muÄan Å¡tevilka 15

15 

brezplačno glasilo OBČINE MUTA 

december 2008 letnik V številka 15 

Srečno 2009 

občina 

javni zavodi 

društva 

župnija 

gospodarstvo 

kmetijstvo 

mladi talenti 

kultura 

nekoč in danes 

obletnice 

križanka 

Posestvo Herk 

vam podarja DARILNI BON

uvodnik 

Spoštovane občanke in občani občine Muta, 

dragi prijatelji! 

Ponovno stojimo 

na pragu novega 

leta, smo v času, 

ko vsi revidiramo 

iztekajoče se leto, ko 

delamo poslovne in 

osebne bilance in 

smo hkrati v velikem 

pričakovanju vsega, 

kar nam bo prineslo 

novo leto. 

Leto 2008 je bilo 

poslovno, kulturno in 

tudi drugače dobro 

leto – uspešno smo 

ga prebrodili. Tudi z 

vidika realizacije proračuna je bilo leto 2008 uspešno, saj smo 

proračun – prihodke glede na plan realizirali v višini 3.351.762 

EUR, to je z indeksom 105,6 %. Kot preteklo leto smo tudi v letu 

2008 največ investicijskega denarja namenili za komunalno 

infrastrukturo, precej pa tudi za obnovo stanovanj in reševanje 

stanovanjske problematike. Veliko sredstev pa smo, tako kot 

v letu 2007, tudi v letu 2008 namenili za varovanje okolja – 

dokumentacija za projekt »Čiščenje povodja reke Drave«. Več 

o pomembnih investicijah pa si lahko preberete na naslednji 

strani. 

Pred nami je leto 2009 in z gotovostjo lahko trdim, da to 

zdaleč ne bo tako uspešno, kot so bila dosedanja leta. Finančna 

kriza, ki se je pred meseci začela v ZDA, se je namreč 

bliskovito prenesla v Evropo in nazadnje tudi v našo državo. 

Problemi in kriza se kažejo v finančnem sektorju, posledično pa 

se hitro prenašajo na realni sektor, torej tudi na gospodarstvo. 

Zavedati se moramo, da bodo posledice hude krize, ki je pred 

nami, zagotovo prej ali slej občutile tudi lokalne skupnosti. 

Zato moramo v težki situaciji, ki nas čaka v letu 2009, še bolj 

strniti vse sile in izkoristiti vse možne potenciale, da bomo krizo 

čim manj boleče preživeli. Zato nas čaka pri sestavi proračuna 

izredno težko delo in zagotovo ne bomo smeli pozabiti na tisti 

sloj občank in občanov, ki jih bo kriza najbolj prizadela in si 

sami ne bodo mogli pomagati. 

Kljub vsemu moramo optimistično gledati v prihodnost, 

zato si želim, da bi vsi; društva, poslovne organizacije, javni 

zavodi, s katerimi sodelujemo, posamezniki … znali skupaj 

tlakovati za vse nas dobre poti, znali najti dobre rešitve, znali 

uresničiti dobre ideje, projekte, ki nas bodo vodili v uspešno in 

srečno prihodnost. 

Drage občanke in občani, želim vam srečen, miren 

ter blagoslovljen božič. Želim vam tudi poslovno 

uspešno in zdravo novo leto 2009. Naj bo leto, ki 

je pred nami, po meri vaših želja in sanj. 

Župan Boris Kralj 

Mučan

uvodnik, občina 

Beseda urednice 

Spoštovani! 

Božično-novoletni čas je čas voščil, 

lepih želja, prijaznih pogledov, stiskov 

rok … in čas, ko delamo bilance za iztekajoče 

se leto in načrte za prihodnje. 

Letos je Mučan izšel samo dvakrat. 

Obljubljene poletno-jesenske številke 

žal nismo mogli izdati. Ker se pač še vedno 

(ali vedno bolj) vse začne in konča 

pri denarju. Tega pa je, kot vemo, zmeraj 

premalo. 

Veliko dogodkov se je zvrstilo to poletje 

in jesen, mnogi so ujeti med platnicami 

tokratne številke … Veliko je posameznikov, 

ki si zaslužijo našo pozornost. 

Spoštovanja vreden jubilej najstarejše 

občanke, uspešno izpeljani projekti 

na osnovni in srednji šoli, novosti v delovanju 

naših društev, prihod novega 

duhovnika na Muto, velikopotezni načrti 

Herkovega posestva na Sv. Jerneju 

… O vsem tem in še o marsičem smo 

se torej razpisali tokrat. 

Pretiranih načrtov za naprej pa ne 

bomo delali. Ker nam vse prevečkrat 

padejo v vodo. In ker prihodnost glasila 

ni v naših rokah. Pač pa v rokah tistih, 

ki so po volitvah prevzeli odgovornost 

za našo občino. In je odvisna predvsem 

od njihove presoje. 

Vam, dragi bralci, pa iz uredništva 

želimo, naj se vam osebna bilanca ob 

koncu leta kar najbolje izide, prihodnje 

obdobje pa pričnite z optimistično zastavljenimi 

cilji. 

Še vedno pa velja, da lahko svoja 

razmišljanja, namenjena nam, naslovite 

na: Občina Muta, Uredništvo 

glasila, Glavni trg 17, Muta ali jih pošljete 

na elektronski naslov: obcina. 

muta@muta.si. Veseli bomo vašega 

odziva! 

Majda M. Lesjak 

Člani uredništva se zahvaljujemo vsem sodelavcem – avtorjem člankov in fotografij, 

oglaševalcem in vsem bralcem za vašo zvestobo in vam kličemo srečno 2009! 

Pregled pomembnih investicij v letu 2008 

Poleg rednih vzdrževalnih del na 

cestah in javnih površinah ter poleg 

investicijskih vzdrževalnih del manjšega 

obsega so bile v občini Muta v letošnjem 

letu izvedene oz. so v izvajanju 

še naslednje investicije: 

IZVEDENE INVESTICIJE: 

1. Rekonstrukcija ceste v Vomerjevi 

ulici: 

Po izgradnji kanalizacije v letu 2007 

se je v letošnjem letu izvedla še rekonstrukcija 

ceste. Vrednost investicije je 

znašala 15.000 evrov. 

2. Izgradnja kanalizacije in rekonstrukcija 

ceste v Ulici ob potoku 

Izvedla se je prva faza ločenega kanalizacijskega 

sistema v skupni dolžini 

393 metrov ter rekonstrukcija ceste na 

omenjenem delu ulice. Vrednost investicije 

je znašala 95.000 evrov. 

4. Ureditev zunanjega igrišča pri 

Osnovni šoli Muta 

Zamenjala se je obstoječa varovalna 

ograja okoli igrišča, izvedla se je preplastitev 

igrišča in ureditev parkirišča pred 

igriščem. Vrednost investicije je znašala 

76.000 evrov. Ureditev igrišča je bilo 

sofinancirana tudi s strani Fundacije za 

financiranje športnih organizacij v RS, v 

višini 26.600 evrov. 

INVESTICIJE V TEKU: 

1. Rekonstrukcija lokalne ceste sp. 

Muta–Sv. Primož 

Izvaja se rekonstrukcija omenjene 

lokalne ceste na dolžini 3500 metrov. 

Do sedaj se je že uredil spodnji ustroj 

na celotni dolžini, izvedli so se propusti 

in položil prvi sloj asfalta. V tem letu 

so se opravila dela v vrednosti 300.000 

evrov. Vrednost celotnega projekta, ki 

3. Zamenjava strešne kritine na 

vrtcu 

Zamenjali smo dotrajano salonitno 

strešno kritino, žlebove in strelovod. 

Vrednost investicije je znašala 34.000 

evrov. 

Zamenjali smo dotrajano salonitno strešno kritino na vrtcu 

Mučan 

1

občina, vrtec 

bo zaključen v mesecu maju 2009, znaša 

430.000 evrov. Rekonstrukcija ceste 

je sofinancirana tudi s strani Evropske 

unije, v višini 265.000 evrov. 

2. Ureditev trga na sp. Muti 

Izvajajo se gradbena dela za ureditev 

trga in parkirišč v centu spodnje 

Ekovrtec kot način življenja 

V šolskem letu 2008/2009 v Vrtcu 

Muta že drugo leto sodelujemo v projektu 

Ekovrtec kot način življenja. Na 

podlagi izpolnjenih sedmih korakov si 

želimo prislužiti ekozastavo. 

Ekovrtec kot način življenja je projekt, 

v katerega se vključujejo otroci, starši, 

strokovni delavci in zunanji strokovnjaki in 

uresničuje naslednje cilje: 

Muta. Dela bodo končana predvidoma 

v aprilu 2009. Vrednost investicije znaša 

50.000 evrov. 

3. Izgradnja komunalne infrastrukture 

v poslovno-obrtni coni (POC) 

Gortina 

V letošnjem letu se je pričela izvajati 

prva faza izgradnje komunalne 

infrastrukture v poslovno–obrtni coni 

Gortina. V tej fazi se bodo komunalno 

(vodovod, kanalizacija, elektrika, ceste) 

opremila nezazidana zemljišča. V drugi 

fazi bo sledilo komunalno opremljanje 

zemljišč v že obstoječem delu POC. 

Celotna investicija bo končana v letu 

2009. 

Sašo Pavlič, 

sodelavec za investicije 

• Razvijanje pozitivnih medsebojnih 

odnosov. 

• Vzgajanje za zdrav način življenja v 

zdravem okolju. 

• Učinkovita raba naravnih virov (voda, 

odpadki, energija). 

Vzgajanje za okoljsko odgovornost. 

• Izvajanje celostnega pristopa k vzgoji 

in izobraževanju. 

Sodelujemo tudi v projektu Zgodnje 

naravoslovje – temelj za trajnostni razvoj. 

V projekt smo vključeni vsi v vrtcu. Otroci 

s tem pridobivajo izkušnje, kako sami 

in drugi vplivajo na naravo in kako lahko 

Nastajale so kače iz kostanja 

dejavno prispevajo k ravnanju in ohranjevanju 

naravnega okolja. Spoznavajo 

in pridobivajo navade raznolikega prehranjevanja, 

iščejo, zaznavajo, spoznavajo, 

klasificirajo, razvrščajo, preverjajo in se 

igrajo. 

V jesenskih mesecih je bila naša vodilna 

tema KOSTANJ. Dejavnosti, s katerimi 

smo otroke usmerjali k opazovanju in raziskovanju, 

so bile: 

• Nabirali smo divji kostanj za živali, za 

zdravilo. 

• S plodovi smo se igrali; sestavljali kače, 

hiše, jih polagali v vrsto. 

• Izdelali smo igrače: kostanjeve palčke, 

gosenice in razne figure. 

• Kostanj smo slikali. 

Skupaj smo ga pekli, kuhali in pripra- 

• 

vljali sladice. 

Izdelali smo glasbila. 

• 

Kostanj smo kalili v različnih snoveh (ze- 

• 

mlja, vata, žagovina, časopisni papir). 

Obiskali smo drevesnico in kupili sa- 

• 

diko pravega kostanja ter jo posadili 

pred vrtcem. 

Kupili smo sadiko pravega kostanja in jo posadili pred vrtcem 

Vzgojiteljica Olga Čeru 

2 Mučan

vrtec 

Ustvarjamo na kmetiji Reš 

Ob prihodu tetke Jeseni, kot smo 

jo imenovali, smo spoznavali, kako pomemben 

je lahko tudi jesenski letni čas. 

Sladkali smo se z jesenskimi dobrotami, 

jih okušali in ob tem spoznavali pomen 

zdrave prehrane nas vseh. 

Strašilo in strašilka (v ozadju) spremljata naše sprehode 

Glava je nastala že v vrtcu 

V jesenskih dneh smo naše druženje 

v vrtcu popestrili še z ustvarjanjem iz 

naravnega materiala, ki so ga otroci prinašali 

od doma. Izpod otroških prstkov 

so nastajali ježki, medvedki, kače, muce 

in še marsikaj. Z izdelki smo okrasili police 

naše igralnice. 

Na polju smo spoznavali, ugotavljali, 

kje rastejo koruza, krompir, fižol, buče. 

Poslušali smo pripovedovanja Nejca. 

Seznanil nas je z delom na polju; kaj se 

zgodi s koruzo, kako jo požanjejo, zakaj 

jo uporabijo … Veliko nam je povedal 

tudi o strojih na kmetiji - kombajnih. 

Obiskali smo tudi našo najbližjo kmetijo 

Reš, kjer smo si ogledali marsikaj 

zanimivega. Na dvorišču smo pozdravili 

tetko Jesen in strica Listopada, ki sta bila 

narejena iz naravnega materiala. Otrokom 

sta bila zelo zanimiva, zato so si želeli 

tudi sami izdelati kaj podobnega. 

Na kmetiji so nam ponudili možnost 

sodelovanja, za kar smo jim zelo hvaležni, 

saj nam pri vzgojnem delu v vrtcu 

sodelovanje s širšim okoljem veliko 

pomeni. Pripravili so nam veliko naravnega 

materiala – seno, koruzo, ličkanje, 

koruzno slamo, ošiljene količke … 

Skupaj smo se odločili, da naredimo 

strašilo. Poiskali smo ga v slikanicah, revijah, 

knjigah, ga spoznavali ob ugankah, 

zgodbah. Zbirali smo stara oblačila, 

krpe blaga, klobučke, s katerimi 

so imeli otroci možnost igre oblačenja, 

šivanja, rezanja … 

Pripravili smo načrt, kako bomo strašilo 

izdelali. Da pa mu ne bi bilo dolgčas, 

so otroci predlagali, da mu naredimo 

še prijateljico. V vrtcu smo pripravili 

glavi iz vreče, ki smo ju napolnili s senom, 

jima dodali oči, nos, usta, lase in 

ju kasneje odnesli na kmetijo, kjer smo 

naši strašili dokončali. 

Starejši otroci so polagali slamo, pomagali 

pri vezanju, oblačenju, zapenjanju 

gumbov, mlajši pa so se na igrišču 

igrali jesenske igre. Ob koncu smo se s 

kmetom dogovorili, da strašili postavimo 

kar na kmetiji, kjer bosta prav gotovo 

varnejši kot v blokovskem okolju. 

Strašilko in strašilka odtlej spremljata 

naše sprehode in nas prijazno pozdravljata 

s travnika. 

Starejši otroci so pomagali pri polaganju slame, vezanju, oblačenju ... 

Mučan 

Pripravile: 

vzgojiteljica Martina Črešnik, 

pomočnica vzgojiteljice Vesna 

Kota in pripravnica Karmen Vimer. 

3

osnovna šola 

Policist Leon 

svetuje 

Na Osnovni šoli Muta vsako šolsko 

leto potekajo različni projekti. Učenci in 

učitelji se radi vključujemo vanje. Tudi v 

šolskem letu 2008/2009 bomo sodelovali 

v različnih projektih, od katerih se 

nekateri ponavljajo več let in se nadgrajujejo, 

nekateri pa potekajo samo v 

določenem šolskem letu. 

Petošolci devetletke so bili v minulem 

šolskem letu prvič vključeni v 

projekt Policist Leon svetuje. To je preventivni 

projekt, ki je bil pripravljen v 

Sektorju uniformirane policije PU Slovenj 

Gradec. V projekt Policijske postaje 

Radlje ob Dravi je bilo vključenih 

sedem osnovnih šol, sodelovali pa so 

učenci petih razredov devetletke. 

Namen projekta je svetovanje na 

vseh področjih policijskega varstva. 

Veliko pozornost so posvetili prometnim 

pravilom in prometni vzgoji, kar 

je zelo dobro, saj so petošolci opravljali 

tudi praktični del kolesarskega 

izpita (vsi učenci so izpit uspešno 

opravili). 

Ob zaključku projekta so vsi učenci 

dobili nagrade – brezplačne delovne 

zvezke, v katerih so bile opisane najrazličnejše 

teme, ki so bile osnova za pogovore 

in razmišljanja. Vsebina zgodb 

so bili nasveti za varnost in pravilno 

obnašanje v določeni situaciji. V delovnem 

zvezku so tudi različne naloge. 

Na naši šoli je delo dobro opravljal 

vodja policijskega okoliša Marijan Krevh. 

Prihajal je k nam v šolo, kjer je otrokom 

svetoval in odgovarjal na različna 

vprašanja. Teme projekta smo vključevali 

tudi v vzgojno-izobraževalne vsebine, 

hkrati pa so bile teme tudi dober 

povod za pogovore staršev s svojimi 

otroki. 

