Roman

Poštnina plačana pri pošti 

1410 Zagorje ob Savi 

Hrastnik ∙ Litija ∙ Radeče ∙ Šmartno ∙ Trbovlje ∙ Zagorje 

REGIONALNI CENTER ZA RAZVOJ • ISSN 1581-9957 • WWW.RCR-ZASAVJE.SI • MAREC 2007 • LETNIK IX • ŠT.1 

Jože Smrkolj Marija Zajc Jure Tori 

foto Roman Rozina

logotipi 

dopisni listi 

Tu smo zato, da so vaša sporočila lepo 

povedana in narisana. 

vizitke 

Znamo biti zlatousti in zlatoprsti. 

letaki 

Naša orodja so besede, barve in oblike. 

Uporabljamo svinčnik in računalnik, 

fotoaparat in škarje, 

znanje in domišljijo. 

Poslušamo in svetujemo. 

zgibanke 

brošure 

knjige 

letna poročila 

oglasi 

spletne strani 

Poiščite nas 

- ko potrebujete tiskano delo: pišemo, 

fotografiramo, urejamo, oblikujemo, 

natisnemo in zvežemo; od zgibanke do 

knjige, od oglasa do časopisa 

- če se želite predstaviti na svetovnem 

spletu: poskrbimo za vse od oblikovnih 

do programskih rešitev vaše strani 

- če želite biti bolj prepoznavni: 

ustvarimo tako zaščitni znak vaše družbe 

kot njeno celostno podobo 

revije 

vabila 

čestitke 

plakati 

transparenti 

koledarji 

RCROblika 

REGIONALNI CENTER ZA RAZVOJ, Podvine 36, 1410 Zagorje ob Savi 

t:+ 386 (0)3 56-60-500, 56-60-515, 56-60-508 f: 56-60-510 

e-mail: info@rcr-zasavje.si, roman.rozina@rcr-zasavje.si, natasa.gala@rcr-zasavje.si, http://www.rcr-zasavje.si

Uvodnik 

Zasavje je dobilo svoj regionalni 

razvojni program za čas tja do leta 2013, 

do konca meseca bo pripravljen in sprejet 

tudi izvedbeni del za prvi polčas, tja do 

konca 2009. O razvojnem programu smo 

že veliko pisali: tokrat ga obnavljamo 

v prilogi, na prvih straneh časopisa pa 

kratka predstavitev velikih projektov. 

Precej prostora smo odmerili kulturi, 

poudarili pa industrijsko in bivanjsko 

dediščino: najbolj posebno, kar še imamo 

v materialni obliki, čeprav se tudi ta 

počasi tali v snov, iz katere so spomini. 

Pogovarjali smo se s tremi Zasavčani, 

ki so, vsak na svoj način, pomembno 

vpeti v današnji čas. Jože Smrkolj, ki je 

zadnjih ducat let vodil največjo zasavsko 

gospodarsko družbo, se je upokojil, 

Marijo Zajc so razglasili za slovensko 

kmetico leta, Jure Tori pa je zelo opazen 

glasbenik. In drugačen. 

In še in še: zanimiv dialog o tem, kako 

se lotiti reformiranja trga dela, kako 

onesnaževanje okolja vpliva na naše 

zdravje, kam odhajajo naši prostovoljci 

in kdo po tej poti prihaja k nam, kaj 

načrtujejo v Inženirskem biroju Pirnar in 

Savšek in kdaj že se je Jože Andrej Čibej 

zasvojil z računalniki… 

Razvojni program 

Veliki projekti nove sedemletke 

4 

Pirnar & Savšek 

Visoko koncentrirano znanje 

6 

Brezposelnost 

Kako reformirati zaposlovanje? 

Na sredini 

Sodobno, odprto Zasavje 

Kazalo 

10 

19 

Razvoj ostaja odprt za vse, ki imajo 

in želijo kaj povedati. Vabljeni v našo 

družbo vedno novih avtorjev, vabljeni pa 

tudi k njegovemu prebiranju. Zato je v 

brezplačno branje postavljen na različnih 

javnih mestih, njegovo vsebino pa si 

lahko vedno ogledate tudi na spletni 

strani www.rcr-zasavje.si. 

Rudarske kolonije 

Etnološka pot 

23 

Industrijska dediščina 

Zgodbe, ki nas nosijoe 

26 

Izdajatelj: Regionalni center za razvoj d.o.o. 

Podvine 36 


Urednik: Roman Rozina 

Telefon: 03-56-60-515 

e-mail: roman.rozina@rcr-zasavje.si 

Oblika: Nataša Gala 

Tisk: Grafex Izlake 

Naklada: 3000 izvodov 

ISSN 1581 - 9957 

Elektronski razvoj: www.rcr-zasavje.si 

ISSN 1581 - 9965 

Časopis Razvoj je brezplačen 

Prostovoljstvo 

Evropa brez meja 

Računalniki 

Izpoved starega zasvojenca 

Driter 

Tricikel knapovskih otrok 

32 

36 

39

Regionalni razvojni program 

Dejan Poboljšaj 

Roman Rozina 

Veliki projekti 

zasavske 

sedemletke 

Svet zasavske regije je letošnjega 12. februarja sprejel Regionalni razvojni 

program zasavske regije za obdobje 2007-2013. Program je v celoti dostopen 

na spletni strani Regionalnega centra za razvoj www.rcr-zasavje.si, posamični 

poudarki pa so objavljeni v povzetku, ki je priložen časopisu. 

Naslednji korak je priprava njegovega izvedbenega dela za čas od 2007- 

2009, ki natančneje določa projekte in ukrepe v prvih treh letih. Tudi izvedbeni 

del bo v celoti objavljen na omenjeni spletni strani. Pripravljen bo do konca 

marca, nakar sledi njegovo ocenjevanje na državni ravni in dokončen sprejem 

na seji Sveta zasavske regije. 

Zasavska regija bo med letoma 2007 in 

2013 svojo razvojno vizijo in strateške cilje 

uresničevala skozi pet regionalnih prioritet, 

23 prioritetnih programov in 75 ukrepov 

uresničevanja regionalnega razvojnega 

programa. V ta okvir sodi tudi sedem 

večjih regionalnih projektov, ki jih tu želim 

predstaviti. 

Tretja razvojna os 

Tretja razvojna os med seboj povezuje 

sekundarna središča in njihove razvojne 

potenciale ter jih pripenja na omrežje 

mednarodnih prometnih povezav. Povezuje 

regionalna središča v Avstriji, Sloveniji in 

Hrvaški in je zasnovana kot široko območje 

pospešenega prostorskega, gospodarskega 

in družbenega razvoja. Z uresničitvijo 

projekta se bo povečala dostopnost in 

konkurenčnosti tega območja, posledično 

pa se bodo okrepile institucionalne in 

gospodarske povezave ob sami osi. 

Oblikovanje le-te je izjemnega pomena 

za regijo, za izboljšanje njenih notranjih in 

zunanjih povezav, za razvoj gospodarstva 

ter za zmanjševanje strukturnih razlik v 

Zasavju. Načrtovana je priprava ustrezne 

dokumentacije, odkup zemljišč ter sam 

pričetek del na tretji razvojni osi, ki bo 

omogočila zagon gospodarskih projektov 

in hitrejši razvoj celotne regije. 

Indikativna vrednost projekta je okrog 

75 milijonov evrov, zagotovilo pa naj bi 

jih Ministrstvo za okolje in prostor, ki je 

nosilec projekta, in druga ministrstva. 

Podjetniški inkubator 

Podjetniški inkubator s prostorom, 

svetovanjem in storitvami pomaga 

podjetnikom, ki so ustanovili nova podjetja, 

pomaga jim prebroditi začetne težave in jih 

spremlja do trenutka, ko se tržno zanimiva 

ideja razvije v zanesljivo podjetje, ki lahko 

deluje povsem samostojno. Inkubator je 

torej ekonomsko orodje, ki, v povezavi z 

drugimi podpornimi ukrepi pri ustanavljanju 

in razvoju malih podjetij, zagotavlja hitrejši 

in varnejši razvoj 

O pomenu inkubatorjev pri razvoju 

malega gospodarstva najbolje priča dejstvo, 

da njihov število povsod po svetu narašča. 

Statistika pravi tudi, da je pri podjetjih, ki 

izhajajo iz inkubatorja, odstotek uspešnih 

pomembno višji, prav tako pa so delovna 

mesta v teh podjetjih bolje plačana. 

Cilj projekta je izgradnja dveh 

podjetniških inkubatorjev v zasavski regiji, 

v občinah Hrastnik in Trbovlje. Prvi koraki 

so že bili narejeni v lanskem letu, dokončna 

uresničitev projekta pa bo omogočila 

zasavskim podjetnikom – v letu 2005 so 

bili urejeni tudi prostori podjetniškega 

inkubatorja v Zagorju – da podjetje 

ustanovijo in razvijajo v svoji občini. 

Projekt je ovrednoten na slabih 670 

tisoč evrov, ki bodo namenjeni potrebnim 

naložbam, in dobra dva milijona evrov 

za delovanje inkubatorja. Sredstva bodo 

zagotovljena iz neposrednih regionalnih 

spodbud, ki jih vse slovenske regije 

prejemajo na osnovi Državnega razvojnega 

programa 2007-2013. 

Podjetno v svet podjetništva 

Podjetno v svet podjetništva je 

izviren poskusni projekt za spodbujanje 

podjetništva, namenjen predvsem mladim 

in visoko izobraženim ljudem, ki v Zasavju 

ne najdejo ustreznega dela, svoje priložnosti 

pa so pripravljeni iskati v podjetništvu. 

Vključeni bodo v obsežen program 

usposabljanja, motiviranja in pomoči pri 

ustanovitvi podjetja in pri njegovih prvih 

korakih. 

Projekt je za slovenske razmere svež 

tako v pristopu kot tudi v vsebini. Vključeni 

bodo v skupinah razvijali poslovne ideje 

in pripravljali vse potrebno za ustanovitev 

podjetja. Za strokovno vodstvo bodo skrbeli 

različni strokovnjaki; od zaposlenih na 

Regionalnem centru za razvoj do zasavskih 

seniorjev podjetništva, ki bodo na bodoče 

podjetnike prenašali svoje znanje in 

izkušnje. 

Rezultat projekta naj bi bil ustanovitev 

najmanj štirinajstih podjetij s potencialom 

rasti v obdobju med letoma 2007 in 2013, 

zmanjšal pa naj bi se tudi beg možganov, 

saj se bo povečala zaposljivost visoko 

izobraženih iskalcev prve zaposlitve in tudi 

drugih. 

Za uresničitev projekta je potrebna 

naložba v višini 64 tisoč evrov, predvsem 

gre za opremo, samo izvajanje projekta 

pa naj bi v sedmih letih stalo štiri milijone 

evrov. Tudi ta sredstva naj bi se zagotovila iz 

neposrednih regionalnih spodbud. 

Gradnja nove elektrarne 

Načrtovana je gradnja plinsko-parne 

elektrarne, pri kateri bi se toplota izpušnih 

plinov izkoriščala za proizvodnjo pare v 

kotlu na odpadno toploto. Plinska turbina 

bi imela nazivno moč 183,7 MW, za njeno 

napajanje pa je predvidena izgradnja novega 

plinovoda od Trojan do Termoelektrarne 

Trbovlje. Za hlajenje bi uporabljali savsko 

vodo, v črpališču pa bodo nameščene tudi 

Veliki projekti zasavske sedemletke • stran 4

naprave za mehansko čiščenje vode. Nova 

elektrarna bo vključena v obstoječe 110- 

kilovoltno stikališče, kamor je vključen že 

sedanji elektrarniški objekt. 

Zasnovana elektrarna izpolnjuje zahteve 

glede izkoristka in ekologije. Namen 

projekta je ohraniti in razvijati energetsko 

dejavnost v Zasavju, dvigniti konkurenčnost 

proizvodnje električne energije na 

tem prostoru, zagotoviti nove količine 

električne energije ter ohraniti delovna 

mesta. Alternativni projekt predstavlja 

termoelektrarna na trda goriva. 

Projekt bi omogočil stabilno, zanesljivo 

in cenovno sprejemljivo proizvodnjo 

električne energije ob izpolnjevanju vseh 

okoljevarstvenih zahtev. Omogočil bi 

nadaljevanje proizvodnje električne energije 

na lokaciji termoelekrarne po letu 2010 

ter zadovoljeval naraščajoče potrebe po 

električni energiji v Sloveniji. 

foto Roman Rozina 

Njegova okvirna vrednost je blizu 280 

milijonov evrov. V tej fazi še niso dokončno 

opredeljeni viri financiranja, v skrajnem 

primeru pa naj bi bila sredstva zagotovljena 

s strani Termoelektrarne Trbovlje. 

Sanacija degradiranih površin 

Ekološko-prostorska sanacija zaradi 

rudarjenja degradiranih površin pomeni 

vzpostavitev takšnega stanja, kakršno je 

bilo pred začetkom eksploatacije. Kjer to 

ni možno, bo prostor urejen na način, ki je 

za določeno območje primerno, pri čemer 

bodo upoštevane tudi zahteve po izboljšanju 

stabilnosti. 

Začasna in dokončna sanacija površin 

znotraj pridobivalnega prostora Rudnika 

Trbovlje-Hrastnik je razdeljena na ekološko 

in prostorsko. Pri prvi gre predvsem 

za sanacijo degradiranih rudniških 

površin v rušnem in vplivnem območju 

odkopavanja, prostorska sanacija pa pomeni 

vzpostavljanje v preteklosti obstoječe ali 

primerne infrastrukture. Sanacija že poteka 

na površinah prve in druge sanacijske faze, 

območja nad odkopi, gre za rušna in vplivna 

območja, pa se bodo začela dokončno 

sanirati po letu 2009. 

Z uresničitvijo projekta bodo zagotovljene 

nove lokacije za širitev proizvodnih in 

storitvenih dejavnosti v regiji: v prvi fazi je 

bilo saniranih 45 hektarov, najobsežnejši 

sta druga in tretja faza z 288 oziroma 170 

hektarji, v četrti fazi pa bo saniranih še 40 

hektarjev. Projekt je ocenjen na nekaj manj 

kot osem milijonov evrov, sredstva pa bodo 

zagotovljena na osnovi zakona o postopnem 

zapiranju rudnika Trbovlje-Hrastnik. 

Urejanje stanovanjskih razmer 

Številna stanovanja in stanovanjski 

objekti, ki so se gradili v obdobju razcveta 

industrije in rudarstva, se niso obnavljali, 

število novogradenj pa je bilo zaradi 

industrijskega zatona majhno. Zato veliko 

ljudi živi v dotrajanih in neprimernih 

stanovanjih, kakršna so predvsem v 

rudarskih kolonijah. Večino jih je potrebno 

prenoviti, nekatere pa porušiti. Projekt tako 

predvideva adaptacijo dotrajanih stanovanj 

in kolonij v regiji, rušenje dotrajanih 

stanovanj in zagotovitev nadomestnih. 

Posodobljena in nova stanovanja bodo 

zagotavljala času primerne bivanjske 

pogoje, njihova lastniška struktura pa bo 

odvisna od povpraševanja po najemnih in 

lastniških stanovanjih. 

Ker se zasavsko prebivalstvo stara, 

se povečujejo potrebe po oskrbi in negi 

starejših občanov, pri čemer si ti želijo 

čim dlje neodvisno bivati v svojih domovih 

in v okolju, ki ga poznajo. Zanje bi bila 

najboljša rešitev gradnja tako imenovanih 

oskrbovanih stanovanj. 

Veliko starih stanovanjskih kolonij in 

stanovanj je uvrščenih v kulturno dediščino, 

zato projekt pomeni tudi njeno ohranjanje. 

Okvirna vrednost urejanja razmer na 

stanovanjskem področju je 3,7 milijona 

evrov. Projekt je vključen v Načrt razvojnih 

programov občine Trbovlje, sredstva za 

njegovo uresničevanje pa naj bi pridobili 

tudi iz evropskega sklada za regionalni 

razvoj. 

Nova bolnišnica 

Zaradi prostorskih težav in zastarelosti 

obstoječih objektov potrebuje bolnišnica 

investicijska vlaganja, ki bodo pozitivno 

vplivala tudi na poslovanja bolnišnice. 

Projekt v grobem zajema novogradnjo 

bolnišnice v občini Trbovlje in kakovostno 

zdravniško oskrbo vseh prebivalcev 

zasavske regije. Cilj projekta je ohranitev 

specialistične bolnišnične dejavnosti na 

sekundarnem nivoju v zasavski regiji ter 

ustanovitev nove, dodatne dejavnosti na 

področju zdravstvene in paliativne nege. 

Projekt bo v veliki meri financiran iz 

prihodkov, ki bodo izšli iz njegove rabe, zato 

mora biti zasnovan tako, da bo zagotovljena 

standardizirana in kontrolirana storitev za 

najboljšo ceno. Povezovanjem zasebnega 

in javnega sektorja pomeni v konkretnem 

primeru razbremenitev javnih financ, pri 

čemer bo zasebni sektor opravljal vrsto 

nemedicinskih del, svojo poslovno uspešnost 

pa zagotavljal z dobrim upravljanjem 

stavbe, opreme in nekaterih stroškov. Prilivi 

so zagotovljeni, a odvisni od vrste in obsega 

storitev, ki jih bo opravljal javni zavod. 

Viri financiranja projekta, katerega 

vrednost je slabih dvajset milijonov evrov, 

še niso natančno opredeljeni. Sredstva 

naj bi bila zagotovljena z javno-zasebnim 

partnerstvom, nosilec projekta pa bo 

Ministrstvo za zdravje. 

Našteti in opisani večji projekti so bili 

identificirani v času priprave zasavskega 

regionalnega razvojnega programa in v 

posameznih odborih opredeljeni kot ključni 

večji regionalni projekti. Program pa v 

svojem izvedbenem delu ne bo vseboval 

vseh projektov, ki se bodo izvajali v Zasavju 

v obdobju med letoma 2007 in 2013. To 

še posebej velja za posamezne podjetniške 

projekte, katerih glavni vir financiranja 

so zasebna sredstva oziroma morebitna 

sredstva države in Evropske unije iz 

nacionalnih horizontalnih politik. 

Veliki projekti zasavske sedemletke • stran 5

Inženirski biro Pirnar in Savšek 


Visoko 

koncentrirano 

strojniško znanje 

Inženirski biro Pirnar in Savšek, ki ima že dvajsetletno tradicijo uspešnega 

delovanja na področju tehničnega svetovanja ter inženirskih storitev v 

strojegradnji in pri gradnji objektov, je pred pomembnim razvojnim korakom. 

Po številčnosti posadke in prihodkih naj bi tudi v prihodnje ostali majhna 

družba – v biroju je osem zaposlenih, letni prihodek pa znaša približno pol 

milijona evrov – zrasti pa želijo tam, kjer so že zdaj veliki: pri razvoju strojev 

in naprav, kjer bodo ponudbo razširili z izvajanjem meritev in preverjanjem 

različnih karakteristik strojev in naprav. 

Inženirski biro Pirnar in Savšek, ki ima 

prostore v Športnem domu Proletarec 

v Zagorju, je pred kratkim od Rudnika 

Trbovlje-Hrastnik kupil zemljišče v Žabjeku 

v Trbovljah, kjer nameravajo do konca 

leta 2009 zgraditi razvojno-preizkusni 

center za stroje in naprave. Kot pravi 

Miro Pirnar, direktor družbe in skupaj z 

Zdenkom Savškom njen lastnik, že več 

let načrtujejo gradnjo lastnega objekta. 

»V njem bomo pridobili več površin in 

boljše pogoje za razvojne inženirje, hkrati 


pa bomo zgradili manjši laboratorij, kjer 

bomo lahko nadgradili sedanji program, to 

je razvoj strojev in naprav. Laboratorij bo 

nekakšna delavnica, kjer bomo opravljali 

različne meritve na strojih in napravah, 

preizkušali mehanske in funkcionalne 

karakteristike strojev in naprav. Omogočil 

nam bo, da bomo tisto, kar modeliramo na 

računalniku, s čimer opisujemo fizikalno 

realnost, zdaj lahko preverjali, potrjevali na 

konkretnih prototipih. Gre pa, seveda, za 

manjše stroje in sklope.« 

Direktor Rudnik Trbovlje-Hrastnik Bojan Klenovšek je ob podpisu pogodbe o prodaji zemljišča poudaril, da želijo 

na opuščenih površinah omogočiti razvoj novih dejavnosti, pri čemer se posebej razveselijo prihoda podjetij, ki 

prisegajo na znanje in inovativnost. 

Začetki v STT 

Korenine Inženirskega biroja Pirnar in 

Savšek segajo v Strojno tovarno Trbovlje. V 

tamkajšnjem razvojnem oddelku sta osem 

oziroma šest let delala na področju razvoja 

strojev za gradbeništvo, rudarstvo in 

transport. Ker tam ni bilo dovolj posluha za 

novosti, predvsem razvoj strojev s pomočjo 

računalniško podprtih tehnologij, sta se 

leta 1987 odločila za ustanovitev skupne 

obratovalnice, kakršno so pač dovoljevali 

takratni zakonski predpisi. 

Samostojni začetki so bili povezani 

s projektiranjem transportnih sistemov, 

ukvarjala sta se z deformacijami industrijskih 

silosov ter razvila postopek merjenja vibracij 

za ugotavljanje obratovalnega stanja strojev. 

Po nekaj letih dela zgolj v Sloveniji jima je 

uspel preboj v Nemčijo, kjer sta se uveljavila 

z razvojem nosilnih delov ter sklopov za 

gradbene stroje in gosenična dvigala. 

Leta 1995 sta ustanovila družbo z 

omejeno odgovornostjo Pirnar& Savšek, 

Inženirski biro. Takrat je biro že delal za 

velikane na področju proizvodnje gradbenih 

strojev: pri ameriškem Caterpillarju je 

sodeloval pri razvoju nove generacije bagrov 

za evropski trg, za proizvajalca različnih 

industrijskih dvigal Sennebogen je opravil 

prve inženirske storitve. V omenjenih 

družbah si je biro pridobil tolikšen ugled, da 

ga vse do danes vključujejo v svoje razvojne 

projekte: sodeloval je pri razvoju tudi druge 

generacije mobilnih bagrov Caterpillar, za 

Sennebogen pa razvija vse nosilne dele 

goseničnih dvigal z nosilnostjo tja do 180 

ton. 

Ker zaposlenim v biroju uspeva najti 

prave in zanesljive tehnične rešitve, so se jim 

postopoma odprli še novi trgi in projekti. 

Vedno jih bo malo 

Miro Pirnar in Zdenko Savšek sta šele po 

petih letih dela zaposlila prvega sodelavca, 

do danes pa je število zaposlenih zraslo 

Visoko koncentrirano strojniško znanje • stran 6

Načrtovan razvojno-preizkusni center za stroje in naprave 

Ena izmed skrivnosti uspeha Mira 

Pirnarja in Zdenka Savška je, da sta za 

analiziranje in optimiranje strojev, naprav 

in konstrukcij med prvimi začela izrabljati 

možnosti računalnikov in programske 

opreme. Stroji, njihovi deli in konstrukcije 

najprej zaživijo kot tridimenzionalen 

računalniški model, na katerem izvajajo 

navidezne simulacije za preverjanje 

trdnosti posameznih strojnih delov. 

Narisane naprave so v navideznem okolju 

izpostavljene različnim obremenitvam, 

kar daje njihovim razvijalcem zelo 

kakovostne informacije in hitre usmeritve 

pri nadaljnjem razvoju. 

na osem: vsi so specializirani za razvoj 

strojev in naprav. Veliko več zaposlenih 

menda nikoli ne bo, saj želijo ostati ozko 

specializirani, ker se le tako lahko hitro in 

učinkovito prilagajajo razmeram na trgu. 

Tudi podobna podjetja v tujini zaposlujejo 

približno enako število ljudi. Morebitne 

skušnjave pa odganja še dejstvo, da je 

tovrstnih strokovnjakov zelo malo, saj se le 

redki strojni inženirji odločijo za področje 

razvoja, zato se v njun biro vozijo delat tudi 

iz Ljubljane. 

