marec - Regionalni center za razvoj Zasavje

Potrebujete prostor 

za udejanjanje vaših 

podjetniških idej? 

Podjetnikom, 

ki stopajo 

na podjetniško pot, 

v podjetniškem inkubatorju 

ponujamo prostore 

za opravljanje dejavnosti. 

Prostori 

v proizvodno-poslovni 

zgradbi nekdanje Iskre 

(Gabrsko 12, Trbovlje) 

so povsem preurejeni, 

z urejeno infrastrukturo, 

z najnižjimi najemninami. 

Za dobro mero 

pa bomo dodali še 

svetovalno, 

administrativno 

in pravno pomoč. 

Sestavljate naložbeno 

finančno konstrukcijo? 

Garancijska shema 

za Zasavje 

ponuja ugodne 

dolgoročne kredite 

in jamstva zanje. 

Že lani smo, 

da bi bili krediti 

še ugodnejši, 

znižali obrestne mere, 

podaljšali dobo 

vračanja in moratorij, 

povečali najvišji 

možni znesek, 

razširili krog 

upravičencev tudi na 

srednje velike družbe. 

Razpis je objavljen na spletni strani 

www.rcr-zasavje.si, 

za več informacij pa pokličite 

03-56-60-504 (Petra Kovač Smrkolj) 

Za več informacij pokličite 

03-56-60-532 (Franci Čeč)

Kazalo 

Uvodnik 

Časopis Razvoj vam prvič letos 

ponuja potovanje po znanem in 

neznanem Zasavju. Zaznali smo sveže 

sape nad hrastniško in trboveljsko dolino, 

se pridružili uspešnim inovatorjem, 

povprašali veleposlanika Erwana 

Fouereja in še koga o tem, kakšna je 

Evropa od znotraj, se poslovili od Janeza 

Zahrastnika, enega od podpisnikov 

memoranduma o regionalnem 

sodelovanju, pustili smo se odpeljati v 

svet fotografije in not, poiskali smo nekaj 

sedežev na poti v preteklost in poskušali 

naslikati del prihodnosti. Vse skupaj pa 

smo oblili z obiljem zvezdic, včerajšnjih 

in jutrišnjih. 

Hvala vsem, ki ste oblikovali tokratni 

časopis; tistim, ki bi se pridružili tej 

posadki, pa prijazno vabilo k vsakršnemu 

sodelovanju. Morda pa je pravi izziv 

za vas esejistični natečaj EUsej, ki ga 

objavljamo na zadnji strani? 

Časopis je brezplačno v branje 

postavljen na različnih javnih 

mestih, njegovo vsebino pa si lahko 

vedno ogledate tudi na spletni strani 

www.rcr-zasavje.si. 

Erwan Fouere 

Slovenija bi lahko bila uspešnica 

Francoske izku{nje 

Tudi utopije so uresničljive 

Rudarska shema 

Zasavje ni privilegirano 

4 

8 

12 

Inovacije 

Tri zlata priznanja 

14 

Spomenik hlapcu? 

Nak, dekli Ančki 

26 

Razvoj trgovine 

Od sejmov do v nedeljo zaprto 

28 

Izdajatelj: Regionalni center za razvoj d.o.o. 

Zagorje, Podvine 36, 

1410 Zagorje ob Savi 

Urednik: Roman Rozina 

Telefon: 03-56-60-515 

e-mail: roman.rozina@rcr-zasavje.si 

Anton Lajovic 

Zapisan (v)svetu not 

32 

Izvedba: Piramida Zagorje 

Naklada: 3000 izvodov 

Elektronski Razvoj: www.rcr-zasavje.si 

Časopis Razvoj je brezplačen 

Rde~i Revir 

Zvezdne steze med YU in EU 

34

Erwan Fouere 

Slovenija bi lahko 

Nata{a Jerman Rajh 

bila uspe{nica 

Njegov življenjepis prevzame: 21-leten je v Dublinu diplomiral iz civilnega 

prava, naslednje leto prav tam še iz prava in, leto zatem, iz evropskih študij 

v Nici. Med letoma 1970 in 1972 je bil raziskovalec na inštitutu za evropske 

študije v Bruslju. Bil je ustanovitelj Evropske študentske zveze, podpredsednik 

Mladih evropskih federalistov, član Evropskega gibanja za zaščito okolja, 

organizacije Amnesty International in fundacije za zaščito divjih živali. 

Leta 1973 je postal odgovorna oseba za odnose z državami Efte v generalni 

direkciji evropske komisije za zunanje odnose, od koder je šel dve leti kasneje 

v generalno direkcijo evropske komisije za okolje, kjer je bil do leta 1983. Tega 

leta je postal gostujoči predavatelj in raziskovalec v Washingtonu, leta 1984 

pa je bil imenovan za vodjo delegacije evropske komisije v Latinski Ameriki s 

sedežem v Caracasu. Čez pet let je postal prvi veleposlanik in vodja delegacije 

evropske komisije v Južnoafriški republiki, 1998. leta pa odgovorna oseba 

za sodelovanje z Organizacijo za varnost in sodelovanje v Evropi in s Svetom 

Evrope v generalni direkciji evropske komisije za zunanje odnose. 

Marca 2002 je bil imenovan za veleposlanika in vodjo delegacije evropske 

komisije v Sloveniji. 

Gospod Fouere, pred dvema letoma 

ste bili imenovani na sedanji položaj v 

Sloveniji. Je bilo to povezano z vašimi 

osebnimi željami ali je šlo za naključje? 

Fouere: Želel sem si biti v Evropi in 

sem vesel, da sem tu. Ob velikih evropskih 

dogodkih, padcu berlinskega zidu, na primer, 

sem bil na drugem koncu sveta. Dogajanja 

sem lahko tako spremljal le od daleč, želel pa 

sem biti navzoč ob njih. 

Bili ste na diplomatskih položajih v 

Latinski Ameriki in Afriki, delovali ste v 

različnih direkcijah Evropske komisije, 

selili ste se že tudi kot študent in kasneje 

kot predavatelj ter raziskovalec. Je bila 

Slovenija, glede na vaše bogate popotniške 

izkušnje, v čemerkoli nova in sveža? 

Fouere: Slovenija je na geografskem 

robu držav s precejšnjimi problemi. Uspelo 

ji je preseči svoje težave, doseči samostojnost. 

Vesel sem, da sem tu v času, ko v svoji kratki 

samostojnosti odpirate novo, zgodovinsko 

poglavje: vstop v Evropsko unijo. V veliko 

zadovoljstvo mi je, da sem prisoten, ko se 

uresničujejo sanje tolikim ljudem, ki so se 

borili za svobodo, in ki bodo spet vstopili v 

družino evropskih narodov, kamor spadajo in 

so vedno spadali. 

Vstop Slovenije je pomemben tudi za 

Evropsko unijo, ker vaša država leži na 

prelomnici Evrope, ob tem pa ima z državami 

jugovzhodne Evrope zelo dobre povezave. To 

lahko precej pripomore k stabilnosti v Evropi, 

saj bo lahko preko vas teklo znanje v ta del 

Evrope. 

Se je bilo težko vključiti v naše okolje, ko 

pa se Slovenci še sami označujemo za bolj 

hladne in nedostopne? 

Fouere: Nisem imel težav z navajanjem 

na življenje v vaši državi. Slovenci se mi zdite 

v marsičem podobni Ircem. Imamo tudi 

skupne keltske korenine. V slovenski kulturi 

se odražata značaj, odzivnost, duševnost 

ljudi. V preteklosti Slovenci zaradi različnih 

zgodovinskih okoliščin niste bili dovolj 

samozavestni, a se mi zdi, da postajate. 

Tudi Irci smo se z vstopom v Evropsko 

unijo odprli na vseh človeških horizontih, 

okrepili smo naše prednosti in spoznali 

tiste, za katere prej nismo vedeli ali pa smo 

mislili, da jih nimamo. Nimamo več občutka 

manjvrednosti, okrepili smo irsko identiteto. 

Mislim, da smo si tudi tu podobni. 

Evropska unija je pred svojo največjo 

širitvijo. Proces prilagajanja v novih 

članicah je bil dolgotrajen, zahteve do njih 

so bile visoke in včasih tudi ostre. Zdaj 

pa komisar za širitev Verheugen pravi, da 

Evropska unija sama ni pripravljena na 

širitev. Kako vi vidite ta paradoks? 

Fouere: Mogoče Evropa niti ni tako 

zelo nepripravljena, kot se je ustvarila slika 

v javnem mnenju. Verheugnova trditev je 

bolj odraz javnega mnenja. Evropska unija 

je vložila ogromne napore v ta zgodovinski 

korak. 

Ljudje pogosto pozabljajo na korenine 

Evropske unije, na njeno zgodovino. Rodila se 

je iz razmer po drugi svetovni vojni, izhaja iz 

glajenja takratnih konfliktov med evropskimi 

narodi. Zgrajena je bila na enakopravnosti in 

Slovenija bi lahko bila uspe{nica • stran 4

skupnem reševanju problemov, pri čemer je 

načelo solidarnosti bilo in ostaja eno glavnih 

načel Evropske unije. 

Javno mnenje v številnih državah 

članicah kaže veliko mero zadržanosti do 

širitve. V Sloveniji smo ob tem navadno še 

dodatno razočarani, saj prejemamo najnižje 

ocene tudi pri anketiranju o tem, koliko so 

nove države zaželene v Evropski uniji. 

Fouere: Obstaja veliko medsebojnih 

predsodkov, ker se slabo poznamo. Zadnje 

čase v Sloveniji prihaja veliko novinarjev iz 

držav članic, ki spoznavajo vašo državo in jo 

potem predstavljajo svojemu občinstvu. Upam, 

da bo tudi to pomagalo pri spreminjanju 

javnega mnenja tako o širitvi kot o Sloveniji. 

Veliko bodo prispevala potovanja ljudi, ki 

bodo spoznavali druge države in kulture. 

Tako bodo izginjali tudi predsodki. Za 

Slovenijo še vedno velja, da je nekje daleč, 

zato boste morali veliko vlagati v vse oblike 

promocije. 

Je Evropa do maja sposobna razrešiti 

številna notranja vprašanja, vključno s 

svojo ustavo? 

Fouere: Želimo, da bi na medvladni 

konferenci v času irskega predsedovanja 

prišlo do končnega dogovora o evropski 

ustavi. Na to čakajo tudi različni investitorji, 

saj hočejo imeti pregledno stanje. Ko bo 

sprejeta evropska ustava, bo to imelo velik 

vpliv na dogajanja v Evropi in svetu, prineslo 

bo nov zagon, kakršnega nam je v preteklosti 

dal skupni evropski trg. 

Ste vi ob sedanjih evropskih dilemah 

optimist? Se bo Evropa razvijala v smeri 

učinkovite enotnosti, ali je realnost Evropa 

dveh hitrosti? 

Fouere: Mislim, da izjava o Evropi dveh 

hitrosti ne daje pravega vtisa o Evropski 

uniji. Ker ta trditev ali mnenje ne temelji na 

njenih načelih, v katere temelje je vgrajena 

enakopravnost. 

Je pa tudi res, da vse države članice niso 

vključene v vsa področja, na primer v evropsko 

monetarno unijo. Prej ko se bomo dogovorili 

o ustavi, lažje bo. Seveda pa to še ne pomeni, 

da v Evropski uniji v prihodnje ne bo več 

posamičnih interesnih zvez. Te so lahko 

dobre za vse, lahko celo pomagajo spodbujati 

razvoj. Takšna povezovanja se bodo zagotovo 

dogajala tudi v prihodnje. 

Fouere: Evro-evforija ne more trajati 

večno. Drugi razlog pa je neuspeh zadnje 

medvladne konference. In tudi sama napetost 

v mednarodnih odnosih, to je razumljivo. 

Vseeno morajo vlade nadaljevati s 

promocijo širjenja Evropske unije, ker je 

to prednost za vse. In prav to počne tudi 

delegacija evropske komisije v Sloveniji. 

Organiziramo različne promocijske dogodke 

po Sloveniji, imamo debate z evropskimi 

temami. Vse to nemoteno poteka, ker je treba 

ohranjati naboj širjenja. 

Irski na nek način ves čas pripada vsaj 

simbolično ključna vloga pri tokratni širitvi 

EU, zdaj ji predseduje. Imajo majhne 

države dovolj zmogljivosti za polletna 

predsedovanja ali bi se moral sistem 

spremeniti in kolikšna je dejanska moč 

manjših držav, koliko se jih sliši v velikem 

evropskem prostoru? 

Fouere: Izjemno naključje in posebna 

čast za Irsko je, da Evropski uniji predseduje 

ravno v tem zgodovinskem trenutku. Manjše 

države imajo pri predsedovanju celo prednost. 

Irska je bila že petkrat predsedujoča, v uniji 

pa ima še nekatere zelo pomembne funkcije, 

na primer, Irec je predsednik evropskega 

parlamenta. 

Vendar se je začetno navdušenje nad 

Evropsko unijo med novimi članicami 

začelo ohlajati še pred formalnim 

vstopom. 

Erwan Fouere je maja lani nagovoril udeležence mednarodne konference o povezovanju evropskih regij v Zagorju 


Če si majhen, to ne pomeni, da ne moreš 

vplivati na odločanje. Verjamem, da bo Irska 

kot majhna država tudi tokrat zelo uspešna 

pri predsedovanju; vsaj toliko, če ne še bolj, 

kot so bile druge države. 

Večina največjih evropskih uspešnic je 

hkrati ozemeljsko majhnih držav, na primer 

Irska in Finska. Lahko takšna zgodba 

postane tudi Slovenija? 

Fouere: To je odvisno predvsem od 

Slovenije. Irska je bila ob vstopu 1973. leta 

bistveno slabše razvita, kot je danes Slovenija. 

Preteči je moralo kar precej let, da so prvi 

rezultati vstopa v Evropsko unijo postali vidni, 

da so veliki vložki v razvoj novih tehnologij 

in v razvoj človeških virov obrodili sadove. 

Zatem pa je prišlo do popolnega razvojnega 

preobrata. Menim, da Slovenija lahko doseže 

podobne učinke. Denarja v Evropski uniji 

resda ni več toliko, kot ga je bilo takrat, a je 

Slovenija ob vstopanju precej bolj razvita, kot 

je bila Irska. 

Zato mislim, da bi Slovenija lahko postala 

uspešnica. Toda, da bi to postala, bi morala 

več vlagati v raziskovanje, razvoj, ustanavljanje 

partnerstev, kar bo krepilo tehnološko moč. 

Zmanjšati je potrebno moč birokracije, misliti 

evropsko in ne lokalno. 

Osebno pa se mi zdi ključno, da Slovenija 

hitreje razvija majhno in srednje veliko 

gospodarstvo, da spodbudi nastajanje in 

razvoj majhnih in srednje velikih podjetij. 

Erwan Fouere pred letom dni na pogovoru o evropskih 

programih na Regionalnem centru za razvoj 

Vaše prednosti so prijazno okolje, pozitivna 

socialna klima, usposobljena delovna sila, 

relativno dobra infrastruktura. Lahko bi 

pritegnili več tujih naložb, saj investitorje vabi 

že ugodna lega: na eni stani mejite na razviti 

Avstrijo in Italijo, na drugi pa na jugovzhodno 

Evropo. 

Irska je bila uspešna tudi kot most med 

Evropo in Združenimi državami Amerike. 

Lahko Slovenija zaradi bližine balkanskih 

držav in medsebojnega poznavanja odigra 

podobno povezovalno vlogo v tem delu 

Evrope? 

Fouere: Seveda. Kot sem rekel že 

na začetku pogovora: Slovenija lahko s 

svojim poznavanjem jugovzhodne Evrope 

precej pripomore k stabilnosti v Evropi, k 

medsebojnemu povezovanju. Vloga je lahko 

na nek način podobna tisti, ki jo ima Irska 

pri povezovanju Evrope in Amerike. 

Irska je bila tradicionalno najbolj 

povezana z Združenimi državami Amerike, 

saj ima skoraj vsak Irec sorodnike v Ameriki, 

tam živi več Ircev kot na Irskem. Z vstopom 

v Evropsko unijo se je težišče teh odnosov 

začelo prevešati na evropsko stran. Še 

vedno ostajamo zelo povezani z Združenimi 

državami Amerike, trudimo se ohranjati 

dobre evropsko-ameriške odnose. Tako se tudi 

trudimo prepričati Združene države Amerike, 

da je treba pri reševanju mednarodnih 

težav nastopati skupaj, v pogovorih z njimi 

zagovarjamo multilateralni pristop pri 

varovanju okolja in podobno. 

V Zasavju, najmanjši slovenski regiji, ste 

bili že večkrat. Kaj je vaša prva asociacija 

ob besedi Zasavje? 

Fouere: Moja prva asociacija je, da je 

Zasavje odličen primer dobrega mreženja, 

kar je na predstavitvi irskega programa 

predsedovanja Evropski uniji v Centru Evropa 

povedal tudi irski veleposlanik v Sloveniji 

Gary Ansbro. Izpostavil je, da bo lahko 

Slovenija odigrala zelo pomembno vlogo kot 

povezovalni člen, saj ima vzpostavljene zelo 

dobre vezi v Evropski uniji in na Balkanu. S 

tem se tudi sam povsem strinjam. 

Zasavje je zelo dober primer za druge 

slovenske regije. Vem, da ste Zasavčani izvedli 

različne povezovalne projekte z Evropsko 

unijo, da so bila prva semena zasejana s 

prenosom znanja iz Evropske unije, da zdaj ta 

vašim potrebam prilagojena znanja prenašate 

naprej. Zasavje je dober primer, verjeti pa 

morate v svoje razvojne potenciale. 

V Zasavju smo v zadnjem obdobju 

pospešeno razvijali podporno okolje in 

razvojne instrumente, kar pa daje učinke 

na daljši čas. Zdaj predlagamo posebno 

shemo za gospodarsko obubožana območja 

z nadpovprečnimi socialnimi težavami. V 

kolikšni meri Evropa dopušča takšne oblike 

pomoči? 

Fouere: Problemi, kakršne imate vi, so 

problemi še nekaterih območij v Sloveniji in 

tudi drugje po Evropi. Mislim, da se mora 

Evropska unija usmerjati k revnejšim regijam, 

a to mora biti storjeno premočrtno. Ob tem 

pa je nujno, da se aktivira tudi lokalna raven, 

sicer ni upati na uspeh. 

Ključno je, da so cilji dobro zastavljeni, da 

se sredstva iz evropskih skladov učinkovito 

uporabijo. Dober primer je enotni programski 

dokument, ki ste ga pripravili v Sloveniji. 

Zdi se mi odličen, saj je zajel vse razvojne 

potenciale v državi, v njem je veliko dobrih 

projektov, ki bodo financirani tudi iz sredstev 

evropskih skladov. 

Majsko zgodovinsko širjenje Evropske 

unije je dejstvo. Kje ga boste dočakali vi? 

Fouere: V Novi Gorici, kjer bo ena izmed 

slovesnosti z globokim notranjim sporočilom; 

tja pride tudi Romano Prodi. 

Znani ste tudi po svoji ljubezni do teka. 

Poznate projekt zasavskega ultramaratonca 

Radovan Skubica, ki bo v počastitev majske 

širitve tekel iz Zasavja v Bruselj? 

Fouere: Poznam Radovana Skubica, 

pravzaprav sem slišal zanj, za njegove tekaške 

podvige. Tega projekta nisem poznal, se mi pa 

ideja zdi čudovita. 

Ob maratonskih tekih je stalnica vašega 

življenja tudi zavzemanje za okolje. 

Fouere: Tek in varovanje okolje gresta 

krasno skupaj, se prepletata. Rad imam 

naravo in jo spoštujem. Če imaš naravo rad, 

jo moraš spoštovati. 

Tek je zame duševna in fizična meditacija. 

Moj naslednji tek bo maraton v Sežani, ki se 

mi zdi še posebej zanimiv ali celo pomemben, 

saj nas bo vodila pot čez Slovenijo in Italijo. 

Všeč so mi takšna simbolična sporočila o 

moči povezovanja. Kot vedno bom tekel z 

evropsko zastavo, saj se mi zdi, da na ta način 

dajem obraz Evropski uniji. Želim pokazati, 

da Evropska unija ni samo institucija, ne le 

denar in posel, ampak so to predvsem ljudje. 

Zavzemanje za okolje pa bi moralo biti 

lastno vsem nam. Z vsem, kar počnemo 

v življenju, puščamo sledi. In ni prav, da 

puščamo umazano in grdo. Eskimski 

pregovor pravi, da Zemlje nismo dobili v dar 

od naših prednikov, ampak smo si jo sposodili 

od naših otrok. 


Evropa zdaj 

Marija Adanja 

1. maj 2004 

1. maj 2004 je pomemben datum v slovenski zgodovini: postali bomo ena 

od 25 držav članic Evropske unije, integracije, ki velja za eno najuspešnejših 

in tudi najbogatejših povezav na svetu. Stopili bomo v enega najelitnejših 

klubov, ki deluje na načelih demokracije, pravne države, človekovih pravic, 

tržnega gospodarstva in pri tem, bolj kot marsikatera druga demokracija na 

svetu, upošteva načelo socialne solidarnosti. 

Spominjam se, kako utopistično je deloval moto Evropa zdaj ob volitvah 

1989. leta. Toda že po petnajstih letih je cilj uresničen, Slovenija kot 

samostojna in demokratična država postaja enakopravna članica Evropske 

unije in njena soustvarjalka. 