Preventivni projekt Policist Leon 

svetuje je dobro zastavljen, saj vsebuje 

teme, ki so dandanes zelo aktualne in 

potrebne dobre obravnave in razlage, 

zato je dobro, da v njem sodelujejo 

policisti. Na šoli si želimo še več takšnih 

sodelovanj in v tem šolskem letu smo 

se odločili, da se ponovno pridružimo 

projektu. 

Namen projekta je svetovanje na vseh področjih policijskega varstva 

Jolanda Verhnjak, 

razredničarka 5. a 

Zasvojenost otrok s televizijo in računalnikom 

»Če bomo otrokom poklonili svoj 

čas, nas bodo doživljali kot osebe, ki 

zanje skrbijo, katerim ni vseeno, kako 

se počutijo, kaj doživljajo, in bodo 

tudi sami sposobni skrbeti za druge.« 

(Zdenka Zalokar Divjak) 

V četrtek, 27. novembra 2008, 

smo na naši šoli gostili psihologinjo 

Zdenko Zalokar Divjak. Skupaj z njo 

smo razmišljali o zasvojenosti naših 

otrok in mladostnikov s televizijo in 

računalnikom. Tudi v nadaljevanju 

se bom vračala k njenemu razmišljanju 

in z rezultati ankete podkrepila 

njene ugotovitve. 

Pri delu mi učenci večkrat pripovedujejo 

o tem, kaj gledajo po televiziji. 

Danes je televizor kot hišni 

oltar s pisano ponudbo oddaj, večinoma 

brez pozitivnega sporočila, če 

ne celo z izrazito negativnim sporočilom, 

saj je za odgovorne urednike 

televizijskih programov pomemben 

predvsem ekonomski vidik. Poplava 

videokaset dvomljive vsebine, 

hladnokrvne filmske kriminalke, neetične 

računalniške igrice in še kaj. 

Glede na to, da pri nas ni nobenih 

omejitev pri posredovanju nasilnih 

vsebin po medijih, ostane odločitev 

o vzgoji za nasilje ali proti njemu 

predvsem na ramenih staršev. 

V mesecu novembru smo pripravili 

tematske razredne ure na temo 

televizije in računalnika ter med 

učenci izvedli anketo, s katero smo 

želeli ugotoviti, v kolikšni meri so 

odvisni od televizije oz. računalnika 

ter koliko so njihovi starši s tem 

seznanjeni. Anketirali smo 231 učencev, 

kar pomeni 92 % vseh učencev 

od 3. do 9. razreda. Učenci 1. in 2. razreda 

ankete niso izpolnjevali pisno, 

učiteljice so rezultate pridobile na 

osnovi pogovora na razrednih urah. 

Anketa je pokazala, da imajo v 

večini družin anketiranih učencev 

dva ali več televizijskih sprejemnikov 

(80 %), od tega jih ima več kot 

polovica anketiranih učencev v svojih 

sobah (52 %). To vpliva tudi na 

čas, preživet pred televizijo, saj 84 

% preživi do dve uri na dan pred 

TV-ekranom. Večini anketiranih 

otrok starši tudi dovolijo, da si sami 

izbirajo TV-program, kar je bilo na 

nek način tudi pričakovati, če vemo, 

da ima veliko otrok TV-sprejemnik v 

svoji sobi. 

4 Mučan

osnovna šola 

Skupaj z gostjo smo razmišljali o zasvojenosti naših otrok s televizijo in računalnikom 

Anketirani učenci in starši se v 

večini primerov le včasih pogovarjajo 

o vsebini TV-programa (60 %), 

ki ga otroci gledajo, enako velja tudi 

za otrokove prijatelje (76 %). Med 

tednom 66 % anketiranih učencev 

spremlja TV-program do 21. oz. 22. 

ure, ob koncu tedna se gledanost TVprograma 

pri večini zavleče do 23. ure 

(74 %). Na prvem mestu gledanosti 

so akcijski filmi, na drugem resničnostni 

šovi (v tem trenutku Kmetija), na 

tretjem mestu pa nadaljevanke (latino 

ali krimi). Na vprašanje, kaj storijo 

starši, če ugotovijo, da je oddaja za 

njihove otroke neprimerna, so otroci 

odgovorili, da 19 % staršev ne ukrepa, 

40 % staršev spremeni program, 

41 % učencev pa samo preneha z 

gledanjem neprimerne oddaje. O koristnosti 

TV se je tretjina anketiranih 

učencev odločila, da je TV koristna, 

ena tretjina meni nasprotno, tretjina 

pa se ni mogla odločiti. 

Na prvem mestu uporabe računalnika 

so bile, pričakovano, igrice, 

na drugem je uporaba za šolo, na 

tretjem pa brskanje po internetu. 

Približno polovica anketiranih 

učencev (58 %) preživi pred računalnikom 

eno uro na dan, ostali 

pa dve, tri ali več ur na dan (42 %). 

Mučan 

Kljub vsemu pa je 86 % anketiranih 

učencev prepričanih, da niso odvisni 

od televizijskega programa oz. 

računalnika, vendar pa brez njiju ne 

bi mogli živeti. 

Do podobnih ugotovitev so skozi 

pogovore prišle tudi učiteljice prvih 

in drugega razreda. Večina otrok 

prvih in drugega razreda je na prvo 

mesto gledanosti dala Kmetijo, na 

drugo risanke, na tretje pa grozljivke. 

Kaj se res ne vprašamo, kaj je primerno 

za osnovnošolskega otroka? 

Glede na vse opisano lahko potrdimo 

naša predvidevanja pred 

anketo, in sicer, da ima večina otrok 

TV-sprejemnik v svoji sobi, posledično 

večina sama izbira TV-program 

ter da v povprečju večina učencev 

preživi dnevno pred TV-sprejemnikom 

in računalnikom tri ure dnevno. 

Kljub temu pa so naši najstniki 

prepričani, da še niso odvisni od 

obeh omenjenih medijev. 

Starši si želimo, da bi bila televizija 

in računalnik orodje za pridobivanje 

novih znanj, orodje za učenje. 

Pozabljamo pa, da moramo svoje 

otroke naučiti pravilne uporabe 

obeh medijev in ne nazadnje, od 

njih zahtevati tudi rezultate. To pa 

je že druga zgodba. 

Zdenka Zalokar Divjak pravi, da 

bi morale televizijo v obdobju odraščanja 

nadomestiti pravljice in 

zgodbice. Za najmlajše kratke in prijetne 

zgodbice, potem pa pravljice. 

Vendar se zdi, da imajo pravljice 

zelo zahtevno vsebino. Odrasli smo 

namreč še vedno prepričani, da so 

pravljice krute. Toda pravljice samo 

odslikavajo naše življenje in v to življenje 

spadajo tudi izgube, smrti 

in bolezni. Otroci te življenjske resnice 

razumejo, ker so v pravljicah 

povedane na simbolni način in so 

sestavni del zgodbe. 

Odrasli smo dolžni otroke pripraviti 

za ustvarjalno, svobodno in 

odgovorno življenje. Otroci tudi pričakujejo, 

da bodo imeli na poti odraščanja 

ob sebi ljudi, ki jim bodo 

z veliko ljubezni, lastnim pozitivnim 

zgledom in trdnostjo omogočili, da 

se bodo kot posamezniki čim prej 

osamosvojili in bodo kos vsakodnevnim 

nalogam. Odgovornost za 

vzgojo je še vedno stvar staršev in 

ne profesionalnih vzgojiteljev, starši 

pa velikokrat pričakujemo, da bo 

nekdo drug določil meje, obveznosti 

in naloge, ki jih mora opravljati 

naš otrok. Starši, ki zvečer ležejo k 

počitku, ne da bi vedeli, ali je to storil 

v sosednji sobi tudi njihov osnovnošolec, 

se pač ne morejo pritoževati 

nad učinkovitostjo vzgoje v 

šoli. Ali pa starši, ki skupaj s svojimi 

osnovnošolci uživajo ob prizorih 

streljanja in ubijanja. 

Šola se ne želi odrekati svoji 

vzgojni vlogi in se ji tudi ne bo, 

vendar bo njena funkcija še naprej 

dopolnilna. Vzgoja otrok se začne 

mnogo prej, ko ti prestopijo prag 

šole, najprej in predvsem v družini. 

Lilijana Kremzer, 

šolska svetovalna služba 

5

osnovna šola 

Razveselimo 

starejše 

Razveselimo starejše je poseben 

projekt OŠ Muta, ki poteka v sodelovanju 

s Koroškim domom starostnikov 

Črneče. Učenci od 4. do 9. razreda so 

vanj vključeni prostovoljno. 

Na začetku šolskega leta se s socialno 

delavko doma dogovoriva za 

obliko medsebojnega sodelovanja 

in število obiskov v šolskem letu. Z 

učenci, ki sodelujejo v projektu, se 

skupinsko srečujemo enkrat mesečno. 

Skupina nam je v oporo, da si izmenjamo 

svoje izkušnje, da si povemo, 

kaj nas je presenetilo in ganilo. 

Nekateri so ganjeni nad aktivnostmi 

in interesi starejših. Nekateri med 

njimi namreč še zmeraj umetniško 

ustvarjajo, slikajo, pišejo pesmi, pojejo 

v pevskem zboru, berejo, delajo 

čudovita ročna dela, skrbijo za svoj 

vrt … Veliko dogodkov je tudi takih, 

ki presenetijo in navdušijo učence za 

nadaljnje srečevanje. Nekoliko manj 

besed si izmenjajo takrat, kadar jim 

varovanci povedo, da so izgubili svojega 

življenjskega sopotnika. Mnogim 

varovancem je takrat zelo hudo 

Medsebojnega druženja so bili vsi zelo veseli 

in po licih jim stečejo solze spominov 

in osamljenosti. Pomembno je, da v 

takih primerih naši učenci znajo poslušati, 

znajo prijeti za dlan, znajo dati 

občutek, da nihče ni sam. 

Naši učenci pa se radi spominjajo 

tudi ljubezni in objemov svojih dedkov 

in babic, s katerimi so se srečali v 

zgodnjem otroštvu. Tako mladostniki 

na lastni koži občutijo, da je starost 

kljub vsemu lahko prijetna in bogata. 

Srečajo se s potrebo medgeneracijskega 

srečevanja. 

V mesecu novembru smo obiskali 

Dom. Učenci so stanovalcem pomagali 

pri izdelavi novoletnih voščilnic 

in pri pisanju voščil njihovim svojcem. 

Pomagali so jim tudi pri hoji ter 

vožnji z invalidskim vozičkom. Medsebojnega 

druženja so bili vsi zelo 

veseli, posebej so se tega razveselili 

tisti varovanci, ki drugače prihajajo 

prav iz našega kraja Mute. 

Marija Lisec, 

socialna delavka 

Učenci so stanovalcem pomagali pri izdelavi voščilnic 

6 Mučan

osnovna šola 

Izvedli prvo čajanko ob knjigah 

V petek, 21. 11. 2008, smo v okviru 

obogatitvenih dejavnosti na Osnovni 

šoli Muta izvedli prvo čajanko ob knjigah. 

S projektom Vau, dobra knjiga!, 

ki ga bodo sestavljale štiri čajanke ob 

knjigah in spremljevalne delavnice, 

prilagojene temi posameznega sklopa 

knjig, želimo vzpodbuditi bralni interes 

učencev, prispevati k izboljšanju medsebojnih 

odnosov, navajati učence na 

samostojno in kritično mišljenje ter 

prispevati k izboljšanju učenčeve pozitivne 

samopodobe ter tolerantnega 

odnosa do drugih. Projekt poteka v sodelovanju 

s Knjižnico Radlje ob Dravi. 

Pred vsako čajanko morajo učenci 

prebrati vsaj eno knjigo na določeno 

temo. Tokratna tema je bila 

nasilje, tema naslednje čajanke pa 

bo drugačnost zaradi invalidnosti. 

Prve čajanke ob knjigah se je 

poleg predstavnice knjižnice, Tanje 

Repnik, udeležila tudi naša tokratna 

gostja, direktorica Varne hiše iz Slovenj 

Gradca, Teja Palir Čuješ. 

Po pogovoru z gostjo so učenci 

zapisali svoje vtise. 

Razmišljanje učenke 

Majda M. Lesjak 

V današnjem času, za katerega je 

posebej značilen hiter tempo življenja, 

se pogosto ne zavedamo, da niso 

vse stvari čisto same po sebi umevne. 

Ko pridemo domov, nas doma čakajo 

starši, za katere vemo, da nam želijo 

le dobro in so nam vedno pripravljeni 

nemudoma pomagati, mi pa tega 

včasih ne znamo ceniti. Ko pa nastanejo 

včasih manjši prepiri, že mislimo, 

da nam je sreča obrnila hrbet, in smo 

zelo razočarani. Ne pomislimo pa, da 

so včasih takšni mali konflikti čisto 

nepomembni in pravzaprav krepijo 

naše medsebojne zveze. Lahko smo 

srečni, da iz tega ne nastane kaj hujšega. 

Nekateri pa te sreče na žalost nimajo. 

Že doma živijo v strahu zaradi 

medsebojnega nerazumevanja, kako 

naj bi potem v širšem svetu normalno 

funkcionirali? 

Zato danes na srečo obstajajo 

različni načini, s katerimi strokovnjaki 

pomagajo tistim, ki se znajdejo v 

težavah. Ozavestiti se moramo, da 

pomoč na takšen način ni sramotna, 

ampak je hrabro dejanje, ki ga zmorejo 

le najvztrajnejši in so na to lahko 

ponosni. 

In ravno o tem je tekla naša razprava. 

Gostja, ki je zaposlena v Varni 

hiši v Slovenj Gradcu, nam je podrobneje 

predstavila svoje delo in 

delovanje tega zatočišča. Govorili 

smo predvsem o nasilju v družini in 

žrtvah - ženskah in otrocih. K boljšemu 

sodelovanju pri pogovoru so nam 

pripomogle tudi knjige, katerih tema 

se je navezovala na nasilje v družini 

in nam jih je predlagala zaposlena v 

Knjižnici Radlje. Knjige smo že pred 

tem srečanjem prebrali. 

Mislim, da je vsak udeleženec tega 

pogovora globlje razmislil o težavah 

nasilja, in tudi upam, da jih bo to spremljalo 

tudi takrat, ko se bodo znašli v 

kakšni situaciji, kjer bi ga morda želeli 

uporabiti, pa se bodo spomnili na naš 

dogovor in težavo raje rešili na pametnejši 

način. 

Katja Hamler, 9. b 

Prve čajanke ob knjigah se je udeležila tudi Teja Palir Čuješ, direktorica Varne hiše iz Slovenj 

Gradca 

Skozi oko učencev 

Podelitev bralne značke 

Mučan 

V četrtek, 9. 10. 2008, je v avli 

šole potekala prireditev ob podelitvi 

bralnih značk. Na obisk je prišel 

mladinski pisatelj Primož Suhodolčan. 

Za dobrodošlico mu je otroški 

pevski zbor naše šole zapel tri pesmi. 

Nato pa nam je naš gost začel 

pripovedovati zgodbice iz svojega 

otroštva. Med pripovedovanjem 

nas je vprašal tudi kaj zanimivega. 

Mi smo mu z veseljem odgovarjali. 

Nato smo se pogovarjali o živalih, 

ki jih imamo doma. Povedal nam je 

tudi to, da v otroštvu ni smel imeti 

živali. Očija in mamico je večkrat 

prosil zanje. Ko sta mu le dovolila, 

so odšli v trgovino z živalmi. Tam 

je videl različne živali. Ni se mogel 

odločiti, katero bi vzel. Kar naenkrat 

7

osnovna šola 

pa je slišal, da ga nekdo kliče: »Kupi me, 

kupi me, kupi me!« Malo je pogledal 

naokrog in na zadnji polici zagledal 

papigo, ki je govorila. Zdela se mu 

je zanimiva, zato so mu jo starši kupili. 

Doma jo je učil pesmice. Vse je 

znala na pamet. Ko jih je povedala 

drugim, si je sproti izmišljevala in 

dodajala smešne besede v pravilnih 

rimah. 

Nekega dne jo je vpisal v šolo, 

kjer bi se naučila lepega vedenja. 

