Ludvik Kramberger Matevž Luzar Branko Majes

rcr.zasavje.si

december - Regionalni center za razvoj Zasavje

Poštnina plačana pri pošti

1410 Zagorje ob Savi

Hrastnik ∙ Litija ∙ Radeče ∙ Šmartno ∙ Trbovlje ∙ Zagorje

REGIONALNI CENTER ZA RAZVOJ • ISSN 1581-9957 • WWW.RCR-ZASAVJE.SI • december 2007 • LETNIK IX • ŠT. 4

Ludvik Kramberger

Matevž Luzar

Branko Majes

foto Roman Rozina


logotipi

dopisni listi

Tu smo zato, da so vaša sporočila lepo

povedana in narisana.

vizitke

Znamo biti zlatousti in zlatoprsti.

letaki

Naša orodja so besede, barve in oblike.

Uporabljamo svinčnik in računalnik,

fotoaparat in škarje,

znanje in domišljijo.

Poslušamo in svetujemo.

zgibanke

brošure

knjige

letna poročila

oglasi

spletne strani

Poiščite nas

- ko potrebujete tiskano delo: pišemo,

fotografiramo, urejamo, oblikujemo,

natisnemo in zvežemo; od zgibanke do

knjige, od oglasa do časopisa

- če se želite predstaviti na svetovnem

spletu: poskrbimo za vse od oblikovnih

do programskih rešitev vaše strani

- če želite biti bolj prepoznavni:

ustvarimo tako zaščitni znak vaše družbe

kot njeno celostno podobo

revije

vabila

čestitke

plakati

transparenti

koledarji

RCROblika

REGIONALNI CENTER ZA RAZVOJ, Podvine 36, 1410 Zagorje ob Savi

t:+ 386 (0)3 56-60-500, 56-60-515, 56-60-508 f: 56-60-510

e-mail: info@rcr-zasavje.si, roman.rozina@rcr-zasavje.si, natasa.gala@rcr-zasavje.si, http://www.rcr-zasavje.si


Uvodnik

V središču tokratnega, letos zadnjega

Razvoja, smo postavili spodbujanje

podjetništva. Ob vseh v preteklosti

razvitih orodjih zdaj dobivamo še mrežni

podjetniški inkubator: v vseh treh občinah

bodo imeli podjetni možnost pridobiti

poceni prostore in različno pomoč, od

svetovanja do denarnih ugodnosti, da

bodo lažje prebrodili začetne težave.

V spodbudo tistim, ki kolebate, pa so

predstavljene tri družbe, ki imajo to

izkušnjo že za sabo.

V tej številki iščemo odgovore na

vprašanja, komu naj gredo včerajšnja

rudniška stanovanja, v katere ceste

so občine vložile pridobljena evropska

sredstva, kaj lahko pričakujemo v letu, ki se

bo začelo s slovenskim predsedovanjem

Evropski uniji. Pišemo o socialnem

kapitalu in učenju, o odločenosti mladih,

da bodo dejavni soustvarjalci prihodnosti,

in o tem, kako pesniška druščina Z.poeti

lovi naš čas in svet v stihe.

Predstavljamo vam tri Zasavčane, ki

jih zaradi njihovega dela in dosežkov

verjetno na določen način poznate. Ludvik

Kramberger je legenda zasavskega

otroškega zdravstva, Brane Majes bo

še pet let predstavljal interese Zasavja v

državnem svetu, Matevž Luzar je filmski

avtor, ki se odločno in uspešno prebija

v prvi plan.

Regionalni razvojni program

Ceste z evropskim denarjem

Rudniška stanovanja

Kdo naj jih dobi v last?

Evropska unija

Pred slovenskim predsedovanjem

10

Na srednjih straneh

Mrežni podjetniški inkubatorv

Kazalo

4

6

15

Dovolj vsebin za vabilo k prebiranju in

precej izzivov za aktivno sodelovanje:

Razvoj ostaja odprt za vse, ki imajo in

želijo kaj povedati.

Časopis Razvoj je v brezplačno branje

postavljen na različnih javnih mestih,

njegovo vsebino pa si lahko vedno

ogledate tudi na spletni strani www.rcrzasavje.si.

Mladi v akciji

Izkoristili bomo priložnost

Manj znana preteklost

Mobilizacija v Zasavju

26

28

Izdajatelj: Regionalni center za razvoj d.o.o.

Podvine 36

1410 Zagorje ob Savi

Urednik: Roman Rozina

Telefon: 03-56-60-515

e-mail: roman.rozina@rcr-zasavje.si

Oblika: Nataša Gala

Tisk: Grafex Izlake

Naklada: 3000 izvodov

ISSN 1581 - 9957

Elektronski razvoj: www.rcr-zasavje.si

ISSN 1581 - 9965

Razvoj je vpisan v razvid medijev, ki ga

vodi Ministrstvo za kulturo RS

Časopis Razvoj je brezplačen

Poeti iz naših krajev

Ogovarjanje tišine

Rdeči Revir

V dimu prekaljeni

30

34


Regionalni razvojni program

Janez Kraner

Andrej Drnovšek

Vesna Jesih

Začelo se je z

gradnjo cest

Zasavska regija je bila izjemno uspešna na prvem javnem razpisu za

prednostno usmeritev Regionalni razvojni programi v okviru operativnega

programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov za obdobje 2007-2013,

razvojne prioritete razvoj regij, saj so ji bila edini odobrena vsa razpoložljiva

sredstva, torej 5,9 milijona evrov za prva tri leta izvajanja programa. Zasavska

regija ima za letošnje leto odobrene programe v višini 1,8 milijona evrov,

prihodnje leto naj bi ta sredstva znašala 2,2 milijona evrov, v letu 2009 pa

1,9 milijona evrov.

Največji projekt je gradnja mrežnega

podjetniškega inkubatorja v Zasavju, ki

ga je prijavil Regionalni center za razvoj.

Občina Hrastnik je prijavila štiri projekte:

rekonstrukcijo oziroma modernizacijo

lokalnih cest Hrastnik-Radeče, Marno-Turje-

Gore in Čeče-Boben ter vodovod Turje-Gore-

Kopitnik, Občini Trbovlje sta bili odobreni

rekonstrukcija ceste od Vreskovega do

obrtno-industrijske cone Neža in prenova

mestnega jedra v urbanem degradiranem

rudarskem območju Trg svobode, v zagorski

občini pa bodo izvedeni trije projekti:

rekonstrukcija in modernizacija lokalne

ceste Izlake-Čemšenik, komunalno urejanje

obrtno-industrijske cone in sejemskega

prireditvenega prostora Selo ter izgradnja in

prenova komunalne infrastrukture soseske

Polje.

Boljša povezava z Radečami

Hrastniška občina je v letošnjem letu

opravila glavnino del pri rekonstrukciji

lokalne ceste Hrastnik-Radeče. Izvedli so

rekonstrukcijo ceste v dolžini dobrega 1,1

kilometra, pri čemer so uredili odvodnjavanje

foto Arhiv Občine Zagorje

zalednih in talnih voda, izgradnjo kamnitih

podpornih zidov, sanacijo spodnjega ustroja,

asfaltiranje vozišča in novih izogibališč ter

namestitev odbojne ograje v celotni dolžini

trase, s čimer so zagotovili večjo varnost

uporabnikov.

Vrednost letošnjih del je bila dobrih

400 tisoč evrov, od tega jih Evropski sklad

za regionalni razvoj prispeva 280 tisoč.

Preostala dela, ki so načrtovana v letih 2008

in 2009, bodo vrednost projekta povečala na

več kot 600 tisoč evrov, od česar bo več kot

400 tisoč evrov znašal prispevek Evropske

unije.

Preostali trije projekti, ki jim bodo v

Hrastniku namenili neposredne regionalne

spodbude, so modernizacija lokalne ceste

Marno-Turje-Gore, vodovod Turje-Gore-

Kopitnik in rekonstrukcija lokalne ceste

Čeče-Boben. Vsi štirje projekti so izredno

pomembni za okolje, v katerem se bodo

izvajali, in za občino kot celoto, saj z njimi

izboljšujejo povezavo s sosednjimi občinami

in večajo dostopnost obrobnih predelov

občine, s tem pa ustvarjajo pogoje za razvoj

teh območij in ohranitev poselitve. Z gradnjo

vodovoda na področju Gor in Kopitnika

ter njegovo navezavo na vodovodni sistem

Jepihovec v Turju pa bo na tem območju

zagotovljena dobava kvalitetne pitne vode

v zadostnih količinah, saj lokalni viri niso

zadoščali vsem potrebam in niso omogočali

širitve omrežja.

Dela na vseh treh projektih bodo

potekala v naslednjih dveh letih. V Hrastniku

računajo, da bodo projektno dokumentacijo

pripravili do konca februarja 2008, kar bi

jim omogočilo pravočasno izvedbo javnih

naročil, pridobitev upravnih dovoljenj in

izvedbo za prihodnje leto predvidenih del.

Njihova vrednost je ocenjena na dober

milijon evrov, podobne pa so tudi finančne

ocene za leto 2009. Večino potrebnih

sredstev, nekaj manj kot 1,4 milijona evrov,

bo za uresničitev teh projektov prispeval

Evropski sklad za regionalni razvoj. Skupna

vrednost vseh štirih projektov oziroma

opravljenih del pa naj bi znašala skoraj 2,5

milijona evrov.

Urejena mlečna cesta bo znatno zbližala Čemšenik in Izlake

Začelo se je z gradnjo cest • stran 4


foto Arhiv Občine Trbovlje

Urejanje ceste od letnega kopališča proti Vreskovem.

Gradnja mlečne ceste

V zagorski občini so se najprej lotili

rekonstrukcije lokalne ceste Izlake-Čemšenik,

njenega 1840 metrov dolgega odseka, ki je bil

še v makadamski izvedbi. V prvi fazi so izvedli

zemeljska dela vključno z gradnjo drenaž,

propustov, podpornih konstrukcij ter cestnega

tampona, do konca septembra prihodnjega

leta pa naj bi vozišče še asfaltirali, postavili

prometno opremo in varnostne ograje.

Vrednost rekonstrukcije, s katero bodo

na omenjenem odseku izboljšali cestne

značilnosti, znaša dobrih 600 tisoč evrov,

finančni prispevek Evropske unije v tem in

prihodnjem letu pa 430 tisoč evrov.

Prihodnje leto bodo največ sredstev namenili

komunalni ureditvi obrtno-industrijske cone in

sejemsko prireditvenega prostora Selo, ki je tudi

največji med tremi zagorskimi projekti. Projekt

predvideva pripravo osnovne infrastrukture za

vzpostavitev poslovne cone za storitvene in

proizvodne dejavnosti ter ureditev prostora, na

katerem bo možno izvajati sejemsko dejavnost

in razne prireditve. Skupaj bodo urejeni štirje

hektari zemljišča, za kar bodo iz Evropskega

sklada za regionalni razvoj prejeli 780 tisoč

evrov, občinski proračun pa bo prispeval

še nadaljnjih 330 tisoč evrov. Dela naj bi se

pričela prihodnjega julija, končana pa bodo v

septembru 2009.

Tretji projekt je v celoti postavljen v leto

2009, izveden pa naj bi bil med julijem in

septembrom. Izgradnja in prenova komunalne

infrastrukture območja Polje je ovrednotena

na 620 tisoč evrov, od tega bo evropski

prispevek znašal 440 tisoč evrov. Projekt

pomeni zaključek že pričete revitalizacije

dela mestnega jedra Zagorja na območju

naselja Polje, s čimer bodo prebivalcem

omogočeni vsaj minimalni bivalni standardi

z vidika komunalne opremljenosti in zunanje

ureditve naselja. Gre predvsem za ureditev

prometa, oskrbo s toplotno energijo, javno

razsvetljavo in obnovo podzemnih dotrajanih

ali pa neustrezno dimenzioniranih napeljav.

V treh fazah do Neže

Tudi v Trbovljah so se najprej lotili cest,

natančneje rekonstrukcije ceste od letnega

kopališča prek Vreskovega do Neže, pri

čemer hkrati obnavljajo vso komunalno

infrastrukturo: fekalno, meteorno, elektro,

telefonsko in kabelsko kanalizacijo. Do aprila

prihodnjega leta bo končana prva faza, 470

metrov dolg odsek od križišča pri bazenu do

odcepa Lobnikar. Ob novih zemeljskih vodih

bo v celoti urejeno tudi asfaltno cestišče in

poti za pešce.

Na občini vrednost opravljenih del

ocenjujejo na 710 tisoč evrov, od tega jim je

od Evropskega sklada za regionalni razvoj

uspelo pridobiti dobrih 280 tisoč evrov. V

prihodnjem letu bodo uresničili še drugo fazo

na 250 metrov dolgem sredinskem odseku,

rekonstrukcijo pa končali z ureditvijo zadnjih

380 metrov ceste do Neže v letu 2009. V

prihodnjih dveh letih bo Evropska unija za

omenjeno rekonstrukcijo ceste prispevala še

670 tisoč evrov, skupaj torej dobrih 950 tisoč

evrov.

Druga odobrena vloga Občine Trbovlje

pa se nanaša na prenovo mestnega jedra v

urbanem degradiranem rudarskem območju

Trg svobode. V letih 2008 in 2009 jim

je za izdelavo investicijske in projektne

dokumentacije, gradbena, obrtniška in

inštalacijska dela ter nadzor odobrenih

skoraj 700 tisoč evrov.

Občina Trbovlje je vložila še vlogi za

rekonstrukcijo lokalne ceste Liza-Vrhe in

za vzpostavitev katastra gospodarske javne

infrastrukture, vendar imata operaciji status

rezerve, saj bo regija s prej naštetimi projekti

v celoti izrabila vsa razpoložljiva sredstva.

foto Arhiv Občine Hrastnik

Prvi izmed hrastniških projektov je

boljša cestna povezava z Radečami.

Začelo se je z gradnjo cest • stran 5


Jure Nagode

Stanovanjska politika

Čigavih bo

2500 rudniških

stanovanj

Ob postopnem zapiranju Rudnika Trbovlje Hrastnik postajajo vse bolj

zanimiva tudi rudniška hčerinska podjetja. Naj bodo ta rudniška kapitalska

naložba ali zgolj posledica številnih reorganizacij, nekatera so zanimiva bolj,

druga manj. Vlada je kot lastnica Rudnika Trbovlje Hrastnik pred časom

že sprejela program postopne odprodaje teh podjetij, nekaj jih je tudi že

prodala. Rudnik pa ima še vedno turistično agencijo, ki med drugim trži tudi

lastne počitniške kapacitete na Rabu, tamkajšnji Rudarski dom. Invalidsko

varnostno podjetje Fortuna združuje kar nekaj dejavnosti, rudnik je lastnik

tudi hrastniške toplarne, medtem ko sta kisovški Kamnolom Borovnik in

laški Gratex že prodana.

Veliko debat, razmišljanj, ugibanj in

nenazadnje špekulacij povzročajo zadnje

čase predvsem tri hčerinske družbe. To so

trboveljski Spekter, hrastniški Domex in

senovški Rudar. Vse tri družbe imajo nekaj

skupnega, to je večji ali manjši stanovanjski

fond. Vse tri družbe imajo torej v lasti precej

nepremičnin, po katerih se nekaterim cedijo

sline. Odprodaja teh družb je zato zelo

zanimiva, usoda rudniških stanovanj pa

zaenkrat še negotova.

Občine si želijo rudniška

stanovanja

Namera vlade, da še letos oziroma

prihodnje leto proda omenjena tri podjetja,

je zbudila med kupci kar nekaj zanimanja.

Različne pravne osebe že počasi tipajo teren.

Približno 2500 stanovanj, kolikor jih imajo ta

podjetja skupaj, je precej velik fond, katerega

vrednost je ocenjena na okoli 23 milijonov

evrov. Gre torej tudi za veliko denarja, zato

ne preseneča, da bi zasavski župani ter

župan občine Krško radi dosegli, da država

pred prodajo teh podjetij njihov stanovanjski

fond brezplačno prenese v občinsko last.

Zadaj je strah, da bi bile te občine znova

prikrajšane za kos državne pogače. Po

nekaterih predvidevanjih bi namreč država

ta denar porabila za zapiranje rudnika, s tem

pa bi za uresničevanje tako imenovanega

zasavskega zakona v proračunu prihranili

toliko denarja, kot bi ga iztržili od kupnin.

Zasavski župani in krški Franci Bogovič so

se zato pred časom že sestali in predebatirali

celotno zadevo. In se dogovorili, da vladi

predlagajo, naj iz prodaje izloči stanovanjski

fond teh podjetij in jih brezplačno prenese v

last občin. To bi ne bil prvi primer, da je država

kakšni občini „podarila“ nepremičnine.

Kljub takšnim primerom v preteklosti

kaže, da bodo občine v tem primeru zelo težko

uresničile svoje zahteve. „S tem želimo priti

do močnega podjetja, ki bi lažje zagotavljal

denar za vzdrževanje starih stanovanj in

novogradnje. Zdajšnja tri podjetja imajo

na voljo manj denarja, kot bi ga imelo eno

močno,“ je po skupnem sestanku povedal

Miran Jerič, župan občine Hrastnik.

Željo po prenosu stanovanj na občino zelo

podpirajo tudi v Krškem. „O tem predlogu

smo obvestili ministrstvo za gospodarstvo in

zaprosili za skupen sestanek z odgovornimi.

Upamo, da bodo imeli posluh za naše želje

in se bodo odločili za prenos lastništva na

občine,“ pravi Petra Rep iz občine Krško.

Po posameznih občinah po tihem

razmišljajo tudi o tem, da bi združili tako

pridobljena stanovanja s tistimi, ki jih

imajo že zdaj v lasti. Torej bi iz občinskih

in rudniških stanovanj naredili osnovo

skupnega podjetja.

Trboveljski župan Bogdan Barovič pa

svojo željo, zahtevo do države, utemeljuje

tudi s socialnimi razlogi. Precej upravičeno

se namreč boji, da bi novi lastnik oziroma

lastniki teh stanovanj močno dvignili

najemnine in napotili najemnike na občino,

da si tam uredijo dodatne subvencije.

Občine pa so s temi že tako ali tako močno

obremenjene in iz občinskih proračunov za

takšne ali drugačne oblike lajšanja socialnih

stisk najšibkejšega sloja prebivalstva namenjajo

veliko denarja.

Z župani se ne strinjajo vsi

Na takšna razmišljanja in dobre namere

občin in županov – če prezremo možnost, da

bi občine po prenosu lastništva stanovanj le-ta

tudi prodajali in s tem polnili občinsko blagajno

– pa imajo nekateri kar veliko pomislekov.

Predvsem to velja za vodstvo Rudnika

Trbovlje Hrastnik in vodstva omenjenih

podjetij. Direktor Spektra Igor Drobež, na

primer, meni, da bi bil prenos stanovanj na

občine slaba rešitev. „Verjamem, da bi župani

radi storili dobro. A se bojim, da ne vedo

dobro, v kaj se spuščajo. Zdajšnja oblika in

organiziranost teh podjetij je najbolj optimalna

in transparentna. Prodaja stanovanjskega

fonda ne bi bila dobra poteza, saj lahko pride

do špekulativnih nakupov. Še manj prenos na

občine, saj vsaj zasavske občine za svoj fond

stanovanj ne skrbijo preveč dobro.“

Nekaj zamer pa leti na župane tudi s strani

vodstva Rudnika Trbovlje Hrastnik; predvsem

zaradi tega, ker so se po njihovem župani o

tem začeli pogovarjati brez njihovega vedenja,

torej jih niso povprašali niti za mnenje. V

Spektru, ki je med trojico največji oziroma

ima v svoji lastni največ stanovanj, predvsem

v Zagorju in Trbovljah, opozarjajo tudi na

nekatera druga dejstva. Predvsem na to, da

je Spekter skupaj z občinami in republiškim

stanovanjskim skladom v zadnjih petnajstih

letih zgradil okoli dvesto novih stanovanj. V

primeru kakršnegakoli posega v sedanje stanje

bodo zato tisti, ki bodo dobili stanovanja,

morali prevzeti nase tudi precej kreditov in

obveznosti. S tem bo denarja za vzdrževanje

obstoječih stanovanj in novogradnje v končni

fazi še precej manj.

Prodati, odprodati, podariti ali kaj

povsem drugega

Rudnik Trbovlje Hrastnik ima medtem

s stanovanji svoje načrte. Ena od možnosti

Čigavih bo 2500 rudniških stanovanj • stran 6


Operacija Njiva

Podjetje Spekter ima v lasti tudi veliko stanovanj na

trboveljski Njivi. To staro in značilno rudarsko kolonijo

nameravajo urediti in obnoviti v naslednjih letih. Kot uvod

v to so pred časom pripravili natečaj za izbor najboljšega

elaborata za obnovo te več kot sto let stare kolonije.

Vendar so s tem storili le prvi korak. Po načrtih naj bi

do leta 2010 število stanovanj iz sedanjih 116 skrčili na

okoli 80. Na ta način bodo preurejena stanovanja na Njivi

postala nadstandardna, s tem pa na trgu nepremičnin tudi

bolj cenjena.

V Spektru računajo, da se bodo obnove lotili z

evropskim, državnim in občinskim denarjem. Preden pa

bodo svoje načrte lahko udejanili, morajo rešiti še kopico

ovir. Kot prvo morajo zdajšnjim stanovalcem zagotoviti

nadomestna stanovanja oziroma jim ponuditi druge

lokacije. Rešiti morajo tudi vprašanje parkirišč, dovoz do

prenovljene Njive in podobno. Celoten projekt je ocenjen

na dobrih pet milijonov evrov.

foto Matjaž Kirn

Njiva naj bi v treh letih postala elitno stanovanjsko naselje.

je postopna odprodaja tistega, kar bi sploh lahko prodali.

Povprečna starost stanovanj je več kot šestdeset let, saj so novejša

in kvalitetnejša stanovanja prodali že po tako imenovanem

Jazbinškovem zakonu v začetku devetdesetih let.

Brezplačen prenos na občine ali prodaja stanovanj

najemnikom pa vendarle ne bi smela biti preveč problematična,

saj najemnike ščiti zakon. Imajo predkupno pravico, najemnina

pa je zakonsko določena. To se ne sme spremeniti tudi v primeru,

če stanovanja kupi kakšna zasebna družba.

Rudnik Trbovlje Hrastnik oziroma Spekter v naslednjih

mesecih načrtujeta odprodajo kar okoli tridesetih odstotkov

svojega stanovanjskega fonda. Počasi pripravljajo program

odprodaje več kot petstotih stanovanj. Predvidoma jih bodo

v odkup ponudili že v naslednjih mesecih, najprej sedanjim

najemnikom.