Marija Adanja je Zasavčanka, ki je 

vstopanje v Evropsko unijo spremljala 

zelo od blizu in v njem aktivno 

sodelovala. Danes je nacionalna 

koordinatorka za zahodni Balkan, 

diplomatsko pot pa je začela takoj po 

diplomi na ljubljanski pravni fakulteti 

leta 1974. Bila je ataše v upravi za 

multilateralne zadeve jugoslovanskega 

zunanjega ministrstva, tri leta zatem 

pa ataše za trgovinske in gospodarske 

zadeve v stalni misiji pri Organizaciji 

združenih narodov v Ženevi. V 

osemdesetih letih je opravljala funkcijo 

svetovalke v upravi za multilateralne 

zadeve in bila svetovalka za trgovinska 

vprašanja v jugoslovanski misiji pri 

evropskih skupnostih. Po slovenski 

osamosvojitvi je postala namestnica 

šefa misije Republike Slovenije pri 

evropskih skupnostih, leta 1993 pa je 

prevzela vodenje sektorja za evropske 

zadeve v zunanjem ministrstvu. 

Dve leti zatem je bila namestnica 

direktorja Urada za evropske zadeve, 

še dve leti kasneje pa je kot državna 

podsekretarka vodila kabinet ministra 

za evropske zadeve. Leta 1999 je bila 

imenovana za veleposlanico Republike 

Slovenije v Kraljevini Belgiji in Velikem 

Vojvodstvu Luksemburg. 

Prehojena pot ni bila lahka. Spominjam 

se začetkov Sektorja za evropske zadeve v 

slovenskem zunanjem ministrstvu, prvih 

sestankov medresorske delovne skupine 

za evropske zadeve, težav okrog sklenitve 

pridružitvenega sporazuma, Solanovega 

kompromisa, podpisa pridružitvenega 

sporazuma in, končno, junija 1996, 

prošnje za članstvo. Septembra 1997 je 

vlada sprejela Strategijo za vključevanje 

v Evropsko unijo, 13. decembra istega 

leta pa je Evropski svet na zasedanju v 

Luksemburgu sprejel sklep o začetku 

pristopnih pogajanj s petimi državami, med 

katerimi je bila tudi Slovenija. 31.marca 

1998 so se pogajanja začela in trajala do 

13.decembra 2002. 

Vlada in državna uprava sta se morali 

spoprijeti s procesom približevanja 

Evropski uniji, potrebno se je bilo 

spoprijeti z 80 tisoč stranmi evropske 

zakonodaje, jo porazdeliti med ministrstva 

in službe ter narediti načrt za uskladitev 

slovenske zakonodaje, da o prevajanju 

vse te zakonodaje ne govorimo. Naloga 

je bila ogromna, toda proces je stekel 

in, potem ko so prevzeli njegovo krmilo 

izkušeni in učinkoviti politiki, postal celo 

obvladljiv. Slovenija je zelo hitro postala 

ena najuspešnejših kandidatk. Priprave za 

članstvo so pospešile tranzicijske procese in 

»ker je tako zahteval Bruselj« je bilo včasih 

mogoče premakniti tudi nepremično. 

V ponos mi je, da sem bila del teh 

procesov, in vesela sem, da smo jih 

v relativno kratkem času tako dobro 

dokončali. Prepričana sem, da je članstvo 

v Evropski uniji edina prava alternativa 

za Slovenijo. Čeprav prva leta verjetno ne 

bodo lahka, bo predvsem od nas samih 

odvisno, kako bomo znali izkoristiti 

priložnosti in izzive, ki jih članstvo ponuja, 

in kako se bomo znali soočiti s težavami, ki 

jih bo članstvo prav gotovo prineslo. 

Irska in Španija sta najboljši primer, 

kako pozitiven impulz je lahko članstvo v 

Evropski uniji. Od teh dveh držav, pa tudi 

od nekaterih drugih, se lahko marsikaj 

naučimo, najbolj važno pa je, da sami čim 

bolje ocenimo svoje interese in se naučimo 

za njih v okviru petindvajseterice boriti, 

iskati zaveznike in partnerje. 

V tem primeru se nam ni treba bati izgube 

suverenosti in identitete. Slovenščina bo 

postala eden od uradnih jezikov Evropske 

unije, odprle se nam bodo nove možnosti 

za promocijo naše kulture, za izobraževanje 

in različne oblike sodelovanja z drugimi 

članicami. 

Evropska unija daje velik pomen tudi 

razvoju in sodelovanju regij. Zasavje bo 

prav gotovo našlo nove možnosti za svoj 

razvoj in sodelovanje ter izmenjavo izkušenj 

z regijami drugih držav članic. Prav tako pa 

bo lahko v sodelovanju z regijami zahodnega 

Balkana prispevalo k njihovi pripravi za 

bodoče članstvo v Evropski uniji. 

Marija Adanja v pogovoru z irskim veleposlanikom v 

Sloveniji Garyem Ansbrojem 

1. maj 2004 • stran 7

Tuje izku{nje 

Tudi utopije so 

Roman Rozina 

uresni~ljive 

Francoska Azurna obala bi lahko bila obljubljena dežela, vsaj od daleč 

marsikomu izgleda tako. Svet bogate zabave, lepote in razkošja. Takšna je 

resnica turističnih vodnikov in takšen je pogled iz katerega izmed hotelov, ki 

so nanizani v kilometrski vrsti ob obali Cannesa, Antibesa, Nice. 

Analitiki so pod negovano skorjo že pred dvema desetletjema in več našli 

manj lepo vsebino. Gospodarska podoba je s turizmom in naj navezanim 

gradbeništvom, servisi in trgovino izrazito monokulturna. Ozko obalno 

območje je privlačno le za bogate, mladost in pamet nimata prihodnosti, 

plače so nizke, prebivalstvo se stara, mladi odhajajo. 

Francois Kester in Gabrielle Peinado Zasav~anom 

predstavljata razvojno ustanovo Cote d'Azur 

Developpement 

Zamisel zgraditi v zaledju Antibesa 

mednarodno mesto modrosti, znanosti 

in tehnologije se je rodila leta 1969. 

Nedotaknjena mediteranska divjina naj bi 

postala renesančne Firence novega časa. 

Prostor, kjer bi se inovacijski in podjetniški 

duh povezala s humanizmom in veseljem, 

mesto, kjer bi gospodarska rast spoštovala 

naravo in kakovost življenja. Utopija, ki pa 

je že postala resničnost. Sophia Antipolis 

danes uživa sloves evropske silicijeve 

doline. 

Sophia Antipolis 

Zamisel o prestolnici znanja Sophia 

Antipolisu - Sophia ni bila le žena 

ustanovitelja Pierra Laffitta, ampak v 

grščini pomeni tudi modrost - je razdelila 

javnost na pogumne zagovornike in 

nejeverno večino. Slednji so razlagali, da 

morajo biti raziskovalna središča v bližini 

industrijskih središč, ali se šalili, da odhajajo 

na jug počivat, država pa je dodala, da naj 

ne pričakujejo pomoči iz njenih skladov. 

Zagovorniki utopije pa so nizali svoje 

argumente. Najprej, da gospodarski razvoj 

ni več odvisen od težke industrije in surovin, 

od premoga in železove rude, ampak od 

kakovostnega izobraževanja in prav takega 

okolja. Da imajo z Nico v neposredni 

bližini letališče, ki je odprto vse dni v letu 

in povezano z vsemi pomembnimi mesti 

Evrope in sveta. Da so zaradi dolgoletne 

turistične tradicije vsem dobro znan in 

ljub cilj. 

Pobudnikom je uspelo prepričati 

tudi prve kolonizatorje. Leta 1971 je bilo 

urejenih 46 hektarov zemljišča, pet let 

kasneje že 380. Začetki so bili precej 

opotekajoči, res strm vzpon pa se je začel, 

ko so se lokalna skupnost, država ter 

gospodarska in trgovska zbornica odločili, 

da pomagajo. Tako je bila zgrajena javna 

infrastruktura, kar je podjetjem omogočilo, 

da do zemljišč pridejo znatno ceneje. Za 

razvojna prizadevanja v Sophia Antipolisu 

je bila ključna tudi sredi šestdesetih let 

ustanovljena univerza v Nici. 

Decentralizacija, ki jo je Francija 

uzakonila leta 1982, je pomenila naslednji 

preskok. Kot ena izmed prvih regionalnih 

razvojnih agencij je nastala Cote d'Azur 

Developpement, ki je povsem specializirana 

za gospodarstvo, z ustanovami, ki delujejo 

na drugih razvojnih področjih, pa je 

vzpostavila dobro sodelovanje. Razvojno 

agencijo so ustanovile tamkajšnje občine, 

da bi se vključevala v njihov gospodarski 

razvoj, posebej pa v razvoj Sophie 

Antipolisa. 

Sophia Antipolis je danes evropska 

prestolnica tehnologije, kot pravijo 

sami, naravno okolje za razcvet vaših 

idej. Tehnološki park se razteza na 2300 

hektarih, v njem deluje skoraj 1300 podjetij 

s 26 tisoč ljudmi. V novodobnih Firencah 

deluje petdeset raziskovalnih ustanov - 

nacionalni znanstveni raziskovalni center, 

nacionalni telekomunikacijski center, 

nacionalni inštitut za kmetijske raziskave, 

nacionalni inštitut za raziskave na področju 

računalniških znanosti, nacionalni inštitut 

za zdravje in medicinske raziskave - s 4000 

raziskovalci. V osmih šolah in inštitutih, ki 

se ukvarjajo z visokim izobraževanjem na 

področju elektrotehničnih, elektronskih, 

računalniških, menedžerskih in 

komunikacijskih ved, pa se izobražuje 5000 

študentov. 

Tehnolo{ki park 

Francois Kester, direktor razvojne 

ustanove Cote d'Azur Developpement, 

pravi, da je bila njihova strategija v 

tehnološki park privabiti družbe in 

podjetnike od zunaj, se osredotočiti na 

nove tehnologije, pri tem pa paziti, da ne 

bi nastale nove oblike monokulturnega 

gospodarstva, poiskati ustvarjalno 

Tudi utopije so uresni~ljive • stran 8

in spodbudno sožitje med starim in novim. 

Nismo hoteli klasičnih tovarn, ampak narediti 

prostor inovativnosti in ustvarjalnosti, prostor, 

kjer bodo krožile ideje in se srečevali ljudje. 

Vanj smo želeli naseliti dejavnosti, povezane 

s turizmom in zdravjem, raziskovalne in 

razvojne dejavnosti visokih tehnologij. Pri 

tem so bile naše prednosti, da je bilo to 

okolje zaradi turizma precej multikulturno, 

da so ljudje sem radi prihajali zaradi 

privlačne obale, da smo imeli veliko hotelskih 

zmogljivosti in smo zaradi letališča enostavno 

dostopni. 

V Cote d'Azur Developpement največ 

pozornosti in denarja namenjajo trženju: 

od pripravljanja različnih predstavitvenih 

gradiv do sodelovanja na različnih 

sejmih in konferencah. Promocijsko 

mrežo vzpostavljajo tako z lokalnimi kot 

mednarodnimi partnerji, najpomembnejši 

pa so turistične agencije, banke, znanstvene 

ustanove, nevladne organizacije, ambasade. 

Pri tem je naše vodilo, pravi projektna 

direktorica za Evropo Gabrielle Peinado, 

da je treba biti radoveden, vsepovsod iskati 

informacije in jih uporabljati. Zasavja ne 

poznam, ampak osnovni principi so si povsod 

podobni. Regijo je treba narediti privlačno 

za življenje. Če ni šol, kar pomeni, da mladi 

vsaj za nekaj časa odidejo, jih bodo dobre 

možnosti pripeljale nazaj. Če imajo ljudje 

regijo radi, se vanjo radi tudi vračajo. 

Sophia Antipolis ima danes največjo 

gostoto mednarodnih šol v Franciji, 

skoraj polovica v njej delujočih podjetij 

pa se ukvarja z raziskavami in razvojem 

informacijskih tehnologij ter znanosti, 

povezanih z življenjem in okoljem. Med 

informacijskimi tehnologijami so prisotne 

elektronika, računalništvo, mobilna 

telefonija, multimediji, e-trgovina; ob 

javnem sektorju raziskovanja in šolanja 

imajo tu podružnice številne velike 

družbe, precej pa je tudi malih podjetij in 

začetnikov. Drug veliki podjetniški grozd 

predstavljajo znanosti kot so farmacija, 

biotehnologija, medicina. 

Področje je izredno močan magnet za 

francoske investitorje in tiste od drugod. V 

zadnjih desetih letih je bilo ustanovljenih 

blizu enajst tisoč delovnih mest, v zadnjem 

poldrugem letu pa je bilo ustanovljenih 

trideset podjetij s 1300 zaposlenimi. Prvi 

mož metropolisa Jean Pierre Mascarelli 

je prepričan, da stalna rast v tem obdobju, 

tudi v času krize gospodarskih in tehnoloških 

skupnosti, kaže, da je vzpostavljena tista 

kakovostna raven, ki privlači družbe ne glede 

na siceršnje razmere. 

Filozofija razvoja 

Za filozofijo razvoja skrbi posebna 

fundacija, Fondation Sophia Antipolis, 

ki pospešuje in opogumlja znanstvene in 

Tehnolo{ki park Sophia Antipolis danes uživa sloves evropske silicijeve doline 

kulturne aktivnosti. Ustanovljena je bila 

leta 1984, njeno delovanje pa omogoča 

država: gospodarsko, šolsko in kulturno 

ministrstvo. Njen cilj je omogočati 

in pospeševati izmenjavo obetajočih 

razmišljanj na področju znanosti, 

gospodarstva in kulture v Franciji in po 

vsem svetu. Področja njihovega dela so 

internacionalizacija, ki vključuje prirejanje 

mednarodnih srečanj in sodelovanje v 

različnih programih ter usposabljanjih 

po vsem svetu, ustvarjanje sofipolitanske 

skupnosti, kamor sodijo različni debatni 

klubi, ustvarjanje mesečnika in spletnih 

strani, zatem notranja podpora razvoju 

z različnimi pogovori o pomembnih in 

aktualnih temah, razvijanje človeških 

virov in futurologija. K slednjemu sodi 

ustvarjanje novih načinov odzivanja v 

prihodnosti, analiziranje funkcij te in 

podobnih skupnosti, brušenje identitete 

mesta in razvijanje tistih njegovih središč, 

ki bodo omogočala trajnostni razvoj. 

Ob že naštetih vrednotah sta zelo 

pomembni še dve. Prva je, da so tujci 

vedno dobrodošli. Izmed podjetij, ki tu 

delujejo, jih iz drugih držav prihaja kar 

150, zaposlujejo pa dobro četrtino vseh 

zaposlenih. Med prebivalci je dvanajst 

odstotkov tujcev, pripadajo pa kar 120 

različnim narodnostim. 

Tako kot odprtost do tujcev je stalno 

vodilo tudi prijaznost do okolja. Dve tretjini 

tehnološkega parka sta ohranili prvotno 

podobo, k čemur jih zavezuje tudi posebna 

listina okoljskega ministrstva iz leta 1976. 

Park obkroža 1500 hektarov obsežen zeleni 

pas mediteranskega rastlinja, 150 hektarjev 

je namenjenih prebivanju, 800 hektarov 

preživljanju prostega časa in 650 hektarov 

za podjetja in ustanove. Ker so slednje 

omejene še na druge načine, tako na primer 

višina njihovih objektov ne sme presegati 

višine bližnjih hribov, park kljub obsežnosti 

sploh ne daje vtisa mesta, prej prijazno 

urejene divjine. 

Filozofijo razvoja Sophie Antipolisa je predstavil direktor 

istoimenske fundacije Philippe Mariani 

Tudi utopije so uresni~ljive • stran 9

Irka na obisku 

Vivienne Kyne 

Zasavje od dale~ 

Vivienne Kyne je direktorica podjetja 21 st Century 

v Castlebaru, specializiranega za ra~unalni{ko 

izobraževanje ter razvoj spletnih storitev. 

Čeprav je bil razlog mojega februarskega 

obiska v Sloveniji poslovni, ne morem 

mimo lepot vaše države. Očarana sem nad 

njimi, zdi pa se mi, da daje deželi poseben 

čar toplina in prijaznost ljudi. 

Tako mi je pot k vam krajšalo prebiranje 

turističnega vodiča o Sloveniji; in zanimivo, 

že sredi zime sem se trdno odločila, da bom 

skupaj z družino letošnji poletni dopust 

preživela pri vas. Zato sem domov odnesla 

veliko brošur in turističnih informacij o 

Sloveniji, saj imam namen za dopust v 

Sloveniji navdušiti celotno družino. Tudi 

zato sem med dvotedenskim delovnim 

obiskom v Zasavju obiskala različne kraje, 

še posebno navdušena pa sem bila nad 

slikovitostjo Logarske doline. 

V Zagorje sem prišla na povabilo 

Regionalnega centra za razvoj - maja 

lani sem se v tem kraju udeležila njihove 

mednarodne konference o izzivih in 

možnostih sodelovanja med evropskimi 

regijami - in Regionalnega tehnološkega 

centra Zasavje. Osnovni namen obiska je bil 

ugotoviti stopnjo računalniške pismenosti 

in usposobljenosti v vaši regiji. 

Moje podjetje 21 st Century ima sedež na 

zahodni obali Irske. Podjetje deluje že sedem 

let in je specializirano za računalniško 

izobraževanje ter razvoj spletnih storitev. 

Sodelujemo z malimi in srednje velikimi 

podjetji, večnacionalnimi in vladnimi 

agencijami, šolami ter širšo javnostjo. Naše 

stranke prihajajo predvsem iz regije, ki je 

približno tako velika kot Zasavje, in drugih 

območij Irske ter Severne Irske. 

Zasavje sem spoznala kot proizvodnoposlovno 

usmerjeno regijo, v kateri 

delujejo mnoga zelo uspešna podjetja. 

Regija ima precej prednosti pred regijo 

Mayo, iz katere prihajam sama, slabost 

in velika pomanjkljivost Zasavja pa je, po 

mojem mnenju, tudi nizka usposobljenost 

ljudi za delo z računalnikom in drugo 

informacijsko tehnologijo. Zato smo si 

skupaj z Regionalnim centrom za razvoj 

zadali več nalog s tega področja, in upam, 

da bomo vse načrte tudi uresničili. 

Moji najlepši spomini so na ljudi, ki sem 

jih srečevala, na vezi, ki smo jih spletli. 

Kot sem že omenila, sem se seznanila z 

mnogimi lepotami Slovenije, naučila pa 

sem se tudi nekaterih slovenskih besed. 

Hkrati sem slovenskim kolegom prestavila 

Irsko ter naše navade - med drugim tudi 

tisto, da mnogi Irci za malico včasih jemo 

bananin sendvič. 

Pred odhodom v Slovenijo je moj 

osemletni sin izrazil željo, da bi uspela 

navezati poslovne stike v Sloveniji, da bi jo 

lahko naslednjič skupaj z mano obiskal tudi 

on. Sama pa upam, da se v Slovenijo znova 

vrnem že poleti, saj bi s svojo družino zelo 

rada obiskala Bohinjsko jezero ter njegovo 

okolico. 

Pokažite mi človeka, ki potrebuje posel 

kot izgovor za obisk vaše prelepe dežele. 

Regionalni center za razvoj je 

v začetku februarja pripravil obisk 

irske strokovnjakinje s področja 

širjenja računalniške pismenosti in 

komunikacijskih tehnologij Vivienne 

Kyne. Sredstva za njen obisk je pridobil 

na razpisu, ki ga je ustanova Slovenska 

znanstvena fundacija objavila za 

spodbujanje razvoja informacijskih in 

komunikacijskih tehnologij. 

Njeno gostovanje je bilo 

namenjeno tudi preučevanju 

možnosti nadaljnjega sodelovanja, 

saj njen model usposabljanja velja na 

Irskem za vzorčnega. Srečala se je s 

predstavniki Regionalnega centra za 

razvoj, Regionalnega tehnološkega 

centra, družb Oria Computers in Eti 

Izlake, Ministrstva za informacijsko 

tehnologijo, sprejel jo je irski 

veleposlanik v Sloveniji Gary Ansbro. 

Zasavje od dale~ • stran 10

Regionalni tehnolo{ki center 

Leopold Pov{e 

E-opismenjevanje 

Kaj razumeti pod širokim pojmom e-poslovanje? Zelo težko je v današnjem 

času najti področje življenja in poslovanja, kjer se ne pojavlja e-poslovanje ali 

celo e-življenje. Ko smo naredili analizo stanja v Zasavju, smo ugotovili, da je 

v večini zasavskih podjetij kultura elektronskega poslovanja še na zelo nizki 

ravni, v nekaterih pa vodstvo sploh ni osveščeno o konkurenčnih prednostih, ki 

jih e-poslovanje ponuja in prinaša. Prav zato in zaradi pomembnosti e-aktivnosti 

za vsakdanje uspešno poslovanje in delo smo si v Regionalnem tehnološkem 

centru Zasavja zadali nalogo, da izvajamo aktivnosti, ki bodo pripomogle k 

hitrejšemu razvoju in uporabi sodobnih informacijskih tehnologij na področju 

elektronskega poslovanja in komuniciranja gospodarskih subjektov in širše 

družbene skupnosti. 

Odpiranje informacijskih sistemov 

za povezovanje s partnerskimi podjetji 

oziroma pripravljenost na e-poslovanje in 

komuniciranje je za nekatera podjetja že 

sedaj, za druga pa bo v bližnji prihodnosti 

nujnost, če bodo želela ostati na trgu. 

E-poslovanje se ne omejuje samo na 

sodelovanje med podjetji, ampak obsega 

tudi sodelovanje med podjetji in državno 

upravo, podjetjem in zaposlenimi, 

podjetjem in končnimi uporabniki. 

Vse to za podjetja in posameznike 

predstavlja dodaten napor. Vzdrževati stik 

z novimi informacijskim tehnologijami 

in novim načinom izvajanja poslovnih 

procesov je za podjetja težka naloga, ko 

jo še otežuje pomanjkanje strokovnjakov 

na področju uporabe novih informacijskih 

tehnologij. 

Uporaba novih informacijskih tehnologij 

je pomemben korak v celotni preobrazbi 

regije. Razvoj digitalnega komuniciranja 

namreč omogoča tudi povezovanje 

kakovostnih kadrov iz Zasavja, zaradi 

zanimivih ter zahtevnih projektov pa 

privablja v regijo nove strokovnjake. 