Z gradnjo novih prostorov in širitvijo 

obsega dela se neposredno ne bodo 

odprla delovna mesta za presežne rudarje 

in brezposelne delavce, pri čemer pa 

Miro Pirnar izpostavlja drugačen način 

gledanja. »Resda je zelo malo verjetno, da 

bi zaposlili kakšnega od presežnih rudarjev, 

saj iščemo strojne inženirje. Vendar tudi 

takšne naložbe posredno rešujejo problem 

brezposelnosti ljudi z nižjimi stopnjami 

izobrazbe. Če bomo visoko izobraženi 

imeli možnost razvijati produkte, se ob 

tem odpirajo tudi zaposlitvene možnosti v 

proizvodnji le-teh, v različnih storitvenih 

dejavnostih in podobno. To ni rešitev čez 

noč, kakršne potrebuje konkretno Rudnik 

Trbovlje-Hrastnik, zagotovo pa se tako 

problem rešuje dolgoročno.« 

Kalmer in Prototip CC 

Za potrditev njegove filozofije niti ni treba 

čakati prihodnosti, saj sta Miro Pirnar in 

Zdenko Savšek njeno pravilnost že dokazala. 

Med njunimi začetnimi dejavnostmi je bilo 

tudi merjenje vibracij na strojih, s čimer je 

bilo moč ugotavljati napake pri delovanju 

strojev in napovedovati morebitne težave. 

To dejavnost sta že leta 1990 prenesla na 

novo podjetje Kalmer, ki sta ga ustanovila 

skupaj s še tremi družbeniki. Kalmer se 

je razvil v vodilnega izvajalca za stalno 

nadziranje vibracij in proizvodnih procesov 

v energetiki, železarnah, papirni, kemični, 

živilski in drugih industrijah v Sloveniji. 

Naslednja postaja je bila, ko sta Inženirski 

biro Pirnar in Savšek in Kalmer vstopila 

kot družbenika v družbo Prototip CC, 

katerega osnovna dejavnost je proizvodnja 

transportnih valjčkov, gredi, zobnikov in 

drugih delov za gumijaste transportne 

trakove ter vzdrževanje industrijske opreme. 

Tudi ta družba je nastala leta 1990: biro je 

v njej videl možnost, da udejanji nekatere 

razvojne zamisli. 

Kalmer in Prototip CC sta se pred 

dobrima dvema letoma že usidrala na 

rudniških površinah, saj sta na Nasipih 

zgradila nov objekt s poslovnimi prostori, 

ki omogočajo boljše pogoje dela in nadaljnji 

razvoj. Zdaj se bo iz Zagorja v soseščino 

preselil še najstarejši strojniški partner 

Inženirski biro Pirnar & Savšek. 

Prodajajo samo znanje 

Inženirski biro Pirnar in Savšek ostaja 

izrazito usmerjen v specializirane inženirske 

storitve in lastno razvojno delo, v doseganje 

tehnično naprednih in ekonomsko 

učinkovitih rešitev pri razvijanju novih 

izdelkov in gradnji objektov. Njegova vizija 

je, da ostane podjetje, ki ga kupci, partnerji 

in okolje prepoznajo kot ponudnika 

naprednih tehnično-tehnoloških rešitev. 

V dveh desetletjih se je število projektov 

z njihovim podpisom namnožilo tja do 

številke petsto. To so računske in teoretične 

analize, kot so statični in dinamični preračuni 

strojev, analize strojnih delov in preračuni 

jeklenih konstrukcij, nadalje razvoj strojev 

in naprav, kamor sodijo tudi nosilni deli 

za gradbene stroje, dvigala, transportne 

naprave, ogromno je projektne in tehnične 

dokumentacije ter različnih svetovanj. 

Njihovo znanje je vgrajeno v najsodobnejše 

stroje, ki prihajajo iz proizvodnih dvoran 

Caterpillarja, Sennebogna in Liebherrja, 

zanje so razrešili nekatere težave najbolj 

izpostavljenih nosilnih delov. Še vedno 

veliko delajo tudi v Sloveniji, kjer sodelujejo 

pri sanaciji tehnoloških procesov, pri 

projektiranju in gradnji objektov, pri razvoju 

specialnih strojev za deponije. 

Nov objekt bo družbi omogočil, 

da teoretično delo v sodobnem 

testnem laboratoriju oplemenitijo z 

eksperimentalnimi dognanji. Kot pravi Miro 

Pirnar, bo to nov korak na poti od ideje do 

prototipa, saj bodo z meritvami na testnih 

modelih oziroma konkretnih prototipih 

lahko sami potrjevali najboljše rešitve. 

Konec osemdesetih let je biro sodeloval 

pri gradnji drobilnice v premogovniku 

Banovići, transportno-razkladalne naprave 

za Luko Koper, izdelavi bagrov za deponiji 

Lakonca in Plomin; za slednjo je zasnoval 

tudi odlagalni transporter. 

Prvo tuje naročilo je bilo razvoj nosilnih 

delov za dve dvigalni napravi za lesno 

skladišče v Nemčiji leta 1990. Sodelovanje 

je bilo uspešno, zato so kmalu začeli 

preverjati nosilne dele bagrov podjetja 

Liebherr in se leta 1993 vključili v razvoj 

mobilnih bagrov Caterpillar in razvoj 

nosilnih delov goseničnih dvigal in 

mobilnih bagrov Sennebogen. Izdelujejo 

projektno dokumentacijo za različne tipske 

antenske stolpe in daljnovodne stebre 

za domače naročnike, sodelovali so pri 

gradnji transportnih mostov za Indonezijo, 

postali nepogrešljivi pri različnih statičnih 

izračunih za različne industrijske bagre. 

V novo stoletje so stopili s projektom 

postavitve uparjalnika v ormoški tovarni 

sladkorja, za železnico so razvili in dobavili 

voziček za prevoz blokiranih osi, našli so še 

boljše tehnične rešitve za antenske stolpe, 

projektirali daljnovodne stebre, se ukvarjali 

z analizami trdnosti in deformacijami 

velikih industrijskih silosov, sodelovali pri 

urejanju pretovora premoga v Maleziji. 

Največji del projektov pa je bil znova 

povezan z industrijo gradbenih strojev, 

saj so zanjo razvijali nakladalne stroje, 

mobilna industrijska dvigala in bagre. 

Visoko koncentrirano strojniško znanje • stran 7

Jože Smrkolj 


Starejši moramo 

dati prostor 

mlajšim 

Jože Smrkolj, ki je od leta 1995 vodil izlaški Eti, največjo gospodarsko 

družbo v Zasavju, bo v marcu postal upokojenec. Pod njegovim vodstvom se je 

Eti preoblikoval v mednarodno podjetje s hčerinskimi in povezanimi družbami 

v številnih evropskih državah ter različnimi oblikami proizvodnega sodelovanja 

v azijskih. V tem času sta družba in on dobila pomembna priznanja kot je 

Priznanje Republike Slovenije za poslovno odličnost in nagrado Gospodarske 

zbornice Slovenije za izjemne gospodarske in podjetniške dosežke. 

Kaj to pomeni zanj in kaj za Eti, je najbolj 

logično prvo vprašanje. Še predvsem zanj, 

ki je v Eti prišel leta 1970 kot konstruktor, 

kasneje zasedal različna vodstvena mesta in 

bil zadnjih dvanajst let generalni direktor in 

predsednik uprave. 

Tega vprašanja nisem zastavil, ker je 

takoj ob mojem prihodu po mizi razgrnil 

številne skice, polne strani izračunov in 

začel pripovedovati, kako je vedno imel 

rad matematiko, fiziko, mehaniko, kako 

so konstrukcije njegova večna ljubezen. 

Da je srečen, ker zdaj lahko to dela, saj 

ima majhno ekipo dobrih strokovnjakov, ki 

razvijajo navidezno drobno, a v marsičem 

revolucionarno zadevo. V pol ure mi je 

razložil delovanje novega selektivnega 

glavnega odklopnika, ki v posamičnem 

primeru pomeni resda pomeni prihranek 

zanemarljive količine električne energije, v 

celotni Nemčiji pa bi bil prihranek tolikšen, 

da bi lahko ustavili eno jedrsko elektrarno. 

Nekateri so razvoj takšnega izdelka zavrnili, 

nekateri so skeptični, nekateri ljubosumni, 

on pa je prepričan, da ga bodo razvili in si 

odprli ogromne priložnosti. 

Smrkolj: Realno računam, da bi ga morali 

v dveh letih razviti do takšne stopnje, da ga 

damo na tržišče. Potem pa se res ne bom več 

angažiral v posameznih projektih. 

Torej odhajate samo kot direktor, še 

vedno pa boste delali. 

Smrkolj: Človek se ne more s trenutkom, 

ko se upokoji, povsem odklopiti. Uživam v 

delu, ni mi do tega, da bi ležal doma, prav tako 

nimam ambicij, da bi počenjal kaj drugega. 

Upokojil se nisem zato, ker ne bi mogel več 

delati ali se ne bi čutil sposobnega. Prvi razlog 

je bil moje prepričanje, da moram dati prostor 

mlajšim. Rad uporabim primerjavo, kako je s 

tem na kmetiji: če stari mlademu predolgo ne 

da priložnosti, ga zamori. 

Druga stvar je, da s starostjo postajamo 

nekako počasnejši. Resda si tudi izkušenejši, 

v določenih trenutkih pa si preveč previden, 

ko bi moral sprejeti bolj tvegano in težko 

odločitev. To je človeško. Sam sem se vedno 

zelo obremenjeval z odgovornostjo za dobro 

poslovanje družbe, stvari sem včasih jemal 

preveč osebno. Ne v smislu, da je to moje 

podjetje, ampak v pomenu, da sem pri sebi 

iskal razloge, ko nam kdaj ni uspelo. Nisem bil 

menedžer takšnega tipa, ki pospravi kovčke in 

odide. Menedžer mora nositi odgovornost za 

uspešnost. In tega bremena zdaj ne bo več. 

Takšen način razmišljanja je bil verjetno 

lasten tudi predhodnikom, v podjetju se ni 

zamenjalo veliko prvih mož. 

Smrkolj: Kojnik je bil osemnajst let, Gošte 

šestnajst let, sam sem bil dvanajst let. Ne 

verjamem, da bo še kdo zdržal tako dolgo. 

Zaradi naporov sta dva mandata zelo veliko, 

v tako velikem podjetju, tako organiziranem, 

je težko zdržati dlje. Eti je že zdaj močan 

koncern z dobrimi produkti. Vzpostavili 

smo močno mrežo hčerinskih družb, kar je 

realna osnova za optimizem, da bo Eti tudi 

v prihodnje uspešen. Ta kultura, zagrizenost, 

nekakšen ponos in nekoliko sebičnosti, ne 

v slabem pomenu, se bo nadaljevalo tudi v 

prihodnje, v to ne dvomim. 

Eti ima vzpostavljeno močno bazo, šel je 

skozi vse stopnje od lokalnega proizvajalca do 

svetovnega igralca. Pred petnajstimi leti smo 

se učili od proizvajalcev, ki jih ni več ali smo 

jih prerasli, takrat pa so na nas gledali kot 

vajence. Vzpostavili smo se na takšni ravni, da 

nismo le preživeli, ampak da danes več kot tri 

četrtine proizvodov prodamo v države članice 

Evropske unije. 

Kako globalizacija vpliva na kulturo 

Etija, ki je bila v marsičem specifična? Prej 

se je delalo samo na Izlakah, ljudje so bili 

domačini, danes imate svoja podjetja in 

sodelavce po vsem svetu? 

Smrkolj: Moji tesni sodelavci, s katerimi 

sem v zadnjem obdobju vodil podjetje, so 

najboljša garancija za Etijevo poslovno kulturo. 

Vsi so nekoliko mlajši, najstarejši med njimi 

ima še vsaj pet let do upokojitve. Sam sem 

se nanje vedno povsem zanesel in zagotovo 

bodo še naprej močno podpirali podjetje. Vsi 

so zelo samostojni in usposobljeni na svojih 

področjih, zato se ne bojim, da bi se naša 

poslovna kultura izgubila. Tudi nov direktor je 

zelo ambiciozen in strokovno podkovan, tako 

da ne vidim nobene bojazni. 

Zakaj niste vzgojili naslednika, kako da 

ga niste našli v krogu svojih sodelavcev? 

Smrkolj: To si štejem za nekakšen neuspeh. 

Pred kakšnimi štirimi, petimi leti sem naredil 

strogo anonimno anketo med sodelavci. 

Spraševal sem jih, ali naj iščemo direktorja 

znotraj ali zunaj podjetja in kdo med njimi 

bi to lahko bil. Izid je bil tesen, nekaj več jih 

je vendarle bilo za direktorja, ki bi prihajal iz 

podjetja. Tu pa so bili predlogi zelo različni, 

noben kandidat ni dobil več kot tri glasove. 

Zame to, da bi bilo več kandidatov, ni 

bilo sprejemljivo. Eti je že imel izkušnjo, ko 

se je kolektiv po Kojnikovi smrti ob dveh 

kandidatih razdelil, da se je nekaj časa vse 

Starejši moramo dati prostor mlajšim • stran 8

dogajalo v navijaškem vzdušju. Zato sem že 

kot vršilec dolžnosti direktorja po Goštetovi 

smrti vztrajal na zgolj enem predlogu; takrat 

so se trije možni kandidati dogovorili za 

Braneta Bebra. 

Pa vaš kandidat? 

Smrkolj: Zelo in dolgo sem računal na 

Braneta Kalpiča. Javna tajnost je bila, da 

ga pripravljam za naslednika. Dve leti pred 

iztekom mojega mandata sem mu rekel, da 

je čas, da se začne ukvarjati še z drugimi 

stvarmi, ampak je sam ugotovil, da to ni zanj. 

Bil je nekoliko preveč akademski. Žal mi je 

bilo, da ga nisem prepričal, ne bi pa hotel, da 

bi bil kot predsednik Etijeve uprave nesrečen 

in nezadovoljen. 

Tako se je zgodilo, da smo novega 

direktorja iskali zunaj podjetja. Ob tem 

moram ponoviti, da to ni posledica tega, ker 

bi Eti ne imel ljudi, ki bi bili sposobni voditi 

upravo. Nasprotno, teh ljudi je preveč, med 

sabo bi se težko dogovorili, jaz pa sem zaradi 

prej opisane izkušnje hotel kandidata, ki ga 

bodo sprejeli vsi. In Berginca so vsi sprejeli, 

kar je velikanska prednost. Kot menedžer 

je bil prej manj izpostavljen, vem pa, da je 

skromen, pripaden, dovolj izkušen, strokoven, 

po značaju in prepričanju zelo primeren za 

kulturo in ozračje v Etiju. 

K Etijevi poslovni kulturi nekako sodi 

tudi odločitev za notranje lastništvo in 

kasneje obramba tega pred morebitnimi 

prevzemi. Ste kdaj razmišljali o 

menedžerskem odkupu, se vam ta zdi 

sporen? 

Smrkolj: Tudi pri lastninjenju se je 

pokazalo, da ima Eti svojo kulturo. Gošte je 

takoj, ko se je začela privatizacija, rekel, da 

se bomo lastninili v skladu z duhom Etija: 

mi smo ustvarjali to podjetje, mi ga kupimo, 

vsi zaposleni. Da je bila odločitev dobra 

in pravična, se je pokazalo, ker so vloženi 

certifikati presegli vrednost podjetja. Sam 

sem takšno lastniško strukturo ves čas branil 

in do danes smo jo uspeli obraniti. Tudi tako, 

da smo delnice kupovali po visoki vrednosti, 

čeprav bi s tistim denarjem kje drugje ustvarili 

višje dobičke. Eti je bil in je še tarča, vendar v 

kratkem do sprememb ne bo prišlo, na daljši 

rok pa je možno marsikaj, pri čemer ta daljši 

rok lahko pomeni že čez dve leti. 

Bili so tudi različni namigi, da bi se šli 

razne vzporedne firme in podobno, ampak na 

to nismo nikoli pristali. Notranjim delničarjem 

sem vedno govoril, da ohranjajmo notranje 

lastništvo, da ne prodajajmo delnic, ker je 

podjetje veliko vredno. Za velik uspeh štejem 

dejstvo, da smo z velikim zaupanjem ohranili 

notranje lastništvo. Saj vsi poznamo vzorce, 

ko se poceni odkupijo delnice, poslovanje se 

skrči zgolj na najbolj donosne programe, ljudi 

se zmeče na cesto in nazadnje se vse skupaj 

proda z velikim dobičkom. 

Kako vi vidite prihodnost podjetja. Bo 

Eti v prihodnje na Izlakah še proizvajal v 

fizičnem pomenu besede, ali pa bodo tu 

ostale zgolj upravljavske funkcije? 

Smrkolj: Nekako grenko je, da v Etiju 

nikoli ni bilo bogvekako dobrih plač. Prej so 

bile slabe kot sprejemljive. Tudi zaradi tega, 

ker smo zaradi delovnih mest včasih vztrajali 

pri slabo donosnih programih. Zdaj se ti selijo 

v države z nižjo ceno dela. Moja filozofija je 

bila, tako je zapisano tudi v strategiji, da 

na Izlakah ostaja močan sedež koncerna 

z vsemi upravljavskimi funkcijami, pa tudi 

tisti del programa, ki je zelo avtomatiziran 

in specializiran. Tako lahko vsakemu 

obiskovalcu pokažemo, da nismo zgolj trgovci, 

ampak visoko urejeno, razvojno naravnano in 

tehnološko razvito podjetje. 

Problem izlaške lokacije je, da imamo na 

majhnem prostoru prevelik obseg proizvodnje. 

Nobene potrebe po odpuščanju ne vidim, 

vendar se bo zaradi prostorskih omejitev v 

nekaj letih in po naravni poti število zaposlenih 

na Izlakah verjetno zmanjšalo na kakšnih 

tisoč. Že zaradi socialnih potreb kraja bi bilo 

prav, da tu ostane toliko delovnih mest. 

Če povzamem: po vašem mnenju je Eti 

podjetje z veliko znanja, z dobrimi sodelavci, 

mednarodno konkurenčno, skratka, v dobri 

kondiciji. 

Smrkolj: Točno tako. Morda je zdaj 

celo nekoliko lažje, kot je bilo leta nazaj. V 

procesu globalizacije je veliko proizvajalcev 

propadlo, tako da je zdaj manj konkurentov, 

ki so na trgu delali le zmedo in škodo, saj so 

v boju za obstanek nemogoče zniževali cene 

in uporabljali različne trike. V tem pogledu je 

zdaj boljše. In tudi v tem pogledu je naš ugled 

dober, saj smo spoštovali dogovore, nikoli 

nismo igrali grdo. Seveda smo se v bitkah za 

kupce tudi ostro spopadali, ampak vedno smo 

bili korektni in kot take nas povsod poznajo. 

Je res vaša zadnja želja, da bi Eti kupil 

Siemens? Tako ste se menda pošalili na 

večerji s Siemensovimi direktorji? 

Smrkolj: Bom še vedno rekel, da ni bila 

samo šala. Prav zdaj se v Etiju pripravlja nakup 

podjetja, ki je bil včasih naš zgled. Ne morem 

in ne smem povedati njegovega imena, ampak 

stvari se spreminjajo. In z novimi produkti, ki 

jih razvijamo, bo Eti naglo poskočil. Morda 

se bodo takrat v Siemensu, seveda govorim 

le o tistem delu, ki se ukvarja z našim 

programom, ne pa o celotnem koncernu, 

odločili, da se umaknejo, da prodajo svoj 


tržni delež, ker jim bodo ti programi premalo 

donosni in zanimivi. Tako so se zdaj umaknili 

iz mobilne telefonije, morda se bodo, ko bomo 

prišli z novimi produkti, umaknili s področja 

odklopnikov in podobnih izdelkov. 

Vaši sodelavci pravijo, da imate še 

ogromno energije, da vas delo sploh ne 

utruja. Imate tudi redka znanja iz vodenja 

velikega, mednarodnega sistema. Boste to 

zdaj ponudili drugim, saj so ljudje s takšnimi 

znanji in izkušnjami cenjeni svetovalci? 

Smrkolj: Dokler sem bil direktor, ni bilo 

tovrstnega povpraševanja, zdaj pa res dobim 

precej ponudb, da bi za omejen čas pomagal 

s svetovanjem. Ampak nimam teh ambicij. To 

bi bilo tudi preveč obremenjujoče, hkrati pa bi 

bil premalo vpet v ves proces. Če sem zraven, 

sem ves noter, da vidim, kako gredo stvari, 

kakšen je rezultat. 

V Zasavju imate kup pomembnih funkcij, 

ki so povezane z razvojem regije: vodite 

območno gospodarsko zbornico, ste v 

regionalnem razvojnem svetu, predsedujete 

nadzornemu odboru zagorske občine. Je to 

napoved, da se boste močneje angažirali pri 

razvoju regije? 

Smrkolj: Kar veliko je tega, name računajo 

tudi na slovenski čebelarski zvezi. Bomo videli, 

ker je sedaj na prvem mestu selektivni glavni 

odklopnik. To je glavno, o tem sanjam. Tu 

bom najbolj vpet, saj imam majhno, a odlično 

ekipo z velikimi ambicijami. 

Starejši moramo dati prostor mlajšim • stran 9

Brezposelnost in trg dela 

Polona Domadenik 

Tadeja Nimac 

Kakšne reforme 

zaposlovanja res 

potrebujemo 

Članek je redigirana korespondenca med dr. Polono Domadenik, docentko 

na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, in mag. Tadejo Nimac, vodjo več projektov 

za brezposelne osebe na Regionalnem centru za razvoj. Dopisovanje 

je spodbudil članek Reforma trči ob trg dela, objavljen v Dnevnikovem 

Objektivu, v katerem Polona Domadenik in dr. Tjaša Redek iščeta odgovore 

na vprašanje, zakaj se povečuje število brezposelnih z visoko izobrazbo. 

Avtorici trdita, da bi morala biti reforma trga dela prednostna naloga, saj 

prav delovnopravna zakonodaja predstavlja najšibkejši člen mednarodne 

konkurenčnosti slovenskih podjetij. 

Prvič: Tadeja Poloni 

V članku s soavtorico navajata nujnost 

uvajanja reform v smeri ustvarjanja 

fleksibilnejšega trga dela. Hkrati pritrjujeta 

neustreznosti zaposlovanja za določen čas, 

ki je v Sloveniji izrabljana oblika netipičnega 

zaposlovanja s strani delodajalcev. Po 

mojem prepričanju je to tudi eno od 

konkretnih orodij, ki delodajalcem omogoča 

fleksibilnost na trgu dela. 

»Organ upravljanja Programa pobude Skupnosti EQUAL je 

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve.« 

»Program delno financira Ministrstvo za delo, družino in 

socialne zadeve.« 

»Program delno financira Evropska unija.« 

»Za vsebino dokumenta je odgovorno Razvojno partnerstvo 

Dnevni center most in v nobenem pogledu ne izraža stališča 

Evropske unije« 

Soglašam z vama, da je potrebno 

postopke za sprejemanje delavcev in najbrž 

tudi odpuščanje bolj poenostaviti, vsekakor 

pa imajo delodajalci že danes v veljavnem 

zakonu o delovnih razmerjih veliko 

neizkoriščenih možnosti za prožnejše, torej 

varčnejše oziroma zanje manj tvegano, 

zaposlovanje. 

Delo za krajši delovni čas od polnega, 

delitev delovnega mesta, delo na domu 

kot netipične oblike delovnega razmerja 

pri nas sploh ne morejo zaživeti! Zakaj? 

Ker delodajalci o teh možnostih niso 

seznanjeni? Zakaj niso? Zakaj delodajalci 

nimajo strokovno usposobljenih služb, ki bi 

znale kadrovske postopke formalno pravno 

korektno izpeljati v primerih zgoraj naštetih 

netipičnih delovnih razmerij? Morda 

zato, ker kadrovske postopke, še posebej 

malim delodajalcem, vodijo za tovrstna 

strokovna dela neusposobljeni strokovnjaki 

v računovodskih servisih? Torej morda tudi 

zato, ker v Sloveniji nimamo definiranih 

standardov in normativov za izvajanje 

kadrovske funkcije, ki bi bila tudi razvojno 

naravnana? 

Čeprav sem prepričana, da je potrebno 

delovni proces ohranjati human, iz izkušenj 

pritrjujem, da je reforme trga dela nujno 

uvajati skupaj s spremembami socialne 

politike za primer brezposelnosti. Plačano 

delo mora ponovno postati vrednota, 

denarne socialne pravice pa naj pridejo v 

roke le tistim, ki jih resnično potrebujejo! 