„Gre za stanovanja, stara šestdeset ali več let, ki jih dajemo

v najem po simboličnih cenah, njihovi stroški vzdrževanja pa so

zelo visoki. S tem bomo na nek način revitalizirali družbo in

izboljšali poslovanje,“ ta načrt opravičuje Igor Drobež in dodaja,

da bodo stanovanja prodajali pod ugodnimi pogoji in s tem na

nek način legalizirali velika vlaganja sedanjih najemnikov.

foto Jure Nagode

Največ stanovanj ima Spekter v Trbovljah.

Odločitve še ni

Kako se bo odločila država, ki je preko Rudnika Trbovlje

Hrastnik v končni fazi edina lastnica teh stanovanj, je še veliko

prezgodaj napovedovati. Vendar kaže, da obstaja še ena možnost.

Zgodi se lahko, da se denar od kupnine za prodana stanovanja

v določenih deležih nakaže občinam. Te pa lahko denar vložijo

bodisi v razvoj ali v gradnjo novih stanovanj.

Župani so s svojo pobudo zaenkrat dosegli le to, da se je

dokončna odločitev prestavila nekoliko v prihodnost, oziroma,

da so se postopki prodaje vseh treh podjetij začasno ustavili.

Vendar morajo še vseeno pokazati jasen interes in tudi vizijo, kaj

bodo s tem stanovanji počeli.

„Ena od možnosti je tudi, da del občinskih stanovanjskih

fondov prenesemo v ta podjetja in s tem dosežemo boljše

izvajanje stanovanjske politike v občini; in to pod boljšimi

pogoji, kot če bi se ta podjetja pojavila naprodaj na trgu,“ meni

Franci Bogovič, župan občine Krško. S tem nakazuje možnost,

da občine in omenjena stanovanjska podjetja združijo svoje moči

in izboljšajo svojo stanovanjsko politiko. Morda resna možnost,

saj je vse bolj jasno, da je zgolj prenos nepremičnin na občine

praktično skoraj neizvedljiv, saj bi bila vsa tri podjetja brez tega

v bistvu brez vrednosti.

foto Roman Rozina

V Hrastniku je lastnica največjega stanovanjskega fonda družba Domex.

foto Roman Rozina

V Zagorju je glavnina nekdanjih rudniških stanovanj v Toplicah.

Čigavih bo 2500 rudniških stanovanj • stran 7


Branko Majes

Marko Planinc

Še en mandat

državni svetnik

»Vloga državnega svetnika iz Zasavja je specifična, saj ima Zasavje v

parlamentu kar štiri poslance. Vsi trije zasavski župani so poslanci. Vsak tako

za svojo lokalno skupnost direktno ureja stvari v državni upravi tudi skozi

svojo poslansko vlogo. V občinah, kjer ni poslancev, pa je vloga državnih

svetnikov pomembna tudi zaradi tega, ker prav oni večkrat odpirajo vrata v

državni upravi in skušajo pomagati pri izpeljavi občinskih projektov,« pravi

državni svetnik Branko Majes.

Na nedavnih volitvah je bil ponovno izvoljen, pravzaprav izžreban v Državni

svet Republike Slovenije.

In kdo je pravzaprav Branko Majes?

Večina v Zasavju ga pozna po tem, da že

več kot desetletje vodi Tovarno kemičnih

izdelkov Hrastnik. Mladost je preživel

na Dolu pri Hrastniku in v Hrastniku.

Osnovno šolo je končal na Dolu, gimnazijo

v Trbovljah, na Univerzi v Mariboru je

dokončal študij ekonomije. Zaposlil se je v

TKI Hrastnik, potem se za osem mesecev

»preselil« v RGD Trbovlje. Nazaj v TKI

Hrastnik ga je zvabil tedanji direktor Peter

Kovač. S 25 leti je postal član kolegija

direktorja za finančno računovodski sektor,

po Kovačevi smrti pa je konec leta 1995

postal direktor uprave te delniške družbe.

Večinski delež v TKI Hrastnik je od konca

leta 2004 v rokah podjetja Riosi Inženiring,

oziroma enajstih vodilnih delavcev TKI

Hrastnik. Riosi inženiring je namreč takrat

z odkupom delnic družb Arkada Holding

in treh Aktivinih družb postal več kot 60-

odstotni lastnik podjetja. Večinski lastniki

Riosija pa so Branko Majes in nekateri

njegovi sodelavci.

Na svetniškem sedežu

Majes se je s skupščinskim sistemom

spoznal že v času prejšnje države. Kot

podpredsednik Skupščine občine Hrastnik

je za časa županovanja Srečka Klenovška

deloval v Zboru občin v slovenski skupščini.

Vseskozi se vključuje v občinske in regijske

projekte na različnih področjih, najbolj v

delo regionalne in državne gospodarske

zbornice ter delo v poslovnih združenjih.

»V Državnem svetu si lahko najbolj

učinkovito ob sprejemanju zakonov v

prvem branju. Takrat še ni amandmajev, so

le komentarji, predlogi. Včasih predlagatelji

upoštevajo pripombe iz sej komisij.

Amandmaji pa le težko pridejo skozi

parlamentarno proceduro,« pravi državni

svetnik Branko Majes.

V petletnem svetniškem mandatu so

državni svetniki sprejeli 27 vetov, trije

so bili uspešni. Najbolj odmeven je bil

veto na zakon o lastništvu zavarovalnic

ter referendum, kjer so državljani ob

predsedniških volitvah izglasovali predlog

Državnega sveta. Prav tako uspešen je bil

veto na zakon o šolstvu.

Majes se je še posebej angažiral pri

predlogu zakona o podaljšanju zapiranja

Rudnika Trbovlje Hrastnik, ki ga je v

parlament vložil trboveljski župan in

poslanec Bogdan Barovič. V Državnem

svetu so ga podprli z absolutno večino,

vendar koalicija zakon v Državnem zboru

ni sprejela.

Zasavska regija

V zadnjem letu so bili svetniki najbolj

aktivni ob sprejemanju pokrajinske

zakonodaje. Kot pravi, je na predzadnji

seji Državnega sveta, ko so dobili na mizo

nov predlog pokrajin, doživel šok. Videl je

namreč, da je Zasavje padlo iz samostojne

zasavske regije v novo oblikovano Kamniškozasavsko

regijo. Majes meni, da za Zasavje

to ni nobena perspektiva. Za Zasavčane bi

bila vključitev v takšno regijo prava škoda:

»Izračuni so pokazali, da bi v treh zasavskih

občinah ob samostojni regiji imeli letno

336 evrov glavarine na prebivalca. Izračun

Predstavniki lokalnih interesovt

22 mest v državnem svetu je

prihranjenih za predstavnike

lokalnih interesov, izvoljenih pa

jih je bilo le 21. Ustavno sodišče je

namreč zadržalo izvedbo posrednih

volitev v koprskem primeru; enako

je postopalo tudi pri predstavniku

samostojnih poklicev.

Poleg Braneta Majesa kot

predstavnika Zasavja so bili izvoljeni

še Andrej Rus (Ljubljana), Toni

Dragar (Kamnik), Vincenc Otoničar

(Logatec), Drago Žura (Maribor),

Milan Ozimič (Slovenska Bistrica),

Drago Bahun (Velenje), Marijan

Klemenc (Slovenj Gradec), Jože

Korže (Celje), Rajko Fajt (Ptuj),

Darko Fras (Ljutomer), Rudi Cipot

(Murska Sobota), Blaž Kavčič

(Kranj), Bogomir Vnučec (Jesenice),

Matej Arčon (Nova Gorica),

Rastislav Jože Reven (Tolmin),

Jernej Verbič (Sežana), Bojan

Kekec (Novo mesto), Jože Mihelčič

(Črnomelj), Jože Slivšek (Krško) in

Jernej Lampret (Grosuplje). Tako

kot v Zasavju se je z neodločenim

izuidom in žrebom tekma tazpletla

tudi na Koroškem, kjer se je sreča

nasmehnila Marijanu Klemencu.

za novo nastalo pokrajino pa je manjši

kar za okrog 200 evrov na prebivalca. To

bi pomenilo, da bi se kratkoročno veliko

počasneje približali povprečju države,

dolgoročno pa v takšni pokrajini nimamo

velikih možnosti.«

V Sloveniji je vse več ugibanj, ali je

Državni svet sploh še potreben. Majes

meni, da lahko opozarja na neumnosti in

nepravilnosti, da je lahko dobra tehtnica

med predlaganimi odločitvami parlamenta.

S pokrajinami pa se zna tudi vloga

Državnega sveta in sistem volitev vanj

spremeniti.

Še en mandat državni svetnik • stran 8


Kolikšna je moč državnega sveta

Državni svet lahko predlaga sprejem zakonov in daje državnemu

zboru mnenje o vseh zadevah iz njegove pristojnosti. Med

močnejša orožja pa sodi odložilni veto oziroma zahteva, da

državni zbor ponovno odloči o kakšnem zakonu, in zahteva za

referendum. Slednjo možnost so svetniki izkoristili v primeru

nedavnega zakona o lastninjenju zavarovalnic.

Čeprav je večinsko strokovno in javno mnenje, da sedanja

ureditev položaja državnega sveta ni dobra, pa so pogledi na

spreminjanje le-te zelo različni: od ukinitve do oblikovanja

dvodomnega parlamenta, ki bi povečal njihovo »korektivno«

funkcijo. S prihajajočo pokrajinizacijo so prišle tudi ideje, da bi

državni svet preoblikovali v zastopnika pokrajin.

foto Roman Rozina

Majesa je določil žreb

Prve volitve v Državni svet so bile neposredne. V treh

zasavskih občinah so se takrat pomerili podjetnik Sandi

Češko iz Zagorja, tedanji hrastniški župan Leopold

Grošelj, trboveljski arhitekt Alojz Jeraj in zagorska

borka za zeleno Zasavje dr. Marinka Draksler. S

spretno volilno kampanjo je volitve dobil daleč najmlajši

kandidat, takrat komaj tridesetletni Sandi Češko.

Pred desetimi leti so se Zasavčani nekako dogovorili

o skupni podpori enemu kandidatu. Prvič naj bi imeli

v Državnem svetu predstavnika Trboveljčani, potem

Hrastničani in zatem Zagorjani. Na volitvah pa se je

ob Trboveljčanu Branku Lukšiču, takrat uslužbencu

Termoelektrarne Trbovlje in danes podjetniku, pojavil

še takratni in sedanji zagorski župan Matjaž Švagan.

Volitve so prvič potekale s pomočjo elektorjev, ki so jih

izvolili občinski sveti: po štirje v Zagorju in Trbovljah

ter trije iz Hrastnika. Zasavski dogovor je takrat zdržal:

izvoljen je bil Trboveljčan Lukšič.

Pred petimi leti je bil skladno z omenjenim dogovor

izvoljen hrastniški gospodarstvenik Branko Majes,

neuspešen protikandidat je bil Trboveljčan Tomaž Vresk.

Letos dogovor ni več zdržal. Župani se niso uspeli

sestati in pogovoriti o primernem, za vse sprejemljivem

kandidatu iz zagorske občine. Zato je vsak občinski

svet izvolil svojega kandidata za državnega svetnika:

v Zagorju Iztoka Živka, v Trbovljah Tomaža Vreska,

v Hrastniku pa Branka Majesa. Živko in Majes sta na

volitvah dobila vsak po štiri glasove, Vresk pa tri. Sledilo

je žrebanje in članica zagorskega občinskega sveta Janka

Pavšek Bantan je izžrebala Branka Majesa.

To je povzročilo pravi vihar zamer med zasavskimi

župani. Zagorski Matjaž Švagan je strankarskega kolega

Mirana Jeriča obtožil izdaje, trboveljski Bogdan Barovič

pa je za izdajalko proglasil občinsko svetnico Mici

Juraja, elektorico iz LDS. Glasovanje pa je bilo tajno

in v zakulisju so se pojavila tudi ugibanja, da je morda

kakšen glas prešel tudi iz Zagorja ali od katerega drugega

elektorja iz Trbovelj. Pravzaprav ni nujno niti, da so vsi

trije Hrastničani glasovali za Majesa ...

foto Roman Rozina

Tudi Binder bo ponavljal mandat

Nekdanji direktor hrastniške steklarne Stojan Binder si je

znova izboril petletni mandat državnega svetnika, saj je eden

od četverice, ki v tem organu zastopajo interese delodajalcev.

Binderja je predlagal upravni odbor Gospodarske zbornice

Slovenije. Na tri preostale sedeže so bili izvoljeni prvi mož

ajdovskega Primorja Dušan Črnigoj, predsednika uprave družbe

Prevent Global Borut Meh in predsednik trgovinske zbornice

Bojan Papič.

Prav tako je štiričlanska ekipa, ki zastopa interese delojemalcev.

V državnem svetu še naprej ostaja predsednik Zveze svobodnih

sindikatov Slovenije Dušan Semolič, pridružujejo pa se mu

predsednica Sindikata kovinske in elektro industrije Slovenije

Lidija Jerkič, sekretar Sindikata državnih in družbenih organov

Slovenije Drago Ščernjavič in glavni tajnik Sindikata vzgoje,

izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije Branimir Štrukelj.

Izvoljeni so bili še naslednji zastopniki interesnih skupin: Jože

Mencinger bo zastopal interese univerz, Jan Zoltan področje

vzgoje in izobraževanja, Janvit Golob raziskovalne dejavnosti,

Peter Požun zdravstvo, Boris Šuštaršič socialno varstvo in Anton

Peršak kulturo in šport. Zastopnika kmetov ostaja Peter Vrisk in

Cvetko Zupančič, obrtnike pa bo zastopal Alojz Kovšca. V tej

interesni skupini se je za svetniški položaj potegovalo kar trinajst

kandidatov, tudi Božidar Drnovšek iz Trbovelj.

Še en mandat državni svetnik • stran 9


Pred predsedovanjem Evropski uniji

Gašper Koprivšek

Priložnosti in pasti

našega polletja

Slovenija bo s prvim januarjem 2008 prevzela polletno predsedovanje

Evropski uniji. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da gre za zelo zahteven

projekt, sploh če upoštevamo, da ima dvomilijonska državica tudi pri najboljši

volji na razpolago le majhen upravno, politični aparat, iz katerega je težko vleči

rezervne kapacitete, ki so nujno potrebne za opravljanje predsedovanja.

Širitveni ‘’veliki pok’’ je zahteval ponovno

uravnoteženje odprtega političnega sistema

Evropske unije. Odprtega zato, ker ima

nadnacionalno kot tudi mednacionalno

oziroma medvladno komponento, zato je

ta sistem dvotiren. Skozi to dvotirnost pa

se unija sistemsko prilagaja tako z vidika

pristojnosti in oblikovanja politik njenih

institucij kot tudi skozi vse zahtevnejše

procese odločanja na medvladnih

konferencah.

Princip trojk

Ena izmed teh uravnoteženj je tudi

princip predsedovanja trojke, torej treh

držav članic skupaj. Predsedujoče države

pri tekočih obveznostih in časovno gledano

še vedno predsedujejo vsaka zase, hkrati

pa za skupno predsedovanje, ki traja

leto in pol, oblikujejo skupni program s

strateškim okvirjem in prioritetami. Sestava

predsedujočih trojk seveda ni naključna,

ampak je skrbno pretehtana politična

tvorba. Slovenija je v trojki skupaj z Nemčijo

in Portugalsko, naslednja trojka bodo

Francija, Češka in Švedska. Obe trojki tako

vsebujeta ‘’staro’’ državo članico, ki je med

največjimi in najpomembnejšimi članicami

Unije (takšni sta Nemčija in Francija),

zatem v evropskih integracijah izkušeno,

vendar manj pomembno ‘’staro’’ članico

(Portugalska in Švedska), ter ‘’novo’’ in na

evropskem političnem parketu vsekakor

šibkejšo članico (Slovenija, Češka). Hkrati

pa članice predsedujoče trojke nikdar niso

sosede, kar drastično zmanjša možnost, da

bi morebitna bilateralna nesoglasja ogrožala

predsedovanje.

Poglejmo na kratko, katere so najbolj

pomembne politične prioritete v ‘’slovenski’’

trojki. Vzpostavitev schengenskega območja,

širitev euroobmočja, krepitev odnosov

unije z državami na njeni južni in vzhodni

meji, za kar služijo mehanizmi evropske

sosedske politike, ponovni gospodarski

zagon Evrope, uresničevanje prenovljene

Lizbonske strategije, vzpostavljanje

evropske energetske politike in tako dalje.

Zakaj prvenstvo Slovenije

Zanimivo je vprašanje, zakaj se je

Slovenija kot prva izmed novih članic

uvrstila v prvo predsedujočo trojko.

Razlogov je verjetno več. Med boljšimi je

gotovo dejstvo, da smo Slovenci zelo lepo

peljali proces pristopnih pogajanj, da smo

ves čas držali makroekonomsko stabilnost,

relativno veliko stopnjo socialne kohezije,

prvi smo prevzeli evro. Po drugi strani pa

smo bili ‘’disciplinsko’’ neproblematični

– razen nekaterih manjših vladnih ali

predsedniških zdrsov v mednarodni politiki,

ki pa so zaradi svoje benignosti ostali

brez posledic; skratka, smo zelo politično

korektni in zaradi tega predvidljivi ter

nenevarni.

Dejstvo je tudi, da znotraj naše trojke

Slovenija predseduje zadnja, kar pomeni,

da se je večina bistvenih zadev že zgodila.

Sredi oktobra so na Portugalskem podpisali

reformno Lizbonsko pogodbo, ki naj bi

predstavljala nekakšen obliž na propadli

ustavni proces. Ta podpis je bil verjetno

najpomembnejši trenutek predsedovanja

sedanje trojke, Sloveniji pa skozi

lastno predsedovanje ostaja promocija

ratifikacijskega procesa. Tudi zato bomo

ponudili dober zgled in pogodbo predvidoma

zelo hitro ratificirali v parlamentu.

Opozoriti velja, da Lizbonska pogodba

prinaša pomembno novost: možnost izstopa

države članice iz Evropske unije. V prvem

trenutku se morda sliši nevarno, vendar

se ta možnost odločno dotika pojma in

pomena suverenosti. Tudi v Sloveniji smo bili

namreč priča debatam o tem, kaj se zgodi z

nacionalno suverenostjo ob vstopu v unijo,

pri čemer je bilo veliko govora o tem, da

prenašamo suverenost oziroma da jo tako

morda celo izgubljamo. V resnici suverenost

nikdar ne more biti v rokah države Slovenije

niti Evropske unije, temveč je vedno v rokah

ljudi, v tem primeru Slovencev, ne glede

na to, v katerih političnih tvorbah živimo

kot državljani nacije, ki imajo ultimativno

politično moč in odločanje vedno v svojih

rokah.

Ta mehanizem je pomemben korak

k zmanjševanju tako imenovanega

demokratičnega deficita, saj celotna unija s

tem postaja mnogo bolj transparentna in

– kot se moderno reče – sproščena. Druga

pomembnost, ki jo prinaša Lizbonska

pogodba, pa je začetek vzpostavljanja

skupne diplomatske službe, kar bo za

slovenske državljane velika prednost in

ugodnost.

Za kaj izkoristiti naše polletje

Skozi predsedovanje se utegnejo pokazati

tudi nekatere pomanjkljivosti slovenske

zunanje politike. Do sedaj namreč nikoli

ni bilo povsem jasno, kje oziroma kaj je

njena najpomembnejša strateška usmeritev.

Dejstvo je, da sta glede na vse okoliščine

Francija in Nemčija še vedno motor

integracije. Uravnotežena stabilnost med

njima še vedno in nič manj kot v preteklosti

predstavlja evropsko stabilnost, čeprav je to

morda manj opazno kot pred leti. Slovenija

je v trojki skupaj z Nemčijo, takoj za nami

pa bo predsedovanje prevzela Francija. To

bi morali izkoristiti za močnejšo navezavo

na Berlin in Pariz, kar bi nam olajšalo

tudi marsikatero drugo zunanjepolitično

dejavnost.

Med najpomembnejše spadajo vprašanje

Kosova, (ne)stabilnost Makedonije, proces

pristopanja oziroma približevanja Hrvaške in

Srbije in tako dalje. Dostikrat se utemeljuje,

da mora Slovenija v balkanski regiji igrati

čimbolj opazno vlogo, da mora imeti

strategijo za Balkan. O tem še najraje pišejo

Priložnosti in pasti našega polletja • stran 10


kakšni ameriški strateški ‘’strokovnjaki’’, ki

dobro vedo, da bi takšna vloga Slovenije

škodovala skupnemu evropskemu nastopu

v regiji. Slovenija je bila namreč še ne

dolgo nazaj del skupne države, s Hrvaško,

denimo, niti nimamo rešenih bilateralnih

vprašanj. Enostavno nismo v položaju igrati

mediatorja in vojaka hkrati. Kljub temu

naše ‘’bivše’’ brate vse po vrsti zelo dobro

poznamo, zato bi morali igrati neopazno,

‘’skrito’’ vlogo svetovalca, kar bi nam bilo

lahko omogočeno, če bi igrali na jasno

usmeritev Berlin – Pariz. Močna svetovalna

vloga prinaša dobre ekonomske koncesije,

kar je dosti bolje, kod da rijemo sami in

‘’zapenjamo’’ za razne Sunčane Hvare.

Slovenija v Bruslju

Naslednja zanimiva okoliščina

slovenskega predsedovanja je Leto

medkulturnega dialoga v 2008. Tukaj je

maneverski prostor dejavne in odkrite vloge

Slovenije na Balkanu. Tu že stoletja živijo

avtohtoni evropski muslimani in ne v Franciji,

kjer so šele druga ali tretja generacija, in še

to predvsem zaradi kolonialne zgodovine

vélikih evropskih narodov. To se splača

promovirati.

Predsedovanje je tudi lepa priložnost

za promoviranje gospodarskega razvoja

Slovenije. Oblikovanje razvojnih politik

čedalje bolj tangira k nad- in sub- nacionalni

ravni, pri čemer bi morala država predvsem

uravnoteženo servisirati pogoje, ki so nujni

za razvojne potrebe vseh delov svojega

ozemlja. Države članice in regije imajo v

Bruslju veliko močnih predstavništev in

lobistov, ki se trudijo kanalizirati čimveč

sredstev v svoja okolja. Irske regije imajo

več svojih lastnih izpostav, Wales ima v

Bruslju močno lobistično ekipo.

Ravno Wales je tisto področje, kjer je

v osemdesetih letih počasi propadla težka

industrija na čelu s premogovništvom.