A tudi šola ji ni pomagala. Vse je 

bilo po starem. Le še bolj grdo je 

govorila. Ko sta prišla domov, jo je 

Primož Suhodolčan je učence navdušil s svojim slogom 

Vsi so se veselili pisateljevega podpisa 

Primož kaznoval tako, da je bila ves 

dan zaprta v kletki. 

Ko je bilo konec njegovih zgodbic, 

smo bili kar malo žalostni. Na 

koncu pa se je nam še podpisal v 

naše mape za bralno značko. 

Ta dan je bil zelo zabaven, saj 

smo se veliko smejali. Srečanje s koroškim 

mladinskim pisateljem nam 

bo ostalo dolgo v spominu. 

Natalija Krajnc, 5. b 

Ko sem se usedla na stol, sem 

mislila, da bodo najprej samo nekaj 

povedali o knjigah, nato pa razdelili 

priznanja. Potem pa je postalo vse 

tako zabavno in smešno. 

Tega dne me je zelo razveselila 

značka, še bolj pa smešne pripovedke 

Primoža Suhodolčana. Ne 

vem pa, ali so resnične ali ne. 

Enya Pleterski, 6. a 

Najlepši dan na začetku letošnjega 

šolskega leta je bil dan podelitve 

bralne značke. Na našo šolo nas 

je prišel obiskat pisatelj Primož Suhodolčan. 

V odmorih smo se ves čas pogovarjale 

o njem. Na uho mi je prišlo, 

da je Primož velika »faca«. To se je 

tudi izkazalo. Spominjal nas je na 

velikega zabavljivca, saj je ves čas 

zbijal šale na svoj račun. Pripovedoval 

nam je, kolikokrat si je razbil 

glavo. Smešna pripoved, ki smo jo 

brale v njegovi knjigi, govori ravno 

o tem. Zgodila se je v njegovih 

rosnih letih na bazenu. Takrat je bil 

zaljubljen v starejšo punco. V tistih 

časih je veljalo, da je pravi »mačo« 

tisti, ki preplava bazen pod vodo. 

Ker se je hotel postaviti pred svojo 

simpatijo, je pisatelj to storil. Zaradi 

svoje velike želje je pozabil gledati, 

kam plava. Zato se je zaletel v rob 

bazena in si razbil glavo. 

Njegovo pripovedovanje ni pritegnilo 

samo najmlajših, ampak 

tudi starejše. Še dolgo zatem smo 

se pogovarjali le o njem in njegovih 

šalah. 

Maša Pasterk, 8. a, 

Eva Tratnik in Nuša Turjak, 8. b 

8 Mučan

osnovna šola, srednja šola 

Izvedli in analizirali anketo o jesenskih počitnicah 

Učenci šestega in sedmega razreda 

Osnovne šole Muta, ki obiskujemo novinarski 

krožek (Enya Pleterski, Timotej 

Koležnik, Damjan Kotnik, Nika Proje, 

Valentina Vošner in Tjaša Cvetko), smo 

v začetku novembra med učenci šole 

izvedli anketo o jesenskih počitnicah. 

Anketa je bila anonimna in skupaj 

jo je izpolnilo 290 učencev, od 

tega 146 deklet in 144 fantov. 

Skoraj vsi učenci so se veselili 

počitnic in jih tudi super preživeli. 

Večina je bila doma, tretjina pa pri 

sorodnikih. 

Tri četrtine učencev je med počitnicami 

gledalo televizijo, več 

kot polovica (58 % učencev) jih je 

igralo računalniške igrice. Branja in 

Šolski center Slovenj Gradec 

Srednja šola Muta 

Vabljeni k vpisu 

učenja se je lotilo manj kot polovica 

učencev (47 %), dve tretjini učencev 

se je zabavalo na igrišču ali v naravi, 

mnogi tudi tri ure in več. Skoraj 

tretjina učencev (29 %) ni prebralo 

nobene knjige. Ugotovili smo, da 

so dekleta brala bistveno več kot 

fantje, saj 24 deklet (15 %) in kar 59 

fantov (42 %) ni prebralo nobene 

knjige. Tretjina učencev je doma 

pomagala pri delu. 

Največ učencev je odšlo spat 

med 22. in 23. uro, desetina učencev 

pa po polnoči. Četrtina učencev je 

vstala že ob 7. uri, desetina učencev 

pa po 10. uri, nekateri celo popoldan. 

Večina učencev si je želela, da bi 

se počitnice podaljšale za več kot 

en mesec. 

Člani novinarskega krožka smo 

rezultate ankete prikazali z grafikoni 

in jih predstavili učencem in učiteljem 

v avli šole pred novoletnimi 

počitnicami. Nad nekaterimi rezultati 

smo bili presenečeni. 

Tjaša Cvetko, 7. b 

V šolskem letu 2009/2010 bomo na 

Srednji šoli Muta izobraževali za naslednje 

poklice: 

1. Področje tekstilstva – poklici: 

• ustvarjalec(-ka) modnih oblačil, 

trajanje: 4 leta; 

• izdelovalec(-ka) oblačil, trajanje: 

3 leta; 

pomočnik(-ca) konfekcionarja, 

• 

trajanje 2 leti. 

Z modnimi revijami, na katerih predstavljamo 

lastne kreacije, sodelujemo 

na različnih prireditvah v ožji in širši 

okolici, tudi v mednarodnem merilu. Z 

izdelki naših dijakov in dijakinj so oblečene 

lutke v Narodnem muzeju Celje, 

Rudarskem muzeju Mežica, v muzeju 

Libeliče in Splavarskem muzeju Podvelka. 

Tudi kralj Matjaž in njegovi so v 

oblačilih, izdelanih v naših delavnicah. 

2. Področje predšolske vzgoje – 

poklic: 

vzgojitelj(-ica) predšolskih 

• 

otrok, trajanje: 4 leta. 

Dijakinje in dijaki programa predšolska 

vzgoja so zelo aktivni na glasbenem, 

plesnem, likovnem in športnem 

področju. Sodelovali so na likovnem 

tečaju na Japonskem (6 dijakov je dobilo 

priznanja in spominske kartice 

v Turčiji, Bolgariji in na Poljskem). Na 

športnem področju so naše vzgojiteljice 

že drugo leto osvojile naslov državnih 

prvakinj v odbojki med vzgojiteljskimi 

šolami v Sloveniji. 

3. Področje okoljevarstva – poklici: 

• okoljevarstveni tehnik(-ica) , trajanje: 

4 leta. 

Utrinek s prireditve ob šestdesetletnici Srednje šole Muta 

Mučan 

V tem šolskem letu se je v Sloveniji 

začel izvajati nov srednješolski strokovni 

program – okoljevarstveni tehnik. 

Na naši šoli se poln oddelek 

9

srednja šola 

prvih okoljevarstvenikov Slovenije 

že aktivno vključuje in raziskuje problematiko 

okolja. Strokovno delo okoljevarstvenikov 

v večini poteka v obliki 

projektnega dela in predstavlja za 

dijake izziv in nov način pridobivanja 

znanja. Dijaki so ravno v zaključni fazi 

predstavitve najbolj aktualne projektne 

teme »Globalno segrevanje«. Pred 

njimi pa je še veliko aktivnosti, kjer 

bodo predstavili svoj »ekološki odtis«, 

izračunavali lastno porabo vode, 

v projektu »Farme groze« razglabljali 

o krutostih ravnanja z živalmi, raziskovali 

prometnice in ugotavljali, kako 

priti dlje z manj goriva, se seznanjali 

z ekološko pridelavo živil in še veliko 

več. Seveda jih, poleg pestrega dela v 

naravi, v tem letu čakajo še ekskurzije 

po Sloveniji in v sosednjo Avstrijo, kjer 

se bodo pobliže srečali z rešitvami nekaterih 

okoljskih problemov. 

Drage učenke in učenci, spoštovani 

starši, veseli bomo, če se 

boste odločili za katerega izmed 

poklicev, za katere izobražujemo 

na Srednji šoli Muta. Potrudili se 

bomo, da boste osvojili čim več 

potrebnega znanja za poklic oz. 

nadaljnji študij in da se boste na 

naši šoli dobro počutili. 

Profesorji SŠ Muta 

Uspešni na 

vzgojiteljadi 

Letos smo se dijaki programa predšolska 

vzgoja na Srednji šoli Muta že 

tretje leto zapored udeležili vzgojiteljade, 

torej srečanja srednjih vzgojiteljskih 

šol Slovenije. 

Naša gostiteljica je bila tokrat Srednja 

šola Jesenice, kjer smo se spoznali z 

dijaki iz Ljutomera, Maribora, Celja, Ljubljane, 

Metlike in Ajdovščine. Razvrščeni 

smo bili v delavnice, in sicer v likovno, 

glasbeno, plesno-gledališko in novinarsko, 

tekmovali pa smo v dveh športnih 

disciplinah – hokeju in odbojki. 

Celotno dogajanje je bilo povezano 

s Kekcem, zato so v likovni delavnici 

izdelovali klobučke za like v Kekcu ter 

Znova najboljše odbojkarice na vzgojiteljadi (z mentorico Marinko Dretnik) 

ročne like glavnih junakov. V plesnoglasbeni 

delavnici so se naučili igro ter 

jo odigrali in odplesali na sklepnem 

delu celotne vzgojiteljade, pri petju pa 

so jim pomagali dijaki iz glasbene delavnice. 

Pri odbojki so naša dekleta že drugo 

leto zapored zasedla zavidljivo prvo 

mesto, naši fantje pa so se dobro odrezali 

v hokeju, čeprav niso stali na stopničkah. 

Dogajanje v vseh delavnicah in na 

vseh prizoriščih smo spremljale dijakinje 

novinarke z raznimi anketami in 

poročili, tako da smo na koncu lahko 

natisnili brošuro o poteku srečanja srednjih 

vzgojiteljskih šol. 

Lidija Proje, 2. a 

Dobro so se odrezala tako dekleta kot tudi fantje 

10 Mučan

srednja šola, društva 

Ustvarjamo modna oblačila 

Moda pomeni način življenja v določenem 

času in prostoru. Sega na področje 

človekovih navad, oblikovanja in 

urejanja prostora, usmerja nas k poslušanju 

določene zvrsti glasbe in obiskovanju 

določenih prireditev. Seveda pa 

moda nenehno spreminja tudi oblike 

oblačil v skladu z duhom in okusom 

trenutnega časa. 

Moda je postala sestavni del življenjskega 

sloga ljudi, ki se mu le stežka izognemo. 

Če gledamo na pojem moda 

nekoliko ožje, le-ta pomeni zadnje 

modne smernice in najnovejše načine 

oblačenja. Na modo in njene smernice 

vplivajo številni dejavniki in inspiracije 

z najrazličnejših področij življenja, ki ji 

vedno znova dajejo novo in edinstveno 

podobo. 

Za mlade, vedno polne svežih idej, 

na Srednji šoli Muta že drugo leto 

razpisujemo izobraževalni program 

srednjega strokovnega izobraževanja 

– ustvarjalec modnih oblačil. Bodoči 

ustvarjalci in ustvarjalke bodo v štirih 

letih šolanja pridobili bogato znanje s 

področja likovnega ustvarjanja, oblikovanja 

oblačil ter modnih dodatkov. 

Seveda pa ne bo ostalo le pri idejah. 

Veliko svojih zamisli bodo tudi realizirali 

in pri tem spoznavali nove tehnike izdelave 

in dodelave oblačil. 

Obleka ne naredi človeka, lahko pa 

ga precej polepša. S tem namenom v 

programu ustvarjalec modnih oblačil 

ponujamo tudi znanja in veščine s področja 

stiliranja. Mladi ustvarjalci bodo 

spoznali, kako pravilno izbirati barve, 

vzorce in modele oblačil za osebe s 

posebnimi postavami, znali bodo svetovati 

o pravilni izbiri modnih dodatkov, 

obutve in pričesk. 

Občudovanja vredna oblačila pa ni 

dovolj le oblikovati in izdelovati, potrebno 

jih je tudi tržiti. Osnovna znanja 

s področja podjetništva, marketinga 

in trženja bodo dijaki pridobili v drugi 

polovici šolanja in se po uspešno opravljeni 

poklicni maturi odločili, ali bodo 

pričeli pot samostojnega podjetnika ali 

pa bodo nadaljevali šolanje na eni izmed 

višjih in visokih strokovnih šol oz. 

na nekaterih univerzah. 

Poleg programa ustvarjalec modnih 

oblačil pa bomo v prihodnjem šolskem 

letu bodočim dijakom in dijakinjam ponudili 

še program srednjega poklicnega 

izobraževanja – izdelovalec oblačil 

in program nižjega poklicnega izobraževanja 

– pomočnik konfekcionarja. 

Irena Šmid Jeram 

Pihalni orkester Muta 

Pred novimi izzivi 

Pred nami, dragi Mučani in Mučanke, 

je že osemnajsti božični koncert Pihalnega 

orkestra (PO) Muta. 

Bili so prvi v naši širši okolici, ki so 

pričeli s tradicionalnimi božičnimi koncerti. 

Na vsakem smo poleg izvrstne 

interpretacije melodije lahko doživeli 

tudi odlično predstavo. Celostno dovršen 

dogodek z različnimi gosti, dovršeno 

grafično podobo in povezovanjem, 

moderiranjem dogodka. 

Na božične koncerte PO Muta prihajamo 

praznično razpoloženi poslušat, 

kar so nam pripravili godbeniki in godbenice. 

In prihajamo, da si na velikem 

predprazničnem dogodku zaželimo 

vse dobro in najlepše ob praznikih. Povežejo 

nas in nas vsako leto navdušijo s 

svojimi nastopi. 

Tudi to leto je bilo za člane in članice 

PO Muta zelo dejavno in uspešno. In 

leto sprememb v vodstvenih kadrih. 

Meseca marca je postal novi predsednik 

PO Muta Silvo Likar, meseca 

septembra so dobili še novega umetniškega 

vodjo in dirigenta Vojka Trnjeka. 

Vojko Trnjek je bil na čelu orkestra 

že pred časom in sicer dolgo obdobje 

– celih osemnajst let. 

PO Muta je to leto prepričal v Laškem. 

Na državnem tekmovanju, ki je 

bilo šestnajstega maja, so osvojili zlato 

plaketo v tretji težavnostni kategoriji. 

S tem so dokazali kvaliteto svojega 

delovanja tudi širše, na državni ravni. 

Nedvomno pa za takim uspehom stoji 

trdo delo vseh, ogromno discipline, 

odrekanj in vaj. 

Maja so člani PO Muta v Laškem osvojili zlato plaketo 

Mučan 

11

društva 

Tokratni božično-novoletni koncert Pihalnega orkestra bo že osemnajsti 

Tudi uspeh jih ne ustavi, kljub dokazani 

uspešnosti naši domači glasbeniki 

ne pozabijo ali izpustijo tradicionalnih 

budnic, baklade ob prvem maju, žegnanj 

pri naših cerkvah … 

Ob letošnjem občinskem prazniku 

so v sodelovanju z orkestrom iz Gralla 

iz sosednje Avstrije 31. maja, pripravili 

skupni koncert »Zdravo, sosedje«. Pravo 

sodelovanje so dokazali tako, da so 

na vajah menjali svoja umetniška vodji. 

Tako so v Glasbenem domu na Muti 

vadili malce po avstrijsko, pod taktirko 

dirigenta iz Gralla, takratni dirigent Karli 

Miheu pa je moral na vaje z orkestrom 

preko državne meje. V PO Muta načrtujejo 

sodelovanje s tamkajšnjim orkestrom 

tudi v prihodnje. 

Prav tako pa si v PO Muta želijo obnoviti 

sodelovanje z godbami iz Deutschlandsberga 

in Eibiswalda in drugimi 

domačimi okoliškimi godbami. 

Novi predsednik Silvo Likar je mandat 

predsedovanja društvu nastopil z 

jasno razdelano vizijo. Svoje delovanje 

je s pričetkom dela načrtno usmeril v 

nadaljevanje tradicije več kot 110-letnega 

obstoja pihalnega orkestra. Znotraj 

orkestra želi s svojim delom izgraditi 

odnose, ki se bodo odražali v dvigu entuziazma 

članov in članic in bodo člane 

navdihovali in pritegnili tudi k nadaljnjemu 

sodelovanju. V sodelovanju z 

izobraževalnimi ustanovami vidi pot za 

vzpodbujanje interesa za to zvrst glasbe 

pri mladih. Zavestno želi energijo in 

delo društva usmeriti v odnose z lokalno 

skupnostjo in drugimi društvi na področju 

ljubiteljske kulturne dejavnosti, s 

športnimi društvi in gospodarstvom in 

tako prispevati k dvigovanju kvalitete 

predstavitve kulture in k razvoju kulture 

v naši občini ter tako dosegati tiste 

presežke v kulturi, ki jih lahko prinese 

samo medsebojno sodelovanje. 