Zmedo na trgu dela mora z ukrepi 

socialne politike popraviti država, pa 

tudi delodajalci, ki so zaradi svoje moči v 

delovnopravnih odnosih prav tako prispevali 

k aktualni neurejenosti trga dela, ki hrani 

sivo ekonomijo in vzpodbuja nelojalno 

konkurenco (mladim) brezposelnim. Ti 

zaman, čeprav zelo prizadevno, dnevno 

navezujejo stike z delodajalci, med katerimi 

jih veliko na njihove ponudbe sploh ne 

reagira. 

Takšen je moj pogled na urejanje trga 

dela, ki ga dnevno oblikujejo izkušnje dela 

s konkretnimi brezposelnimi osebami. Zato 

upam, da bodo reforme trga dela pripomogle 

k učinkovitosti podjetij, predvsem pa, da bo 

rezultat te učinkovitosti tudi ustvarjanje 

novih delovnih mest, ne le večanje dobička 

in še hujšega stiskanje že zaposlenih, da naj 

bodo še bolj učinkoviti. 

Drugič: Polona Tadeji 

To so zagotovo dileme, o katerih se 

moramo pogovarjati, ampak sama bi na 

vaša vprašanja začela odgovarjati z drugega 

zornega kota. Ali so res delodajalci tisti, ki 

so šibkejša stran v delovnopravnih odnosih, 

tisti, ki iztiskajo še zadnje atome moči iz 

ljudi? S tem se nikakor ne morem strinjati. 

V Sloveniji v zadnjem času pada število 

malih podjetij in ljudi, ki so tam zaposleni. 

Zakaj? Eden od odgovorov se zagotovo 

skriva v ureditvi trga dela. Mali podjetniki, 

ki v dejavnost vložijo svoj kapital, trud in 

prosti čas, v veliki večini primerov stežka 

pokrivajo visoke stroške dela, ki so običajno 

višji od produktivnosti delavcev; pa naj se 

to sliši še tako socialno neobčutljivo. 

Podjetja niso socialne ustanove, temveč 

agenti, ki maksimirajo dobiček. Delavca so 

pripravljeni zaposliti le, če jim ustvari več, 

kolikor znašajo stroški njegove zaposlitve. 

In med te stroške se ne všteva le plača. V 

razmerah globalne konkurence so podjetja 

čedalje bolj podvržene temu dejstvu. In 

Kakšne reforme zaposlovanja res potrebujemo • stran 10

KVIZ 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

če podjetja prisilimo k nekajmesečnim 

odpovednim rokom, odpravninam in 

zapletenim postopkom odpuščanja 

postanejo nekonkurenčni. Podjetjem je 

potrebno omogočiti hitro prilagajanje 

števila zaposlenih, država pa naj poskrbi, da 

bodo ljudje dobili socialno pomoč. Seveda 

tisti, ki jo potrebujejo. 

Zakaj je čedalje več zaposlitev za določen 

čas? Pri nas je zaradi zapletenih postopkov 

skoraj nemogoče odpustiti delavca, ki 

je zaposlen za nedoločen čas. Sama ne 

poznam primera, da delavec ne bi dobil 

postopka pred delovnopravnim sodiščem. 

Zato se delodajalci bojijo zaposlovanja 

za nedoločen čas. Seveda nosi svoj del 

odgovornosti tudi sodna veja oblasti, kajti 

postopki pred sodiščem so dolgotrajni, 

odškodnine, ki jih mora plačati podjetje, pa 

zaradi tega postanejo ogromne. 

Zakaj ne zaživijo zaposlitve v obliki 

dela na domu in podobno? Odgovor tiči v 

stroških. Če podjetje, na primer, zaposli dva 

delavca po štiri ure, so stroški precej višji kot 

v primeru, da se zaposli en delavec za osem 

ur. Obema namreč pripada nadomestilo za 

pot na delo, malica, dopust, regres. 

Številne študije kažejo, da na ustvarjanje 

novih delovnih mest najbolj vpliva 

regulativa odpuščanja. Če gre podjetju slabo 

in izgublja posle, se mora prilagoditi takoj, 

ne pa šele čez pol leta. Takrat je prepozno 

in so ogrožena vsa delovna mesta. Pustimo 

podjetjem, da opravljajo svojo dejavnost 

v smislu najnižjih stroškov, ljudem pa 

pomagajmo preko sistemov socialne zaščite 

in aktivne politike zaposlovanja, da bodo 

pridobili znanja , ki jih delodajalci rabijo. 

Tako bodo rasle tudi plače zaposlenih. 

Trg dela je navkljub vsem omejitvam še 

vedno trg, kjer veljata zakon ponudbe 

in povpraševanja. Več kot ima zaposleni 

človeškega kapitala, bolj bo zaželen in tudi 

nagrajen. 

Zakaj se povečuje brezposelnost 

mladih? Prvi vzrok je nelojalna konkurenca 

nizko obdavčenega študentskega dela, 

drugi pa so visoke minimalne plače, saj 

produktivnost marsikaterega diplomanta 

– na začetku večino svojega časa v podjetju 

namenja učenju – ne dosega ravni plače, ki 

mu po zakonu pripada. S tega stališča bi 

bilo bolje, da podjetjem pustimo »proste 

roke« pri oblikovanju plač diplomantov, 

socialno vlogo pa naj prevzame država. 

Vsi se strinjamo, da mlad diplomant z 

dvesto evri neto plače ne more preživeti 

brez pomoči staršev, vprašanje pa je, če 

je njegov doprinos tolikšen, da opravičuje 

višjo plačo. 

Zadeve so zelo prepletene in nikakor jih 

ni enostavno razumeti. Ni naključje, da je 

ravno s področja ekonomike dela največ 

Nobelovih nagrajencev za ekonomijo. 

Tretjič: Tadeja Poloni 

Strinjam se z vami, da je podjetja 

potrebno pravočasno zaščititi in zmanjšati 

tudi stroške dela, če analize kažejo, da je 

to potrebno. Brez uspešnega gospodarstva 

ne bo socialne države! Zato mi je jasno, da 

podjetja niso socialne ustanove. 

Prepričali ste me, da je delitev delovnega 

mesta za delodajalca neustrezna, bi pa 

lahko država v skupnem interesu povečanja 

natalitete prevzela določen del stroškov, 

če gre za zaposlovanje mladih staršev. Še 

vedno pa ni izkoriščena možnost krajšega 

delovnega časa od polnega v primeru, da 

delodajalec ne potrebuje delavca za polni 

delovni čas. Prav tako bi se lahko delodajalci 

bolj posluževali možnosti dela doma, s 

čimer bi si prihranili stroške prostora in 

prevoza na delo. 

Rada bi vam predstavila še par izkušenj 

našega razvojnega partnerstva Dnevni center 

Most, ki smo ga izvajali z mladimi iskalci 

zaposlitve. Mladim iskalcem zaposlitve 

smo, da bi povečali njihovo konkurenčnost 

na trgu dela, omogočali tudi funkcionalna 

izobraževanja glede na potrebe konkretnega 

delovnega mesta pri konkretnem 

delodajalcu in dvomesečno usposabljanje 

pri delodajalcu na konkretnem delovnem 

mestu, pri čemer smo v celoti krili stroške 

nagrade, zavarovanja za primer poklicne 


olezni oziroma poškodbe, stroške prevoza, 

prehrane ter zaščitnih sredstev. V program 

je bilo vključenih 42 udeležencev. 

S pomočjo usposabljanja na delovnem 

mestu brez delovnega razmerja so se v 

devetih mesecih zaposlili le trije udeleženci, 

več interesa za ta program delodajalci niso 

pokazali. Zanimivo je, da sta se tako zaposlili 

kar dve udeleženki z visoko izobrazbo, kar 

potrjuje, da delodajalcem že dva meseca 

usposabljanja na konkretnem delovnem 

mestu pomenita pomemben čas za 

usposobitev. Rada bi poudarila, da morajo 

delodajalci profesionalno oblikovanje 

zaposlenih prevzeti nase, če želijo uveljaviti 

lastna merila usposobljenosti. Izobraževalne 

organizacije lahko izobražujejo le do 

nekega standarda znanj, specifična znanja 

pa si pridobivamo v delovnem razmerju 

pri konkretnih strokovnih opravilih. Ne 

zdi se mi logično, da delodajalci na veliko 

zaposlujejo študente, ko pa zaključijo študij, 

jih ne zaposlijo, čeprav so na njihovih 

delovnih mestih izoblikovani strokovnjaki. 

Kar naenkrat jim pri njih pridobljenih 

poklicnih znanj več ne priznavajo kot 

delovne izkušnje. Tu pa se najbrž že 

dotikamo tudi družbene odgovornosti. 

Poznam podjetje, ki je razvilo sistem 

spremljanja uspešnosti svojih zaposlenih, 

rezultati pa so med drugim podlaga za 

mesečno nagrajevanje in karierni razvoj. 

Sistem na trgu ponujajo ceneje kot drugi, 

ker želijo čimveč podjetjem omogočiti 

spremljanje delovne uspešnosti in 

posledično pravično nagrajevanje. Zagotovo 

obstajajo še drugi, marketinški razlogi, eden 

pa je tudi družbena odgovornost. 

Najbrž se ne boste strinjali z menoj, 

ampak jaz razumem vrednost človeškega 

kapitala v organizaciji v takšnem smislu. 

Sicer ljudje niso kapital organizacije, ampak 

kapital države. Če se bodo podjetja tega 

zavedala, bodo vlagala v razvoj zaposlenih, 

v sisteme nagrajevanja in motiviranja, 

v odnose, komunikacijo, posledično pa 

se bodo najbrž laže prilagajala hitrim 

spremembam, ki se jim v današnji »družbi 

tveganja« ne moremo več izogniti. 

Četrtič: Polona Tadeji 


Zdi se mi, da je ključni imenovalec 

problemov, ki se tičejo zaposlovanja, 

višina bruto bruto plač, torej stroški dela 

delodajalca. Čeprav je povprečna neto 

plača v Sloveniji nizka, so povprečni stroški 

dela tako visoki, da jih marsikateri delavec s 

svojo produktivnostjo ne pokriva. Slovenija 

ima enega najvišjih razmerij med minimalno 

in povprečno plačo na svetu, in tu verjetno 

tiči odgovor, zakaj podjetja ne zaposlujejo 

mladih diplomantov. Študenti so namreč 

precej cenejši, raven dela pa očitno ne tako 

visoka, da ne bi v mesecu ali dveh uspeli 

za to delo usposobiti novega študenta, če je 

stari vmes diplomiral. 

Ni težko nagrajevati produktivnih 

delavcev. Ti so ponavadi zaposleni in s 

takimi se ne srečujete. Ker pa so sposobnosti 

neenakomerno porazdeljene, bodo vedno 

obstajali delavci z nižjimi sposobnostmi. 

Podjetja za zaposlovanje takšnih delavcev 

niso zainteresirana; ne v sistemu tako 

visokih stroškov dela in ne v sistemu 

zapletene delovne zakonodaje. Potencialni 

zaposlovalci se srečujejo s podobno dilemo 

kot je na trgu rabljenih avtomobilov: pri 

nakupu rabljenega avtomobila se sicer lahko 

opremo na določene karakteristike, kljub 

temu pa ne vemo, ali bo deloval brezhibno. 

Strinjam se, da so zaposleni socialni 

kapital podjetja. Ampak ta kapital lahko 

tržijo le v matičnem podjetju. Ali lahko ta 

svoj kapital prenesejo k novem delodajalcu? 

Če lahko, podjetja po empiričnih študijah 

ne bodo motivirana za vlaganja v ta kapital. 

Zaposleni bodo lahko s tako pridobljenim 

kapitalom višjo plačo pridobila drugje, zato 

ne bodo motivirani ostati v podjetju, ki jih 

je izobraževalo. Zopet govorimo le o tistem, 

bolj produktivnem delu, ki nima problemov 

s tem, da najde novo zaposlitev. 

Petič: Tadeja Poloni 

Res je, da se država le stežka odpoveduje 

davkom na plače; po mojem mnenju bi 

bilo potrebno bolj ozaveščeno pristopiti k 

porabi teh sredstev, bi pa morali ohraniti 

socialno državo. 

Še kar se tiče prenosljivosti kompetenc: 

nekatere so, zagotovo, prenosljive. Pri 

izobraževanju je cilj, da učeči osvoji znanje 

na najvišji ravni, torej ne le, da podatke 

razčlenjuje in povezuje, ampak jih tudi 

presoja, sklepa in išče zakonitosti. Prav 

zaradi tega lahko svoje znanje prenašamo z 

enega na drugo delovno mesto. Sposobnosti 

so del celotne strukture osebnosti, te pa ni 

mogoče ločevati za različne delodajalce. 

V našem že omenjenem programu 

smo razvili model ključnih kompetenc 

brezposelnih oseb, ki zajema bralno 

pismenost, komuniciranje v tujih jezikih, 

matematično pismenost, obvladanje 

informacijskih tehnologij, sodelovanje in 

sposobnost dela v skupini, sposobnost 

učenja, sposobnost analize in kritičnega 

presojanja stvarnosti, tem pa smo dodali še 

ključne kompetence za zaposlitev. 

V našem razvojnem partnerstvu smo 

prepričani, da je potrebno brezposelnim 

osebam pomagati tudi v smeri pridobivanja 

naštetih kompetenc, jih s tem bolj 

konkurenčne pripraviti za prihodnje izzive. 

Tu bi morala prek zavoda za zaposlovanje 

pomembno vlogo odigrati tudi država, saj 

delodajalcem potem ne bo več potrebno 

financirati tovrstnih ključnih kompetenc, 

državljani pa bodo na trg dela vstopali bolje 

»opremljeni«. 

Še nekaj o naših udeležencih. V »družbi 

tveganja« se lahko vsak znajde za krajši 

ali daljši čas v brezposelnosti. Tako tudi 

sama skušam gledati na vsakega od naših 

udeležencev; v veliki večini primerov 

verjamem, da je v njih moč, moja naloga 

pa, da skupaj z njimi te vire odkrivamo, 

negujemo ter jih krepimo. In, če ne 

gledamo samo z vidika kvalitete življenja 

brezposelnih ljudi in njihovih najbližjih: ali 

ni večje breme za državo, če v te ljudi ne 

verjamemo in jim ne pomagamo? Pa smo 

spet pri stroških, posredno tudi pri stroških 

podjetja. 

Res za konec še kratka statistika našega 

programa: ob koncu januarja letos je bilo 

uspešnih petintrideset udeležencev ali 83 

odstotkov vseh vključenih. Za določen čas 

se je zaposlilo 29 udeležencev, šest se jih 

je vključilo v izobraževanje za pridobitev 

dodatnega poklica, sedem udeležencev pa 

v programu zaradi različnih razlogov ni 

vztrajalo do rešitve. 


Enakopravnost med spoloma 

Ida Dedič 

Kako naj 

ženske razvijajo 

poklicno kariero 

V razvojnem partnerstvu Z odličnostjo do enakopravnosti med spoloma, 

katerega namen je poiskati omejitve, ki nastopajo pri razvoju poklicne kariere 

žensk, oblikujemo splošno strategijo, ki jo bo mogoče prilagoditi za potrebe 

posameznega podjetja. Vzporedno teče izvedba pilotskega projekta, s katerim 

bomo poskušali odpraviti omejitve, ki onemogočajo enakovreden razvoj 

poklicnih karier moških in žensk, da bi se naši rezultati lahko neposredno 

uporabili v praksi podjetij. 

V okviru pilotskega projekta sodelujemo 

z Banko Zasavje iz skupine Nove Ljubljanske 

banke, kjer oblikujemo konkretne predloge 

in priporočila, da bi odpravili omejitve za 

karierno napredovanje žensk. Skupaj smo 

lanskega novembra sprejeli delovni načrt 

izvajanja projekta in podpisali dogovor o 

sodelovanju. 

Strategija bo pomagala predvsem 

ženskam, ki so na začetku svoje poklicne 

kariere, in tistim, ki imajo potencial za 

napredovanje na ključna delovna mesta, a 

tega zaradi različnih omejitev ne uresničijo. 

Pilotski projekt je resda usmerjen na 

že zaposlene ženske, ki imajo željo in 

sposobnosti po napredovanju, vendar je 

zaradi svoje vsebine primeren tudi za tiste, 

ki zaposlitev še iščejo. Pripomogel naj bi 

namreč, da bodo ženske zaradi določitve 

svojih poklicnih ciljev in prepoznavanja 

svojih sposobnosti bolje pripravljene na 

iskanje dela. Hkrati bodo delodajalci dobili 

uporabno orodje, s katerim bodo lažje 

prepoznali in tudi ocenili dodano vrednost, 

ki jo podjetjem predstavljajo ženske. 

vseboval tudi informacije in napotke 

glede ocenjevanja in kakšne povratne 

informacije je potrebno dati zaposlenim. 

Zadnji dve aktivnosti bosta oblikovanje 

sistema kompetenc za ključne kadre in 

priprava načina ocenjevanja na osnovi teh 

kompetenc 

Pri splošni strategiji pripravljamo 

priporočila za odpravo omejitev, ki bodo 

izšla v obliki brošure in spletne strani, prav 

tako pa oblikujemo mentorsko mrežo, 

v kateri bodo uspešne ženske s svojimi 

zgodbami, izkušnjami in močjo pomagale 

tistim, ki so šele na začetku svoje poti, 

in tistim, ki imajo potencial, a zaradi 

različnih omejitev v svoji poklicni karieri 

ne napredujejo. Kot način delovanja 

mentorske mreže smo že oblikovali forum, 

ki ga zdaj uporabljamo za komunikacijo 

med člani strokovne delovne skupine, ki 

oblikuje strategijo, kasneje pa ga bomo 

ponudili širši javnosti. Forum bo dostopen 

tudi preko internetne strani www.equal. 

oria.si. 

S takšnim pristopom želimo prispevati 

k čimvečjemu zagotavljanju enakih 

možnosti med spoloma, pričakujemo 

večjo ozaveščenost delodajalcev o enakih 

pravicah žensk in moških na delovnem 

mestu. Doseči želimo, da bi se ženske bolj 

zavedale svojih pravic, da bi znale poiskati 

pomoč, če so njihove pravice kršene. 

Predvsem pa želimo spodbuditi načrten 

razvoj poklicnih karier tistih žensk, ki imajo 

za to potrebne kompetence in potencial. Del 

tega predstavlja tudi odprava neenakosti 

v plačni politiki in sistemih nagrajevanja 

za enako zahtevna delovna mesta med 

moškimi in ženskami. Delodajalci morajo 

bolj sistematično promovirati ženske in 

v svoja podjetja uvajati družini prijazno 

politiko, da bi jih obdržali. 

»Organ upravljanja Programa pobude Skupnosti EQUAL je 

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve.« 

»Program delno financira Ministrstvo za delo, družino in 

socialne zadeve.« 

Načrtovane aktivnosti 

»Program delno financira 

Evropska unija.« 

Strategija v okviru pilotskega projekta 

vsebuje štiri aktivnosti. Prva je priprava in 

izvedba motivacijskih delavnic za vodje, 

ki jih bodo spodbudile za ocenjevanje 

zaposlenih, s tem pa tudi njihovo vodenje 

in delo z njimi, ki bo omogočalo prenos 

in vzajemno izmenjavo informacij. S 

tem je povezana priprava priročnika za 

izvedbo intervjujev z zaposlenimi, ki bo 

foto Nataša Brvar 

»Za vsebino dokumenta 

je odgovorno Razvojno 

partnerstvo Z odličnostjo 

do enakopravnosti med 

spoloma in v nobenem 

pogledu ne izraža stališča 

Evropske unije« 

Kako naj ženske razvijajo poklicno kariero • stran 13

Marija Zajc 

Joža Ocepek 

Priznanje pomeni, 

da sem v življenju 

nekaj naredila 

Prijazna, dobrovoljna in nasmejana je Marija Zajc, odkar jo poznam. Zna pa 

tudi povzdigniti glas, kadar se je treba postaviti za položaj kmetic in kmetijstva. 

Na dan, ko sem jo obiskala – prejela je laskav naslov kmetica leta 2006 – je 

prijazno sijalo sonce in iz zemlje vabilo pomladansko cvetje. Zemlja je bila 

razmočena, saj je prejšnji dan deževalo. Sprehodili sva se tudi do hleva. Iz 

njega se je slišala umirjena glasba. Živina preživi dan ob glasbi, kar v naših 

hlevih sploh ni več redkost. 

Kakšna je bila vaša mladost? 

Zajc: Moja mladostna leta so bila težka. 

Želela sem v šole, vendar so to bile le sanje. 

Študirati bi šla takrat karkoli, samo da bi 

bila lahko hodila v šolo. Starši nam tega 

niso mogli nuditi, kmečki otroci nismo dobili 

štipendije. Le brat je imel srečo, da je šel 

študiral za kiparja. Otroci smo bili v tistem 

času zelo prikrajšani. 

Potem ste iz Tep prišli v Litijo? 

Zajc: Ja, leta 1962 sem se poročila v Litijo 

na kmetijo Zajc. Še zmeraj sem si želela v 

šole. Takrat smo imeli možnost obiskovati 

večerne šole. Naredila sem administrativni 

tečaj, lahko pa bi šla še v večerno ekonomsko 

šolo. Potem je moževa mama predlagala, da 

naj ostanemo kmetje. Z možem Stanetom sva 

razmislila in se potem tako tudi odločila. 

Naslednja odločitev je bila povezana z 

delom na kmetiji in dohodkom. Razmišljala 

sem, da če bom že ostala doma na kmetiji, 

moramo toliko delati in zaslužiti, da mi ne bo 

kdo očital, da me mora živeti. Odločili smo se 

za živinorejo, kar je bilo povezano z gradnjo 

novega hleva. To je bilo leta 1972. Kreditni 

pogoji so bili takrat težki, vendar nam je 

vseeno uspelo. Pol hleva je bilo namenjenega 

kravam, druga polovica mladi živini. 

Je bilo potrebno veliko časa za nadaljnji 

razvoj kmetije? 

Zajc: V času, ko je bil zgrajen hlev, se je 

začelo razvijati tudi privatno kmetijstvo. Hodili 

Zakaj smo kupili prvi traktor? Zato, da 

konja nismo toliko mučili. Mislili smo, da 

bo traktor za večno. 

smo tudi na ekskurzije v tujino, da smo videli, 

kaj vse se da narediti in kje smo. Seveda, smo 

ugotovili, da zaostajamo. 

Takrat se je začel hitrejši razvoj kmetijstva, 

najboljše je bilo v obdobju med letoma 1975 

in 1985. Na razpolago so bili ugodni krediti 

in nepovratna sredstva, ampak mi smo imeli 

hlev že zgrajen. Ker pa je živinoreja šla naprej, 

smo se odločili, da bomo hlev povečali za 

prosto rejo, za neprivezane živali. Ta oblika 

reje je veliko boljša od prejšnjega sistema 

Grabnarjevega priveza. 

V gradnjo velikega hleva nas je leta 1982 

prepričal Vinko Košmerl, direktor Kmetijske 

zadruge Litija. Razlika med gradnjo prvega 

in drugega hleva je bila velika: pri gradnji 

prvega smo se fizično čisto izmučili, saj 

smo večino delali sami, drugega pa nam je 

zgradilo gradbeno podjetje. Preračunali smo 

stroške in ugotovili, da je tako ceneje, kot če bi 

vse delali in organizirali sami. Po desetih letih 

smo dogradili še hlev za telice. 

Ko gremo zdaj na ekskurzijo v tujino, se 

lahko vedno prepričamo, da nismo več slabši 

kot v Avstriji in Nemčiji. 

Če bi imela še enkrat možnost izbirati 

poklic, bi bila novinarka ali pa psihologinja. 

Zelo me veseli delati z ljudmi. Kmetica ne 

bi bila več. 

foto Joža Ocepek 

Marija Zajc je bila rojena leta 1940 v 

Tepah. V družini je bilo pet otrok, Marija 

je bila najmlajša. Prav na njen rojstni dan 

so družino selili v Nemčijo. V »lagerju« 

je oče zbolel, imel je vodenico, in komaj 

so ga rešili. Zaradi tega so jih iz taborišča 

prestavili šele leto in pol pred koncem 

vojne. 