Stare industrijske kapacitete so v nekaj

letih napolnili z avtomobilsko industrijo,

danes pa tam v glavnem proizvajajo visoko

tehnološke produkte. Seveda smo daleč od

tega, lahko pa se vsaj potrudimo, da od nas

ne bodo bežali razni ‘’Šefenakerji’’. Zaenkrat

imamo Slovenci v Bruslju eno Slovensko

hišo, ki pa se v glavnem uporablja za žure

ob cvičku in potici. V evropski prestolnici

enostavno moramo imeti ljudi, ki se bodo

zavzemali za slovenske razvojne interese

in to še preden se bodo navzkrižni učinki

lobiranja izničili. Predsedovanje bi bilo lepo

zaključiti z odprtjem enega ali dveh resnih

gospodarskih predstavništev.

Odsotnost evropske vizije

Zaključil bi z odsotnostjo slovenske

vizije Evropske unije kot celote. Seveda

ne mislim, da bi celotni slovenski politični

prostor moral imeti neko monolitno idejo,

kako in zakaj naj se integracija v prihodnosti

razvija. Pogrešam pa debate o Evropski uniji

kot taki: naj bo neka ohlapna zveza narodov,

naj bo tesna federacija, naj postane nekaj

posebnega, zakaj je takšen ali drugačen razvoj

za nas dober …

Ko smo se včlanili v unijo, nam je preprosto

‘’padlo dol’’. Z včlanitvijo se nam je zopet

zgodila zgodovina, in nočem, da se nam vsakih

petnajst let dogaja zgodovina. Ljudje namreč

zadnjo zgodovino že čutijo v svojih denarnicah


Debate o tem, kakšno unijo želimo imeti,

se bodo začele takrat, ko bodo politične elite

v Sloveniji razumele, da evropski prostor ni

nekaj tujega in zunanjega, v kar smo vstopili

pred par leti, ampak je del nas že zelo dolgo.

Ko bodo razumele, da je nekaj notranjega

in odprtega; da je popolnoma absurdno

zaradi predsedovanja zahtevati nekakšno

postrojevanje vseh družbenih podsistemov.

Pa to ni zgolj slab politični stil, temveč

je zarjavela osamosvojiteljska logika, ki

evropskega v Sloveniji sploh ne čuti. Logika, ki

hoče povsem normalne okoliščine izkoristiti

za to, da politični podsistem zopet postane

tako superioren nad ostalimi družbenimi

podsistemi, kot je bil v preteklosti in je v veliki

meri še danes!

Ljudje smo namreč suvereni, nikdar tisti, ki

mu dovolimo, da vlada!

Barbara Kaluža

Štipendijska shema v Zasavju

Štipendije po novem

Regionalni center za razvoj je z drugimi

slovenskimi regionalnimi agencijami preko

Javnega sklada RS za razvoj kadrov in

štipendije pričel izvajati novo, poenoteno

štipendijsko shemo, v okviru katere so

bile na podlagi sodelovanja z zasavskimi

delodajalci razpisane posredne kadrovske

štipendije.

V okviru javnega razpisa enotnih

regijskih štipendijskih shem je bilo v

Zasavju za šolsko oziroma študijsko leto

2007/2008 razpisanih 90 štipendij. Od

skupno štirinajstih zasavskih delodajalcev,

ki so bili izbrani na osnovi javnega poziva

in jim je bila ponujena možnost, da

sodelujejo v shemi, se je za so-štipendiranje

zasavske mladine odločilo deset podjetij in

ena občina. Ti so iz seznama predlaganih

kandidatov lahko izbirali le tiste, ki so

izpolnjevali razpisne pogoje; odločali so

se lahko samo za tiste profile, za katere so

se opredelili v javnem pozivu in ki so bili

v celoti skladni z njihovimi predhodno

izraženimi kadrovskimi potrebami.

Deset zasavskih delodajalcev bo tako v

šolskem letu 2007/2008 petindvajsetim

izbranim dijakom in študentom

zagotavljalo polovico štipendije, preostali

del pa bo kot štipenditor preko Javnega

sklada RS za razvoj kadrov in štipendije

prispeval Regionalni center za razvoj.

Zaradi velikega števila prijavljenih

kandidatov, ki se izobražujejo za poklice

ter študijske smeri, ki jih delodajalci

niso razpisali oziroma opredelili kot

svoje kadrovske potrebe, je ostalo veliko

razpisanih štipendijskih mest nezasedenih.

Gre predvsem za poklice in izobraževalne

smeri, ki so s strani zasavskih podjetij zelo

iskane oziroma jih močno primanjkuje. Za

določene deficitarne profile se zasavska

mladina očitno ne odloča v tolikšni meri,

Priložnosti in pasti našega polletja • stran 11

kot so potrebe zasavskega gospodarstva;

še vedno so zelo iskani oblikovalci kovin,

orodjarji, mizarji, tesarji, zidarji, grafičarji,

elektrikarji, lesarski tehniki, gradbeni

tehniki, inženirji lesarstva, strojništva,

elektrotehnike in lesarstva.

Glede na to, da se prenovljena

štipendijska politika na regionalni ravni

izvaja šele prvo leto, nas je prijetno presenetil

pozitiven odziv zasavskih delodajalcev

in njihova pripravljenost za sodelovanje

v okviru sheme. V prihodnje pa želimo

čimbolj izkoristiti priložnosti, ki jih ponuja

nova zakonodaja, ter posledično spodbujati

podjetja za kadrovsko štipendiranje

in motivirati mlade, da se vpisujejo v

takšne vrste in področja izobraževanja,

ki izboljšujejo njihovo zaposljivost in

pospešujejo gospodarski razvoj v regiji.


Ludvik Kramberger

Irena Ivančič Lebar

Legenda zasavskega

otroškega zdravstva

Čeprav bi lahko rekla, da je 90 let zgolj številka, moram priznati, da človek s

takšnim številom let tudi danes zbuja spoštovanje. Še posebno, če je vitalen

in »pri zdravi pameti«. In primarij Ludvik Kramberger, zdravnik pediater,

dolgoletni predstojnik otroškega oddelka splošne bolnišnice v Trbovljah,

takšen prav gotovo je. Čeprav ga pestijo bolezni in pravi, da zjutraj traja

kar nekaj časa, da »se spravi k sebi«, je zanimiv sogovornik, ki ga je užitek

poslušati, ko hudomušno pripoveduje o razmerah v zdravstvu od začetka

njegovega službovanja v Trbovljah. Vmes natrosi tudi drobtinice iz svojega

življenja.

Pričujoči prispevek ni nastal le zaradi častitljive obletnice: k pisanju me je

spodbudilo predvsem najino sodelovanje pri pripravi publikacije o zgodovini

zasavskega zdravstva, ki naj bi izšla prihodnje leto.

Ludvik Kramberger se je rodil 22. junija

1917 v Lenartu v Slovenskih goricah, kjer

je njegov oče opravljal zasebno zdravniško

prakso. V kmečkem okolju, kjer se je še

leta 1971 več kot 60 odstotkov aktivnega

prebivalstva ukvarjalo s kmetijstvom, je bilo

delo zdravnika izredno težavno. Kmetom se

je zdelo pomembneje, da je zdrava živina,

za ljudi, ki niso bili bolniško zavarovani, pa

je bilo zdravljenje predrago. Še posebej je to

veljalo za ženske, saj je menda prevladovalo

mnenje, da je ženo mogoče zamenjati z

drugo. Zato je njegov oče vse posege – od

majhnih kirurških posegov in zdravljenja

bolezni do porodov – opravljal sam; v

ordinaciji, pri bolnikih doma, včasih pa je

kakšnega bolnika za nekaj časa pripeljal

tudi na svoj dom.

Iz šole na vojsko

Očetov zgled je tudi sina pritegnil k

študiju medicine. Klasično gimnazijo je

zaključil v Mariboru, študij medicine pa

začel v Ljubljani, kjer sta bila takrat še samo

dva letnika, ga nadaljeval v Beogradu in

Zagrebu ter končal v Gradcu v Avstriji, kjer

je leta 1942 opravil zadnji izpit. Namesto da

bi se po študiju vrnil domov in nadaljeval

očetovo prakso, so ga kot zdravnika poslali

v Salzburg.

Začel je v psihiatrični bolnišnici, tam

razvito opazovanje obnašanja pacientov

pa mu je pozneje prišlo še kako prav.

Čez dobro leto se je znašel na vojaškem

usposabljanju, eksercirju, kar je v praksi

pomenilo marširanje, plazenje, streljanje …

v glavnem dril za nabiranje poslušnosti in

kondicije. In potem na fronto? Kateremu

normalnemu mlademu moškemu bi to

dišalo? Hitro je bilo treba ukrepati. Spomnil

se je, kako se obnašajo “nori” bolniki, in

vredno je bilo poskusiti. Uspelo mu je.

Poslali so ga k zdravniku (nekemu Tirolcu,

ki ravno tako ni bil navdušen nad vojsko),

ki je ugotovil zelo povečane mandlje in šum

na srcu. Odstranil mu je mandlje, za šum,

pravi, da je ostal, a najpomembneje je bilo,

da mu je omenjeni zdravnik po operaciji

ponudil, da ostane pri njem in opravlja delo

zdravnika. Seveda je ponudbo sprejel, kar

je v praksi pomenilo, da je v dopoldanskem

času opravljal vse zdravniško delo namesto

omenjenega zdravnika.

Prelepo je bilo, da bi trajalo. Vojne kar

ni hotelo biti konec, nemška vojska pa je

s svojimi lovkami segala vedno bolj proti

vzhodu. Potrebovala je vedno več vojakov

in tudi sanitetnih ekip. Tako se je znašel v

Romuniji, v zaledju fronte, v idilični vasici,

ki ga je spominjala na Bohinj. Ko pa je začela

ruska armada pritiskati in poganjati nemško

vojsko proti zahodu, so se morali umakniti.

Ko jih je pot čez Madžarsko vodila proti

zahodu, je “staknil” bolezen, za katero se

je izkazalo, da je tifus, in zaradi katere je

v bolnišnici prebil čas od novembra 1944

do februarja 1945. Po okrevanju bi se moral

vrniti v vojsko, a se je lahko zahvalil sreči,

iznajdljivosti in ne nazadnje svoji mladostni

predrznosti, da se je počasi pomikal proti

domu in se pri tem izognil nevarnostim

ponovne vojaščine. Srečno je prispel do

Laškega in se tam pridružil partizanom, ki

so 9. maja vkorakali v osvobojeno Trbovlje.

Pristanek v Trbovljah

Ironija je, da je leta 1945 kot splošni

zdravnik “pristal” v Trbovljah: tistih

Trbovljah, kjer so se pred vojno, kadar so

se peljali z vlakom mimo, obrnili stran, saj

so o njih poslušali same grozljive reči. O

rdečkarjih, o streljanju, o stavkah ...

Zakon o državnih uslužbencih je po

vojni ministrstvom dovoljeval razporejati

državne uslužbence – sem so spadali

tudi zdravniki – tja, kjer so menili, da je

potrebno. V Krambergerjevem primeru so

bile to Trbovlje, čeprav je bila njegova želja,

da bi služboval v mariborski bolnišnici, za

kar je že opravil tudi razgovore. Sicer so mu

obljubili, da je zaposlitev le začasna, a je

začasnost postala še kako stalna. Verjetno

je k temu pripomoglo tudi to, da si je v

Trbovljah ustvaril družino. Priženil se je

v družino Vaclava Čada, Čeha, ki je pred

prvo svetovno vojno kot ladijski strojnik

služil v avstrijski mornarici v Puli. Po

razpadu monarhije je najprej brezuspešno

iskal službo v Radečah, potem pa prišel

v Trbovlje, kjer se je zaposlil najprej na

separaciji, potem pa v centralnih rudniških

delavnicah, ki jih je pozneje tudi vodil.

Žena Elzo mu je med letoma 1946 in

1951 rodila tri otroke, kar je začrtalo njegovo

poklicno pot, ga usmerilo v pediatrijo. V

prvem nadstropju zdravstvenega doma so

dobili stanovanje, v katerem je pred vojno

bival dr. Hugo Baumgarten.

Službo splošnega zdravnika v Trbovljah

je začel maja 1945, ko je primanjkovalo

vsega, tudi zdravnikov. Cel trboveljski okraj

jih je premogel le sedem, tako da je na enega

zdravnika prišlo več kot 7000 prebivalcev.

In vse je bilo potrebno začeti znova. Do leta

1952, ko je bil sprejet zakon o komunah, je

bilo tudi zdravstvo centralizirano, nad njim

je “bedel” Okrajni ljudski odbor Trbovlje.

V odseku za zdravstvo, od leta 1946

Legenda zasavskega otroškega zdravstva • stran 12


imenovanem Zdravstveno socialni odsek,

je deloval tudi okrajni zdravnik, ki ni imel

svojih zdravniških prostorov, odgovoren pa

je bil za nadzor ambulant na terenu. To delo

je takoj po vojni opravljal zdravnik Kajzelj iz

Zagorja, ki so ga leta 1949 zaradi nesoglasij

zamenjali z dr. Krambergerjem. Ko so leta

1952 ustanovili okrajni zdravstveni dom, je

postal njegov upravnik. Okrajni zdravstveni

dom je deloval do leta 1956, že pred

tem, leta 1955, pa so na podlagi zakona

o komunah v občinah ustanovili svoje

zdravstvene domove, ki so prevzeli skrb za

osnovno zdravstvo v posameznih občinah.

Kot okrajni zdravnik ni premogel niti

svoje pisarne, zato je ordiniral v ambulanti

izolirnice; tudi popoldan, za kar je bil

posebej plačan. To je še bilo obdobje

privatne zdravniške prakse, in skoraj vsi

zdravniki so jo, tako kot že pred vojno,

opravljali v popoldanskem času, običajno

kar v istih prostorih.

skrbel za zdravstveno varstvo otrok, so

takoj po vojni namestili “Bosančke”, sirote

s Kozare, leta 1947 pa rudniško upravo.

Nadomestno zgradbo za Dečji dom, ki

so jo začeli graditi na prostoru nasproti

zdravstvenega doma (današnja blagovnica),

so morali ustaviti, ker je zmanjkalo denarja.

Tudi v ravnateljevi vili nameščene rudniške

otroške jasli, ki so začele delovati leta 1948

in kjer je dr. Kramberger opravljal preglede

otrok, so leta 1952, tudi zaradi izboljšanega

obporodnega in poporodnega varstva

žena, ukinili. Kljub težavam pa so se prej

delujočim posvetovalnicam pridružile bolj

strokovno razvite oblike dela: od šolske

ambulante leta 1951, ki se ji je leta 1952

pridružila šolska zobna ambulanta, do leta

1957 ustanovljenega otroškega dispanzerja.

Ko so k delu pritegnili usposobljen

zdravniški kader, so se rezultati kmalu

začeli kazati.

pa določil dr. Krambergerja. Gradnja se je

nekoliko zavlekla, 29. novembra 1963 pa

je bil objekt slavnostno predan svojemu

namenu, čeprav je bil prvi mali bolnik v

stavbo s tremi etažami, dolgo 65 in široko

15 metrov, sprejet šele 20. marca 1964.

Sprva je imela bolnišnica 40 postelj,

kmalu so dodali še dve, a so njihovo

število postopno zmanjševali, saj je bilo

delo usmerjeno predvsem v povečan

obseg dispanzerskih zdravnikov. Lahko so

razvili center za otroško varstvo po vzoru

Unicefovega programa za intermediarne

centre zdravstvenega varstva matere in

otroka: torej pod eno streho zdravstveno

varstvo otrok od rojstva do zaključenega

šolanja. Vključeni so bili tudi stomatologi

in specialist ortodont.

Sistematski pregledi so sčasoma zajeli

celotno populacijo otrok. Pravilnost

takšnega dela so pokazali rezultati, saj se

Temelji otroškega zdravstvenega

varstva

Dr. Krambergerju so leta 1954 odobrili

specializacijo za zdravnika pediatra, ki jo je

opravil v Zagrebu, zatem pa je nameraval

odpreti privatno prakso. Vendar ga je

prehitel zakon, ki je leta 1957 privatno

zdravniško prakso ukinil. Sicer pravi, da

so ga že pred tem nagovarjali, da bi prevzel

privatno zdravniško prakso, saj naj bi imel

vsak okraj vsaj enega privatnega zdravnika

za pregled kmetov in vseh tistih, ki niso

plačevali zdravstvenega zavarovanja.

Po končani specializaciji se je predano

lotil pionirskega dela – organiziranja

bolnišničnega in izvenbolnišničnega

otroškega zdravstvenega varstva v Zasavju.

To je bilo razumljivo, saj so podatki o

umrljivosti otrok zahtevali naglo ukrepanje.

Za ponazoritev: leta 1945 je umrlo 72

otrok, od tega 43 mlajših od enega leta,

leta 1947 jih je bilo med 43 umrlimi kar

30 mlajših od enega leta. Zdravniki so to

pripisovali različnim vzrokom: prezgodnjim

porodom, ki so bili v veliki meri posledica

premajhne preventivne pomoči nosečnicam

in porodnicam, patronažna služba še ni

bila organizirana, otroški oddelek v splošni

bolnišnici je bil popolnoma neustrezen,

pomanjkanje medicinskih sester je bilo

veliko, osebna higiena je bila še zelo

pomanjkljiva.

Čeprav je treba omeniti, da so otroški

dispanzer s posvetovalnico za matere

v Trbovljah ustanovili že leta 1919 in v

Hrastniku leta 1927, se zaradi različnih

vzrokov, predvsem finančnih, nista mogli

bolj razviti. V tik pred drugo svetovno vojno

zgrajeno poslopje Dečjega doma, ki naj bi

foto Osebni arhiv Ludvika Krambergerja

Ludvik Kramberger kot dvajsetletni mladenič

Otroška bolnica

Še vedno pa je bila huda težava

pomanjkanje prostorov, tako ambulantnih

kot bolnišničnih. Zato je dr. Kramberger že

leta 1958 dal pobudo za ustanovitev otroške

bolnice, v kateri bi se združila dispanzerska

in bolnišnična zdravstvena nega otrok,

pozneje tudi celotno zdravstveno varstvo

žena. V poštev so prihajala različna

poslopja, ki pa zaradi različnih razlogov

niso ustrezala, zato je bila edina rešitev

izgradnja novega poslopja.

Najprej so razmišljali le o majhni

“pokriti baraki”, poznejši načrti, ko so se

v financiranje projekta vključila nekatera

podjetja in sosednji občini, so postali

drznejši. Odbor za izgradnjo pod vodstvom

Alojza Ribiča je projektiranje poveril

arhitektu Mitji Župančiču, za koordinatorja

foto Arhiv Zasavskega muzeja Trbovlje

...in kot čil devetdesetletnik

je v desetletju 1975-1985 število sprejemov

v bolnišnico zmanjšalo za 22 odstotkov,

ležalna doba za 39 odstotkov in število

oskrbnih dni za 32 odstotkov. Uspehi

so odmevali tudi izven Trbovelj, zato je

takšna ureditev postala vzorčna; tudi

potem, ko so morali dispanzersko službo

priključiti zdravstvenemu domu. Primarij

dr. Kramberger pravi, da je to bilo in je

mogoče, ker vsa dejavnost poteka pod eno

streho in omogoča sodelovanje.

Danes se nam to zdi samoumevno, kar

pozablja se, da je bilo doseženo z velikim

trudom. Zato je prav, da tudi s takšnim

hitrim pregledom potrdimo splošnemu

mnenju, da je naš primarij legenda

zasavskega otroškega zdravstva. Priznanja

in nagrade, ki jih je prejel za svoje delo, so

šla v prave roke.

Legenda zasavskega otroškega zdravstva • stran 13


Varstveno delovni center Zagorje ob Savi

Ana Režun

E-Qalin: upoštevati

potrebe ljudi

V Varstveno delovnem centru Zagorje ob Savi se že dolgo trudimo v čim

večji meri upoštevati vse večje potrebe ljudi, tako uporabnikov v našem zavodu,

njihovih svojcev in zaposlenih, kot tudi ustanoviteljev in zakonodajalcev.

Zato smo kot prvi in za zdaj še edini tovrstni zavod v Sloveniji začeli uvajati

model kakovosti E-qalin. Gre za evropski certifikat kakovosti na področju

socialnega varstva, v katerega so pilotno vključene že štiri države, končni

cilj pa je razviti uporaben model kakovosti.

Uvodna predstavitev projekta je tekla v obliki

privlačnega piknika.

E-qalin je pravzaprav le nadaljevanje

naših stremljenj, gre za formalizacijo tega,

kar smo v neposrednih stikih počeli že

doslej. Na ta način se skušamo izogniti

definiciji norosti, po kateri je noro živeti in

delati vedno enako in pri tem čakati, da se

bo kaj spremenilo na boljše.

Kako je sploh nastal

E-qalin – z izvirnim imenom European

quality-improving learning in residental

care homes for the elderly – je vseevropski

model upravljanja s kakovostjo v domovih

za starejše ljudi, posebnih socialnih zavodih,

zavodih za usposabljanje in varstveno

delovnih centrih. Njegov razvoj je v času

med oktobrom 2004 in septembrom 2007

v okviru sklada Leonardo da Vinci podprla

Evropska unija.

Model je razvijala ekspertna skupina,

v kateri so sodelovali strokovnjaki za

upravljanje s kakovostjo, direktorji in

drugi vodilni kadri iz domov za

starejše, zastopniki poklicnih

združenj, ustanovitelji domov

in zavodov, izobraževalne

ustanove in uporabniki.

Sodelovale so organizacije ali

posamezniki iz Avstrije, Češke,

Italije, Luksemburga, Nemčije,

Nizozemske in Slovenije. Aktivni

partner v Sloveniji je družba

Firis Imperl, v projektni fazi so

iz Slovenije sodelovali domovi

za starejše iz Črnomlja, Lendave,

Ljutomera, Ptuja, Šentjurja pri

Celju in Šmarje pri Jelšah, kot tihi

partner pa tudi Ministrstvo za delo, družino

in socialne zadeve.

Omenjeni model kakovosti zapolnjuje

praznino na področju standardov kakovosti,

je odgovor na zahteve sodobne družbe,

socialne politike in sistema socialnega

varstva. Kot celovit koncept izobraževanja

za obvladovanje kakovosti v socialno

varstvenih organizacijah je nastajal najprej

za domove za starejše, njegova spoznanja

in orodja pa je moč širiti na vse socialno

varstvene ustanove. Njegova odlika je, da

prinaša izboljšave tako za uporabnike kot

delavce. Uporabnikom nudi večjo kakovost

bivanja, dela, učenja, oskrbe, nege in

življenja, zaposlenim pa prinaša motivacijo,

večje zadovoljstvo in skupinski duh, več

samostojnosti pri delu in večjo dovzetnost

za spremembe.

foto Arhiv VDC

Kaj ga je treba bilo

V Varstveno delovnem centru Zagorje

nas je na to pot vodilo precej dejavnikov.

