Vsi kolesarimo tudi letos 

Športno društvo Muta v okviru občinskega 

praznika občine Muta letos že 

dvanajstič organizira športno prireditev 

Vsi kolesarimo. Misel, da bi za občane 

organizirali kolesarsko rekreativno 

vožnjo, se je porodila že leta 1997. Dogovorili 

smo se, da bomo pokolesarili 

v lepo dolino ob reki Bistrici. Začetek 

je bil kar težak, saj se je zbralo le malo 

kolesarjev. Iz leta v leto pa se je število 

udeležencev povečevalo in lansko leto 

je sodelovalo že 235 kolesarjev različnih 

starosti, od otrok do starejših občanov 

obeh spolov. Še več, na športno prireditev 

prihajajo cele družine. Mirno torej 

lahko rečemo, da je to tudi družinska 

rekreacija. Prihajajo tudi kolesarji iz sosednjih 

občin. 

Letos se bomo s kolesi na pot 

podali v nedeljo, 23. maja 2010, ob 

10. uri izpred občinske stavbe na 

Glavnem trgu. Prijave bomo pričeli 

zbirati ob 9.30 na štartnem mestu. 

Proga, ki poteka iz centra Mute po Gortinski 

cesti v Bistriški jarek, do nekdanje 

stražarnice in nazaj, je za množično kolesarjenje 

zelo primerna. Ni predolga, 

saj meri le okoli 16 km. To kolesarjenje 

ni tekmovalnega značaja: zmagovalci 

so vsi kolesarji in za sodelovanje vsak 

prejme pisno priznanje ŠD Muta. Vsak 

udeleženec, ki doživi prijetno vožnjo 

skozi čudovito naravo, si ob zaključku 

prisluži tudi toplo malico in tako zaključujemo 

ta rekreativni dan v prijetnem 

druženju. 

Veseli smo, da je bil projekt sprejet 

s strani občanov občine Muta, kar nam 

potrjuje vedno večja udeležba na kolesarjenju. 

Zato velja tudi za letos: pridite 

z motom Vsi na kolo za zdravo 

telo! 

Marijan Špegelj, 

predsednik ŠD Muta 

Športniki PSV Heiligenhaus ponovno gostje ŠD Muta 

Športno društvo Muta v času letošnjega 

občinskega praznika občine 

Muta gosti člane – dolgoletne prijatelje 

športnega društva PSV Heiligenhaus 

iz Nemčije. To je že tradicionalno – 32. 

srečanje med obema društvoma. 

Temeljni kamen teh srečanj je bil 

postavljen davnega leta 1968, ko je 

skupina športnikov iz društva PSV Heiligenhaus 

prvič prestopila takratno jugoslovansko 

mejo in so bili enotedenski 

gostje našega društva. Očeta teh 

srečanj sta pristni Mučan, ki je takrat 

delal v Heiligenhausu, g. Milan Romih, 

in bivši predsednik PSV Heiligenhaus, g. 

Friedhelm Klasen. Ta srečanja so se redno 

izmenično nadaljevala in se ohranila 

vse do danes. Tako ŠD Muta že 42 

let goji dobre prijateljske odnose s člani 

PSV Heiligenhaus iz Nemčije. V naši občini 

ni društva, ki bi imelo tako dolgo 

tradicijo srečanj in sodelovanja. V teh 

letih smo tekmovali v namiznem tenisu, 

nogometu, mini golfu, kegljanju itd. 

Razdaljo med mestom Heiligenhaus in 

Muto (1.075 km) je v tem času prevozilo 

veliko število članov društva in drugih 

občanov. S športnega so povezave 

prehajale na kulturno, obrtniško in 

druga področja. Še več, športniki obeh 

društev smo ves čas sodelovanja iskali 

poti do državnih predstavništev obeh 

Sprejem športnikov PSV Heiligenhaus pri županu, leta 2006 

držav. Najgloblje pa sta obe društvi navezali 

stike med župani mestne občine 

Heiligenhaus, občine Radlje ob Dravi, 

KS Muta in po letu 1995 novonastale 

občine Muta. V času sodelovanja so 

tako redno potekala tudi naša srečanja 

z župani obeh občin. 

Med letošnjim srečanjem, od 2. do 

8. junija, bo 8-članska ekipa PSV Heiligenahaus 

prebivala pri naših članih. 

Odvijale se bodo razne aktivnosti: tekmovanja 

v namiznem tenisu, kegljanju, 

ogled znamenitosti občine Muta, sprejem 

pri županu, popeljali pa jih bomo 

tudi na ogled nekaterih znamenitosti 

Slovenije. 

Prepričani smo, da bomo srečanje 

uspešno izpeljali, da se bodo člani društva 

PSV Heiligenhaus z lepimi spomini 

na lepote občine Muta in Slovenije ter 

na gostoljubnost gostiteljev vračali domov. 

Marijan Špegelj 

18 Mučan

društva 

Društvo tabornikov 

Pred nami je že 46. taborniški tek 

Društvo tabornikov Rod Bistrega 

potoka Muta organizira v nedeljo, 

30. 5. 2010, že 46. taborniški tek, v 

sklopu katerega se bo izvedel tudi Koroški 

treking in kolesarski vzpon na Sv. 

Jernej. 

Taborniki Mute so natanko pred 

petdesetimi leti, ob dnevu tabornikov, 

22. aprila 1960, izvedli svoj prvi tek s 

startom in ciljem na Kempingu nad 

Muto. Zaradi vse večjih zapletov pri 

pridobivanju dovoljenj za izvedbo teka 

po državni cesti smo taborniški tek prestavili 

na zg. Muto. Tako danes tekaške 

proge potekajo po Muškem polju in 

delno po Dobravi. 

Tekmovanje se izvede v različnih 

kategorijah in na različnih razdaljah. 

Osnovnošolska mladina tekmuje na 

razdaljah od 300 m do 1500 m, odrasli 

pa na razdalji 8000 m. Tekmovanje je 

namenjeno vsem rekreativcem. 

Tekmovanje osnovnošolske 

mladine se prične ob 9.30, tek na 

8000 m pa ob 11.00. 

Taborniški tek je vključen tudi v akcijo 

»Slovenija teče« in šteje za Štajerskokoroški 

pokal. 

Koroški treking 

Kot spremljevalna prireditev taborniškega 

teka bo letos že tretjič izveden 

Koroški treking, ki je vključen v Slovensko 

treking ligo. 

Slovenska treking liga je sklop samostojnih, 

a poenotenih in smiselno 

povezanih tekmovanj v pustolovskem 

in doživljajskem pohodništvu (trekingu) 

v Sloveniji in bližnji okolici. Namen 

tekmovanj je doživljajska izkušnja pohodništva 

na različnih hribovitih predelih 

Slovenije. Tekmovalci se pomerijo 

v vzdržljivosti in iznajdljivosti na razmeroma 

dolgi, neoznačeni in prvenstveno 

pohodni trasi z nabiranjem kontrolnih 

točk in izvajanjem morebitnih nalog 

presenečenja. Namen posameznega 

trekinga je tudi spoznavanje kraja gostitelja 

in druženje med udeleženci in 

gostitelji. Osnovna disciplina je hoja, ki 

se lahko (pri hitrejših tekmovalcih ponekod) 

kombinira s tekom. Treking poteka 

po markiranih in nemarkiranih stezah 

ali lažjem brezpotju, kolovozih in v 

najmanjšem možnem delu po cestah. 

Tekmovanje poteka v dveh kategorijah: 

ultra (40 km) in pohodniška (20 

km). Start v kategoriji ultra bo ob 

9. uri, v kategoriji pohodništvo pa 

ob 10. uri. 

V letošnjem letu pričakujemo okoli 

130 tekmovalcev, ki se bodo podali po 

okoliških hribih. 

Kolesarski vzpon na Sv. Jernej 

V letošnjem letu se bo kot spremljevalna 

prireditev taborniškega teka že 

petič izvedlo kolesarsko tekmovanje 

Vzpon na Sv. Jernej. 

Start tekmovanja bo v soboto, 

29. 5. 2010, ob 10. uri na sp. Muti. 

Proga meri 19,5 km, z maksimalno višinsko 

razliko 675 m in ciljem na Sv. Jerneju. 

Rezultati tekmovanja štejejo tudi za 

Koroški pokal z gorskimi kolesi 2010. 

Kot novost bomo v letošnjem letu 

izvedli tudi blagoslov koles in tekmovanje 

v kuhanju jernejškega piskra. 

Vse občane vabimo, da si v čim 

večjem številu ogledate prireditve 

in z navijanjem tekmovalcem olajšate 

premagovanje naporov. 

Sašo Pavlič 

Sestavine za jernejški pisker 

Osnovne sestavine: fižol (najbolje svetli in temni), 

grah, ajdova kaša, korenček, gobe (najbolje jurčki ali 

lisičke), čebula, govedina ali svinjina, divjačina (srnjad 

ali divji zajec). 

Začimbe: sol, poper, brinove jagode, česen, zelena, 

luštrek, peteršilj, lovorov list, hren, mošt (namesto 

kisa). 

Nasvet: Čebulo prepražimo na svinjski masti. Fižola 

in ajde dodamo toliko, da ne potrebujemo podmeta. 

Pri izbiri sestavin sem se omejil na tiste, ki so značilne 

za Muto in okolico in so na tem področju avtohtone 

(torej so tu uspevale že pred 100 ali 50 leti). 

Sestavil in na svetlo dal 

Robert Dobrina. 

Mučan 

19

društva 

Sadjarsko društvo Bobovec 

Nadaljujejo tradicijo 

Že štirinajstič zapored so kmetje, 

pretežno iz soseščine in okolice, na velikonočni 

ponedeljek h Glavarju na Sv. 