Domov so se vrnili leta 1945. V domači 

hiši jih je čakala le javorova miza, drugega 

pohištva in opreme ni bilo. Očetov 

bratranec iz Podbukovja je, ko so jih 

izselili, prevzel njihovo kravo, takrat pa 

jo je pripeljal nazaj, da jih je z mlekom 

reševala iz hudega. Seme za prvo setev so 

prispevali sorodniki. Potem jih je preko 

Rdečega križa našla teta iz Amerike, ki jim 

je pošiljala moko, da je bilo za praznike. 

Mama si je želela samo to, da bi otrokom 

lahko odrezala kruh, ne da bi se pri tem 

bala, da ga bo zmanjkalo. 

Pred leti so šli z izgnanci pogledat kraje, 

kjer so bili med vojno. Ljudje, ki bivajo v 

graščini, kjer je bilo takrat 16 družin, sedaj 

ne vedo, da je bilo tam taborišče. 

Priznanje pomeni, da sem v življenju nekaj naredila • stran 14

Četrta razglasitev slovenske kmetice leta 

je priznanje prinesla Litijanki Marija Zajc. 

Leta 1962 se je iz Tep primožila na družinsko 

kmetijo Zajčevih v Litiji. Tedaj je bilo v 

hlevu pet govedi in en konj. Sedaj Zajčevi 

obdelujejo 25 hektarjev zemlje in imajo še 

deset hektarjev gozda, v hlevu je več kot 

sedemdeset glav govedi, na leto oddajo tristo 

tisoč litrov mleka. 

Čeprav ste bili z delom na kmetiji zelo 

zaposleni, pa ste se ves čas tudi vključevali v 

širše družbeno in politično življenje. 

Zajc: Ves čas sem bila aktivna, nisem 

bila le doma. V kmetijski zadrugi Litija sem 

delovala v različnih odborih, v Zvezi kmetic 

sem bila dva mandata v upravnem odboru 

in dve leti v nadzornem odboru, 25 let sem 

bila predsednica Društva kmetic v litijski 

občini. Dva mandata sem bila tudi občinska 

svetnica, še prej pa sem delovala v delegatskem 

sistemu. 

Včasih me je kdo vprašal, kako da imam 

čas za vse. Si ga je treba vzeti, saj delo počaka, 

vse moraš postoriti in nadoknaditi zvečer. 

Ponavadi lahko vseeno vse narediš, včasih 

pa zamižiš in stopiš čez. Moževa mama, s 

katero sva se zelo razumeli, mi ni nikoli 

rekla, da je škoda časa za moje vključevanje v 

družbenopolitično delo. 

Zveza kmetic sedaj veliko dela za 

samozavest kmečkih žena. Kmečka žena naj 

ne bi le doma podpirala treh vogalov, čimbolj 

naj bi se vključevala v vsa dogajanja. Danes 

kmetica ni brez znanja, le samozavesti nima, 

da bi se oglasila. Kamorkoli je treba iti, pošlje 

moža. Vendar se to že spreminja. 

Človek zmore vse, samo če hoče! 

Je ostalo kaj časa za konjičke, dopust? 

foto Joža Ocepek 

Zajc: Konjičkov pa ni bilo. V moji družini 

v Tepah smo vsi brali, čeprav takrat ni bilo 

denarja za knjige. Moja pokojna teta Pavla 

Voje, ki je bila tudi pesnica, je imela poseben 

odnos do knjige. Sama je poskrbela za revije, 

da se niso izgubile, zato je iz platna naredila 

ovitke in jih zvezala. Tudi v Zajčevi družini 

so brali. Če sem brala, sem ponoči, ko so vsi 

že spali. Brala sem lahko le vsako drugo noč, 

kajti morala sem tudi naspati, ker sem morala 

podnevi veliko delati. Knjiga je res človekova 

velika prijateljica. Če bereš dober roman, se 

kar pozdraviš. 

Nedelja zame ni bil dan za počitek, saj je 

bilo treba prati in zlikati za družino. Imam 

dva sinova, ki imata sedaj že svoji družini. 

Vesela sem, da imam tri vnučke. Živimo 

skupaj. Janez, ki je strojni tehnik, bo prevzel 

kmetijo, Marko pa je veterinarski tehnik in je 

postavil hišo ob domačiji. Skrbeli smo tudi 

dve starejši sorodnici, tako da je pri nas vedno 

živahno. Pomoč starejšim je zelo pomembna. 

Tudi Zveza kmetic si prizadeva, da bi ženske, 

ki so brez službe, lahko negovale stare ljudi, 

za kar bi dobile denarno pomoč, stari ljudje 

pa bi lahko ostali doma in jim ne bi bilo treba 

v dom starejših. 

Z možem sva dolga leta sanjala o dopustu, 

ki ga pa ni bilo, dokler nista sinova toliko 

odrasla, da sta lahko poskrbela za živino. 

Vendar si vsak kmet zasluži dopust, tako 

kot delavec. Tudi zima za kmeta ni čas za 

počitek. Takrat je pravzaprav delo še težje, saj 

je mraz. Treba je v gozd, moški popravljajo 

stroje, koline so tudi zahtevno in veliko delo. 

Dopusta nismo imeli trinajst let, sedaj si pa 

vsako leto privoščimo počitek, dopust, pa 

čeprav je denarna stiska. 

Sem zelo skeptična, kako bo s 

kmetijstvom. Je toliko zakonov, ki naj bi 

jih kmet izvajal, in nekateri so povsem 

nepotrebni. 

Kdo lahko predlaga kmetico za priznanje, 

ki ste ga dobili? 

Zajc: Predlaga te lahko občinsko društvo 

kmetic, ki pa mora biti vključeno v Zvezo 

kmetic Slovenije. Določenih je več kriterijev, 

ki jih mora kandidatka izpolnjevati, nato 

se to točkuje. Tako ocenjujejo med drugim 

razvoj kmetije od prihoda na kmetijo do 

časa kandidature, kako znaš upravljati 

kmetijske stroje, družbenopolitična aktivnost, 

sodelovanje na ptujski razstavi kulinarike, 

socialno aktivnost in še marsikaj. Komisija 

do konca ne ve, koga je izbrala, ker ne pozna 

imena posamezne kandidatke. Vsak kriterij 

se točkuje posebej, nazadnje te točke seštejejo 

in priznanje dobi tista, ki zbere največ točk. 

Kaj vam pomeni nagrada? 

Zajc: Težko povem. Delo na kmetiji je 

zahtevno. Priznanje je veliko zadovoljstvo, 

pomeni, da sem v življenju res nekaj naredila. 

Kajti če veliko delaš, prav zagotovo prispevaš 

tudi družbi. Sem vesela. 

Priznanje pomeni, da sem v življenju nekaj naredila • stran 15

Predaja podjetja naslednikom 

Aleš Štrovs 

Srečen pristanek 

in uspešen vzlet 

Srečen pristanek in uspešen vzlet ni besedna zveza, ki bi kaj veljala le v 

letalstvu. Z omenjeni besedami se namreč da poljudno, a precej natančno 

opisati tudi vsebino projekta, ki v angleščini nosi dolg naslov Renewal and 

Innovation to Business Transfer of Micro Companies, okrajšano REINO. V 

slovenščino bi to lahko prevedli kot Obnavljanje in inovativni pristopi pri 

prenosu nasledstva v malih podjetjih. 

Tematika tega mednarodnega projekta, v katerem sodeluje tudi Regionalni 

center za razvoj, se osredotoča na iskanje novih in inovativnih načinov 

prenosa lastništva, predvsem v malih podjetjih. Veliko malih podjetij je 

družinskih, in pri njih je prenos na naslednike lahko zelo velik problem, ki v 

najslabšem primeru pomeni celo prenehanje delovanja. 

Na prvi pogled je prenos lastništva 

podjetja, bodisi s prodajo ali prenosom 

na naslednike, dokaj neproblematično. V 

Sloveniji to še ni pereč problem, postaja 

pa, še posebej pri družinskih podjetjih, vse 

bolj pomembna tema. Ob dejstvu, da je bil 

velik delež podjetij v Sloveniji ustanovljen 

v začetku devetdesetih ali kasneje, je 

pričakovati, da bo Slovenija v desetih, 

dvajsetih letih dohitela Evropo tudi na tem 

področju. Priprave zato niso odveč. 

In kakšna je evropska slika? Vsekakor 

vredna pozornosti in primernih aktivnosti. 

Eden najpogostejših vzrokov za 

zaprtje 

Dejstva govorijo sama zase. Razvite 

države Evropske unije so si glede omenjene 

problematiki dokaj podobne, zato v 

ilustracijo nekaj številk italijanskega 

primera. V naslednjih petih do desetih 

letih pričakujejo Italijani prenos lastništva 

v 25 do 40 odstotkih podjetij. Zgolj malih 

in srednjih podjetij imajo pet milijonov, 

naslednje dejstvo pa je, da je pri njih 

neuspešen prenos drugi najpogostejši vzrok 

za zaprtje podjetja ali obrti. Samo v Benečiji 

je zaradi omenjenega potencialno ogroženih 

kar 118 tisoč malih podjetij in obrtnikov, 

vendar se jih na prenos podjetja pripravlja 

le osem odstotkov. Pri tem je zanimiv še 

podatek, da je povprečna doba uspešnega 

prenosa podjetja, torej od začetne odločitve 

do vpeljanega posla naslednika, kar osem 

let. 

Problematičnost prenosa družinskih 

podjetij v Sloveniji že postaja primerljiva z 

situacijo v Evropski uniji, kjer so največje 

težave prav z nasledstvom. Na Finskem 

je 40 odstotkov podjetnikov in podjetnic 

starejših od 50 let in kar 40 odstotkov teh 

bo verjetno pri prenosu dejavnosti naletelo 

na težave. Možnost, da bo prišlo do 

zaprtja obrata, je skoraj enako verjetna kot 

nadaljevanje aktivnosti. 

Gre za zelo resen problem in grožnjo 

izgube velikega števila delovnih mest, ki 

gredo v celotni Evropski uniji v sto tisoče. 

Zato ne preseneča, da se je v okviru 

strukturnih skladov, predvsem Evropskega 

socialnega sklada, ki se ukvarja s človeškimi 

viri, pojavila možnost konkretnih dejavnosti 

za soočanje s temi izzivi. 

foto arhiv KOSEK 

Cvetoča Kokkola 

Enega od teh izzivov je sprejela razvojna 

agencija Kokkolanseudun Kehitys Oy, 

okrajšano KOSEK, iz finske Kokkole. To 

mesto v osrednji Finski, na zahodni obali 

Botniškega zaliva, ima zanimivo in Zasavju 

poznano izkušnjo. Mesto z blizu štirideset 

tisoč prebivalci se je dobesedno izvleklo 

iz dna: pred petnajstimi leti so imeli zgolj 

propadajočo težko industrijo in več kot 20- 

odstotno brezposelnost, danes pa regija 

podjetniško in finančno cveti. Namesto 

industrijskih con so odprli obrtne cone in 

podjetniške centre – v glavah. Na stotine 

njih. 

Podjetje KOSEK, ki je po vlogi 

primerljivo z Regionalnim centrom za 

razvoj, je koordinator projekta REINO. 

Kot organizator aktivnosti je k sodelovanju 

povabilo partnerje iz več držav, tudi 

Slovenije. 

Slovenija kot sveža članica Evropske unije 

ni imela možnosti enakopravno sodelovati 

v projektu, saj so se aktivnosti pričele že 

v letu našega pristopa, ni pa bilo ovir za 

status opazovalcev. To pomeni aktivno 

udeležbo in pridobivanje novih znanj na 

področju podjetništva. Sveže članstvo v 

Evropski uniji nam je pravzaprav prineslo 

tudi določeno prednost: oprostitev lastnega 

Sedež podjetja KOSEK, kjer domujejo še številna druga podjetja za podporo podjetništvu 

Srečen pristanek in uspešen vzlet • stran 16


Prva konferenca je pritegnila tudi veliko predstavnikov lokalnega gospodarstva 

finančnega prispevka. Sam proračun 

projekta je skoraj dva milijona evrov, lastna 

sredstva partnerjev pa znašajo slabo tretjino 

omenjene vsote. 

Projekt je pomemben za Zasavje in 

Regionalni center za razvoj, saj je eden 

končnih ciljev projekta spopadanje z 

brezposelnostjo in begom možganov, ki sta 

največji tegobi zasavske sedanjosti. 

Kako ohraniti podjetje 

Projekt REINO bo potekal naslednji 

dve leti. S seminarji, raziskavami in na 

koncu konkretnimi usmeritvami, ki bodo 

temeljile na pridobljenih znanjih, naj bi 

podjetniško svetovanje dobilo sveže vsebine 

na področju predaje podjetij naslednikom. 


Sodelujoče organizacije iz Finske, Grčije, 

Italije, Danske, Madžarske in Slovenije so 

si zadale ambiciozen cilj, saj želijo ustvariti 

učinkovita orodja in nove pristope, ki naj 

podjetnikom in obrtnikom s svetovanjem 

in dobrimi zgledi pomagajo ohraniti 

podjetje ali obrt in ga uspešno prepustiti 

naslednikom, pri čemer naj bi bili nasledniki 

vsaj toliko uspešni kot predhodniki. 

Jasno je bilo povedano, da čarobne 

palice ni. Za uspešne prenose je potrebno 

poseči zelo široko, tudi na področja, kot 

je davčna politika. To pa pomeni poseg na 

področja, ki presegajo domet projekta, saj 

davke in ostale dajatve, s tem pa tudi klimo 

za razvoj podjetništva, določa vsaka država 

sama. 

Na uvodni konferenci, ki je potekala 

decembra 2006 v Kokkoli, je bila določena 

vsebina in izdelan podroben časovni načrt 

s konkretnimi dejavnostmi. Poleg začetnih 

formalnosti, spoznavanja in predstavitve 

udeležencev, je bil med drugim izbran 

logotip projekta in potrjen njegov proračun. 

O logotipu bi se dalo reči marsikaj, saj na 

nek način sledi imenu projekta, REINO. 

Beseda v finščini pomeni nekakšne 

natikače, copate, ki jih uporabljajo za v 

savno. Kakršno ime, takšen logotip, bi 

lahko rekli. 

Vsebinski del konference se je torej v 

glavnem vrtel okoli poteka projekta in vloge 

posameznih partnerjev pri konkretnih 

aktivnostih, zato je o konkretnih rezultatih 

in učinkih še preuranjeno govoriti in pisati. 

A prvi nauk je že tu: nikoli pa ni prezgodaj 

začeti razmišljati o prenosu podjetja ali 

obrti. 

Res je, da je v Zasavju danes prednostna 

naloga intenziviranje podjetništva in 

podjetniškega mišljenja, a to pomeni tudi 

ohranjanje in nadgradnjo obstoječega. 

Dejstvu, da je zaprtje dejavnosti, ko se lastnik 

ali obrtnik, delničar, poslovodja v določeni 

starosti odloči za upokojitev, skoraj enako 

verjetno kot uspešno nadaljnje poslovanje, 

se tudi v naših krajih ne bo dalo izogniti. 

Lahko pa se na te procese pravočasno 

pripravimo: s spremembami v družbenem 

okolju, v razmišljanju podjetnikov, in tudi 

s pozornostjo, ki jo podporne institucije 

namenjajo omenjeni tematiki. 

Zato lahko končam kar po rudarsko 

– Srečno REINO! 

Konferenco je odprl Antti Porko, vodja projekta REINO 

Srečen pristanek in uspešen vzlet • stran 17

Kultura in Zasavje 

Mitja Adamlje 

Bomo zabetonirali 

našo identiteto? 

Kadar razmišljamo o zgodovini naših krajev, če sploh, ne moremo mimo 

dejstva, da je to področje, obdano s hribovjem, spremljalo bogato kulturno 

življenje. Resnica je, da ni samo premog, oziroma, kakor so včasih dejali, 

zmajeva kri tista, ki je zaznamovala življenja prebivalcev Zasavja. Kultura 

je, tako kot drugje, služila kot ventil, skozi katerega so se izražali problemi, 

razmišljanja, navade in običaji v danem zgodovinskem trenutku. 

Kulturno življenje je bilo pestro. Številni 

pevski zbori, telovadna društva in ostale 

družbene skupine so služile kot prostor 

združevanja in aktivnega preživljanja 

Z razstave Zasavska industrijska dediščina Fotokluba 

Hrastnik. Matjaž Kirn: Pozabljeni rudar 

prostega časa. Nekatere sociološke teorije 

trdijo, da je ravno v družbah, v katerih 

je večina posameznikov zaposlenih v 

primarnih in sekundarnih panogah, 

preživljanje prostega časa izrazito v 

opoziciji z naravo delovnega časa. Tako 

delovni čas v preteklosti Zasavja zaznamuje 

težko in rutinsko delo, številna društva, ki 

so se delovala skozi zgodovino Zasavja, pa 

pričajo ravno o nasprotnem – o živi kulturni 

zavesti. 

Kultura in oblast 

Večkrat ujeta v klešče političnega 

sistema, je bila kultura izrabljena kot orodje 

oblasti. Po drugi strani pa kultura vedno 

služi kot prostor, ki omogoča nasprotovanje 

obstoječim razmeram. Prav tako je 

vsaka družbena sprememba pogojena s 

spremembo v kulturi, saj se spremembe 

začenjajo v razmišljanju in razmišljanje se 

največkrat izraža skozi kulturo. 

Kultura je lastna vsaki družbi in 

skupnosti, po njej se družbe razlikujejo. 

Tako kot je za posameznika pomembno, 

da se zaveda svojih korenin, je ista stvar 

še kako pomembna tudi za kraj, kjer živi. 

Ena izmed nalog vsake oblasti, pa najsi bo 

državna ali občinska, je vsekakor ohranjanje 

kulturne dediščine. 

V nadaljevanju bi se rad na kratko 

osredotočil na dve stvari, ki sta med seboj 

prepleteni: ohranjanje kulturne dediščine 

in stanje duha v Zasavju. Vsekakor je v 

zadnjem času veliko pobud in njihovih 

nosilcev, ki mislijo, da je Zasavje več kot 

le spalno naselje, da ni največja prednost 

Zasavja to, da je blizu Ljubljane ali Celja. 

Kulturna dediščina in stanje duha 

Socializem v naših krajih ni imel veliko 

posluha za ohranjanje kulturne dediščine. 

Deloval je po zelo preprostem načelu: kar 

je uporabnega, ohrani, ostalo zavrzi. Nov 

družbeni red je bilo potrebno oblikovati 

na pogorišču starega. Tako so marsikatere 

stvari in zgradbe svoj konec doživele z 

vzponom stare ideologije. 

Rudarstvo je bilo za naše kraje 

odločilnega pomena. Svoj kruh je v teh 

krajih našlo mnogo ljudi. Rudnik je nudil 

varnost preživetja, dom in stalno zaposlitev. 

Zasavja si brez rudnikov tako ni moč 

zamisliti. 

Danes, ko se še zadnje jame zasipavajo, 

pa je potrebno na rudarjenje gledati kot na 

del kulturne dediščine in ga temu primerno 

obravnavati. Velenje in Idrija sta to 

razumela. Postavili so spomenike, muzeje 

in iz rudarjenja naredili turistično atrakcijo. 

Kaj takega, žal, v Zasavju nimamo. 

Številni pesniki, pisatelji in ostali 

kulturniki, ki so del svojega življenja 

preživeli v naših dolinah, se zdi, tonejo v 

pozabo. Vsekakor je odgovorno in smiselno, 

da se ljudem, ki so imena zasavskih krajev 

ponesli v svet, postavi kulturna obeležja in 

se jih ob primernih prilikah spominja. Tudi 

na to se, žal, prevečkrat pozablja. 

Skupna doživljanja, podoben socialni 

status, delo in navade so Zasavju oblikovale 

zgodovinski spomin. To je zgodovinska 

izkušnja, po kateri se je skozi leta in leta 

oblikovala identiteta teh krajev. Današnji 

čas, zaznamovan s pridobitništvom, pa nima 

ravno posluha za takšne stvari, saj kultura v 

prvi vrsti ni dobičkonosna dejavnost. 

Skrb za kulturo najprej terja željo, 

znanje in zavest o pomembnosti starega 

v sodobnem času. Zato za konec puščam 

upanje in željo, da se v času velikih vlaganj v 

infrastrukturo ne bo zrušilo in zabetoniralo 

vse, kar je tem krajem dajalo dušo. Koncept 

modernizacije in obnavljanja Zasavja 

zagotovo ni postavljanje bencinske črpalke 

na grajskih ruševinah. 

Bomo zabetonirali našo identiteto? • stran 18

Soustvarjamo odprto, 

moderno Zasavje 

Regionalni 

Razvojni 

Program Zasavja 

2007-2013 

ZASAVSKA REGIJA 

bo med slovenskimi 

še naprej najmanjša 

po površini in številu 

prebivalcev, po svoji 

gospodarski uspešnosti, 

razpoložljivem znanju, 

urejenem okolju in 

kakovosti življenja pa 

bo velika. 

izboljšati 

kakovost 

življenja 

vzpostavljati 

sodobno 

infrastrukturo 

zmanjšati razvojni 

zaostanek regije 

podpirati razvoj 

zdravih podjetniških 

jeder in novih 

dejavnosti 

GOSPODARSTVO 

bo po strukturi in 

kazalnikih uspešnosti 

postalo primerljivo z 

gospodarstvom v zdaj 

še bolj razvitih sosednjih 

okoljih. 

Izboljšala se bo 

DEMOGRAFSKA 

PODOBA regije; manj 

bo brezposelnosti in več 

znanja. 

Cilji 

graditi na 

ustvarjalnosti, 

znanju in 

veščinah 

NARAVNO OKOLJE 

bo čistejše in bolj 

urejeno, raba prostora 

bo umna. 

varovati okolje in 

premišljeno rabiti 

prostor 

ohranjati 

poseljenost 

in pestrost 

podeželja 

povečati moč 

izobraževalnih 

in razvojnih 

organizacij 

KAKOVOST 

ŽIVLJENJA – 

zdravstveno in socialno 

varstvo, razvitost 

infrastrukture, možnosti 

na področju učenja, 

kulture in zabave – bo 

privlačna za prebivalce 

Zasavja in goste od 

drugje.

Prioritete in programi 2007-2013 

Regionalni 

Razvojni 

Program Zasavja 

Vrednost € 

Gospodarstvo 415.261.727 

Pomoč podjetjem 41.599.747 

Internacionalizacija in vlaganja v tehnološki razvoj podjetij 62.600.000 

Investicije v nove vire energije 279.355.122 

Kadrovsko prestrukturiranje delavcev RTH 14.204.859 

Spodbujanje razvoja turizma 17.502.000 

Razvoj človeških virov in podpornega okolja 102.133.775 

Povečanje prilagodljivosti podjetij 25.000.000 

Povečanje zaposljivosti posameznikov 11.800.000 

Dvig izobrazbene strukture in uveljavitev vseživljenjskega učenja 7.350.000 

Povečanje socialne vključenosti 5.869.000 

Razvoj in izvedba novih programov na področju človeških virov 1.000.000 

Dvig kakovosti življenja 45.964.775 

Skrb za starostnike in druge pomoči potrebne 5.150.000 

Okolje in prostor 30.633.395 

Izboljšanje kakovosti bivanja 18.386.986 

Trajnostna raba prostora 12.246.409 

Razvoj infrastrukture 158.515.369 

Razvoj regionalne komunalne infrasturkture 51.824.493 

Izboljšanje prometnih povezav 31.577.206 

Priključek na tretjo razvojno os 75.113.670 

Razvoj podeželja, spodbujanje kmetijstva in gozdarstva 19.656.000 

Razvoj okolju prijaznega kmetovanja 3.931.200 

Izboljšanje strukture kmetijskih gospodarstev in s kmetijstvom 

povezanih enot 

Dvig ravni usposobljenosti in povečanje zaposljivosti v kmetijstvu ter 

živilstvu 

Povezovanje kmetov za učinkovitejše koriščenje opreme in oblikovanje 

skupne ponudbe, trženje produktov podeželja 

6.879.600 

982.800 

1.965.600 

Izboljšanje kakovosti življenja na podeželju 3.931.200 

Povezovanje in sodelovanje vseh za razvoj podeželja pomembnih 

institucij v regiji 

Razvoj podpornih institucij, promocija regije in uvajanje 

informacijsko-komunikacijske tehnologije 

1.965.600 

4.000.000 

SKUPAJ 730.200.266 

Predvideni viri sredstev 

OBČINSKI PRORAČUNI 

6% 

SKLADI EVROPSKE UNIJE 

IN DRŽAVNI PRORAČUN 

45% 

49% 

DRUGA SREDSTVA 

13 

2007-2013

Gospodarsko preoblikovanje 

se ne bo zgodilo samo 

Cilja programov in ukrepov gospodarskega razvoja 

sta predvsem povečanje števila novih podjetij in 

delovnih mest. Zato bodo urejene nove poslovne 

površine, razširjen in obogaten podjetniški 

inkubator, zagotovljena ugodna posojila in sredstva 

za sofinanciranje začetnih investicij, spodbujane 

raziskave, tehnološki razvoj, inovacije in druge 

oblike uvajanja znanj… 

Znanje odpira vrata do dela 

Prednostni cilj razvijanja človeških virov in 

podpornega okolja je višja kakovost življenja. 