Med zunanjimi je na prvem mestu trend

krčenja državnih sredstev za socialo

in spodbujanje konkurence zasebnih

zavodov. Poleg tega Nacionalni program

socialnega varstva 2006-2010 poudarja

večjo ciljno usmerjenost delovanja javnih

zavodov, večjo učinkovitost, ugotavljanje in

izboljševanje kakovosti storitev ter uvedbo

modela sprotnega ocenjevanja izvajalcev

in vrednotenje njihovega dela po merilih

modela odličnosti. Temu ob bok lahko

postavimo ugotovitev, da zaposlitev v

javnem socialnovarstvenem zavodu ne

bo več varna, če storitev zavoda ne bo

kakovostna. Zelo praktični razlog pa je, da

imamo kot prvi slovenski varstveno delovni

center možnost sooblikovanja modela ter

časovno prednost pred konkurenco.

Za cilj smo si postavili spremljanje

pričakovanj in potreb uporabnikov ter

njihovih svojcev, s preverjanjem rezultatov

pa bomo spremljali učinke storitev. Nadalje,

zaposleni bodo imeli večjo vlogo pri

kakovostnem delovanju zavoda, bodo slišani

in bolj upoštevani, s tem pa bolj motivirani

za boljše delo. Pričakujemo več skupinskega

dela, več pogovarjanja med zaposlenimi,

boljše razumevanje vseh področij, več

samostojnega ravnanja zaposlenih in večjo

pripravljenost za spremembe, saj se prej

omenjenim zunanjim spremembam ne

bomo mogli izogniti.

E-qalin je model, ki spodbuja ustanove,

da gledajo naprej in se ne zadovoljijo z

doseženim. Omogoča nam, da si glede na

svojo specifičnost postavimo optimalne

cilje in optimalno hitrost spreminjanja. Za

razvoj ustanove je zelo pomembno je tudi,

da se tako oblikuje skupna baza znanja za

vse delavce.

Z njim bomo omogočili posameznim

delovnim področjem, da se bodo videli

kot del celote, in preprečili nejasnosti, ki

bi lahko povzročile nepotrebne konflikte.

Uresničitev modela bo prispevala k

oblikovanju kulture sodelovanja, omogočala

sinergijo pri skupnem delu in krepila

medsebojno zaupanje vseh interesnih

skupin našega zavoda.

E-Qalin: upoštevati potrebe ljudi • stran 14


Spodbujanje podjetništva

Gašper Koprivšek

Roman Rozina

Mrežni podjetniški

inkubator Zasavja

Podjetniški inkubatorji so po definiciji mesta, kjer so na relativno omejenem

prostoru nameščena novonastala podjetja. Njihov osnovni namen je povečati

možnosti rasti in stopnje preživetja novih podjetij, kar inkubatorji dosegajo

s ponudbo opremljenih delovnih prostorov, skupno tehnično infrastrukturo,

strokovnim svetovanjem in podpornimi storitvami, ki segajo od administrativne

do finančne pomoči. Glavni poudarek je na lokalnem razvoju in ustvarjanju

delovnih mest, pogosta je usmerjenost v dejavnosti visoke tehnologije.

Podjetniški inkubatorji so ameriški

izum, segajo pa v šestdeseta četa prejšnjega

stoletja. Od tam so jih kot učinkovite

oblike prenesli v evropsko okolje, kjer se

je v osemdesetih letih začela hitra rast

števila inkubatorjev in podobnih okolij za

spodbujanje podjetništva, kot so na primer

inovacijski centri, tehnološki in znanstveni

parki. Takšna okolja so postala prostor

srečevanja številnih podjetij in različnih

družbenih ter gospodarskih politik podpore

majhnim podjetjem, zaposlovanju, prenosu

znanja in tehnologij, promociji inovativnosti,

povezovanju podjetij, izobraževalnih,

raziskovalnih in drugih organizacij.

Pet let stara študija Evropske Komisije

je v zahodni Evropi naštela blizu tisoč

inkubacijskih okolij in opazila veliko

zanimanje ter tudi aktivnosti v razvijajočih

se deželah. Če k tem dodamo še 1500

ameriških, so inkubatorji nedvomno

postali stalnica v infrastrukturi za podporo

podjetništvu.

O kratki slovenski zgodovini

Tovrstna slovenska zgodovina se začenja

v devetdesetih letih prejšnjega stoletja,

ko je nastala vrsta inkubatorjev, zavodov

in drugih organizacij, ki naj bi podpirale

nastajanje novih podjetij in pospeševale

njihovo rast. Ustanovitelji so bili večinoma

občine in večja podjetja. Zasavski primer

takšne ustanove je bil hrastniški Modulus.

Iz tega obdobja

je ostal dejaven

le Podjetniški inkubator Sežana, ki je

leta 1992 nastal v opuščenih prostorih

tamkajšnje Iskre. Dve leti kasneje je

Mariborska razvojna agencija ustanovila

Štajerski tehnološki park, leta 1995 je

nastal Tehnološki park Ljubljana, ki so ga

razvili na Inštitutu Jožef Štefan, in v letu

1999 na pobudo novogoriške Politehnike

še Primorski tehnološki park. Leta 2000

pa sta začela delovati Podjetniški inkubator

Jesenice in Podjetniški inkubator Zasavja.

Zasavskemu inkubatorju je leta

2001 sledil prvi slovenski univerzitetni

inkubator, mariborska Tovarna podjemov,

dve leti zatem je nastal Mrežni pomurski

podjetniški inkubator, leta 2004 pa tudi

prvi povsem zasebni inkubator Smart Start.

Do danes se je skupno število inkubatorjev

povzpelo na trinajst, kar nekaj pa jih je v

fazi načrtovanja.

Inkubatorji se med sabo precej razlikujejo,

kar je posledica tega, da so nastajali v

različnih časih in v okoljih z različnimi

potrebami. Večina jih je nastala na pobudo

regijskih ali lokalnih razvojnih ustanov, ki

so zagotovile tudi večino druge podjetništvu

namenjene infrastrukture. Drugi osnovni

tip pri nas so univerzitetni inkubatorji, ki

naj bi omogočili uresničevanje podjetniških

idej, ki nastajajo v okviru univerz.

Podjetniški inkubator Zasavja

Začetki zasavskega podjetniškega

inkubatorja segajo v leto 1998, ko je bil

ustanovljen Center za razvoj podjetništva.

Njegovo poslanstvo je bilo pospeševati

ustanavljanje novih podjetij in podpirati

reorganizacijo obstoječih, predstavljal naj

bi odskočno desko za ustanovitev in začetek

delovanja podjetij. Kot prve so v inkubator

vstopile družbe Inova, Politehna, Ševnca,

Tevex, Webion in doslej največja uspešnica

Dewesoft, družba za izdelavo programske

opreme za zajem merilnih signalov,

analizo teh podatkov in izdelavo merilne

elektronike.

Prvi prostori inkubatorja so bili urejeni

v najemnih prostorih nekdanje Iskre v

Trbovljah, kjer je bilo na razpolago 1623

kvadratnih metrov skupnih pokritih

površin. Inkubator je tam deloval do

lanskega septembra, ko se je iztekla najemna

pogodba. Regionalni center za razvoj se je

zato lotil gradnje novih prostorov. Najprej,

v prvi polovici leta 2005, so bili urejeni

prostori v RR centru v Zagorju, kjer je

storitvenim dejavnostim namenjeno 640

kvadratnih metrov površin. Sledila je

gradnja inkubatorja v Hrastniku, ki se že

končuje, kot zadnja pa se je letos začela

gradnja inkubatorja v Trbovljah. Objekt bo

vseljiv prihodnje leto, in takrat bo zasavski

mrežni inkubator razpolagal z okrog 2500

kvadratnimi metri pokritih površin. To naj

bi bila tudi primerna velikost za pripadajočo

mu območje Zasavja z nekaj več kot 45

tisoč prebivalci. Odločitvi za gradnjo

inkubatorjev na vseh treh lokacijah pa je

botrovalo predvsem pomanjkanje ustreznih

in cenovno ugodnih poslovnih prostorov, ki

bi novim podjetnikom omogočali prebroditi

začetniške težave pri poslovanju.

V Podjetniški inkubator Zasavja je

bilo doslej vključenih 34 podjetij, ki jim

je Regionalni center za razvoj zagotavljal

ustrezne prostorske pogoje ter opremo,

individualna svetovanja, različne delavnice,

izobraževanje in usposabljanje, pomoč

pri ustanavljanju podjetja, pridobivanju

finančnih sredstev in pri promociji

podjetja, pravno svetovanje, računovodske

in administrativne storitve.

Mrežni podjetniški inkubator Zasavja • stran 15


Širitev s pretežno evropskimi sredstvi

Večino sredstev za širitev podjetniškega centra v Zasavju je

Regionalni center za razvoj uspel pridobiti na prvem javnem razpisu

v okviru operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih

potencialov za obdobje 2007-2013. Evropski sklad za regionalni

razvoj bo tako za uresničitev projekta prispeval slab milijon evrov ali

85 odstotkov vseh upravičenih stroškov, preostanek sredstev pa bodo

zagotovile občine Trbovlje, Hrastnik in Zagorje, ki so partnerji v

projektu. Le-ta obsega razširitev parkirišča pri inkubatorju v Zagorju,

zaključek že pričete gradnje inkubatorja v Hrastniku in ureditev

okolice ter celotno izgradnjo objekta inkubatorja v Trbovljah.

V Zagorju je bila predmet naložbe ureditev 2765 kvadratnih

metrov okolice s parkirišči pri že obstoječemu inkubatorju, ki je že

končana. V Hrastniku se prav tako končuje gradnja objekta v obrtnoindustrijski

coni Ob Bobnu, v katerem bo imel inkubator na razpolago

793 kvadratnih metrov pokritih površin, urejenih pa bo tudi 1494

kvadratnih metrov okolice. Ob inkubatorju z 873 kvadratnimi metri

pokritih površin v Trbovljah, kjer je objekt tudi že postavljen, pa bo

urejenih še 1603 kvadratnih metrov okolice.

Vse tri vključene občine gradnjo sofinancirajo s petnajstimi

odstotki vrednosti naložbe na posamezni lokaciji in davkom na

dodano vrednost, glede na višino vloženih sredstev pa bodo postale

tudi solastnice inkubatorja. V vseh občinah naj bi z zaključkom

projekta pridobili dovolj prostora za ustanovitev in začetek delovanja

novih podjetij, ki bodo želela porodne težave prebolevati v njim

prijaznejšem okolju.

Kaj prinaša inkubator podjetjem

in okolju

Koristi mrežnega podjetniškega inkubatorja so razvoj poslovne

infrastrukture, pospeševanje regionalnega razvoja, ustvarjanje

novih podjetij in novih delovnih mest, povečanje bruto družbenega

proizvoda in povečanje produktivnosti. Ob tem bo gradnja prostorov

v vseh treh občinah omogočala tudi enakomernejši razvoj znotraj

regije.

Podjetniški inkubator tako pomaga lokalni skupnosti in

posameznikom. Podjetnikom, ki vstopajo v inkubator, nudi pomoč

v obliki prostora, svetovanja in storitev. Prostorska pomoč se kaže

v znižani najemnini za opremljene poslovne prostore in v možnosti

uporabe skupne infrastrukture, kamor sodijo na primer sejne sobe s

sodobnimi informacijsko-komunikacijskimi povezavami. Zagotovljene

so jim storitve svetovanja in administrativno- tehnične storitve, ki so

potrebne za zagon podjetja in njegovo delovanje. Na vse treh lokacijah

se bodo izvajale storitve VEM, to je svetovanja glede ustanovitve

podjetja in njegove registracije, sistem vavčerskega svetovanja,

možnost pridobivanja cenejših sredstev v okviru garancijske sheme in

vse ostale aktivnosti, ki jih za zasavske podjetnike izvaja Regionalni

center za razvoj in tudi druge ustanove: v Hrastniku bo na primer v

prostorih inkubatorja tudi sedež obrtne zbornice.

Za skupnost pa so pomembni predvsem gospodarski in socialni

učinki. Ob krepitvi podjetniške dejavnosti in gospodarske moči je

zelo pomemben tudi prispevek pri odpiranju novih delovnih mest. Po

predvidevanjih ekonomske analize naj bi bilo v petnajstih letih v regiji

neposredno ustvarjenih 250 novih delovnih mest, posredno pa naj bi

naložba pozitivno vplivala na vsaj še tristo delovnih mest v podjetjih

in institucijah, ki delujejo na območju Zasavja na področju šolstva,

otroškega varstva, trgovine, gradbeništva,

prometa, zdravstva in tako dalje.

Kdaj ideja postane

poslovni načrt

- predstavitev poslovne zamisli, podjetja, proizvoda,

tehnologije

- razvojna vizija s cilji na kratek in dolgi rok

- analiza trga, kupcev in konkurence, strategija tržnega

nastopa

- izračuni ekonomskih pokazateljev uspešnosti podjetja

v prvem letu in naprej

- kadrovska strategija

- možne težave in kritična tveganja

Pomagamo vam

Pri načrtovanju podjetja vam pomagamo

- pri pripravi poslovnega načrta

- pri preverjanju poslovnih idej

- pri ocenjevanju sposobnosti in izkušenj

Na začetku poslovanja vam pomagamo

- pri registraciji in pridobivanju dovoljenj

- pri iskanju potrebnega kapitala

- pri vključitvi v podjetniški inkubator

- pri vzpostavljanju temeljnih poslovnih funkcij

- pri posredovanju znanja in izkušenj

- pri iskanju poslovnih partnerjev

Pri rasti podjetja vam pomagamo

- s presojo vaših razvojnih projektov

- z vsemi oblikami svetovanj

- pri prijavah na različne razpise

- pri iskanju dodatnih sredstev

- pri širjenju vašega tržišča

Rad bi bil

Odločitev za samostojno poslovno pot prinaša velika

tveganja, a ponuja velike nagrade. Vam je to, da boste

delali stvari, ki jih imate radi, dovolj velik motiv, ustrezna

nagrada za začetne napore in strahove? Dvomite vase in

ali ste samozavestni, verjamete v svoje ideje, zaupate v

svoje sposobnosti?

Če želite, bomo skupaj z vami iskali odgovore na ta

vprašanja. Pretehtali bomo vaše zamisli in vam pomagali,

da si odgovorite na vprašanja o svojih sposobnostih,

skupaj bomo našli informacije, ki jih potrebujete za

odločitev.


Strokovnjaki

za

embalažo

EMB Zagorje d.o.o.

Inženiring za tehniko pakiranja in industrijsko avtomatiko

TRGOVINA IN SERVIS

TEL: 03/ 56 68 877, FAX: 03/ 56 68878

http://www.embzagorje.si

e-mail: rudi.fele@guest.arnes.s

Podjetje EMB Zagorje je bilo ustanovljeno ob koncu

leta 2006. Po besedah gospoda Rudolfa Feleja je nastalo

zaradi kritičnega znanja, nakopičenega v glavah nekaterih

ljudi, zaradi potreb okoliških podjetij po zanesljivih

in kakovostnih servisnih storitvah ter zaradi možnosti

poslovnega sodelovanja z nekaterimi svetovno priznanimi

proizvajalci industrijskih strojev.

Specializirali so se za odkrivanje in odpravljanje napak

v elektroenergetskih in elektronsko-procesorskih vezjih,

veliko se posvečajo razvoju lastnih elektro-pnevmatskih

krmilij. Pri delu uporabljajo sodobne merilne instrumente,

za programiranje procesorskih vezij pa razvojna orodja

priznanih svetovnih proizvajalcev in tudi takšna, ki so plod

lastnega znanja. Kolektiv podjetja nudi hitro, strokovno

in inovativno pomoč na terenu, za opravljeno delo pa

prejema priznanja najrazličnejših ustanov in organizacij.

Najbolj so ponosni na zaupanje podjetij, s katerimi imajo

že več let sklenjena pogodbena razmerja o servisnih

dejavnostih – pred ustanovitvijo te družbe so bili namreč

zaposleni kot strokovni sodelavci okoliških podjetij.

Poleg industrijske avtomatike se v podjetju ukvarjajo

tudi z zastopstvom svetovno znanih podjetij. So uradni

zastopnik podjetja ROBOPAC, največjega proizvajalca

strojev za ovijanje predmetov in palet s termokrčljivo

in raztegljivo folijo ter lepljenje škatel, in podjetja

TURBOVAC, ki proizvaja stroje za vakuumsko pakiranje.

Kupcem nudijo kompleten inženiring pri iskanju za

njih najprimernejše in najcenejše tehnike pakiranja.

Mnogi namreč posvečajo tehniki premalo pozornosti,

pozabljajo, da je embalaža obleka njihovega izdelka, da

izbira ustrezne strojne opreme zmanjša strošek na enoto

izdelka.

Kljub močni konkurenci so ponosni, saj jim kupci

v Sloveniji in državah bivše Jugoslavije neprestano

izkazujejo zaupanje z nabavljanjem strojev proizvajalcev,

katerih uradni zastopnik so. Trditev potrjuje več sto

prodanih visoko kvalitetnih strojev. Trenutno ima podjetje

enega redno zaposlenega, vendar pričakujejo, da bodo pri

nadaljevanju sedanjih trendov naslednje leto zaposlili vsaj

še enega človeka. Ob imajo dva stalna zunanja sodelavca,

ki opravljata servisiranje industrijskih strojev v različnih

podjetjih, ki so postala redne stranke. Servisiranje je doslej

prinašalo kakšno tretjino vseh prihodkov.

Leto 2007 je njihovo prvo poslovno leto. Konkretno

poslovanje se je začelo s poletjem, prvo polovico leta

pa so namenili navezavam in prevzemanju poslov ter

pridobivanju certifikatov, brez katerih ne bi bilo mogoče

poslovati z močnimi tujimi podjetji. V teh par mesecih

je promet podjetja znašal nekaj deset tisoč evrov. Rudolf

Fele pričakuje, da bo poslovanje s tujino že v naslednjem

letu najpomembnejše, saj izvoz že sedaj predstavlja

okrog štirideset odstotkov prihodkov. V prihodnjem

letu pričakujejo tudi vselitev v nove, razširjene poslovne

prostore v Zagorju, na sedežu firme. Tam naj bi bil tudi

razstavni prostor, s katerim bodo stroje lažje približali

kupcem.

Gospoda Feleja je podjetniški inkubator pritegnil s

člankom v časopisu Razvoj. Kot inkubiranec ima zelo

pozitivno izkušnjo. Inkubator podjetju nudi poslovne

prostore, ki so nujno potrebni pri obiskih poslovnih

partnerjev.

Mrežni podjetniški inkubator Zasavja • stran 17


Kje je še prostor

Trenutno so razpoložljivi ali pa bodo kmalu zgrajeni

naslednji prostori:

V Zagorju

- pisarniški prostor velikosti 23,75 m 2

Informacije o razpoložljivem prostoru in

pogojih za vključitev:

Staša Baloh Plahutnik

REGIONALNI CENTER ZA RAZVOJ

Podvine 36, Zagorje

telefon: 56 60 524 ali 56 60 500

e-naslov: stasa.baloh-plahutnik@rcr-zasavje.si.

Po koliko je prostor

Hrastnik

V Hrastniku

- pisarniški prostor velikosti 15,50 m 2

- pisarniški prostor velikosti 14,05 m 2

- pisarniški prostor velikosti 23,40 m 2

- pisarniški prostor v velikosti 7,90 m 2

- pisarniški prostor velikosti 56,75 m 2

- proizvodni prostori s skupno površino 327,50 m 2

- na razpolago je sejna soba za 50 ljudi, ki se lahko

pregradi na dva dela, opremljena z najsodobnejšo

tehnološko opremo

V mrežnem podjetniškem inkubatorju Zasavja so vam

najboljši poslovni prostori na razpolago za najmanj denarja.

Najemnine so subvencionirane, saj je prednostni cilj

inkubatorja ustvarjanje podjetniške kulture in spodbujanje

gospodarskega razvoja.

Podjetjem pomagamo pri uspešnem začetku poslovanja

in hitri rasti. Pod enakimi pogoji vam nudimo pisarniške

in proizvodne prostore v vseh treh zasavskih mestih: v

poslovni coni Toplice pri Zagorju, v poslovni coni Ob

Bobnu v Hrastniku in v poslovni coni Nasipi v Trbovljah.

Cena za kvadratni meter pisarniških prostorov

znaša 7 €.

Podjetnik plačuje v začetnem obdobju naslednji delež polne

najemnine:

do 12. meseca – 20 % ali 1,4 €

od 13. do 18. meseca – 40 % ali 2,8 €

od 19. do 24. meseca – 80 % ali 5,6 €

od 25. do 36. meseca – 100 % ali 7€

Poleg najemnine se najemnik obvezuje plačevati tudi pavšal

obratovalnih stroškov (stroški električne energije, ogrevanja,

čiščenja in komunalni stroški), ki znaša mesečno 3,5 € na

m 2 najetih poslovnih prostorov

V Trbovljah

- pisarniški prostor velikosti 21,2 m 2

- pisarniški prostor velikosti 13,90 m 2

- pisarniški prostor velikosti 19,55 m 2

- pisarniški prostor velikosti 15,50 m 2

- pisarniški prostor velikosti 18,65 m 2

- pisarniški prostor velikosti 19,55 m 2

- pisarniški prostor velikosti 13,90 m 2

- proizvodni prostor velikosti 156,25 m 2

- proizvodni prostor velikosti 188,49 m 2

- proizvodni prostor velikosti 165,3 m 2

- na voljo je tudi jedilnica

Trbovlje

Proizvodne prostore je moč razdeliti

na manjše enote.

Cena za kvadratni meter proizvodnih

prostorov znaša 4,5 €.

Podjetnik plačuje v začetnem obdobju naslednji delež polne

najemnine:

do 12. meseca – 20 % ali 0,9 €

od 13. do 18. meseca – 40 % ali 1,8 €

od 19. do 24. meseca – 80 % ali 3,6 €

od 25. do 36. meseca – 100 % ali 4,5€

Električna energija se plačuje po dejanskih stroških, za

druge obratovalne stroške pa bo na osnovi dejanskih

stroškov določen mesečni pavšal.

Najemniki tako v pisarniških kot proizvodnih prostorih so

upravičeni še do dodatnega znižanja najemnine glede na

število zaposlenih. Dodatni popust v primeru

od 4 do 10 zaposlenih znaša 10 %

od 11 do 20 zaposlenih 15 %

in pri več kot 21 zaposlenih 20 %


Ni ga

čez dober

nasvet

s posebnimi potrebami. Pravno svetovanje v vzgojnoizobraževalni

sferi je njen poklicni fokus in zanimanje, to

ji omogoča globlje poznavanje problematik tega področja

s pravnega vidika in tudi sicer.

Gordana Kraševec je po poklicu pravnica. Kot je

razvidno že iz imena podjetja, se ukvarja s pravnim

svetovanjem. Skladno s standardno klasifikacijo

dejavnosti se podjetje ukvarja s tremi dejavnostmi: druge

pravne dejavnosti, razen zastopanja strank, podjetniško in

poslovno svetovanje ter drugo izobraževanje.