E-klub 

Zaradi navedenega smo v Regionalnem 

tehnološkem centru Zasavja pripravili 

program, s katerim skušamo narediti 

osnovne korake pri uvajanju e-poslovanja. 

Ker v Zasavju na tem področju obstajajo 

uspešni posamezniki in skupine in ker bi 

radi pomembnost e-poslovanja predstavili 

vsem vodstvenim in vodilnim delavcem, 

ki oblikujejo razvoj regije, smo ustanovili 

e-klub. Ta naj bi s povezovanjem in 

informiranjem omenjenih dal zagon e- 

poslovanju, spodbujal bo uporabo vseh 

oblik nove tehnologije za kvalitetni razvoj, 

ustvarjal pogoje za osebni in strokovni razvoj 

posebej nadarjenih, pomagal uresničevati 

projekte s področja e-poslovanja, gradil 

kulturo pozitivizma. 

E-klub bo tako postal domovanje vseh, 

ki se ukvarjajo z e-poslovanjem ali so z njim 

tako ali drugače povezani. Prijavnica za e- 

klub in podroben opis delovanja kluba sta 

na voljo na spletnih straneh www.rtcz.si. 

Katalog malih podjetij 

Naš cilj je, da prestavimo zasavsko regijo 

iz črne luknje na e-zemljevidu Slovenije na 

raven, ko bo imela položaj vodilne regije v e- 

poslovanju in e-življenju. Poleg e-kluba smo 

zato začeli izvajati še nekaj projektov. 

Prvi med njimi je e-katalog zasavskih 

malih podjetji. V njem bomo poskušali 

zbrati vse podatke o malih podjetjih v 

Zasavju in jih predstaviti na medmrežju. 

Ugotovili smo namreč, da predstavitev 

na medmrežju postaja vse bolj ključnega 

pomena za poslovanje podjetja. Velika 

podjetja se tega dejstva počasi že zavedajo, 

za mala podjetja pa je takšna predstavitev 

precej zahteven projekt, zato bomo z e- 

katalogom pripomogli k promociji malih 

podjetij. Izdelali smo že brošuro Praktični 

napotki za uvajanje e-poslovanja v mala 

podjetja, v kateri uporabnik najde splošne 

napotke, kako pričeti z e-poslovanjem, 

osnovne informacije in predstavitev samega 

kataloga. K sodelovanju bomo skušali 

privabiti čim več malih podjetij, ki bodo v 

katalogu lahko predstavila svoje izdelke. 

Vzporedno s tem projektom teče tudi 

izdelovanje in promocija celovite ponudbe 

obstoječe infrastrukture na področju e- 

poslovanja za potrebe malih in srednje 

velikih podjetij. Predstavljamo delovanje in 

možnosti, ki jih nudi regionalni tehnološki 

center na področju e-poslovanja in pri 

vzpostavljanju potrebne informacijske 

infrastrukture za potrebe malih in srednjih 

podjetij. Glavni cilj je, da naša programska 

in strojna oprema postaneta tehnološki 

center tudi na področju e-poslovanja 

malih in srednjih podjetij, da postanemo 

nekakšno e-središče za ta podjetja. 

Poleg navedenih tečejo v Regionalnem 

tehnološkem centru Zasavja še nekateri 

projekti in aktivnosti. E-časopis bo 

sistem zbiranja in posredovanja novosti 

iz področja tehnologije, informatike, 

dogajanja v regiji in drugih novic v obliki 

e-časopisa na strežniku. 

Regionalni tehnološki center Zasavja 

ima zelo sodobno opremljeno računalniško 

učilnico, ki nudi možnosti izobraževanja na 

vseh področjih e-poslovanja. Poleg različnih 

seminarjev nudi tudi možnost opravljanja 

ECDL izpitov, torej pridobitev evropskega 

računalniškega spričevala. 

V sodelovanju s časnikom Finance smo 

v septembru 2003 organizirali večji forum 

s primerjavo razvojnih uspehov Idrije in 

Zasavja. K sodelovanju smo pritegnili 

vodstva podjetij in jih spodbudili k 

razmišljanju, kako lahko s pomočjo znanja 

in novih tehnologij vplivajo na spreminjanje 

in izboljšanje gospodarskega stanja v regiji. 

Takšni dogodki naj bi postali v prihodnje 

redni. 

Navedeni glavni projekti bodo, ob 

uspešni izvedbi, vodili k želenim ciljem. 

Razvoj e-poslovanja bomo vzpodbujali z 

vso infrastrukturo, ki jo trenutno imamo. 

Tako bomo, na primer, posameznikom 

ponudili dostop do interneta in možnost, 

da uporabljajo razvojna orodja. 

E-opismenjevanje • stran 11

»Rudarska shema« 

Tomo Garantini 

Zasavje ni privilegirano, 

bi pa moralo biti 

Zapiranje rudnikov rjavega premoga je za Zasavje pomenilo šok v 

gospodarskem, socialnem in okoljskem pomenu, saj je rudarstvo v dveh 

stoletjih obstoja oblikovalo industrijo, ljudi in okolje. Industrija se je ves čas 

razvijala v sožitju s premogovništvom: na eni strani so nastajale gospodarske 

družbe kot porabniki premoga, na drugi podjetja, ki so delala za potrebe 

rudnika in so praviloma nastajala na temelju rudniških delavnic. Razvoj 

rudarjenja je oblikoval migracijske procese in naseljevanje rudarskih dolin, 

vsrkaval rudarska znanja in veščine ter odklanjal druga, dirigiral urejanje in 

rabo prostora. 

Izredno visoka povezanost 

premogovnikov z industrijskimi in 

storitvenimi podjetji se je v devetdesetih 

letih, v času zmanjševanja pomena 

premogovništva in zapiranja rudnikov, 

odrazila v vrsti stečajev podjetij ali v 

zmanjševanju obsega njihovega dela. 

Gospodarski zlom je pospeševalo še dejstvo, 

da je umiranje rudarstva sovpadalo z 

razpadom Jugoslavije in izgubo tamkajšnjih 

tradicionalnih in precej zaščitenih trgov. 

Dolgoletno izkoriščanje premogovnih 

plasti je uničilo velik delež površin v 

urbaniziranih dolinah, prekomerno so 

se onesnaževale vode in zrak, tako da je 

Zasavje postalo neprivlačna in okoljsko zelo 

degradirana regija. Zasavje se zato ukvarja 

s časovno dolgotrajnimi in finančno zelo 

zahtevnimi sanacijami okolja. Dodatna 

težava je prenaseljenost in pozidanost 

dolin, saj so se zaradi pomena rudarstva 

in energetike v preteklosti sem množično 

usmerjali migracijski tokovi. 

Monokulturni razvoj in varnost v velikih 

premogovniških sistemih sta zmanjševala 

podjetnost ljudi in odganjala tak način 

razmišljanja, ob bok rudarstvu pa se je 

vzpostavljala industrija za zaposlitev 

ženske delovne sile. Tu sta se koncentrirala 

predvsem pridnost in določena specifična 

znanja, v največji meri povezana s 

premogovništvom, na drugih področjih pa 

se je dogajal beg možganov. 

Razvojni programi 

Nova realnost je terjala nov način 

razmišljanja in delovanja. Temelji prenove 

gospodarske podobe Zasavja segajo v 

sredino devetdesetih let, ko so bili v okviru 

programa tehnične pomoči Evropske unije 

postavljeni temelji interesni regiji Zasavje in 

določene možne smeri nadaljnjega razvoja. 

Kasneje sta bila sprejeta še strategija Zasavje 

2000+ in regionalni razvojni program, 

ki se za zdaj v največji meri uresničuje s 

sredstvi, ki jih za razvojno prestrukturiranje 

regije namenja državni proračun v okviru 

posebnega zasavskega zakona. 

Nekatere predpostavke iz omenjenih in 

drugih analiz je čas še dodatno ukrojil, žal 

v smeri poglabljanja gospodarske krize in 

socialne stiske. Neposrednim in povezanim 

problemom, izhajajočim iz ukinjanja 

rudarstva, so se pridružile še hude težave 

v podjetjih tekstilne in usnjarske panoge. 

Zaradi sovpadanja zloma rudarstva in 

delovno intenzivnih podjetij z izrazito 

žensko delovno silo so se napovedovane 

težave pomnožile z dve. 

Do določenega zastoja je prišlo 

tudi na področju energetike, ki so jo 

vsi naši razvojni programi izpostavljali 

kot perspektivno in za ta prostor zelo 

pomembno dejavnost. Čeprav so odločitve 

doslej praviloma zaobšle to predpostavko, 

in je izgledalo, da je vztrajanje pri njej 

posledica dejstva, da smo vsi še nekoliko 

rudarski otroci, nam današnji čas že daje 

prav. Poraba električne energije hitro 

narašča, predvidevanja iz drugih krogov 

in okolij, da se bo raba električne energije 

zmanjševala, se je izkazala za zmotno. 

Kar precej različic je, kakšna bo 

prihodnost termoelektrarne v Trbovljah, 

verjetno pa se bo zaradi vse večjih potreb tu 

še dolgo proizvajala elektrika. Že lokacija 

je ena najboljših v Sloveniji in verjetno je 

noben pameten gospodar ne bi zapravil. 

Večkrat se omenjajo določene letnice, 

postavljajo roki, ki pa se potem, predvsem 

zaradi kompleksnosti problemov, navadno 

izkažejo za približne ali neuresničljive. 

Dosedanji u~inki 

Čas, potreben za gospodarsko 

preobrazbo, se ne meri v letih, ampak 

v generacijah. Programi ukrepov, ki se 

izvajajo v Zasavju, obsegajo urejanje 

infrastrukture in predvsem prostorov 

Zasavje ni privilegirano, bi pa moralo biti • stran 12

za podjetniško dejavnost, finančno 

spodbujanje začetnih investicij in s tem 

povezano odpiranje novih delovnih mest, 

vzpostavljanje razvojne infrastrukture kot 

sta podjetniški inkubator in tehnološki 

center ter razvijanje človeških virov. 

Urejanje obrtnih con je ukrep z bolj 

dolgoročnimi učinki, za njegovo izvajanje 

pa je bila v prvem obdobju značilno tudi 

preveliko drobljenje sredstev. V zadnjem 

obdobju so bile v Zasavju urejene tri 

obrtno-industrijske cone: Kisovec, 

Obrežje in Neža, v njih delujoča podjetja 

pa zaposlujejo 440 ljudi. Letos bodo vsa 

sredstva, gre za predvidoma 225 milijonov 

tolarjev - s tem so se 19. januarja letos na 

sestanku Sveta za razvoj Zasavja strinjali 

tudi župani - usmerjena v gradnjo zgolj 

obrtno-industrijske cone Trbovlje-Hrastnik. 

Sofinanciranje začetnih investicij je 

ukrep, ki daje kratkoročno gledano največje 

učinke. V treh letih izvajanja zasavskega 

zakona so bile sofinancirane naložbe, ki 

pomenijo neposredno odprtje 327 novih 

delovnih mest v treh letih po končanju 

naložb. 

Razvijanje človeških virov zajema 

izdelovanje in uresničevanje kadrovskih 

programov in izobraževanj po podjetjih 

ter štipendiranje študentov iz Zasavja, ki so 

se po končanem študiju dolžni zaposliti v 

Zasavju. Nekaj številk: izdelanih je bilo 28 

kadrovskih strategij, 21 se jih implementira, 

izvedenih 250 tečajev in podobnih oblik 

izobraževanja z 2500 udeleženci, zatem več 

deset šolnin za pridobitev višje izobrazbene 

stopnje, podeljenih je bilo 120 štipendij. 

Del sredstev je bil namenjen za 

vzpostavljanje razvojne infrastrukture, za 

nastanek in krepitev tehnološkega centra, 

podjetniškega inkubatorja in centra za 

razvoj turizma. V inkubatorju je trenutno 

deset podjetij s 25 zaposlenimi, nekatera 

pa se že uspela do te mere, na primer 

Dewesoft, da kupujejo svoje poslovne 

prostore in odhajajo. Regionalni tehnološki 

center Zasavja s petnajstimi zaposlenimi 

in zunanjimi sodelavci razvija programe 

mehatronike, kemije in e-poslovanja, 

center za razvoj turizma pa je izdelal že 

tri turistične programe, izobrazil štirideset 

turističnih vodnikov, izdal osem enot 

promocijskega materiala... V treh letih je 

državni proračun za izvajanje zasavskega 

zakona namenil 2,3 milijarde tolarjev, 

v nadaljnjih treh letih pa naj bi še 2,4 

milijarde tolarjev. 

Regionalni center za razvoj pripravlja 

še številne delavnice, v njegovem sklopu 

pa delujeta tudi klub za zaposlovanje 

in sklad dela. V slednjega je bilo doslej 

vključenih 631 oseb, zaposlitev pa je našlo 

474 ljudi, torej 75 odstotkov vključenih. 

Le nekoliko nižji izhod ima tudi klub za 

iskanje zaposlitve, kamor je bilo doslej 

vključenih 419 brezposelnih oseb, izhod 

pa znaša okrog 60 odstotkov. Zelo uspešno 

delujejo garancijske sheme in druge oblike 

finančnega spodbujanja podjetništva s 

cenejšimi posojili in jamstvi: v okviru vseh 

shem, ki delujejo v okviru Regionalnega 

centra za razvoj, je bilo več kot 350 

družbam in podjetnikom razdeljenih že 

dobrih 2,8 milijarde tolarjev ugodnejših 

posojil in za poldrugo milijardo tolarjev 

jamstev. 

»Rudarska shema« 

Takšni so neposredni učinki razvojnih 

prizadevanj, ki blažijo hudo gospodarsko in 

socialno stanje, potrebna pa je še nadaljnja, 

izdatnejša in trajnejša oblika pomoči. 

Zasavje je resda večkrat izpostavljeno zaradi 

posebnega zakona, vendar je pomembno, 

da je regija upoštevajoč različne oblike 

državnih pomoči in spodbud – čeprav so 

nekateri statistični izračuni na napačnih 

osnovah govorili drugače – na ravni 

slovenskega povprečja in v nikakršnem 

privilegiranem položaju. 

Bi pa Zasavje prednostno obravnavo 

potrebovalo. Evropska unija sicer omejuje 

državne pomoči, dopušča pa razglasitev 

območij s posebnimi problemi, kjer veljajo 

privlačnejši pogoji za investitorje in posebni 

ukrepi za razreševanje socialnih težav, na 

primer visoke brezposelnosti. V Zasavju 

so se težave skoncentrirale do tolikšne 

meje, da potrebujemo takšno obravnavo, 

posebno »rudarsko shemo«, saj razvejanih 

posledic ukinjanja rudarstva in hkratnega 

zloma »ženske industrije« ni moč rešiti v 

kratkem času in z relativno malo sredstvi, 

ki jih država zdaj namenja prestrukturiranju 

regije. 

Posebna »rudarska shema« bi morala 

biti celovit sistem olajšav pri gospodarskih 

naložbah in zaposlovanju ljudi v Zasavju, 

njen osnovni namen pa bi bilo ustvariti 

stanje, ko bi bilo vlaganje v zasavsko 

gospodarstvo dodatno nagrajeno. V Evropi 

so bili že izvedeni številni posebni modeli, 

velikokrat prav v pokrajinah, kjer se je 

opuščalo rudarstvo. V pokrajini Lorena 

so, na primer, ustanovili poseben sklad z 

dvema temeljnima funkcijama: prva je bila 

razreševanje brezposelnosti in drugih težav 

prebivalcev, druga pa je bila razvojna, ki jim 

je omogočil zgledno razrešitev tamkajšnjih 

gospodarskih in socialnih težav. 

Če navedem samo en primer socialne 

funkcije. Za vsakega zaposlenega, 

katerega delovno mesto je ogroženo, 

bi v okviru takšnega sklada pripravili 

poseben zaposlitveni načrt. Na primer, 

tekstilni delavki, ki ji do upokojitve manjka 

sedem let in je praktični nezaposljiva, bi 

s subvencioniranjem njenega delovnega 

mesta omogočili, da dela do upokojitve. 

Takšni rešitvi so naklonjeni tako delodajalci 

kot delojemalci, zainteresirana pa bi morala 

biti tudi država, saj se tako za določen čas 

ohranja proizvodnja, znesek za subvencijo 

pa bi bil precej nižji od različnih oblik 

socialne pomoči, ki jih ta oseba prejema kot 

presežna delavka in kasneje kot brezposelna 

oseba. 

Takšen sistem je dokazljivo 

učinkovitejši, hkrati pa omogoča manj 

zlorab kot so različne enkratne premije za 

prezaposlovanje ali ohranjanje delovnih 

mest. Zagotovljena pa mora biti dolgoročna 

stabilnost takšne sheme, saj je za njegovo 

učinkovitost ključna dinamika dodeljevanja 

sredstev. 

Zasavje ni privilegirano, bi pa moralo biti • stran 13

Najbolj{e inovacije 

[tevilo reklamacij 

dr. Marjan Jenko 

Andrej Smrkolj 

se je zelo zniàlo 

Globalizacija zahteva od podjetij hitro odzivnost in potrebam trga prilagodljiv 

obseg proizvodnje. Zaradi gospodarskih razlogov del moderne proizvodnje 

poteka v deželah z nižjimi stroški dela in v deželah, kjer se izdelki prodajajo. 

Zato podjetja ohranjajo svojo uspešnost in visoko prilagodljivost trgu tudi z 

nakupi podjetij v deželah, kjer je njihovo tržišče. To pa prinaša različne delovne 

kulture in različne poslovno-informacijske sisteme znotraj enega podjetja, 

zato običajno sledi dolgotrajnejše uvajanje nove skupne delovne kulture in 

novega skupnega poslovno informacijskega sistema. 

Predstavljena inovacija, implementirana v izlaškem Etiju in njegovih 

hčerinskih podjetjih, je obdržala obstoječe poslovno-informacijske sisteme, 

njihovo delovanje omejila na neprekrivajoča se področja, in vzpostavila 

upravljalni sistem za prekrivajoča se področja in za avtonomno komuniciranje 

z vsakim od poslovno-informacijskih sistemov. 

Zlato priznanje za inovacijo Zasnova in izvedba 

evolutivnega distribuiranega sistema za racionalizacijo 

logisti~nih procesov v družbi Eti in njenih h~erinskih 

družbah so prejeli Franc Rotar, dr. Marjan Jenko in 

Andrej Smrkolj 

Inovacija je, najbolj enostavno 

povedano, programerski izdelek, ki v 

do sedaj izvedenem obsegu omogoča 

skladiščenje enakih ali različnih artiklov na 

več oddaljenih lokacijah brez povzročanja 

pričakovane zmede. V podobnem slogu bi 

lahko rekli, da so avtomobili nadomestek za 

takrat, ko so čevlji prepočasni. Obe trditvi 

resda razvrednotita predmet opisa, vendar 

sta resnični. 

Ta programerski izdelek deluje kot 

celota v dislociranih enotah podjetja Eti 

brez prekinitev delovanja od marca 2003. Z 

evaluacijo delovanja smo začeli na matični 

lokaciji v Izlakah že januarja 2001. 

Z uvedbo tega sistema pri merjenju 

zadovoljstva odjemalcev smo že v obdobju 

evaluacije dosegli boljše rezultate: 

po podatkih za trg Evropske unije je 

zadovoljstvo kupcev pri obravnavanja 

reklamacij doseglo 23-odstotno izboljšanje. 

Tudi po izkustvenih ocenah vodje 

odpremnega skladišča elektrotehničnih 

izdelkov na Izlakah se je število reklamacij 

bistveno zmanjšalo. Po internih podatkih 

so se reklamacije zaradi vsebine odpreme 

in količin zmanjšale za 30 odstotkov. 

Število reklamacij za strateško povezano 

podjetje Siemens je v zadnjem času manjše 

za trikrat. Sistem ima tako neposreden 

vpliv na zmanjšanje stroškov pri interni 

manipulaciji in transportnih storitvah. 

Izboljšalo se je tudi zadovoljstvo kupcev, 

kar Eti že dalj časa spremlja po priporočilih 

standarda ISO 9004/2002. Tudi po zaslugi 

implementiranega sistema se je zadovoljstvo 

enega izmed ključnih kupcev povečalo iz 

manj kot 30 odstotkov v letu 2002 na 98 

odstotkov v letu 2003. 

V izdelavi tega programerskega 

izdelka je vsebovanih več inovativnih 

pristopov oziroma dosežkov iz področij 

praktične znanosti. Področje proizvodnega 

strojništva je prispevalo paradigmo, model 

kompleksnih adaptivnih proizvodnih 

sistemov. Po tem modelu smo oblikovali 

skladiščenje kot niz elementarnih 

delovnih sistemov oziroma avtonomnih 

objektov skladiščenja in prevažanja. Za 

vsak problem je namreč potrebno pred 

konkretnim reševanjem narediti dobro 

strategijo obravnave, kar je ključno za 

ločitev uspešnih podvigov od nesrečnih 

ljubezni oziroma neuspelih podvigov. 

Področje umetne inteligentnosti je 

prispevalo strukturiranje porazdeljenega 

odločanja v obliki agentske mreže in 

pravila komuniciranja med agenti. Fizičnim 

objektom skladiščenja in prevažanja 

dodelimo programske zastopnike oziroma 

agente. Le-ti odločajo lokalno. To odločanje 

in med-agentska komunikacija rezultirajo v 

upravljavskem sistemu skladiščenja. 

Najmodernejše tehnologije in prijeme 

porazdeljenega programiranja je prispevalo 

področje objektnega programiranja. 

Področje lastne pameti je prispevalo 

mehanizme evolutivnosti oziroma 

skoraj samostojne rasti upravljavskega 

sistema skladiščenja. Celoten sistem, ki 

je namenjen delovanju v več državah, 

vzdržujemo in nadgrajujemo v obliki 

funkcionalnih komponent v le enem, 

referenčnem vozlišču. Cel upravljavski 

sistem porazdeljenega skladiščenja pa 

avtonomno in postopno nadgrajuje svojo 

funkcionalnost s pomočjo funkcionalnih 

komponent, gradnikov agentov. 