Predvideni ukrepi segajo na področja zdravja, 

izobraževanja, kulture in prostega časa, široke 

socialne varnosti in vključenosti, načrtovana je 

štipendijska shema, sofinanciranje prvih zaposlitev, 

skrb za starostnike in druge pomoči potrebne… 

Predvidena razdelitev 

sredstev 

3% 

1% 

RAZVOJ PODEŽELJA 

PROMOCIJA REGIJE 

Čas je, da se vzpostavijo 

porušena ravnotežja 

Čistejše in bolj zdravo okolje je prednostni cilj 

ukrepov s področja varovanja okolja in umne rabe 

prostora. Načrtovane so ekološke sanacije velikih 

virov onesnaževanja, ustanavljanje in upravljanje 

krajinskih parkov Kum, Mrzlica, Čemšeniška planina 

in Kopitnik, sanacija in oživitev degradiranih površin, 

prenova rudarskih kolonij… 

14% 

4% 

OKOLJE IN PROSTOR 

VLAGANJA V LJUDI 

Poti, da lahko odhajamo in se 

vrnemo 

Za dvig kakovosti življenja, večjo gospodarsko 

konkurenčnost, ohranjanje poseljenosti in 

zmanjšanje okoljskih bremen so predvideni številni 

ukrepi razvoja komunalne infrastrukture: vključitev 

v tretjo razvojno os in boljše cestne povezave v 

regiji, varovanje vodnih virov, oskrba z zemeljskim 

plinom… 

22% 

RAZVOJ 

INFRASTRUKTURE 

56% 

RAZVOJ GOSPODARSTVA 

Tu so naše korenine 

Omejene danosti onemogočajo razvoj intenzivnega 

kmetovanja, priložnosti za razvoj podeželja pa 

se odpirajo v okolju prijaznih načinih pridelave. 

Predvideni ukrepi so usmerjeni v ohranjanje 

poseljenosti podeželja, razvijanje novih proizvodov, 

ohranjanje naravne danosti, biotske pestrosti in 

tradicionalne podobe kulturne krajine… 

Odprta vrata 

zasavske zakladnice 

Povečati možnosti in okrepiti tok informacij sta 

temeljna cilja sklopa, katerega ukrepi so ustanovitev 

gospodarskega središča regije, lokalnih akcijskih 

skupin za razvoj podeželja in podobnih ustanov, 

raznovrstno predstavljanje ustvarjalnosti in možnosti 

regije, uvajanje elektronskega poslovanja… 

Sledimo vrednotam: 

enake možnosti 

trajnostni razvoj 

presoja vplivov na okolje 

in zdravje 

razvoj informacijske 

družbe 

zmanjševanje razlik med 

občinami v regiji

Soustvarjamo odprto, 

moderno Zasavje 

Regionalni razvojni program je spremenljivka, 

ki vodi v odprto, moderno Zasavje. 

Najboljše uspeva 

na prepihu idej, 

ob zvokih kresanja mnenj, 

na odličnih programih, 

ob temeljitem nadzoru, 

v stalni borbi za sredstva. 

Regionalni razvojni program je zelo obsežen 

dokument, ki je v celoti ves čas dostopen na 

spletnem naslovu www.rcr-zasavje.si. Tam lahko tudi 

sprašujete, predlagate, kritizirate, spodbujate… 

Staša Baloh Plahutnik 

t 03 56 60 524 

e stasa.baloh-plahutnik@rcr-zasavje.si 

Izdelavo Regionalnega razvojnega programa so omogočili: 

Občina Hrastnik, Občina Trbovlje, Občina Zagorje ob Savi, 

Služba Vlade RS za lokalno samoupravo in regionalno 

politiko, Strukturni skladi EU v Sloveniji, Regionalni center 

za razvoj 

Povzetek Regionalnega razvojnega programa 

Zasavja 2007-2013 

Besedilo: Roman Rozina 

Fotografije: Roman Rozina 

Oblikovanje: Nataša Gala 

Izdajatelj: Regionalni center za razvoj d.o.o., Zagorje 

Tisk: Grafs, Drame Silvo sp. 

Naklada: 20.000 izvodov 

Zakaj je regionalni 

razvojni program tako 

splošen? 

Njegovi ustvarjalci smo želeli narediti širok 

dokument, v katerega bo moč umestiti vse 

dobre ideje in povsem določne programe, 

ki se bodo porajali v naslednjih letih. Bolj 

natančen bo izvedbeni del regionalnega 

razvojnega programa; zdaj se pripravlja 

prvi za čas do leta 2009. 

Kdo jamči, da bo 

Zasavje res dobilo 

načrtovana sredstva? 

Nihče in vsi mi. Vstopnica v evropsko, 

državno in druge blagajne so odlični 

razvojni projekti in prava partnerstva. Da 

bi uresničili svoje zamisli, moramo biti 

prepričljivi in imeti zanesljive zaveznike. 

Kdo odloča o našem 

razvoju, kdo je selektor 

programov? 

Svet zasavske regije je organ, ki 

sprejema regionalni razvojni program, 

potrjuje izvedbene načrte, potrjuje kriterije 

za prednostno razvrščanje razvojnih 

projektov, določa organiziranost institucij 

na ravni razvojne regije, nadzira delo 

regionalne razvojne agencije … V njem 

sedijo župani zasavskih občin. 

Regionalni razvojni svet zasavske 

regije odloča o pripravi regionalnega 

razvojnega programa, ga spremlja in 

vrednoti, pripravlja predloge izvedbenih 

načrtov, sodeluje pri pripravi regionalnih 

zasnov prostorskega razvoja regije … V 

njem so predstavniki občin, gospodarstva, 

sindikatov, nevladnih organizacij in 

drugih partnerjev. Kot usklajevalno telo za 

izvajanje regionalne politike ima odbore 

za človeške vire, za infrastrukturo, za 

gospodarstvo, za okolje in prostor in za 

razvoj podeželja. 

Regionalni center za razvoj je 

nosilec priprave regionalnega razvojnega 

programa, pristojen tudi za usklajevanje, 

spremljanje, poročanje in vrednotenje 

učinkov programa. 

Zagorje, marec 2007 

RCROblika

Trboveljske rudarske kolonije 

Jana Mlakar Adamič 

Etnološka pot 

V Zasavju se več kot dvestoletna era vladavine premoga in industrije s hitrimi 

koraki bliža koncu. Velikanski pomen rudnikov in rudarstva izpričujejo med 

drugim tudi številne rudarske kolonije, ki so posebnost v srednjeevropskem 

prostoru in trboveljska značilnost. 

Rudarski zavetnici sv. Barbari smo se, dokler še opravlja svoje poslanstvo, 

lansko leto v Zasavskem muzeju Trbovlje poklonili z odprtjem etnološke poti 

po rudarskih kolonijah in izidom istoimenskega vodnika. Je že dobro vedeti, 

ko bomo v post rudarski dobi sodelovali v razvoju in iskali nove poti, od kod 

prihajamo. Poudarjanje lokalnih posebnosti pa od nas naravnost terjata tudi 

globalizacija in vsesplošno poenotenje. 

Zato torej pot po kolonijah! In še zato, 

ker nam stavbna dediščina ohranja podobo 

kraja in omogoča spoznavanje naselbinske 

preteklosti. Zasavki muzej Trbovlje ima 

že kar nekaj let v svoji stalni pedagoškoandragoški 

ponudbi tudi ogled knapovskih 

kolonij na terenu. Sprehod skozi delavska 

naselja obiskovalcem, še posebej tistim, ki 

niso iz Zasavja, odpira nove horizonte, 16 

informacijskih tabel in 30-stranski vodič pa 

omogočata tudi individualni ogled. 

da se je pripadnost posamezni koloniji 

ohranila do danes, da so mulci svoje 

teritorialne pravice branili s pestmi… 

Na, pa smo rekli, da ne bomo! 

Začelo se je tako 

Uresničenje etnološke poti je velikodušno 

podprl Rudnik Trbovlje-Hrastnik, Spekter, 

ki je lastnik ali upravljavec večine stavbnega 

fonda, med katerim teče etnološka pot, pa je 

zbral soglasja za namestitev informacijskih 

tabel. Fleksibilnost je pokazal tudi Zavod za 

varstvo naravne in kulturne dediščine Celje. 

Zatisnili so na eno oko in se sprijaznil, da je 

v danih razmerah bolje imeti table na hišah 

– ne pa na samostoječih panojih – kot pa 

jih sploh ne imeti. Najbolj pa so se izkazali 

stanovalci ob trasi etnološke poti, ki so 

informacijske table pozdravili in, glej čudo: 

po dveh mesecih so še vedno vse na svojih 

mestih. 

Etnološko pot so si udeleženci prvič 

ogledali z udobnega zatočišča muzejskih 

stolov (Power point projekcija). V opravičilo 

bodi povedano, da se je predstavitev odvijala 

zvečer, da je bil mraz in da se bo etnološka 

pot še dolgo, upam, vila med kolonijskimi 

hauzi. 

Etnološka pot predstavlja kolonije 

kot kulturno dediščino, ki pripoveduje o 

prepletanju vsakdanjega življenja in dela v 

nekdanjih rudarskih Trbovljah od približno 

1890 naprej. 

Krožna pot je speljana po krajši ter 

O kolonijah ne bomo 

Kaj kolonije so in kaj je zanje značilno, 

na tem mestu ne bi. Smo že. V praksi pa si 

ta termin itak vsak predstavlja po svoje, pač 

glede na to, v kolikšni meri so se ga kolonije 

tikale ali dotikale. 

Danes urbanistično degradirana 

območja so bila v času nastajanja začetnice 

urbanizma, če ga pojmujemo kot celovito 

načrtovanje in oblikovanje naselij s 

funkcijskega, tehniškega in z likovnega 

vidika. Relativno moderne naselbine so 

imele urejeno infrastrukturo in higienski 

nadzor, odpravile so črne kuhinje, že po prvi 

svetovni vojni je bila napeljana elektrika,… 

prenaseljenost pa tudi ni bila proletarski 

izum. V gradbenem smislu pomeni ta 

vrsta arhitekture prelom s tradicionalnim 

stavbarstvom, saj so kolonije zgrajene po 

enotnih načrtih, uveljavljenih povsod tam, 

kjer je bila koncentracija delavstva velika. 

Kaj je še treba vedeti o »bajtah« in 

»kvartirjih«? 

Da so bila stanovanja izvrstna vaba za 

nove delavce, kot je luč za vešče, da je bilo 

stanovanje mnogo laže izgubiti kot dobiti, 

Takole izgleda trase etnološke poti na zemljevidu 

Etnološka pot • stran 23

daljši različici in pokaže muzejski rudarski 

stanovanji iz dvajsetih in šestdesetih let 

dvajsetega stoletja, šest tipov kolonij, 

objekte skupne uporabe, gravitacijske točke 

kolonij, vhod v jamo, šoht. V načrtu je še, 

da bi v sodelovanju s stanovalci lačnemu 

sprehajalcu na določeni točki ponudili kruh 

iz krušne peči in žejnemu tekočo podporo, 

skrito za skladovnico drv. Celotna dolžina 

poti je približno tri kilometre, potreben čas 

za ogled pa tja do dve uri. Krajša pešpot je 

dolga poldrug kilometer. 

Njiva 

Prva postaja na poti je kolonija Njiva 

(Trg svobode 22-29), ena večjih trboveljskih 

kolonij in edina, ki stoji sredi mesta, v 

neposredni bližini muzeja. Predstavlja prvi 

in najbolj razširjen gradbeni tip kolonije, 

klasičen »berghaus«. Velike 18-stanovanjske 

Njiva na začetku dvajsetih let prejšnjega stoletja 

arhiv Zasavski muzej Trbovlje 

dvonadstropnice z odprtimi hodniki ali 

ganki na dvoriščni strani in prizidanimi 

stopnišči so skrivale enosobna stanovanja 

skromnih dimenzij od 28 do 32 kvadratnih 

metrov. 

Kolonija Njiva je prva novogradnja za 

delavce v Trbovljah, v kateri ni bilo več 

skupnih kuhinj, zato je kljub majhnim 

stanovanjem pomenila bistven napredek 

bivalne kulture. V urbanističnem, 

arhitekturnem pogledu je osem, na 

majhnem prostoru stoječih, mogočnih 

blokov, na prelomu stoletja dajalo podoben 

vtis kot mnogo kasneje prve stolpnice na 

Trgu revolucije. 

Kolonija Njiva je etnološki spomenik, 

zanjo velja varstveni režim I. stopnje. 

Rudarsko stanovanje 

Mimo nekoč značilnih gankov – privatno 

lastništvo je kljub spomeniškovarstveni 

zaščiti krepko spremenilo karakteristično 

podobo kolonij – se po ozkem dvoriščnem 

prostoru ob kleteh in barakah nad njimi 

sprehodimo do rudarskega stanovanja. 

Ambientalna muzejska zbirka ponuja 

pogled od znotraj. 

Za prvimi vrati se skrivajo dvajseta leta 

20. stoletja, obdobje hudih gospodarskih 

nihanj na eni in štrajkov na drugi strani. 

Za drugimi vrati so šestedeseta leta 

istega stoletja – čas, ko se začne poleg 

družbenega dvigovati tudi osebni standard. 

Dve samostojni zbirki ločuje ena stena in 

štirideset let. 

Muzejski zbirki nista sami sebi namen, 

služita kot zgodovinsko in odrsko ozadje 

marsikateremu dogodku, lahko tudi 

gurmanskemu, ko občasno obiskovalcem 

ponudimo kako tipičnost iz knapovske 

kuhinje, na primer funšterc, črno kavo, 

jabolčno potico… 

Za kolonijo velja varstveni režim I. 

stopnje. 

Barbara in Pauer kolonija 

Tik pod vrhom kolonije se etnološka 

pot razcepi. Krajša trasa vodi proti koloniji 

Barbara, ki jo sestavlja pet nepodkletenih, 

osem do desetstanovanjskih dolgih stavb, 

zgrajenih v treh različnih obdobjih. 

Kolonija Barbara povezuje Kurjo vas na eni 

in Pauer kolonijo na drugi strani. Skupaj z 

njima je tvorila boljšo četrt kolonij višjega 

standarda, namenjenih nadzornikom in 

preddelavcem. 

Naslednji postanek na krajši poti je v 

Pauer koloniji (Šuštarjeva). Novo naselje 

štirinajstih štiridružinskih hiš za nadzornike 

je bilo po prvi svetovni vojni razglašeno za 

»višek novogradenj«, kar so si približno 

80 kvadratnih metrov velika stanovanja in 

veliki vrtovi gotovo tudi zaslužili. 

Pauer kolonija je razglašena za etnološki 

spomenik, zanjo velja varstveni režim II. 

stopnje. 


Fani in Terezija 

Terezija v dvajsetih letih prejšnjega stoletja 

... in danes 

foto Matjaž Kirn 

Petelinova in kurja vas 

Po ogledu rudarskih stanovanj se iz 

firbčne sosede spet prelevimo v popotnika, 

ki se napoti v Petelinovo vas (Partizanska 

cesta). Zaradi idealne lokacije med 

rudarskimi kolonijami je bilo naselje 

obrtnikov, trgovcev in gostilničarjev vsaj do 

druge svetovne vojne primerljivo s kakšnim 

današnjim nakupovalnim centrom. 

O imenu, ni da bi zgubljali besede – 

zafrkljivo seveda, kot tudi ime višje ležeče 

Kurje vasi, ki predstavlja drug tip delavske 

arhitekture. Pritlične, sprva dvodružinske 

hiške s častitljivo letnico izgradnje (1886), 

tvorijo zaradi značilne obcestne zasnove 

eno najbolj prepoznavnih trboveljskih 

vedut. 

Če smo se v Kurji vasi odločili za 

ogled celotne etnološke poti, bo naša 

naslednja postaja na točki šest – na Fani 

(zdaj Keršičeva 47, nekoč Loke 166). 

Danes pravzaprav malokdo v Trbovljah še 

ve, kje to je. Ime se je ohranilo po bližini 

nekdanjega Fani rova, bolj znamenita od te 

dvonadstropnice z družinskimi stanovanji 

pa je bila zgradba, ki se je ohranila le še 

na zelo starih fotografijah – »puršenhauz« 

oziroma samski dom, ki potrjuje tezo, da se 

vsaka kolonija začne s »puršenhuzom«. 

Naslednji postanek je v največji trboveljski 

koloniji Tereziji. Današnja Kolonija 1. maja, 

je prvotno ime dobila po bližini Terezija 

rova, ki sodi v najstarejše rudarske čase. 

Med leti 1904 in 1937 je Trboveljska 

premogokopna družba postavila 21 velikih 

hiš, ki so zaradi velikega časovnega razpona 


treh različnih tipov. Terezija spada v zlato 

obdobje gradnje kolonij, ko sta uvidevnost 

rudniškega ravnateljstva na eni in pritisk 

okrajnega glavarstva na drugi strani prinesla 

občuten napredek. 

Kolonija Terezija je z občinskim 

odlokom varovana kot etnološki spomenik, 

velja varstveni režim I. stopnje. 

Od Terezije proti Gujdi 

Pri hišni številki 11 lepo obnovljene 

barake in vmes krušna peč, iz katere občasno 

mamljivo zadiši, zahtevajo postanek. Tu 

steče beseda o objektih skupne uporabe, 

kolonijskih forumih, kjer so se križale 

vsakodnevne poti stanovalcev. 

Še vedno smo na Tereziji, le nekoliko 

više se bo treba povzpeti, do Terezija rova, 

od koder je odličen razgled na večji del 

kolonije. Šele tu dobimo pravi vtis, da so bili 

stanovanjski predeli le del širšega rudniškega 

območja. Če h koloniji in k vhodu v jamo 

prištejemo še bližnjo trgovino in gostilne v 

Petelinovi vasi, dobimo vsakodnevni radius 

gibanja povprečne knapovske familije ali 

vsaj enega njenega dela. 

Od Terezija rova odpešačimo mimo 

gred ali vrtov, barak ali vikendov do 

uradniške kolonije na Ribniku (Bajerju) 

oziroma Gujdi. Naselje treh podkletenih 

dvonadstropnic višjega reda je Trboveljska 

premogokopna družba zgradila med letoma 

1921 in 1924. Na etnološki poti predstavlja 

peti tip gradnje, namenjen tretjemu tipu 

kolonijskega prebivalstva – uradnikom. V 

primerjavi z rudarskimi kolonijami je v teh 

hišah dve tretjini stanovanj manj, šest, kar 

pomeni, da je bilo uradniško stanovanje 

trikrat večje od delavskega. Podobna ali 

večja razmerja so veljala pri plačah. 

Drajeršoht in Puršenhaus 

Pot se nadaljuje po rudniškem terenu proti 

nekdanji Dobrni ali pa zavije skozi Pauer 

kolonijo v dolino. Prva izbira pelje mimo 

nekdanjih obratnih delavnic s kovačijo, 

»šlosarijo«, »drejerijo«, »magacinov« in nas 

pripelje do še enega trboveljskega simbola 

(dvomim, da ga je kak trboveljski slikar 

pozabil naslikati): Drajeršohta. Glavni 

jašek III je služil prevozu ljudi, dostavi 

materiala in opreme v jamo, uvozu premoga 

s površinskega kopa Dobrna na Savski obzor 

in separacijo, izvozu jalovine s separacije na 

jalovišče Dobrna. 

Od tu se spuščamo proti centralnemu 

rudniškemu območju skozi zadnjo kolonijo 

na naši poti. Na vzpetini nad kolonijo 

kraljuje stavba, ki se že na zunaj krepko 

razlikuje od nizkih kolonijskih bajt: danes 


Drajeršoht nekoč 

foto Matjaž Kirn 

... in danes 

Žabjek 29, Loke 239 pa, ko je bil še samski 

dom ali Puršenhaus (popačenka izvira iz 

nemščine: Bursch – fant, hiša za fante). 

Zgrajen je bil leta 1900, hkrati s spodaj 

ležečo kolonijo. V pritličju in nadstropju, 

kamor so vodile lesene stopnice, so bile 

velike skupne spalnice, dve kuhinji, skupna 

stranišča in kasneje dve pralnici. 

Žabja vas 

Po cesti malo niže od puršenhauza, kjer 

se prostor nekoliko razširi, je predzadnja 

postaja: Kolonija Žabja vas. Naselje ima 

klasično kolonijsko lego, kar pomeni, 

da ne leži v sami dolini, a od nje tudi ni 

dosti oddaljeno. Tako kot druge kolonije 

karakterizira prostor, v katerem stoji, in je 

svojevrsten kontrast novodobni arhitekturi 

v pet minut oddaljenem mestu. 

Kolonija je bila zgrajena v letih 1900 

in 1901, le dve više ležeči hiši sta bili 

zgrajeni leta 1911. Takrat je kolonija štela 

48 enojnih, pritličnih, štiristanovanjskih 

hiš, dve desetstanovanjski in samski dom. 

Skupno 212 družinskih stanovanj in kakšnih 

sto postelj za samske. Ob predpostavki, 

da je bila povprečna družina štiričlanska 

(predpostavka je zaokrožena močno 

navzdol), je kolonija nudila domovanje 

tisoč ljudem. 

Arhitektura žabjevaških hiš je popolnoma 

brez posebnosti, brez avtohtonih atributov, 

na etnološki poti pa predstavlja šesti tip 

kolonijskih »hauzov«. 

V Žabji vasi se naša pot skorajda že 

izteče, le še do rudniške uprave, generatorja 

gospodarskega dogajanja zadnjih dvesto let, 

nas vodi zemljevid. Zadnja informacijska 

tabla nas seznani z lastniki in upravljavci 

rudnega bogastva od odkritja premoga do 

Zakona o postopnem zapiranju Rudnika 

Trbovlje-Hrastnik. 

Tako, pa smo nazaj! Kraj in čas se 

ponovno ujemata. 

Srečno! 


Industrijska dediščina 

Tadeja Bučar 

Zgodbe, ki nas 

nosijo 

Spomeniki spominov. Krojači usode. Kruh in palica. Stvarnik in njegov 

konec. Tovarištvo, sindikalni domovi, soseske in nohšiht. Kozarec olja ali 

ščepec soli, ki ga je ravnokar zmanjkalo. Roke, oblez, blato, šmir, ropot, 

kameradi, veselice. Športni klubi. Avtobus. Erotični koledar. Boni za malico. 

Popust v blagovnici. 

Te podobe so moje. V njih vidim sebe. 

Vse to sem jaz. Moj vonj, hlad, pot, moja 

strast, žalost, odtujenost in tisti zrak, ki 

me tišči k tlom. Vidim poljube, ki so mi iz 

jame prihajali na usta, ko se je delal dan. 

Otopelost, praznino in nedeljske goveje 

juhe. Pogledi so neverjetno tihi. Vse skupaj 

me pomirja. Najbrž se zato knapi na vseh 

fotkah smejijo. 

Prvič sem za knape slišala od stare mame, 

ki mi je pripovedovala, da je na Gujdi rinila 

cicke. In da so cicke prišle iz jame, v njih je 

bil kuolm, ki so ga nafilali knapi pod zemljo. 

Mogoče je taista zgodba premamila mojo 

sestro, da je iz trboveljske gimnazije prebegnila 

v rudarsko šolo. Drugega neposrednega stika 

s knapovščino v naši družini žal nimamo. 

Smo bolj iz Strojne in Cementarne. Moj prvi 

fant je bil knap. Delal je v hrastniškem šohtu. 