Primožu prinesli v kritično oceno vzorce 

mošta, sadnega soka in kisa. Najboljši 

mošt je tokrat prišel iz kleti Tomaža 

Gmajnerja, sodček za najboljši kis je 

pripadel Ferdu Piku, sodček za najboljši 

sok pa je letos odnesel Rajko Duler. 

kv 

Priznanja sta podelila župana Radelj in Mute 

Društvo kmetic 

Vabimo mlajše kmetice, da se nam pridružijo 

Ko smo se konec preteklega leta 

članice Društva kmetic iz krajevnega 

odbora Muta ponovno srečale ob kosilu 

in prijetnem kramljanju pri Matiju 

na Sv. Primožu, smo, da ne bi samo 

»opravljale«, prijetno združile s koristnim 

in pregledale tudi naše delo 

v letu 2009. Da bi naše celoletne aktivnosti 

spoznala širša javnost občine 

Muta, jih bom v nadaljevanju na kratko 

predstavila. 

V mesecu januarju smo se dobivale 

na ekološki kmetiji Pehtot ob 

ročnih delih. V umetnost izdelovanja 

šopkov in pletenja vencev iz papirja 

sta nas popeljali naši članici Berta Placet 

in Antonija Medved. 

Skupaj z možmi smo praznovale 

materinski dan na Pernicah, na cvetno 

soboto pa smo se z butarami in 

ročno izdelanimi aranžmaji za velikonočne 

košare predstavile v trgovini 

Tuš na Muti. Skupaj s članicami 

društva iz Vuzenice smo se podale v 

okolico Maribora, si ogledale kmetijo, 

ki se ukvarja z mlečno proizvodnjo, v 

izgradnji pa je bila sončna elektrarna. 

Obiskale smo tudi sirarno Čuš v 

Mariboru in spoznale uspešno sodelovanje 

med kmeti (direktna prodaja 

mleka s kmetije v sirarno). 

S pecivom smo postregle v aprilu 

ob srečanju borcev in vojnih veteranov 

na Pernicah ter se predstavile v okviru 

občinskega praznika na Muti. 

Pomislile smo tudi na varstvo pred 

požari in v mesecu oktobru skupaj z 

Izdelovale smo cvetje iz papirja 

Gasilskim društvom Muta organizirale 

prikaz gašenja z gasilnimi aparati ob 

domu krajanov na Pernicah. Ker je na 

našem območju v izgradnji širokopasovni 

internet, smo v sodelovanju z 

MOCIS-em in Osnovno šolo Muta organizirale 

30-urni tečaj računalništva. 

Na turistični kmetiji Matij smo poskrbele 

za lačne želodce s tečajem priprave 

20 Mučan

društva 

musak, sarm in sladic, preizkusile pa 

smo se tudi v pripravi koktajla. 

Za zaključek leta 2009 smo postregle 

tudi članom mešanega pevskega 

zbora Zvon in njihovim gostom ob božičnem 

koncertu. 

A to še ni vse. Vključevale smo se 

tudi v skupne aktivnosti društva kmetic 

Dravska dolina na območju upravne 

enote Radlje ob Dravi. Gospa Majda Lasič 

Lončarič nam je predavala o odnosih 

v družini, strokovna ekskurzija nas je vodila 

na Gorenjsko. Svetovni dan kmetic 

smo praznovale na Remšniku. V novembru 

pa nam je g. Maks Vrečko predaval 

o tem, »kako uspešno tržiti na kmetiji«. 

V mesecu decembru nas je pot vodila 

v Salzburg, ogledale smo si znamenitosti 

mesta in Mozartovo rojstno 

hišo. Podale smo se tudi v Oberndorf in 

si ogledale kapelico, v kateri je nastala 

znamenita »Sveta noč«. 

Seveda smo bile aktivne že tudi v letošnjem 

letu. Udeležile smo se predavanj 

o zdravilnih zeliščih in o urejanju 

kmečkega dvorišča ter izdelovale nakit 

iz fimo mase. Da bi bili velikonočni 

prazniki lepši, smo barvale velikonočna 

jajčka na Sv. Primožu in na Gortini. 

Materinski dan smo proslavile skupaj 

Z velikonočnimi aranžmaji smo se predstavile v trgovini Tuš 

z našimi »mučeniki« na kmetiji Breznik 

na Sv. Primožu. Za svoje zdravje pa smo 

poskrbele z obiskom term Lendava ter 

ogledom orhidej in tropskega vrta v 

Dobrovniku. 

Kot vidite, je naše delovanje v društvu 

še vedno zelo razgibano in uspešno. 

Sodelujemo tudi z drugimi društvi 

v občini in tega si želimo še več. Tudi 

sodelovanje z občino in njena finančna 

pomoč nam dajeta voljo in zagon 

za nadaljnje delo. Morda bo navedeno 

vzpodbudilo mlajše kmetice, da se 

nam pridružijo. Žal opažamo, da so te, 

glede na število kmetij, v naše društvo 

premalo vključene. 

Delo v našem društvu ni samo druženje, 

pač pa tudi način pridobivanja 

novih znanj in idej, kako na kmetiji najti 

pot do dodatnih in boljših zaslužkov. 

Mira Freidl 

PGD Muta 

Pripravili so mu presenečenje 

Gasilci našega društva so nedavno 

ob jubileju, 75-letnici, pripravili lep sprejem 

dolga leta zelo aktivnemu gasilcu 

Jožetu Podrzavniku. Svojemu tovarišu 

v številnih akcijah in na tekmovanjih so 

pripravili lepo presenečenje, spominsko 

darilce in urico prijetnega druženja 

v gasilskem domu na Muti. 

kv 

Proslavili so Jožetovih 75 let 

Mučan 

21

društva 

Več kot le simbolika 

Ob priliki zadnjega letnega občnega 

zbora PGD Muta je med gasilske pripravnike 

pristopil tudi naš cenjeni župnik 

gospod Marko Drevenšek. Morda 

porečete, da je to nenavadno, pa ni. Takoj, 

ko je gasilska tovarišija dvignila roke 

in soglasno, celo z aplavzom, potrdila 

njegov sprejem, je namreč povedal, 

da ne gre zgolj za kakšno simboliko, 

temveč za to, da se tudi tako identificira 

kot sokrajan vseh ljudi in fare in da 

želi ustvarjalno sodelovati v društvu, ki 

ima za svoj cilj pomagati slehernemu 

človeku v stiski. »To je plemenito delo 

in ponosen bom, če bom del svojih 

moči lahko prispeval za soustvarjanje 

odnosov, ko je človek človeku res pravi 

tovariš v nesreči.« 

Tudi gasilska druščina ve, da Marko 

res ne bo tekal z nami na pogorišča, ve 

pa tudi, da so preudarni in drugih del 

vešči ljudje še kako dobrodošli pod 

streho gasilske hiše. »Dobrodošel med 

nami!« smo rekli. 

kv 

Dobrodošel med nami 

Društvo Sožitje 

Kdo smo in kaj delamo? 

Uživamo v bazenih 

Smo medobčinsko društvo Sožitje – društvo za pomoč 

osebam z motnjami v duševnem razvoju zgornje Dravske 

doline in delujemo na območju občin Ribnica na Pohorju, 

Podvelka, Radlje ob Dravi, Vuzenica in Muta. Sedež društva 

je na Muti, Gasilska ulica 4. Doslej je društvo delovalo v prostorih 

Varstveno-delovnega centra, v letošnjem letu pa smo 

pridobili lasten prostor v zgornjem delu šole s prilagojenim 

programom in si s tem zagotovili tudi boljše pogoje dela. 

Hvala vsem, ki imate zasluge za to. 

Naše društvo je prostovoljno, neodvisno, nestrankarsko, 

invalidsko, interesno združenje s socialno-človekoljubnimi 

cilji. Skrbimo za napredek skupne in posamične skrbi za osebe 

z motnjami v duševnem razvoju, njihove starše, zakonite 

zastopnike in člane družine. Smo eno izmed 52 lokalnih društev, 

združenih v Zvezo Sožitje s sedežem v Ljubljani, ki je 

na področju skrbi za osebe z motnjami v duševnem razvoju 

pridobilo status reprezentativne invalidske organizacije. 

Člani društva so osebe z motnjami v duševnem razvoju, 

njihovi starši, skrbniki, strokovni delavci, prostovoljci in podporni 

člani. V naše društvo je včlanjenih 124 članov, od tega 

33 iz občine Muta. 

Osnovni namen druženja je zbliževanje in povezovanje 

ljudi, ki imajo v družini osebo z motnjami v duševnem razvoju. 

V skupini starši spoznajo, da si lahko ljudje s podobnimi 

problemi pomagajo, si v prijetnem klepetu izmenjavajo izkušnje, 

navezujejo prijateljske odnose, krepijo samopodobo 

in občutke lastne vrednosti. Člani med drugim po potrebi 

obiskujemo družine na domu, jim predstavimo delovanje 

društva ter jih povabimo k sodelovanju. 

V društvu se družimo ob ustvarjanju (barvamo velikonočna 

jajca, izdelujemo adventne venčke) in ob športnih 

22 Mučan

društva, župnija 

aktivnostih (plavanje v bazenu na Ravnah in v Termah Topolšica). 

Radi hodimo tudi na krajše izlete v naravo. V mesecu 

juniju organiziramo piknik v naravi, kjer člani uživamo 

v prijetnem okolju, družabnih igrah, ob živi glasbi, petju 

in hrani z žara. Ob zaključku koledarskega leta vsako leto 

v drugem kraju, letos v Radljah, pripravimo kulturni program 

s pogostitvijo in obdaritvijo vseh oseb z motnjami v 

duševnem razvoju ter njihovih predšolskih bratov in sester. 

Obišče nas Miklavž, stisnemo si roke in si zaželimo veliko sreče 

in moči za naprej. 

V društvu sodelujemo z Zvezo Sožitje Slovenije, se vključujemo 

v razpise Zveze in se udeležujemo različnih oblik 

izobraževanja. Naša dejavnost tako obsega tudi programe 

vseživljenjskega učenja, tedenske izobraževalne tabore, vikend 

seminarje za družine (letos na morju), klub staršev. Za 

druženje v klubu staršev pripravimo izobraževalne teme, letošnji 

sta samozagovorništvo in zakonodaja. 

Če se kdo želi včlaniti v naše društvo ali nam pomagati pri 

ustvarjanju lepšega življenja oseb z motnjami v duševnem 

razvoju, srčno dobrodošli! 