Inovativno projektno vodenje v Etiju 

je prispevalo k hkratnemu razvoju novega 

produkta in odpiranju novih delovnih mest 

v Zasavju. Opisani inovativni pristopi so 

osnova novih produktov za sledljivost 

proizvodnje, za krmiljenje različnih 

logističnih procesov in proizvodnih 

procesov. Razviti inovativni pristopi so 

konec leta 2003 omogočili ustanovitev 

novega visokotehnološkega podjetja 

iWare, ki že pridobiva naročila za izdelavo 

podobno grajenih upravljavskih sistemov. 

[tevilo reklamacij se je zelo zniàlo • stran 14


Leopold Pov{e 

Spremenila je ìvljenje 

v cementarni 

V družbi Lafarge Cement smo se pred dvema letoma odločili za prenovitev 

nadzornega in kontrolnega sistema upravljanja in vodenja procesa. Obstoječa 

tehnologija, ki je bila v neprestanem obratovanju od leta 1972, je bila zastarela, precej 

dotrajana in draga za vzdrževanje. Prav tako je postal precej pereč tudi varnostnoekološki 

vidik vodenja tako zahtevne procesne industrije, kot je cementna industrija, 

saj bi lahko z nezanesljivim sistemom vodenja in kontrole celotnega sistema prišlo 

do varnostnih in ekoloških problemov. Še posebej pomembni so postali ekološki 

problemi, saj se naša tovarna nahaja ob vhodu v Trboveljsko dolino, tako rekoč na 

pragu mesta. Takšna lokacija nam nalaga dolžnost, da nenehno bdimo nad vplivi na 

okolje, kar pa je bilo s prejšnjo tehnologijo zelo težko. 

Na teh osnovah smo šli v prenovo 

nadzornega in kontrolnega sistema 

vodenja procesa. Ker je takšna naložba 

zelo dolgoročna, smo hoteli vgraditi 

najsodobnejšo in najzanesljivejšo 

tehnologijo. Ta dva faktorja pa se mnogokrat 

med seboj izključujeta, saj običajno 

najnovejše tehnologije še niso preverjene 

in ponavadi traja kar nekaj let, da se 

odpravijo tako imenovane porodne težave. 

Ob tem je za našo cementarno specifično, 

da se nahaja na zelo majhnem prostoru, 

kar včasih močno ovira vpeljevanje novih 

tehnologij, saj vsaka nova posodobitev 

zahteva tudi fizični prostor. 

Glede na trenutne trende in 

informatizacijo vseh področij poslovanja 

smo si zastavili cilj, da postavimo enoten 

sistem vodenja in kontrole procesa, ki 

bo omogočal, da je vsaka informacija, 

pomembna za delovanje in nadzor sistema, 

v bazo podatkov avtomatsko zapisana 

le enkrat. Prav tako je vsak motor, stroj, 

naprava ali instrument, pomemben za 

delovanje in nadzor procesa, nadzorovan 

po enotnem informacijskem omrežju. 

Zaradi velike odvisnosti od zunanjih, 

predvsem tujih vzdrževalcev, smo si 

postavili za cilj tudi odprtost sistema, 

kar pomeni, da je sistem z ustreznim 

varovanjem povezan na medmrežje in da je 

možen dostop, konfiguracija ali popravilo 

katerega koli dela omrežja z medmrežja, 

seveda z določenimi pooblastili in ustrezno 

programsko opremo. Poleg navedenega 

je bila zahteva še, da so vse informacije, 

ki bodo zbrane v bazah podatkov novega 

sistema, na voljo uporabnikom na vseh 

področjih poslovanja na enostaven in zanje 

prijazen način. 

Po raziskavi svetovnega tržišča smo 

spoznali, da obstaja kar nekaj različnih 

sistemov, ki jih ponujajo največji svetovni 

proizvajalci, vendar nobena rešitev ni 

pokrivala naših celotnih zahtev, zato smo 

se odločili za lasten razvoj. 

Inovacija Večplastno omrežje za vodenje 

procesa v Lafarge Cement d.d. temelji na 

izgradnji enotnega sistema za vodenje 

poslovnega procesa, sestavljenega iz več 

podsistemov oziroma omrežij. Takšno 

strukturirano omrežje je trenutno 

edinstveno na svetu. 

Omrežje za vodenje procesa je 

sestavljeno iz različnih sklopov omrežij 

in nivojev. Ti se združujejo in prelivajo v 

enotno omrežje, ki je z nevronsko mrežo 

nadgrajeno in združeno v ekspertni sistem. 

V mrežo so kot bistveni gradniki vključeni 

tudi vsi nadzorni sistemi, ki spremljajo 

vse parametre, pomembne za proces, 

poslovanje in okolje. V sistem je vključen 

tudi poslovno informacijski sistem, ki je 

uspešno povezan v celoten sistem skupine 

Lafarge. Večplastno omrežje je prav tako 

kot celota povezano na medmrežje, kar 

omogoča, seveda z upoštevanjem vseh 

varnostnih zahtev, enostavno vzdrževanje 

in nadgradnjo sistema. S to inovacijo smo 

dobili zanesljivo in nadgradljivo omrežje, 

ki je osnova za naše delo in razvoj v 

prihodnosti. 

Tako kot informacijska izgradnja 

sistema je inovativna tudi fizična postavitev 

sistema. Celotna rešitev je zahtevala 

gradnjo nove stavbe za vodenja procesa. 

V njej smo postavili glavna vozlišča za 

najvišji nivo sistema, ki združuje vsa 

omrežja. V tej zgradbi se nahajajo vsi 

glavni procesorji, strežniki in ostala aktivna 

oprema, ki je bistvo celotnega sistema. 

Ostala vozlišča so razporejena glede na 

posamezne dele procesa in povezana z 

glavno stavbo z optičnimi povezavami. 

Pristop s centralizacijo procesorjev, ki je 

prvič uporabljen v cementni industriji, se 

je izkazal kot odlična rešitev zaradi samega 

vzdrževanja, dostopa in zanesljivosti 

delovanja sistema. 

Inovacija je pomenila dobesedno 

spremembo načina življenja tovarne na vseh 

področjih. Pomemben vidik inovacije pa je 

tudi varovanje okolja, saj smo s večplastnim 

omrežjem za vodenje procesa naredili 

korak naprej do okolju prijazne proizvodnje 

cementa, kar je za vse zaposlene v družbi 

Lafarge Cement eno izmed glavnih gonil 

dela. 

Tudi stroškovno je inovacija zelo 

učinkovita, kar dokazuje dejstvo, da smo 

v prvem letu presegli vse rekorde pri 

proizvodnji cementa do sedaj. Težko je 

natančno oceniti ekonomsko vrednost, 

dejstvo pa je, da se lahko vrednost take 

inovacije dolgoročno meri v milijonih 

evrov. 

Leopold Pov{e in Roman Petelin sta prejela zlato 

priznanje za inovacijo Ve~plastno omrežje za vodenje 

procesa v družbi Lafarge Cement 

Spremenila je ìvljenje v cementarni • stran 15


Miha Praunseis 

Kako poceniti nabavo? 

Moderno poslovanje vseh podjetij v gospodarstvu in organov v javni upravi 

se že danes utemeljuje na e-poslovanju, še bolj pa se bo v bližnji prihodnosti. 

Pomemben del e-poslovanja predstavlja ustrezno standardizirano elektronsko 

usklajevanje šifrantov izdelkov, storitev, partnerjev ter izmenjava osnovnih 

podatkov med kupcem in dobaviteljem o namenu nakupa in naročilu. 

Opisani elektronski dokumenti, postopki in njihova sinhronizacija se zdijo 

zelo enostavni, procesi nabave pa več kot znani. Če pa želimo, da podjetje 

kontrolirano in učinkovito elektronsko izvaja procese nabave, sledi kvaliteti 

in časovni ustreznosti dobav, enostavno pridobiva širok spekter potencialnih 

ponudnikov izdelkov oziroma storitev ter obenem niža ceno potencialnim 

dobaviteljem, pa je potrebno mnogo več kot so samo elektronsko usklajeni 

šifranti s pošiljanjem naročil v elektronski obliki. 

Skupina inovatorjev Orie Computers, ki so jo sestavljali 

Miha Praunseis, Matej Habjan in Miha Plohl, je prejela 

zlato priznanje za programsko opremo E-nabava 

Zasavska gospodarska zbornica 

je že osmič podelila nagrade za 

najboljše zasavske inovacije. Na 

razpis se je prijavilo 39 inovatorjev z 

29 inovacijami, kar tri pa je posebna 

komisija nagradila z najvišjim 

priznanjem. Po mnenju organizatorjev 

je to še eden izmed dokazov, da se 

kakovost inovacij dviguje. Svojevrstno 

priznanje pa je območni zbornici in 

projektu podelila tudi Gospodarska 

zbornica Slovenije, saj je projekt lani 

prerasel v nacionalnega. 

Pri razvoju ustrezne rešitve za 

elektronsko izvajanje procesa nabave 

je potrebno natančno analizirati in 

implementirati najnovejše standarde 

ter protokole elektronske izmenjave 

podatkov med dvema partnerjema, kar 

pa ni lahka naloga. Zaradi varnosti je 

prav tako potrebno zagotoviti predpisana 

kriptiranja podatkov in povezav z uporabo 

certifikatov, izdanih s strani pristojne 

državne organizacije. Uporaba certifikatov, 

digitalnih podpisov in časovnih žigov, ki jih 

pri elektronskem oddajanju dokumentacije 

pri javnih naročilih predpisuje tudi zakon, 

pa, tudi zaradi maloštevilnih že obstoječih 

implementacij v produkcijskih okoljih, 

resnično predstavlja veliko težavo. 

Primerna uporaba digitalnega 

podpisovanja in časovnih žigov pa seveda 

nista edini zahtevi, saj je potrebno znotraj 

e-nabave poskrbeti tudi za optimalne rešitve 

vseh procesov nabave. To pomeni natančno 

analizo izvajanja obstoječih procesov, ki pa 

se v realnem svetu pri vsakem partnerju 

izvajajo drugače. Na osnovi omenjene 

analize se izdela funkcionalni popis potreb 

projekta z ustrezno določenimi rešitvami, 

šele zatem pa sledi implementacija 

rešitev poslovnih procesov v produkcijski 

informacijski sistem. 

Da bi e-poslovanje v vseh postopkih 

nabave prineslo kar največ prednosti, smo 

v podjetju Oria Computers razvili moderen 

programski paket za celovito obvladovanje 

procesa nabave, ki že podpira vse zgoraj 

omenjene postopke in standarde. 

E-nabava je modularno zgrajen 

programski paket, katerega razvoj temelji 

na najmodernejši objektni tehnologiji in 

internetu ter ne glede na protokol izmenjave 

podatkov omogoča enostavno integracijo s 

katerimkoli obstoječim informacijskim 

sistemom. Poseben modul, na katerem 

temelji e-nabava, je e-katalog. V e-katalog 

se vpisujejo in klasificirajo artikli, storitve 

ter partnerji. Ker vpisom uporabnik doda 

vse pomembne podrobnosti, postane e- 

katalog osrednja baza podjetja, ki omogoča 

hitro izbiranje potencialnih dobaviteljev 

vsake postavke določenega zahtevka za 

nabavo. Nabavna služba tako ob končani 

izdelavi zahtevkov za nabavo o nameri 

nakupa elektronsko obvesti vse potencialne 

dobavitelje. 

E-nabava torej omogoča odprto 

povpraševanje po natančno specificiranih 

izdelkih oziroma storitvah ter objavo 

pripadajoče dokumentacije o dodatnih 

zahtevah na spletu. Uporaba programskega 

paketa e-nabava z uvedbo vseh dodatnih 

modulov e-poslovanja (e-katalog, e-dražba, 

e-dobavnica, IOS-skladišče) uporabniku 

tako prinaša številne prednosti: nižje cene 

nakupov izvedenih s pomočjo e-nabave, 

boljše načrtovanje investiranja v nova 

sredstva in potrošni material, optimalnejše 

upravljanje z obstoječimi sredstvi, ažurno 

stanje zalog, manj papirnega poslovanja, 

poslovanje v sodobnem okolju. 

Celovita informatizacija nabavnih 

procesov z uvedbo vseh pomožnih 

modulov e-poslovanja bo zagotovo prinesla 

optimalnejšo izvedbo nakupov, večjo 

preglednost vodenja postopkov nabave in 

- posledično - manjšo porabo sredstev v 

nabavni službi še tako zahtevnega podjetja. 

Kako poceniti nabavo? • stran 16

Janez Zahrastnik 

Renata Žnidar 

Tvorec regionalnega 

sodelovanja 

Komaj se je življenje - po decembrskem 

in januarskem proslavljanju novega 

leta - vrnilo na stare, ustaljene tirnice, 

se je nekega torkovega popoldneva, le 

dva meseca pred njegovim 67. rojstnim 

dnevom, kot vihar razširila vest, da je 

Radečan, nekdanji direktor družbe Radeče 

papir, kasneje prvi župan občine Radeče, 

podpisnik memoranduma o regionalnem 

sodelovanju pri razvojnih aktivnostih 

Zasavja, Janez Zahrastnik klonil pod težo 

bolezni in za vedno zapustil svoje domače, 

prijatelje, znance, krajane. 

Težko je pisati v njegov spomin - posebej 

zato, ker sem vedno mislila, da bom vsako 

besedo, ki jo bom zapisala o izjemnem 

možu, lahko preverila prav pri njem. Da 

ga bom poklicala in vprašala, če imam 

točne podatke…in kako se mu zdi tale 

stavek…in ali ne bi morda raje kaj zapisala 

kako drugače. Tako, kot sem storila vedno, 

kadar nisem bila prepričana vase. Janez 

Zahrastnik je bil mentor mnogim mladim 

- tudi meni. Pogrešala bom njegove nasvete, 

razmišljanja, tudi kritike in pogovore, pri 

katerih sem z veseljem in občudovanjem 

vpijala njegovo neizmerno znanje. 

Težko je pisati o izjemno bogatem 

življenju moža, ki se pri svojem delu in 

idejah ni nikoli ustavil. Niti takrat, ko se 

je upokojil, in se kasneje, po zaključenem 

mandatu štiriletnega županovanja, 

navidezno umaknil iz političnega in 

gospodarskega življenja. Naj nanizam le 

nekaj skromnih podatkov. 

Njegove organizacijske sposobnosti so 

se pokazale zelo zgodaj. Še v letih, ko je 

kot predsednik takratne lokalne mladinske 

organizacije svoje člane in članice vodil tako 

dobro in ambiciozno, da si je organizacija 

kar dvakrat prislužila najvišje priznanje, 

Kip mladosti. Svojo poklicno kariero je 

najprej posvečal politiki in tako ga je pot 

vodila skozi Hrastnik, do Celja in preko 

Beograda nazaj domov, v rodne Radeče. 

Že v času študija na takratni fakulteti za 

družbene vede v Ljubljani, ko je za temo 

diplomske naloge izbral Razvoj Radeč in 

širšega radeškega območja, se je pripravljal 

na prevzem direktorskega mesta v Tovarni 

dokumentnega in kartnega papirja, danes 

družbe Radeče papir. Vsi, ki smo z njim na 

kakršenkoli način sodelovali, smo poznali 

njegova prizadevanja za fabriko, številne 

ure, dneve in leta, posvečene vsakemu 

delovnemu mestu in slehernemu krajanu, 

ki je potreboval njegovo nesebično pomoč. 

Skrbi za podjetje je dodajal še delovanje za 

razvoj Radeč, tamkajšnjega družabnega, 

kulturnega in športnega življenja. 

Z neizmerno zavzetostjo je vodil 

popotresno obnovo Kozjanskega, se 

angažiral v celjski in zasavski regiji, 

pomagal pri gradnji celjske bolnišnice 

- ustanove, kjer se je 6. januarja ustavilo 

njegovo srce. In ustanove, kjer so zaradi 

njegovega posredovanja rešili življenje 

marsikaterega Radečana. 

Kot prvi župan občine Radeče je 

med letoma 1994 in 1998 oral ledino in 

postavljal temelje majhni, a ambiciozni 

občini. Veliko noči, tudi ob koncu tedna, je 

gorela luč v majhni občinski pisarni, kjer je 

snoval, razmišljal o rešitvi premnogih težav, 

načrtoval težke pogovore s predstavniki 

države. V teh letih mu je uspelo, da so prav 

vsi najvišji predstavniki državnih institucij 

vedeli vse o majhnem kraju, ki ga je vodil. 

Zaradi tega so dolga leta kasneje 

toliko bolj boleli zlobni očitki, govorice, 

natolcevanja. Vse to ga je razjedalo in mu 

kvarilo že tako šibko zdravje. Na volitvah - 

leta 1998 - mu volivci niso več stali ob strani 

in se odločili za spremembe. A tudi z njimi 

niso bili dolgo zadovoljni… 

Janez Zahrastnik kljub umiku in 

dokončni upokojitvi ni miroval. Vse 

moči je usmeril v lokalno stranko, Zvezo 

za napredek Radeč. Še vedno so žive 

in na poti k uresničitvi njegove zadnje 

pobude o ustanovitvi muzejske zbirke v 

Radečah, o odkupu slik Božidarja Jakca, 

njegovega prijatelja, ki je v mladosti večkrat 

počitnikoval v Radečah in tam naslikal 

nekaj prekrasnih motivov. 

Občani in občanke so Janezu 

Zahrastniku ob zadnjem občinskem 

prazniku izkazali hvaležnost s podelitvijo 

naziva Častni občan občine Radeče. 

Tisti, ki smo sodelovali in prijateljevali z 

Janezom Zahrastnikom, se ga bomo vedno 

spominjali s spoštovanjem. 

Janez Zahrastnik je bil eden izmed podpisnikov 

memoranduma o regionalnem sodelovanju pri 

razvojnih aktivnostih Zasavja 

Tvorec regionalnega sodelovanja • stran 17

Trboveljsko gospodarstvo 

Jure Nagode 

Visoka tehnologija 

namesto ~evljev 

Zgodba obrata Peka v Trbovljah je več ali manj znana. Bolje rečeno, 

njegova zgodovina. Na hitro gre nekako takole: Hčerinska družba ČSP se 

znajde v stečaju. Delavke ostanejo na cesti. Protestirajo in iščejo svojo 

pravico tudi na cesti (beri pred Delavskem domom Trbovlje). Ne dosežejo 

nič revolucionarnega. Istočasno se na trboveljski občinski upravi začnejo 

postopki za prenos lastništva zgradbe Peka v občinsko last. Postopki so dolgi, 

razgovorov veliko, birokracije še več. Zato propadejo nekateri pogovori in 

dogovori z morebitnimi vlagatelji. Ko zgradba končno preide v last občine, 

so ti že zdavnaj v Bosni ali kje drugje na robu Evropske unije. Skratka, pravi 

zgodovinski ep. Z nadaljevanjem v spodnjih vrsticah. 

Torej, zgodovina je znana. Kaj pa 

prihodnost? Kot kaže, je ta bolj svetla. 

Zgradba Peka vendarle dobiva nov namen in 

vsebino. Na trboveljski občini so jo namreč 

oddali v najem. Ne kakšnemu velikemu 

naložbeniku, čigar nameni morda niti niso 

tako svetli, kot se zdi na prvi pogled. V Peku 

so našla svoj dom štiri zasavska podjetja: 

Bonpet, Dewesoft oziroma Dewetron, Pak 

4 in S print, če gremo po abecednem redu. 

Glavna hala bivšega obrata Peka je 

velika okoli dva tisoč kvadratnih metrov. 

Potem je tu še prizidek v dveh etažah, pri 

čemer vsaka meri slabih 40 kvadratnih 

metrov. Glavno halo si delita Pak 4 in S 

print, v prizidku zaseda zgornje nadstropje 

Bonpet, spodnje Dewesoft. 

Peko je prešel v last občine lansko jesen 

in takrat so se začele tudi podpisovati 

najemne pogodbe. Podžupan trboveljske 

občine Metod Kurent pravi, da se vse bolj 

kaže, da je bila odločitev o oddaji prostorov 

zasavskim podjetjem pravilna. »Imeli smo 

nekaj razgovorov z drugimi podjetji. Kot se 

je izkazalo, je za tuje vlagatelje delovna sila 

v Sloveniji na daljši rok predraga. Zato so se 

ti raje odločili, da vlagajo nekam na obrobje 

Evropske unije ali na daljni vzhod«. 

Metod Kurent dodaja, da so se 

dogovarjali tudi z nekim irskim podjetjem, 

vendar so imeli ti prevelike zahteve, 

ki bi občino stale preveč denarja. Šlo 

je predvsem za urejanje komunalne 

infrastrukture. Občina denarja nima, zato 

je prostore raje oddala domačim podjetjem. 

Ta bodo v stavbo vložila okoli sto milijonov 

tolarjev, kar se jim bo vštelo v najemnino. 

Poleg tega so dali v Trbovljah prednost 

zaposlitvi vsaj dela delavk, ki so izgubile 

službo s stečajem Peka, tuji vlagatelji 

pa so bolj računali na denar iz naslova 

zapiranja rudnika. Pravzaprav so hoteli 

vlagati tako kar imenovani rudniški denar: 

okoli 4,5 milijona tolarjev za prezaposlitev 

zaposlenega v Rudniku Trbovlje-Hrastnik 

za dobo vsaj pet let. 

Bonpet 

Podjetje Bonpet je tu našlo svoj prostor 

že pred slabimi štirimi leti. Podjetje se 

ukvarja z izdelavo protipožarnih ampul 

in je prvo najemno pogodbo podpisalo 

še s ČSP. Prej so imeli v teh prostorih le 

proizvodnjo, trenutno pa urejajo pisarne, 

tako da bo celotno podjetje kmalu na istem 

mestu. 