Pravo je študirala in zaključila v Ljubljani, preden

se je odločila za samostojno podjetniško pot, pa si je

nabrala nekaj delovnih izkušenj tudi v javni upravi in

v gospodarstvu. Začela je kot pripravnica na Rudniku

Trbovlje-Hrastnik, po letu dni je odšla na Višje sodišče

v Ljubljano, kjer je bila eno leto še sodniška pripravnica.

Od tam jo je poklicna pot zanesla na Sindikat vzgoje,

izobraževanja, znanosti in kulture (SVIZ) Slovenije, kjer

je delala štiri leta, sledila pa je še polletna kariera pod

uradniškim nazivom višji svetovalec III na Agenciji RS

za okolje. Kot pravi sama, so njeno poklicno pot – poleg

formalne izobrazbe – najbolj izoblikovale delovne izkušnje

v SVIZ, kjer je opravljala delo strokovne svetovalke za

pravne zadeve.

Samostojno pot je začela v podjetniškem inkubatorju v

Zagorju pred letom in devetimi meseci. Njena podjetniška

dejavnost je v veliki meri vezana na delo, ki ga je

opravljala v SVIZ: nudi pravno svetovanje ravnateljem

oziroma direktorjem javnih zavodov s področja vzgoje

in izobraževanja, to je vrtcev, osnovnih in glasbenih šol,

srednjih šol ter zavodov za vzgojo in izobraževanje otrok

Gordana Kraševec meni, da v Zasavju premalo

poudarjamo pomen izobrazbe. Prepričana je, da sta

izobrazba in posledično strokovna usposobljenost

predpogoj za kvalitetno intelektualno delo. Če bo v

prihodnosti sama zaposlovala, bo pri tem upoštevala

strokovne kriterije in ne družabne povezave, ki so pri

zaposlovanju pri nas še vedno preveč pomembne. Želi

vzpodbujati zasavske organizacije, naj iščejo čimbolj

izobražen kader, saj bo to predstavljalo tudi močnejšo

splošno motiviranost za izobraževanje in strokovno

usposabljanje.

Poklicno delovanje v Zasavju zanjo ostaja bistveno, ne

namerava pa se zapirati v to okolje. Pravi, da moramo biti

odprti ter pripravljeni tudi na zunanje izzive, kar sama

dokazuje tako, da sodeluje tudi s poslovnimi partnerji

izven Zasavja.

V prihodnosti namerava poleg svojega primarnega

‘’tržišča’’ – vzgoja in izobraževanje – delovati tudi na

področju kulture, saj utegne biti sodelovanje z zavodi s

področja kulture zelo zanimivo. Še naprej pa bo kvalitetne

pravne storitve v prvi vrsti ponujala ravnateljem zasavskih

šol oziroma zavodov s področja vzgoje in izobraževanja.

Proces vključitve v podjetniški inkubator se ji je zdel

enostaven, ljudje so bili pripravljeni komunicirati in se

tudi sicer angažirati. Za to možnost je slišala po lokalni

televiziji, poklicala je na Regionalni center za razvoj, kjer

so bili pripravljeni sodelovati z njo.

Mrežni podjetniški inkubator Zasavja • stran 19


Vodnik

po inkubatorju

Ideja. Tudi v podjetništvu se vse začne z idejo. Kaj

delati, kaj izdelovati? Izbirate lahko med številnimi

glagoli v nedoločniški obliki.

risati – graditi – raziskovati – variti – misliti – rezati –

nadzirati – šivati – leteti – prodajati – rezkati – računati

– oblikovati – sekati – operirati – konstruirati – negovati

– oglaševati – kuhati – snemati – voziti – žagati – načrtovati

– sejati – svetovati – stružiti – programirati – kopati

– voditi – meriti – čistiti – pisati – saditi – organizirati

– žgati – zdraviti – vrtati – razvijati – učiti – brusiti

Tehtanje idej. Podjetniška ideja se od večine

drugih razlikuje po tem, da je začetek poti, ki pripelje do

dejavnosti, ki vam bo omogočila prihodke za dostojno

življenje. Njen končni cilj je torej proizvod ali storitev,

ki ga je moč prodati. Zato si je treba postaviti nešteto

vprašanj in poiskati odgovore nanje.

Bližnjica do podjetja. Vas je groza birokratskih

hodnikov? V inkubatorju deluje vstopna točka VEM,

kjer lahko na enem mestu enostavno, hitro, varno in

brezplačno registrirate podjetje. Podjetniki boste dobili

vse potrebne informacije, pomoč pri izpolnjevanju

elektronskih obrazcev, za vas jih bomo poslali na prave

naslove. Brez napisov Sem na malic in Pridem takoj.

vpis podjetnika v poslovni register – posredovanje davčnih

podatkov – prijava samostojnega podjetnika in mladoletnih

otrok v obvezno zdravstveno zavarovanje – vpis spremembe

podatkov v poslovni register – izbris podjetnika iz poslovnega

registra – naročilo izpisa podatkov iz poslovnega registra

plešci ne zahajajo v frizerske salone – sončni kolektorji so

neučinkoviti v polarni noči – nihče več ne zamenja krave za vrečo

obtolčenih jabolk – v igluje ne vgrajujejo talnega ogrevanja –

desettonske stiskalnice niso primerne za stanovanja v blokih

– nepismeni ne berejo časopisov – vegetarijanci ne jedo

mesa – v močvirjih ne gradijo namakalnih sistemov – vlaki

lahko vozijo le po tirih – strešniki naj bi ne prepuščali vode

– meter je bolj uporabljana merska enota kot čevelj in palec

Od ideje do načrta. Navedeno je

samoumevno, ne pa morda tudi, kako je z davki in

računovodskimi standardi, kakšne so tržne razmere in po

koliko je kapital, katere organizacijske oblike so na voljo,

kako motivirati ljudi in oglaševati dejavnost … Ljudje, ki

poznajo te odgovore, se imenujejo podjetniški svetovalci.

V inkubatorju vas bomo seznanili z njimi, da vas bodo

vodili od ideje do poslovnega načrta.

pomoč pri pripravi poslovnega načrta – izobraževanja

in svetovanja s področja vodenja podjetja, razvijanja

sposobnosti, financ, trženja – računovodsko, davčno in pravno

svetovanje – mednarodno povezovanje in raziskovanje trga

– oblikovanje vaše javne podobe – cenejše in tudi brezplačno

svetovanje v okviru vavčerskega sistema – spopadanje s

poslovnim problemov – seznanjanje z aktualnimi razpisi

in priprava dokumentacije zanje

– poti do cenejših posojil in jamstev

Podjetniški biotop. Ob birokratskih ovirah je

nespodbudno podjetniško okolje med ključnimi zavorami

ustanavljanja podjetij. Inkubator je najugodnejši prostor

za nastanek in rast podjetij, okolje z visoko vsebnostjo

podjetniškega duha, samopostrežba s celovito ponudbo

storitev in aktivnosti, ki jih ponujajo Regionalni center za

razvoj in drugi členi podpornega okolja.

sodobno opremljeni poslovni prostori – razpoložljiva skupna

infrastruktura – znižana najemnina – še dodatni popusti za

nove zaposlitve – urejena okolica s parkirišči – administrativni

servis – uspešno preizkušeno na že več kot tridesetih primerih

Sešteto. Podjetniški inkubator povečuje možnosti

uspešnega razvoja novih podjetji. Namenjen je vsem, ki

ste se odločili, da se preizkusite kot podjetniki, pa tudi

obrtnikom in podjetnikom na začetku poslovne poti, ki

želite, da se vaše podjetje hitreje razvija.

Podjetniški inkubator spodbuja gospodarski razvoj in

ustvarja podjetniško kulturo v okolju. Tako prispeva k

preoblikovanju gospodarske podobe regije in spodbuja

razvoj lokalnih skupnosti.

Podjetniški inkubator je več kot prostor. Je celovita pomoč

podjetniku, da najhitreje preteče pot od ideje do uspeha.

Mrežni podjetniški inkubator Zasavja • stran 20


Veliko

denarja še ne

pomeni dobre

arhitekture

FinArs d.o.o.

Arhitektura, gradbeno projektiranje in druge storitve

t: (03) 566 05 48

e-mail: kristjan.cuk@finars.si

http://www.finars.si

FinArs je arhitekturno podjetje. Ustanovljeno je bilo

leta 2005 s sedežem v Celju. Ker pa sta Trboveljčan

Kristijan Čuk, strokovni direktor podjetja, in njegov

poslovni partner Borut Dolar verjela v Zasavje, sta se

odločila za selitev v domače okolje. Prostore sta pridobila

v podjetniškem inkubatorju v Zagorju, za katere Čuk meni,

da so še vedno edini pravi poslovni prostori v Zasavju.

Njihove stranke so praviloma gospodarski subjekti:

čeprav niso usmerjeni zgolj v delo s trgovskimi družbami,

pa prav tu vidijo tržno nišo. Arhitekti so namreč pri

projektiranju trgovskih centrov zelo omejeni, v FinArsu

pa se trudijo znotraj te omejenosti poiskati maksimume.

Oblika trgovskih poslovnih prostorov se ji zdi pomembna

tudi zaradi velikega števila ljudi, ki jih obiskujejo.

FinArsovi trgovski centri so tako, vsaj za naše razmere,

precej nekonvencionalno oblikovani, znotraj arhitekturne

stroke pa so priznani kot dobri primeri gradnje trgovskih

centrov v Sloveniji. Njihova jasna ambicija je delati za

večje in zahtevnejše investitorje. Tako le še krepijo svoj

izraz pri obvladovanju prostorske problematike.

Doslej so imeli okrog milijon evrov prihodkov, za

prihodnje leto pa načrtujejo podvojitev tega zneska. V

slovenskem prostoru so eno večjih arhitektnih podjetij, ki

ponuja izključno arhitekturno projektiranje. Investitorjem

Mrežni podjetniški inkubator Zasavja • stran 21


sicer odgovarjajo za celotno projektiranje, vendar druge

segmente projekta poverijo svojim stalnim podizvajalcem.

Vizija podjetja je postati največji arhitekturni biro med

Celjem in Ljubljano.

Med njihove najbolj odmevne projekte projektiranje

trgovsko-poslovno-stanovanjskega objekta K3 v Celju, ki se

ga je prijelo ime Celjski gigant, litijskega Spara, Tuševega

trgovsko-poslovnega centrav Rogaški Slatini, sem sodi

tudi adaptacija nekdanje zagorske Deloze. Trenutno

pa projektirajo stanovanjsko sosesko v Tomačevem v

Ljubljani, stanovanjsko-poslovno-trgovski center v Novem

mestu, naselje stanovanjskih hiš v Pivoli pri Mariboru,

trgovski objekt Lidl v Trbovljah. V domačih Trbovljah so

sodelujejo tudi pri urejanju zaključka stanovanjske soseske

Sallaumines, za kar so bili izbrani na javnem natečaju.

V podjetju je trenutno zaposlenih devet arhitektov,

kar je za tako mlado podjetje vsekakor zavidljiv podatek.

Imajo odprto kadrovsko politiko, kar pomeni, da so

ves čas na preži za novimi sodelavci, pa naj bodo to

sveži in neizkušeni ali pa prekaljeni strokovni kadri.

Ravno uravnoteženo kombiniranje obojih jim zagotavlja

nekakšno notranjo konfliktnost na strokovnem področju,

ki pa se navzven kaže kot uspešen in inovativen način

iskanja kvalitetnih arhitekturnih rešitev. Zaposleni niso

zgolj Zasavčani, ampak prihajajo tudi iz drugih slovenskih

regij.

Glede na izjemno začetno uspešnost – v strokovnem

in poslovnem smislu – je Kristijan Čuk prepričan, da so

prešli zasavsko miselnost, da se pri nas ‘’ne da’’. Imeli so

enake pogoje kot vsi drugi, kar dokazuje, da se ‘’da’’ tudi

Zasavju, treba pa je verjeti vase in v svoje delo.

težje doseči. Zasavska mesta se da narediti lepa, da se

jih izboljšati, sta pa za to v prvi vrsti potrebna posluh

občinskih oblasti ter pravilna vizija tistih, ki prostor

sooblikujejo. Finančni problemi po Čukovem mnenju tu

niti ne igrajo najpomembnejše vloge. Prepričan je, da se

da z zaupanjem občinskih oblasti v stroko – predvsem

županov in vodij oddelkov za okolje in prostor na

občinah – z resnično ambicijo tudi z majhnim denarjem

narediti zelo dobre objekte. Dobra arhitektura namreč

ni vedno povezana z veliko denarja. In slednje je ena

izmed strategij FinArsa, ki jo skušajo uveljaviti tudi pri

trgovskih centrih.

Celoten kolektiv FinArsa se stalno izobražuje na

področju izkoriščanja alternativnih virov energije in

projektiranja pasivnih, energetsko neodvisnih hiš.

Razvoj na tem področju redno spremljajo kljub temu,

da se energetsko neodvisne hiše v Sloveniji pojavljajo

počasi, v Zasavju jih pa sploh še ni.

Kristijan Čuk pravi, da poznamo tri kategorije

tovrstnih hiš: najprej je energetsko varčna hiša, ki je

prva stopnja ‘’zavedanja’’ hiše, da je postavljena v

neko okolje. Ta oblika je že sprejemljiva za naš prostor,

tudi zakonsko bo zelo kmalu opredeljena, saj bodo

sčasoma vse hiše morale postati energetsko varčne,

kar v preprostem jeziku pomeni več in boljšo izolacijo.

Naslednja je pasivna hiša, ki je že višja stopnja, ker

energijo sama tudi pridobiva. Za razliko od energetsko

varčne hiša sama pridobiva energijo in je v najvišji

možni fazi že lahko samozadostna: z aktivnimi in

pasivnimi sistemi pridobivanja toplotne energije zadosti

potrebam po lastnem funkcioniranju in ne obremenjuje

okolja. Pametna hiša je najvišji nivo, kjer je že ogromno

podpornih sistemov, elektronike, krmiljenj … V Sloveniji

imamo le nekaj zasebnih pametnih hiš. Takšna hiša s

pomočjo različnih sistemov sama popolnoma kontrolira

svoje življenje. Odgrinja in zagrinja rolete, ko je to

potrebno, na različne načine regulira zrak, tako da so

bivalni pogoji optimalni in energetska izguba minimalna.

To je zelo draga zadeva in je zaenkrat še bolj modna

muha, Ferrari med hišami, pravi Čuk.

V prostorskem in arhitekturnem smislu vidijo v Zasavju

veliko možnosti prav zaradi dejstva – ali pa navkljub

dejstvu – da obstajajo zavore na področju prostorskega

razvoja. Zasavčani smo tu premalo ambiciozni, bojimo

se biti na ravni bolj razvitega dela Slovenije. Pri tem je

najbolj smešno, da se zasavska regija kot celota ‘’fura’’ kot

žrtev, da je prisotno občudovanje doseženega nivoja pri

drugih in hkrati strah prebiti so do tja.

Bistvo prostorskega razvoja Zasavja je v razvoju

notranjosti mest, ker navzven ni prostora. Takšen tip

razvoja je prisoten vsepovsod, kjer je razvoj navzven

Mrežni podjetniški inkubator Zasavja • stran 22


Drugače o razvoju

Romana Martinčič

Se zavedamo pomena

socialnega kapitala

Pojem socialnega kapitala je relativno mlad koncept v družbenih vedah, ki

nam daje odgovore na mnoga vprašanja v zvezi z zagotavljanjem gospodarske

uspešnosti, ustvarjanja in razvoja, pridobivanja, prenosa in uporabe znanja,

demokratizacije družbe in podobnega. Kljub sociološkim koreninam seže

njegov pomen na različna področja družbenega življenja: od politike do

posameznega državljana (aktivno državljanstvo), znotraj in izven organizacij

(podjetij) ter na področje izobraževanja.

Avtorji, ki se ukvarjajo s konceptom

socialnega kapitala, so si enotni v mnenju,

da socialni kapital vpliva na razvojno

uspešnost družbe. Zavedati se moramo, da

model sam po sebi ne predstavlja edinega

vzroka, ki sproža proces ekonomskega

razvoja in politične učinkovitosti neke

države ali regije; je pa zelo pomemben

dejavnik in kot tak vreden razprave in

širšega proučevanja, saj lahko razvije višjo

zmožnost prilagajanja in odgovarjanja na

razvojne impulze v svojem okolju.

Socialni kapital v organizacijah

Namen prispevka ni navajati abstraktne

definicije socialnega kapitala, temveč bo

za razumevanje dovolj razlaga, da socialni

kapital razumemo kot vir, ki posameznikom

in različnim skupinam omogoča dosegati

zastavljene cilje na podlagi sodelovanja in

medsebojnega zaupanja. Rečemo lahko, da

socialni kapital poseduje skupina oziroma

organizacija, ki ima dobro razvita socialna

omrežja, notranjo kulturo sodelovanja,

ki sloni na participaciji zaposlenih pri

odločanju, ter učinkovito vodenje. Vse

omenjeno so dejavniki, ki danes odločilno

vplivajo na konkurenčno prednost neke

organizacije pred ostalimi.

Poleg zunanjih povezav so pomembni

predvsem “notranji” vidiki socialnega

kapitala. Le-ti nas napeljujejo na učinkovito

organiziranost znotraj podjetij in ostalih

organizacij, kar pomaga krepiti in izkoriščati

socialne vezi med zaposlenimi. Pri tem igrajo

pomembno vlogo uspešni pristopi k vodenju

ljudi ter učinkovito upravljanje s človeškimi

viri. Izsledki mnogih raziskav kažejo, da so

komunikacija, delegiranje nalog, timsko delo

ter slabitev statusne hierarhije tisti elementi,

ki pripomorejo h krepitvi notranjega

socialnega kapitala, kar pozitivno vpliva

na inovativnost in rast podjetij. Nasprotno

pa pomanjkanje neposredne komunikacije,

izrazito poudarjanje hierarhije moči (tako

imenovanega “šefovstva”), tekmovanje

med timi znotraj podjetja, neustrezno

nagrajevanje zaposlenih (predvsem

prevelike razlike) ne predstavljajo ugodne

podlage za razvoj socialnega kapitala v

organizaciji.

Socialni kapital ni čarobna paličica, ki

podjetjem ponuja vse rešitve za njihove

probleme, je pa dobra podlaga za razmislek,

kaj jim ta vir predstavlja in koliko je po

njihovem mnenju vredno vanj investirati

že z vidika konkurenčnih prednosti, ki jih

prinaša.

Socialni in človeški

kapital skozi perspektivo

izobraževanja in učenja

Na tem mestu se pojavlja vprašanje razlike

med socialnim in človeškim kapitalom.

Prvi se nanaša na neko skupino oziroma

kolektiv z njihovimi odnosi, drugi pa je bolj

povezan z opredelitvami, ki se nanašajo na

posameznika. S slednjim je povezano tudi

izobraževanje in investicije vanj.

Človeški kapital merimo z vlaganjem

v izobraževanje in številom let šolanja,

socialni kapital pa s kakovostjo življenja.

Socialni kapital nastaja in se razvija v

različnih skupnostih: začenši z družino, v

izobraževalnih institucijah, civilni družbi

(predvsem v prostovoljnih organizacijah),

podjetjih in drugih organizacijah. Zelo

veliko vlogo pri nastajanju socialnega

kapitala imajo izobraževalne institucije, v

katerih si lahko prizadevajo za skupinsko

delo, odprtost do novosti, sprejemanje

kulturnih različnosti in podobno. Regija,

ki ima dobro razvito mrežo učenja, postaja

bolj dinamična in ima mnoge prednosti v

primerjavi s tisto, ki tega nima.

Tudi izobraževanje odraslih igra

pomembno vlogo. Memorandum o

vseživljenjskem učenju, ki so ga leta 2000

v Lizboni podpisali predsedniki držav

Evropske unije, daje velik poudarek

usposabljanju ljudi za aktivno sodelovanje

na vseh ravneh družbenega življenja.

Pomembno je, da spodbuja večjo

vključenost marginaliziranih in izključenih

posameznikov in skupin. Prav tako

izpostavlja pomen socialnega partnerstva

nacionalnih, regionalnih in lokalnih

oblasti, civilne družbe in izobraževalnih

organizacij.

Zasavska spraševanja

Prispevek zaključujem z nekaj odprtimi

vprašanji. Kako v zasavski regiji ključni

akterji skrbijo za socialni kapital? Ali

v podjetjih in ostalih organizacijah

uveljavljajo sodobne vodstvene pristope

(pri tem ne mislim na poslovodenje),

obvladajo upravljanje s kadri, predvsem z

njihovim znanjem? Ali izobraževalci vidijo

v svojem poslanstvu še kaj več od tega, da

so zgolj izvajalci formalnega izobraževanja?

Je dosedanja vloga razvojnih institucij

ustrezna? Ali politiki spodbujajo razprave

in podpirajo razvojno naravnanost v tej

smeri ter ustvarjajo ugodno klimo za razvoj

socialnega kapitala?

Vprašanj je mnogo in še več. Lahko

najdemo mnogo primerov, ki nam dajejo

pritrdilne odgovore. Vendar na osnovi

podatkov, s katerimi razpolagam, in mojega

védenja temu ne morem v celoti pritrditi, pa

naj pri vsej stvari izhajam iz čisto preproste

teze, da je sodelovanje merilo in vir uspeha

družbe.

Ampak to je že tema neke druge

zgodbe.

Se zavedamo pomena socialnega kapitala • stran 23


Vseživljenjsko učenje

Tatjana Kavšek

Žlahtno izročilo

družine Adama

Ključevška

Ko ob jutranjem čaju prelistam dnevni časopis in med vožnjo na delo poslušam

radijske jutranje novice, mimogrede preletim še oglasno desko in…

Vse to je oblika prijetnega, pogosto popolnoma nezavednega, neformalnega

učenja, ki se nenehno odvija. Človek za svojo doživljenjsko socializacijo

nujno potrebuje nenehno učenje, radovednost. In če slednje ozavestimo, je

naša pot vseživljenjskega učenja bistveno nadgrajena.

izobraževanja odraslih, Resolucijo o

Nacionalnem programu za izobraževanje

odraslih v Republiki Sloveniji do leta 2010.

Temeljna usmeritev razvoja izobraževanja

odraslih je omogočiti čim večjemu številu

odraslih prebivalcev vključevanje v

vseživljenjsko učenje. Pomembno je, da jim

ga približamo z novimi pristopi in metodami

dela, z vrednotenjem že osvojenega znanja,

predvsem pa, da jih seznanimo z možnostmi,

ki so jim na voljo.

foto Arhiv KTRC Radeče

V Sloveniji imamo kvalitetne institucije,

razvojne službe in strokovne organe za

izobraževanje odraslih, ki spodbujajo in

motivirajo oblike, programe in projekte

vseživljenjskega učenja. Še več, izobraževanje

odraslih v Sloveniji ima dolgo tradicijo.