Skupaj hodimo na izlete 

Naš naslov: 

Medobčinsko društvo Sožitje 

zg. Dravske doline 

Gasilska ulica 4, 2366 Muta 

tel: (02) 87 61 368 

e-pošta: sozitje.dravskedoline@gmail.com 

Marija Kočivnik 

Iz življenja naših župnij 

Romanje na Ptujsko Goro 

Na cvetno soboto, 27. marca, smo 

se letošnji birmanci, njihovi starši, botri 

in njihova kateheta skupaj odpravili na 

romarsko pot. Bilo nas je kar za dva avtobusa 

in nekaj avtomobilov, skupaj kar 

nekaj čez sto romarjev. Z nami so bili 

tudi animatorji iz Trbonj in eden z Mute, 

ki so skrbeli, da je bila »klima« na avtobusu 

in sicer ravno prava: dovolj molitve, 

pesmi, smeha … 

Naš glavni cilj je bila Ptujska Gora, kjer 

smo imeli »pod plaščem«, oz. v zavetju 

ptujskogorske Marije sveto mašo in ob 

koncu še svečano izročitev Mariji. Nato 

nam je še tamkajšnji pater spregovoril 

nekaj besed o tem čudovitem svetišču, 

kamor se zgrinjajo romarji s celega sveta 

in ki letos praznuje 600-letnico. 

Po skupnem kosilu smo se odpravili 

še v mariborsko stolnico in poromali k 

tamkaj pokopanemu blaženemu Antonu 

Martinu Slomšku. Skupaj smo molili 

in prosili za naše birmance. Nato še kakšna 

kavica, sladoled, in že smo se vračali 

polni lepih občutij po Dravski dolini 

proti domu. Mnogi mladi so dejali: »Na 

takšno romanje bi pa še šli. Super je 

bilo!« 

Dominika Verhnjak 

Na romanje se nas je podalo lepo število 

Mučan 

23

župnija 

Prejeli so zakrament sv. birme 

Življenje vsake župnije je zaznamovano 

z različnimi nepogrešljivimi dogodki. 

Tako smo pred nedavnim praznovali sv. 

birmo. To ni samo enkratna stvar, ampak 

je cel proces. 

Birmanci so namreč več let obiskovali 

verouk; zadnje leto je bilo še posebej intenzivno. 

Bili smo na Ptujski Gori, podali 

smo se v Vuzenico, kjer je deloval naš 

blaženi A. M. Slomšek … S pripravo na 

birmo so povezane mnoge poglobitve 

poznavanja svetnikov in drugih, za življenje 

pomembnih vsebin. Krona vsega je 

bila devetdnevnica pred sv. birmo. V tem 

času so nas obiskali zanimivi gostje: misijonar 

p. Pepi Lebreh, nekdanja odvisnika od 

mamil, ki se zdravita v skupnosti Cenacolo, 

g. nadškof dr. Franc Kramberger, domača 

animatorska skupina ... 

Lepo je bilo opazovati mnoge mlade, 

v katerih je pričakovanje iz dneva v dan 

naraščalo, vse do nedelje, 25. aprila 2010, 

ko je napočil dan sv. birme. 

Marko Drevenšek 

Cerkev sv. Primoža odslej še v prijaznejši podobi 

Ko se peljemo po Dravski dolini, 

nas že od daleč pozdravlja cerkev 

sv. Primoža. Odslej bo to počela v še 

prijaznejši podobi. Že nekajletna želja 

Šemprimčanov in še posebej ključarjev 

je bila, da cerkev prebelijo. Ob tem 

iskrena hvala naši občini, ki nam je 

priskočila na pomoč, pa tudi vsem 

faranom, še posebej ključarjem, ki 

čutite z našimi cerkvami in se trudite, 

da so lepo urejene in vsem nam v 

veselje in ponos. 

Marko Drevenšek 

Prebelili so cerkev 

Karitas 

Naši obiski v domu 

starostnikov 

Sodelavci Župnijske Karitas Muta in 

Trbonje smo se odločili, da v januarju 

obiščemo naše starejše občane, ki 

svoja zrelejša leta preživljajo v domu 

starostnikov v Črnečah. S tem obiskom 

in prisrčnim pozdravom smo jim izročili 

tudi skromna darila. S pomočjo našega 

gospoda župnika Marka smo omogočili 

stanovalcem, ki so bili doma na Muti, 

da so se lahko udeležili svete maše v 

kapelici doma, ki je bila darovana prav 

zanje, za trpeče in bolne. Pri sveti maši 

je bilo vsakemu dano, da je lahko v 

Ob pesmi in klepetu je minevalo naše druženje 

24 Mučan

župnija, trgovina 

prošnjah izrazil svojo osebno željo in 

prošnjo Bogu in s tem pokazal, kaj si na 

stara leta še želi. 

Po sveti maši smo se odpravili v 

jedilnico doma, kjer smo se ob obilno 

obloženih mizah prijetno počutili. 

Skupaj z gospodom župnikom smo 

obiskali tiste varovance, ki so zaradi bolezni 

ostali v svojih sobah. Naš obisk in 

srečanje pa sta popestrila tudi Preglavova 

muzikanta s Sv. Jerneja, saj smo 

z njima iz srca zapeli lepe domače 

slovenske pesmi. 

Jelko Andric 

Na cvetno soboto, 27. marca 2010, 

smo se sodelavke Župnijske Karitas 

(ŽK) Muta pridružile skupni akciji, ki jo 

vsako leto pripravijo ŽK koroškega naddekanata. 

Gre za obisk in obdarovanje 

vseh stanovalcev v domovih starostnikov. 

Pripravile smo trideset pisank z naslednjo 

vsebino: okrašen snop, pomaranča, 

jajčka in voščilnica. Voščilnice in 

snope smo izdelale same in vse skupaj 

zložile v lepo košaro. 

V soboto zjutraj smo se predstavniki 

vseh ŽK zbrali v domu v Črnečah ter se 

skupaj s stanovalci udeležili sv. maše in 

blagoslova snopov – »peglov«. Po maši 

smo obiskali naše stanovalce po sobah 

in jim razdelili pisanke. Spomnili smo se 

tudi materinskega dne in v ta namen 

vsem ženam iz naše občine darovali 

lepe kvačkane nageljne. Vsi so se zelo 

razveselili našega obiska in pozornosti. 

Nas vse pa bogati zavest, da smo 

Stanovalcem doma smo polepšali velikonočne praznike 

polepšali velikonočne praznike starejšim 

in bolnim stanovalcem doma. 

Lojzka Gerhold 

Predstavljamo dejavnost 

Prodajalna Sandra 

S pestro in bogato ponudbo oblačil 

in obutve, tako za moške in ženske 

kot tudi otroke, se je prodajalna Sandra 

prvič predstavila že leta 2001, najprej s 

poslovalnico v Radljah, meseca maja 

pa tudi na Muti. Lastnica podjetja in 

mreže prodajaln po celotni Koroški je 

Cvetka Vigec, katere korenine segajo 

tudi na Muto. 

Prodaja oblačil in obutve nizkega 

cenovnega razreda se je izkazala za 

dobro poslovno potezo, s katero je 

podjetje postalo zelo uspešno in prepoznavno 

po vsej Koroški. Prodajalnama 

v Radljah in na Muti so sledile nove 

poslovne enote, najprej v Dravogradu, 

v trgovskem centru Meža, kjer je danes 

tudi sedež podjetja, sledilo je odprtje še 

Mučan 

dveh novih prodajaln v Slovenj Gradcu, 

v trgovsko-poslovnem centru Katica, in 

samostojne prodajalne na Prevaljah, ki 

so jo opremili v povsem svojem stilu in 

po svojem okusu. Pred dvema letoma 

so odprli še poslovno enoto v Mežici. 

Vse prodajalne nosijo ime Sandra, in sicer 

po hčerki, ki bo prav gotovo nadaljevala 

družinsko tradicijo podjetja, saj 

zaključuje študij ekonomije. 

Ponudba v njihovih poslovalnicah 

je zelo raznolika in pestra, kakovost pa 

se je v letih razvoja dvignila, oziroma 

prilagodila širšemu povpraševanju. Njihov 

cilj je zadovoljiti vse kupce, tudi tiste 

z višjimi zahtevami. Trudijo se ustreči 

široki populaciji in to jim tudi zelo 

dobro uspeva. Med kupci so poznani 

s svojim motom »Za vse postave od 

pete do glave«. 

V letih svojega delovanja so si ustvarili 

dobro ime, tako da jih po Koroškem 

zelo dobro poznajo. Prepoznavnost so 

dosegli z nizkimi cenami, ustrežljivostjo 

in dostopnostjo za vsakogar. Podjetje 

zaposluje petnajst ljudi. Najbolj pa so 

ponosni, da lahko zadovoljijo še tako 

zahtevne kupce. 

Pri vsem tem pa v podjetju velik 

poudarek dajejo najmlajšim, ki jih vsako 

leto, vedno znova presenetijo, saj že 

vrsto let prirejajo božično obdarovanje 

za vse otroke Koroške na prireditvi, ki 

poteka na Muti. Otroci se na teh koncertih 

zabavajo ob glasbenih zvokih 

znanih glasbenikov. V preteklih letih 

25

trgovina, med nami živijo 

Ponudba v prodajalnah Sandra je zelo raznolika 

so se na odru v športni dvorani zvrstili 

Adi Smolar, Dejan Vivod, Nuša Derenda, 

Domen Kumer, Mirna Reynolds, Rebeka 

Dremelj, Ansambel bratov Avbreht, Ansambel 

Napev in drugi zanimivi gostje. 

Prireditev, pri kateri sodelujejo v 

glavnem zaposleni, kot organizator v 

celoti financira prodajalna Sandra, pri 

najemu športne dvorane pa sodeluje 

Občina Muta. Pomoč pri prireditvi organizatorjem 

vsako leto nudijo gasilci, 

člani PGD Muta, za kar so jim v podjetju 

še posebno hvaležni. 