Podjetje Bonpet je pot v nekdanjo Pekovo tovarno na{lo pred {tirimi leti 

Direktor Matej Škerbec pravi, da imajo 

kar nekaj načrtov, ki jih nameravajo 

uresničiti v naslednjih letih. Trenutno je 

njihov glavni izdelek samodejni uničevalec 

ognja. Gre za napravo, ki reagira na 

povišano temperaturo: ampulo s posebno 

tekočino pri devetdesetih stopinjah Celzija 

praktično raznese, tekočina pa pogasi 

požar. Uporaba tega sistema je široka: od 

domačih kuhinj do čolnov, kurilnic, skratka 

Visoka tehnologija namesto ~evljev • stran 18

povsod, kjer je povečana nevarnost požara. 

Enostavna montaža in povsem samodejno 

delovanje je le nekaj prednosti tega sistema, 

ki je edinstven v Evropi. 

Matej Škerbec pravi, da gre v osnovi 

za japonsko tehnologijo, nadgrajeno z 

domačim znanjem. Po nakupu licence so 

namreč izboljšali lastnosti tekočine in še 

marsikaj drugega, najboljše pri vsem pa 

je, da je tekočina povsem neškodljiva za 

ljudi in živali. Podjetje trenutno zaposluje 

enajst ljudi, s širitvijo proizvodnje pa jih bo 

še nekaj več. 

Osnovnemu izdelku se bosta kmalu 

pridružila še dva sorodna. Prvi je vgrajena 

gasilna naprava z nizkim tlakom delovanja, 

drugi je prenosni gasilni aparat. V njihovem 

razvoju je še nekaj proizvodov, uporabnih 

pri gašenju požarov, zato direktor Matej 

Škerbec pravi, da lahko napove tudi do 

deset novih zaposlitev v naslednjih letih. 

Dewesoft 

Podjetje Dewesoft oziroma Dewetron 

s sedmimi zaposlenimi je pravzaprav mini 

zasavski softwerski čudež. Vse skupaj se je 

začelo pred leti z zastopništvom avstrijskega 

podjetja Dewetron. Gre za proizvajalca 

»strojne« opreme za različne specializirane 

rabe v industriji. Kmalu se je izkazalo, 

da podjetje potrebuje dobro programsko 

opremo, domača pamet in znanje pa sta jo 

lahko ponudila. 

Če smo nekoliko bolj natančni, ne 

moremo mimo Jureta Kneza, ki je kot 

solastnik podjetja Dewesoft zbral peščico 

računalniških strokovnjakov, ki imajo tudi 

širok spekter strokovnih znanj. Razvili so 

program, ki nosi enako ime kot podjetje, 

namenjen pa je zajemanju in analizi 

podatkov. V tem se skriva tisti mini čudež 

visoke tehnologije, saj so ta program že s 

pridom izkoristila nekatera zveneča imena 

svetovne industrije. Njihova programska 

oprema, malo za šalo in malo zares, se je 

znašla tudi v vesolju. Program so namreč 

uspešno prodali tudi v Ameriko, kjer ga 

uporabljajo pri ameriški vesoljski agenciji 

NASA. 

Poleg programske opreme sestavljajo 

tudi razne visoko tehnološke naprave, v 

katere vgrajujejo svojo programsko opremo. 

Njihovo glavno orožje so računalniki in 

znanje. Jure Knez pravi, da se trenutno 

posvečajo razvoju le enega programa in 

njegovi podpori. Glede novih zaposlitev 

pa ni veliko tega za povedati. V podjetju 

bi z veseljem zaposlili nove ljudi, vendar 

je njihovo delo zelo specifično, zato 

potrebujejo vrhunske strokovnjake. Teh 

pa je malo. Samo znanje računalništva ali 

matematike ali fizike ali česa podobnega ni 

dovolj, njihovo delo zahteva povezovanje 

več specifičnih znanj. 

V Dewesoftu so razvili in naredili še 

nekaj drugih zanimivih in uporabnih 

reči, vendar je prav ta program njihov 

paradni konj, če se lahko nekoliko nerodno 

izrazimo. Selitev v nove prostore jim 

pomeni predvsem razrešitev prostorske 

stiske. V nove prostore v zgradbi bivšega 

Peka se selijo nekako konec marca. 

Pak 4 

Pak 4 je zgodba zase. Tudi to podjetje je 

relativno mlado, čeprav ne moremo mimo 

dejstva, da vsaj del korenin vleče iz podjetja 

Tika. Kar precej časa se je to embalažno 

podjetje stiskalo v povsem neprimernih 

prostorih pod trboveljsko mestno toplarno. 

Lažje so zadihali šele s selitvijo v poslovno 

industrijsko cono Kisovec, kjer so postavili 

proizvodno halo in s tem poskrbeli za 

racionalnejšo poslovanje. 

Podjetje se ukvarja z izdelovanjem široke 

palete kartonskih izdelkov, med njimi je kar 

nekaj zelo specifičnih. Tako so, če osvežimo 

spomin, izdelali tudi tiste posebne stolčke, 

na katerih so sedeli in malicali številni 

Slovenci na hipodromu v Stožicah ob 

papeškem obisku pred leti. 

No, kaže, da uspešnemu podjetju Pak 

4 zmanjkuje prostora tudi v Kisovcu, zato 

nameravajo del proizvodnje seliti znova 

nazaj v Trbovlje. V bivši zgradbi Peka imajo 

tako na razpolago okoli 1100 kvadratnih 

metrov prostora. Tam naj bi uredili novo 

proizvodnjo kot nekakšno dopolnilno 

dejavnost kartonskim izdelkom. Obstaja 

tudi možnost, da tam nastane hčerinska 

družba. V vsakem primeru pa bo nekaj 

novih delovnih mest. 

S print 

Tudi S print je mlado podjetje z začetki 

koncem osemdesetih let prejšnjega stoletja. 

Direktor in lastnik Samo Količ je kmalu 

po skromnih začetkih našel tržno nišo v 

navidez precej zasedeni tiskarski panogi 

in postavil na noge solidno podjetje. 

Sedemnajstim zaposlenim se bo kmalu 

pridružilo nekaj novih sodelavcev. 

V Gabrsko to podjetje seli celotno 

proizvodnjo s pisarnami vred. Poleg tega 

pa se bo v njihovih prostorih znašel še 

nov stroj v vrednosti kar dobrih 800 tisoč 

evrov. Samo Količ pravi, da ga bodo kupili 

nekoliko ceneje, saj bodo njihovi prostori, 

ko jih bodo uredili, skupaj s strojem postali 

pravi demonstracijski center za celotno 

srednjo in vzhodno Evropo. Stroj je 

menda kar pravi čudež tiskarske tehnike in 

tehnologije. Svojo proizvodnjo bodo z njim 

lahko v S printu podvojili ali celo potrojili, 

in kar je še pomembneje, posodobili. 

Kar še ni v zgradbi Peka, bo kmalu. Tudi 

nekaj novih delovnih mest. Sicer ne toliko, 

kot so jih obljubljali vsi silni potencialni 

tuji investitorji, pa vendar. Potrebno pa 

bo urediti še okolico, predvsem ustrezne 

dovoze do zgradbe. 

Po besedah podžupana Metoda Kurenta 

je prav, da se čimbolj pomaga domačim, 

zasavskim družbam. Še posebej tistim, 

ki imajo razvojne vizije in možnosti 

uspešnega razvoja. Prav razvoj in rast pa 

prinašata nova delovna mesta. Skratka, ob 

podatku, da naj bi kar dve tretjini bivših 

zaposlenih v trboveljskem obratu Peka na 

tak ali drugačen način že našlo novo delo, 

se celotna zgodba vendarle razvija v lepšo 

smer. 

Hitro razvijajo~i se Dewesoft je prerasel okvire 

podjetni{kega inkubatorja 

Visoka tehnologija namesto ~evljev • stran 19

Hrastni{ko gospodarstvo 

Zasavska nalo`ba 

Marko Planinc 

desetletja 

Prihodnje leto naj bi v Hrastniku odprli novo tovarno stekla. Takšnih naložb 

je danes v Sloveniji malo, za Zasavje pa bo, ob zapiranju rudnikov in ugašanju 

drugih industrijskih obratov, pomenila ogromno. Naložba v novo steklarno bo 

v Zasavje v enem zamahu prinesla delo za več kot dvesto ljudi. Gre za največji 

gospodarski projekt, ki so se ga Zasavčani lotili v samostojni Sloveniji. 

Ob tej veliki naložbi pa v Hrastniku stavijo tudi na manjše industrijske 

obrate, ki se v letošnjem letu že postavljajo na noge. Vsako delovno mesto 

bo v prihodnjih letih, ko se bodo vse bolj kazale posledice zapiranja rudnika, 

izjemno pomembno. 

Nadzorni svet delniške družbe Steklarna 

Hrastnik-skupina je 9. februarja 2004 

sprejel projekt gradnje nove steklarne za 

proizvodnjo posebne steklene embalaže: 

steklenice posebnih oblik za alkoholne 

pijače, olja, kopalniški program… Z 

gradnjo na desnem bregu Save - na bivšem 

nogometnem igrišču za Savo - v industrijski 

coni Kranjsko znotraj nove industrijske 

cone Trbovlje-Hrastnik bodo pričeli 1. julija 

letos, tovarno pa naj bi zgradili v enem letu. 

V njej bo zaposlenih 210 delavcev, vrednost 

naložbe pa znaša 27 milijonov evrov. 

V Steklarni računajo, da bodo naložbo 

pokrili s finančno pomočjo države, 

Podjetje IMP Itak se je v Hrastnik preselilo lansko jesen 

predvsem iz sredstev zakona o postopnem 

zapiranju Rudnika Trbovlje-Hrastnik, in 

sredstev evropskih strukturnih skladov, 

medtem ko bo Občina Hrastnik pomagala 

pri komunalnem urejanju področja. 

Letna proizvodnja novega podjetja bo 

33 tisoč ton steklenih izdelkov, prodaja naj 

bi bila vredna okrog 20 milijonov evrov. 

Naložba se bo po mnenju investitorja 

povrnila najkasneje v sedmih letih. Za 

gradnjo najsodobnejše tovrstne steklarne v 

Evropi so se odločili zaradi konkurenčnosti 

in visoke kvalitete njihovih izdelkov, hkrati 

pa je to odgovor Steklarne Hrastnik na 

izzive, ki jih prinaša vstop v Evropsko unijo. 

Proizvodnja posebne steklene embalaže 

je ena najbolj zahtevnih v steklarski 

industriji, a tudi ena najbolj dobičkonosnih. 

Hrastničani bi lahko že danes prodali 

precej več tovrstnih izdelkov, vendar imajo 

za povečanje proizvodnje premajhne 

zmogljivosti. Z gradnjo nove tovarne bodo 

sedanji obseg proizvodnje več kot podvojili. 

Ker bodo v nove prostore preselili tudi 

proizvodnjo steklene embalaže iz matične 

tovarne, bodo lahko v slednji za tretjino 

povečali tudi proizvodnjo steklenih izdelkov 

široke potrošnje. 

Na tem območju Hrastnika morajo 

urediti tudi cesto. Hrastničani se zavzemajo 

za čim hitrejši pričetek gradnje ceste 

Hrastnik-Zidani Most, ki bo potekala do 

tovarne po desnem bregu Save, jo prečkala 

pri upravni zgradbi Tovarne kemičnih 

izdelkov Hrastnik in se nadaljevala po 

levem bregu proti Zidanemu Mostu. Na 

levem bregu Save, kjer se odcepi cesta proti 

Krnicam, bodo zgradili še centralno čistilno 

napravo. 

IMP Itak 

IMP Itak je lansko jesen preselil svojo 

proizvodnjo iz Ljubljane v proizvodno halo 

hrastniškega rudnika. Delavci Rudnika 

Trbovlje-Hrastnik so že junija izpraznili 

2500 kvadratnih metrov veliko delavnico 

za popravilo strojne opreme in hidravlike, 

saj so dejavnost preselili v Trbovlje. IMP 

Itak je zatem začel urejati prostore za 

svojo proizvodnjo: tako so s proizvodnjo v 

Hrastniku pričeli septembra, 4. novembra 

2003 pa so tudi uradno prestavili sedež 

podjetja iz Ljubljane v Hrastnik. 

Iz Ljubljane se je preselilo trideset 

zaposlenih, ki se jim je kmalu pridružilo 

še deset delavcev iz Zasavja. V podjetju 

po licenci ameriškega podjetja Carier 

izdelujejo absorbcijske hladilne stroje in 

so tudi ekskluzivni zastopnik za Evropo 

in Bližnji vzhod. V Hrastniku bodo skušali 

oživiti še prvotni program podjetja; gre za 

proizvodnjo prenosnikov in izmenjevalcev 

toplote, cisterne. Večino proizvodnje 

izvozijo. 

V podjetju IMP Itak je konec leta 

2003 našlo zaposlitev šest delavcev 

Rudnika Trbovlje-Hrastnik, v letu 2004 

pa bodo zaposlili še nekaj novih delavcev. 

Zasavska nalo`ba desetletja • stran 20

Dolgoročno naj bi bilo v podjetju zaposlenih 

okrog 60 ljudi. 

Amtec 

Na Dolu pri Hrastniku počasi oživlja 

industrijski del vasi. Najprej je sodobno 

proizvodnjo v prostorih, kjer je bil včasih 

Greim, postavilo orodjarsko podjetje 

Forstek, ki je v preteklem letu praznovalo 

desetletnico samostojnega življenja. Kaže 

pa da bo oživela tudi stavba bivše Jutranjke, 

ki jo je odkupil podjetnik Miran Vidmar z 

Dola. 

Vidmar je nameraval v bivši Jutranjki 

postaviti proizvodni obrat s petdeset 

zaposlenimi. V njem bi razvijali projekt 

računalniško krmiljenih gostinskih peči 

iz novih materialov. Ker s projektom na 

štirih razpisih Ministrstva za gospodarstvo 

ni uspel, je obupal in večji del prostorov 

- 1600 kvadratnih metrov - oddal v najem 

slovensko-nemški družbi Amtek.pro, v kateri 

imajo slovenski lastniki večinski delež. 

V podjetju bodo izdelovali termoformirano 

folijo, embalažo za elektronske 

izdelke. S proizvodnjo so že pričeli, v družbi 

pa je zaposlenih prvih pet delavcev. Na 

Dolu nameravajo izdelovati še polizdelke za 

elektronsko industrijo in naprave ter stroje 

za avtomatizacijo proizvodnje. Že konec 

junija naj bi pričeli delati v dveh izmenah. 

Delo bo dobilo okrog 40 delavcev, med 

novimi zaposlenimi bodo tudi brezposelne 

nekdanje delavke Jutranjke. 

Kalcijev fosfat 

V Tovarni kemičnih izdelkov Hrastnik 

so razvili zanimiva nova programa. Konec 

lanskega leta so v bivšem skladišču fosforita 

uredili avtomatizirano linijo tekočih čistil. 

Z naložbo, vredno okrog 120 milijonov 

tolarjev, so za petkrat povečali zmogljivost 

proizvodnje: letno bodo odslej lahko 

proizvajali 15 tisoč ton tekočih čistil. 

Proizvodnja je računalniško krmiljena, 

izboljšali so delovne pogoje in proizvodnjo 

ekološko uredili. 

V začetku letošnjega leta je stekla še 

proizvodnja kalcijevega fosfata. V TKI 

Hrastnik so se projekta lotili v sodelovanju 

z inštitutom Emone Krmil in Kemijskim 

inštitutom. Naložba je bila vredna okrog 

dva milijona evrov, z novim obratom pa so v 

TKI Hrastnik poskrbeli tudi za deset novih 

delovnih mest. Prostore so uredili v bivšem 

ekološkem obratu za proizvodnjo kalcijeve 

sadre na desni strani potoka Boben. 

Proizvodnja je popolnoma avtomatizirana, 

letno pa bodo lahko proizvedli 25 tisoč 

ton kalcijevih fosfatov. Uporabljajo jih za 

pripravo mešanic za živinsko krmo. Doslej 

je Slovenija kalcijeve fosfate uvažala. Po 

zagotovilih vodstva podjetja bo hrastniški 

proizvod vseboval manj težkih kovin kot 

uvoženi. 

Samana 

V stari hrastniški obrtno-industrijski 

coni ob Bobnu je pričelo graditi svoje 

prostore podjetje Samana iz Maribora. Gre 

za podjetje, kjer izdelujejo čaje in začimbe. 

V Hrastniku bodo zgradili1600 kvadratnih 

metrov proizvodnih - polnilnica in pakirnica 

proizvodov - in skladiščnih prostorov, od 

koder bo vodena distribucija izdelkov. 

S proizvodnjo nameravajo Mariborčani 

pričeti v letošnjem poletju, delo v novem 

podjetju pa naj bi dobilo do dvajset ljudi. 

Ceroz in inkubator 

Nekaj novih delovnih mest, predvidoma 

enajst, naj bi v Hrastniku dobili tudi zaradi 

uveljavljanja koncepta medobčinskega 

ravnanja z odpadki oziroma ustanovitvijo 

podjetja Ceroz, ki bo zanj skrbelo. Z delom 

bodo pričeli še v letošnjem letu. 

V stavbi nekdanje pošte v Hrastniku, 

pri križišču, pa se počasi oblikuje nov 

podjetniški inkubator, ki računa tudi na 

pomoč Regionalnega centra za razvoj. 

Predvsem manjši podjetniki računajo, da 

bi v letu 2004 pridobili določena sredstva 

iz posebnega razpisa za začetne investicije 

v malih podjetjih. 

Občina Hrastnik letos namenja iz 

občinskega proračuna enajst milijonov 

tolarjev za pospeševanje podjetništva 

in obrti. Z denarjem bodo sofinancirali 

nekaj zanimivejših programov hrastniških 

podjetnikov. Rudnik Trbovlje-Hrastnik pa 

pripravlja seznam razpoložljivih površin, 

ki jih bodo pod ugodnimi pogoji ponudili 

investitorjem za nove projekte. Ena od 

možnosti so prostori, ki se bodo sprostili 

Industrijsko oživljanje Dola pri Hrastniku je za~ela družba Forstek 

zaradi zapiranja rudniške dejavnosti 

- upravna zgradba, delavnice, proizvodne 

hale - druga pa precej velike površine, ki 

jih ima v lasti rudnik. Na področju Resnice 

nad rudniško upravo, v bivši rudniški 

koloniji, je tako po občinskem zazidalnem 

načrtu že predvidena gradnja sklopa novih 

industrijskih hal. 

V Hrastniku se v naslednjih letih torej 

obeta kar nekaj novih delovnih mest. Seveda 

jih ne gre zgolj seštevati, saj drugje delovna 

mesta tudi ugašajo. Precej investitorjev 

računa pri novih zaposlitvah na vzpodbude 

države za zaposlovanje delavcev Rudnika 

Trbovlje-Hrastnik, tekstilnih delavk. Vendar 

vse velikokrat ne teče kot po maslu, zato 

velja biti pri tovrstnih odločitvah strpen. 

Predvsem pa ne more biti premija za 

prezaposlitev osnova za zagon novega 

podjetniškega programa, lahko je le pomoč 

pri naložbi, ki mora biti pokrita brez nje. 

Ob tem je treba poudariti, da se predvsem 

zaposleni v rudniku odločajo tudi za 

samozaposlovanje. To je večkrat le izhod v 

sili, ne pa zaposlitev, ki je premišljena in ima 

trdne osnove za dobro stoječo dejavnost. 

Po zagotovilu vodstva občine bodo 

skušali pripraviti vse potrebno, da bodo 

lahko investitorji brez večjih težav uresničili 

svoje načrte. Želijo si predvsem takšnih 

naložbenikov, ki ne bodo računali le na 

denar iz programov zapiranja rudnikov 

in prezaposlovanja delavcev. To je lahko 

za investitorja le jeziček na tehtnici pri 

odločitvi, da bo svojo naložbo v zanimiv 

program uresničil v Zasavju. 

Zasavska nalo`ba desetletja • stran 21

Dru`beno partnerstvo 

Roman Rozina 

Veriga je mo~na kot 

njen naj{ibkej{i ~len 

Regionalnega razvoja, ki bo v službi višje kakovosti življenja, ni moč 

prepustiti razvojnim agencijam niti vsakokratnim političnim in gospodarskim 

elitam. Prve lahko organizirajo vrvenje idej in usklajujejo aktivnosti, drugi 

ga lahko uresničujejo. Res učinkovit regionalni razvoj lahko temelji le na 

družbenem zavezništvu, na močnih socialnih in profesionalnih skupinah, ki 

bodo analizirale probleme na svojem področju, oblikovale in predstavljale 

možne rešitve. V razpravah se oblikuje širši nabor razvojnih programov, poveča 

se število vključenih skupin in posameznikov, konkurenca idej je ostrejša. 

odbor, ki bo predvsem skušal določati 

temelje regijske razvojne politike na 

področju zdravstva in socialnih dejavnosti, 

se ukvarjal s projekti in programi 

regionalnega značaja. Med že opredeljene 

naloge sodi ustanovitev zasavskega zavoda 

za zdravstveno varstvo in vzpostavljanje 

zdravstveno-socialnega svetovalnega centra 

na regijski ravni. 

Tako nekako pravi teorija in podobne 

so nekatere tuje izkušnje. V Sloveniji, 

tudi v Zasavju, so se prvi regionalni 

razvojni programi pripravljali drugače. 

V njihovo oblikovanje so bili dejavno 

vključeni predvsem zaposleni in 

sodelavci regionalnih razvojnih agencij, 

gospodarstveniki in takratne občinske 

oblasti. Malo ali vsaj premalo pa so ga 

sooblikovali sindikati kot predstavniki 

delojemalcev, ustanove s področja šolstva, 

zdravstva, socialnih dejavnosti in kulture, 

nevladne organizacije. 

Temeljna slabost partnerstev, ki so 

se v preteklosti že oblikovala, je, da niso 

dosegala kritične mase. Večina njih se je 

oblikovala na lokalni ravni, ki praviloma 

ne dosega dovoljšne mase ljudi, prostora 

in tudi denarja, druge so nastajale za 

omejeno časovno obdobje, za posamične 

programe. Najuspešnejše so se v zbornične 

in strankarske sisteme povezovali prav 

tisti, ki razpolagajo z največjo močjo, 

torej gospodarstveniki in politiki. 