V PO želijo ponovno postati gonilna 

sila kulturnega dogajanja v občini Muta 

in uspešno zastopati ime občine Muta 

v širšem slovenskem okolju in sosednjih 

državah. 

Na njihovi poti jim lahko zaželimo 

le vse najboljše in veliko uspešnih nastopov 

ter odličnih uvrstitev na tekmovanjih. 

Predvsem pa, ne pozabite, 21. 

decembra, v nedeljo, za vse Mučane 

in Mučanke pripravljajo tradicionalni 

božični koncert, ki bo to leto že osemnajsti 

zapored. 

Petra Placet 

Izdajatelj: Občina Muta. 

Glavna in odgovorna urednica: 

Majda M. Lesjak. 

Člani uredništva: Lidija Verdnik, 

Marija Omulec, Kristl Valtl. 

Lektoriranje: Majda M. Lesjak, prof. 

Fotografije: Drago Verdnik, Kristl Valtl, 

Anton Izak, Damjan Kotnik, Timotej 

Koležnik, Felicita Hromc, arhivi organizacij 

in družinski arhivi. 

Na naslovnici: Kupola v središču Mute 

in jaslice v Bistriškem jarku (foto: Drago 

Verdnik). 

Produkcija: Exfer, d. o. o. 

Naklada: 1300 izvodov. 

Leto: december 2008. 

Uredništvo si pridržuje pravico pregleda, 

izbire in krajšanja člankov ter 

spremembe naslovov. 

Glasilo je vpisano v razvid medijev 

Ministrstva za kulturo pod št. 764. 

12 Mučan

društva 

Ansambel Diaton 

Nepozabni spomini na prehojeno pot ansambla Diaton 

V soboto, 2. avgusta, smo se pri nekdanjem 

članu Mihi Repniku zbrali nekateri 

bivši člani ansambla Diaton in ob 

prijetnem klepetu ponovno potegnili 

naše mehe. 

Ustanovitev ansambla sega v leto 

1992 in z ljudmi, ki se jih še danes radi 

spominjamo, smo obudili stari glas 

frajtonarice. S podporo KUD-a Muta in 

Vuzenica smo hitro napredovali. Nekaj 

članov je imelo bogate glasbene izkušnje, 

ostali pa smo jim vztrajno sledili. 

Naša glasbena pot nas je vodila po celi 

Sloveniji, od Kopra do Lendave, in tudi 

čez mejo v Avstrijo. 

Ansambel Diaton danes nadaljuje 

svojo glasbeno dejavnost v nekoliko 

manjšem obsegu in predvsem z mlajšimi 

člani, a kljub temu jih je prijetno 

poslušati, saj so še vedno prepoznavni 

s svojimi starimi melodijami. 

Diatonična harmonika je pravi slovenski 

inštrument, zato so člani ansambla 

Diaton lahko ponosni, ker so 

Ponovno smo potegnili mehe 

na našem področju med prvimi začeli 

obujati to našo kulturno dediščino. 

Herbert Pušnik 

Društvo invalidov Muta 

S skupnimi močmi premagujmo težave 

Nekje sem prebrala misel, ki se mi je 

globoko vtisnila v srce. Ker se mi zdi, da 

velja za nas vse, vam jo citiram: »Pogosto 

in kar prevečkrat se nam dogaja, da 

se življenja ne znamo in nočemo veseliti. 

Zazrti v svoje načrte in upe dvigamo 

pogled navzgor in naprej, drobne stvari, 

iz katerih je sestavljen naš življenjski 

mozaik, pa nam polzijo med prsti. 

Uhajajo nam iz rok, padajo na tla in kot 

slepci jih pohodimo, stopaje naprej.« 

To razmišljanje bi lahko izzvenelo 

enostransko, če ne bi vanj vključili tudi 

težav in trpljenja. Človek, ki v življenju 

ni okusil še ničesar hudega, ki ni imel 

nobenega problema, se življenja ne 

more in ne zna veseliti. Tisti pa, ki ima 

kakršnekoli težave, ki je invalid, da ne 

govorimo o težkih invalidih, ki so priklenjeni 

na invalidske vozičke ali celo 

na postelje, tisti se življenja znajo veseliti. 

Hvaležni so za vsak trenutek, ko 

ni prisotna prehuda bolečina. Pa tudi 

bolečino znajo premagovati z mirnostjo, 

potrpežljivo, kar so pokazali tudi 

letos na izletu za težke in težje invalide 

v Goričko. Za kaj takega pa je potrebno 

imeti moč in pogum, ki ga marsikateri 

zdrav človek nima. 

Geslo in cilj našega društva je: S 

skupnimi močmi premagujmo težave. 

To nam delno tudi uspeva, saj skupaj 

hodimo na izlete, na srečanja ... Obiskujemo 

naše težke in težje invalide, ki 

Izlet težkih invalidov in spremljevalcev – Goričko, 2008 

zaradi bolezni ne morejo več z nami. 

Drug drugemu pomagamo. Vemo, da 

smo v društvu, ki nas v urah malodušja 

vzpodbuja, da imamo upanje in zaupanje 

v sebe in do bližnjega. 

Marija Mrakič 

Mučan 

13

društva 

Društvo upokojencev Muta 

Sožitje med 

generacijami 

Vsakoletno srečanje starejših (70 let 

in več) v občini Muta že vrsto let pod 

pokroviteljstvom Občine Muta organizira 

Društvo upokojencev Muta. Ker 

je prvi oktober svetovni dan starejših, 

je za srečanje najbolj primerna prva 

sobota v mesecu oktobru. Sodelujejo 

tudi ostali: Društvo invalidov, Rdeči križ, 

Karitas in Zveza borcev. Na srečanje povabimo 

tudi zlato- in biseroporočence, 

ki skupaj s slavljenci sedemdesetletniki 

uživajo še posebno pozornost, kakor 

tudi najstarejša udeleženca. 

V kulturnem programu poleg pevskega 

zbora Klasje in ansambla Diaton sodelujejo 

tudi učenci Osnovne šole Muta 

z namenom, da vzpodbudimo medgeneracijsko 

sodelovanje. Letošnje geslo že 

osmega festivala za tretje življenjsko obdobje 

je bilo: za strpno in socialno sožitje 

vseh generacij. V tem geslu se skriva zelo 

bogata misel, saj bomo le s strpnostjo in 

spoštovanjem drug drugega preživeli vsi 

skupaj. 

Učenci OŠ Muta, katerih babice in 

dedki so bili prisotni na srečanju, so v 

veliki tajnosti opisovali svoja opažanja in 

doživetja z njimi. Z mentorico, učiteljico 

Franjo Razdevšek, so nastali prelepi prispevki, 

ki so jih na presenečenje babic 

in dedkov tudi prebrali. Iz prispevkov je 

razvidno, da nas imajo mladi kljub svoji 

razigranosti radi. V nadaljevanju objavljamo 

nekaj odlomkov iz njihovih zapisov. 

Marjana Jerčič 

Pri nas doma ima oma pomembno nalogo, 

saj se njen dan začne že zjutraj, ko me 

prijazno zbudi, mi pripravi zajtrk in mi zaželi 

srečno pot v šolo. 

Svojo omo imam zelo rad in želim si, da 

bi bila srečna, zdrava ter nasmejana še dolgo 

med nami in da bi se vsak njen dan začel 

in končal z nasmehom na obrazu. 

Jan Pleterski 

Vsi slavljenci 

Oh, koliko stvari bi lahko napisal o svojem 

dedku in to za šestošolca sploh ni lahka 

naloga. Sem najmlajši od njegovih štirih 

vnukov, na katere je zelo ponosen. 

Ko sem se rodil, je bil deda že upokojenec, 

ampak nikoli in tudi sedaj se ne obnaša tako. 

Najlepši čas svojega otroštva me spominja 

ravno nanj, ko smo vsi skupaj stanovali v hiši 

na Šolski 5, pri dedanu in dadi. Pravljice, ki jih 

je pripovedoval nam, »štirim bratom«, kot se 

je rad pošalil, so bile vedno zanimive. Zelo 

rad pa je pripovedoval tudi prigode iz svoje 

mladosti. Kako so živeli v številni kovaški 

družini na spodnji Muti, v hiši, ki je bila včasih 

konjušnica. Kako so se kopali in umivali 

v Bistrici in kako ga je njegov oče, ko je bil še 

čisto majhen, pobasal v nahrbtnik, pa sta šla 

na Pernice h kmetom kaj popravit, potem 

pa sta dobila hleb kruha in še kakšno suho 

hruško. Še danes jih ima zelo rad. Pa o starem 

gradu in škratih, ki še danes živijo tam. 

To vem tudi sam, saj me vedno, kadar grem 

z dedanom gledat stare ruševine, tam čaka 

kakšen priboljšek. 

Jaka Cvar 

Moj dedek je Mirko Topler. Zelo rada ga 

imam in vem, da ima tudi on mene zelo rad. 

Pomagal mi je, ko sem delala svoje prve korake 

v življenje, saj smo stanovali v isti hiši. Skupaj 

z babico sta mi bila vedno v oporo in pomoč, 

posebej v težkih trenutkih. Skupaj smo živeli 

približno enajst prečudovitih let, ki se jih bom 

spominjala po veliki otroški radosti. 

Tudi zdaj, ko ne živimo več skupaj, se velikokrat 

obiščemo in si pripovedujemo zgodbe, 

ki so se nam pripetile. Priznati moram, 

da vedno, kadar potrebujem kakšen nasvet, 

grem k dedku in on mi zna pravilno svetovati. 

Vanesa Topler 

Draga oma, dala si življenje mojemu 

očetu in mu nudila vse, kar je bilo možno. 

Čeprav ste imeli revno življenje in si preživela 

hude čase, si se trudila in vzgojila očeta v pravega 

moža. Vedno, ko mi je težko, pridem k 

tebi in ti me potolažiš in mi tudi kaj daš. Ko 

igram nogomet, me prideš pozdravit in navijaš 

zame. 

Oma, zelo te imam rad. 

Žan Enci 

Moj dedek je zelo prijazen. Kličem ga opa. 

Veliko delava skupaj in se zabavava. 

Ko mama in ata kam gresta, sem jaz z 

dedkom. Takrat skupaj igrava družabne igre 

ali gledava televizijo. Ko ima prosti čas, me 

veliko nauči. Če vadim harmoniko, me rad 

posluša. Star je 70 let in letos sva skupaj odšla 

po plezalni poti na Raduho. Je tudi član 

gasilcev, zato je tudi mene navdušil, da obiskujem 

gasilske vaje. 

Svojega dedka imam zelo rad. 

Mitja Medved 

Moji babici je ime Klara. Odkar se spominjam, 

me spremlja, razvaja in me ima rada. 

Moja babica zelo dobro kuha, pripravlja mi 

jedi, ki jih imam najraje. Vsako jutro poskrbi, 

da popijem čaj in da si ne zaspim. Ne moti je 

glasna glasba in z menoj si rada ogleda nadaljevanke 

na televiziji. Vedno poskrbi, da mi 

je udobno, še posebej takrat, kadar zbolim. 

Mihaela Rebernik 

14 Mučan

društva 

Sadjarsko društvo Bobovec 

Mošt je v sodih 

Delo v zadnjem letu 

V sadjarskem društvu Bobovec leto 

pričnemo z letnim zborom, ki vsebinsko 

ni neko branje letne kronike, pač 

pa nizanje osrednjih opravljenih del, 

za tem pa razgovor in dogovor za prihodnje 

obdobje. Nekako v tem stilu se 

odvijajo tudi sestanki upravnega odbora. 

Mimogrede, ti potekajo vedno na 

eni izmed kmetij, zatorej hvala »virtom« 

in gospodinjam za gostoljubje. 

Naši načrti nikoli niso preobširni, pač 

pa takšni, da so uresničljivi. Skrbimo za to, 

da nobeno delo ne teče v prazno. Boljše 

manj, pa tisto narediti! Tako smo tudi 

letos v društvu uresničili vse zastavljene 

cilje. 

S ponudbo v šotoru smo prispevali 

svoj delež k občinskemu prazniku Mute. 

Predstavili smo se tudi z aktivom kmečkih 

žena ob kmečki tržnici. Menimo, da 

je prav to izjemna kombinacija, ob kateri 

bi se morali v prihodnje malo ustaviti in 

delati v smeri, da bi lahko bila tovrstna 

kmečka ponudba pestrejša, denimo tudi 

z mesnimi izdelki in še čim. Saj vemo, sosedje, 

s katerimi smo sedaj vendar v uniji, 

to znajo, oziroma jim je dovoljeno! Za 

nami sta torej dva dneva lepih predstavitev 

pokušin in prodaje v domačem kraju. 

V letošnjem letu smo se odzvali tudi 

na vabilo sosedov iz Vuzenice in s svojimi 

izdelki popestrili njihovo sejemsko 

ponudbo. Zapišemo lahko le, da je bil 

to izjemen dan. Ne samo zaradi dejstva, 

da smo se udomačili pri njihovih kmeticah 

in čebelarjih, nekako kar spadali smo 

tam zraven in se še enkrat prepričali: vsa 

ta naša ponudba, od mošta, sokov do kisov, 

preprosto gre. Roko na srce, premalo 

imamo. Torej se še potrudimo. 

V društvu znamo še vedno združiti 

koristno s prijetnim, ker nas oboje bogati 

in nas polni z novimi idejami. V septembru 

smo tako izvedli strokovno ekskurzijo 

v pokrajino ob Muri in Ščavnici. Glavni cilj 

potovanja je bilo Sadjarstvo Meško v Veliki 

Nedelji. To je kraj, ki nam je bil doslej 

bolj poznan po izjemnih vinih, že zaradi 

tega smo bili nadvse presenečeni, ko sta 

nas sprejela Ciril Meško in njegova soproga 

in nam v besedi in na terenu predstavila 

svojo povsem sadjarsko kmetijo; 

res sta se potrudila in nam povedala ter 

pokazala več, kot smo lahko pričakovali. 

Bogatejši za mnoga spoznanja smo se 

odpravili še na ogled Trsnice – drevesnice 

Putar. Povsod smo bili tudi pogoščeni, 

sloves gostoljubnosti te pokrajine res drži 

– hvala. 

Naprej tudi v večjem povezovanju 

z drugimi 

Sadjarji vemo, da za kvalitetno proizvodnjo 

mošta potrebujemo še marsikaj. 

Lep del tega bi lažje dosegli ob 

sodelovanju s sorodnimi društvi. 

Tudi zato smo sklicali sestanek pri Glavarju, 

ki sta se ga udeležila radeljski župan 

Alan Bukovnik, ki je že pred tem večkrat 

sodeloval na ocenjevanjih in pogovorih, 

in Marija Praznik, upraviteljica zadruge 

za razvoj podeželja LAS MDD. 

Tu smo dobili tudi podatke o vsebini 

razgovorov z vodstvi sadjarskih društev 

Mislinjske in Dravske doline ter čebelarskih 

društev naše pokrajine. Obetavno 

in sprejemljivo. 

Ena naših osrednjih nalog je nakup 

opreme, po domače sodobne preše, za 

pranje, stiskanje, pasteriziranje in polnjenje 

mošta. Seveda si bomo pred nakupom 

takšen stroj temeljito ogledali in se 

prepričali o njegovi učinkovitosti in ekonomičnosti. 

Zavedamo se, da bo potrebno še več 

pomoči in svetovanja posameznikom pri 

urejanju kleti, označevanju, embalažah, 

blagovnih znamkah, urejanju moštotek 

in podobno. Zato smo se skupaj z zadrugo 

LAS MDD dogovorili, da organiziramo 

ogled vsega tega pri sosedih v Avstriji. 

Naši sadjarji še vedno potrebujejo in 

želijo več znanja s področja kvalitetne 

pridelave in predelave sadja in vseh produktov, 

ki jim je osnova sadje. Menimo, 

da bo koristno, če bomo podatke znali 

zbrati in jih ponuditi kmetom – sadjarjem, 

saj je sadje lahko kar pomemben 

dodatni delež kmetovega zaslužka. 