Božično obdarovanje pa ni edina dobrodelna 

dejavnost podjetja, saj v prodajalni 

nova oblačila iz preteklih sezon občasno 

podarijo Karitasu in Rdečemu križu. 

V prodajalni Sandra obljubljajo, da se 

bodo še naprej trudili in poskušali ustreči 

vsem, ki njihove poslovalnice obiščejo. 

Kljub konkurenci, ki je na trgu oblačil in 

obutve izredno huda, so se zavezali, da 

bodo svojo pot peljali po začrtanih ciljih. 

Zavedajo se, da sta pestra ponudba oblačil 

in obutve ter prijazna postrežba najboljša 

naložba za dobro poslovanje tudi 

v prihodnje, zato bo zadovoljstvo kupcev 

še naprej največja skrb vseh zaposlenih. 

Lastnica in direktorica prodajaln Cvetka 

Vigec je ob vsem tem ponosna, da je 

kljub uspehu ostala preprosta in skromna 

in da je s svojo ustvarjalnostjo in sposobnostjo, 

iznajdljivostjo in marljivostjo 

ustvarila tako široko trgovsko mrežo pravzaprav 

iz nič. 

Lidija Verdnik 

Intervju 

Pevka, ki je postala hmeljarska legenda 

Marija Poročnik 

Marija Poročnik, doma skorajda 

iz centra vasi na Gortini, bolj poznana 

kot hmeljska Micka, je povsem 

navadna ženska, kmetijska 

delavka, mati, aktivistka, ki je vedno 

poprijela za sleherno delo, če 

je šlo za napredek v vasi. Garaška 

in zanesljiva, poznana pa tudi kot 

izjemno navdušena pevka in članica 

ŽPZ Klasje, celo več, tudi poznavalka 

prenekaterih starih običajev, 

pesmi, po spominu prava kronistka 

dogodkov svojega kraja. Sem 

mislil, da Micko dobro poznam, pa 

sem se le precej zmotil. 

Kdaj si takole »uradno« nastopila 

delo v kmetijstvu? 

To je težko natančno opredeliti. Saj 

sem bila še otrok, pa sem morala, tako 

kot večina otrok tistega časa, pomagati 

na poljih in skorajda pri slehernem 

kmečkem delu, kruh so si deloma 

morali prislužiti tudi otroci. Leta 1965 

sem se zaposlila, seveda v kmetijstvu, 

ki sem ga bila vajena. Lahko povem, 

da sem skoz dala vse, kar se pač dela 

na poljih, v hlevih pa vse do skladišč. 

Tako sem si nabirala izkušnje, največ v 

hmeljiščih, in tako sem leta 1980 nekako 

povsem prešla v hmeljarstvo. 

Sedaj že lažje razumemo, zakaj 

si si pridelala veljavo ugledne 

hmeljarke. Ali tako postaneš sčasoma 

legenda? 

Tam nekje okrog leta 1950, še skoraj 

otrok, sem spoznavala dela v hmeljiščih, 

najprej v Radljah, nato na Muti, pa 

še kje drugje. To so bila leta izkušenj. 

Takrat so nam rekli, da se šele učimo 

hmeljarstva, pa smo ga v resnici obnavljali, 

kajti hmeljarstvo v naši dolini je 

imelo že skoraj pozabljeno veljavo in 

tradicijo. Joj, kako smo postavljali tiste 

štange, tiste visoke hmeljevke, sadili, 

obrezovali, varovali hmelj! Skoraj pobožno 

smo trepetali, kaj bo zraslo, koliko 

dalo, kaj bomo zaslužili. Če je kaj 

slabo kazalo, smo iskali vzroke, iskali 

26 Mučan

med nami živijo, mladi talenti 

stare hmeljarje, jih prosili za nasvet. Konec 

petdesetih let so v zadrugi na Muti 

zasadili prve sadike, pa ne več na hmeljevke, 

delavci so kar na roke postavili 

prvo žičnico. To je bilo nekaj novega. 

Pomislite, vse so kopali, postavljali in 

vlekli na roke. Mislim, da takšne šintarije 

danes ne bi počel več nihče. 

Šele v letih 1963/64 so postavljali 

prve betonske žičnice. Takrat 

so si vsaj deloma že pomagali s 

traktorji. Torej je bilo takrat veliko 

več ročnega dela? 

Tega se ne da niti primerjati. Danes 

skorajda vse opravijo stroji. Včasih smo 

delavke z bolečimi križi dolge tedne 

obrezovale sadike, odkopale, obrezale 

in zopet zakopale. Nato smo s tistimi 

dolgimi koli natikale kavlje in špage za 

trte. To je bilo zares garaško delo. Nato 

smo čakali, škropili, trgali zalistnike, 

trepetali pred neurji in čakali na bero. 

Kakšni pa so spomini na tiste 

najbolj »slovesne« dni, ko ste obirali? 

Drugačni od današnjih. Na trenutke 

zelo trpki. Včasih sem naložila štiri 

otroke na voziček, zapeljala na hmeljišče 

in vztrajala skupaj z njimi v vročini 

ali mrazu, včasih smo lačni in žejni pretolkli 

dan. Zaslužek je bil prepotreben, 

ampak hudo prigaran. Zaslužkom v 

hmeljiščih smo že od mladih nog pravili, 

da so najbolj pristradani, saj smo 

po navadi bili po ves dan brez prave 

hrane. Le kos kruha, lonček fižola in 

podobno. 

Kdo jih še ne pozna? 

Uspešni judoisti 

Pa merice, škafi? 

Mera je pač mera, tu sem se trudila 

res biti pravična. Nič čez, nič pod rob, 

nič tresenja. 

Nisem doživljala kritik ali težav. 

Kakšni so bili zaključki – likofi? 

Muta je imela v času razcveta, v 

polni rodnosti, tudi po tristo obiralcev. 

Kje vse niso stanovali prišleki! Prosili 

so za delo, podobno, zelo podobno 

kakor danes, ko nas že mnogi, zlasti 

brezposelne ženske, prosijo za delo v 

hmeljiščih, pa večino opravijo stroji. 

Zaključki pa, posebej ob lepih letinah, 

so bili enkratni. Nič posebnega, bilo 

je izplačilo. Koliko računanja, kaj si bo 

kdo lahko kupil … Bila pa je navadno 

tudi kar dobra malica, klobasa, kruh, 

sodček mošta, včasih še harmonika, 

pesem. Tudi z najbolj skromnim je 

bilo zadovoljstvo. Leta 1984 smo na 

Muti opravili zadnje ročno obiranje. 

Od tu se začne doba obiralnih strojev, 

pa utihne pesem obiralcev – brni stroj. 

Omenila si pesem, ni to drugi 

jaz tvojega življenja? 

To je pa res. Če je le kaj zacmegalo 

in zapelo, sem že bila zraven. Pesem 

človeka res zna držati pokonci. Polnih 

devet let sem hodila v Radlje v tamkajšnji 

ženski pevski zbor. Vodila ga 

je Ogrinčeva Vida. Res nas je znala 

spodbujati, pevke smo se odlično razumele. 

Kdo ve, kaj nas je tako družilo. 

Hodile smo na gostovanja, bile so 

pevske revije, občinska srečanja, petja 

je bilo neprimerno več kakor danes. Pa 

tudi iger, skečev ... Tudi ta čas je mimo. 

Sedaj že polnih petnajst let pojem 

pri našem Klasju. Tudi tu je, vsaj 

zame, odlična štimunga. Spominjamo 

se gostovanj v Stični, drugih srečanj, 

sami lepi spomini, ki pa ne odtehtajo 

tistih, ko smo se ženske za oddih posedle 

ob vročih žetvah, pa je kar zadonela 

pesem. In kako smo zapeli na 

tistih čudovitih flincarijah … Saj ne bo 

nihče verjel; plesali smo kar v coklah. 

Pač povsod, kjer smo se zbrali, je bila z 

nami pesem. 

Vem, ampak kaj je nekako utišalo 

našo pesem na vasi? 

Leta 1964 smo dobili prvi radio, 

samo dva ali tri ta nedosegljiva čudesa 

so bila na vasi, pa kakšen star gramofon. 

Šele čez leta tisti pravi televizorji, 

ko smo gledali bolj sence kakor 

slike, pa so nam te novotarije – tudi 

jaz sem jih rada poslušala in gledala 

– menda odtegnile mladino. Tudi na 

hmeljiščih ni več pesmi, je ropot strojev 

in norme, tihi tek za še vedno borne 

zaslužke. 

Micka, hvala za kupček lepih 

stvari, ki smo jih že skoraj pozabili, 

pa zdrži vsaj še kakšno desetletje 

med pevkami. 

kv 

Na Osnovni šoli Muta najdemo 

veliko uspešnih mladih športnikov, 

ki že posegajo po dobrih rezultatih. 

Med njimi so tudi judoisti, ki so se z 

judom spoznali na predstavitvi leta 

2006 ter v kasnejših letih. Tokrat so 

na nekaj vprašanj odgovorili trije 

devetošolci. Vsi so postali državni 

prvaki v kategoriji starejših dečkov 

in deklic in s tem nagradili svoj trud 

na treningih. Judo je zanje postal 

način življenja. Vanesa Topler, Alojz 

Mučan 

Varšnik in Tadej Štruc so perspektivni 

športniki na Koroškem. 

Kako si se začel/-a ukvarjati z 

judom? 

Vanesa: Pred malo več kot tremi leti 

je bila na OŠ Muta prva predstavitev. 

Zelo me je pritegnilo in začela sem obiskovati 

treninge. Sprva je šlo za zabavo 

in druženje, nato pa so se začele prve 

tekme in odlični rezultati. Tisti, ki smo bili 

resni in dobri, smo redno začeli hoditi v 

Slovenj Gradec na treninge, kjer imamo 

dvorano (Judo center Koroška). 

Tadej: Na šoli je trener Ruslav izvedel 

predstavitev juda in ker mi je bila 

všeč, sem se tudi sam prijavil k judu. 

Alojz: Z judom sem se začel ukvarjati 

leta 2006, ko je bila na naši šoli predstavitev. 

Judoisti nosite različne pasove. 

Kakšne barve je tvoj pas? 