Takšna razmerja moči so se odrazila 

tudi v programskih svetih, ki skrbijo za 

oblikovanje in izvajanje regionalnega 

razvojnega programa. 

Regionalni center za razvoj skuša 

nadomestiti ta manjko pri pripravi 

zasavskega regionalnega razvojnega 

programa za obdobje od 2007 do 2013. 

Lansko jesen smo na podlagi nekaterih 

preteklih izkušenj in dobrih tujih vzorov, 

predvsem pa z željo, da temeljni razvojni 

dokument regije soustvarja več socialnih in 

poklicnih skupin oziroma njihovo znanje, 

pripravili načrt družbenega partnerstva. 

Po lanskih pripravah so letos stekle 

konkretne aktivnosti. Najprej, 20. januarja, 

so se sestali predstavniki vseh štirih 

zasavskih srednjih šol, izvolili posebni 

odbor in določili prve aktivnosti. Tako je 

Regionalni center za razvoj skupaj s šolami 

in finsko Jyväskulä Polytechnic v okviru 

evropskega programa Leonardo že prijavil 

projekt Znanje za poslovanje, katerega cilj 

je pospešiti sodelovanje med zasavskimi 

institucijami srednjega in poklicnega 

izobraževanja s podjetji iz regije, izboljšati 

kvaliteto poklicnega svetovanja ter 

okrepiti mednarodno sodelovanje. Konec 

februarja je bil tudi že javni debatni večer o 

programih zasavskih srednjih šol. Debatni 

večeri kot ena izmed oblik dela se bodo 

nadaljevali tudi v prihodnje. 

Teden dni kasneje je bila prva seja 

uprave kulturne ustanove Mat kultra, ki je v 

fazi ustanavljanja. V njej so predstavniki iz 

vseh zasavskih občin in z različnih področij 

dela. Mat kultra želi postati predvsem 

blagovna znamka, ki združuje ustvarjalna 

prizadevanja zasavskih kulturnikov, 

ukvarjala pa se bo tudi s produkcijo 

kulturnih dogodkov. Njene naloge so 

še predstavljanje Zasavja, pridobivanje 

finančnih in drugih sredstev za kulturne 

projekte, izobraževanje in posredovanje 

različnih znanj kulturnikom in društvom. 

Ustanova naj bi med drugim skrbela za 

vsakoletni zasavski kulturni festival. 

29. januarja pa so se sestali predstavniki 

zasavskih zdravstvenih domov, trboveljske 

bolnice, lekarn, zavoda za zaposlovanje, 

centrov za socialno delo in domov starejših 

občanov. Tudi tu je bil imenovan poseben 

Kmalu bo oblikovana še posebna 

skupina, ki jo bodo sestavljali predstavniki 

nevladnih organizacij. K sodelovanju bodo 

povabljene tudi skupine dela in kapitala, v 

končni fazi pa še politične stranke. 

Regionalni center za razvoj je v 

preteklosti že spodbudil določene 

povezave, čigar posledica je bila tudi 

njegova ustanovitev, pa oblikovanje 

sklada dela, centra za razvoj turizma, 

tehnološkega centra. V sodelovanju s prej 

omenjenimi ustanovami pa so nastajali 

projekti kot so podjetniška gimnazija, s 

katero začenjajo v Litiji, tradicionalni 

zasavski večeri v Cankarjevem domu so 

bili oblika povezovanja tukajšnjih kulturnih 

snovalcev... 

Nova partnerstva bodo valilnica idej. 

Najmočnejše med njimi bodo preživele 

soočanja v skupini in izven nje, postala 

bodo del regionalnih razvojnih programov. 

Javne baze domišljenih programov, iz katere 

bodo zajemali tisti, ki jim bo na volitvah 

in razpisih dana moč vladanja oziroma 

uresničevanja razvojnih programov. Moč 

nadzora pa bo podeljena prav ustvarjalcem 

programov, saj bodo razvojne svete, ki bodo 

določali letne izvedbene načrte, sestavljali 

njihovi predstavniki. 

Uresničevanje zamišljenega družbenega 

partnerstva bo Zasavje krepilo navznoter, 

hkrati pa bo povečalo njegovo moč pri 

delovanju navzven, v razmerjih z državo 

in Evropsko unijo, drugimi slovenskimi in 

tujimi regijami. 

Veriga je mo~na kot njen naj{ibkej{i ~len • stran 22

TiPovej! 

Kako glasna je 

Uro{ Skrinar 

lahko ideja? 

Marsikdaj ti glavo prešine ideja. Tvoja lastna. Ko o njej razmišljaš, se ti zdi 

tako udarna, da za hip pomisliš, kaj bi se zgodilo, če bi jo lahko prebudil v 

resničnost. Pa ne veš kako. Mučijo te različna vprašanja. Je sploh uresničljiva? 

Zakaj mnogi mislijo, da sanjariš, sam pa verjameš, da je mogoče? Koga in 

kaj potrebuješ, da bi idejo uresničil? Kakšne pasti te čakajo na poti? Mar tam 

zunaj obstaja še kdo, ki ga mučijo podobna vprašanja? 

Če si starejši od petnajst let in mlajši od tridesetih in si se prepoznal v 

katerem izmed vprašanj - zdaj imaš priložnost. 

Tu je akcija TiPovej! 

Zasnovana je kot strateško vodeno 

omrežje aktivnosti, katerih končni cilj je 

oblikovanje idejam prijaznega okolja, ki nas, 

mlade, spodbuja k aktivnemu vključevanju 

v družbo. Zalaga nas s spodbudami, 

izobraževanjem, finančno pomočjo, 

svetovanjem in promocijo naših idej. 

Akcija TiPovej! je projekt Urada 

Republike Slovenije za mladino, ki skrbi za 

strateško in organizacijsko vodenje, izvaja 

pa ga skupina samostojnih sodelavcev, 

strokovnjakov z različnih področij. Akcija 

je osredotočena na podporo mladim med 

petnajstim in tridesetim letom. Zasnovana 

je odprto, omogoča nova spoznanja in 

sodelovanje z inovatorji, strokovnjaki, 

podjetniki, šolami, fakultetami, mladinskimi 

centri in drugimi organizacijami, doma 

in v tujini. K sodelovanju so vzpodbujeni 

predvsem tisti, ki imajo željo po inovativnih, 

splošno koristnih in uresničljivih dosežkih. 

Akciji se lahko s svojo idejo pridružiš na 

dva načina. Udeležiš se lahko enodnevne 

delavnice ali pa obiščeš tridnevni intenzivni 

seminar. 

Na enodnevnih brezplačnih delavnicah 

Od ideje do uresničitve - takšna bo tudi 

v soboto, 13. marca 2004, v Mladinskem 

centru v Trbovljah - bodo udeleženci dobili 

znanja in veščine, potrebne za uresničevanje 

idej ter navodila za prijavo svojih idej za 

pridobitev sredstev v višini do 300 tisoč 

tolarjev. Prijavo ideje bodo udeleženci v 

obliki mini poslovnega načrta lahko oddali 

najkasneje en mesec po sodelovanju na 

delavnici. 

Seminar za uresničevanje vizij pa je 

namenjen poglobljeni obravnavi in razvoju 

posameznih idej, poteka pa pod vodstvom 

različnih strokovnjakov, ki imajo izkušnje z 

razvojem in uresničevanjem idej. Udeleženci 

imajo potem prav tako možnost, da prijavijo 

svoje ideje za pridobitev TiPovej! sredstev. 

akcije TiPovej! morda spoznal koga, ki 

ga mučijo podobna vprašanja, navezal 

stike z drugimi radoživimi in kreativnimi 

posamezniki ter izmenjal dosedanje 

izkušnje. 

Prišel si do ideje. Pridi še do nas. TiPovej! 

je tvoja idejalna priložnost. 

v okviru: 

Če želiš postati varuh idej in 

del naše ekipe, se prijavi na poletni 

seminar za lokalne ambasadorje, kjer 

se bomo spoznali, ti predstavili akcijo 

TiPovej! in se pogovorili o možnostih 

sodelovanja. 

Za več informacij pojdi 

na www.tipovej.org in piši na 

uros@tipovej.org. 

Pri{el si do ideje 

TiPovej! je tvoja idejalna priložnost. 

Seminarji namreč opremljajo mlade z znanji 

o razvoju idej in z vzpodbudami za delanje 

premikov. Natečaji odpirajo prostor za 

kresanje idej. Tematski projekti omogočajo 

prve stike med mladimi in možnimi 

uporabniki idej: podjetji, organizacijami in 

lokalnimi skupnostmi. Denarna sredstva 

mladim pomagajo narediti tisti prvi korak. 

TiPovej! je namenjen prav tebi 

Znotraj akcije bomo skupaj s tabo 

bedeli nad tvojimi sanjami; vse dokler tvoja 

ideja ne bo ugledala luči sveta. Skupina 

strokovnjakov, ki imajo izkušnje z razvojem 

in uresničevanjem idej, ti bo pomagala 

premagati morebitne čeri na poti od ideje 

do uresničitve: od reševanja vsebinskih 

in logističnih zapletov do operativne in 

finančne pomoči. Poleg tega boš znotraj 

Sestanek TiPovej! v Trbovljah 

Kako glasna je lahko ideja? • stran 23

Du{evno zdravje 

Mateja Lesar 

[entov zasavski 

dnevni center 

V začetku leta 2003 je Slovensko združenje za duševno zdravje Šent na 

pobudo Zasavčanov odprlo dnevni center za ljudi s težavami v duševnem 

zdravju. Prostore smo si s pomočjo rabljene opreme, ki so nam jo podarili 

različni trboveljski javni zavodi, uredili v trboveljskem dijaškem domu 

Slovensko združenje za duševno 

zdravje Šent je nevladna in neprofitna 

organizacija, ki deluje v javno dobro 

na področju Republike Slovenije. Naše 

vrednote in načela so vzajemna podpora, 

socialna solidarnost, ne-diskriminacija, 

spoštovanje duševne stiske posameznika 

in posameznice. Naše poslanstvo je 

socialna in psihološka rehabilitacija oseb z 

duševnimi težavami ter ustvarjanje delovnih 

mest za težje zaposljive osebe. V društvu 

izvajamo različne programe za pomoč in 

podporo uporabnikom. Najpomembnejši 

so programi stanovanjskih skupin, dnevnih 

centrov in zaposlitvene rehabilitacije. 

Vsi programi so usmerjeni k temu, da se 

posameznik - po vrnitvi iz psihiatrične 

bolnišnice ali ko se znajde v stiski - lažje 

prilagodi socialnemu okolju, v katerega se 

vrne oziroma v katerem živi. 

Dnevni center predstavlja varen prostor, 

ki je namenjen aktivnemu preživljanju 

prostega časa, učenju, pridobivanju in 

obnavljanju socialnih veščin, delovnih navad 

in spretnosti, kreativnemu delu, predvsem 

pa druženju. Zelo veliko se pogovarjamo: 

predvsem o sprejemanju bolezni, življenju z 

njo, se učimo načinov kako obvladati krizo, 

kako se sprostiti… Uporabniki si med seboj 

izmenjujejo izkušnje, si dajejo nasvete in pri 

tem pomagajo tudi sami sebi. Oseba, ki se 

vključi v dnevni center, si poveča socialno 

mrežo, saj spozna nove ljudi in pogosto 

dobi nove prijatelje. 

Tudi v našem dnevnem centru se 

čedalje več naših uporabnikov dobiva na 

popoldanski kavi in se druži, kar pomeni, 

da je ta način dela uspešen. Med obiskovalci 

dnevnega centra je zelo malo ponovnega 

izbruha bolezni, kajti marsikomu vsakdanja 

aktivnost, druženje in preusmeritev 

pozornosti drugam prepreči ponoven 

pojav simptomov. Res pa je, da je za večino 

nujno, da zraven redno jemljejo predpisana 

zdravila. 

V dnevnem centru izvajamo tudi 

program zaposlitvene rehabilitacije, ki je 

namenjen brezposelnim osebam, ki so 

uporabniki psihiatrije in so prijavljeni na 

zavodu za zaposlovanje. Cilj tega programa 

je, da se skupaj z rehabilitantom poišče zanj 

najustreznejši izhod iz ponavadi večletne 

brezposelnosti. Za nekatere se izkaže je 

to invalidska upokojitev, za druge vrnitev 

v šolo, za tretje zaposlitev. V času, ko je 

oseba vključena v rehabilitacijo, obnovi ali 

si pridobi delovne navade in spretnosti, si 

dvigne samopodobo ter se rehabilitira do 

stopnje, da lahko spet aktivno konkurira na 

trgu delovne sile. 

Žal je ta program omejen na največ leto 

dni, kajti pri nekaterih posameznikih je 

bolezen naredila takšno škodo, predvsem 

pri njihovi samopodobi, da bi bilo potrebno 

veliko več kot samo leto dni rehabilitacije. 

Nekateri se resda že po nekaj mesecih 

postavijo na lastne noge, si poiščejo službo, 

najdejo partnerja in zaživijo polno življenje, 

vendar so ti bolj izjema kot pravilo, saj 

se takšni programi za te ljudi izvajajo 

šele kratek čas. Hkrati pa je stigma, ki 

spremlja psihiatričnega bolnika, tako 

velika, da se marsikateri delodajalec boji 

Pri izvajanju programa zaposlitvene 

rehabilitacije se srečujemo z 

nekaterimi težavami, predvsem pa bi 

radi našli poslovnega partnerja, ki bi 

nam v zameno za minimalno plačilo 

odstopil manjša dela. Zaenkrat ga 

še nismo našli, zato k sodelovanju 

vabim zasavska podjetja, ki bi nam bila 

pripravljena zaupati kakršnokoli lažje 

delo; na primer kuvertiranje, zlaganje, 

sortiranje, lepljenje, kompletiranje, 

deklariranje, vijačenje, in podobno. S 

tem bi pomagali našim rehabilitantom, 

da si pridobijo občutek, kako je 

biti koristen, ustvarjalen, kako je 

opravljati delo, kjer se na koncu dobi 

uporaben izdelek. Marsikomu namreč 

ustvarjalno delo ne pomeni »pravega« 

dela, temveč je »pravo« delo samo 

tisto, kjer se ustvari uporaben in 

koristen končni izdelek. 

zaposliti nekoga s psihiatrično izkušnjo. 

V Evropi pa so znani tudi primeri, ko so 

podjetniki namenoma zaposlili psihiatrične 

uporabnike, saj so se izkazali kot najbolj 

učinkovita delovna: ker so dobili novo 

priložnost so v obdobju med krizami dali 

res vse od sebe. 

Na koncu bi se rada zahvalila našim 

donatorjem (Pak 4, KUD Renome in 

Stedek), ki so kljub krizi, ki vlada v Zasavju, 

našli dovolj razumevanja za potrebe naših 

uporabnikov in nam s svojimi materialnimi 

prispevki omogočili izvedbo kreativnih 

delavnic, videokotička in nekaterih 

športnih aktivnosti ter nam tako dali vedeti, 

da nismo sami. Hvala še enkrat! 

Vsi, ki vas zanima, kako poteka 

življenje v dnevnem centru, ali pa ste 

se sami znašli v stiski, ste dobrodošli 

v naših lepih prostorih (Šuštarjeva 42 

a, Trbovlje) vsak dan od ponedeljka do 

petka med 8. in 16. uro. Lahko pa nas 

pokličete na telefonsko številko 03 56 

25 217 ali nam pišete na elektronski 

naslov: sent.trbovlje@siol.net. 

[entov zasavski dnevni center • stran 24

Splo{ne knji`nice 

V pomo~ ob~anom 

Joà Ocepek 

ali v breme ob~ini? 

Sodobna knjižnica je informacijsko, izobraževalno in kulturno središče. 

V njej lahko uporabniki najdejo zanimive vsebine ne glede na starost in 

izobrazbo. S tem knjižnica prispeva pomemben delež k dvigu kvalitete 

življenja v svojem ožjem in širšem okolju, saj nudi pomoč posameznikom pri 

izobraževanju in osebni rasti. 

Zakon o knjižničarstvu, ki je bil sprejet leta 2001, je knjižnično dejavnost 

opredelil kot javno službo. Splošnoizobraževalne knjižnice so postale 

splošne knjižnice, ki so samostojni zavodi, dejavnost knjižnic je opredeljena 

in določena. Knjižnice so dobile svojega inšpektorja. 

Ljudje prihajajo v knjižnice zato, ker 

jim te nudijo stvari, ki jih potrebujejo. 

Status knjižnicam je določila država z 

zakonom, vlada pa z uredbo osnovne 

storitve za uporabnike, definirala je 

uporabnike in člane knjižnice, brezplačne 

osnovne storitve, obratovalni čas in način 

poslovanja. Brezplačne storitve so izposoja, 

dostop in uporaba gradiva, posredovanje 

informacij iz gradiva in o gradivu, 

informiranje uporabnikov, usposabljanje 

uporabnikov in prireditve. Pa, seveda, 

mladi do osemnajstega leta in brezposelni 

so oproščeni članarin in vpisnin. 

Osnovna dejavnost 

V okviru javne službe knjižnice zbirajo, 

obdelujejo, hranijo in posredujejo knjižnično 

gradivo, zagotavljajo dostop do knjižničnega 

gradiva in elektronskih publikacij. Izdelujejo 

tudi knjižnične kataloge, podatkovne zbirke 

in druge informacijske vire ter posredujejo 

bibliografske in druge informacijske 

proizvode in storitve. Knjižnice 

sodelujejo v medknjižnični izposoji in pri 

posredovanju informacij, pridobivajo in 

izobražujejo uporabnike ter opravljajo 

drugo bibliotekarsko, dokumentacijsko in 

informacijsko delo. Njihova naloga je tudi 

informacijsko opismenjevanje, sodelujejo 

v vseživljenjskem izobraževanju, zbirajo, 

varujejo in posredujejo domoznansko 

gradivo. Nadalje zagotavljajo dostopnost 

in uporabo gradiv javnih oblasti, ki so 

splošno dostopna na elektronskih medijih. 

Organizirajo posebne oblike dejavnosti za 

otroke, mladino in odrasle, ki so namenjene 

spodbujanju bralne kulture, dejavnosti za 

otroke, mladino in odrasle s posebnimi 

potrebami ter kulturne prireditve, ki so 

povezane z njeno dejavnostjo. 

Pogoji 

Pogoji za izvajanje knjižnične dejavnosti 

kot javne službe so določeni z doseženim 

povprečjem v dejavnosti ali na drug ustrezen 

način in jih morajo knjižnici izpolnjevati 

trajno. To so obseg knjižnične zbirke - 

ustrezen obseg knjižničnega gradiva je 3,7 

enote na prebivalca, izbor knjižničnega 

gradiva - letni nakup dvesto knjig na tisoč 

prebivalcev, prostor in oprema ter kadri. 

V knjižnici opravljajo delo strokovni 

delavci in upravno-tehnični delavci. 

Povečana izposoja, novi nosilci podatkov, 

podatkovne baze in potrebe uporabnikov 

po informacijah pogojujejo večje število 

strokovnih delavcev in spremenjeno 

izobrazbeno strukturo zaposlenih. 

Izobraèvanje uporabnikov 

Sodobna splošna knjižnica deluje v 

virtualnem prostoru, je lokalni informacijski 

center, ki omogoča svojim uporabnikom, 

da brez zadržkov dostopajo do vseh vrst 

informacij. Ena temeljnih nalog knjižnice 

je spodbujanje ter pomoč pri učenju 

in razvijanju informacijske pismenosti 

prebivalcev v okolju. 

Bralna kultura 

Knjižnična javna služba je namenjena 

temu, da se v celotni državi zagotovi 

enakomeren in enakopraven dostop do 

knjižničnega gradiva, informacij in storitev. 

Zato je pomembno, da knjižnice spodbujajo 

uporabo svojih storitev in povečevanje 

članstva tako z ustreznimi promocijskimi 

prijemi kot tudi z zmanjševanjem in/ali 

ukinjanjem nekaterih neposrednih stroškov 

uporabnika pri uporabi knjižnice ter s 

takšno organizacijo odprtosti knjižnic, 

da je ta časovno in po obsegu prilagojena 

potrebam večine ljudi v določenem okolju. 

Ključnega pomena za razvoj branja pa so 

programi in projekti s področja bralne 

kulture. 

Knji`ni~arjeva vloga 

Knjižničarjeva vloga bo v prihodnje še 

večja in bolj odgovorna. Knjižničar bo nudil 

pomoč pri informacijskem opismenjevanju 

in selekciji informacij na internetu, ki je 

postal pravo smetišče, saj vse kar najdeš, 

ni tudi uporabno. Ta naloga bo veliko težja 

kot kupovanje gradiva in svetovanje pri 

izposoji. 

Financiranje 

Splošne knjižnice financirajo občine 

- razen deleža sredstev za nakup gradiva 

in opreme, ki jih knjižnica lahko pridobi 

s kandidiranjem na razpisih Ministrstva 

za kulturo. Knjižnice se kljub sprejeti 

zakonodaji z občinami težko dogovarjajo 

za financiranje minimalne dejavnosti in 

razvoj, češ da država določi, občine pa naj 

plačujejo. 

Knji`ni~arji pa pravimo 

Razvita in dobro organizirana splošna 

knjižnica naj občini ne bo v breme, 

ampak v ponos, saj imajo tako uporabniki 

več možnosti za pridobivanje gradiva za 

razvedrilo, za lasten razvoj in izobraževanje. 

Le zadovoljen občan pa je lahko tudi 

ustvarjalen občan. 

V pomo~ ob~anom ali v breme ob~ini? • stran 25

Spomenik hlapcu 

Polona Malovrh 

Hlapcu? Nak, dekli 

An~ki! 