In kdo nas sedaj vodi 

Že doslej smo imeli v vodstvu društva 

vedno ljudi z voljo in veliko vztrajnosti. 

Sedanji predsednik je Franc 

Štaher, s Hribernikove kmetije na Sv. 

Primožu. V upravnem odboru pa delujejo 

še: podpredsednik Karel Tertinek, 

tajnik Janez Tratnik, blagajničarka Lidija 

Šantl ter člani: Peter Jeznik, Alojz Adam, 

Jože Uršnik, Zmago Podlesek, Andrej 

Krecenbaher, Kristl Valtl in Aleš Poročnik. 

To je v glavnem »mašinereja«, ki bolj 

ali manj stalno poganja to naše staro sadjarstvo 

in novejše moštarstvo v ekonomsko 

bolj učinkovito prihodnost. Ali kot 

rečemo: če že delamo, zakaj ne bi delali 

najboljše? Najboljše za nas same, za naše 

kmečke družine in na koncu tudi za trg. 

Sadjarstvo Meško – gospodinja (v sredini) nam je postregla z najboljšim 

Mučan 

Zapisala Kristl Valtl in 

Franc Štaher. 

15

društva, župnija 

PGD Muta 

Gasilci na izletu 

Intervju 

Kadar se odpravimo na izlet gasilci, 

imamo že v načrtovanju izleta v prvi vrsti 

pred očmi vsaj delček prepotrebnega 

strokovnega izpopolnjevanja. 

Tako nas je avtobus kar potegnil 

skozi Slovenijo in v prijetnem klepetu 

smo obstali v sončni Primorski. V profesionalni 

gasilski brigadi mesta Koper so 

nas pričakali tamkajšnji poklicni tovariši. 

Razkazali so nam svoja vozila, pokazali 

vso drugo tehniko, vključno z računalniško 

podprtimi akcijami in gašenjem, 

pokazali svoje prostore. Seveda koprski 

gasilci le niso samo gasilci, opravljajo še 

vrsto drugih koristnih nalog v mestu. So 

pa seveda tudi nekakšna rezervna sila 

za primer požara v luki Koper, ki ima kot 

objekt z visokim požarnim tveganjem 

tudi svoje poklicne gasilce. Naj spomnim, 

da smo nekaj zelo podobnega 

že pred leti videli pri avstrijskih kolegih 

v Deutschlandsbergu. 

Nadvse zanimiva je bila tudi luka 

Koper, naša edina, manjša, vendar vsestransko 

urejena in sodobno logistično 

podprta. Kar pozabili bi na »gasilarijo« 

in občudovali ladje, poslušali odličnega 

vodiča, poznavalca luke, ki pa nas 

je vendarle korak za korakom opozarjal 

predvsem na nevarnosti požarov, je 

pač vedel, da smo gasilci. Ko se je sonce 

utrudilo, se dotaknilo morja, smo se 

odpravili na lačno kosilo na pravo kraško 

domačijo. 

Prelepo, da bi opisoval, pozno smo 

prispeli pod domači gasilski stolp. Najbrž 

polni nekih nejasnih gasilskih vprašanj, 

kaj nas še čaka, kaj se danes še 

lahko postori, da bomo bolj učinkoviti 

z najboljšimi, najbolj zanesljivimi in najmanj 

škodljivimi gasilnimi prijemi. To 

je končno tudi cilj takšnih ekskurzij, je 

pa tudi skromna nagrada za ure in ure 

udarniškega garanja, vaj in akcij, ki jih danes 

gasilci opravijo hitro in brez hrupa. 

kv 

Marko Drevenšek: »Z veseljem sem prišel na Muto.« 

Sredi poletja je v naših štirih župnijah 

(Muta, Pernice, Sv. Jernej in 

Trbonje) prišlo do velike spremembe. 

Dolgoletna duhovnika Anton Šeruga 

in Jože Berginc sta nenadoma napovedala 

svoj odhod. Čeprav se je o tem 

potiho govorilo že nekaj časa, je resnično 

slovo obeh duhovnikov mnoge 

zelo presenetilo. Preko dvajset in 

skoraj štirideset let duhovniškega 

delovanja v kraju vsekakor pusti svoj 

pečat. 

Komaj pa so po naših cerkvah izzvenele 

besede zahvale in slovesa, 

smo krajani in župljani medse sprejeli 

novo silo na področju duhovništva, 

komaj osemindvajsetletnega 

župnijskega upravitelja Marka Drevenška. 

Marko Drevenšek izhaja iz majhne 

vasice Brunšvik, ki se nahaja v občini 

Starše sredi Dravskega polja, le 

sedemnajst kilometrov iz Maribora. 

Pravi, da se je s prihodom na Muto, 

skorajda vrnil v kraj otroštva svoje 

matere, ki je s starši do sedmega 

leta živela v elektrarniškem naselju v 

Vuzenici. Že kot majhen deček je začel 

sanjati o duhovniškem poklicu, 

čeprav je v trenutku mladostniške 

upornosti domačemu duhovniku 

zabrusil, da župnik nikoli ne bo. 

Nova maša, 9. 6. 2006 

Da bi se utrdil v svoji odločitvi, se 

je že po osnovni šoli odselil v malo 

semenišče v Maribor in od tam obiskoval 

Tretjo gimnazijo. Po študiju je 

bil eno leto diakon v župniji Cirkulane 

v Halozah, nato pa dve leti kaplan 

na Prevaljah. 

Kakšni spomini Vas vežejo na 

otroštvo? 

Izhajam iz delavske družine in na 

otroštvo imam lepe spomine. Pod isto 

streho smo živele štiri generacije in smo 

se lepo razumeli. 

Kdo Vas je navdušil za duhovniški 

poklic? Je bila za to odločilna družina? 

In kako so starši sprejeli Vašo 

odločitev? 

Če malo pobrskam po spominu, je 

glede moje odločitve najzanimivejši prizor, 

ko me je enkrat po verouku nagovoril 

moj domači župnik in mi predlagal 

to življenjsko pot. Sam sem bil izrecno 

proti; pa so se stvari zasukale čisto v drugo 

smer! 

Domači mi glede tega niso nič namigovali. 

Vse je zraslo na mojem zelniku, 

oni pa so preprosto sprejeli mojo odločitev, 

čeprav vem, da so bili zaradi tega 

precej izpostavljeni. 

In kdaj je do te odločitve prišlo? 

To je bilo zelo zgodaj, o duhovništvu 

sem začel sanjati že v četrtem razredu 

osnovne šole. In tudi kasneje, ko se je 

bilo treba odločiti za nadaljevanje šolanja, 

nisem imel nobenih problemov. 

Seveda pa so bile moje predstave o duhovništvu 

v otroštvu povsem drugačne 

od resničnosti in kasneje je prihajalo 

tudi do raznih kriz in preizkušenj, ki pa 

so me na koncu le še utrdile v prvotni 

odločitvi. 

16 Mučan

župnija 

Kako ste se privadili na bivanje 

na Muti? Kako so Vas sprejeli ljudje? 

Najbrž se je težko znajti v tako veliki 

fari … Verjetno imate veliko dela, 

ljudje Vas kar naprej iščejo … 

Privadil na Muti!? Kar sem tukaj, teče 

življenje lepo naprej. Res prinese vsak 

dan nekaj novega, s čimer se še nisem 

soočal. Ampak jaz se počutim, kot da bi 

bil tukaj že leta! Deloma vpliva na to dejstvo, 

da sem z veseljem prišel na Muto, 

brez nekih predsodkov. Deloma pa vpliva 

na to odziv faranov: mislim, da se vsi 

trudimo graditi lepe odnose. Najbolj 

sem to začutil čisto na začetku svojega 

bivanja na Muti, ko mi je toliko ljudi ob 

stisku roke izreklo: »Dobrodošel med 

nami!« To je nekaj tako dragocenega, da 

se ne da opisati, blagodejen učinek tovrstnih 

pozornosti pa lahko takoj vidimo 

in občutimo. 

Glede dela: res ga je veliko. Kdo ga pa 

nima? Sem pa hvaležen svojim faranom, 

da so z menoj uvidevni. Eden namreč 

ne zmore toliko kot prej dva. 

Trenutno ste župnijski upravitelj 

… Kaj natančno to pomeni? 

Ko postane nek fant duhovnik, je najprej 

kaplan. Že v kaplanskem obdobju 

začnemo duhovniki pripravo na obdobje 

župnikovanja s posebnimi seminarji. In 

ko opraviš vse seminarje, dobiš naziv župnik. 

Jaz še nimam vseh seminarjev, ker je 

vsako leto samo eden, zato imam začasni 

naziv »župnijski upravitelj«. Sicer pa to ne 

vpliva na moje delo; opravljati moram vse 

dolžnosti, kot jih imajo župniki. 

Kakšna je po Vašem mnenju vloga/poslanstvo 

duhovnika v nekem 

kraju? Gre zgolj za opravljanje verskih 

obredov? Menite, da je biti duhovnik 

danes drugače kot nekoč? 

Mislim, da je vloga duhovnika vedno 

ista, spreminjajo se samo načini, kako to 

posredovati naprej. Duhovnik je po mojem 

najprej prinašalec Boga med ljudi. 

Vedno je to bil. In če to danes izgubimo, 

zavržemo svojo identiteto. Gotovo pa je, 

da so bili prijemi pred sto leti bistveno 

drugačni kot danes. Obredi vsekakor 

spadajo sem, se pa duhovniki trudimo, 

da jih skupaj z verniki ne bi rutinsko 

opravljali, ampak živeli s prepričanjem 

in ravnanjem. Samo tako krščanstvo 

prinaša moč za najrazličnejše trenutke v 

življenju, tudi za najtežje. 

Katere so najpomembnejše smernice, 

naloge, ki ste si jih zastavili ob 

prihodu na Muto? 

Nisem si zastavljal nekih neuresničljivih 

projektov, imam pa v svojem delovanju 

orientacijo: veselje do dela z ljudmi, 

to, da vsi začutimo, da delamo drug za 

drugega! Mladi zavzemajo pri tem delu 

posebno mesto. 

Kakšno pa je sicer Vaše mnenje 

o današnji mladini? Je res brez vrednot? 

Zakaj, menite, se mladi vse 

redkeje odločajo za duhovniški 

poklic? 

Na mlade gledam zelo optimistično, 

ker je v njih izjemen potencial in si 

brez njih ne znam predstavljati naše 

prihodnosti. Starejši se danes na mlade 

preveč jezimo in jih gledamo samo z 

negativne plati. Mladi so hočeš nočeš 

ogledalo družbe, tudi nas! In če jim ne 

nudimo močnih zgledov, ki bi jih prepričali, 

velikokrat iščejo drugje. 

Bojim se, da se to do neke mere zrcali 

tudi pri duhovnih poklicih. Ne vem, če 

jim dajemo tak zgled krščanskega življenja, 

da bi se upali odpovedati drugim 

oblikam življenja. 

S svojim delovanjem ste že vzpostavili 

stike tudi z duhovniki na drugi 

strani meje in tudi sami ste se že 

izkazali v svojem znanju nemščine. 

Se vam zdi pomembno, da se takšne 

vezi vzpostavljajo in zakaj? 

Če hočemo biti »Evropa«, se ne moremo 

iti izolacije. Tudi s krščanskega 

vidika je stvar popolnoma jasna: Jezus 

je spodbujal ljudi k odprtosti, k sprejemanju. 

Tu ni izključevanja in šovinizma, 

kljub včasih kruti zgodovini. Zato menim, 

da so zelo dragoceni trenutki, ki nas 

povezujejo in jih je treba za to izkoristiti. 

Kot zelo dobrodošle vidim lepe nedelje 

v neposrednem obmejnem pasu (npr. 

Sv. Jernej, Sv. Urban), kamor zahajajo 

tudi avstrijski verniki. Glede tega imam 

lepe izkušnje s Sv. Višarjev, kjer sem več 

let med poletjem pomagal. Tam smo 

imeli redno trojezične maše: v italijanščini, 

nemščini in slovenščini. Nobena 

druga stvar se ni tako globoko usedla v 

ljudi kot to, da smo vsakemu izkazali pozornost 

v njegovem materinem jeziku. 

To mora biti tudi pri nas! 

Skupaj z župnikom iz Eibiswalda (Ivnika), dr. Siegfriedom Gödlom (drugi z desne), in jernejskimi 

pevci na letošnji lepi nedelji 

Mučan 

Kakšne se Vam zdijo cerkve v naših 

župnijah? 

Pravi biseri. Zelo sem vesel, da se v 

teh štirih župnijah nahaja toliko neprecenljivega. 

Za to sem hvaležen svojima 

predhodnikoma in vsem faranom, še 

posebej ključarjem, da ste za naš skupni 

ponos s trudom toliko ohranili. 

17

župnija, gospodarstvo 

V prostem času radi kolesarite. Se 

ukvarjate še s kakšnim drugim športom? 

Po naravi nisem najbolj športna duša. 

Spoznavam in priznavam pa vrednost 

rekreacije. Zato rad sedem na kolo. 

Osebno mi je zelo pri srcu tudi planinarjenje. 

Radi berete? Kakšno literaturo? 

Rad berem, čeprav si za branje včasih 

ne vzamem dovolj časa. Še posebej so 

mi pri srcu kake zanimive zgodovinske 

knjige in pa revija National Geographic, 

pa tudi leposlovje. 

Se Vam zdi pomembno, da v kraju 

izhaja lokalno glasilo? 

V kolikor je glasilo kvalitetno narejeno, 

mislim, da lahko da kraju močan 

pečat. Takrat je lahko še ena dodatna 

povezava med ljudmi. 

Želite še kaj sporočiti našim bralcem? 

To, da sem z veseljem na Muti, da 

sem Bogu hvaležen za vse sodelavce in 

da si želim še naprej lepega sodelovanja 

z vsemi farani za naš skupni blagor! 

Ne smem pa pozabiti na predpraznično 

voščilo. Vsem skupaj želim blagoslovljen 

adventni čas in doživeto božično 

praznovanje! 

Gospod Marko, iskrena hvala za 

Vaš čas. Želim Vam, da bi se na Muti 

še naprej dobro počutili in da bi dolga 

leta s posebnim žarom prinašali 

Boga med ljudi. 

Za vas se je pogovarjala 

Majda M. Lesjak. 

Predstavljamo dejavnost 

Avtocenter Podrzavnik 

V nizu predstavitev obrtne dejavnosti 

v občini Muta vam tokrat predstavljamo 

Avtocenter Podrzavnik, ki ga kot 

pooblaščenega serviserja in prodajalca 

vozil Volkswagen poznajo mnogi tudi 

izven koroške regije. 

Prvi začetki ustanavljanja podjetja 

segajo v leto 1992, takrat je namreč v 

namensko zgrajenih prostorih, ki sta jih 

predvsem za dolgoročno naložbo postavila 

Janez in Marija Podrzavnik, takoj 

po končanem šolanju pričel z izvajanjem 

avtomehaničnih dejavnosti njun sin Matijas 

Podrzavnik, ki danes tudi uspešno 

vodi podjetje. 

Prvi začetki opravljanja avtomehaničnih 

in servisnih dejavnosti so bili naravnani 

v izvajanje pooblaščenih servisnih 

uslug za vozila Nissan in Suzuki, v letu 

1998 pa se je kot nadgradnja dejavnosti 

ponudila priložnost pridobitve pooblaščenega 

servisa in prodajalca vozil za avtomobilski 

koncern Volkswagen. 

Danes tako opravljajo kompletne storitve, 

kot so mehanična, avtokleparska 

in avtoličarska popravila, v prvi vrsti za 

avtomobile VW, prav tako pa tudi za vsa 

ostala vozila. 

Dnevno opravijo servis na desetih do 

petnajstih avtomobilih, tudi z različnimi 

popravili, tedensko pa opravijo avtoličarska 

in avtokleparska dela na približno 

petih vozilih. 

Po izvedbi servisnih del vozilo tudi 

očistijo v njihovi lastni avtopralnici. 

Avtocenter Podrzavnik zaposluje dvanajst delavcev 

Za servisne in druge usluge se je možno 

tudi predhodno dogovoriti in naročiti, 

predvsem z namenom, da ni daljših 

čakalnih dob, ob nujnih primerih pa servisne 

usluge izvršijo takoj. 