Umeščeno je v sistem izobraževanja

in v zavest družbe. Skozi zgodovino je

to področje doživljalo svoje vzpone in

padce, vendar je bilo ves čas prisotno in je

oblikovalo družbeno resničnost.

Učenje za življenjsko rast

Postavljeni smo v prostor in čas, katerega

dejstva moramo vpeti v vsakršne aktivnosti.

Evropska družba se vsak dan intenzivneje

srečuje s staranjem prebivalstva, zelo hitrim

spreminjanjem in razvojem informacijskokomunikacijske

in druge tehnologije. Vse

to narekuje nenehno in hitro spreminjanje

načina dela in življenja. V kolikšni meri

in kako vse to vpliva na prilagajanje ljudi

novitetam? Tu ne mislim na ljudi, ki jim

je tovrstno razmišljanje in delo osnovna

dejavnost, ampak na vse tiste, ki se jih hitri

razvoj posledično dotika in izredno stresno

vpliva nanje.

Te družbene »rak rane« je mogoče

zmanjšati prav z izobraževanjem,

usposabljanjem, morda bolje rečeno:

z ozaveščanjem ljudi, kajti prav s tem

omogočamo posameznikom osebno rast,

zaposlitev, blaginjo in večjo socialno

varnost, družbi pa razvoj, napredek in

socialno kohezijo.

V Sloveniji imamo Nacionalni program

V Svibnem je res lepo

Dolina Sopote, v vsej svoji geografski

širini, že osem let intenzivno sodeluje v tednu

vseživljenjskega učenja, ki na nacionalni

ravni poteka vsako leto v sredini oktobra.

Zavod za gozdove Slovenije z Jožetom

Prahom in Andragoški center Slovenije

z dr. Nevenko Bogataj sta med skromne,

preproste, a marljive in delovne podeželske

ljudi vnesla vzpodbude in motivacijski elan

za vseživljenjsko učenje v obliki študijskih

krožkov. Neformalno učenje v tej obliki je

postalo del tudi kulturnega utripa kraja.

Tako smo 14. oktobra na domačiji

Adama Ključevška na Počakovem

oblikovali velik javni dogodek s

spodbudami in predstavitvami aktivnih

oblik vseživljenjskega učenja v našem

lokalnem okolju. Roko sodelovanja smo

si ob prvič javno predstavljeni, bogati

etnološki zbirki družine Adama Ključevška

podali: Kulturno turistični rekreacijski

center Radeče, študijski krožki Sprehod

skozi gozd, Od vznika do evra in Sopota,

Jana Mlakar Adamič iz Zasavskega muzeja

Trbovlje, Tone Lesnik iz Zavoda za gozdove

Slovenije, Ljudski pevci iz Svibnega, Društvo

kmečkih žena Arnika Svibno in Čebelarsko

društvo Radeče. Medgeneracijsko učenje se

je ob ogledu zbirke, ljudskih pesmih, plesu

rašplje, tepežu rehtarja in preizkušanju v

starih kmečkih opravilih, kot so mlatenje

Žlahtno izročilo družine Adama Ključevška • stran 24


foto Arhiv KTRC Radeče

So se vam ob branju teh vrstic

porodili spomini in želja videti

omenjene stare predmete? Še veste,

kako izgledajo? Predlagam vam, da si

vzamete čas in se podate na kmetijo

Adama Ključevška na Počakovo v

občini Radeče, kjer vam bodo radi

pokazali in predstavili vse našteto in

še veliko več.

Pot v dolino Sopote pripelje iz

Radeč ali prek Podkuma, lahko tudi

iz smeri Šmartnega pri Litiji. Pot naj

vas potem vodi v smeri Svibna, nato

pa sledite oznakam, ki vas vodijo do

Ključevškove družine. Z veseljem si

vzamejo čas za vsakogar.

Pokličite na telefon 03 56 85 565

ali 041 369 241, pozanimate pa se

lahko tudi po elektronski pošti matej.

kljucevsek@volja.net.

s cepci, žaganje hloda z amerikanko in

podobnimi, nadaljevalo še vse popoldne.

Uspeh dogodka povzemamo s posebnim

ponosom, saj smo povezali raznolike ljudi,

skupine in nepopisno množico obiskovalcev,

katerih udeležba je bila vsaj dvakrat večja

od števila pripravljenih sedežev. Dogodek

je bil nepozaben tudi zato, ker je dišalo

po pečenem kostanju, se kadilo iz velikega

kotla golaža, ker smo okusili sladkost

domačega medu in opazovali Arnike pri

izdelovanju ocvrtih sladkih rožic. In še in

še. Resnično smo doživeli nepozaben utrip

podeželja. Prepletala so se hrepenenja in

spomini na stare čase ter utripi sodobnega

življenja, ki se uči od naših korenin. Celotno

popoldne je ‘kipelo’ od vzajemnega,

spontanega, neformalnega, prijateljskega,

medgeneracijskega učenja.

Medgeneracijsko vseživljenjsko učenje je

socialni kapital podeželja, ki se ga moramo

zavedati, ga negovati, krepiti in širiti z vso

ljubeznijo.

Zgled dopolnilne dejavnosti na kmetiji

Idilično podeželsko okolje, posuto s travniki in gozdovi, s strminami in manj

ravnmi, obogateno z vodami in številnimi naravnimi biseri. To je dolina Sopote. Med

ljudi, ki jih odlikuje izredna ljubezen do svojega okolja, do dela, do znanj o razvoju

tehnik in oblikah dela na njivi, travniku, v hlevu in gozdu, sodijo tudi člani družine

Ključevšek na Počakovem v krajevni skupnosti Svibno.

Oče Adam, njegova žena Justa in odrasli sinovi Aleš, Boštjan in Matej so po

25 letih ljubiteljskega zbiranja starih predmetov uredili izredno bogato zbirko. Na

prenovljen zgornji del poda, kjer je prostor zbirke, se povzpnemo po lesenih stopnicah,

oprtih na izbrano deblo z rakavo odebelitvijo. Toplo, leseno okolje nas nagovori z

vsebinami iz dni naših prednikov.

Adam, ki nas vodi po zbirki, nam s svojimi besedami in predmeti zna pričarati tiste

dni, ki jih ni več.

Kuhinja. Najprej kotiček, kjer je predstavljena kuhinja skozi čas kot skromen,

nepogrešljiv prostor vsake kmečke hiše, mesto za pripravo kmečkih obrokov, sprva

v krušni peči, kasneje na štedilnikih na drva. Zbirko bogatijo lončeni lonci, lesene

in aluminijaste žlice, krožniki od lesenega do porcelanastega. Na policah je obvezni

mlinček za kavo, v kotu mevtrga za mesenje kruha, ki je služila še za mizo, spravilo

posode ali posteljico za otroka. V kotu stoji metla, burkle in lopar za kruh.

Kmečka izba, osrednji prostor vsakega gospodinjstva, kjer so sprejemali goste,

prebijali večere in bili največ skupaj, se bohoti z veliko mizo in skupno skledo na njej.

Na stenah visijo stare slike, v kotu nas greje krušna peč, okrog nje se sušijo vsakdanji

čevlji. V kotu stoji kolovrat, na drugi strani večnamenska omara. Nepogrešljiv je

tudi bogkov kot z ročno vezenim prtičem. Zgodbe iz tega prostora govore o vseh

razsežnostih iz življenja naših prednikov. Okoli peči so tekle glavne kupčije na kmetiji

glede živine ali možitve hčera, sprejemali so goste, se poslavljali od pokojnika …

Kamra. V vsako hišo je sodila tudi skromna kamra, spalnica z ozko posteljo za dva,

morda zibelko. Tam prisotne kaduje so služile za čiščenje žita in nego otroka.

Kmečko orodje. Za podeželsko okolje sta poleg kmečke hišice značilna tudi

kozolec in hlev. Pri delu si je človek pomagal z raznolikim kmečkim orodjem. Tako je

dober gospodar sam poskrbel za ročno delo v gozdu; ne le za potrebe ogrevanja doma,

ampak tudi za zaslužek. Popraviti in narediti si je znal grablje, košare, koše, nasadil je

orodje, doma sprešal sadje, mlatil, vpregel živino. Vsa ta orodja spregovorijo, ko nas

Adam Ključevšek iznajdljivo vpne v delo njega dni, ko poprime za klešče, žago ali

ročni mlin.

Ura je bila dragocena stvar vsakega gospodarja, naj jo je imel v žepu za k nedeljski

maši ali v ponos na steni kmečke izbe. V etnološki zbirki Ključevškovih je polno

pripomočkov za merjenje časa. Šivalni stroji so bili prava dragocenost premožnih ljudi,

polica pa je polna tudi tistih črnih, težkih likalnikov na oglje.

Čevljarska delavnica je čisto poseben kotiček zbirke Ključevškovih. Tam so

zbrani prav vsi pripomočki, ki jih je šuštarski mojster potreboval za ročno izdelavo

obuval. Ob posebnih dogodkih pride sem v goste čisto pravi mojster z znanjem in

spretnostjo izdelovanja čevljev. Zanimivo je opazovati njegovo delo in spretnosti.

Res veliko tega iz zbirke bi se še dalo opisati. Pomembno je, da so vsi člani družine

Ključevšek predani ljubiteljskemu zbirateljstvu in da so svojo ljubezen znali preliti v

dejanja. Z izrednim osebnim in tudi materialnim vložkom so uredili zgledno zbirko, s

čimer pa zgodba še ni zaključena. Ob letošnjem tednu vseživljenjskega učenja so vrata

do te dragocenosti prvič odprli javnosti. Bili so toplo sprejeti, kar je bila pomembna

odskočna deska za delo in učenje naprej. Povezali so se s strokovnimi službami

in registrirali dopolnilno dejavnost na kmetiji, tako da zadostijo črki slovenske

zakonodaje.

Ključevškovi so primer dobre prakse, vzor tega, kako se lahko v družini neguje

in nadgrajuje vseživljenjsko učenje. Še več, vseživljenjsko učenje se iz te počakovske

družine širi v okolico: na široko imajo odprta vrata za vse, ki jim želijo prisluhniti,

od skupin do posameznikov, od otrok in mladih do srednje generacije, sploh pa radi

stopijo v dialog s starejšimi ljudmi, ki so v predstavljenih časih še odraščali, takšno

življenje doživljali izkušali na svoji koži.

Ravno slednji so in ostajajo nenadomestljivo izročilo, ki bo med nami ostalo živo le

zaradi plodov, kakršne nam kaže družina Adama Ključevška.

Žlahtno izročilo družine Adama Ključevškae • stran 25


We are demoCRAZY!

Uroš Skrinar

Mladi želimo

dejavno oblikovati

prihodnost

Razmišljamo, se povezujemo. Gradimo pot. Prevzemamo pobudo za

spremembe. Spremembe, ki so nujne.

Mladi, ki so odločni delovati za mlade

Število mladih med petnajstim in

štiriindvajsetim letom starosti bo med

letoma 2005 in 2050 upadlo za četrtino,

iz 12,6 na 9,7 odstotka. Starostna skupina

65 let in več pa se bo povečala iz 16,4 na

29,9 odstotka. Jasno je, da se evropsko

prebivalstvo stara in Slovenija je tu vse

prej kot izjema. Mladi bomo torej tisti, ki

bomo morali prevzeti breme naraščanja

starajočega se prebivalstva in postati

odločilni v doseganju večje gospodarske

rasti in večjega števila delovnih mest. A

živeti bomo morali svojo prihodnost na

temeljih, ki jih danes postavljajo starejši,

zato je nujno potrebno, da le-ti, danes

prisluhnejo našim željam in idejam ter

upoštevajo naša mnenja.

Odrinjeni mladi

Trenutno stanje v Sloveniji kaže, da

mladinske organizacije znotraj nevladnega

sektorja niso prepoznane kot posebna vrsta

nevladnih organizacij ter da je mladina

kot takšna odrinjena

iz procesov odločanja.

Dejstvo je, da za nas in

o nas odločajo drugi. In

dejstvo je, da mladi to

dopuščamo.

Najlažje je seveda reči,

da mlade sodelovanje

v procesih odločanja

in gradnji Evropske

skupnosti tako in tako

ne zanima. Številni

dogodki in srečanja

mladih ter izvedeni

projekti pa dokazujejo

ravno nasprotno. To

so dokazali tudi mladi

Evropejci, ki so se ob 50.

obletnici Rimske pogodbe

zbrali marca 2007 v Rimu in so v Rimsko

mladinsko deklaracijo zapisali: „Listen to

what we have to say, ask us what we need

and then act“. Torej: Prisluhnite temu,

kar imamo povedati, vprašajte nas, kaj

potrebujemo, šele potem delujte.

Navedeno potrjuje tudi letošnji

Eurobarometer o mladini, saj je večina

mladih, vključenih v raziskavo, odgovorila,

da so zainteresirani in da se želijo aktivno

vključevati v aktualne razmere; predvsem

na lokalni in regionalni ravni, vendar pa

tudi na nacionalni in evropski. Hkrati pa

je verjetno res, da mladi ne najdemo poti

k svoji aktivni participaciji, kot temu učeno

pravijo.

foto Volkan Pirincci

Mladi v akciji

Evropa ali bolje rečeno evropska

politika, sedaj pa počasi tudi že nacionalna,

sta se začeli zavedati, da je za zagotavljanje

blaginje in razvoj evropskih družb – glede

na staranje prebivalstva – pozornost nujno

potrebno usmeriti ne samo na finančno

podporo ampak tudi k osebni vpletenosti

različnih akterjev na različnih področjih in

nivojih. Politika Evropske unije na področju

mladine, oblikovana na podlagi Bele knjige

– Nova spodbuda za evropsko mladino,

Evropskega mladinskega pakta in ostalih

dokumentov, se zato usmerja v oblikovanje

ustreznih mehanizmov in okolja, v katerem

lahko mladi ustvarjalno izražajo svoja

stališča in uresničujejo lastne interese ter s

tem krepijo lastne kompetence in blaginjo

ter prispevajo svoj delež k oblikovanju

družb.

Evropska skupnost to skuša vzpodbujati s

svojimi programi in pobudami. Eden izmed

teh je Program Mladi v akciji. Program,

ki nudi konkretno podporo za izvedbo

tako imenovanih projektov mladinske

demokracije. Projektov, katerih namen je

povečati aktivno udeležbo mladih v življenju

njihove skupnosti s podporo sodelovanja

mladih v mehanizmih predstavniške

demokracije. Ja, res je, sliši se vse prej kot

zanimivo. Ampak...

Mladi za Trbovlje

Ravno tu smo namreč začeli mi. Mladi

za Trbovlje, kot smo se hudomušno

poimenovali, smo neformalna skupina

mladih, aktivnih na različnih področjih v

družbenem življenju naše občine. Zavedamo

se, da smo mladi nosilci prihodnosti, zato

želimo biti vključeni, aktivno hočemo

sodelovati v odločitvah, ki se tičejo naše

sedanjosti in prihodnosti. In priložnost, da

to dosežemo, vidimo ravno v projektu We

are demoCRAZY!

We are demoCRAZY je projekt, ki smo

ga v Neformalni skupini Mladi za Trbovlje

– v sodelovanju in s podporo Mladinskega

centra Trbovlje – pripravili z našimi finskimi

partnerji International Youth Centrom

Villa Elba ter Mladinskim svetom Kokkole.

S projektom bomo skušali, če bo odobreno

sofinanciranje iz Programa Mladi v akciji,

Mladi želimo dejavno oblikovati prihodnost • stran 26


vzpostaviti strukturirani dialog med lokalno

oblastjo in mladimi – tako organizirano

kot neorganizirano mladino – ter s tem

prispevati k razvoju mladini prijazne lokalne

skupnosti. Hkrati si bomo prizadevali za

sodelovanje in povezovanje vseh akterjev

na področju mladine, s čimer bomo skušali

omogočiti tako boljše priložnosti za aktivno

participacijo mladih kot tudi za razvoj

mladinske politike, mladinskega dela in

mladinskih organizacij, ki so pomemben

dejavnik razvoja vsakega mladega človeka

in tudi družbe kot celote.

Izkoristimo naše priložnosti

Dejan Zupanc

Europe Direct Zasavje

Za dialog med

kulturami in

civilizacijami

Projekt je bil dokončno usklajen v mesecu

oktobru, ko smo na tako imenovanem

obisku preverljivosti, ki je bil financiran

iz omenjenega programa, v Trbovljah

gostili štiri finske partnerje iz Kokkole.

V času tega obiska smo dorekli še zadnje

podrobnosti, si odgovorili na nekatere

pomisleke in pripravili celotno projektno

dokumentacijo. Nato je bilo potrebno

pridobiti še sofinancerje projekta. Veseli

smo, da sta tako naša Občina Trbovlje kot

tudi Občina Kokkola našli posluh in se

odločili, da projekt podpreta.

We are demoCRAZY! smo nato prijavili

v sprejem v program Mladi v akciji. In sedaj

čakamo na odločitev. Kakšna bo, se bo

izvedelo kmalu. Ampak snežna kepa se je

začela valiti, in prepričan sem, da bo slej ko

prej za seboj potegnila tudi ostale.

In ravno to rabimo v Trbovljah. Projekte

ter prijave le-teh. Povezovanje in sodelovanje!

Črpanje nepovratnih sredstev ter s tem

večanje števila aktivnosti, programov,

zaposlitev. Predvsem v tako imenovanem

neprofitnem sektorju, ki je premalo razvit

in popolnoma podhranjen ter v katerem

ne vidimo številnih priložnosti, ki se nam

ponujajo. Tudi za kreiranje lastnih služb.

Vse se da! Idej nam ne manjka. Volje tudi

ne. Mogoče bi potrebovali le nekoliko več

samoiniciativnosti ter samozaupanja, tako

posamezniki kot organizacije.

Priložnosti je ogromno. In kot mi je nekoč

dejal nekdo,

ki ga močno

s p o š t u j e m :

„Priložnosti niso

nikoli izgubljene.

Le izkoristi jih

kdo drug.“

Mi smo se

odločili, da jih

kar mi!

Obvezna smer: gremo naprej!

Generalni direktorat za komuniciranje Evropske

komisije je oktobra v španskem Sitgesu pripravil prvo

letno srečanje mreže informacijskih točk Europe Direct

in mreže točk Evropskega dokumentacijskega centra, ki

se ga je udeležilo 180 predstavnikov omenjenih mrež.

Informacijske točke Europe Direct imajo vlogo

posrednika med Evropsko unijo in njenimi državljani na

lokalni ravni. Tako zagotavljajo informacije in nasvete o

politikah Evropske unije, dejavno spodbujajo razpravo

o njej na lokalni in regijski ravni, omogočajo evropskim

institucijam razširjanje lokalnih in regionalnih

informacij ter javnosti nudijo možnost, da evropskim

institucijam posredujejo povratne informacije.

Evropski dokumentacijski centri pa pomagajo

univerzam in raziskovalnim inštitutom pri izobraževanju

in raziskavah o evropskem združevanju, jih spodbujajo,

da sodelujejo v razpravah o Evropi, državljanom

pomagajo spoznavati politike unije.

Namen letnega srečanja je bila krepitev partnerskih

mrež ter vzpostavitev trdnih povezav med vsemi, ki sodelujejo v informiranju državljanov

o delovanju Evropske unije. Na srečanju so se zvrstila številna predavanja, tematske

delavnice in sejem, na katerem so udeleženci predstavili svoje metode, izdelke in pristope

pri posredovanju informacij. Letno srečanje je bilo tako dobra priložnost tudi za Evropski

direktorat za komuniciranje, ki lahko prilagaja način dela in spodbujanje delovanja točk v

vsaki državi posebej.

Med bolj pomembnimi obravnavanimi temami so bili različni pristopi pri komuniciranju

z javnostmi v letu 2008, ki ga je Evropska unija razglasila za leto medkulturnega dialoga. Za

nas še posebej, saj začetek akcije sovpada s predsedovanjem Slovenije v prvi polovici leta.

Naša država bo morala v času predsedovanja posebno pozornost posvetiti spodbujanju

medkulturnega dialoga, razumevanju ljudi iz različnih okolij in kultur, še posebej pa

spodbujanju multikulturalizma in povezovanja na področju izobraževanja ter večjezičnosti

pri spodbujanju multikulturalnega razumevanja in komuniciranja.

V povezavi z medkulturnim dialogom so se že pričeli izvajati ukrepi na področjih

kulture, vseživljenjskega učenja, mladih, državljanstva, boja proti diskriminaciji in socialni

izključenosti, boja proti rasizmu in ksenofobiji, azilske politike in integracije priseljencev,

politike avdiovizualnih sredstev in raziskav.

Tudi v zunanjih odnosih je Evropska unija vključena v številne dejavnosti, ki lahko

občutno pripomorejo k spodbujanju medkulturnega dialoga. Takšne so dejavnosti, povezane

z državami kandidatkami za pristop, državami zahodnega Balkana in partnerskimi državami

evropske sosedske politike. Prav poseben primer je evro-mediteransko partnerstvo, ki

povezuje evropske države s tistimi, od koder prihaja večine imigrantov v unijo.

Tudi slovenska mreža Europe Direct informacijskih točk, katere del je tudi Informacijska

točka Zasavje, se bo aktivno vključevala v izvajanje takšnih aktivnosti. Podrobnejši program

dogodkov in prireditev bo na voljo v začetku prihodnjega leta, objavljen pa bo tudi na

spletni strani www.rcr-zasavje.si/eu.

Za dialog med kulturami in civilizacijami • stran 27


Zasavski muzej Trbovlje

Gregor Jerman

Andrej Zorko

Okupacija in

mobilizacija

V Zasavskem muzeju v Trbovljah smo se odločili, da ob 65. obletnici prvih

naborov slovenskih fantov za potrebe nemške vojske in zaradi tega, ker je

ta del slovenske zgodovine še precej neznan, to temo preučimo. Izsledke

smo podali v knjigi z naslovom Okupacija in mobilizacija, ta del zgodovine

pa predstavili tudi na občasni razstavi Okupacija in mobilizacija v Zasavju,

ki je bila na ogled v muzeju v mesecu oktobru.