27

mladi talenti 

Vanesa Topler Tadej Štruc Alojz Varšnik 

Vanesa: Trenutno je moj pas oranžne 

barve. 

Tadej: Barva mojega pasu je zelena. 

Alojz: Judoisti nosimo šolske ali mojstrske 

pasove. Moj pas je šolski in zelene 

barve. 

Dosegel/-a si veliko dobrih in 

vzpodbudnih rezultatov. Na katere 

dosežke si najbolj ponosen/-a? 

Vanesa: Definitivno na lansko zlato 

medaljo na državnem prvenstvu, ki je 

potekalo na Muti. 

Tadej: Najbolj sem ponosen na 

medaljo z državnega prvenstva 2009, 

kjer sem dosegel prvo mesto in naziv 

državnega osnovnošolskega prvaka 

2009/2010. Ponosen sem tudi na dosežke 

iz tujine, posebej na vsa prva mesta, 

ki sem jih dosegel na Poljskem, Češkem, 

Slovaškem ... in na ostale dobre dosežke 

v Sloveniji. 

Alojz: Najbolj ponosen sem na dva 

državna naslova in na nekatere druge 

rezultate iz tujine. 

Veliko potujete na razna tekmovanja 

in priprave. Katera destinacija 

ti je ostala v najlepšem spominu in 

zakaj? 

Vanesa: Ja, res je kar veliko teh priprav 

in tekmovanj v tujini. Na vse to me 

veže veliko spominov, ki pa niso nujno 

vedno lepi. Zelo super so bile priprave v 

Ukrajini (prvo leto treniranja) in letošnje 

priprave v Italiji (Gressineg). 

Tadej: V najlepšem spominu so mi 

ostale 12-dnevne priprave po Ukrajini, 

ki smo jih kombinirali tudi z uživanjem 

in raziskovanjem. Poleg treningov in tekem 

smo uživali tudi v zanimivostih Jalte 

in glavnega mesta Kijev. Tudi ostale 

priprave imam v lepem spominu, saj na 

vseh doživimo kaj lepega. 

Alojz: Najbolj se mi je vtisnilo v spomin 

potovanje Slovenj Gradec–Kijev– 

Jalta. Vešč mi je bilo zato, ker sem veliko 

videl in doživel. 

Judoistom se zahvaljujem za odgovore 

in jim želim še veliko uspešnih 

nastopov. 

Nina Flajšar 

Kaj je zate judo? 

Vanesa: Huh … Lahko bi rekla, da je 

judo zame nekakšen način življenja. Odkar 

treniram judo, si življenja brez njega 

skoraj ne znam predstavljati. 

Tadej: Judo zame ni le šport, ampak 

mi pomeni način življenja, saj se pri judu 

ne učimo le borb in tehnike, ampak se 

učimo tudi, kaj je v življenju pomembno 

ter kako se moramo vesti do drugih – 

naših nasprotnikov in ostalih okoli nas. 

Alojz: Judo je zame kot način življenja. 

Judo je postal del mojega vsakdana 

in je zelo pomemben zame. 

Vanesa, Tadej in Alojz si življenja brez juda skoraj ne znajo več predstavljati 

28 Mučan

kultura, utrinki 

Monokomedija 

Optimist 

Z mesecem aprilom je na Muti pričela 

delovati izpostava Kluba koroških 

študentov (KKŠ), in sicer v kletnih prostorih 

Zdravstvene postaje Muta. 

Ob ustanovitvi svoje nove izpostave 

je KKŠ na Muti organiziral dramsko 

predstavo, monokomedijo dramskega 

igralca Matjaža Javšnika z naslovom 

Optimist. Monokomedija, ki je bila 

uprizorjena konec aprila v avli osnovne 

šole, je bila nadvse dobro obiskana, s 

širšo in starostno raznoliko populacijo 

ljudi, kar ponovno dokazuje, da ljudje 

potrebujemo tovrstno razvedrilo. 

Predstava Špasteatra upodablja 

zgodbo, ki govori o izkušnjah slehernika, 

ki se je rodil v Jugoslaviji, odraščal v 

Sloveniji in se naposled znašel na trgu 

delovne sile, imenovanem Evropa. 

Optimista smo tako skozi predstavo 

spremljali na poti od komunizma 

do kapitalizma, ki je bila tlakovana s 

Kurirčkovo pošto, Titovo štafeto, JNA, 

s počitnicami v sindikalnih domovih 

na Jadranski obali, s švercanjem kave in 

riža iz Avstrije, kavbojk iz Ponte Rosa, 

z osamosvojitveno vojno, inflacijo, 

certifikatom, denacionalizacijo, divjo 

Optimista skozi predstavo spremljamo na poti od komunizma do kapitalizma 

privatizacijo, menjavami strank na 

oblasti, tajkunom, stečajem, Patrio, 

zlatim Kozmosom in neminljivo 

slovensko lastnostjo – fovšijo. 

Obiskovalci prireditve so tako ponovno 

podoživeli čas polpretekle zgodovine 

Slovenije in se ob tem še dodobra 

nasmejali. 

Sicer pa je Klub koroških študentov 

eden izmed petdesetih študentskih 

klubov s statusom študentske organizacije 

lokalne skupnosti v Sloveniji, po 

površini pa KKŠ velja za največji klub v 

Sloveniji, saj zajema celotno območje 

Koroške. 

Pisarna KKŠ Muta je odprta vsako 

soboto med deseto in dvanajsto 

uro ter ob nedeljah med šestnajsto in 

osemnajsto uro. V času uradnih ur lahko 

študenti dobijo koristne informacije 

tudi v zvezi z dodatnimi popusti vozovnic, 

popusti v zimskih in poletnih športnih 

aktivnostih ter podobno. 

Lidija Verdnik 

Bodica 

»Na Koroškem je fajn« 

Če še sploh opazimo starodavne 

mejnike tam pri Murnhofu, pa še onega 

pri Sobotah, nas je davnina umestila 

med Štajerce. Zgodovina zadnje polovice 

preteklega stoletja pa nas je potisnila 

nekoliko bolj severozahodno in usidrala 

med Korošce. Pa smo se nekako lepo 

spoprijeli, zbližali – kako tudi ne, Korošci 

smo prijazni, delavni in odprti ljudje. 

Ni problemov, se priženi kakšna dečva 

k nam ali gre naš pobič h Korošici. Tudi 

gospodarsko: smo kovači in holcarji in 

se kot Korošci znojimo na svoji bregoviti 

zemlji, že davno so nam odveslali zadnji 

flosarji, rancarji, umrli plavarji, Korošci pa 

so se poslovili od svojih knapov. 

Mučan 

Razvojno pa žal nikoli nismo bili 

dovolj vpeti niti v koroško, še manj 

štajersko pokrajino. Smo skoraj stoletje 

staro, na prag položeno dete, odraslo 

in pridno, pa vendar ga nihče ni 

prav posvojil. V razvojnih načrtih smo 

nek drobižek. Ta drobtinica se je in se 

mora še bolj znajti sama, pa tudi h 

gornjemu in spodnjemu sosedu mora 

znati pristopiti. 

V turizmu vendarle že imamo kar 

nekaj skupnih ciljev, predvsem pa možnosti. 

Lepa je ta naša dežela. Narojeni 

smo vanjo, pa njenih lepot ne občutimo, 

občudujejo jo tisti, ki nas obiščejo. 

Torej le imamo nekaj, česar še tako 

veliki nimajo. Naša je ta fantastična, 

še vedno dokaj čista, nepokvarjena 

narava, pa še veliko kulturnih lepot 

lahko pokažemo: muzeji, znamenite 

cerkve, stari in poslikani stropovi, številne 

kapelice …. Res nam je stvarnik 

natrosil lepot, hudič pa takoj dodal veliko 

žuljev. Čeprav občutimo recesijo, 

ne obupujemo, naši splavarji, tisti ob 

nekdanjem lentu – kdaj je že to bilo – 

in brodu so veliko naredili. Brez skrbi 

lahko pripeljete goste, saj nas še niso 

razočarali. Letos za 8. maj pa so sploh 

pripravili skorajda velik korak začetka 

še nekih novosti. To so avtobusni izleti 

po Koroški, ki se končajo na splavih. 

29

utrinki, ustvarjajo za vas 

Danes to, jutri ono 

Tudi v turizmu je vsekakor del naše 

prihodnosti, odpirajo se nova delovna 

mesta ... 

Pravijo, da vrag in nevoščljivec nikoli 

ne spita. In nekateri so se potrudili 

– se spomnite lepe reklamne table ob 

cesti na sp. Muti? Je vabila turiste in 

goste, pa bila nekaj centimetrov preblizu 

ceste. Morali so jo podreti. Tudi 

mi vemo, kaj je red, poznamo pa tudi 

kar nekaj dežel razvitega turizma in 

vemo, da si tam nikakor ne bi privoščili 

takšnega trganja. 

Vsi vemo, kako lahko je podirati, v 

mukah pa se gradi. Tisti, ki s črkami zakona 

rušijo, pa pozabljajo, da živijo le 

od nas – davkoplačevalcev in pogosto 

bolje od nas! 

Počakajte, kmalu bodo volitve, tisti 

mega plakati strank bodo kar tiščali v 

ceste, sprehajalne poti, leteli po zraku. 

Volili in izvolili bomo naše ljudi – najboljše, 

vedno vsega zaupanja vredne. 

Ampak jutri, ko se bo gospod usedel 

v parlament, bo postal pozabljiv. Smo 

že koga zamenjali, odpoklicali, ga poklicali 

na odgovornost, zakaj je nekaj 

tako in ne tako? Saj ne moremo, varuje 

jih imuniteta, tako se začne pri županih 

in konča pri ministrih, razen če 

se grizejo med sabo. Zato, zaupajmo, 

delajmo zase. »Prosta pot turizmu« je 

le ena takih poti, poiščimo jih več in 

najboljše – »na Koroškem je fajn«. 

Za vsem tem pa vendarle stojijo, 

delajo ljudje, res se trudijo, porečete, 

češ saj delajo zase, vendar: delajo tudi 

za nas! 

kv 

Za najmlajše 

Poznaš škratke? 