AC Podrzavnik daje delo dvanajstim 

zaposlenim, v njihovi mehanični delavnici 

pa v okviru sodelovanja s srednjo šolo 

z Raven na Koroškem in srednjo šolo iz 

Maribora opravljajo strokovno prakso 

tudi dijaki, ki se izobražujejo za poklic 

mehanika. Tako opravljata prakso eden 

do dva dijaka na posamezno šolsko leto. 

S širitvijo dejavnosti na področju prodaje 

vozil VW so se pokazale tudi potrebe 

po širitvi prostorov, predvsem za 

potrebe prodajnega salona, kjer danes 

nudijo kvalitetno strokovno pomoč in 

informacije pri prodaji oziroma nakupu 

vozila. 

Na leto prodajo v povprečju približno 

osemdeset novih avtomobilov VW in 

približno petdeset rabljenih. Za vsa vozila 

VW, kupljena v AC Podrzavnik, vodijo 

tudi kompletno dokumentacijo, kjer so 

zabeleženi vsi posegi na avtomobilu, 

servisi ter popravila. Pri prodaji novih in 

rabljenih vozil nudijo tudi možnost ugodnega 

financiranja preko podjetja Porsche 

kredit in leasing, kar olajša odločitev 

za nakup vozila. 

Posebnost AC Podrzavnik so tudi 

dnevi odprtih vrat in dnevi testnih voženj 

ob predstavitvi novega vozila. Tako 

18 Mučan

gospodarstvo, kmetijstvo 

Golf šeste generacije v prostorih AC Podrzavnik 

je bilo tudi v mesecu novembru, natančneje 

21. in 22. novembra 2008, ko so v 

salonu predstavili golfa šeste generacije. 

V dveh dneh je novega golfa preizkusilo 

preko sto voznikov, kar pomeni, da je to 

vozilo zanje izziv, predvsem zaradi najnaprednejše 

tehnologije in najsodobnejših 

inovacij, od skrbno izbranih materialov 

do vrhunske kakovosti izdelave. Varnost, 

funkcionalnost, udobje in zanesljivost so 

se namreč brezkompromisno izrazili v 

novem golfu, ki ga dopolnjuje izredno 

bogata serijska oprema, ESP, sedem zračnih 

blazin, klimatska naprava, radio CD/ 

MP3, potovalni računalnik. Novi golf odlikujejo 

tudi novi bencinski in dizelski motorji, 

ki so zaradi občutno manjše porabe 

prijaznejši tudi do okolja. Vsi izpolnjujejo 

zelo stroge izpušne normative EU5. 

Poleg prodaje vozil in izvrševanja servisnih 

uslug pa v AC Podrzavnik opravljajo 

tudi druge uslužnostne dejavnosti, 

kot so na primer prodaja in menjava 

letnih ter zimskih pnevmatik, prodajajo 

tudi rezervne dele ter dodatno opremo, 

kot so razne preproge, vlečne kljuke, avtoradie, 

ter ostalo drobno opremo, nudijo 

pa tudi vse originalne rezervne dele 

za vozila Volkswagen. 

Osnovno vodilo vseh zaposlenih v 

podjetju je zadovoljen kupec in voznik, 

prizadevajo pa si, da s svojo dejavnostjo 

zadovoljijo čim širši krog uporabnikov 

svojih storitev. 

Lidija Verdnik 

Predstavljamo kmetije 

Pri Glavarju 

v ta dom prišla kot sedemletna punčka, 

skupaj z bratom, za rejenko. 

Posestvo leži na okoli 840 metrih 

nadmorske višine in meri vsega 22 

hektarjev površine. Glavni vir dohodka 

je živinoreja, ukvarjajo se s prodajo 

mleka. Preden mleko spraviš v denar, je 

potrebno dosti dela in dan je večkrat 

prekratek, ampak gospodarju Ivanu še 

vedno uspeva vse »porihtati«. V vrtu, 

pri gospodinjskih opravilih, še posebej 

v kuhinji in tudi v hlevu, bi bilo brez 

marljive Gelce bolj težko. 

Gospod Ivan pa ob vseh kmetijskih 

delih opravlja še druge dejavnosti. Naj 

omenim lovstvo, v tej zeleni druščini je 

že štirideset let in opravlja tudi službo 

lovskega čuvaja. Pri Glavarju je vsako 

leto zbirališče in tudi zaključek lova, ki 

se imenuje Hubertusov lov Lovske družine 

Muta, kar prikazujejo tudi spominki 

na steni gostišča. Gospoda poznamo 

kot bivšega »muzikanta«, saj je bil med 

drugimi pobudniki za ponovno oživitev 

perniške godbe. Z njimi je igral 

osemnajst let. 

Sadjarsko društvo Bobovec z Mute 

je na letošnji velikonočni ponedeljek že 

dvanajstič prav pri Glavarju organiziralo 

zelo odmevno prireditev Ocenjevanje 

Gospodar Ivan je ponosen na pohvalo Agencije 

RS za okolje za sedemdeset let sodelovanja 

Le malokdo ne ve, kje se nahaja kmetija 

Glavar. Več pa je takih, ki Glavarjeve 

poznajo po planinskem zavetišču in 

njihovi gostoljubnosti. Že od leta 1954 

je pri njih zavetišče Planinskega društva 

Vuzenica. Nisem se zmotila, predstavljam 

Glavarjeve s Sv. Primoža nad Muto, 

gospodarja Ivana Onuka in Gelco, ki je 

Že od leta 1954 je pri Glavarjevih zavetišče Planinskega društva Vuzenica 

Mučan 

19

kmetijstvo, mladi talenti 

mošta, soka in kisa. Gospodar opaža, da 

se je prav na podlagi teh srečanj veliko 

izboljšala kakovost mošta v tem okolju. 

Še ena posebnost in enkratnost 

Glavarjevih je vredna opisa. To so vsakodnevne 

meteorološke meritve, ki jih 

vestno opravlja gospod Ivan. Vsako jutro 

ob sedmi uri skozi vse leto spremlja 

temperature in količino padavin, tudi 

roso in meglo, in stanje strogo zapisuje 

v obrazce. Le-te posreduje Agenciji Republike 

Slovenije za okolje. V času vegetacije 

narave ima še več dela, saj beleži 

vsako podrobnost spreminjanja v naravi, 

na primer cvetenje breze, rast trav, cvetenje 

sadnega drevja … in vsi njegovi 

podatki so del statistike. Za prostovoljno 

zapisovanje teh podatkov je Glavarjevim 

Agencija Republike Slovenije za okolje v 

lanskem letu podelila posebno pohvalo. 

Res je posebna, saj je bila podeljena za 

sedemdeset let sodelovanja. Torej Ivan 

nadaljuje delo očeta. 

Tako bi na kratko opisala dejavnosti 

na tej res zanimivi Glavarjevi domačiji. 

Zaradi prijaznosti in gostoljubja, ki se 

dotakne vsakega obiskovalca, verjamem, 

da bodo Glavarjevi za vselej s 

hvaležnostjo zapisani v spominih. Zato 

želim obema, Ivanu in Gelci, dobrega 

zdravja, da bo gostinska dejavnost še 

dolgo živela. In kjer si z dobro voljo 

sprejet, tja se vedno rad vračaš. 

Tudi zaradi vas, dragi bralci, sem bila 

pri Glavarju dobro sprejeta. Hvala gostiteljem! 

Marija Omulec 

Kdo ga še ne pozna? 

Denis Vačovnik – motokrosist 

Ko so mi pri Karnerjevih na 

Muti, kjer je doma Denis Vačovnik, 

odprli vhodna vrata, sem takoj 

vedela, da fant resno tekmuje. 

Še preden sem ga spoznala, mi je 

množica pokalov (menda jih je več 

kot štirideset) potrdila njegovo 

vztrajnost. Prišla sem zato, da ga 

predstavim tudi vam, mogoče še 

niste slišali zanj. Skupaj s vami, ki 

ga poznate, pa mu zdaj čestitam. 

Denis je star deset let in obiskuje 

peti razred devetletke na Muti, 

ima še sestrico Špelo, staro šest 

let, ki se menda že tudi vozi z motorjem. 

Mlad, a zelo uspešen in vsekakor 

izredno pogumen tekmovalec 

je na moja vprašanja odgovarjal 

resno in z velikim zanosom, v 

meni, ki se na ta šport res ne spoznam 

kaj prida, včasih nerazumljivih 

kraticah. Vprašanja o sponzorjih 

pa zaradi mladosti Denisu 

nisem postavljala, a so mi njegovi 

starši povedali, da so zaenkrat vse 

stroške pokrili sami, razen nekaj 

praktičnih nagrad posameznikov. 

Ker ima fant veselje in tudi 

pravo motivacijo v motokrosu, so 

mu starši kupili nov motor, ki bo, 

upam, Denisu prinesel še več dobrih 

mest. 

Pogovor sva začela takole … 

Množica pokalov potrjuje njegovo vztrajnost 

Toliko pokalov, eden lepši od 

drugega? S čim si jih prislužil? 

MX 65 junior …Vozim motokros, za 

pokalno prvenstvo Akrapovič. 

Motokros, torej voziš motor, katerega 

in kdaj si začel? 

Vozim kavasakija. Voziti sem pričel, 

ko sem bil star šest let in pol. 

Kdo te je navdušil in kdo te trenira? 

Skupaj z atijem sem si ogledal tekmo 

v motokrosu v Horjulu, to je bilo 

leta 2004. Potem me je tudi ati vzpodbudil 

in me tudi on trenira. Kupil mi je 

rabljen motor. 

Je ati strog trener in kje ter kako 

pogosto potekajo treningi? 

Malo je ja strog. Treniram včasih več, 

včasih manj, odvisno, kdaj ima ati čas. 

Lahko je dva- do trikrat na teden. Vozim 

na motokros progi v Slovenj Gradcu. 

Pozimi tudi v tujini, ko je pri nas sneg. 

V Slovenj Gradcu najbrž zato, ker 

je tam najbližja proga, imam prav? 

Ja, pa tudi zato, ker sem član motokros 

kluba Slovenj Gradec. 

Kdaj si prejel prvi pokal in kateri 

so ti najljubši, čeprav vem, da si za 

vsakega moral trdo delati? 

20 Mučan

mladi talenti, kultura 

Prvo leto, ko sem pričel tekmovati, 

sem prejel pokal za četrto mesto, to je 

bilo leta 2005. Med najljubšimi sta mi 

še vsaj dva. Iz lanskega leta na tekmi v 

Brežicah, ko sem dosegel drugo mesto, 

in skupna uvrstitev SUPERCUP 2008, za 

prvo mesto. 

Kako pa je kaj s strahom med 

vožnjo ali mogoče pred njo? Ali poznaš 

tudi tremo? 

Strah me ni, je pa trema. Vedno na 

startu imam tremo, najbrž zato, ker komaj 

čakam, da speljem. 

In kako ti uspevajo starti? 

Ker je start na vsaki tekmi zelo pomemben, 

sem vesel, da mi starti fajn 

uspevajo. 

Povej mi, prosim, kje je bilo najlepše 

tekmovati in kaj si si najbolj 

zapomnil s prog? 

Najboljše je bilo v Šentvidu pri Stični, 

ker je tam zelo lepa proga in tudi 

praktične nagrade so bile lepe. Najbolj 

jezen pa sem bil, ko mi je v Slovenj 

Gradcu med tekmo odpovedal motor. 

Kako ocenjuješ svojo letošnjo sezono? 

Spomladi nadaljuješ tekmovanje 

v višji kategoriji, to je v skupini 

MX 85. Kaj si želiš v prihodnje? 

Letošnja tekmovalna sezona je bila 

zame super, sem zelo zadovoljen, saj 

sem osvojil drugo mesto v pokalnem 

prvenstvu Akrapovič in drugo mesto v 

državnem prvenstvu. Ja, vnaprej si želim, 

da bi bil prvak. 

Naj se mu želja vsekakor uresniči, 

da bomo s še večjim ponosom 

govorili o njem, o motokrosistu Denisu 

Vačovniku z Mute. Z upanjem, 

da bo pri tako dobrih rezultatih našel 

tudi sponzorje. 

Pa srečno vožnjo želim, Denis! 

Radovedna sem 

bila tudi zaradi vas … 

Marija Omulec 

Jaka razstavljal na Muti 

Le redko se zgodi, da človek v pozni 

jeseni 84. let še prime za čopič in 

po fotografskem spominu nariše hišo 

ali pokrajino v prav tisti obliki, ki jo je 

kazala takrat, ko se je izgubila v slikarjevem 

spominu in pridrsala v naš 

čas. Še redkeje se nam zgodi, da se 

mnogo teh dragocenosti ohrani, saj 

se slikar Jakob Rejak s Pernic nikoli ni 

pojavil v kakšnem zapisu, po radiu ali 

televiziji. Ostal pa je pri ljudeh, težko 

boste našli kmečko hišo na Pernicah, 

Mlakah, v sosednji Soboti, kjer ne bi 

imeli in hranili katere njegovih slik. 

Še najdemo Jakove Florjane na zidovih 

hiš, še srečamo angele in svetnike 

na planinskih kapelicah, najdemo! 

Tako je naš Jaka nekako ostal v srcih 

in domovih ljudi. 

Šele pred tremi leti smo na Pernicah 

v stari šoli zbrali več kakor 60 njegovih 

del, jih tako skupno predstavili 

tistim, ki so ga tako rekoč že poznali, 

pa bili vseeno prijetno presenečeni 

nad zbirko. Tudi na otvoritev te, za 

polovico manjše razstave v knjižnici 

na Muti so prišli v glavnem le ljudje 

s planine. Pa polno nas je bilo. Tudi 

za kulturni program so poskrbeli kar 

sami, saj premorejo toliko dostojnega 

kulturnega naboja, od godbenikov, 

citrarjev, pevcev do voditeljev, 

da mirne vesti pripravijo in izvedejo 

večer iz svojega okolja. Slike smo si 

sposodili v glavnem od sedanjih lastnikov, 

res brez vsakih problemov, 

vsem iskrena hvala, hvala tudi vsem, 

ki ste prišli z instrumenti. 

Pa je le bil še en lep kulturni večer. 

Tudi sodelavkam iz knjižnice velja izreči 

pohvalo in zahvalo, že od same 

ideje do zaključka smo bili deležni 

njihove podpore, nasvetov in pomoči. 

Tako se tudi knjižnica lahko močno 

vtke v kulturniški obraz naše Mute. 

Prvič smo z zanimanjem poslušali 

kritično strokovno umetniško oceno, 

ki jo je podal akademski slikar Benjamin 

Kumprej. Kar veliko pohvalnih 

besed je izrekel, sicer pa je poznan 

kot kritični ocenjevalec likovnih umetniških 

del. 

kv 

Tako smo odprli razstavo Jakoba Rejaka (na sredini) 

Mučan 

21

ustvarjajo za vas, utrinki 

Za najmlajše 

Škorenjčki 

V zadnjem kotičku pod stopniščem 

so se med drugimi obuvali dolgočasili 

otroški škorenjčki. Bili so zaprašeni in že 

dolgo časa od vseh pozabljeni. 

Malo pred koncem poletnih počitnic 

je k Lukcu na obisk prišla sestrična 

Polonca. Sicer je obljubila, da bo za dalj 

časa, a so počitnice tako hitro minile, 

da ni utegnila. Lukec se je je vseeno 

razveselil, le da je prišla. Takoj je pripravil 

bazenček na zelenici in vanj pričel 

prinašati vodo. Polonca je medtem 

pozdravila še ostalo in se že veselila čofotanja 

z Lukcem. 

A glej ga, šmenta. Preveliko veselje 

nikoli ni dobro. Polonca in Lukec res 

nista mogla verjeti, ko so se kar naenkrat 

pripodili črni oblaki in popolnoma 

zakrili sonce. Sedaj jih res ne bi bilo treba, 

saj ni bilo preveč vroče. Prijatelja se 

nista utegnila niti zmočiti v bazenčku, 

ko se je z neba ulilo. 

»Kaj bova pa sedaj, ko naju je zmotil 

dež?«je zaskrbljeno vprašala Polonca. 

»Dežja se menda ne bova ustrašila. 

Bova že kaj,« jo je bodril Lukec. 

»Seveda ne, saj sva tudi prej hotela 

biti mokra,« se je strinjala deklica. 