»Hlapci,« je rekel lepega dne glas na oni strani telefonske žice, »na kaj 

najprej pomisliš, ko slišiš besedo hlapci?« »Nnnaa... Deklo Ančko!« mi je skozi 

možgane švignil odrešilni odgovor, ona stran pa: »Krasno, tudi seksistični 

vidik pride v poštev. Na voljo imaš proste roke in 10.000 znakov.« Takoj mi 

je postalo jasno, da je odgovor, ki je meni pomenil pravo malo salomonsko 

rešitev hudega socialno-filozofsko-eksistencialističnega problema sodobne 

slovenske družbe, pravzaprav postal rešitev le za glas na oni strani telefona; 

meni je že v naslednjem hipu prinesel same težave. Morala sem namreč začeti 

razmišljati... In tu je rezultat! 

Če sem povsem odkrita, mi je takoj za 

nesrečno Finžgarjevo deklo Ančko na misel 

prišel čisto pravi hlapec. V resnici edini 

hlapec, ki sem ga v življenju videla v živo 

- no, če izvzamem seveda nekaj gledaliških 

uprizoritev Cankarjevih Hlapcev, ki so 

tudi zelo živo skakali po odru - in to je bil 

sosedov Anci. Anci še vedno živi, verjetno 

skrivaje pred gospodarico še vedno rad 

zvrne tudi kakšno pivo, ne hodi pa več tako 

pogosto, kot je včasih, naokrog kosit trave 

in s koso strašit otrok. Škoda, da tudi konja 

nima več. Mi je bil vedno všeč - konj, mislim 

- čeprav še danes malce zardim ob spominu 

na trenutek tistega lepega poletnega dne, ko 

so snopi trave pod našim balkonom padali 

pokošeni od Ancijevih močnih mišičastih 

zamahov s koso, vetrič je pihljal, veličastna 

žival z vozom se je mirno pasla in ko je 

moj mož resignirano ugotovil, kako mi v 

očeh piše, da so mi - kakšna perverznost 

vendar! - konjeve mišice veliko bolj všeč od 

- jezdečevih... 

Kar pa zadeva Cankarjeve Hlapce: 

kolikor se jih nisem preobjedla v srednji 

šoli, toliko mi je vedenja o njih uspelo 

nadomestiti v študentskih časih. In nekako 

mi še zdaj, na zrela srednja leta, tudi malo 

nočejo biti blizu ti, Cankarjeve sorte hlapci. 

Oni, veste, ki so se kot kameleoni že v 

Cankarjevih časih znali prilagajati oblasti: 

če so zmagali črni, so na steno dali križ 

in se klanjali župniku, če pa so zmagali 

naprednjaki, so križ hitro sneli in se klanjali, 

kaj pa vem, tistemu, ki je volitve pač dobil. 

In jaz, pomislite, sem še v srednji šoli 

mislila, da so poklonov deležni tudi ljudje, 

kakršen je bil Cankarjev Jerman: pošten 

razumnik pokončne drže, ki gre svojo večno 

samotno pot, držeč se pri tem ene in iste 

(svoje!) filozofije - ne glede na to, ali drhal, 

kot je imenoval narod, izvoli črne ali one 

druge. Sem zdaj ugotovila, da se narod figo 

klanja takim, kajti, kot je rekel že Cankar: 

»Ena beseda je živa in razumljiva, in to 

je oblast; tej se je treba pokoriti, se ji ne 

upirati in to je poglavitna zapoved.« Hlapci 

naj opravljajo svoje delo, kot jim ukazujejo 

gospodarji. Če jim rečejo, naj gredo na 

polje, naj ne gredo v gozd. Jasno. Ampak 

ne tudi ljudem, kakršen je bil Cankarjev 

Jerman, ki je - no, zdaj pa moram pristaviti 

svoj piskrček in reči, da tako kot je mislil 

Jerman, mislim tudi jaz, ki sicer nisem 

drugega kot precej svojeglava ženščina - ki 

je bil torej prepričan, da imajo ljudje vsak 

svojo glavo zato, da drugim ni treba misliti 

namesto njih oziroma da jo imajo zato, da 

z njo mislijo, kakor pač najbolje znajo, v 

vsakem primeru pa vsak po svoje. Kot tudi 

jaz, ne, da povem še enkrat. Zato se tudi 

nisem ravno na široko smejala, ko mi je 

nekdo povedal tisti vic o ženski, ki je preveč 

mislila s svojo betico in jih je zato od moža 

po njej večkrat tudi dobila. Takole gre. 

Pride ženska k zdravniku, češ da ne more 

več prenašati, da jo mož vsak večer, ko 

pride iz gostilne domov, pretepe. Kasneje 

ko se dečko primaje domov, bolj jih ženska 

dobi. Ji reče zdravnik: »Gospa, vsak večer 

si pripravite v kozarec vodo in ko pride 

mož domov, začnite grgrati. Kasneje ko bo 

prišel, več vode si pripravite, čez dva tedna 

pa se slišiva.« Ženska uboga zdravnika. 

Po dveh tednih mu sporoči veselo novico, 

da je mož, začuda, ne tepe več. Ji na to 

poznavalsko resno odgovori doktor (Ta 

baraba, šovinistična, moška!, o.p.): »Gospa, 

jaz sem takoj vedel, da vas ne tepe vaš mož, 

ampak vaš - jezik.« Pa da bi se temu kdo 

smejal, lepo vas prosim?! 

Stavim, da bi Cankar, če bi živel danes, 

spisal drugačno dramo, kot jo je leta 

1910. Naslovil bi jo z Dekle in v njej bi 

imele nosilno vlogo novodobne, grgrajoče 

slovenske ženke iz gornjega vica, ki se 

včasih tudi prav nerodno spotaknejo po 

domačih stopnicah in, ubožice uboge, pri 

tem staknejo taakee veliiikeee modrice na 

očke... Kajti, hotele me, slovenske ženske, 

ali ne, naša usoda je bila zapečatena že z 

Adamom; nadaljevala se je s Finžgarjevim 

Janezom, prvim hlapcem na Mokarjevi 

bogatiji, končuje pa se pri tvorcih 

novodobnih slovenskih dekel, se pravi pri 

novodobnih zasužnjevalcih slovenskih žena, 

to je pri slovenskih moških, katerih psihe ni 

v vsej slovenski literaturi nihče zadel bolje 

od Vitomila Zupana. Zdaj porečete: »Lej, 

jo, žensko noro, vso svetovno krivdo hoče 

zvaliti na moške: na Adama, na krajnske 

Janeze, nazadnje pa še na ubogega Zupana 

s četo slovenskih mož za seboj!« Na koga 

drugega pa naj bi jo?! Ha? Saj sem vedela: 

zdaj ste pa vsi tiho. Nimate odgovora. Vam 

ga povem jaz. Tisti, ki ste doslej menili, 

da sta za rajske štose vedno potrebna dva, 

torej poleg Adama še Eva, in da je za 

usodo slovenskih žensk Eva kriva toliko 

kot Adam, tisti se motite. Opustite vendar 

te svoje starokopitne stereotipne nazore 

in priznajte že enkrat, da Eva ni bila nič 

drugega kot Adamova žrtev. Sicer rajska, 

ampak še zmeraj žrtev. Priznajte, da je 

bila Eva vendar zapeljana v greh in da jo 

je vanj zapeljal nihče drug kot On, Adam! 

Zato je, logično, edini krivec za vse nesreče 

današnjih Ev... 

Nakar: Janez! To je tisti hlapec, ki je 

Finžgarjevi dekli Ančki obljubil, da jo 

popelje v kajžico na hribčku, pa jo je prej 

kot v kajžico popeljal v - greh! Pha. Še ena 

žrtev moškega raja, ki, jasno, ni bila nič 

kriva, če je imela život in ročice, kakršne 

Hlapcu? Nak, dekli An~ki! • stran 26

je pač imela, in če so Janezu njen život in 

ročice, in to že prvo noč, ko sta gospodar in 

gospodinja za dva dni šla od doma, zameglili 

pogled na kajžico. Sicer pa več o tem, kako 

tudi novodobni moški geni na ženskah v 

prvem hipu težko opazijo kaj drugega kot 

životce s sprednje in životce z odzadnje 

plati, malce kasneje. Obdelajmo raje zdaj 

do konca Janeza. No, ta Ančkin Janez je 

namreč kmalu po grehu (pazite: pred tem 

mu kar ni kanilo, ha?!) stuhtal, da še nima 

dovolj denarja za odkup kajžice in ker je 

še stuhtal, da ima Ančko preveč rad, da bi 

jo še tri leta samo gledal (blefer bleferski, 

kaj je bilo pa prejšnjo noč!?; ampak naj 

mu bo, ker takrat še ni vedel, da je njegov 

greh obrodil sad), no, ko je vse to stuhtal, 

se je odločil, da gre v Ameriko, kjer bo v 

letu dni zaslužil toliko, kot bi s poštenim 

delom za gospodarja Mokarja v treh letih. 

Pa tudi sicer tale Janez ni bil tako nedolžen, 

kot bi se morda komu zdelo. Čeprav, če 

vprašate mene, je v vsakem literarnem 

liku tudi malce lika njegovega avtorja. Pa 

četudi gre za - bogoslovca. Pod kožo smo 

pač vsi krvavi, in česar polno je srce, to usta 

govore... Če ne tvoja, pa tvojih literarnih 

junakov. Zato, poglejmo za primer, kako je 

na ženske gledal Franc Saleški alias hlapec 

Janez. Mlado, lepo, vitko deklo Ančko je 

videl takole: »Glej, kakor žrebica, ki jo prvič 

naprežeš v koleselj.« Starejšo, ne tako lepo, 

ne tako vitko deklo Špelo pa je špegal: »To 

je konjavs pred gnojnim vozom.« Ti, ž'val! 

Beštija! Z eno besedo: moški, da se ne 

utrudim preveč z iskanjem drugih ustreznih 

izrazov! 

In zdaj še Vitomil, ta simbol 

novodobnega slovenskega moškega! Naj 

mu bo lahka zemlja! Ne rečem, da Vitomil, 

no, se pravi njegovi literarni junaki, ali pa 

današnji moški, kakor hočete, niso oziroma 

ne ljubijo nas, svojih Ančk, svojih dekel. Ali 

da jih ne spoštujejo. Ali pa, da kar naprej 

ne mislijo nanje in na njihovo dobro v slogu 

lejo, a nis' n'č vid'la, da sem ti cote pobral s 

špage - ob tem, da so bile na vrvi tako in tako 

samo njegove srajce, hlače in nogavice. Od 

kod vendar tak beden moški pogled na svet, 

se že stoletja, tisočletja, sprašujemo ženske. 

Kaj bi se še naprej pretvarjale in delale 

fine! Dajmo, recimo enkrat bobu bob. Tak 

pogled naših moških gospodarjev je lahko le 

posledica njihove - psihične kratkovidnosti. 

Adam sicer s tem še ni imel toliko težav, ker 

je bila Eva gola in se ji je ves čas videlo v 

medias res, Finžgarjev Janez je že nihal med 

žrebico z napeto kožo in konjavsem z uvelo 

povrhnjico, no, Vitomilov junak, ta perla 

vseh perl, ta pa že ne vidi dlje kot dva prsta 

nad ženski popek in dva pod njim. Bomo 

kar citirali njegov pogled na žensko: »Njene 

podobe vam ne bom naslikal. Imela je toliko 

različic, pa odtenkov, ki so jo popolnoma 

izpremenili, od veselja do razposajenosti, 

od zamišljenosti do grenkobe, razmišljenost 

in hipen ogenj, neprodirnost (razen 

oči), preprostost, posmeh, porednost, 

ujedljivost in vljudna prijaznost, vsakdanja 

malomarnost, lahkotnost, pa izraz na 

zunaj prikrite napetosti, vse to je, skoraj 

bi rekel, bistveno izpreminjalo njen obraz, 

pa jutro in večer, mrak in sonce, frizura, 

obleka, uhani, lepotičenje obraza, najbrž 

se je zavedala vsega tega in se še spretno 

pretvarjala, tako da je bila tudi na vsaki 

fotografiji druga, privlačna zmerom, 

a popolnoma drug človek. Kadar sem 

odhajal od nje, sem se zaman trudil, da bi 

si priklical pred oči njen obraz. Zato je ne 

morem naslikati.« No? Kaj?! Zdaj pa sama 

tišina... Uboge sodobne moške pare! A res 

ne znajo naslikati nas, žensk! Ne znajo, in 

to iz preprostega razloga: ker si pred oči ne 

Boìdar Baloh, Fotoklub Hrastnik: Konj 

znajo priklicati naših obrazov! A sem trdila 

zgoraj ali nisem, da nas ne gledajo dlje kot 

deset centimetrov od interesne cone, ki ji 

rečejo popek?! 

In zdaj k bistvu. Slišim, da šefi tegale 

časopisa, tegale Razvoja, razmišljajo o tem, 

da bi sredi Zasavja, v Zagorju, postavili 

spomenik s podobo hlapca, ulitega v bron 

ali izklesanega v kamen. Podobo hlapca, 

ker da je ta menda vedno delal, ko so 

gospodarji uživali. Pa mi zdaj povejte: ali 

je mogoče, da bi po vsem tukaj zapisanem, 

kdo še imel takšne pobožne želje? Da bi 

kdo še rekel: »Dajmo, hlapca postavimo, 

ker je ta svet vedno na hlapcih počival.« 

Se strinjam: počival je na hlapcih. Ampak 

stal, stal je pa vedno na - deklah! Zato, dragi 

moji: če hočete postaviti spomenik tistim, 

ki so delali, mu dajte obličje - ženske! Lahko 

tudi s počivajočim moškim ob nogah… 

Hlapcu? Nak, dekli An~ki! • stran 27

Razvoj trgovine v Zasavju 

Od sejmov do v 

Miran Kal{ek 

nedeljo zaprto 

Iskanje in zbiranje predmetov, gradiva, fotografij je za vsakega muzealca 

verjetno najprijetnejše delo, ne glede na neugodna mesta kot so podstrešja, 

kleti. Že tam se ti začne oblikovati slika bodoče razstave, po možnosti kataloga, 

najmanj, kar se ti lahko zgodi, pa je začetek neke nove teme, ki bo pokrila še 

eno črno liso v razvoju naših krajev in ohranila še en delček dediščine. 

Ena takšnih tem je tudi trgovina, ki jo v Zasavskem muzeju predstavljamo na 

razstavi in dopolnjujemo s katalogom. Kaj in kako predstaviti, koliko napisati, je 

problem pri tako široki in za oči prijetni temi. Razstavnega gradiva je vedno več, 

kot ga prenesejo naši prostori, prav tako se ponavadi bistveno širše razpišemo, 

kot pa prenesejo finančna sredstva za tisk. Tako se tudi pri predstavitvi razvoja 

trgovine nismo mogli izogniti trgovini s tiskarno, materialom za delo. Ampak, 

kaj hočemo, geslo Potrošništvo čez vse! pač velja. Očitno tudi za revijo, ki 

jo ravnokar prebirate, saj mi je za predstavitev teme ostalo še 6000 znakov. 

Kaj je sploh trgovina in kdaj je nastala? 

Stara je skoraj toliko kot človeštvo in v 

najširšem zajema menjavo ali prodajo vseh 

vrst blaga in storitev. Šele organizirane in 

civilizirane družbe jo deloma omejujejo, 

vendar se omejitve nanašajo predvsem na 

etični, zdravstveni in deloma ekonomski 

vidik. Načeloma pa je ves čas zelo liberalna 

in praktično ne pozna meja. 

Med specializiranimi trgovinami so med prvimi nastajale mesnice 

Začela se je z menjavo dobrin in dela 

znotraj samozadostne skupnosti, kjer 

so bili udeleženci vsi. Nato se je hitro 

razvijala, še posebej po uvedbi plačilnih 

sredstev namesto prejšnje menjave blago za 

blago. Uvedba denarja in kasneje še bank 

je pomenila veliko prelomnico, saj je bil 

transport vsaj v eno stran olajšan. Nadaljnje 

prelomnice so bile uvedba ladijskih 

prevozov na dolge razdalje, nato železnica 

po notranjosti in nazadnje, v preteklem 

stoletju, vsem poznani tovornjaki. Tako so 

se skozi stoletja spreminjale trgovske poti, 

kraji in države so pridobivali in izgubljali 

trgovske primate, tekmovali so pri delitvi 

trgovske pogače, tudi vojn se niso ustrašili. 

Trgovina je... 

Zasavski kraji se te tekme niso udeležili, 

saj se šele po odkritju premoga in začetkih 

industrializacije, sredi 19.stoletja, pojavijo 

prve organizirane trgovine. S takšnim 

zaostankom seveda nikoli nismo ujeli 

niti širše okolice, ampak ravno obratno. 

Izjema je le kratek čas monopolne pozicije 

posameznih domačih trgovskih podjetji. 

Nas pa bolj zanimajo vprašanja kako 

smo včasih in kako danes gledamo na 

trgovino, njen razvoj in spremembe ter 

vmešavanje države. Seveda predvsem na 

domačih izkušnjah in primerih. 

Na prvo vprašanje hitro dobimo odgovor. 

Ne glede na čas in razvoj potrošniške družbe 

povprečen kupec pod trgovino pojmuje 

predvsem objekt, kjer kupuje potrebne 

dobrine. Pojem lahko še zožimo, kajti pod 

dobrine največkrat mislimo prehrambne 

izdelke in izdelke široke potrošnje. Še danes 

je prisotno vprašanje: Grem v trgovino, ali kaj 

rabiš? Pri tem včasih nihče ni mislil obleke, 

saj je ponjo odšel h krojaču, kot tudi danes 

ne avtomobila, ki ga še vedno ne kupujemo 

v trgovini. Tako se je pojem trgovina v vseh 

obdobjih nanašal na nujne potrebščine, pri 

čemer je treba izvzeti vodo, elektriko in 

drugo, kar samo pride (tudi račun zanje) 

in izdelke manjše vrednosti. Vsakodnevno 

nakupovanje je že skoraj nuja, za marsikoga 

tudi sprostitev, in postaja skoraj tradicija 

kot nedeljsko kosilo. 

Trgovski za~etki 

Začetki trgovine pri nas skoraj v ničemer 

ne odstopajo od razvoja v drugih krajih, 

saj so se ljudje dolga stoletja oskrbovali 

na sejmih, ob tržnih dnevih in v večjih 

krajih, kjer so že delovale trgovine. Glede 

Od sejmov do v nedeljo zaprto • stran 28

ne skromne potrebe in možnosti so bili 

še precej samozadostni. Vsi trije kraji 

skupaj so okrog leta 1820 komaj presegli 

devet tisoč prebivalcev. V naslednjih petih 

desetletjih se je njihovo število skoraj 

podvojilo in nato do prve svetovne vojne 

še enkrat. 

Tak porast pa je že zahteval organizirano 

preskrbo. Zato so rudniki in tovarne začeli 

odpirati svoje trgovine - konzume, za 

njimi pa so to storili tudi privatni trgovci, 

domači in priseljeni. Vse stvari je urejal 

Obči trgovinski zakonik iz leta 1862, ki je 

veljal, z manjšimi popravki, vse do začetka 

druge svetovne vojne. Glavna pravila pa so 

veljala tudi po vojni, le pod drugimi imeni. 

Danes pa spet počiva na starem, seveda 

posodobljenem in bolj kompliciranem 

zakoniku. Po . Balaševiću: Vse je isto, 

ostalo so nianse. 

Država se je tako pred skoraj 150 

leti prvič resno vmešala v trgovino z 

zakonikom, ki je postavil osnovna pravila 

trgovanja, preglednost poslovanja in 

davčne obveznosti. Pomembna je bila 

razvrstitev trgovin tako po velikosti kot 

po dejavnosti. Glede na lastništvo so se 

delile na trgovce-posameznike in trgovske 

družbe. Pri posameznikih je šla delitev 

dalje: na trgovce brez zaposlenih - družina 

se ponavadi ni upoštevala - in z enim ali več 

zaposlenimi. Družbe pa so bile razvrščene 

glede na število družbenikov, tudi tihih, ki 

niso sodelovali pri dejavnosti, in glede na 

organizacijsko obliko - družbe z omejeno 

odgovornostjo in tiste z neomejeno. 

Socializem privatnih trgovin ni poznal, 

družbe pa bi lahko prevedli od osnovnega 

TOZD preko DO z enotami do SOZD. 

Danes pa so vsem poznane oznake: s.p, 

d.o.o, d.n.o, d.d. Zakonik je vpeljal tudi 

obrtni register, kjer lahko razberemo 

tudi podrobnejše podatke. Razvidna 

je lokacija trgovskega lokala, leto izdaje 

obrtnega dovoljenja, iz naziva trgovine pa 

lahko deloma sklepamo tudi o predmetu 

poslovanja in velikosti - trgovina z mešanim 

blagom, z manufakturnimi izdelki, s 

pijačami, z jedili, z živili, kramarija. 

Potro{ni{tvo na prestolu 

V Zasavju se je prvi opazen premik 

v trgovini zgodil konec dvajsetih let 

20.stoletja. V tem času so bile nekatere 

trgovine že utečene in so lastniki odpirali 

drugo ali tretjo trgovino. Pojavile so se 

podružnice večjih proizvajalcev, trgovskih 

družb, nekateri večji domači trgovci - Šoper, 

Paš, Radej - so prevzemali grosistične posle 

vsaj za notranji trg v posameznih krajih. 

Kljub temu pa večje izbire ni bilo, saj so se 

zavedali, da je tržišče omejeno praktično na 

vsak kraj posebej. Transport po železnici 

je navidez izgledal ugodno, saj je vlak 

ustavil pred vrati vsakega kraja, vendar je 

bil predvsem za manjše trgovce predrag, 

sredstev za večje nabave pa niso imeli. 

Večina trgovcev je bila majhnih. 

Po registru leta 1939 je bilo v Zasavju 

namreč 197 trgovin, vendar so pri tem 

zajete mesnice, pekarne, branjarije, stalne 

ali občasne prodajalne s samo enim 

zaposlenim in temu primernimi lokali in 

številom strank. Površina poslovnih lokalov 

v povprečju ni dosegla sto kvadratnih 

metrov. 