Ali ste že slišali za škratke? Prav gotovo! 

Mogoče ste slišali za Škratovo deželo. 

Tam na Gmajni v bližini Slovenj Gradca 

vsako leto oživijo škratje. Verjamem, da ste 

nekateri tam tudi že bili in videli različne 

možiclje, ki so bili razstavljeni ob poti skozi 

gozd. Ob tem ste poslušali tudi kakšno pripoved 

iz tistih časov, ko so škratje še pogosteje 

obiskovali ljudi, jim pomagali ali tudi 

ponagajali. Sicer pa že dolgo nismo videli 

pravega škrata kar tako sredi belega dne. 

Lahko pa se tudi to zgodi, če imaš veliko 

domišljije in če si dovolj priden. 

Tako se je nekega dne v zlati jeseni, ko 

so zorele rumene buče, ko je koruza bila 

že dovolj visoka, da se je iz njenih stebel 

lahko zgradila hiška, zgodilo, da so se prikazali 

škratje. Ja, res, kar lepega popoldneva 

je pričela nastajati senčna hiška iz koruznih 

stebel in bršljana. Škratje so pridno 

tekali in nosili material s sosedove njive 

na zelenico pred hišo. Močnejši škratje so 

vezali ogrodje z vrvico in sestavljali, mlajši 

pa glasno in živahno načrtovali gradnjo. 

Kmalu je bilo postavljene že nekaj senčke 

in še z večjim veseljem so zlagali domek. 

Pridne ročice, veliko smeha in dobrih idej 

je dogradilo koruzni dom, ki je bil tako 

prostoren, da so utrujeni škratje v njem 

lahko postavili klopco in nekaj primernih 

drv, kamor so lahko sedli. 

Takrat se je škratkova zabava šele pričela. 

Vse iz koruze, laski za škratkove brke in 

brado, še kokice za posladek. Robljenje koruznih 

zrn je bilo nadvse zabavno, še posebej 

potem obmetavanje z njimi. Nastali 

so borbeni škratje, ampak ne za dolgo. Kaj 

hitro so se domislili kakšne druge igre in 

mimoidočim s ponosom pripovedovali o 

gradnji hiške. 

Škratje so se potem pojavljali še nekaj 

dni, dokler je zdržala koruzna hiška. V njej 

so se dobro počutili, saj smo njihov smeh 

slišali okoli vogalov hiš. Pozno v jeseni so se 

škratki napotili v vrtec in šolo in čez zimo 

pozabili na veselje v koruzni senci. Ampak 

tako prijetnih dni ne pozabiš za vedno. Si 

predstavljam, da se bodo podobni trenutki 

v letošnji jeseni spet ponovili, le da bodo 

naši in sosedovi škratje za leto starejši. 

30 Mučan

ustvarjajo za vas, nekoč in danes 

Še meni se je zdelo 

zabavno, pa čeprav v tisti 

hiši zame ni bilo več prostora. 

Verjamem, da se 

bodo kar naenkrat tudi pri 

vas doma pojavili prijazni 

škratje. Lepo jih sprejmite 

in jim pomagajte pri gradnji 

njihovih domov! 

Poznate škratke? 

Marija Omulec 

Povejmo po naše 

Tak je blo včosi 

Otroci so marli včosi velko bol zguda 

vstat, ko pa zaj. Tisti, ko so hodli v šulo, 

so hodli na vse kroje peš. Ja ni blo avtonov 

al pa kombijov, da bi jih od duri pa 

do šule prpeloli. Ja, poleti je že šlo, ko je 

blo že bol toplo. Zima je bla pa prava 

zima, snega čez kolene, pa mrzlo, da je 

res pod nagemi škripalo. Bogi otroci pa 

nič prav oblečeni, store cote kup pošivane, 

pa večkrat v cokleh, da si se kar 

po riti pelo po bregu. 

Ja, tak je blo, pa vseeno je blo fajn v 

šulu hodit zato, da smo se lahko grede 

dumu špilali al pa tepli. Kak je kaj prišlo. 

Pubi so deklete trocali tak, da jih dumu 

niso pustli, pal so ble pa tepene dama, 

al pa so jih poborji dubli, če so jih zatožle. 

Vse surte je blo. 

Fajn se je pa šularjem zdelo, da ni 

blo triba kar naprej se učit, večkrat so v 

šuleh kaj dilali. Vigred v gartlnu, v jesen 

pa tud koke druve kup sprajt za šulo. 

Tej je šele bil hec zravno. Pa ročna dela 

so tud bla, sploh deklete so se velko 

Otroci so marli včosi fejst pomot pr delu 

Mučan 

31

nekoč in danes 

naučle, šivat, pa štrikat. Težko je blo računat 

in pisat, brat je trdo šlo. Lepopis 

so se včosi tak naučli, da nikol niso pozobli 

res lepo pisat. 

Neka so hudi učitli koj vtepli v glavo, 

si pač po šuli ostal, če nisi znal. Ja, tepli 

so tud rodi, eni so bli bol hudi, drugi 

pa molo maj, so kar s šibo po prsteh 

nasikali, je fejst bolelo. Toko tepeje so 

otroci si zamerkali za zmeram. Tiste ris 

ni blo fajn. 

Po pripovedovanju 

sosede zapisala 

Marija Omulec. 

Tak je blo včosi – cou drgoči ko pa zej 

V spoštljiv spomin in priznanje krajanom 

O tistem grozljivem dogodku, ko 

sta se na Ojstrici dogodila kar dva huda 

spopada, že domala tik pred koncem 

vojne, ko so tu goreli naši domovi in 

zgoreli skupaj z ljudmi, za katere še danes 

ne vemo, ali so jih prej vsaj postrelili, 

moramo izbirati spoštljive besede. 

Spoštljive zaradi spomina na žrtve in še 

bolj zahvalne še današnjim ljudem teh 

planin, ki sami pripravijo spominsko 

slovesnost, jo vodijo in pripravijo pogostitev 

vse številnejših obiskovalcev. 

Tudi letos smo bili tam zgoraj pri 

Junčku, kjer je ogenj 3. marca 1945 požiral 

kmetijo za kmetijo, Kohovo, Pečovnikovo, 

Bogatčevo. Nekaj dni pozneje 

je na Mlakah šlo v ogenj Škerjančevo in 

padlo še enajst borcev, v glavnem ljudi 

iz naših krajev. Da ohranijo spomin 

in sporočilo mladim, na Ojstrici vsako 

leto pripravijo spominsko slovesnost. 

Nikogar ne prosijo za program in ne 

vabijo velikih učenih tujih govornikov. 

Povsem preprosto, v doma rabljeni besedi 

spregovore vsakomur razumljivo 

o grozljivih dogodkih, ki se človeka še 

danes globoko dotaknejo. 

Bili smo na proslavi pri Junčku 

kv 

32 Mučan

spominjamo se jih 

V spomin Tjovžanu – Ga vraga 

Kar lep čas je že, kar počiva tam gori pri sv. Jerneju. Pa 

vendarle bi še v skoraj sleherni hiši tega okolja našli zid hiše, 

hleva ali navadne ovčje ute, ki so ga zgradile njegove žuljave 

roke. Popoln samouk – zidar je za mali denar, za hleb kruha, za 

piskrček zabele in seveda še za bučo mošta pošteno in nadvse 

natančno, tako na oko, zidal od zore do mraka, da bi zvečer 

obsedel ob buči ali piskru mošta in, ga vraga, naredil nekakšen 

obračun dela in samega s seboj. 

Živel je revež v tisti mali Eratovi kajši, ki ni imela niti poštene 

vozne poti za kravjo vprego. Pa je vse pretovoril, kot je dejal, 

na svojem puklu. V družbo ni rad zahajal, bil je prejkone samotar. 

Če ni kje zidal, si ga že ob svitu lahko našel, ko je s koso 

lizal tiste skoraj navpične bregove, da je skup skrempljal krmo 

za svoje kozice, pa kakšno ovčko in, ga vraga, vsaj včasih za 

kakšen prokl mesa, vsaj za kvatrne nedelje. 

Mnogi so ga imeli za svojevrstnega norčka. Pa ni bil. Ženo 

mu je nek mladenič ustrelil, ko je dojila njunega otroka. Dogodek 

ga je še razmeroma mladega dotolkel, pogreznil se je v 

samoto, še zidal je najraje sam. Tudi hčerkica, ki je našla dobre 

kmečke rejnike, si je tragično, še mladenka, skrajšala življenje, 

ko je nekako v navadi tistega časa »šla v vodo«. Bil pa je ta 

naš Havsin Tjovža – tisti njegov ga vraga je bil skoraj vedno 

nekakšen refren njegovih redkih, vendar vedno nekako krjaveljsko 

šegavih pripovedovanj – posebnež in za prijatelje izjemen 

prijatelj. Če si ga obiskal, je dobesedno, kot je rekel, v 

štihu pustil sleherno delo in tekel v klet, v kišto po kakšno skrito 

dobroto in vpijal vse, kar si mu povedal. 

Skoraj vedno bos, le čemu bi trgal čevlje, je v tistem grabnu 

pospravil sleherno bilko, vse znosil na hrbtu domov, pripravil 

še vejnik, da je čez zimo preživel svoje živali. Za nošenje 

je vedno uporabljal grablje. Le korak, dva nad njegovo kajšo 

pa je prhnela trava, ki je sosedje skoraj nikoli niso pokosili, 

pa mu niso dovolili, da bi njegova koza ugriznila v boljši šop. 

Skrbno je gojil, gnojil in pospravljal tudi svojo brajdo in naprešal 

sodček dobrega domačega brajdovca, za zdravje in dobre 

prijatelje. 

Lepo je prijateljeval s sosedom Samorokom, tudi kajšlarjem 

(razvaline njegove hiše danes najde le še vajeno oko), ki je v 

mladih letih po nesreči vtaknil roko v Drešerjevo mlatilnico, 

tako da mu je raztrgala desno roko vse do ramena. Preživel je, 

vendar je ostal z eno roko in Samorok je postalo njegovo ime. 