»Zase bom poiskal svojo pelerino, 

zate pa sestrin dežnik. Odšla bova na 

sprehod,« se je domislil Lukec. 

»Na sprehod, sedaj, ko dežuje?« je 

bila radovedna Polonca. »Dežnik že, kaj 

pa bom dala na noge, saj sem prišla v 

sandalih.« 

Lukec je odhitel v hišo, Polonca pa je 

stopila pod streho. Deževalo je in prav 

jezna je bila, ker ni prišla kakšen dan prej, 

ko je bilo vreme še lepo. Lahko bi se kopala, 

igrala z žogo, tekala po travi in še 

marsikaj. Tako pa stoji zdaj tukaj, gleda 

dež in čaka Lukca, ki je nekam izginil. 

»No, Lukec, si se le vrnil, dežja si se 

zbal, kaj?« 

Lukec je v rokah držal modre 

škorenjčke: »Poglej, kaj sem ti prinesel. 

Samo ne vem, če jih boš želela obuti, 

ker so moji. Veš, niso mi več prav, že 

kakšno leto so ležali pod stopnicami.« 

Polonca jih je navdušena obula, čeprav 

so bili umazani od prahu. 

»Čisto prav so mi,« je bila vesela 

punčka. 

»Prav so ti, to že, da so ti tudi všeč, 

pa ne verjamem,« je še zmeraj zanimalo 

Lukca. 

Polonca ni razumela, zakaj ji ne 

bi bili všeč. Ogledala si jih je bolj podrobno. 

Bili so temno modri z rdečimi 

avtomobilčki. Vprašala je Lukca: »Zakaj 

misliš, da mi niso všeč?« 

»Zato ker so čisto fantovski, mogoče 

ne vidiš, barva in avtomobilčki. Jaz rdečih 

z rožicami že ne bi obul,« je priznal 

fantek. 

»No, meni so tile zelo všeč in pojdiva 

že na sprehod. Daj mi še dežnik.« 

Lukec je stopil še po sestrin rdeči 

dežnik. Ogrnil si je rumeno pelerino 

in končno povabil sestrično na potep. 

Stopila sta na pot, ki vodi čez polja proti 

gozdu. Še od dežnika ni kapljalo, ko je 

že posijalo sonce. Lukec in Polonca sta 

se najprej razjezila: »Kakšen sprehod v 

dežju pa je to? Spet nisva mokra.« 

Polonca je zaprla dežnik in opazila 

čudovito pisano mavrico, razpeto čez 

gozd, in že je imela idejo: »Pa vsaj mavrico 

uloviva na tem sprehodu.« 

»Gotovo jo bova, najbolje, da kakšno 

minuto počakava in je ne bo več. Posrkalo 

jo bo sonce,« ji je razložil Lukec. 

In res, kmalu ni bilo dežja več nikjer, 

veter je ponehal in mavrica je izginila. 

Lukec, še vedno ogrnjen v pelerino, 

se je smejal Polonci, ki je bila obuta v 

njegove škornje. Ona se je nasmihala 

njemu, saj je sonce že spet močno pripekalo. 

Odhitela sta domov na zelenico, 

kjer ju je še vedno čakal bazenček. 

Hitro sta si nadela kopalke in skočila v 

vodo. 

Smejala sta se: »Končno sva le v vodi 

in dež je prišel tudi prav.« 

Polonca je prosila Lukca: »Smem 

tvoje škorenjčke odnesti domov, tako 

zelo so mi všeč?« 

»Vesel sem,če jih hočeš. Za tak dan, 

kot je bil danes, ti bodo prav prišli fantovski 

škornji.« 

Marija Omulec 

V razmislek 

Za kilometer veselja 

Pa začnimo pri sosedu. So dobili 

tudi Trijekraljčani še en kilometer asfalta. 

Nadaljevanje tistega, kar so si zastavili 

pred leti, in pripeljali asfaltni trak 

ceste na Pernatov vrh. 

En sam kilometer, pa toliko veselja. 

Menda je res iz vsake hiše prinesla gospodinja 

kakšno dobroto, gospodar 

steklenico najboljšega, celo naš občan 

Pogorivčev Pepi sodček mošta. Nekdo 

je pekel ovco, pa je presneto silila 

v nos in v usta. Po otvoritvi so fantiči 

potegnili meh, navili strune … 

Le kilometer, pa toliko veselja. Radost, 

če veš … Le če si pacal po blatnih 

jamah, če si preklinjal ali jokal skupaj 

z avtomobilom, priganjal ali pretepal 

žival, šele tedaj veš, kaj pomeni dobra 

cesta ali asfalt. 

Mi, torej občina Muta, pa smo tudi 

nasuli za kilometer vsega, kar je po- 

22 Mučan

utrinki, nekoč in danes 

Otvoritev ceste na Pernatovi ravni 

trebno, vključno s solidnimi ograjami, 

in tudi pripeljali asfaltno cesto na sedlo 

pri Sv. Primožu. Je še tu in tam treba kaj 

popraviti, pa že bo, vse približno tako in 

toliko, kot je bilo obljubljeno in načrtovano. 

Izpuščeni so le trije manjši koščki, 

Pa vendar se premika 

v zamudi so izdelovalci vodnih prepustov. 

Pa vendar, roko na srce, silno počasi gradimo, 

daleč pod obljubami osamosvojitvenih 

sanj. Ste kdaj pomislili, da bi z denarjem 

ene same »Patrie« z lahkoto »poglancali« 

vse naše ceste pa še za leve in desne sosede 

bi ostalo? Vendarle pa smo uredili tudi 

najbolj kritični del ceste od Mute proti Gortini. 

Kaplja po kaplji, premika pa se le. 

Naj omenimo še nekaj poganjkov iz zasebne 

obrtne pobude. Raste nekaj v industrijski 

coni, opazimo stanovanjski blokec 

na spodnji Muti, opaziti je nekaj novega, 

upravičeno bi rekli lepega, v gostinski ponudbi 

pri flosih na Gortini, dogaja se nekaj 

na vrhu Jerneja. Herkovo namreč temeljito 

prenavljajo, ljudje vam porečejo, da je bilo 

tudi prej povsem v redu, a sedaj dograjujejo 

in nadgrajujejo. Res bi znal nastati sodoben 

turistični objekt, ampak – kdaj bo 

cesta? Do asfalta na avstrijski strani je manj 

kakor kilometer, toda ko bodo zavohali 

denar, bo drago čez razumne meje! Tudi 

slednje je samo sodobni svet. Bi kdo stavil, 

da bo drugače? 

kv 

Komur je dano, da sprejme in vodi po 

naši lepi Muti vse bolj pogoste obiskovalce 

– turiste, se šele resnično sreča z vso lepoto 

in revščino našega kraja. Ko se avtobus 

ustavi, če je le prosto, pred občinsko 

stavbo, je navadno prvo vprašanje: »Kje 

je WC?« Pa smo tam, v zgodnejših dopoldanskih 

urah je še Zajnadler zaprt … Ne 

bom opisoval, kako rešujemo problem, 

to je kisla humoreska. Tudi na kavico na 

zg. Muti gostov ne moremo povabiti, 

predolgo bi trajalo … Najboljša rešitev 

je v tem, da vse povabiš v avtobus in jih 

popelješ na sp. Muto: k Šulerju, Angelci, 

Izidorju ali k Lipi – povsod je solidno. 

Na zg. Muti, kjer so muzej, knjižnica, 

Repnikova galerija, pa prava gostinska 

tema! Da se razumemo, za malo večje 

skupine. 

Brez namena posebne hvale pa opažamo 

vendarle lep napredek na Gortini. 

Pri mesarju, solidna urejenost, vabljiva 

kuhinja, pestra ponudba, brez sence skrbi 

lahko prideš z gosti. Za pravo presenečenje 

pa je letos poskrbel »Flosar«. O vsebinski 

predstavitvi flosarije s panoji smo 

že pisali, sedaj so uredili in preuredili še 

gostinski del. Prostora v pokritem ali zunanjem 

delu za dva avtobusa. Postrežba, 

solidna, pestra … In vsi omenjeni lokali 

imajo tudi urejene in čiste sanitarije, da se 

ni potrebno nikomur opravičevati, pa še 

hvala za obisk znajo reči. 

Imamo tudi dobre izkušnje s ponudbo 

aktiva kmečkih žena na Pernicah, te 

gospodinje res znajo, bi rekli za tiste, ki 

cenijo in uživajo v čisto ta pravi kmečki 

ponudbi. Samo, vedno obljubljamo za 

mašo, da nam ne bi naproti pripeljal kakšen 

kamion, pa četudi smo samo v ta 

malem avtobusu. Pa to je že druga pesem, 

tista neizpeta o cestah. 

kv 

Povejmo po naše 

V storih cajtih delo pr petrolejki 

V zimskem cajtu, ko so ble noči bol 

dovge, ko smo v štoli porihtali, smo posedli 

okolo mize. Sred mize smo postajli 

vilik piskr, gar pa petrolejko, da je blo 

bol svetlo davč okolo. Petrolejke so ble 

vse sorte, najmajša je bla trojka, pa petica, 

pa sedmica. Petroleju so niki rekli 

tud luč oli. Včosi je blo velko ldi pr hiši, 

je vsok neka delo. Dedi so lušli kurbišno 

seme, ženske smo navodno orehe tolkle, 

pa vun lušle za šarkl, teste, ko so se 

v rijeh pekle v krušni peči za proznike. 

Mučan 

23


Če je bla petrolejka petica al pa sedmica, 

se je kar fajn vidlo, da smo lahko 

prebirali tud fižolo. Najbol fajn je blo 

prebirat loško, ko je bla bol tovsta, je 

bil krušenk hitro pun. Pr petrolejki smo 

tud ovčjo vuno buclali, krtočli pa predli. 

Vun s tste vuone smo štrikali žoke, 

rkavice, jope pa šnehaube tod. Šnehaube 

so nosli dedi, ko so v zimskem 

cajtu vozli gnoj na nive, pa druve so 

pozimi na krotko rezali na locn žogo za 

v šporhert; pa jo ni blo sekolarja, ko ni 

blo elektrike. Otroci so tud naloge dilali 

pr petrolejki, prej pa so mali zuna kaj 

pomoti, druve nanosit, pa še vado za 

žvino. Rodi so bli zravno tih storih, ko 

so vsesorte reči čuli, tud kaj tokiga, ko 

ne bi blo jim triba. 

Če glih ni blo elektrike, smo pa pr 

petrolejki glih tak vse naredli, pa bol 

družli smo se, ko je še diri drugi kok sosed 

prišo pa še kaj povedo. 

Spomine na petrolejske cajte je 

obujala Hirtlnova Gretka z Gortine. 

Zapisala Marija Omulec. 

Ohranjajo svojo zgodovino 

Mala stvar, poreče kdo. Pa vendarle, na Sv. Jerneju so letos 

v skupni akciji naših nekdanjih duhovnikov, zavoda za spomeniško 

varstvo, cerkvenih ključarjev in posredno faranov 

končno utrdili temelje in uredili osuševanje in odvodnjavanje 

na tamkajšnjem, tudi zgodovinsko zaščitenem župnišču. 

O tem objektu, lepi zidani stavbi, imamo dovolj zapisanih 

podatkov, da vemo, poznamo in cenimo njeno preteklost, ki 

je tudi naša, predvsem kot pomemben činitelj izobraževanja 

naših prednikov na Jerneju. Ko so to stavbo, po ljudskem izročilu, 

še veliko pred »Terezijo«, dokončali, so vanjo iz gostilne 

pri Primožu (Gasthaus zur Linde) najprej preselili takratno, 

tu daleč naokoli edino slovensko šolo. Tu so se učile za silo 

pisanja in bogaboječnosti, kot je zapisal kronist, generacije 

jernejskih otrok. Šele v začetku minulega stoletja so zgradili 

tisto lepo šolo na Primoževem, za katero ne najdemo več 

prida sledov. 

Če pogledate sliko iz leta 1914 so bila ob župnišču še 

gospodarska poslopja in predvsem lepo urejen vodnjak - 

»štepih«. Bi ga morda obnovili? Bil bi dvakrat zanimiv, že kot 

vodnjak in kot vodnjak skorajda tik pod vrhom, kjer ni pričakovati 

kaj prida vode, pa je le funkcioniral. Sam vodnjak, 

globok je, še ni poškodovan. 

Ko je bilo župnišče tik pred propadom, so ga Jernejčani 

kar lepo, po stari modi pokrili in s tem naredili najpomembnejši 

korak za njegovo ohranitev. Škoda le, da je propadlo 

hotenje, da bi stavbo uredili za skupno uporabo s planinci, 

pohodniki in župnijo. 

Župnišče z gospodarskimi poslopji in cerkev sv. Jerneja pred 

stotimi leti 

Zatem so se domačini zagnali na urejanje cerkve, naj 

spomnim: novi ometi na celotnem stolpu, nova streha, kar 

trije lepi novi zvonovi, nova oltarna miza, obnovljene orgle, 

obnovljen kor, nov križ na pokopališču, ob tem še primerna 

vežica, pa še kaj bi se našlo. 

Prepričan sem, da se bo našel kdo, ki bo ta velika dela 

Jernejčanov tudi kronološko opisal. 

kv 

Koledovanje 

Zavezani tradiciji 

Tam v jutranji deželi ena zvezda gori gre, ta lepa nova zvezda 

prav lepo sveti se … je pesem, ki se na Pernicah oglasi na 

predvečer sv. treh kraljev. Dušan, Peter, Franc in Ivan jo pojejo 

ob spremljavi Urbanove harmonike (Petrovega sina) od popoldneva 

do ranega jutra, ko skušajo prebuditi vse tiste, ki so 

se že podali v Spančkovo deželo in jim približati in prinesti 

blagoslov lepega starega običaja. Ta se je v teh hribih znova 

prebudil in le tako se bo ohranil za naslednje rodove. 

Koline so pravi domač praznik; prijeten in obenem naporen. 

Precej truda je treba vložiti v obdelavo mesa in ostalih dobrot, 

ki ob tem prazniku nastajajo. Ob takih prilikah nastajajo tudi pripovedi 

in zgodbe, ki jih stari ljudje še radi pripovedujejo in s 

tem obujajo spomine na stare čase in svojo mladost. 

Leta 1991 so pri Enciju na Pernicah imeli tak praznik in kot 

»zacoprano«, je moralo ravno tistega dne k njim prinesti 

Hermanovega Petra, ki je s srcem in dušo prisluhnil pripovedi 

gospodinje Fikte. Pripovedovala jim je o pomenu in načinu 

koledovanja, ki so ga nekoč obujali njeni bratje. Ko je na koncu 

žalostno zavzdihnila za temi lepimi običaji, ki jih je komunizem 

potisnil v ozadje, se je v Petru porodila močna želja in ideja, da ta 

običaj z njegovo pomočjo ponovno zaživi. Ker se je ideja zdela 

24 Mučan


Trikraljevski koledniki s Pernic 

dobra tudi drugim, so skupaj stopili: Polkova Suzana, Riščinov 

Srečko, Encijev Silvo, Planšakov Toni ter Peter z ženo Betko. Fikta 

(Viktorija) jim je poklonila bratovo staro »trikraljsko« zvezdo in 

začetek je bil tu. Obleke in krone so si naredili sami iz preprostih 

materialov, harmonika pa je že od nekdaj živela pri Hermanu. 

Ni bilo bistvo v obleki, ampak v samem dejanju in dobrem 

namenu in željah, ki so jih izrekli vsem tistim, katerih hiše so obiskali. 

Prijetno presenečeni stanovalci so jih navdušeno sprejeli 

in obdarili. 

Kar deset let je bil glavni vodja Peter, a potem je predal svoje 

žezlo mlajšemu nasledniku – Napečnikovemu Dušanu, ki prav 

Mladina nekoč in danes 

Pravimo, da se na mladini gradita svet in bodočnost. Ker 

sem bil pred petdesetimi leti tudi sam aktiven mladinec, mi 

ni vseeno, da nimajo mladi na Muti danes niti enega prostora, 

kjer bi se lahko srečevali, se družili, organizirali mladinske plese 

… Čeprav se najde prostor za najrazličnejša društva, pa, kot 

kaže, za mladino pri lokalni skupnosti ni posluha. 