Od mene je vstajal ob štirih zjutraj, da je šel 

na avtobus. Smo pa pred vrati doma imeli 

kuolmkišto. Bila je priročna. Pod njo sem v 

najstniških letih skrivala cigarete, ki jih je 

enkrat sosedova pudljica izbezala ven in tako 

ukinila skrivališče. Po tem incidentu sem 

cigarete skladiščila doma, saj niso bile več 

moje, ampak od prijateljice. 

Tudi zasavska industrijska dediščina 

menja obliko, ker se vse spreminja. Danes 

je takšna, kot jo kažejo ustvarjalci razstave. 

Uprizarjajo dokument nekega časa, ki ga 

ni več. Malo jih je, ki še mahajo s krampi. 

Ostajajo spomini in rojevajo se nove 

podobe. Jedro, jasno, ostaja isto. Dokler 

bodo ljudje, bodo te podobe živele. Čutim 

vonj po žveplu, brezskrbnost in spomine. 

Dviguje mi kocine. Ko naredim korak vstran, 

zagledam industrijsko glasbo, futurizem, 

nadrealizem, avantgardo, heavy metal in 

Terminatorja. Naša industrijska dediščina 

ima pač ogromno posnemovalcev, kaj češ. 

Isti motiv z neskončnih perspektiv. 

Pripovedovali so mi, kako je ljudi v jami 

ubilo. Nekoga je potegnil nek stroj in ga je 

zmlelo, tako da so preostanek šihta prebirali 

delčke njegovega telesa od premoga. Potem 

so se ga napili. Povsem drugače pa se 

spominjam termoelektrarne. Zgolj tri stvari 

so: raufnk, Iztok Kovač, ki pleše na raufnku, 

in referendum, seveda. Ta zasavski industrijski 

mastodont mi očitno ni zadal močnejših 

emocionalnih vezi. Me pa raufnk vedno znova 

fascinira. Sploh takrat, ko si v Retju ali na 

Kumskem, v višini z njegovim vršičkom. 

Je pa to precej neugodno za okolje. Vršiček 

raufnka v tej višini, to imam v mislih. Ne vem, 

kaj je danes še dobrega na teh industrijskih 

spomenikih? Ne vem. Zgodbe o ohranjanju 

delovnih mest mi pač ne pijejo vode. So pa 

ti objekti zagotovo zelo fotogenični. Imamo 

dokaze. 

Si, kjer so tvoje korenine. Si, po čemer 

diši tvoja zgodovina. Združujejo nas 

zgodbe, ki nam na odru pletejo skupne 

spomine. Kot bi nekdo odgrnil zaveso, 

da ti pokaže drevo, ki ga gledaš že vse 

življenje in si že zdavnaj pozabil nanj. 


Hrastnik. Jernej Biderman: Jama I. 


Hrastnik. Andrej Zdovc: Kabelski razvod 

Zgodbe, ki nas nosijo • stran 26

V Fotoklubu Hrastnik so pred dvema 

letoma rekli, da je dolgočasno, ker vsako 

leto razstavljajo na prosto temo. Preveč 

svobode, hočemo ukaz, zapovedano temo. 

In so se vrgli v jamsko temo. Je treba 

poslikati rudnik, dokler ga ne zaprejo. 

Ampak rudnik pri nas nima mej in so 

zato dodali elektrarno pa kolonije pa 

druge fabrike… 

Tako je od decembra v Hrastniku 

postavljena prva v seriji razstav fotografij 

Zasavska industrijska dediščina. 34 

fotografij iz aparatov Jerneja Bidermana, 

Tomaža Gnusa, Matjaža Kirna, Matevža 

Kostanjška, Urše Prosenc, Lucije Senčar, 

Simona Tanška, Andreja Zdovca in Vinka 

Žagarja. 

Na naslednji razstavi, čez leto, se jim 

bo morda pridružil še kdo, koga verjetno 

ne bo več zraven. Tako to gre. Predlani 

so poslikali rudnik in elektrarno, lanska 

zvezda je jama Ojstro, čakajo še kemična 

in steklarna, radeška papirnica, litijska 

predilnica, stara Varnost v Zagorju. Načrt 

je približen: tovarna več ali manj, leto gor 

ali dol. Nazadnje bo knjiga, monografija, 

in v njej bodo zamrznili čas. 

R.R. 

Podobe na fotografijah so koščki vseh nas. 

Zasavcev. Lahko jih spomeniško zaščitimo. 

Marketinško zapakiramo njihovo pojavnost in 

jih vključimo v turistično ponudbo Slovenije. 

Edinstveni zabaviščni park. Na koncu ogledne 

ture bo ljubka trgovinica s spominki. Lahko 

boš kupil malega knapčka, fosforescentno 

knapovsko brljivko ali kos polakiranega 

rjavega premoga, ki je ugonobil sosedo za 

tekočim trakom. Lahko boš kupil razglednice 

iz fotografskega cikla Zasavska industrijska 

dediščina. Lahko pa se boš le sprehajal med 

zgodbami, ki nas nosijo. Fotografiranje in 

snemanje bo dovoljeno. 

Zasavci smo drugače med boljšimi 

samomorilci. Imamo privlačen dialekt. 

Nekaj svetovnih prvakov in ultraekstremnih 

dosežkov. Odlični smo v umetnosti, 

neprekosljivi v tovarištvu na število 

prebivalstva in na kvadratni meter. Ženske 

smo podvržene ginekološkim težavam, 

moški pa so podvrženi alkoholu. Med 

boljšimi smo tudi po številu ljudi z rakavimi 

obolenji. Čezmerna telesna teža nam 

povzroča zdravstvene preglavice. Radi ga 

žuramo, imamo debelo kožo, smo deloholiki 

in nerazumljivo pripadni. Načeloma smo 


Hrastnik. Andrej Zdovc: Energetika 

vedno zanimivi in nas imajo povsod radi. 

Najbolj znani smo po preklinjanju. 

Za občutek domačnosti gre. Brez strahu 

in nič neznanega ni v teh fotografijah. 

Varno je. Nič nevednosti in minutko odtod 

je gozd. Podobe imajo obraze, mravljišče je 

mirno, soočenje naporno. 

Tu sem doma. 


Hrastnik. Andrej Zdovc: Postrojenje 


Hrastnik. Matjaž Kirn: Njiva 

Zgodbe, ki nas nosijo • stran 27

Ekološka raziskava 

Dejan Zupanc 

Vplivi okolja na 

zdravje ljudi 

V začetku leta so sodelavci Zavoda za zdravstveno varstvo Celje predstavili 

ugotovitve raziskave Proučevanje vpliva okolja na pojav določenih bolezni in 

povečano stopnjo umrljivosti prebivalcev na območju občine Zagorje ob Savi. 

Naročnik raziskave, Občina Zagorje ob Savi, je z njo želela pridobiti podatke 

in objektivno oceno ogroženosti prebivalcev posameznih delov občine zaradi 

škodljivih dejavnikov okolja. 

Na predstavitvi se je zbralo kakšnih 

šestdeset ljudi, ki so z zanimanjem spremljali 

razlago metodološkega pristopa raziskave 

in predvsem njenih rezultatov, ki kažejo, 

da bivanje na določenih območjih občine 

povečuje tveganje za razvoj kroničnih 

obolenj dihal pri otrocih in morda tudi za 

razvoj nekaterih rakastih bolezni. 

Rezultate raziskave je predstavil Ivan Eržen z Zavoda 

za zdravstveno varstvo Celje 


Pogostejša kronična obolenja dihal 

otrok 

V raziskavi so zagorsko občino glede 

na hidrometeorološke podatke in stanje 

onesnaženosti zraka razdelili na dve 

območji: na bolj onesnažen vzhodni 

del, kamor sodijo krajevne skupnosti 

Franc Farčnik, Jože Marn, Kisovec- 

Loke, Ravenska vas in Rudnik-Toplice, 

ter na čistejši zahodni del s Čemšenikom, 

Izlakami, Kotredežem, Mlinšami, Tirno in 

Šentgotardom. Proučevali so razširjenost 

kroničnih obolenj dihal pri otrocih, 

vključenih pa je bilo 560 otrok, ki obiskujejo 

prvi, drugi, tretji ali četrti razred osnovne 

šole, oziroma njihovih staršev. 

Rezultati med zajeto populacijo kažejo, 

da med otroci iz vzhodnega dela občine 

obstaja kar 3,5-krat večje tveganje, da obolijo 

s kroničnim bronhitisom, kot pri otrocih iz 

zahodnega dela zagorske občine. Tveganje 

v primeru astme je 1,3-krat večje, tveganje 

v primeru alergičnih obolenj zgornjih dihal 

pa 1,6-krat večje med otroci iz vzhodnega 

dela zagorske občine, če jih primerjamo z 

otroci v zahodnem. 

Razlike pri umrljivosti in rakavih 

obolenjih 

Analize umrljivosti na območju občine 

Zagorje ob Savi kažejo, da so stopnje 

starostno standardizirane umrljivosti 

po skupinah bolezni, ki jih opredeljuje 

mednarodna klasifikacija bolezni, povsod 

višje od povprečnih v regiji, v primeru 

dihal in obtočil pa tudi od povprečnih v 

Sloveniji. 

V okviru raziskave so proučevali še 

obolevnost za rakom v obdobju dveh 

zaporednih desetletnih obdobjih (1984- 

1993 in 1994-2003). Na podlagi te analize 

lahko ugotovimo, da je bila pojavnost 

rakavih bolezni v primerjavi s Slovenijo tako 

med žensko kot moško populacijo v prvem 

obdobju večja, statistično povečano tveganje 

pa so raziskovalci opazili pri želodčnem raku 

pri moških ter pri raku debelega črevesa in 

danke pri ženskah. V obdobju 1994-2003 se 

je tveganje za kateregakoli raka v Zagorju 

približalo tveganju, kakršno je značilno za 

celotno Slovenijo. 

Razširjeni rezultati raziskave kažejo, 

da ostajajo ključnega pomena za zdravje 

prebivalcev visoke koncentracije žveplovega 

dioksida, ki so bile na območju občine 

Zagorje ob Savi izmerjene v zadnjih dveh 

desetletjih. Ob tem je območje prekomerno 

onesnaženo tudi z inhalabilnimi prašnimi 

delci, sklepati pa je mogoče, da so v zraku 

prisotne še druge škodljive snovi, katerih 

vsebnosti in koncentracij se v vdihanem 

zraku, žal, še ne meri. 

Zasavska raziskava izpred nekaj let 

Ena izmed slabosti raziskave razširjenosti 

kroničnih obolenj dihal pri otrocih je bila 

premajhen vzorec, zato rezultati niso 

statistično značilni. To slabost bi odpravilo 

že, če bi raziskavo razširili na celotno 

Zasavje. 

Za regijo je podjetje Erico iz Velenja 

v preteklosti že izdelalo obsežno študijo 

Onesnaženost okolja in naravni viri kot 

dejavnik razvoja v zasavski regiji. Rezultati 

te študije nazorno prikazujejo, da spada 

Zasavje med najbolj degradirana območja v 

Sloveniji, in da je to posledica dolgoletnega 

onesnaževanja in nalaganja onesnažil 

industrije, ki je skoncentrirana na tako 

majhnem območju, ter reliefnih razmer, ki 

omejujejo samočistilne sposobnosti okolja, 

saj so tri ozke doline slabo prevetrene. 

Omenjena raziskava, ki je potekala med 

leti 1997 in 2001, je pripeljala do ugotovitve, 

da je zrak v Zasavju kritično onesnažen 

z žveplovim dioksidom. Tu se je stanje 

zaradi delovanja razžvepljevalne naprave 

v Termoelektrarni Trbovlje že izboljšalo. 

Vplivi okolja na zdravje ljudi • stran 28

Nadalje je ugotovila, da je zrak poleg 

žveplovih in dušikovih oksidov onesnažen 

tudi s težkima kovinama, svincem in 

kadmijem, ki se nalagata v okolju in imata 

dolgo razpolovno dobo. Tla so prekomerno 

onesnažena s fluoridi, talijem, vanadijem, 

arzenom, nikljem in bakrom. Avtorji študije 

so navedli še, da je na celotnem območju 

Zasavja prisotnih tudi več drugih onesnažil, 

na primer ozon in vodikofluoridi, ki 

povzročajo večkratne učinke oziroma 

poškodbe na vseh segmentih okolja. Hkrati 

so dodali, da je posamezne vplive onesnažil 

v naravnem okolju nemogoče natančno 

opredeliti, ugotovitve pa kažejo, da se 

negativni vplivi seštevajo. 

Sklepna ugotovitev razprave je bila, da je 

onesnaženost okolja pomemben omejitveni 

faktor razvoja v regiji, zlasti v občinah 

Trbovlje in Hrastnik, zato mora vnašanje 

novih tehnologij in dejavnosti izhajati tudi 

iz omejenih samočistilnih zmogljivostih 

okolja. 

Začetki protestov proti onesnaževanju 

V Zasavju so se različni upori proti 

onesnaževanju začeli že dolgo tega. Če je 

cilj današnjih predvsem odprava oziroma 

zmanjševanje onesnaževanja, je bil cilj 

najstarejših zagotoviti si odškodnino. 

Trije posestniki s Sv. Urha, današnje 

Ravenske vasi, so že leta 1940 zahtevali 

komisijski pregled ter ugotovitev škode, ki 

sta jo povzročali trboveljska elektrarna ter 

tovarna cementa. Komisija je ugotovila, da 

se sledi cementarniškega prahu pojavljajo 

»tudi v pitni vodi, ki je zaradi tega neprimerna 

za pitje in napajanje živine.« Kmetje so se 

individualno dogovarjali z onesnaževalci 

ter prejeli določene odškodnine. 

Protesti v različnih oblikah in predvsem 

katastrofalno stanje okolja v savski dolini so v 

sedemdesetih letih prinesli gradnjo visokega 

elektrarniškega dimnika, ki je razbremenil 

samo dolino, na udar pa so prišla nekatera 

višje ležeča naselja. Pomemben prispevek 

k izboljšanju zraka pa pomenijo tudi 

gradnje mestnih toplarn v vseh treh mestih, 

opuščanje z žveplom bogatega premoga kot 

vira toplote, plinifikacija. Odločitve za te 

ukrepe so bile v precejšnji meri povezane 

z javnimi pritiski in prvič zdravniškimi 

študijami s strašljivimi ugotovitvami. 

Pediatri trboveljske bolnišnice so namreč 

leta 1985 javnosti predstavili ugotovitve 

svojih študij o vplivu onesnaženega 

zraka na obolenja otrok v Zasavju. Prvim 

ugotovitvam so kmalu sledile vedno nove, 

zato lahko trdimo, da so bila prav zdravniška 

spoznanja svojstven mejnik pri ekološkem 

ozaveščanju ljudi v regiji. 

Pravica živeti v zdravem okolju 

Zadnji premik se dogajajo v najnovejšem 

času, saj so veliki industrijski onesnaževalci 

prisiljeni sprejeti strožje okoljevarstvene 

normative, kar se odraža tudi v precejšnjih 

vlaganjih v varovanje okolja. Znova pa so 

se okrepili pritiski posameznikov in civilnih 

združenj –predvsem v povezavi s poskusom 

umeščanja centralne sežigalnice odpadkov 

v kompleks elektrarne ter z delovanjem 

cementarne v Trbovljah. Pobudi civilne 

se vse pogosteje pridružuje tudi strokovna 

javnost, čeprav so, po mojem mnenju, 

odzivi prebivalstva še vedno precej medli. 

Kljub temu sem prepričan, da različne 

aktivnosti pripomorejo k bolj kritični presoji 

dogodkov, ki se odvijajo v naši okolici, 

predvsem pa spodbujajo vključevanje 

posameznikov in civilnih združenj v procese 

odločanja o pomembnih vprašanjih našega 

bivanja. Nenazadnje Aarhuška konvencija 

kot prva mednarodna pogodba zagotavlja 

Beseda ekologija in različne izpeljanke 

se pojavljajo na vsakem koraku, hkrati pa 

se pojavlja tudi njihova zloraba. Beseda je 

sestavljena iz grških besed oikos in logos, 

njen dobesedni prevod pa pomeni nauk o 

naravnem domu. Sam pojem je relativno 

mlad, saj se je pojavil šele v sredini 

prejšnjega stoletja. 

varstvo pravice vsakega posameznika, da 

živi v zdravem okolju, hkrati pa omogoča 

sodelovanje pripadnikov civilne družbe v 

procesih sprejemanja odločitev. 

Da bo posameznik lahko odigral vlogo 

aktivnega dejavnika na področju varovanja 

okolja, je potrebno njegovo vključevanje 

v iskanje rešitev, država pa civilni družbi 

zagotoviti te temeljne pravice. Aarhuška 

konvencija, ki jo je med drugim potrdil tudi 

slovenski parlament, zato pomeni dobrodošlo 

obliko pritiska, da se izboljša delovanje 

obstoječih institucij na področju varstva 

okolja, spodbuja pa tudi uvajanje novih 

življenjskih stilov, ki so v skladu z načeli 

trajnosti. 

Če se na koncu vrnem k zadnji raziskavi, 

ki jo je Zavod za zdravstveno varstvo 

Celje opravil v Zagorju. Na predstavitvi 

rezultatov smo bili seznanjeni tudi z 

možnostmi za nadaljevanje raziskave, ki naj 

bi vključevala opredelitev možnih virov in 

vrste onesnaževanja zraka ter nazadnje tudi 

izdelavo katastra največjih onesnaževalcev 

v Zasavju. Vodstvo zagorske občine je že 

izkazalo pripravljenost, da se raziskave na tem 

področju nadaljujejo, hkrati pa obljubilo, da 

bo pozvalo vodstvi trboveljske in hrastniške 

občine, da raziskave in zatem iskanje skupnih 

rešitev razširijo na vso regijo. 

Vplivi okolja na zdravje ljudi • stran 29

Jure Tori 

Katra Hribar 

Drugačen 

Jure Tori je drugačen – na pogled, na posluh in navznoter. A pravi, da o 

sebi nerad govori, ker to ni dobro. Govori pa o drugih – predvsem o tistih, ki 

mu veliko pomenijo, o družini in Ljubezni z veliko začetnico. Ker je Ljubezen 

»…prvi pogoj za obstoj in razvoj.« Brez ljubezni ne bi bilo Jureta, niti njegove 

glasbe, saj brez Ljubezni ne bi zbral dovolj moči za avanturo s harmoniko. Za 

ustvarjanje in iskanje navdiha, za nastop pred množico oči in ušes. 

Tori: To sem jaz. Glasba je nastajala v 

meni. Igral sem čisto tako, kot sem čutil. Brez 

kalkuliranja in razmišljanja, kako bo vse 

skupaj izpadlo. Moje pesmi so intimne, igrive, 

polne emocij. Igram to, kar sem. 

Od kod želja in ideja za samostojno 

glasbeno pot? 

Kakšno vlogo ima v tvojem življenju 

glasba? 

Tori: Odraščal sem z glasbo in s športom. 

Od obeh sem se veliko naučil, kar mi še danes 

pride zelo prav. Z glasbo pa sem se poistovetil. 

Življenja brez glasbe si ne predstavljam, čeprav 

z glasbo ni vedno enostavno. Je pa zabavno. 

Glasbeniki so največkrat zahtevno 

glasbeno občinstvo… Kakšno glasbo 

poslušaš ti? 

Tori: Poslušam bolj malo glasbe. Tišina 

zdravi. Velikokrat si igram sam. Odvisno od 

razpoloženja in danega trenutka. Po težkih 

koncertih, ki me izčrpajo, se na poti domov 

najraje sprostim ob dobri slovenski rock glasbi. 

Radijske postaje ponoči predvajajo bistveno 

boljšo – in predvsem slovensko – glasbo kot 

podnevi. 

Kaj meniš o zasavskih glasbenikih, 

posameznikih in skupinah, ki so zasloveli 

pri nas ali celo v tujini? 

Tori: Zasavske skupine ali posamezniki, 

ki so se uveljavili v slovenskem glasbenem 

prostoru ali celo v tujini, sodijo po kvaliteti v 

sam svetovni vrh. Takšno je moje mnenje. Na 

poti do tja je namreč ogromno najrazličnejših 

ovir. Zato največkrat, žal, pride do stagniranja 

ali celo razpada skupine že na poti do tja. Na 

koncu ostanejo le tisti, ki nič ne pričakujejo. 

Predvsem manjka finančna podpora in 

podpora občinstva – obilo obojega bi pot v 

glasbeni vrh precej olajšalo. 

S katerim domačim in tujim glasbenikom 

oziroma glasbenico bi najraje sodeloval? 

Tori: Trenutno sodelujem z ljudmi, s 

kakršnimi bi si vsakdo želel. Orlek, Ewald 

Oberleitner in Bogdana Herman me ves čas 

gradijo. Mogoče bi bil vesel igranja s Tomom 

Waitsom. 

Kako bi opisal glasbo, ki jo igraš kot 

samostojni izvajalec in ne član skupine 

Orlek? 

Tori: Kar zgodilo se je. Že dolgo sem čutil 

potrebo po »več«. A si nikoli nisem mislil, da 

bom samostojno nastopal. Nisem imel želje in 

poguma. Zdaj, ko se je zgodilo, sem srečen. 

Kje najdeš navdih, ideje in tudi motivacijo 

za ustvarjanje glasbe? 

Tori: Najboljši navdih je tisto, kar najbolj 

občutiš. Če znaš pravi čas spremeniti svoje 

občutke v glasbo, je to zelo lepo. Tudi solz ne 

manjka. Včasih so prišle na dan tri pesmi, 

potem pa eno leto nič. Če bi delal na silo, 

bi lahko vsak dan napisal nekaj »pesmic«. 

»Pesmic«! Tako kot dela večina! 

Zakaj si med vsemi mogočimi 

inštrumenti, ki jih lahko igramo ljudje, 

izbral ravno harmoniko? 

Tori: Je nežnejša od klavirja in bolj 

življenjska od hammond orgel – tudi ta dva 

inštrumenta igram. Za razliko od njiju jo 

bolj čutim, tudi fizično. Je del mene. Važen je 

pristop, dotik, gib… 

foto Ivan Zupič 

Biografija 

• Jure se je rodil leta 1975 v Trbovljah 

• pri sedmih letih, leta 1982, je začel obiskovati glasbeno 

šolo 

• postane soustanovitelj in član glasbene skupine Orlek 

• od leta 1989 pa vse do danes: 

• je z Orleki je prepotoval dobršen del sveta in nastopil na 

odrih držav, ležečih na vseh petih kontinentih 

• sodeloval je z različnimi glasbeniki in drugimi ustvarjalci 

(En Knap, Hiša, Bluesteam, Pax, Jadranka Jankovič, 

Ewald Oberleitner, Bogdana Herman…) 

• piše glasbo in z avtorskim delom izraža svojo osebnost 

• leta 2006 izide zgoščenka (Jure Tori in Ewald Oberleitner 

– Odsev spomina/Reflection of Memory), ki je Juretov 

prvi samostojni glasbeni projekt 

Ewald Oberleitner in Jure Tori 

Drugačen • stran 30

Kako gledaš na trend uvajanja harmonike 

v slovensko popularno glasbo? Pojavil se 

je »turbofolk« s skupinami, kot je Atomik 

Harmonik, na drugi strani pa »resnejše« 

glasbene skupine s pomočjo harmonike 

ustvarjajo etno glasbo, na primer Terra folk 

z Markom Hatlakom… 

foto Matevž Kostanjšek 

Tori: Trenutno je trend harmonike res 

vsesplošen. Ne samo v »turbofolk« glasbi. Tudi 

resnejši izvajalci so se pri nas pojavili šele v 

zadnjem času. Vsak dela, kar mu leži. Zato 

se tudi razlikujemo med seboj. Če se poglobim 

v karakterje, se ne bi z nobenim izmed njih 

poročil, pa tudi mene najbrž ne bi nihče vzel 

za ženina. 

Meniš, da si medijsko prepoznavna 

oseba? 

Tori: Malo se čuti, da me nekateri ljudje 

prepoznajo. 

Te to moti? 

Tori: Nikakor ni moteče, prej obratno. 

Spodbudno. 

Osnovno šolo je obiskoval v Zagorju, končal je Srednjo šolo tiska in 

papirja v Ljubljani, se vpisal na Visoko šolo za tekstilstvo in grafiko, kjer 

v velikih presledkih že kar nekaj časa pripravlja diplomo. Bo, kadar bo. 