Tudi on je bil do skrajnosti priden človek, ki je s parom oslov 

prevažal drva tudi iz najbolj grdih grabnov, se trudil in garal 

kakor Tjovža. Pa sta se včasih na večer sešla v Tjovžanovi kajši, 

se pogovarjala in pila tisto domačo nebeško dobroto iz trte. 

Ko pa so kapljice počasi prilezle v glavo, sta vedno zaplesala. 

Zaplesala brez glasbe, v coklah po lesenem podu, vriskala in 

juckala, da se je kar daleč slišalo. Ko sta se nekako izživela, izplesala, 

kar sicer nista počela na nobeni flincariji ali zabavi, sta 

si dejala: »Glej, pa nama je bog namenil še en lep večer, pridi 

še kaj«. Poveznila sta si, kakor po nekem ceremonialu, na glavo 

vsak svoj strgan klobuk in odšla. Tjovža pogledat k svojim živalicam, 

Samorok pa je umeril korak, tih kakor mačkin, naravnost 

navzgor čez strmino v smeri svoje hiše. Ker pa človeška zloba 

Mučan 

Vedno bos in s tovorom na hrbtu, najraje pa ob zidanju in zvečer ob 

»piskru« mošta (l. 1979) 

ne pozna meja, so ljudje o njunih srečevanjih govorili vse mogoče, 

širila so se mnoga izmišljena in žaljiva podtikanja. 

Doživel pa Ga vraga sploh ni v sreči. V skrbi za njegovo 

zdravo življenje so ga namreč spravili v dom za ostarele. Rad 

sem ga obiskoval, še vedno mi je obljubljal najlepšo, najboljšo 

pajtlo za tobak in jokal: »Le kaj sem komu storil, da me zaprejo 

tu sem, ko pa je tam zgoraj pri meni tako lepo? Samo včasih 

bi mi privoščili kakšen košček mesa in nič več«. 

Res ni dolgo zdržal v tem, zanj zaporu, kmalu je umrl ta 

naš Havsin Tjovža – garač, poštenjak, pa kljub temu človek, na 

katerega je življenje vedno tako grdo valilo grmade težav in 

nesreč. Ampak za mnogimi njunimi težavami, tudi Samorokovimi, 

so stali drugi apetiti in interesi, pa so vsi po svoje še bolj 

klavrno propadli. 

kv 

33


Potopis 

Sama po Aljaski 

Soočenje z divjino in neokrnjeno 

naravo, z živalstvom v naravi, doživetje 

raznih trekingov povsem na severu 

Amerike … Skratka, potovanje in avantura 

brez primere. Vse to sem doživela 

na dvotedenskem potovanju po Aljaski, 

kamor sem se odpravila sama, v lastni 

organizaciji. 

Lepote Aljaske se ne da opisati z 

besedami, pri točkovanju od 1 do 10 bi 

Aljasko ocenila z 20 … Potovanje po 

tem delu sveta je nekaj posebnega, potovanje, 

ki mu ni enakega na svetu. 

Neokrnjena narava 

Zasneženi vrhovi, vzpenjajoči se iz 

morja ali prostranih gozdov, morda jezer, 

rek ali celo ledenikov, množica jezer, 

reke, ki se vijejo v pokrajini tundre ter 

revnega gozda, ledeniki, ki počasi izgubljajo 

svojo prvotno podobo … Vse to 

Lepote Aljaske se ne da opisati z besedami 

in še mnogo več je neokrnjena narava 

Aljaske. Je dežela prostranstev, za mnoge 

sanje, spomini iz medijev, je dežela 

skrivnosti, ki ji težko prideš do dna … 

Dežela, kjer sem se počutila zares svobodno, 

brez kakršnihkoli omejitev sem 

potovala naokoli in uživala v občutku 

neizmerne svobode in neposredne sreče. 

Zanjo bi lahko dejala, da je zadnje 

zatočišče tistih, ki še verjamejo, da nekje 

zares obstaja kraj, ki lahko da ljudem 

občutek popolne svobode. Tam, med 

neokrnjeno naravo, sem našla vse, kar 

sem si dolgo časa želela, vse, kar je bilo 

potrebno za to, da sem se vsak trenutek 

svojega potovanja zavedala, da so to 

moji najsrečnejši dnevi. Težko je opisati 

trenutke, ki sem jih doživljala tam daleč 

na severu, daleč proč od ponorelega 

sveta, kjer se zares da občutiti, da se je 

čas za nekaj časa ustavil ... Kljub vsemu 

pa so možnosti v tem prostranstvu prevelike 

za eno življenje. Meja sta le morje 

in nebo. Na začetku sem se spraševala, 

kako bom vse zmogla sama, vse to 

potovanje po divjini, samo dekle … Na 

koncu pa sem se spraševala, kako bi le 

lahko živela, če bi vedela, kaj vse obstaja 

tam zgoraj, jaz pa tega ne bi doživela. 

Del neokrnjene narave so tudi živali, 

ki se z njo odlično zlivajo. Ko sem na cesti 

pred seboj nepričakovano zagledala 

samico losa z dvema mladičema, so me 

živali gledale še bolj čudno kakor jaz 

njih. Morda celo zato, ker je bil moj najeti 

avto živo rumen in se ni prav lepo zlival 

z naravo. Losja družina se je zelo počasi 

le pomaknila do roba ceste, kjer je veselo 

planila po sveži travi, jaz pa sem 

dobila prosto pot za potovanje dalje. 

Za tem so čez celotno potovanje bližnja 

srečanja z losi postala nepogrešljiv dogodek 

dneva. Kljub vsemu pa so mi ta 

veličastna ogromna bitja ves čas dajala 

občutek distance oz spoštovanja. 

Obnašanje živali na Aljaski mi je dalo 

vedeti, da se živali ljudi ne bi bale, če bi 

bili mi prijaznejši do njih. To se je izkazalo 

tudi v nacionalnem parku Denali, kjer 

se niti ena žival ni bala večjega števila 

obiskovalcev. Živali tam namreč še niso 

uspele razviti strahu pred ljudmi, ker so 

strogo zaščitene. Jeleni in kojot so celo 

spremljali avtobus, s katerim smo se 

zapeljali do zadnje točke v parku. Med 

potepanjem med živalmi in neokrnjeno 

naravo se nam je izza oblakov prikazal 

tamkajšnji najvišji (6193 m) in zelo mogočen 

vrh McKinley, kar je prava redkost. 

Po telesu sem ob pogledu na to občudovanja 

vredno goro občutila mravljince, 

ni pa tudi manjkalo dosti, da bi se mi 

zasolzile oči. 

Severna obzorja 

Severna obzorja, kakor so poimenovali 

priljubljeno nadaljevanko, ki je bila 

posneta v zaradi tega sedaj znanem mestecu 

Talkeetna, je le približek resnice, ki 

se imenuje Aljaska. Med vožnjo proti 

znanemu mestecu sem zagledala nekaj 

povsem posebnega. Jezerce ob cesti, 

na katerem so bili parkirani hidroplani, 

dve leseni hišici, strehe, porasle s travo 

… In takoj sem vedela, da si želim lepo- 

34 Mučan


te Aljaske videti še iz zraka. Kljub temu 

da sem za za eno uro odštela 175 €, sem 

še z nekaj Japonci ter pilotom vzletela 

na jezercu ter se podala odkrivat lepote 

Aljaske še iz zraka. Aljaski opravičeno 

rečejo »The Last Frontier« – zadnja meja, 

zares redek del sveta, kjer je še moč videti 

pokrajino, kakršna je v prvotni obliki. 

Iz zraka sem videla številna jezera, poleteli 

smo preko ledenika ter se približali 

tudi prej omenjeni veličastni gori Mc- 

Kinley, ki so jo ponovno delno zakrivali 

oblaki. Reke so se vile neskončno daleč 

po pokrajini … Ogromne ravnine z revnim 

gozdom, dolgi gorski grebeni, ki se 

tudi v poletnih mesecih hvalijo s snežno 

površino. Ena izmed Japonk je začela 

celo jokati, ko je opazovala vse te lepote. 

Marsikdo si pod imenom Aljaska 

predstavlja večni sneg, led, mraz ter 

pozimi večno temo. To je dežela, ki jo 

odlično zaznamujeta polarni dan in 

polarna noč. Med vožnjo po najbolj severnem 

delu, kamor sem pripotovala, 

mestu Faihrsbank, sem doživela, da je 

sonce sijalo ves dan. Niti za trenutek ni 

izginilo za gorami. Malce je čuden občutek 

za spanje, vendar se ob utrujenosti 

da tudi to. 

Sicer pa se v redkih mestih na Aljaski 

čuti ameriški vpliv življenja. Človek se je 

na Aljaski želel nekako udomačiti, a ji je 

s tem odvzel velik del lepote, mistike in 

čara severa. Temu pa so se uprli losi, ki 

sedaj živijo na nek način v sožitju s prebivalci 

mest. 

Bogastvo Aljaske 

Ni vse bogastvo Aljaske samo neokrnjena 

narava, temveč so tam gori tudi 

znani zlatokopi ter najdbišča nafte. Preden 

so Rusi prodali to ozemlje ZDA, se 

niso zavedali, kaj izgubljajo. Sedaj pa se 

Aljaščani veselo ponorčujejo iz njih ter 

tiskajo na majice napise, da se z Aljaske 

da videti Rusija. Novi gospodarji so odkrili 

neslutene količine zlate rude, kar je 

pritegnilo mnogo ljudi v to takrat neusmiljeno 

in kruto deželo. Le redki so od 

tega zares obogateli, mnogi so podlegli 

mrazu ali pa so bili žrtve divjih živali. 

V prvi polovici minulega stoletja pa 

so odkrili še drugo veliko bogastvo te 

pokrajine, to so veliki zakladi nafte. Čez 

celotno ozemlje od severa do juga poteka 

ogromna cev, v kateri se pretaka 

nafta in ki si jo obiskovalci navdušeno 

ogledujejo. 