Pred petdesetimi leti smo imeli mladi za svoje dejavnosti 

kar dva prostora, kjer smo lahko organizirali tudi mladinske 

plese, in to v prvi menzi na spodnji Muti, v Indok centru, ki je 

bil v lasti Tovarne poljedeljskega orodja in livarne Muta, in v 

Gostišču nad klancem Muta. Na spodnji Muti je imelo društvo 

mladine svoje sestanke in tudi vodstvo tovarne (direktor Alojz 

Rožej in sekretar Nado Zadnikar) se nam je z veseljem pridružilo, 

prisluhnilo našim težavam, nam jih pomagalo reševati in 

Pred Gostiščem nad klancem Muta, od leve proti desni: Franc Ajtnik, 

Gretka Verdinek, Zofka Kos – pokojna, Romanca Poderžan, Jožica Pleterski, 

Marija Mrakič, Truda Fesel, Hermina Pleterski – pokojna, Alojz 

Golob – pokojni. 

Mučan 

tako spretno in vdano vodi in opravlja nalogo, ki si jo je zadal. 

Tudi ostala zasedba je malo drugačna, razen Petra, ki še vedno 

vztraja v vlogi črnega kralja. Pridružila sta se jim še Dušanov oče 

Ivan in tast Franc z Mlak. Tako se je okoliš koledovanja še povečal. 

Od Pernic, Gortine do Mute se razlega njihova pesem, 

da razveseli sorodnike, prijatelje in znance. Ker so fantje povsod 

dobrodošli, se darila kopičijo in se jih nabere toliko, da jih 

je dovolj za razkošno pojedino, ki jo potem družine kolednikov 

pripravijo za vse udeležence koledovanja. Da so mize dobro 

obložene, je potreben poleg hrane tudi pribor, ki so ga pohodnemu 

društvu kupili koledniki (in še za Miklavžev koncert nekaj 

prispevali). Tudi nove obleke in krone so si lahko privoščili, 

saj je bilo poleg nabranega denarja še sponzorstvo med njimi 

– pri Mariji in Francu Verdineku. 

Naj živijo lepi, stari običaji in hvala vsem vam, ki jih nočete 

pustiti utoniti v pozabo. Veliko nas je takšnih, ki še nekaj damo 

na to in smo veseli vsakega, ki se trudi kaj starega ohraniti in 

obnoviti. Le korajžno in vztrajno naprej! 

Bernarda Jerič 

nas finančno podpiralo. Vsekakor pa smo bili navajeni skromnosti, 

saj pred petdesetimi leti ni bilo tolikšnega razkošja kot 

danes. Bili smo veseli, ker smo lahko pod pokroviteljstvom tovarne 

veliko hodili na izlete z avtobusi. 

Seveda je imelo društvo mladine v tistem času svoj odbor 

in predsednika. Kolikor se še spominjam, smo bili v odboru: 

Tončka Kvasnik (tudi prva predsednica društva), Karel Verhnjak, 

Jožica Pleterski, Gretka Tertičnik, Rosvita Štifter, Bertica 

Čeru in Franc Ajtnik. Žal pa ne obstaja nobena dokumentacija 

o delovanju takratnega odbora. 

Mladi smo bili takrat zelo povezani in smo radi prihajali na 

plese. Verjetno tudi zato, ker smo vsi znali plesati. Tega smo 

se naučili v plesnem tečaju v prvi telovadnici na spodnji Muti 

pod vodstvom Dušana Langerška iz Radelj. 

Plesali smo seveda na gramofonske plošče, ansamblov – 

takrat so že obstajali Beneški fantje, ansambel Slavka Avsenika 

in Fantje treh dolin – si nismo mogli privoščiti, še gramofon je 

bil za tiste čase pravo razkošje. Aktualni plesi so bili: angleški 

valček, polka, valček, tržačan, tvist, rokenrol. Mladi smo prihajali 

na ples urejeni, pač v skladu s takratno modo. Fantje smo 

bili oblečeni v srajce iz najlona in dolge črne hlače, na nogah 

so bili obvezno »špičaki«, na hlačah pa obesek. Sam sem imel 

slučajno obesek igralnih kart za »šnops«. Dekleta so nosila 

bele bluze, nabrana krila, pod krili pa bele »unterice« in dolge 

spodnje hlače s čipkami. Obute so bile v čevlje z visoko peto. 

Bolj sta se s plesalcem sukala, bolj so se videle spodnje hlače 

in »unterica«. Če bi dekleta že takrat nosila tangice, bi mi fantje 

še bolj ponoreli. 

No, pa šalo na stran. Pred pol stoletja mladina ni bila 

dejavna le na področju plesa, ampak tudi športa. Štefan 

25

nekoč in danes, obletnice 

Čestitamo zlatoporočencem 

Na spodnji Muti pred Indok centrom, od leve proti desni: Romanca 

Poderžan, Alojz Topler, Tončka Kvasnik, Franc Ajtnik, Marija Mrakič. 

Šoštarec, bivši ravnatelj osnovne šole, je pričel z namiznim 

tenisom, Ivan Draušbaher je bil uspešen in tudi v javnosti priznan 

na področju atletike in gimnastike, Ludvik Jerčič je ustanovil 

taborništvo – »Rod bistrega potoka Muta«. 

Tisti čas je zelo zaznamoval tudi program Sreča v zelenju in 

cvetju, ki je s parado cvetja privabil do dvanajst tisoč obiskovalcev. 

Med njimi so bili seveda tudi poslovni partnerji takratne 

Tovarne Muta, ki je vedno organizirala tudi sejem svojih 

izdelkov. Spominjam se, da so vsem obiskovalcem brezplačno 

delili kranjske klobase in pivo. 

Takrat sem bil predsednik Turističnega društva Muta in 

hvaležen sem ljudem, ki so imeli posluh za tovrstne dogodke 

(predvsem Marko Rutar, Ivan Draušbaher, Alojz Gostenčnik, 

Rigelnik). Veliko sta za turistično prepoznavnost Mute naredila 

tudi Simon in Mira Štruc. 

Dragi bralci, mladina, najstniki in vsi občani, želel sem vam 

predstaviti življenje mladine in zasluge odgovornih za krajevno 

skupnost Muta pred petdesetimi leti. Moj namen ni bil kritizirati 

današnje stanje, ampak prikazati utrip življenja mladih 

pred pol stoletja. Upam, da mi je to tudi uspelo. 

Franc Ajtnik 

Ob srečanju starejših občanov Mute 

sta na oder zlatoporočencev stopila 

dva para, ki sta si v letošnjem letu že 

tudi znova obljubila zvestobo v poročni 

dvorani Občine Muta: Avgust in Marija 

Šrajner ter Simon in Milka Ajtnik. 

Avgust in Marija sta si v skupnem 

življenju na spodnji Muti zgradila 

lepo hišo. Vzgojila in izšolala sta tri 

pridne otroke: Jožico, Nado in Renata. 

Danes so vsi poročeni in vsaj občasno 

se babica in dedek veselita in 

igrata že s tremi vnuki. 

Simon in Milka Ajtnik pa sta si v 

najnovejšem naselju na zgornji Muti 

zgradila hišo, ki je poleti vedno polna 

rož. Oba pa sta prizadevna in aktivna 

tudi v društvu izgnancev. Že to nam 

pove, da se ju je vojna dotaknila že v 

najbolj rani mladosti. Simon je delovno 

dobo »prešvical« v livarni, tako sta 

omogočila šolanje svojima hčerama 

Zvonki in Mariji. Ponosna sta na svoje 

vnuke: Vesno, Majo in na Matica. 

Vsi slavljenci pa žal ne morejo priti 

na slovesnost. Je ene zalezla bolezen, 

drugi pa so raje sami v svojem okolju, 

v svojem miru. Pač vsak, kakor želi in 

zmore. Z majhnimi darilci pa so se v 

društvu upokojencev spomnili vseh. 

In vsem tudi želimo še mnogo srečnih 

in zdravih skupnih let! 

kv 

Naša zlata para: Gustl in Simon s soprogama 

26 Mučan

obletnice, spominjamo se jih 

97 let gospe Marije Tertinek – Tinčnove bice 

Kot že vrsto let smo prostovoljci 

Društva upokojencev Muta s pomočjo 

Društva invalidov, Rdečega križa, 

Na obisku pri Tinčnovi bici, najstarejši občanki Mute 

Karitasa in Zveze borcev tudi letos v 

mesecu decembru s skromnimi darili 

obiskali naše občane, starejše nad 80 

let, ki se niso udeležili srečanja starejših 

občanov Mute. 

Že sredi novembra pa smo ob posebni 

priložnosti – 97. rojstnem dnevu – 

obiskali gospo Marijo Tertinek – Tinčnovo 

bico, ki je najstarejša občanka Mute. 

Obisku se je pridružil tudi g. Boris Kralj, 

župan občine Muta. 

Gospa Marija Tertinek je vse do letošnjega 

poletja živela sama v svoji skromni 

hišici na Sv. Primožu nad Muto. V 

pomoč ji je bila z obiski hčerka s svojo 

družino ter sosedi Krenčnikovi in Hribernikovi. 

Letos poleti jo je hčerka le pregovorila, 

da se je preselila k njej na Muto. 

Tu pravi, da se dobro počuti, pogreša le 

»šemprimški« zrak in sosedove otroke. 

Ob slovesu smo si obljubili, da se drugo 

leto zopet vidimo. 

Tinčnovi bici pa še enkrat kličemo: Na 

mnoga leta! 

Albina Urnaut 

Štefan Smolar 

Sredi toplega poletja, ko bi človek 

rad legel v hladno senco, ustavil misli 

in se prepustil toku brezskrbnosti, je 

temna slutnja, da odhaja iz tega kroga 

gospod Štefan Smolar, povsem odrinila 

misel na počitek. V nedeljsko jutro je 

solzno oko in strto srce nemo govorilo 

in potrjevalo veliko izgubo za njegove 

najbližje, sosede, in vso Gortino. Veliko 

narejenega priča, da je želel ohraniti 

kvalitetno bivanje, tako doma kot v 

kraju. Hitel je svetovati in nuditi pomoč, 

kot bi vedel, da mu bo zmanjkalo časa, 

da se bo tako kmalu poslovil. 

Odložil je pero, ki je drselo po papirju 

Mučan 

in beležilo spomine na dom, otroštvo, 

delo, ljubezen, družino, prijatelje, sokrajane 

… Mnoge njegove poslovilne besede 

še odmevajo v cipresnem vrtu … 

Spel je frajtonarico, ki jo je malo pozno 

začel igrati za svoje veselje, zaigral 

jo je tudi med prijatelji, zaigral stare narodne 

in ljudske ... 

Odložil činele perniške godbe, zaključil 

Jožefove koncerte, prvomajske 

budnice, zaključil procesije na lepih nedeljah 

in vesela šranganja … 

Zaigral še poslednje tone na cerkvenih 

orglah v muški cerkvi in dal še nekaj 

napotkov pevskima zboroma, ki ju je 

vodil … 

Domačim se iskreno zahvalil za ljubezen 

in skrb, uredil, kar človek mora, 

preden gre na dolgo potovanje … 

Samo hiše ni zaklenil … Pustil je odprta 

tudi srca, ki se zdravijo z njegovimi 

tolažilnimi besedami. 

Hvala ti, Štefan, da si nam pustil vstopiti 

skozi tvoja vrata. 

Marija Omulec 

Branku Klemnu 

v spomin ob peti obletnici smrti 

Odpadel je list, 

ki na veji je trepetal, 

upiral se vetru, soncu in dežju 

in v življenje se je gnal. 

Bil je ta list s tvojim imenom popisan, 

bil je ta list s tvojim življenjem orisan, 

bil je ta list, ki padel je na prehojene poti, 

kjer mrak je zajel tvojo pot v svoje dlani. 

Zato postojte, ljudje, ob njegovi gomili, 

prižgite mu luč v spomin, 

saj tudi vam nekoč bodo dnevi minili 

in vsi pojdemo nekdaj za njim! 

Bernarda Jerič 

27

nagradna križanka 

Nagrade: 1. družinsko kosilo; 2. dve uri praktične vožnje pri Avtošoli Relax; 3. zgoščenka. 

SLOVARČEK: 

BANDERO – zastava, prapor; IGUMAN – predstojnik samostana v pravoslavni cerkvi; MOES – nizozemski tenorist; TAEL – kitajska utežna 

mera; IESI – italijansko mesto pri Anconi; NURSE – angleški genetik, nobelovec 2001 (Paul); VERRETT – ameriška pevka (Shirley); LOGJE – kraj 

pri Breginju; POLIDEUK – eden od dvojčkov, Ledin in Zevsov sin; ADONAL – košarkar iz Grenade (Foyle); AMOS – vrsta črnega ribeza; ELIN – 

ime bolgarskega pisatelja Pelina; RODA – špansko mesto; TAHI – madžarski plemič (Ferenc). 

Gesla na označenih poljih pošljite na Občino Muta, Glavni trg 17, 2366 Muta, najpozneje do 28. februarja 2009. 

Rešitev iz prejšnje številke: SLOVESNOST OB VSTOPU SLOVENIJE V ŠENGENSKI PROSTOR NA PERNICAH. 

Nagrade prejmejo: 

1. Julijana Hafner, Sušnikova ulica 19, Muta (dve družisnki pici Picerije Zajnadler); 

2. Ivan Pečoler, Gortina 79, Muta (dve motouri); 

3. Maksimiljan Lorenc, Cesta ob potoku 32, Muta (zgoščenka). 

Vsem nagrajencem čestitamo! 

28 Mučan

otroci 

Naši sončki 

Med enajstimi fotografijami vaših sončkov, ki smo jih objavili v letošnjih številkah Mučana, so bili tokrat izžrebani naslednji 

srečneži: Jan Pisnik, Nuša Pečoler in Simon ter Žiga Gerhold. Vsi bodo v dar prejeli knjigo Marije Omulec Zgodbe 

o Tinci. Vsem nagrajencem čestitamo in jim želimo veliko zabave ob branju in poslušanju zgodbic. 

Tokrat vam predstavljamo: Naja Napotnika, Nika Špengerja, Jana Pisnika, Aleksa Maja Javornika, Niko in Neli 

Čeh ter Simona in Žigo Gerholda. 

Tudi v naslednjem letu vas vabimo k sodelovanju! 

Naj Napotnik 

Aleks Maj Javornik 

Nik Špenger 

Nika in Neli Čeh 

Jan Pisnik 

Simon in Žiga Gerhold 

Mučan

Sreča je kot ptica. Ujemi jo, ko ti pogleda čez ramo. 

Če jo držiš nežno, ti bo rada ostala v roki. 

Drage občanke in občani, naši poslovni partnerji, 

dragi prijatelji, želimo vam mirne praznike in 

naj vam veliko drobne sreče krasi leto 2009! 

Naj bo zdravo, poslovno uspešno in 

prijazno do slehernega izmed vas! 

Župan, občinski svet in občinska uprava občine Muta 

Vsi, ki boste obnavljali obvezno avtomobilsko zavarovanje (AO) ali zavarovanje voznika (AOplus) 

in ste v zadnjem letu imeli 50-odstotni bonus, ste odslej upravièeni do 55 % bonusa. 

Odkup bonusa pri prvi škodi 

Z dodatnim zavarovanjem za odkup bonusa pri prvi škodi 

kljub povzroèeni prometni nesreèi v tekoèem zavarovalnem 

letu ne izgubite bonusa. 

Brez toèk! 

Èe se vam zgodi, da naberete najvišje število izreèenih 

kazenskih toèk in vam odvzamejo vozniško dovoljenje, vam 

z zavarovanjem Brez toèk! krijemo stroške ponovnega 

opravljanja vozniškega izpita. 

Pravna zašèita vozniškega dovoljenja in 24-urna 

pomoè na cesti za samo 1 cent 

Ob sklenitvi AO in AOplus si lahko samo za 1 cent doplaèila 

zagotovite pravno zašèito vozniškega dovoljenja in 

24-urno pomoè na cesti. 

Denar na roko 

Poškodovanci v prometnih nezgodah svoj škodni primer 

rešite v enem dnevu! 

www.ZavarovalnicaMaribor.si 080 19 20

muÄan Å¡tevilka 15 - ObÄina Muta

Transform your PDFs into Flipbooks and boost your revenue!

muÄan Å¡tevilka 15 - ObÄina Muta

Transform your PDFs into Flipbooks and boost your revenue!

Delete template?

Save as template ?

muÄan Å¡tevilka 15 - ObÄina Muta