Osnovna ideja vseh, ki smo sodelovali

pri projektu, je bila, da je potrebno pojav

prisilne mobilizacije Slovencev v nemško

vojsko umestiti v kontekst dogajanj druge

svetovne vojne na Slovenskem (in tudi širše,

kar pa je bilo že storjeno na drugih mestih),

pri čemer je nedvomno izhodiščni dogodek

in temeljni vzrok vseh nadaljnjih dogajanj

ravno dejanje napada sil osi na Kraljevino

Jugoslavijo ter razkosanje in zasedba

njenega ozemlja. Posameznih zgodovinskih

dogodkov namreč ne moremo iztrgati

iz konteksta in jih obravnavati povsem

izolirano, kot včasih zgodovinopisje rado

počne, saj lahko v tem primeru dobimo

dokaj nenavadne in predvsem resničnostno

sporne rezultate. Sami smo v naši naraciji

izbrali zaporedje okupacija, vzpostavitev

Poziv za nabor letnikov 1923 in 1924

civilne uprave, žrtve vojnega nasilja. Nato

smo podrobneje predstavili mobilizirance v

nemško vojsko kot eno izmed žrtev vojnega

nasilja; kot take jih namreč opredeljujeta

tako slovensko zgodovinopisje kot zakon.

Okupacija

Po napadu sil osi aprila 1941 je bila

Kraljevina Jugoslavija okupirana, naše kraje

je zasedla nemška vojska. Najprej so oblast

v občinah prevzeli kulturbundovci – iz vrst

le-teh so bili tudi prvi župani – kasneje pa

so prišli na čelo občin nacistični uradniki

iz Avstrije in Nemčije. Trboveljska občina

je bila za okupatorja pomembna iz dveh

vzrokov. Tu so bila velika nahajališča rjavega

premoga, ki so ga Nemci potrebovali za

svojo vojno industrijo, poleg tega pa je tu

potekala meja med nemško in italijansko

okupacijsko cono. Zato so julija 1941 v

sklopu nove upravne razdelitve Spodnje

Štajerske ustanovili Trboveljsko okrožje, v

katerega je bil prenesen tudi sedež gestapa,

varnostne policije ter drugih uradov in

služb, ki so bili potrebni za nemoteno

delovanje oblasti.

V začetku okupacije, pospremljene z

močno propagando, je bilo razpoloženje

med prebivalstvom za okupatorja dokaj

ugodno. Vse se je spremenilo s prvimi

aretacijami, izselitvami in streljanjem talcev,

prepovedjo delovanja slovenskih društev,

preimenovanjem osebnih in krajevnih

imen. S tem so Nemci zelo hitro pokazali,

da je njihov namen popolno ponemčenje

slovenskega prebivalstva.

Potek mobilizacije

Ena izmed oblik nacistične

raznarodovalne politike je bila tudi

mobilizacija slovenskih fantov v nemško

vojsko. Razvrstitev prebivalstva v politične in

skladno temu tudi v državljanske kategorije

je imela na slovenskem Štajerskem za

praktično posledico tudi mobilizacijo

določenih kategorij prebivalstva v nemško

vojsko. Nemška okupacijska oblast je

imela posebne nacionalno-politične

razloge za uvedbo vojaške obveznosti, saj

so predvidevali, da bo vpoklic slovenskih

fantov in mož v nemško vojsko močneje

povezal slovensko prebivalstvo z usodo

Nemčije. Šef civilne uprave na Spodnjem

Štajerskem dr. Sigfried Uiberreither je

24. marca 1942 izdal odredbo o uvedbi

vojaškega prava na Spodnjem Štajerskem v

soglasju z vrhovnim poveljstvom nemških

oboroženih sil in državnim ministrom za

notranje zadeve. S tem je vojaško obveznost

na slovenskem Štajerskem izenačil z vojaško

obveznostjo, ki je po nemški zakonodaji

veljala v avstrijski Štajerski.

Z mobilizacijo se je ukvarjal zelo velik

aparat. Tehnično so mobilizacijo neposredno

izvajali vojaški upravni uradi, pri popisih pa

so bili vključeni tudi občinski uradi in župani.

Na propagandno-političnem področju je

Okupacija in mobilizacija • stran 28


Avtorji razstave Okupacija in mobilizacija v Zasavju Gregor Jerman, Miran Kalšek in Andrej Zorko

imela glavno vlogo pri pripravi in izvajanju

mobilizacije Štajerska domovinska zveza.

Njena dejavnost v zvezi z mobilizacijo je

združevala dvoje: propagando in grožnje.

Trboveljsko okrožje je spadalo pod

okrajno vojaško poveljstvo v Celju, ki je

bilo podrejeno 18. vojaškemu okrožju s

sedežem v Salzburgu. Takšen sistem je

veljal vse do 31. januarja 1945, ko je bilo

okrajno vojaško poveljstvo v Celju ukinjeno

oziroma priključeno mariborskemu. Prav

tako kot v celotni Spodnji Štajerski je tudi v

trboveljskem okrožju nemški okupator leta

1942 začel s prisilno mobilizacijo v nemško

vojsko. Tako so lahko v trboveljskem okrožju

računali na približno 7.700 mladeničev.

Popisi in nabori posameznih letnikov

so potekali ob istem času kot na ostalem

ozemlju Spodnje Štajerske. Najprej sta bila

na nabor poklicana letnika 1923 in 1924.

Za trboveljsko okrožje je bil na podlagi

razglasa šefa civilne uprave za Spodnjo

Štajersko dr. Uiberreitherja dne 21. maja

1942 izdan razglas, po katerem so nabor

za ta dva letnika izvedli med 28. majem in

9. junijem 1942. Do leta 1944 so prišli na

nabore še fantje letnikov 1909 do 1928.

Do tu predstavljena vsebina je hkrati

vsebina prvega dela knjige in prvega dela

razstave, ki smo ga poimenovali Okupacija.

Čeprav se oba dela tako knjige kot razstave

Avtorja knjige Okupacija in mobilizacija

in istoimenske razstave sta diplomirana

zgodovinarja Gregor Jerman in Andrej

Zorko, pri oblikovanju knjige in postavitvi

razstave pa jima je s strokovnimi

nasveti pomagal Miran Kalšek, direktor

Zasavskega muzeja Trbovlje. V slednjem

je knjigo Okupacija in mobilizacija še

vedno moč tudi kupiti.

vsebinsko, slogovno in ponazoritveno

precej razlikujeta, pa vendarle tvorita

nerazdvojivo celoto. S kratko splošno

predstavitvijo mobilizacije v nemško

vojsko in z mobilizacijo v nemško vojsko

v Trbovljah se konča prvi del tako razstave

kot same knjige.

Nov pogled na mobilizacijo

foto Matjaž Kirn

Drugi del govori izključno o pojavnih

oblikah znotraj prisilne mobilizacije

Slovencev v nemško vojsko. Snov je podana

atipično glede na dosedanjo literaturo o

mobilizaciji. Treba je namreč povedati, da

je doslej izšlo že več kot petnajst strokovnih

knjig in številni spomini udeležencev

na to temo, vendar ta literatura žal ni

prodrla v širšo javnost, niti ni vzpodbudila

strokovnih krogov k temeljitim znanstvenim

raziskavam. Razlogi za to so večplastni in

jih skušamo, z najnovejšimi prizadevanji

posameznih raziskovalcev in nekaterih

znanstvenih institucij, med katere sodi tudi

Zasavski muzej Trbovlje, premostiti.

V knjigi Okupacija in mobilizacija skuša

biti pristop k izbrani snovi priljudnejši

in predvsem privlačnejši na način, ko za

razliko od dosedanje opredelitve prisilnih

mobilizirancev s stališča žrtev vojnega

nasilja, ki je seveda tudi za to knjigo

zavezujoč, pogledamo nanje kot na vojake

neke minule vojne. Atipičnost podajanja

snovi je večplastna, bistveno pri tem pa je,

da knjiga izbira pojavne oblike iz pojava

prisilne mobilizacije, ki doslej še niso bile

predstavljene, med drugim tudi zaradi

psihološke samocenzure mobilizirancev

samih tako pri samoumestitvi v zgodovinsko

pripoved kot v njihovim problemom

nenaklonjeno družbo. Na ta način so nova

poglavja o zaprisegi, o prisilni mobilizaciji

v oborožene enote SS (Waffen-SS) in o

mobilizirancih in SKOJ, KPS ter NOB.

Nov je tudi prikaz uniform in odlikovanj, ki

so jih kot nemški vojaki nosili mobiliziranci,

čeprav le-ta ni tako ‘’provokativen’’ kot

prej omenjena poglavja. Gre enostavno

za prikaz uniform in odlikovanj, ki je bil

doslej že izveden za vse v drugi svetovni

vojni bojujoče se skupine Slovencev.

Poglavja Razdvojene družine, Vsakdanjik

in praznik, Spominska obeležja in Povojni

čas pa pomenijo nadgradnjo in nadaljnjo

sistematizacijo doslej že obravnavanih tem s

primeri iz Zasavja. Na splošno lahko trdimo,

da je predvsem drugi del knjige zastavljen

tako, da je na podlagi primera iz Zasavja,

kjer smo uspeli zbrati največ dokumentov,

fotografskega materiala in ustnih virov,

predstavljen pojav, ki bi ga lahko umestili

v katerikoli kraj na Slovenskem, kjer je v

času druge svetovne vojne potekala prisilna

mobilizacija Slovencev v nemško vojsko.

Seveda je nekaj opisanih dogodkov tudi

povsem lokalnega pomena.

Neznanka, ki ostaja

V knjigi je bežno nakazan tudi temeljni

oziroma na zunaj najočitnejši problem v

raziskavah prisilne mobilizacije Slovencev.

Gre za število dejansko mobiliziranih

Slovencev v nemško vojsko. Doslej v tej

smeri razpolagamo zgolj s številčnimi

ocenami, ki se gibljejo od 28.000 do 90.000

mobiliziranih, takšna razlika pa pomeni

pravo sramoto za slovensko zgodovinopisje.

Posebej je to razhajanje zanimivo, saj je

skupina prisilno mobiliziranih Slovencev

v nemško vojsko nedvomno najštevilčnejša

skupina Slovencev pod orožjem v drugi

svetovni vojni (za primerjavo: domobrancev

okrog 17.000, aktivnih okrog 13.500;

partizanov hkrati pod orožjem največ

spomladi 1945 okrog 30.000 in okrog

35.000 prekomorcev; četnikov le nekaj

sto).

Krivda za takšno neraziskanost in s tem

nenatančnost je v določeni meri tudi na

strani politike, saj le-ta v prejšnjem sistemu

teh raziskav ni dovolila, v današnjem sistemu

pa za kaj takega ni prave politične volje, kar

se je najbolje pokazalo ob poskusu prijave

projekta Ugotavljanje števila dejansko

mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko.

Ta projekt Inštituta za novejšo zgodovino

Slovenije je bil v lanskem letu namreč

zavrnjen.

Množična udeležba pri otvoritvi razstave,

številčen nadaljnji obisk, dobra pokritost

dogodka s strani lokalnih medijev in veliko

zanimanje javnosti za knjigo dokazujejo, da

je namen celotnega projekta Zasavskega

muzeja uspel.

Okupacija in mobilizacija • stran 29


Z. poeti

Boštjan Grošelj

Pesniki, ki

ogovarjajo tišino

Po dveh letih srečevanj lahko pesniška skupina Z. poeti pokaže otipljiv sad

svojega prizadevanja za večjo prepoznavnost poezije v zasavskem prostoru.

Pri založbi Grafex na Izlakah je v drugi polovici oktobra izšla njihova prva

skupna pesniška zbirka z naslovom Ogovarjanje tišine.

Vlado Garantini.

foto Boštjan Grošelj

V zbirki se na 112 straneh z 79

raznovrstnimi pesmimi predstavlja osem

ustvarjalcev, šest pesnikov in dve pesnici:

Maks Marinčič, Vlado Garantini, Francka

Šmid, Andrej Režun, Igor Gošte, Vesna

Berk, Boštjan Grošelj in Goran Ajtič.

O pesniški zbirki

Vsak avtor ima v knjigi na voljo

samostojno poglavje, kjer se zvrstijo njegove

pesmi. Avtorji si sledijo po abecednem

vrstnem redu priimkov, ker Z. poeti

niso hoteli nikogar posebej izpostavljati.

Poudarjajo namreč, da morajo bralce in

premišljevalce poezije bolj kot osebnosti

avtorjev nagovoriti njihove pesmi. Vsak

avtor ima lasten pristop k pisanju, lasten stil

Ideja za nastanek pesniške skupine Z. poeti se je porodila Boštjanu Grošlju. Njegova želja je

bila združiti podobno misleče ljudi, da bi s skupnimi močmi poskrbeli za večjo prepoznavnost

poezije v zasavskem prostoru. Poklical je pesnike, ki jih je poznal že od prej, ker je z večino

izmed njih doživel prijetno izkušnjo na literarnem večeru v Šentlambertu. Slednji predstavljajo

tudi glavnino ustvarjalcev, ki objavljajo pesmi v Zasavčevi rubriki List.

Pesniki, ki so si kasneje nadeli ime Z. poeti, so se zbrali na ustanovnem sestanku v zagorski

knjižnici Mileta Klopčiča tretji oktobrski petek leta 2005. Nekajkrat so se še dobili v zagorski

knjižnici, za kar so zelo hvaležni njeni nekdanji direktorici Mileni Garantini. Kasneje so

presodili, da je zaradi praktičnih razlogov bolje, da se pričnejo sestajati nekje, kjer bodo

manj vezani na čas. Sedaj se praviloma vsak tretji petek v mesecu, razen julija in avgusta,

zberejo v enem izmed zagorskih gostinskih lokalov. Poleg avtorjev Ogovarjanja tišine je

član druščine Z. poetov tudi Franci Lakovič, vendar se ni odločil za sodelovanje v njihovem

knjižnem projektu.

Prvi skupni literarni večer po pričetku rednega srečevanja so pripravili aprila 2006 v Galeriji

EVJ Elektroprom na Lokah. Dva meseca kasneje so se v sodelovanju s folklorno skupino

Prosvetnega društva Čemšenik predstavili na pesniško-plesni prireditvi Čarovnija letnih

časov v sklopu festivala Mat kultra. Lanske nastope so zaokrožili z novembrskim literarnim

večerom Mehko tihožitje z besedami, ki sta ga v hotelu Medijske toplice organizirala Turistično

društvo Izlake in Krajevna skupnost Izlake. Letošnje leto je bilo v znamenju priprave knjige

Ogovarjanje tišine, zato so prvič nastopili na njeni krstni predstavitvi. Vendar se Z. poeti ne

nameravajo ustaviti pri prvi skupni zbirki in njenem predstavljanju. Vlado Garantini verjame,

da bo nastala še kakšna. Poleg tega bodo pesmi začeli predstavljati na svetovnem spletu, v

igri je tudi ideja, da bi jih strnili na zgoščenki.

in vsebinsko noto, zato lahko zbrane pesmi

nagovorijo širok krog ljudi. Ustvarjalci

upajo, da bo Ogovarjanje tišine zbudilo

primeren odmev vsaj v zasavskem prostoru

in našlo veliko hvaležnih bralcev.

Dodatno sporočilo pomenijo risbe izpod

prstov Vlada Garantinija in Vesne Berk, ki

zaokrožujejo podobo posameznih poglavij

in dobro dopolnjujejo pesniške izraze

avtoric in avtorjev. Med njimi so takšni, ki

so že sodelovali v skupnih projektih tkanja

verzov. Večina se jih je predstavila tudi s

samostojnimi pesniškimi zbirkami, medtem

ko je za dva med njimi to prva objava pesmi

v knjigi. Hkrati želi skupina ustvarjalcev

z risbami pokazati, da se v njej poleg

pesniškega skriva še kakšen talent.

Ob koncu pesmarice z besedilom in

risbami v prijetni in razločni modri barvi

so zbrane kratke samopredstavitve avtorjev,

saj radovednost ne pozna meja. Vsakdo, ki

se bo sprehodil skozi pesmi ali se pri njih

dlje časa zadržal oziroma se k nekaterim

vedno znova vračal, bo želel vsaj zaslutiti,

kdo so ljudje, ki so zbrali pogum in razkrili

delček svojega bitja in žitja.

Urednikova ocena

Kako knjigo ocenjuje njen glavni urednik

Vlado Garantini? “Vsebinsko je knjižica

dokaj raznovrstna. V njej so socialne,

ljubezenske, bivanjske, družbenokritične,

intimno intonirane pesmi. Izpovedi so

nezapletene, lahko dojemljive povprečnemu

bralcu, a jih barva topla človečnost, iskrena

izpoved, z razočaranji, upanji, grenkimi

življenjskimi izkušnjami, ki jih prinesejo

leta in jih zapiše občutljiva pesniška roka.

Vsebinsko ne prinašajo v slovenski prostor

novosti in avantgardnosti.

Pesmi v Ogovarjanju tišine so oblikovane

kitično in nekitično. Kitične so predvsem v

štirivrstičnih verzih, zaključenih z rimami, pa

tudi z asonancami. Avtorji izbirajo besede,

ki so jim blizu. Z njimi nočejo šokirati in

biti na silo novatorski. Metaforika izbira

podobe iz narave, ker so najbliže njihovemu

doživljanju. Pri vseh je čutiti primerno skrb

za lepo obliko in jezik. Marsikje je zaznati

vplive ljudske pesmi. V nekitičnih pesmih,

najpogosteje napisanih v svobodnem verzu,

Pesniki, ki ogovarjajo tišino • stran 30


foto Boris Ulčar

Premierna predstavitev zbirke Ogovarjanja tišine v Mladinskem centru Litija.

poskušajo pesniki z nekoliko bolj sodobno

govorico izraziti svoja doživljanja in s kako

nenavadno primero presenetiti. Bralci bodo

sami presodili, kako jim uspeva.”

Pesem gre v svet

Pobudo za nastanek knjige je dal prav

njen glavni urednik. “Precej smo nastopali

in dobil sem občutek, da si nimamo več kaj

povedati in da samo čakamo na naslednji

nastop. Čedalje manj nas je prihajalo na

sestanke,” se spominja. Rešitev za nov zagon

je videl v skupnem projektu, kjer bi združili

nove pesmi in tiste, s katerimi so nastopali.

Ostali člani so se s predlogom strinjali in

pol leta kasneje se je rodila pesniška zbirka

Ogovarjanje tišine. “Knjiga je potrdilo, da

smo nekaj ustvarili, in zagotovilo, da bo to

ostalo med ljudmi. Upamo, da bo čimveč

izvodov prišlo v roke ljudem, ki cenijo

poezijo, mi pa se bomo na nastopih trudili,

da jo čimbolj približamo občinstvu,” dodaja

Garantini.

Ogovarjanje tišine so Z. poeti premierno

predstavili 27. oktobra v Mladinskem centru

Litija, 15. novembra je sledila predstavitev v

Galeriji EVJ Elektroprom. Promocijo bodo

nadaljevali z literarnimi večeri v zasavskih

knjižnicah in srednjih šolah, v Čemšeniku,

Šentlambertu in še kje. Z veseljem bi

nastopali tudi na občinskih proslavah ter

prireditvah, ki jih organizirajo podjetja

in ustanove. “Poezija je v primerjavi z

drugimi vrstami umetnosti, recimo glasbo

in slikarstvom, zapostavljena,” meni

Garantini. Zdi se mu škoda, da se slovenska

vezana beseda odriva na stranski tir.

Pesniki si želijo, da bi jo ljudje več brali in

jo na njihovih nastopih z veseljem poslušali.

Upajo, da se bo na ta način povečal posluh

zasavskih ustanov za poezijo, kar jim utegne

odpreti pot do novih nastopov.

Z. poeti trenutno združujejo pesnike

iz zagorske občine, vendar so odprti

tudi za nove moči iz širšega zasavskega

in slovenskega prostora. Priporočajo se

za odkup določenega števila knjig, saj je

pesniška zbirka Ogovarjanje tišine odlično

in izvirno darilo. Dovolj je poklicati

avtorja članka na telefonsko številko 031

373 826.

Z. poeti so hvaležni vsem, ki so

finančno podprli izid njihovega prvenca.

To so: Občina Zagorje ob Savi, Občina

Litija, Svea, EVJ Elektroprom, Vitasan,

Regionalni center za razvoj, Krajevna

skupnost Senožeti-Tirna, Krajevna

skupnost Čemšenik, Društvo upokojencev

Zagorje ob Savi, Društvo invalidov

Zagorje ob Savi, Eti., Grafex group in

Krajevna skupnost Izlake.

Naslovnica pesniške zbirke

Pesniki, ki ogovarjajo tišino • stran 31

Najbolj izkušen v pesnikovanju je Vlado

Garantini. Doslej je kot soavtor sodeloval

pri zbirki Razvejeno deblo, njegova

samostojna dela pa nosijo naslove Zlagani

raj, Jedkanice ter Tihožitja in pejsaži.

Ko te pesem obišče,

si ves razrvan,

vodiš jo

na vročične sprehode,

neznanokam.

(Ko te pesem obišče – odlomek)

Francka Šmid je soavtorica zbirke Pesniki

pod planino čemšeniško in avtorica knjige

pesmi Poti življenja.

Spokojno, tiho zdaj jesen prihaja,

s počasnimi koraki vztrajno gre,

zakaj trepečeš, se bojiš, srce?

Pogumen tisti je, ki vedno vztraja.

(Samota noči – odlomek)

Vesna Berk se lahko pohvali z dvema

samostojnima zbirkama: Sonce nad

vodnjakom (v klasični obliki) in Zimski

objem (v spletni obliki).

Rada sem pero

tvojega vrtinca.

Zrak jemlje me v nebo.

Sem puščavski prah

na brezkončnem potovanju.

(Pero v vetru – odlomek)

Maks Marinčič je sodeloval pri pesniških

zbirkah Slovenske rudarske pesmi in

Večerna rosa.

Budilka nič več ne zvoni,

počitka mi ne moti,

na delo treba meni ni,

penzion imam za sproti.

(Penzionist – odlomek)

Igor Gošte je izdal samostojno zbirko

Svetla tema in prozno-pesniško delo Obara.

Od spominov živim,

me kot pomlad polnijo,

s trenutkom vsakim me bodrijo,

da ob hudem ne zbežim.

(Spomini – odlomek)

Boštjan Grošelj je avtor zbirke Svetloba,

ki ožarja.

Ujemi trenutek,

začuti razkošje bivanja,

operi oprane možgane

v kopeli ognja, strasti,

preden se tvoj val

razbije ob pečini.

(Revež ali bogataš? – odlomek)

Andrej Režun in Goran Ajtič v

Ogovarjanju tišine prvič v knjižni obliki

objavljata svoje pesmi.

Spomladi narava se prebudi,

lipa svojo krošnjo ozeleni,

listi veliki za celo so dlan,

v vetru plavajoči kot pajčolan.

(A. Režun: Lipa – odlomek)

Nočem, preprosto nočem.

Nočem živeti na planetu,

ki vse bolj se mu mudi.

Nočem živeti v civilizaciji,

ki na nasilju je grajena.