Bogastvo Aljaske pa so tudi njihovi 

domačini, ki sedaj sicer že živijo na sodoben 

način, vendar turistom še vedno 

veselo prikazujejo stari indijanski način 

življenja. Nekje ob eni izmed mnogih 

rek sem ob počitku spoznala dva domačina, 

ki sta bila nad menoj celo bolj presenečena, 

kakor jaz nad njima. Mnogim 

ni povsem jasno, kako lahko dekle samo 

prepotuje to divjo deželo. Z veseljem 

sta iz avtomobila vzela njihov znani instrument, 

country kitaro, ter mi zaigrala 

eno izmed znanih aljaških pesmi. Tako 

sem lahko občutila, kako se tudi glasba, 

ki se je razvila na tem področju, zliva s 

pokrajino. Sicer pa so domačini na Aljaski 

najprijaznejši na svetu, vsaj po izkušnjah 

z mnogih mojih potovanj. Dali 

so mi občutek, da so veseli vsakogar, 

vendar za to ne zahtevajo plačila na vsakem 

koraku. Drznih voznikov, nervoznih, 

zmedenih ali zaskrbljenih ljudi ni mogoče 

srečati nikjer. Zato Aljaska kot eno 

zadnjih prostranstev neokrnjene divjine 

predstavlja željo vsakogar, ki v življenju 

sanja še o čem drugem kakor o standardnem 

življenju. 

Aljaščani so mi predstavili tudi svoje 

vlečne pse, ki so me popeljali z letnimi 

sanmi. Je ob vseh teh čarih Aljaske še kaj 

lepšega, kakor pa pogostiti se s sveže 

pripravljenim lososom? 

Na potovanju po severu sem se 

odlično znašla, čeprav je bila ob začetku 

misel na samotno pot po Aljaski kar 

malce nenavadna. Na koncu pa sem 

ugotovila, da je to nekaj posebnega, nekaj 

drugačnega, kjer si povsem odvisen 

sam od sebe, delaš, kar želiš, greš, kamor 

hočeš … In spoznaš precej več ljudi kot 

na potovanjih v dvoje. 

Potovanje po deželi polnočnega 

sonca s prostrano in neverjetno lepo 

naravo je bilo drugačno, takšno, kakršnega 

se ne da opisati z besedami … 

Mateja Mazgan 

Mučan 

35

nagradna križanka 

Nagrade: 1. darilni bon prodajalne Sandra v vrednosti 50 €; 2. knjiga, 3. zgoščenka. 

DRŽAVNO 

PRVENSTVO 

ROBERT 

REDFORD 

KLIMATSKA 

NAPRAVA 

(ANGLEŠKO) 

MREŽA, KI 

SE RAZPETA 

VLEČE PO 

MORSKEM 

DNU 

BEOTIJEC 

KRISTINA 

ŽUMER 

JAPONSKI 

TELOVADEC 

(SIDŽI) 

ALBANSKA 

ETNIČNA 

SKUPINA 

SESTAVIL: 

ALOJZ 

LJUBITELJICA 

SLADKARIJ 

ŠRILANŠKI 

UPORNIKI 

NORDIJSKA 

GOSPODARICA 

MORJA 

BRUSILNI 

KAMEN 

OKRAJŠAVA 

ZA 

ŠTEVILKO 

SLOVENSKI 

SMUČARSKI 

SKAKALEC 

(DANILO) 

URUGVAJSKA 

PEVKA IN 

IGRALKA 

RUSKO 

MESTO V 

KURSKI 

OBLASTI 

TOVARNA 

SLADKORJA 

ORMOŽ 

NUŠA 

TOME 

SKUPINA 

ZAHODNIH 

MONGOLOV 

IME 

HOKEJISTA 

KOPITARJA 

ČAKALIŠČE, 

PREŽA 

ALOJZ 

BRATUŠA 

OSREDNJI 

SLOVENSKI 

ČASOPIS 

DODATEK 

ČAJU 

ROMBOIDNA 

MOR. RIBA 

FRANC. 

MATEM. 

(PAUL) 

ZVIŠAN 

TON G 

ČEŠ. TENISAČ 

(MIROSLAV) 

SLOV. KRAJ 

PRI CERKNICI 

NEMŠKI 

OPERNI 

PEVEC 

(KARL) 

HOTENTOTI IN 

GRMIČARJI 

ROMUNSKI 

TERENEC 

VRSTA 

OMREŽJA 

FRANC. PIS. 

(ZOLA) 

ZAPOREDNI 

ČRKI 

PODREDNI 

VEZNIK 

ZASLUŽEK 

ENEGA 

DNE 

OSLOV 

GLAS 

ALOJZ 

ČREŠNIK 

JAPONSKI 

PISATELJ 

(KENZABURO) 

NADA 

ŽGUR 

ORANJE 

AMER. IGR. 

BARSKY 

OTOČJE OB 

ISTRI 

ČLOVEŠKI 

POTOMCI 

SVIT, 

SIJ 

ITO, 

JAPONSKI 

PISATELJ 

OTROBI, 

LUŠČINE 

AMERIŠKA 

SMUČARKA 

LATHROP 

IRANSKI 

NAROD 

BREZ 

DRŽAVE 

AVSTRIJSKO 

MESTO 

DEL 

LJUBLJANE 

ORGAN 

MED 

NOB 

FINSKI 

SMUČARSKI 

TEKAČ 

(JOUNI) 

PREŠERNOVA 

PESEM 

AVSTRALSKO 

JEZERO 

POTROŠNIK, 

UPORABNIK 

(ANGLEŠKO) 

KAZIMIRA 

LUŽNIK 

DROG ZA 

KOLO 

UNITED 

NATIONS 

LATINSKI 

VEZNIK 

OZNAKA 

RIJEKE 

IGNAC 

RIBIČ 

PRAŠIČEK 

OTOK OB 

NOVI 

GVINEJI 

OPORA 

VRTEČIH 

SE 

DELOV 

JUTRANJA 

PADAVINA 

PRIPADNIK 

DRUŠTVA 

DAMIJAN 

AŽNIK 

KRATKO 

KRILO 

REKA V 

ARIZONI 

SAŠO 

OŽBOLT 

TROPSKA 

KUKAVICA 

TROJANSKI 

PLEMIČ, 

ENEJ 

KOS 

SUKANCA 

JAPONSKO 

MESTO NA 

HONŠUJU 

SLOVARČEK: ERB – nemški operni pevec; AMIE – ime ameriške igralke Barsky; KOISANIDI – skupno ime za Hotentote in Grmičarje; 

SEI – japonski pisatelj; NEALE – jezero v osrednji Avstraliji; OREIRO – urugvajska pevka in igralka; RILSK – rusko mesto; OIRATI – 

skupina Zahodnih Mongolov; PAINLEVE – francoski matematik; ATM – način prenašanja podatkov; OE – Kenzaburo, japonski pisatelj; 

JENNI – ime ameriške smučarke; KAITAINEN – finski smučarski tekač; ASING – avstrijsko mesto; NIKKO – japonsko mesto; ONO – 

japonski telovadec; TOSKI – albanska etnična skupina; BIAK – otok ob Novi Gvineji; MEČIR – češki tenisač; OAK – reka v Arizoni.. 

Gesla iz slik pošljite na Občino Muta, Glavni trg 17, 2366 MUTA, najpozneje do 30. junija 2010. 

Rešitve iz 17. številke: DRUŽENJE IN GIBANJE TREH GENERACIJ; DRUŽINSKO KOLESARJENJE; NARAVA JE POKAZALA 

ZOBE NA PERNICAH. 

Nagrade prejmejo: 

1. darilni bon cvetličarne Zvonček: Leopold Slapnik, Kovaška 11, Muta; 

2. knjigo: Tomaž Kresnik, Glavni trg 47, Muta; 

3. zgoščenko: Alojz Blimen, Kovaška 11, Muta. 

Vsem nagrajencem čestitamo! 

Vsem nagrajencem čestitamo! 

36 Mučan

otroci 

Naši sončki 

Z najlepše strani Mučana nas tokrat pozdravljajo: 

Tadej, Stiven in Tomi Jelenko, Luka Špegelj, Lana Špegelj Mongus, Tine, Grega in Maša Špegelj ter Melani Kuster. 

Tadej, Stiven in Tomi Jelenko 

Luka Špegelj 

Lana Špegelj Mongus 

Tine, Grega in Maša Špegelj 

Melani Kuster 

Mučan 

37

Kasko 5 plus 

zavarovanje starejših osebnih vozil 

Prviè v Sloveniji 

Da bo tudi vaš avto elegantno (in varno) vozil … 

Znaèilnosti Kasko 5 plus – za starejša osebna vozila: 

1. Cenovno ugodno kasko zavarovanje za starejša vozila 

od 5 let 

2. Zagotavlja povrnitev stroškov v primeru: 

prometne nesreèe, 

delovanja naravnih sil razen padca snega in 

ledenih sveè, 

požara, 

poškodovanja vozila (izkljuèena je objestnost 

oz. vandalizem). 

3. Vkljuèuje povrnitev škode v primeru: 

poškodovanja svetlobnih teles, stekel ali 

ogledal 

CENOVNO 

UGODNO! 

 

neposrednega dotika divjadi ali domaèe 

živali 

nastale škode na parkirnem prostoru 

tatvine vozila (tatvine delov vozila niso 

vkljuèene) 

Kasko 5 plus lahko po želji razširite tudi na: 

zavarovanje prve škode, s katero ohranite 

bonus tudi po prvi škodi oz. prometni 

nesreèi, ki ste jo povzroèili; 

zavarovanje Brez toèk, s katerim ZM krije 

stroške ponovnega opravljanja vozniškega 

izpita zaradi odvzema vozniškega dovoljenja; 

24-urno pomoè na cesti (AXA), da v primeru 

nesreèe ne ostanete sami. 

www.ZavarovalnicaMaribor.si 

080 19 20 

31. 07. 2010,

16. obÄinski praznik 18 - ObÄina Muta

Transform your PDFs into Flipbooks and boost your revenue!

16. obÄinski praznik 18 - ObÄina Muta

Transform your PDFs into Flipbooks and boost your revenue!

Delete template?

Save as template ?

16. obÄinski praznik 18 - ObÄina Muta