Poleg obveznega osnovnošolskega izobraževanja in nadaljnjega 

srednjega in univerzitetnega šolanja je obiskoval tudi glasbeno šolo 

– vpisal se je pri sedmih letih na pobudo staršev – kjer je skupaj z 

desetimi vrstniki drgnil tipke inštrumentov in notno črtovje. Najprej je 

igral kljunasto flavto, potem pa je presedlal na harmoniko. Danes poleg 

tega inštrumenta igra še klavir in hammond orgle. 

Vsekakor je glasbenik po duši in genih – rasel je v glasbeni družini. 

Kakšna pa bo družina, ki si jo bo sam ustvaril, še ne ve. Glavno, da bo 

vzdušje v njej ljubeče in toplo. 

Kakšno mesto pa ima v tvojem življenju 

ljubezen? 

Tori: Ljubezen je zame prvi pogoj za obstoj 

in razvoj. Brez nje ne bi bilo mene, ne moje 

glasbe. 

Ali ljubezen vpliva na tvoje glasbeno 

delovanje, ustvarjanje? 

Tori: Seveda vpliva. Brez moje Ljubezni ne 

bi nikoli zbral dovolj moči, da bi si upal na 

takšno avanturo s harmoniko. 

Si zadovoljen s svojim življenjem ali pa 

bi kaj v njem spremenil, izbrisal? 

Tori: Takšen, kot sem, sem. Če se veseliš 

sonca, dežja, dneva, teme, druženja in samote, 

potem nimaš česa spreminjati. Imam vse. Če 

se mi bodo dogajale neprijetnosti, se bodo 

dogajale z razlogom. Torej se morajo zgoditi, 

tudi če tisti trenutek, ko se bodo pojavile, nad 

njimi ne bom najbolj navdušen. 

Kako si predstavljaš sebe in svoje 

življenje čez nekaj let? 

Tori: Kar se tiče glasbe, nimam nobenih 

načrtov, razen enega – še naprej slediti svojim 

občutkom. Kakor tudi sicer v življenju, ki 

ga iz dneva v dan bolj cenim in se vztrajno 

soočam s svojimi strahovi. Redno se gibam in 

se poskušam čim bolj zdravo prehranjevati. 

Zdi se, kot da se pripravljam na najlepši del 

svojega življenja. Želim si še več stika z naravo 

in, seveda, lastno toplo družinsko življenje. 

Diskografija 

samostojno: 

• Jure Tori in Ewald Oberleitner – Odsev 

spomina / Reflection of Memory 

(2006) 

Orlek: 

• Ajmoht (1994) 

• Adijo knapi (1996) 

• Bunkovc partyja (1996) 

• Salamurca (1998) 

• ruker (1999) 

• TETovirani (2001) 

• Orlek Express (2004) 

Hiša: 

• Silicijevo nebo (2002) 

Crazed Farmers: 

• Because (2006) 

Drugačen • stran 31

Evropska prostovoljna služba 

Polona Siter Drnovšek 

Resnično Evropa 

brez meja 

Skrajni čas je, da si na steno pisarne namestim dober zemljevid Evrope. In si 

priskrbim zastavice, da jih bom zapičila noter – kot so včasih počeli zavojevalci. 

No, ne počutim se ravno zavojevalsko, da ne bo pomote. Čutim pa, da Evropa 

postaja moj dom. In zastavice bodo na mestih, kjer imam sorodnike. 

Verjamem, da si takšne občutke delim z mojimi sodelavkami in sodelavci, 

prostovoljkami in prostovoljci ter vsemi, ki zahajajo v Mladinski center Trbovlje. 

Sodelovanje med organizacijami in posamezniki iz Evrope, ne le Evropske 

unije, je naša vsakdanjost. Za nas evropska skupnost narodov ni abstrakten 

in oddaljen pojem. 

V času, ko pišem ta članek, pričakujemo 

obisk manjše skupine Ircev, naših prijateljev 

s poletne mladinske izmenjave. Družbo nam 

bodo delali krajši čas, za razliko od Sophie 

Breuker, ki prihaja za tri tedne, da se bo v 

Trbovljah učila sodobnega plesa in giba. Že 

v začetku februarja pa se nam je pridružil 

Francoz Guillaume Le Négaret. Morda se 

spomnite španskega mladeniča z imenom 

Javier López Peris, ki je pri nas opravljal 

prostovoljno delo od lanskega februarja do 

novembra? Marca na njegovo mesto prihaja 

Volkan Pirinççi iz turškega Istambula. 

Vendar nismo le gostitelji. Februarja in 

marca pošiljamo na Finsko dve prostovoljki, 

Tesso Adamič in Sašo Medved. Pisma 

s Finske bosta za naš mesečnik Budilka 

pošiljali pol leta. 

Evropska prostovoljna služba 

Sophie, Guillaume, Javier, Volkan, Tessa 

in Saša imajo vsaj dva skupna imenovalca: 

Evropsko prostovoljno službo in Mladinski 

center Trbovlje, kjer namenjamo veliko 

pozornosti mednarodnim projektom in 

mobilnosti mladih. Mobilnost je namreč 

tisti dejavnik, ki vnaša svež veter, odpira 

glave in srca, daje polet za razvoj novih 

idej, briše meje ter širi obzorje. Vsi projekti 

mobilnosti imajo na organizacije in 

posameznike pomemben vpliv, še posebej 

to velja za Evropsko prostovoljno službo, 

ki preko skupnega dela globoko poveže 

posameznike, organizacije in lokalno 

okolje. 

Evropska prostovoljna služba je 

akcija v okviru evropskega programa 

Mladi v akciji. Mladim od 18. do 30. leta 

omogoča, da za obdobje od treh tednov 

do enega leta postanejo prostovoljci v 

drugi državi. Njihovo delo lahko poteka 

na različnih področjih: v umetnosti in 

kulturi, pri aktivnostih z otroci, mladimi ali 

ostarelimi osebami, pri varovanju kulturne 

in zgodovinske dediščine, v športnih in 

prostočasnih aktivnosti, na področju civilne 

zaščite. 

Akcija je zasnovana tako, da 

mladim zagotavlja neformalne izkušnje 

medkulturnega učenja, podpira razvoj 

lokalnih skupnosti, spodbuja oblikovanje 

novih partnerstev in izmenjavo dobrih 

zgledov. Vsak projekt je trikotnik, katerega 

oglišča so prostovoljec, pošiljajoča in 

gostiteljska organizacija. Vsi projekti 

so neprofitni, prostovoljci pa imajo 

zagotovljena sredstva za potovanje v 

gostiteljsko državo, za nastanitev in 

prehrano, za zdravstveno zavarovanje in 

žepnino. Prostovoljni predhodno opravijo 

tudi posebna usposabljanja glede na vsebino 

projekta, nadalje jezikovna usposabljanja, če 

so potrebna, ter so deležni osebne podpore 

in mentorja v pošiljajoči in gostiteljski 

organizaciji. 

Tako o Evropski prostovoljni službi 

pravijo dokumenti. Kaj pa informacije iz 

prve roke? 

Javier in Guillaume 

Javier, ki je v našem centru deset 

mesecev sodeloval pri mladinski televiziji, 

pisal za mesečnik, urejeval spletne strani 

in skrbel za video in foto arhiv, je na 

vprašanje, kaj je tisto najpomembnejše, 

kar mu je dala tovrstna izkušnja, odgovoril, 

da je to samospoštovanje. »Zdaj se čutim 

sposobnega, da uresničim karkoli. Premagati 

sem moral mnogo težavnih situacij, takšnih 

pač, na katere lahko naleti vsakdo, ki gre za 

dalj časa v tujino, se sreča s tujim jezikom 

in kulturo.« 

Podobno je tudi mnenje Guillauma, ki je 

ravno takrat kot Javier v Trbovljah opravljal 

prostovoljno službo v mladinskem centru 

v finskem podeželskem mestu Lapua. Za 

največji rezultat svojega bivanja in dela na 

Finskem je označil zaupanje vase in svoje 

sposobnosti. Poleg znanja angleščine. 

Kot bi pripovedoval anekdoto pove, da 

ko je lanskega februarja izstopil z vlaka in 

obstal pred svojimi gostitelji, ni znal reči 

niti »Hello, I am Guillaume from France«. 

Danes se pogovarja v tekoči angleščini, kar 

mu »omogoča razumeti se s tujci in da je 

zanj zdaj njegova domovina brez meja«. 

Sophie 

Javier 

Prav jezikovne in kulturne ovire so 

očitno najtežje in rastejo premosorazmerno 

z razlikami med domovino prostovoljca 

in njegovo gostiteljsko državo. O razlikah 

med Irsko in Turčijo pripoveduje bivša 

prostovoljka Sophie: V Turčiji je toliko 

ljudi! Res, to je bil velik šok. Samo v Ankari 

je pet milijonov ljudi, toliko kot v vsej Irski! 

Najtežje pa je bilo, da zaradi neznanja 

jezika nisem mogla stopiti v stik z drugimi 

mladimi, saj večina ne zna angleško, jaz pa 

ne turško. Na žalost mi moja gostiteljska 

organizacija ni zagotovila učenja turškega 

jezika.« 

Resnično Evropa brez meja • stran 32

Sophie je zaradi prevelikih razlik med 

pričakovanim in uresničenim projektom 

predčasno zaključila svojo prostovoljno 

službo. Nobena organizacija, ki dela s 

prostovoljci, ni idealna. Zato je pomembna 

priprava projekta in čim več stikov med 

vsemi tremi partnerji še pred začetkom 

projekta. Prostovoljci se morajo zavedati 

svojih pravic in dolžnosti. »Čeprav sem svoj 

projekt predčasno končala, bi šla še enkrat, 

če bi dobila novo možnost. Naučila sem 

se toliko o sebi, kako reagiram, kaj imam 

rada, naučila pa sem se tudi mnogo o zelo 

drugačni kulturi. Bilo je težko, a čudovito,« 

je še dodala Sophie. 

Volkan 

Morda se bo kdo, ki je pregovorno 

slovensko skromen, vprašal, zakaj prav 

Slovenija, zakaj ravno Trbovlje. To 

vprašanje smo postavili Volkanu, ki bo od 

marca do decembra letos v Mladinskem 

centru Trbovlje opravljal prostovoljno 

službo. Njegov odgovor kaže, kako naj 

bi potencialni prostovoljci izbirali svoje 

projekte in gostiteljske organizacije. 

»Projekta nisem izbiral glede na državo, 

izbiral sem ga glede na temo in naloge. Ta 

projekt me je pritegnil, kar rad organiziram 

dogodke za mlade in ker me osrečuje, če 

lahko kaj naredim za druge ljudi. Hkrati 

bom kot mlad fotograf in amaterski režiser 

kratkih filmov lahko pri tem delu izkoristil 

tudi svoja znanja.« 

in zanimivo! Po daljšem premisleku sem 

ugotovila, da bi prostovoljna služba lahko 

pozitivno vplivala na oblikovanje moje 

samostojnosti, da bi tako pridobila nova 

uporabna znanja. Pol leta izolacije od 

okolja, ki mi nekako daje občutek, da ne 

napredujem in se ne udejstvujem, bo zelo 

dobro vplival na moje psihično počutje 

in napredek. Zelo rada delam z mladino, 

zato sem si tudi izbrala takšen projekt, 

spoznavanje drugih ljudi in njihove kulture 

pa je lahko navsezadnje tudi zabavno.« 

Tessa 

Guillaume 

Sophie 

Guillaume 

in Sophie 

Sophie in Guillaume sta bivša 

prostovoljca, ki sta ujela še zadnji vlak 

projekta Vložek v prihodnost, ki je bil ena 

od akcij leta 2006 končanega programa 

Mladina. Bivšim prostovoljcem je 

omogočal, da posredujejo svoje izkušnje 

ali spretnosti, ki so si jih pridobili med 

opravljanjem prostovoljne službe. Sophie 

bo večino projekta izvedla na Irskem, 

Guillaume pa bo ves svoj projekt, ki ga je 

poimenoval ARond The PICTure, izvajal 

v Sloveniji. Od februarja do prve polovice 

julija bo v mladinskih centrih v Mariboru, 

Laškem, Sežani in Trbovljah izvajal 

fotografske delavnice s klasičnim aparatom. 

Delavnice in uporaba opreme so za mlade 

brezplačne. Tema fotografij so predvsem 

mladi, njihove aktivnosti in okolje. Projekt 

se bo nadaljeval v Trbovljah z razvijanjem 

fotografij v temnici, postavitvijo razstave in 

objavo publikacije. 

Volkan 

Saša 

Saša 

Odločitev za prostovoljno službo je zelo 

osebna, lahko je plod dolgega razmišljanja 

ali hipna odločitev. Na njenem začetku pa 

mora biti, seveda, motiv. O svojih motivih 

je spregovorila Saša, ki bo v dneh, ko bo 

revija še dišala po tiskarski barvi, že letela 

svoji novi dogodivščini na proti: »Bil je 

lep jesenski, mislim da septembrski dan. 

Na faksu so mi že navsezgodaj zatežili z 

novico, da ne morem več koristiti pogojnega 

vpisa v višji letnik. Kakšne deset minut 

po odhodu s fakultete dobim sporočilo 

Mladinskega centra Trbovlje: ...če nimaš 

statusa, če pavziraš... pridi na predstavitev 

programa Evropske prostovoljne službe. 

Priletelo je kot strela z jasnega. Odšla sem 

na omenjeno predavanje in ugotovila, da 

lahko leto pavziranja preživim zelo koristno 

Tessa 

Saša si je za svojo polletno destinacijo 

izbrala mladinski center v Kokkoli, Tessa 

pa mladinski center v nekoliko manjšem 

Kauhajokiju. Ker je svojo zgodbo začela 

v februarju, že lahko govori o prvih vtisih: 

»Prva zanimiva izkušnja je bila že jutranja 

hoja v mladinski center. Zunaj je bilo 

namreč celih – 27 stopinj. Najprej sploh 

ne opaziš, kako mrzlo je, potem pa ti 

zmrznejo lasje, na trepalnicah se ti začno 

nabirati ledeni kristalčki. Zaradi mraza sem 

se navadila, da vsako jutro, ko prispem na 

cilj, najprej preverim, če se moj nos še drži 

obraza. Ljudje so na Finskem zelo prijazni. 

Res traja malo dlje, preden te spustijo v 

svoje življenje, ko pa se z njimi spoprijateljiš, 

tako tudi ostane. Vem, da tu nisem še dolgo, 

lahko pa že rečem, da svoje odločitve ne bi 

spreminjala.« 

Evropska prostovoljna služba je brez 

dvoma zgodba o uspehu; na ravni evropske 

zgodbe, na ravni partnerskih organizacij in 

na ravni vsakega posameznika, ki je ali je bil 

v njo vpet. Ali je lahko tudi zasavska zgodba 

o uspehu? 

Težko je držati glavo pokonci, če si brez 

službe, če ne veš, kaj bi študiral, če se ne 

uspeš vpisati v naslednji letnik. Težko je 

izstopiti iz tega kroga in reči: Hočem nekaj 

drugega! Mnogo lažje je sedeti v družbi 

enako mislečih in obupovati nad lastno 

usodo. Razlika med tistimi, ki uspejo 

narediti korak naprej in med tistimi, ki jim 

to ne uspe, je razlika med zmagovalci in 

poraženci. 

Resnično Evropa brez meja • stran 33

Kulinarična dediščina 

Bo zasavska 

Saša Ceglar 

jetrnica zaščitena? 

arhiv Center za razvoj Litija 

Center za razvoj Litija nadaljuje z aktivnostmi projekta Ohranjanje kulinarične 

dediščine Zasavja, ki sodi v program Regiomarket. Aktivnosti bomo izvajali tako 

na področju kulinarike, kjer bo poudarek na klobasi jetrnici, kot na področju 

turizma oziroma promocije območja. 

Zaščita tipičnega kulinaričnega izdelka 

regije – klobase jetrnice – je končni cilj 

našega projekta, ki zahteva vrsto predhodnih 

aktivnosti in precejšnja finančna sredstva. 

Zaščito podpirajo tako proizvajalci jetrnice 

kot zasavske občine, našo pobudo pa je 

podprl tudi etnolog Janez Bogataj, ki je 

Ocenjevanje jetrnic na Vidrgi 

sodeloval na okrogli mizi na 2. Zasavčevi 

klobasariji in bunkucariji. 

Na omenjeni prireditvi, ki se je zgodila 

19. januarja v gostišču Vidrgar, smo 

organizirali ocenjevanje vzorcev jetrnih 

klobas, ki jih je prispevalo štirinajst 

izdelovalcev, kar je za prvo takšno 

Regiomarket 

• namen pobude 

Interreg IIIB Območje 

Alp je promocija 

alpskega prostora kot 

konkurenčnega in 

privlačnega življenjskega 

in gospodarskega prostora 

v okviru policentričnega 

prostorskega razvoja 

Evropske unije 

• projekt obsega tri 

vsebinske sklope: hrana, 

storitve na področju 

turizma in gastronomije, 

obnovljiva energija 

• skupni cilj projekta je 

okrepitev regionalnih 

blagovnih znamk in 

regijskega marketinga na 

območju partnerskih regij 

• vsi partnerji izvajamo 

skupne aktivnosti, hkrati 

pa tudi lastne v pilotnih 

regijah 

• projekt se je začel marca 

lani,končan pa bo marca 

2008 

• v projektu sodeluje 

17 partnerjev (dva 

slovenska) iz sedmih 

evropskih držav 

ocenjevanje lepo število. Komisija pod 

vodstvom profesorja Božidarja Žlendra z 

Biotehniške fakultete je vzorce, ki so se po 

videzu, vonju, okusu in teksturi med seboj 

precej razlikovali, ocenila in štirim najbolje 

ocenjenim podelila bronasto medaljo. 

Primerjanje jetrnic je bil prvi korak na poti 

k njeni zaščiti, v nadaljevanju pa bo potrebno 

raziskati zgodovinske vire ter formalno 

organizirati zainteresirane proizvajalce, ki 

so nosilci zaščite. Za registracijo združenja 

proizvajalcev in za tehnični postopek 

zaščite, ki obsega tudi izdelavo elaborata 

o jetrnici, še iščemo finančna sredstva, saj 

teh aktivnosti ni dovoljeno financirati iz 

sredstev pobude Interreg. Tako bodo del 

sredstev morali zagotoviti sami proizvajalci 

in člani združenja, ki bo ustanovljeno za 

zaščito zasavske jetrnice, občine, ki pobudo 

podpirajo, pa možnost sofinanciranja še 

preučujejo. 

V letošnjem letu bomo jetrno klobaso 

promovirali v čim več medijih, organizirali 

bomo Dneve zasavskih jedi in izdali 

zgibanko z recepti zasavskih jedi in 

seznamom sodelujočih gostiln. 

Drugo področje dela pa je promocija 

območja Posavsko hribovje kot turistične 

destinacije, pri čemer bodo poudarjene 

zasavske kulinarične posebnosti. Regijo 

bomo predstavljali kot turistično zanimivo 

za obiskovalce iz vse Slovenije, med 

posebnimi razlogi za prvi in ponovne obiske 

pa je tudi kulinarika. 

S tem namenom bomo od maja pa do 

konca leta v okviru obstoječih prireditev 

v posameznih občinah izvedli vrsto 

enodnevnih turističnih dogodkov. Tako 

bomo učinkoviteje promovirali celotno 

območje kot tudi posamezne občine in 

njihovo ponudbo. 

Izdali bomo promocijsko zloženko z 

opisom izbranih dogodkov in prireditev, 

vključena pa bo tudi ostala turistična 

ponudba območja s poudarjenimi 

gastronomskimi posebnostmi. Ob promociji 

v medijih bomo organizirali še izobraževanje 

za ponudnike turističnih storitev, pripravili 

pa bomo tudi dva turistična paketa, ki bosta 

vključevala zasavsko kulinariko. 

Bo zasavska jetrnica zaščitena? • stran 34

Vox Humana 

Tina Leskovšek 

Volja, vztrajnost 

in zagnani 

prostovoljci 

Včasih, takole na hitro, se zdi, da živimo v norem svetu. Hodimo mimo 

ljudi, mimo obrazov in brez sramu ignoriramo njihova življenja. Strmimo daleč 

stran, v večja mesta, kjer je vse bolj bleščeče in pomembno, saj globalno 

nadvladuje lokalno. Pomemben je videz, pojavljanje v družabnih kronikah 

rumenih revij, slava, prestiž in zvezdništvo. 

tako v skoraj dve uri trajajočem programu 

navdušili domači pevski zbori, recitatorji, 

godalni orkester Glasbene šole Zagorje in 

ostali cenjeni umetniki. Na koncert je prišlo 

tisoč domačinov ter nekaj obiskovalcev iz 

drugih občin. Ker v nabito polni cerkvi ni 

bilo prostora za vse, so si mnogi koncert 

ogledali na velikem platnu pred cerkvijo. 

Del ekipe Vox Humana 

Zato sem bila toliko bolj navdušena, ko 

sem spoznala Vox Humano. Preproste fante 

in dekleta, ki se niso popolnoma izgubili 

v trendih današnjega sveta. Vox Humana, 

skupina študentov, absolventov, prijateljev, 

kolegov in znancev, se je na kup zbrala po 

principu snežne kepe. 

Manjša skupina krepkih fantov je šla 

pomagat starejši gospe sekat drva. Ker so 

se po končani akciji prav dobro počutili, saj 

so nekomu pomagali, se jim je utrnilo, da 

bi lahko naredili še kaj koristnega. In tako 

je padla ideja o dobrodelnem koncertu. Ker 

v Zasavju vsak pozna vsaj koga, ki pozna 

koga, če že ne vse, se je glas o dobri nameri 

hitro razširil, število članov Vox Humane 

pa je skokovito naraščalo, kot bi – koncertu 

naproti – kotalili kepo snega. 

Dobrodelni koncert 

arhiv Vox Humana 

In so se lotili dela. Prva točka: 

dobrodelni koncert za Zagorjane. Koncert, 

namenjen tistim ljudem in družinam, ki 

so potrebni pomoči. Tistim, ki ne zmorejo 

dnevno plačevati položnic, in tistim, ki jim 

trenutno ni lahko v življenju. Izključno za 

njih so v sodelovanju z Rdečim križem in 

Karitasom zbirali sredstva. Na pomoč so 

priskočili občina Zagorje, EVJ, Tiskarna 

Tori, ETV, Multima, Kumplast in mnogi 

prijazni posamezniki, brez katerih koncerta 

najbrž ne bi bilo. Največjo vlogo pa so 

odigrali zagnani prostovoljci, ki so poleg 

svojega prostega časa, energije in zvišanih 

telefonskih računov prispevali predvsem 

voljo, zagnanost in optimizem. 

Na dobrodelnem koncertu v Zagorju so 

Najlažje je bilo privabiti predsednika 

Dobrodelnosti so prisluhnili tudi 

nekateri znani in vplivni Slovenci. Tako so se 

dobrodelnega koncerta udeležili predsednik 

države dr. Janez Drnovšek, nadškof Alojz 

Uran ter evropski poslanec Lojze Peterle. 

Predsednik Drnovšek je v svojem govoru 

izrazil navdušenje nad dobrodelnostjo 

ter posluhom organizatorjev za težave 

sokrajanov. Poudaril je, da se nikoli ne 

ve, kdaj se sami znajdemo v situaciji, ko 

potrebujemo pomoč, kako pomembno je, 

da v takih trenutkih ne obupamo, saj se 

vedno najdejo dobri ljudje, ki so pripravljeni 

pomagati. 

In čeprav bi si mislili, da je bil najtežji 

del projekta pridobiti pomembne in vplivne 

goste, pa vodja projekta Mitja Adamlje 

pravi, da je bilo to še najlažje. Predsedniku 

so napisali pismo, mu v njem opisali 

nastajajoči projekt, ga povabili na koncert 

foto Jože Ranzinger 

Znani in ugledni gostje dobrodelnega koncerta 

Volja, vztrajnost in zagnani prostovoljci • stran 35

ter pismo odposlali. Čez nekaj dni so dobili 

odgovor protokola, da predsednik pride. 

Pomoč tridesetim družinam 

S predsednikovim obiskom, prizna Mitja, 

so se stvari obrnile za 180 stopinj. Dogodek 

je začel dobivati nove razsežnosti. Koncert 

je bilo treba organizirati profesionalno, 

brez napak, saj so svojo prisotnost začeli 

potrjevati še drugi znani Slovenci, obisk so 

napovedali tudi mediji. Potrebno se je bilo 

na novo organizirati in k projektu pristopiti 

še bolj profesionalno. 