(G. Ajtič: Nočem – odlomek)


Matevž Luzar

Tatjana Polanc Kolander

Filmski ustvarjalec,

ki prebija

dva metra spodaj skupaj z Janezom Škofom in

Silvo Čušin. V Sloveniji je sicer veliko igralcev,

a sam jih ločujem na tiste, ki imajo radi to, da

so igralci – ti praviloma ne igrajo najbolje – in

na tiste, ki radi igrajo in so res dobri. Seveda

pa obstaja pri nas generacija igralcev, ki

zaradi stanja kinematografije nimajo veliko

izkušenj s filmom, ampak so vrhunski igralci.

Tik pred diplomo iz režije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo

(AGRFT) je Matevž Luzar, ki je v prvi vrsti pravzaprav izjemen scenarist. O tem

priča trikrat osvojena Grossmanova nagrada (v letih 2002, 2004 in 2005) ter

številne druge, ki so se z akademijsko Prešernovo nagrado za njegov kratki

film Prezgodaj dva metra spodaj letos samo še pomnožile.

Matevž Luzar, sicer Zagorjan, režiser

in scenarist filma, je letos za kratki film

Prezgodaj dva metra spodaj prejel nagrado

v tekmovalnem programu Nextreel Film

Festival, nagrado Kodak za najboljši

študentski film na Festivalu slovenskega

filma, Grand prix na festivalu Mediaschool

v Lodzu, zlatega dinozavra na festivalu

Etiuda e Anima v Krakovu, kjer je specialno

nagrado za najboljši komplet študentskih

filmov prejela AGRFT, nekaj dni pozneje

pa film prejel še nagrado strokovne

žirije na festivalu Young Cinemaart v

Varšavi. Na mednarodnem festivalu

filmskih šol Internationales Festival der

Filmhochschulen München novembra letos,

kjer naj bi bilo dovoljšnja čast že sodelovati,

pa je avtor prejel še nagrado za najboljši

scenarij. Žirija je ob tem zapisala, da gre za

tako bistro napisan, pretanjeno sestavljen

in originalno zabaven scenarij, da so člani

žirije neizmerno uživali vseh devetnajst

minut, kolikor traja film, posvečen sicer

resnim temam (smrti, sovraštvu, zavisti

in zatiranju), a izveden na zelo spreten

način z nekaterimi sila zanimivimi triki in

preobrati.

»Vedno sem rad gledal filme, nekega

dne pa sem si rekel, da bi morda kakšnega

lahko naredil tudi sam. Začel sem v srednji

šoli z digitalno kamero. Izdelek sem poslal na

Festival neodvisnega filma in videa Slovenije

ter prejel dve nagradi.«

Sprejemne izpite na AGRFT je opravljal

tri leta zapored, vmes študiral na teološki

fakulteti in se ves čas ukvarjal s filmom.

Leta 2002 je tako prejel prvo Grossmanovo

nagrado; edini med nominiranci, ki ni bil

študent akademije. Sodeloval je v delavnici

Pokaži jezik, kjer je ob mentorjih svetovnega

formata dokazal svojo nadarjenost in jih

prepričal s scenarijem za kratki film Belka,

ki ga je leta 2003 posnel v Zagorju, vlogo v

njem pa je odigral tudi Boris Cavazza.

»Boris Cavazza igra tudi v filmu Prezgodaj

Da je cenjen, priča seveda tudi to, da vsi

našteti igralci radi in z veseljem delajo z njim,

čeprav še ni posnel celovečerca. Pri filmu

režiserja Marka Naberšnika Petelinji zajtrk

je bil asistent režije, vidimo pa ga lahko tudi

v manjši vlogi paznika v zaporu. Ob tem,

da se pripravlja na diplomo, za katero je

posnel film Vučko in televizijsko dramo

Škandal, je posnel tudi nekaj glasbenih in

oglasnih spotov, napisal scenarij po romanu

Dušana Dima Distorzija, katerega snemanje

so zaključili ravno konec novembra, in piše

dramo za gledališče. V času študija na

teološki fakulteti je po licenci Universal

Studios iz Los Angelesa napisal še scenarij

za računalniško igro Hannibal, katere razvoj

je koordiniralo podjetje Arxel Tribe.

»Nimam težav s preklapljanjem med mediji,

čeprav ima vsak medij svoje zakonitosti; resda

je treba razmišljati drugače, v osnovi pa je v

vsakem primeru potrebno animirati publiko

oziroma igralce.«

Slovenske filme različno ocenjujemo,

največkrat pa si na podlagi enega ustvarimo

vzorec, ki ga pripnemo slovenskemu filmu,

kot da gre za splošen pojav.

»Če bi v Sloveniji posneli več filmov letno,

bi bil izbor pestrejši. Naši filmi so sicer dobri,

tujina nas spremlja. Jan Cvitkovič in Damjan

Kozole sta, recimo, zelo prepoznavni imeni

izven Slovenije. Tujina ob vseh dobrih kratkih

festivalskih filmih na nek način pričakuje,

da naredimo »preboj«, ampak zaradi slabe

filmske situacije pri nas si nekako nihče ne

upa vlagati v slovenski film ... V Sloveniji smo

pač vsi, ki se ukvarjamo s filmom, odvisni tudi

od države.

Osebno pa ne gledam na film kot na

slovenski, niti ne ločujem ameriškega od

evropskega. Pomembno mi je, da je film

Filmski ustvarjalec, ki prebija • stran 32


dober. Tudi ne bi za vsako ceno ostal v Sloveniji. Če

bi mi ponudili pogodbo na primer v Hollywoodu, bi

šel pač tja.

Trenutno pa sem povsem navdušen nad

romunskim filmom. Gre za prvi celovečerni film

mojega romunskega kolega, vsi so navdušeni nad

njegovim scenarijem. Mislim, da je bila v Romuniji

podobna situacija, kot pri nas. Kar se je zatem

zgodilo v Romuniji, bi se moralo zgoditi tudi v

Sloveniji.«

Filmi Matevža Luzarja so socialno usmerjeni,

v njih pa prevladuje črni humor. Zanimajo ga

tudi druge vsebine. Zaenkrat še ni posnel filma

po tujem scenariju, čeprav tudi tega ne izključuje.

Kot mentor sodeluje s scenaristično šolo Pokaži

jezik. Na področju režije poudarja plodno

sodelovanje s Simonom Tanškom, direktorjem

fotografije.

»S Simonom Tanškom sva že od vsega začetka

na isti valovni dolžini. Ves čas delava »isti film«.

V času snemanja skoraj ne komunicirava, se pa

zato pred snemanjem temeljito dogovoriva o vsem.

Briljanten je. Simon Tanšek je snemalec, ki se zna

neizmerno prilagoditi temi filma. Pri njem nimaš

nikoli občutka, da dela samo en film. Filmi, ki jih

je posnel, so vizualno popolnoma različni. Ni veliko

direktorjev fotografije, ki znajo tako delati.«

Da je oprema za izdelovanje filmov postala

dostopna skoraj vsakomur, da so se mediji

razširili in lahko malodane vsak posname karkoli

si izmisli, Matevža Luzarja ne moti.

»Takoj se vidi, ali je izdelek dober. Meni se zdi

ta razširjenost super. Enkrat se bo pač rodil neki

genij, ki bo dobil v roke vso to opremo, imel vse te

možnosti in bo ustvaril nekaj povsem novega. Drži

pa, da je ogromno plevela. Ampak, več ko se dela,

več možnosti je, da stvari postanejo boljše.«

Kaj pa v finančnem smislu?

»Če želiš posneti film, ki naj bi izgledal kot pravi

film, še vedno potrebuješ veliko denarja. Temu se

ni mogoče izogniti.«

Matevž Luzar in Simon Tanšek na isti valovni dolžini.

filmski opus

2007: scenarij in režija kratkega filma VUČKO. (v postprodukciji)

2007: scenarij in režija kratke televizijski drame šKANDAL (v postprodukciji)

2007: scenarij (in pomočnik režije) za igrani film Distorzija po romanu Dušana

Dima (v produkciji)

2007: igralec v diplomskem filmu Urše Menart Tukaj je Slovenija

2006: asistent režije pri celovečernem filmu Petelinji zajtrk

2006: scenarist in režiser kratkega filma Prezgodaj dva metra spodaj

2006: scenarist in režiser kratke tv drame Nataliteta

2005: scenarist in režiser kratkega dokumentarnega filma POP

2005: scenarist kratke televizijske igre VELIKI POBEG. Režija: Marko Šantić

2005: od leta 2005 mentor na Šoli filmske pripovedi Pokaži Jezik

2005: koscenarist za diplomski film AGRFT Matjaža Ivanišina Quickview

2004: scenarist in režiser kratkega dokumentarnega filma MOŽJE V ČRNEM

2004: vodenje scenaristične delavnice PUM (Projektno učenje mladih) za

scenaristično šolo Pokaži jezik.

2003: scenarij in režija kratkega igranega filma BELKA v neodvisni produkciji

2002: koscenarist za kratki igrani film AGRFT Matjaža Ivanišina Vlažnost 81%

drugo

2006: videospot za skupino Gal in Galeristi Poglej ven dežuje

2006: videospot za Nino Pušlar Vse, kar si želim

2006: reklama Pekarna Pečjak

2005: scenarist in režiser reklame za AMZS Že 45 let smo družina

2004: scenarij za reklamo ARIEL – otroške igrače v produkciji Studia Alex

2003: scenarij za računalniško igro HANNIBAL THE GAME, po licenci

Universal Studios, Los Angeles

foto Osebni arhiv Matjaža Luzarja

In kakšna je lahko prihodnost tako obetajočega

in nadarjenega filmskega ustvarjalca, kot je

Matevž Luzar.

»Zelo zadovoljen sem s svojim najnovejšim

kratkim filmom Vučko. Občutek imam, da sem

ga naredil bolj premišljeno od filma Prezgodaj dva

metra spodaj. Sicer pa v roku petih let načrtujem

celovečerni film. Zelo pri srcu mi je projekt z

delovnim naslovom Črna kri. Gre za igrani film o

treh generacijah rudarjev (v obdobjih 1948, 1973 in

1998). Razmišljal sem o tem, da v Sloveniji sploh

ni posnetega igranega filma o knapih. To je film, ki

mogoče ne bo posnet v roku petih let, ampak vem,

da ga bom posnel. To bo projekt, ki ga bom delal

skupaj s Simonom Tanškom. Nekaj producentov je

tudi zelo zainteresiranih in me že kar priganjajo.«

foto Osebni arhiv Matjaža Luzarja

Boris Cavazza in Janez Škof v Luzarjevem filmu Prezgodaj dva metra spodaj.

Filmski ustvarjalec, ki prebija • stran 33


Zadnji brevir

Rdeči Revir

V dimu

preka(l)jeni

foto Roman Rozina

Zdaj je rdeč, zdaj črn kakor župnikova

duša, včasih pa se splete v kito rdečih las

in diši ko sestra Jula. To je dim, ki se vali

v stoletnico in ga gledamo ko Boga. Ta dim

in gospod Foot sta ves naš Gospod, naš Jezus

Kristus.

Pavle Zidar je bil pri pisanju

gostobeseden, ampak kaj več vseeno ni

rekel. Njega je bolj vleklo k Juli, nam pa

ostaja dim. In spoznanje, da v teorijah

nastanka in razvoja Zasavja zeva velikanska

vrzel o vplivu dima. Ni se še rodil, ki bi

zastavil prava vprašanja: Bi se brez dima

sploh uresničili? Se je dim vgnetel v našo

dedno maso ali je socializacijski dejavnik?

Je dim element naše ponotranjenosti ali

zgolj dražljaj, ki prikliče našo svojevrstnost;

vsebina ali simbol? In tako dalje in še

naprej.

Kam so vsi ti dimi šli

Ker so dandanašnji sistematiki dim

uvrstili v skupino umazani, grdi in zli, je treba

v njegov zagovor povedati, da so še kraji, ki

se izogibajo takšni idejni globalizaciji. Da

nekatere druge vzporednike in poldnevnike

naseljujejo ljudje, ki so prepričani, da

dvigajoči se stebri dima simbolizirajo

zdr užitev

zemlje in neba,

poduhovljenega človeka.

Taoisti z vzhoda verujejo, da

dim dviga dušo v onostranstvo, zato je

upepelitev kot zadnje zemeljsko dejanje

sredstvo osvobajanja. Indijanci v svoja

obredja očiščevanja vključujejo številne

dime, prav veliko pa ne zaostajajo neštete

etične in verske skupnosti, ki na žrtvenikih

kurijo poklone bogu.

Lahko si predstavljaje trpljenje mladega

Zasavčana, ki naj bi se zdaj vsemu temu

odpovedal. Še včeraj ga je ded ponosno

vodil med dimniki, katerih vrhovi so se

izgubljali v smrdečih oblakih bele, sive,

črne, modrikaste in drugih barv, oče

mu je ponudil cigareto, ko mu je pod

nosom pognal prvi puh … Zdaj pa je vsa

včerajšnja vera postala zabloda, predznaki

so zamenjani.

Ni težko uganiti vprašanj, ki plezajo eno

po drugem, poznamo dileme, ki se zajedajo

v mlade možgane. Mar ni industrializacija

na gosto poselila zemeljska prostranstva

s tovarniškimi dimniki zato, da po njih

komuniciramo z gospodom? Ali dimniki

in njim pripadajoče peči niso več žrtveniki,

kamor gospodu prinašamo darove? Če je

včerajšnja resnica današnja laž, kaj torej

darujemo in komu? Je današnji gospod

sploh še isti, kot je bil včeraj?

Poplava vprašanj in suša odgovorov, saj

V dimu preka(l)jeni • stran 34

nismo,

ko bi morali,

celovito razmislili o

pomenu dima za Zasavje, o

njegovi genezi. In smo zato vsaj malce

izgubljeni. Kaj storiti: stopiti dimu v bran ali

se mu izneveriti? Še velja, kar je v osemdesetih

letih pisalo v Laibachovem manifestu: možna

je tukaj bolezen in smrt, znali boste žreti žveplo

…?

Lepe knjige lepo gorijo

Kolikšna je v današnjem razvitem svetu

sploh še družbena sprejemljivost dima?

Že prvi preudarek nas usmeri k temu, da

bomo dime morali razdeliti na vsaj tri velike

skupine: na tiste, ki so še vedno želeni, težko

pričakovani in povsem sprejemljivi, potem

na one, o katerih se mnenja za in proti srdito

krešejo, ter nazadnje na one, ki so že povsem

zapravili svojo legitimnost.

Oglejmo si poskus delitve na primeru

katoliške cerkve, ki se je vedno rada igrala z

nerazdružljivima dimom in ognjem.

Če gremo po vrsti: najprej so z veliko

vnemo požigali krivoverce. Na začetku

13. stoletja se je začel dobesedno goreč

šeststoletni boj zoper herezijo, o katerem sta

Michael Baigent in Richard Leigh zapisala, da

so ogenj uporabljali s fanatičnim navdušenjem

institucionaliziranih piromanov. Ta dejavnost

se je dandanašnji brez dvoma preselila v

skupino nedopustnih, tovrstne skomine, če še

so, ljudje zaklepajo v tako temačne kleti svoje

notranjosti, da bi se še Sigismund Freud ne

prikopal do njih.

Kasneje je cerkev ugotovila, da še lepše

kot čarovnice gorijo knjige. Najodličnejša

slovenska predstavnika te šole sta bila škofa


Tomaž

Hren in

Anton Bonaventura

Jeglič. Prvi se je v našo

zgodovino vpisal kot škof, ki je leta 1600

požgal velik kup slovenskih protestantskih

knjig. Da lepe knjige lepo gorijo, je kasneje

popisal Umberto Eco: Vse se je zgodilo v

nekaj trenutkih, plamen se je dvignil iz knjig,

kot bi tisti starodavni listi že stoletja hlepeli po

ognju in se veselili, da lahko vendar zadovoljijo

svojo brezmejno željo po ekspirozi. Pri Jegliču

je bila ta želja tako močna, da je pokupil

skoraj celotno naklado Cankarjeve Erotike in

si z njenimi gorečimi listi ogrel domovanje.

Sprejemljivost takšnih kurjenj je dandanašnji

stvar polemike: lahko smo proti, a Tomaž

Hren si je na letošnji državni proslavi ob

dnevu reformacije prislužil glavno vlogo.

Za primer družbeno sprejemljivega dima

pa nam najboljše služijo konklave, volilni

kongres kardinalov z eno samo točko dnevnega

reda: izvolitev papeža. Kardinali v sikstinski

kapeli s polnim trgom sv. Petra komunicirajo

z dimnimi signali. Ko se iz dimnika pokadi

črno, njihovo sejanje ni dalo pridelka, ko pa

je dim bel, so se uspeli dogovoriti, kdo se

bo odel v papeška oblačila. In tisoči stoje

na prostranem trgu in v pričakovanju dima

zadržujejo sapo.

Dim si in v dim se povrneš

In če zdaj to delitev presejemo še

na zasavskem situ. Kje smo že podlegli

protidimnemu lobiju in kje se še držimo?

V skupino nedopustnih dimov spada tisti,

ki ga je proizvedel naš vrli Jernej, ki je po

dolgem romanju od enega oblastnega stola do

drugega zažgal Sitarjevo kmetijo, skedenj, hlev,

šupo in oba kozolca. Kajne gori prijazno moj

dom, kaj ni lep moj ogenj? Kdor ima pipo, naj

si jo prižge; dovolj je kuriva! Kljub prijaznemu

povabilu so ga razkačeni vaščani na tri vrgli v

ogenj. Zadeva se ni izšla pred sto leti in se ne

izide danes, le da danes požigalcev ne mečejo

v ogenj, ampak jih navadno izključijo iz

g a s i l s ke g a

društva.

Spopad mnenj se

dogaja pri tistem kajenju, ko človek

izdihne dim tlečega tobaka. Kajenje je

ob medvojnih delitvah postalo prvi ring

kulturnega boja, najbolj vidna borca na

strani dima pa prihajata iz naših hribov.

Bogdan Barovič – Baro in Aleš Gulič –

Leko se dajeta z močnejšim nasprotnikom

in pri tem uporabljata ves nabor orožij, od

državljanske nepokorščine do zakonskih

popravkov. V ozadju se še komaj tiho sliši

pesem panonskega mornarja Sve je sada

samo dim, medtem ko iz pisem bralcev

bruha vse glasneje: V ZDA že dolgo časa

kadilci veljajo za primitivne in tudi v resnici

kadijo le še ljudje iz nižjih, manj izobraženih

slojev. Je že pravi čas, da zamenjam rabljeno

diplomo za nov zavojček cigaret?

Kaj pa je še dovoljeno? Dovoljen je dim

iz tovarniških dimnikov in avtomobilskih

izpušnih cevi. Resda je priporočljivo,

da lastniki dimnikov izpuste uskladijo z

nekakšnimi normami, če jim pa to ne uspeva,

naj normam prilagodijo vsaj razlago. Resda

so z ministrstva za zdravje sporočili, da

bodo branili zakon, ki ščiti temeljni človekovi

pravici do zdravega življenjskega okolja in

varovanja zdravja, ampak so v drobnem

tisku dodali, da se njihova odločenost

nanaša na zaščito vseh zaposlenih iz vseh

poklicnih skupin pred izpostavljenostjo za

zdravje škodljivim vplivom tobačnega dima.

Smoke on the Water

Zasavje nima zelo bogate prazgodovine,

in morda smo se zato, ko sta nas premog in

kolonija dimnikov postavila na zemljevide,

toliko bolj goreče oprijeli dima in ognja.

Zgodovinsko prikrajšanost smo zdravili

z neomajno ljubeznijo. Bolj ali manj

smo izpustili čas, ko so gorele grmade

s čarovnicami in protiturški kresovovi,

naša mana z neba je bil kamen, ki gori.

Besedna zveza kamen, ki gori, je bila

piscem časopisnih naslovov vsaj tako ljuba

kot ženska, ki govori iz trebuha ali pritlikavi

grbavec s tremi nogami.

Največji zasavski dosežki so povezani z

dimom. Zasavčani smo dobesedno zažgali

V dimu preka(l)jeni • stran 35

Panonsko

morje, slavo pa

so pobrali angleški Deep

Purple s Smoke on the water, fire

on the sky. Nam pa je ostala miloglasna in

z otožnostjo prežeta skupina slavčkov.

Mi smo pa od tam doma

kjer se sonce ne smehlja,

kjer ni tratice zelene,

kjer ni šumice nobene.

Tam pri nas je črni dim …

Naprej. Malo kje ima gasilstvo toliko

pripadnikov, kot je primer v naših krajih.

Gasilsko društvo v vsako zasavsko vas. Ta

prastara želja približati se ognju, nažreti se

dima. Kdor se ji uspe upreti z močno voljo,

lahko postane tudi ameriški predsednik:

sem kadil, nisem pa inhaliral. Nekoliko manj

zmernim pa je odprta pot do poslanskega

sedeža: prej omenjeni Leko je pred časom

izračunal, da če bi vse pokajene trave skupaj

seštel in delil s svojo starostjo, bi prišla ravno na

en mandat ena.

Oj, še naprej. Grožnja pred odvzetjem dima

budi v Zasavčanih genialnost. Sandi Ritter

– Komba se je čez noč, ko je odstopil svoje

domovanje trpečim pod jarmom kadilskega

zakona, prebil v udarne televizijske termine

in na najsvetlejše časopisne strani. Danilu

Turku za toliko slave ni pomagala niti zmaga

na predsedniških volitvah, Janez Janša pa je

zanjo odstopal ves teden.

In še dalje. Marko Zorko, ki je po

Drnovškovi liniji tudi malo naš, zasavski,

je prišel do izrednih spoznanj na področju

genetike, da namreč obstajata kadilski in

nekadilski gen, in pomembnih opozoril, kaj

prinaša porušen prosti pretok kadilcev in

nekadilcev: dokler so bili kadilci in nekadilci

pomešani v vsakdanjem življenju, so imeli tudi

genski materiali odprto pot do tistega, kar je za

razvoj vrst najbolj pomembno – do naključnega

mešanja, ki omogoča zmeraj nove kombinacije.

Če tega ni, nastopi degeneracija …

Še dalje. Tisto, po čemer najbolj odstopamo

navzgor, je slavni elektrarniški dimnik, pred

dobrimi tridesetimi leti zgrajeni kolos, po

katerem se pride skoraj v nebesa. Ko je bil

postavljenih vseh njegovih 360 metrov, je

izgubil prvenstvo le s Kanadčani in še to za

zgolj ušivih 25 metrov, šele leta kasneje so

Kazahstanci letvico dvignili prek štiristotih

metrov.

In je moč naštevati v nedogled, ampak je

urednik, preštevajoč napisane vrstice, najavil

škis partijo. Dim si in v dim se povrneš.


Soustvarjajmo odprto,

moderno Zasavje

Naj vas 2008 ogrne z mavrico dogajanj, občutij, barv

More magazines by this user
Similar magazines