Trud se je izplačal. Na koncertu jim je v 

pičlih dveh urah uspelo zbrati 3400 evrov. 

Seveda to ni končni znesek, saj organizatorji 

še naprej zbirajo prispevke na tekoča računa 

lokalnih izpostav Rdečega Križa (26338- 

0035122536) ter Karitasa (19130-500- 

4552758). Da bo denar resnično koristno 

porabljen, bodo ogroženim družinam 

plačali najbolj nujne položnice. Ocenjujejo, 

da bodo lahko več kot le en mesec pomagal 

približno tridesetim zagorskim družinam. 

Kako bi lahko rekla drugače kot: Z voljo, 

vztrajnostjo, z zagnanimi prostovoljci ter 

minimalnimi sredstvi se da veliko dobrega 

narediti. 

V ognju so že nova železa 

Predvsem sem vesela, da se taki 

ambiciozni projekti pojavljajo v Zasavju. Da 

znamo pokazati vsem tistim, ki o Zasavju 

ponavadi pripovedujejo krepke, umazane in 

negativne stvari, da ravno mi premoremo 

dobra srca, ambicije ter zagnanost za 

prostovoljna dela kot morda nikjer drugje 

po Sloveniji. 

Vox Humana se ni ustavila pri prvem 

projektu. Pravijo, da je bil prvi projekt le 

preizkus, če zmorejo. Danes so navdušeni 

nad preteklim uspehom, še bolj tesno 

povezani in še bolj ambiciozni. Načrti se 

namreč kujejo naprej, idej je preveč, želja 

po ustvarjanju presežkov – še vedno in 

predvsem na nivoju lokalne skupnosti – zelo 

velika. Super je, da se mladi zavedajo moči 

in prednosti domačega terena, in komaj 

čakam, da nas bodo presenetili naslednjič. 

O dobrodelnosti v domačih krajih pa 

še tole. Naredimo korak naprej k boljšemu 

najprej v svojem domačem okolju. Vsak 

dan, vsepovsod okoli nas. Kajti stiska 

je ponavadi skrita za sosedovimi zidovi, 

dnevno drvimo mimo nje in niti ne vemo, 

kaj boli bolj. Dejstvo, da je prezrta ali da 

je uspešno skrita. Zato v svoje rutinsko 

hitenje umestimo še kakšen postanek. In ga 

kombinirajmo s toplim stiskom dlani. 

Jože Andrej Čibej 

Kako sem se jaz likal 

Izpoved 

starega 

zasvojenca 

Začnem s tistim, česar v rumenem tisku, ki tudi uporablja zavajajoče 

naslove, ne boste doživeli: z opravičilom. Malo takega je v mojem življenju, 

kar bi sodilo med klasične oblike zasvojenosti. Ničesar od tega ne bom razkril, 

vsaj ne v tako ugledni reviji. Samo o tem bo tekla zgodba, kako sem se na 

pol službeno in na pol ljubiteljsko navezal na računalnike in informatiko in 

kako si vzajemno služimo že sedemintrideseto leto. Kako to čustveno doživlja 

druga stran, ne vem, sam niham med evforičnim navdušenjem na eni strani 

in trenutki globokega obupa na drugi … in tole nekoliko katarzično zgodbo 

pišem tudi zato, da bi se kak mlajši bralec morda laže naravnal v sredino te 

struge in bi mu bilo prihranjene tegobe razočaranj. 

V času, ko tehnološke spremembe 

prehitevajo druga drugo, je vprašanje, ali 

lahko nekdo, ki ni specialist za določeno 

področje, ostalim ljudem o tem sploh 

kaj pametnega pove. To je bil razlog 

za oklevanje ob povabilu, da napišem 

nekaj o svojem »življenju z računalniki«. 

Vendar pa je tudi pretežni del današnjih 

uporabnikov bolj v moji koži kot na ravni 

vrhunskih strokovnjakov in se jim morda 

lahko zdi zanimiva tudi kakšna nostalgična 

resnica. Ker pa moram vsaj malo vztrajati 

v slogu strokovnega pisanja, bom vmes na 

praktičnih primerih ilustriral pravilnost 

dveh tez: 

a) Je že res, da brez pravega orodja ne 

moreš biti obrtnik, je pa enako ali še bolj 

res, da so z enakim orodjem različni mojstri 

različno uspešni in da je isto delo mogoče 

narediti tudi s slabšim orodjem … če znaš in 

si nekoliko potrpežljiv. 

b) Vse je v glavi, ne v škatli ... razen 

hudiča, ta pa je v podrobnostih. 

Iz predzgodovine 

Računanje me je vedno zanimalo. Začelo 

se je pred petdesetimi leti s postavanjem 

na vogalu, mimo katerega so hodili v šolo 

fantje s Terezije in, če je bil le čas, dresirali 

učenja voljnega kratkohlačnika poštevanko 

in podobne skrivnosti. Moj psihoanalitični 

rojak bi gotovo ocenil, da je šlo za transfer 

njihovih lastnih travm na inferiorne osebke, 

ampak tudi če je šlo za izživljanje, je bilo 

koristno. Med drugim so me naučili računati 

na prste, kar je bil prvi “kao-kalkulator”, za 

katerega vem. 

Šolsko računalo s kroglicami, eksotika 

slovenske osnovne šole poznih petdesetih 

in zgodnjih šestdesetih let, ko sem se 

jaz tam “likal”, je pri nas v splošnem 

podcenjeno, pri kakšnih Azijcih pa niti ne 

in znajo z njim hitreje računati kot kupec 

v trgovini (http://en.wikipedia.org/wiki/ 

Abacus), ampak prvi pravi (kar pomeni, 

da nadomestijo del neposrednih človekovih 

operacij) “strojčki za računanje”, ki sem 

jih v življenju videl, so bile popularne 

“facitke”, mehanične naprave, s katerimi 

so računovodje neverjetno hitro (tudi za 

ceno vnetega zapestja, ki je vrtelo ročico!) 

množili in delili … in glej čudo: bilance 

so bile podobno (ne)natančne kot danes. 

Prednost sodobnih računalnikov je pač v 

tem, da so hitrejši, da podpirajo lenobo in 

so dovolj kompleksni, da je med izvajalca in 

njegov končni izdelek postavljen primeren 

izgovor v primeru napak … pri “facitki” 

skoraj ni bilo možnosti, da bi pri šefu uspeli 

z izjavo, da “se je pač računalnik zmotil”. 

Drugi del spominjanja in razmišljanja 

sopotnika računalništva in informatike, 

kot se je avtor sam označil, vam bomo 

privoščili v naslednji številki Razvoja. 

Izpoved starega zasvojenca • stran 36

Zgodnja leta 

Prvi “resni” računalnik, ki sem se ga 

smel dotakniti in ga krmiti, je bil IBM 

1130 v trboveljskem podjetju IBT, kjer sva 

bila leta 1970 z gimnazijskim sošolcem na 

počitniški praksi pri žal že pokojnem Ivu 

Pušniku. Za današnje oči prava eksotika v 

prijazno varovano okolje posajene revščine 

in preprostosti: delovni pomnilnik velikost 

32 KB, poglavitni medij za vnos podatkov 

luknjana kartica (oprostite, mladi bralci, 

tega se ne da opisati, to je treba videti, http:// 

en.wikipedia.org/wiki/Punched_card), 

izmenljiv trdi disk velikosti 1 MB (z besedo: 

en megabajt) pa je imel obliko velikega 

prozornega valja, v katerem je bilo več 

plošč z ustreznim številom bralnih glav … in 

za mesečni izračun plač za nekaj sto ljudi je 

bilo potrebnih kar lepo število menjav tega 

diskovja, pa še kakšni magnetni trakovi so 

vmes menjavali lokacije. Na drugi strani pa 

si je to tehnično čudo (izraz ustreza tako 

za tiste kot za današnje čase, samo prizvok 

je različen) zaslužilo klimatizirano okolje z 

natančno nadzorovano temperaturo in vlago 

prostora, še več, v drugačnih pogojih sploh 

ni moglo živeti, kaj šele delati. Gledano z 

današnjimi očmi: pražival, neuporabno. 

Pa vendar: taisti računalnik je že imel 

risalnik in na njem so bile narisane (in 

seveda prej preračunane!) prve slovenske 

avtoceste. Moralni poduk, kot ga poznamo 

iz basni, najbrž ni potreben, še najbolj mi 

v misli sili Njegoševa misel, da boja ne 

bije svetlo orožje, ampak junaško srce. No, 

“pametna glava” bi se reklo v tem primeru. 

Seveda pa ostaja povsem nedotaknjena 

nasprotna resnica: ko se srečata dve 

podobno pogumni srci, je kakovost orožja 

lahko odločilna. Dokler pa od sposobnosti 

svoje “mašinerije” izkoriščamo kvečjemu 

nekaj odstotkov, težko najdemo racionalne 

argumente za investiranje v nove “škatle”. 

Tudi za ljudi, ki se kot rešilne bilke oprimejo 

dejstva, da obstoječa oprema ne omogoča 

kakšne procedure, obstaja lep ljudski rek 

na temo, kako je v očeh neuspešnih vsaka 

malenkost huda motnja. (Reka zaradi 

morebitnih dam med bralstvom ne bomo 

neposredno citirali.) 

Zasvojenčevo šolanje in prve 

praktične izkušnje 

Veselje do računanja se je izteklo v študij 

tehnične matematike, trenutek slabosti ob 

izzivanju dveh sošolk (ki sem jima danes 

za to zelo hvaležen) pa leto kasneje še v 

vzporeden vpis na ekonomsko fakulteto. Oba 

študija sta imela nekaj vsebin, razvrščenih 

pod “računalništvo in informatika”, in za 

Drobovje današnjega računalnika ... ... in 5 MB ter več kot tono težak trdi disk iz leta 1956. 

oba je značilno, da je imela tehnika prednost 

pred vsebino, da je bilo računalništva dosti 

(in včasih preveč, še posebej, če se spomnim 

proučevanja flip-flopov in drugih skrivnosti 

iz drobovja mašinerije za prvi izpit na 

ekonomiji), informatike, vsaj takšne, kot 

jo označuje današnje razumevanje tega 

pojma, pa odločno premalo. Če je to za moj 

primarni študij dovolj razumljivo in je imelo 

za protiutež zelo solidno programersko 

usposobljenost, ki je skupaj z znanji s 

področja matematike, fizike in mehanike 

po diplomi omogočala takojšnjo uporabo 

v praksi, pa je seveda ta primanjkljaj za 

ekonomista pomenil hudo breme. 

Seveda je treba v isti sapi dodati, da bi kot 

sistemski inženir - analitik v takratni Strojni 

tovarni v Trbovljah precej tenko piskal, če ne 

bi sočasno študiral poslovno-organizacijske 

smeri na ekonomski fakulteti, saj mi vsa 

“svetla orožja”, ki sem jih prinesel s študija 

tehnične matematike, ne bi prav nič koristila 

v konstruktivnem spopadu z uporabniki, 

ki od informatikov in njim podobnih 

pričakujejo, da vsaj približno razumejo tudi 

vsebino poslovnega problema, ki ga je treba 

informacijsko obdelati in ustrezno podpreti 

njegovo reševanje. Tako je bilo takrat in 

še bolj je tako danes, o tem ne nazadnje 

priča nekajletna serija raziskav svetovno 

znane svetovalne hiše Gartner. (O najbolj 

sveži raziskavi si lahko na portalu E-revir 

preberete v članku mag. Petra Baloha “ 

Prva zapoved IT – poslovna znanja pred 

tehničnimi!” http://www.erevir.si/Moduli/ 

Clanki/Clanek.aspx?ModulID=2&Kategori 

jaID=21&ClanekID=392.) Zame osebno je 

njen rezultat seveda povsem pričakovan: če 

ne veš “kaj”, ti tudi “kako” malo pomaga. 

Dejstvo, da smo bili tehnično 

neopremljeni (da smo se, denimo, v 

tovarniškem mercedesu s celimi kupi škatel 

luknjanih kartic morali voziti na obdelave 

posameznih aplikacij v Ljubljano, je v 

času, ko nas kmalu ne bo več zanimalo, 

ali je naša “spletna pisarna” fizično 

nameščena na Fidžiju ali v Culokafriji, 

najbrž nedoumljivo), je pomenilo manjšo 

omejitev kot pomanjkanje znanja. Sicer na 

obeh straneh, saj tudi uporabniki različnih 

profilov niso kaj dosti vedeli o “črni magiji 

računalništva in informatike”, pa vendar 

z najhujšimi učinki skozi primanjkljaj 

vsebinskega obvladovanja “predmetov dela” 

s strani profesionalnih informatikov. 

Izpoved starega zasvojenca • stran 37

Muzej premoderne umetnosti v Hotiču 

Jure Nagode 

Svečano zapiramo 

svoja vrata 

Ob največjem svetovnem dnevu kulture, vsaj kar se tiče nas, kulturnih 

domorodcev na občuteni strani Alp, na široko svoja vrata odpirajo galerije, 

muzeji, hrami umetnosti v vseh svojih oblikah in velikostih. Dnevi odprtih vrat 

so osmega februarja vedno in. In ravno zaradi tega je bil dan zaprtih vrat Muzeja 

premoderne umetnosti v Spodnjem Hotiču v Litiji nekaj posebnega. 

Vrata je muzej zaprl v znak protesta. 

Pravzaprav muzej sam ni nič zapiral, 

njegova vrata je zaprl Tomaž Drnovšek, 

zaradi hecnih spletov okoliščin imenovan 

tudi Vinči. Nekaj o tem morda kasneje. 

V glavnem, Vinči je zaprl vrata muzeja. V 

znak protesta zaradi odnosa Ministrstva za 

kulturo do kulture. 

»Od leta 2002, ko smo skupina 

samooklicanih modernistov odprli muzej 

v bivši štali, smo se prijavljali na nešteto 

razpisov ministrstva, da bi dobili kakšen 

tolar. Vedno smo izviseli,« pravi Vinči. In 

ravno zaradi tega je petletno vztrajanje pri 

odprtih vratih pravzaprav zasebnega muzeja 

toliko bolj občudovanja vredno. 

Vincent in Vinči. O podobnosti presodite sami. 

V vrsti za nunami 

Modernisti, tudi o tem malo kasneje, 

so torej že pet let razstavljavci, kustosi, 

galeristi, gostitelji, sponzorji, meceni 

in, kar je morda najbolj žalostno, glavni 

financerji muzeja in razstav, ki se občasno 

zgodijo v njemu. Toliko funkcij, po zadnjem 

preverjanju reklam na TV, še calgon tablete 

za pralni stroj nimajo v enem. 

»Žalostno je to, da gre samo na slabše. 

Mislim, da smo v teh letih pokazali že 

veliko, imeli smo kar nekaj razstav priznanih 

umetnikov. A smo še vedno povsem prezrti. 

Z muzejem vred. Ko grem na ministrstvo 

za kulturo in se postavim v vrsto pred vrata 

tega ali onega, ki bi ga rad prosil za kakšen 

denar, stojim za nunami. Te denar vedno 

dobijo. Ne glede na to kakšne umetniške 

projekte prijavljajo in kaj bi imele rade 

sofinancirano. Takšno je trenutno stanje,« 

meni Vinči. 

Na srečo premoderni umetniki še niso 

povsem obupali. Muzej je res zaprl svoja 

vrata, a na srečo le do aprila. Prvega aprila, 

kako simbolično, bo znova odprt. Pa naj se 

odgovornim na kulturnem ministrstvu to 

dopade ali pa ne. »Saj gre, le kup neplačanih 

položnic na moji mizi se veča.« 

Sicer pa je po Vinčijevih besedah muzej 

v teh letih obiskalo vsaj deset tisoč ljudi 

oziroma dva tisoč letno ali več kot tisoč na 

likovno razstavo, ki jih je bilo doslej sedem. 

V zgornjem nadstropju je na ogled stalna zbirka 

premoderne umetnosti. 

Ni slabo za, pa ne mislim nič slabega, 

ruralno vaško posebnost. Ta je Spodnji 

Hotič vendarle postavila na evropski 

kulturni zemljevid. 

Vinči pravi, da muzeju daje poseben 

čar prav njegovo grobost. Nekdanji hlev 

zanalašč niso posebej urejali. Uredili so ga 

le toliko, da je lahko še vedno vsakemu takoj 

jasno, da so slike in skulpture zamenjale 

krave. 

Z denarjem ali brez 

Čeprav bi si premoderni umetniki 

resnično že zaslužili malo več pozornosti, 

še posebej tiste s kakšno ničlo na koncu, so 

odločni, da vztrajajo naprej tudi brez tega. 

Muzej se financira izključno z zasebnim 

kapitalom. To pomeni, da sami prispevajo 

za njegovo delovanje. Donatorji in meceni 

pa so tako redki, da pri njihovem štetju ne 

potrebujejo obeh rok. Te raje uporabljajo za 

ustvarjanje. 

Sam muzej je razdeljen nekako v dva 

sklopa. V spodnjem prostoru je galerija, kjer 

pripravljajo občasne in gostujoče razstave. 

V glavnem. To ni zacementirano pravilo, 

saj so zelo fleksibilni. Tako je ob zaprtju, 

na primer, spodaj razstavljal svoje slike 

Boštjan F. Avguštin. V zgornjem prostoru 

Svečano zapiramo svoja vrata • stran 38

pa je urejena stalna zbirka premoderne 

umetnosti. V muzeju pripravijo občasno 

tudi kakšen literarni večer, multimedijsko 

predstavitev in podobno. 

Muzej premoderne umetnosti ima vse, 

kar imajo veliki. Morda še kaj več. 

Kdo je Vinči? 

To je Tomaž Drnovšek. Po statusu kmet, 

po duši umetnik, slikar. Že v osnovni šoli je 

imel raje kist in platno kot vile in grablje. Za 

prvo je kazal tudi več talenta. Sam pravi, da 

mu je blizu Vincent Van Gogh. Tudi on ni 

imel kakšne formalne slikarske izobrazbe. 

Hecno naključje pa je, da sta si Vincent in 

Tomaž tudi vizualno podobna. Tako vsaj 

pravijo njegovi prijatelji, ki so mu brez 

pomisleka nadeli vzdevek Vinči. 

Van Gogha so začeli ceniti šele po 

njegovi smrti. Upam, da bo z Vinčijem 

drugače, da bodo vendarle že v času 

njegovega tuzemeljskega bivanja našli vsaj 

posluh in razumevanje za njegov muzej. 

Vinči zato še vedno vztraja in upa na boljše 

čase. Veliko tudi noče. Le kakšen mecenski 

evro za svoj muzej in da bi lahko še naprej 

slikal, pripravljal razstave in celo plačal 

kakšno položnico. 

Leopold Odlazek 

Driter – tricikel 

knapovskih otrok 

Kaj in kdo je premoderno gibanje? 

Korenine premodernega gibanja segajo 

v leto 1998. Takrat je ena od sila nobel 

galerij v Ljubljani vrnila dela avtorju 

Oliverju Marčeti. Z obrazložitvijo, da so 

premoderna. In tako se je rodila ideja o 

premoderni umetnosti in tudi samemu 

muzeju. 

Premodernisti pravijo, da so se za 

premoderniste oklicali sami, ker preprosto 

ne pašejo nikamor drugam in ne prestajajo 

na predalčkanja v posamezne umetniške 

smeri in zvrsti. Pravijo, da niso umetniška 

skupina z manifestom, temveč gibanje. 

Trdo jedro premodernistov sestavljajo 

Boštjan Franc Avguštin, Filip Gregorowicz, 

Vladimir Leben, Oliver Marčeta, Gregor 

Mastnak, Gregor Nemec, Josip Rochus 

Pongrac in Vinči. 

Kdo in kdaj ga lahko obišče? 

Vrata muzeja so načeloma odprte ob 

sredah, sobotah in nedeljah. Še posebej 

takrat, kadar niso zaprta. Ker so trenutno 

zaprta, ga do aprila ne more obiskati nihče. 

Vsaj nihče z dobrimi nameni. Sicer ga lahko 

v omenjenih dneh obišče vsak ljubitelj 

kulture, umetnosti, drugačnega. Še posebej 

vabljeni ljubitelji premodernosti. 

Driter smo si otroci iz trboveljskih 

kolonij izdelali kar sami; prvega že pred 

drugo svetovno vojno in nato vse do leta 

1950, do prihoda skiroja. 

Primeren les za gradnjo smo nabrali 

kar okrog hiš, ker so se ravno v tem času 

popravljale stare in na veliko gradile nove 

barake (drvarnice) po kolonijah. Ostanki, iz 

katerih so izdelovali vrata barak, so bili kot 

nalašč za ogrodje tricikla. 

Kolesa smo dobili v rudniški mizarski 

delavnici, kjer so izdelovali tesnila za 

prezračevalne cevi jamskih rovov (lutne). 

Zunanji premer tesnila je bil ravno pravšnji 

za zadnja kolesa, medtem, ko se je notranji 

porabil za prednje kolo. 

Za osi smo porabili okroglo železo, ki 

smo ga izpulili (sunili) na gredah, ki so bile 

ograjene s pločevino ali deskami in jim je 

železo služilo za oporo. Veselje lastnika je 

bilo, ko je opazil, da se mu je »greda« sesula, 

seveda nepopisno. 

Podložke pri kolesih smo nabrali okrog 

polomljenih jamskih vozičkov (huntov), 

žeblje pa smo si »sposodili« pri delavcih 

zunanjega obrata, ki so popravljali ali 

izdelovali plotove po kolonijah. 

Boljši tricikli so imeli kolesa obita s 

trakovi narezanih gumi trakov, sedeže pa 

oblazinjene s pribito staro deko – pravo 

razkošje. 

Seveda je bil takšen tricikel primeren 

le za navzdol. V hrib pa smo prednji del 

tricikla dali na ramo, zadnjega pa vlekli za 

seboj. 

V Žabi vasi je bila primerna proga iz 

Dobrne, od ovinka, pa do Treh štirn. 

Proga se je uporabljala tudi pozimi za 

sankanje ali pa tudi drsanje (šličuhanje), 

kar pa je že druga zgodba. 

Leopold Odlazek je z 

miniaturo otroškega tricikla, 

ki so mu rekli driter, zmagal 

na natečaju za najboljši 

spominek, ki ga je razpisalo 

Turistično društvo Trbovlje. 

Žal eden redkih zasavskih 

zelo svojstvenih spominkov 

obstaja le v par primerkih, 

saj se z avtorjem še nihče 

ni dogovoril za njegovo 

izdelovanje. 

Driter • stran 39

Informacijska točka Europe Direct Zasavje 

Ustanova Mat kultra 

časopis Razvoj 

razpisujejo 

nagradni natečaj za 

najboljšo fotografijo 

najboljši esej 

najboljšo risbo 

POSTAVLJENI SMO V TA PROSTOR IN ČAS 

POSTAVLJENI SMO V TA PROSTOR IN ČAS 

od avtorjev pričakujemo, 

da bodo IZRAZILI občutljivost do pojavov v 

zasavskem okolju in družbi, 

VIDELI uničevanje okolja in neenake socialne 

možnosti ter nanje opozorili, 

OPAZILI svetle strani, ki jih podpisujejo 

solidarnost, pomoč, delovanje; 

ustvarjalno razmišljali o današnjem ZASAVJU 

RCROblika 

Natečaj je anonimen in odprt za vse, ki jim ni vseeno. Vsakdo lahko pošlje največ 

pet fotografij, dve risbi in en esej. 

Fotografije, risbe in esej označite s šifro in naslovom, v zaprti kuverti priložite svoje 

podatke (šifra, ime in priimek, naslov in telefon) ter pošljite na naslov: 

RCR – natečaj 

Podvine 36 


Najboljšo fotografijo, risbo in esej (vsa dela bo pregledala strokovna komisija) bomo 

nagradili s 100 €, druga izbrana dela pa bomo nagradili s knjižnimi in praktičnimi 

nagradami. 

Sodelujoči na natečaju dovoljujejo, da se njihova dela razstavijo na posebni razstavi 

in objavijo v časopisu Razvoj. 

Rok za oddajo del je 14. maj 2007. Vsi sodelujoči bodo obveščeni o odločitvah 

strokovne komisije in razstavi izbranih del. 

Dodatne informacije lahko dobite osebno, po elektronski pošti info@matkultra.si 

in europe.direct@rcr-zasavje.si ali po telefonu 03-56-60-509.

Roman

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template ?