Naslednji korak je bil storjen sredi 

petdesetih let, z uvedbo specializiranih 

trgovin. Graditi so začeli tudi nove, večje 

živilske trgovine. Ponudba se je izboljšala, 

posebej v obdobjih bolj liberalnega uvoza, 

v glavnem pa je še vedno zaostajala za vse 

večjim povpraševanjem, ki ga je omogočal 

višji standard. Takrat smo ponovno osvajali 

Trst, Gorico, Trbiž, Beljak. KGM-ov, Spar-a 

Metro-jev smo se lotili tako uspešno, da so 

danes raje prišli k nam. Lokalna trgovska 

podjetja se kljub relativnemu monopolu niso 

mogla in znala razviti ter širiti navzven, zato 

so kmalu začela prepuščati trg najboljšim 

sosedom. Vse večje potrebe, spremenjen 

ritem življenja in dela, konkurenčni boj 

med trgovci je potrošništvo povzdignilo na 

piedestal. Celodnevno odprtje trgovin in 

nedeljsko nakupovanje ni nič posebnega, 

ampak le en del sedemdnevnega procesa. 

Gospodov dan že dolgo ni več nedotakljiv v 

mnogih panogah, kjer je potrošnik kralj. 

Ker je tudi moje povpraševanje po 

znakih večje od ponudbe, bom vzel malo 

kredita in v nekaj stavkih nanizal še 

nekaj tem, ki bi prispevek spremenile v 

nadaljevanko, ali pa si pri konkurenci - v 

muzeju - oglejte razstavo (do srede marca) 

in prelistajte katalog. Dobili boste odgovore 

- tipično zasavske - zakaj kapitalsko 

močnejši vedno preživijo in so po krizah še 

močnejši? Zakaj tudi slabša ponudba daje 

zadovoljive dobičke? Tudi lokalni trgovci 

so že pred drugo svetovno vojno poznali 

kreditno kartico - fasenška knjiga - in uvedli 

pike. Obenem pa si lahko ogledate tudi 

staro trgovino in zimzeleno tržnico. 

Za konec pa še uganka o aktualni temi. 

Kam gre trgovec ob prostih nedeljah? 

Odgovor je v besedilu. 

Zaradi hitre rasti trgovske dejavnosti 

v 19.stoletju je bila država prisiljena 

posredovati na več področjih, da bi 

zaščitila svoje interese, interes potrošnika 

in nenazadnje tudi trgovcev. S sanitarnimi 

predpisi, tržnimi redi, določitvami marž, 

objavami cenikov je želela preprečiti 

širjenje bolezni, kontrolirati poslovanje in 

plačevanje davkov ter preprečiti nelojalno 

konkurenco. 

Poslovalnica po vojni ustanovljene Naproze, nabavne in prodajne zadruge 

Od sejmov do v nedeljo zaprto • stran 29

Foto klub Hrastnik 

Fan~i Moljk 

V objektiv ujetih 

sedem desetletij 

Kaj menite, da imajo skupnega Prešernov gaj v Kranju in hrastniški foto 

klub? Janeza Puharja. Kranjčani so namreč svojemu rojaku Janezu Puharju, 

izumitelju fotografije na steklu, postavili spomenik in ga dali v družbo s 

Prešernom in Jenkom… Člani Foto kluba Hrastnik pa so si leta 1940 postavili 

svoj dom in ga poimenovali po znamenitem izumitelju. Vendar so leta 1964 

zaradi urbanističnih zahtev dom podrli, zato je to zdaj že zgodovina. In ravno 

o tem bo tekla beseda. O zgodovini hrastniškega foto kluba. V teh dneh 

zaključujejo praznovanje 70. obletnice obstoja. 

Za svoj začetek štejejo datum 23. 

november 1933, ko so ustanovili odsek 

Slovenskega planinskega društva Hrastnik. 

Hrastniški fotoamaterji so bili že leto dni 

prej člani planinskega odseka v Trbovljah, 

vendar tega ne štejejo za svoje rojstvo. 

Sestajali so se v posebni sobi gostilne pri 

Logarju. Bilo jih je kar šestindvajset - največ 

rudniških nameščencev. 28. maja 1936 so 

se preimenovali v Foto klub Hrastnik in 

tako postali povsem samostojni. Leto 

kasneje so se že vključili v Zvezo slovenskih 

fotoamaterjev. Krona njihove aktivnosti je 

zgradba že omenjenega Puharjevega doma, 

ki je stal na mestu današnjega spomenika 

pri Riklovem mostu. 

»Največ zaslug zanj ima Mirko Grešak,« 

pripoveduje Franci Koritnik, vitalni 87- 

letnik, najstarejši član kluba. Franci se je 

vključil vanj takoj po vojni. »Mirko je bil 

direktor kemične tovarne, vodil pa je tudi 

oddelek za pripravo narkotikov, kjer sem bil 

zaposlen. Vse nas je navdušil za fotografijo. 

Tudi Bineta Pusta, ki si je uredil temnico na 

podstrešju današnje KS Dol.« 

Matevž Kostanj{ek: Kuba 03 

Utemeljitelji slovenske zveze 

Če se še malo pomudimo ob Puharjevem 

domu, izvemo, da so imeli šest krat šest 

metrov velik razstavni prostor, odlično 

temnico in še hišniško stanovanje. Ob 

otvoritvi leta 1940 so pripravili prvo 

slovensko razstavo umetniške fotografije, 

kjer sta sodelovala še kluba iz Zagreba in 

Beograda. Med vojno je delo zamrlo. Pet 

članov je izgubilo življenje. Takoj po vojni 

pa se aktivnosti spet razmahnejo. Pripravili 

so prvi plenarni sestanek slovenskih 

fotoamaterjev, s katerim postavijo temelje 

današnji Foto zvezi Slovenije, Mirko 

Grešak in Stanko Brečko pa si prislužita 

diplomo Fotoamater prve klase. Člani 

opremijo s kvalitetnimi temnicami obe šoli, 

kjer si številne generacije višjih razredov 

nabirajo znanje in prirejajo razstave. Med 

najaktivnejšimi mentorji mladih je bil 

vsekakor Milan Tanšek. »Kar trinajst let je 

vodil šolski krožek,« se spominjajo današnji 

člani kluba, »in niti enkrat ni zamudil.« 

Njegovi učenci, z vnukom Simonom 

Tanškom na čelu, so zdaj steber kluba. 

Ampak mi smo šele v letu 1964, ko 

fotoamaterji izgubijo svoj dom. Spet 

se sestajajo po gostilnah - največ v 

takoimenovani Podmornici stavbe TVD 

Partizan. Gostišče namreč večkrat zalije 

voda. Problem rešijo po devetih letih, ko 

lekarno preselijo v nov zdravstveni dom. 

Njihov član Jože Žibret, vplivni občan, 

je imel največ zaslug za obnovo stavbe, ki 

postane njihova last. Tudi jubilejno leto 

1983 je pomembno, saj dobi klub stalni 

razstavni prostor v čakalnici zdravstvenega 

doma. Navadno vse razstavljene fotografije 

v galeriji delavskega doma prenesejo še v 

zdravstveni dom. 

Posebno poglavje obsega vitrina v centru 

Hrastnika. Reportažne fotografije objavljajo 

že od leta 1972. »Ne poročamo o vsem, kar 

se dogaja, ker smo ljubitelji fotografiranja 

in nočemo, da to postane neke vrste 

obveznost,« pravi Vinko Žagar, sedanji 

predsednik kluba. Fotografije menjajo 

skoraj vsak mesec in ljudje jih vedno z 

zanimanjem ogledujejo. Zvrstilo se je že 

okrog deset tisoč reportažnih fotografij. 

Jubilejno leto 

V jubilejnem letu so člani Foto Kluba 

Hrastnik organizirali serijo razstav. Začeli 

in končali so s klubsko razstavo članov 

in z njo gostovali tudi v Trbovljah in na 

Jesenicah, pri svojih dolgoletnih prijateljih. 

Ti pa so jim predstavili Odsev Julijcev 

Francija Jeklerja. Navdušil je tudi Toni 

Laznik s posnetki Povodenj v Pragi 2002 

in Borut Peterlin s fotografijami v duhu 

bajk in povesti o Gorjancih. V spomin na 

Milana Tanška so pripravili izbor njegovih 

del, razstavili pa so tudi arhivske izrazne in 

stare reportažne fotografije drugih članov 

kluba. Se pravi, da je bilo njihovo delo v 

jubilejnem letu izjemno plodno. 

Sicer pa postavijo na ogled izdelke svojih 

članov najmanj enkrat letno, organizirajo 

razstave drugih fotoamaterjev in sodelujejo 

še pri drugih aktivnostih v občini: v 

turističnih prospektih, letopisu občine in 

še kje. Pomemben delež so leta 2002 vložili 

V objektiv ujetih sedem desetletij • stran 30

tudi v zanimiv projekt Občine Hrastnik z 

imenom Fotografska kolonija. Sodelovalo 

je sedem udeležencev: Silvija Potočnik, 

Vitomir Pretnar, Dominik Šteiner, Simon 

Tanšek, Saša Vajd, Krzysztof Zielinski in 

Vinko Žagar. V petih dneh so v Hrastniku 

in njegovi okolici iskali zanimive motive 

in jih kasneje tudi razstavili. Prvi dan 

- 31. septembra, pa so v galeriji razstavili 

dela iz svojega fotografskega opusa. 

Nekateri so želeli, da bi postala fotografska 

kolonija, ki je bila prva te vrste v Sloveniji, 

tradicionalna. 

Ni dovolj le pritiskati sproìlec 

Ničesar še nismo rekli o članstvu Foto 

kluba Hrastnik. Trenutno jih je 22 in če 

kliknemo na pravo tipko, jih lahko v sliki in 

besedi spoznamo na internetu na naslovu 

www.fotoklub-hrastnik.si. Mlade, zagnane 

ljubitelje fotografiranja, ki si ob srečanjih 

ocenjujejo izdelke in ob tem napredujejo. 

Ker fotografija ni le pritiskanje na gumb. 

Za dober posnetek je potrebno razmišljati o 

kompoziciji, svetlobi, sporočilu, čustvih,… 

Imajo tri veterane, ki redno obiskujejo 

njihove klubske večere vsak prvi petek 

v mesecu. Franceta Koritnika smo že 

spoznali, še vedno vitalen pa je tudi 85-letni 

Lojze Kovač. »Vse življenje sem rad hodil 

po hribih,« pripoveduje, »in na filmski trak 

shranjeval utrinke iz narave. Pa tudi ljudi 

sem slikal in z nekaterimi navezal pristne 

prijateljske stike vse do danes.« Član kluba 

je zadnjih trideset let. Tretji, najmlajši 

veteran, je Franc Bombek, ki je vrsto let 

vestno opravljal funkcijo gospodarja kluba. 

Zanimiva je zgodba o fotografskih 

začetkih vsakega posameznika. »Kot 

šolar sem ponavadi cele poletne počitnice 

preživljal z očetom po slovenskih gozdovih,« 

pripoveduje predsednik Vinko Žagar. »Oče 

je namreč sodeloval pri vegetacijski karti 

Slovenije in tako popisoval drevesne 

oziroma rastlinske združbe širom po deželi 

in seveda veliko fotografiral.« S fotografijo 

ga je torej zastrupil oče. Za rojstni dan mu 

je podaril takrat imenitno Praktico in Vinko 

se je z vsem srcem usmeril v fotografiranje 

narave in njenih detajlov. Med hrastniške 

fotoamaterje se je vključil leta 1989 in bil 

pet let njihov podpredsednik ter zadnji dve 

leti predsednik. 

Simon Tanšek, tajnik kluba, je začel 

fotografirati že v drugem razredu osnovne 

šole, pod skrbnim očesom starega očeta 

Milana. Nadvse je užival, ko ga je na 

sprehodih uvajal v svet fotografije, z njim 

je v temnici vznemirjeno čakal, kaj se bo 

pokazalo na praznem papirju. Ta hobi 

pa je vplival tudi na njegov poklic. Že v 

gimnazijskih letih se je odločil za študij 

fotografa. Ker pa so te šole v svetu zelo 

drage, se je preusmeril v študij kamere, ko 

se je pokazala priložnost. Oktobra 1999 je 

diplomiral na magistrski stopnji na praški 

Filmski akademiji lepih umetnosti FAMU - 

smer filmska in televizijska kamera. Snema 

na Češkem in v Sloveniji, kot direktor 

fotografije je posnel že veliko število reklam. 

To delo je opravljal tudi pri celovečernem 

filmu V leru režiserja Janeza Burgerja. 

Za dušo pa mu je ostala fotografija, kjer 

je dosegel tudi naziv Fotoamater prvega 

razreda. 

Fotoklub ima svoje prostore v bivši 

lekarni, to je v hiši blizu Spara oziroma 

prostorov AMD, v spodnjih prostorih 

pa je gostišče Porto pub. »Kje pa imate 

temnico?« vprašam naivno Simona, 

ki mi prijazno razkazuje lepo urejene 

prostore. »Je nimamo. Temnica je 

zahteven, občutljiv prostor. Ne bi je 

mogli vzdrževati. Jo pa ima skoraj 

tretjina članov doma.« Kljub silovitemu 

razmahu digitalne tehnike se še vedno 

ukvarjajo tudi s črno-belo fotografijo. 

Kot pred sedemdesetimi leti. 

Vinko Žagar: Mreža II 

Vinko Žagar: »Imamo zanimiv 

pravilnik glede sprejemanja novih 

članov. Najprej si ga mora vsak prebrati, 

potem pa deluje eno leto kot kandidat. 

Mu ustreza kolektiv, način dela, je res 

s srcem pri tem hobiju,…? Članstvo mu 

podelimo na letni skupščini. Navadno 

imamo štiri kandidate in doslej so se še 

vsi obnesli.« 

Jernej Biderman: Dva 

V objektiv ujetih sedem desetletij • stran 31

Anton Lajovic 

Zapisan (v) svetu 

Martin Brilej 

not 

Decembra lani so v Litiji skromno, vendar dokaj odmevno obeležili 125- 

letnico rojstva skladatelja Antona Lajovica. Čeprav ni bil rojen v Litiji, ampak 

19. decembra 1878 na bližnjih Vačah, je Litijo vendarle vzljubil in se v 

nekaterih obdobjih nanjo in na Litijane navezal in jo često obiskoval. Tu je 

v zrelih letih našel kar nekaj starih prijateljev, s katerimi je kramljal v starih 

litijskih gostilnah. 

125-letnico njegovega rojstva je v Litiji obeležila fondacija Villa Litta, ki tudi 

sicer daje Litiji permanenten in specifičen kulturni utrip. Ob tej priložnosti je 

na dan obletnice skladateljevega rojstva izdala poseben spominski poštni 

žig, ki je bil dan v uporabo na pošti Vače. Hkrati z žigom je fondacija izdala 

tudi spominsko pisemsko ovojnico s skladateljevim likom iz študentskih let. 

Spominska slovesnost s predstavitvijo žiga, ovojnice, priložnostne razstave 

in skladateljevega bogatega ustvarjalnega življenja in dela pa je bila, kot je v 

Litiji običaj, v mestni knjižnici. 

Družina, v kateri je bil na Vačah rojen 

Anton Lajovic, je bila številčna, saj je bilo 

v njej kar dvanajst otrok: devet sinov in tri 

hčere. Anton je bil najstarejši med njimi, in 

kot je bila takrat navada, ga je oče poslal 

študirat, drugi pa so se morali znajti po 

svoje. Anton je sicer želel postati glasbenik, 

vendar je oče vztrajal, da gre študirati pravo 

in tako je tudi bilo. 

Oče Franc je bil kmet, gostilničar in 

mizar. Bil je iznajdljiv, v dolgih zimah 

je izdeloval diatonične harmonike in 

jih prodajal. Nekaj redkih originalov 

teh harmonik je še vedno ohranjenih v 

zasebnih zbirkah. Ko pa so se preselili v 

Litijo, je odprl gostilno. 

Tu se je s svojimi dosežki in delom 

zapisal v litijsko zgodovino ter postal eden 

najbolj pomembnih Litijanov. Med drugim 

je bil tudi med ustanovitelji litijskega 

gasilskega društva, ki ga je dolga leta vodil, 

kasneje pa je bil visok gasilski funkcionar 

v pokrajinski gasilski organizaciji. Ob 

dejstvu, da so gasilska društva v drugi 

polovici 19. stoletja na naših tleh delovala 

tudi kot močna narodnostna in kulturna 

gibanja, se je Antonov oče Franc vpisal v 

litijsko zgodovino tudi kot eden največjih 

Fondacija Villa Litta je ob obletnici rojstva izdala tudi spominsko pisemsko ovojnico s skladateljevim mladostnim 

portretom 

buditeljev narodne zavesti, slovenskega 

jezika in kulture. 

Anton Lajovic kljub temu, da je bil 

vrhunski in zelo angažiran pravnik, ni bil 

zadovoljen le s to - sicer ugledno - stroko, 

ampak je življenje posvečal predvsem 

glasbi. Že v gimnaziji v Ljubljani se je 

vključil v dijaški zbor Glasbene matice. Tu 

so se pokazale njegove glasbene dispozicije, 

ki mu jih je razvijal zborovodja in mentor 

Matej Hubad. Po maturi se je vpisal na 

dunajski konservatorij, kjer je študiral 

kontrapunkt in kompozicijo, leta 1906 pa 

je tudi diplomiral. 

Veder, a umirjen in nekoliko ravnodušno 

vzvišen, je Anton Lajovic izoblikoval 

posebno razmerje do slovenskega 

glasbenega življenja. To mu je omogočalo, 

da je objektivno posegal v glasbeno 

prizadevanje, v katerem je bil zlasti 

organizacijsko aktiven. Velik vpliv je 

imel na ljubljansko Glasbeno matico, do 

konca 1. svetovne vojne pa tudi v nemško 

usmerjeno Filharmonično družbo, ki 

jo je reorganiziral in tako rekoč naredil 

slovensko. Pri tem si je prizadeval, da bi 

slovensko glasbo dvignil na evropsko raven, 

ne da bi se hkrati odpovedala svojemu 

nacionalnemu bistvu. 

Anton Lajovic je postavil tudi temelje 

glasbeni kritiki. Njegove kritike so imele 

močan vpliv na javno mnenje, saj je bil 

odličen glasbeni strokovnjak. Bile so ostre, 

njihov osnovni namen pa je bil odpravljanje 

provincializma in približevanje evropskim 

glasbenim vzorcem, kar je zasledoval tudi 

pri svojem lastnem skladateljskem delu. 

Kot skladatelj je z umetniško in sodobno 

naravnanostjo odločilno pripomogel, da je 

slovenska glasba sledila sodobni evropski 

glasbi, ne da bi hkrati zanemaril osnovne 

značilnosti izvirne slovenske glasbe, ki jo je 

tudi ohranjal in razvijal. 

Anton Lajovic je prispeval tudi k razvoju 

slovenske instrumentalne glasbe. Po prvih 

simfonijah je ustvaril svoja najboljša 

instrumentalna dela, ki jih je kasneje 

nadgrajeval še z vokalno instrumentalnimi 

skladbami. 

Umrl je 28. avgusta 1960 v Ljubljani. 

Zapisan (v) svetu not • stran 32

Poleg glasbe je Anton Lajovic 

študiral tudi pravo. Ko je leta 1906 

zaključil študij na pravni fakulteti, 

je najprej služboval kot pripravnik 

na okrajnem sodišču v Litiji, nato v 

Ljubljani, kot sodnik pa na Brdu pri 

Lukovici in Kranju. Kot pravnik se je 

zelo uveljavil in dosegel tudi izjemno 

visok ugled. Med drugim je bil - kot 

edini Slovenec - predsednik Omizja 

sedmerice, takrat najvišjega sodišča v 

medvojni Jugoslaviji. Od leta 1940 je 

bil tudi redni član Slovenske akademije 

znanosti in umetnosti. 

Skladatelja Antona Lajovica se zadnja 

leta spominjajo na Vačah, kjer društvo 

GEOSS ob obletnici njegovega rojstva 

prireja spominske koncerte, na katerih 

glasbeniki izvajajo njegove skladbe. 

Litija kot mesto, kamor je skladatelj 

vedno rad zahajal, saj je bilo tu njegovo prvo 

službeno mesto, po preselitvi z Vač pa je tu 

živela tudi njegova družina, se skladatelju s 

stalnimi prireditvami v njegov spomin doslej 

ni poklonila. Ob 125. obletnici rojstva se ga 

je spomnila fondacija Villa Litta, tako da v 

tem mestu vendarle ni pozabljen. Sicer pa 

je spomin in ponos nanj v Litiji še vedno 

dokaj živ, predvsem med starejšo generacijo 

intelektualcev in poznavalcev glasbe. Mnogi 

se ga spominjamo, ker smo ga tudi osebno 

poznali. Vedno, kadar je prišel v Litijo, je 

našel sogovornike najprej med glasbeniki, 

predvsem med pevci tedanjega litijskega 

pevskega zbora Lipa. Glasba je bila pač 

njegova največja ljubezen. 

Društvo GEOSS, ki deluje na območju 

geometričnega središča Slovenije, v območje 

delovanja društva pa sodijo tudi znamenite 

zgodovinske Vače, ima namen skladateljev 

spomin trajno in stalno obeleževati. 

Leta 1964 je Društvo slovenskih 

skladateljev na njegovo rojstno hišo 

na Vačah, vzidalo spominsko ploščo z 

besedami V tej hiši se je rodil Anton Lajovic, 

prvi mojster slovenske moderne glasbe. 

Za življenjsko skladateljsko delo 

je Anton Lajovic prejel Prešernovo 

nagrado. Njegov opus obsega okrog 

štirideset samospevov, dvajset 

zborovskih skladb, dve kantati, pet 

simfoničnih pesnitev in druga dela. 

Družina Franca Lajovica. Anton Lajovic je srednji v 

zadnji vrsti. 

Vili Fajdiga 

Prelivanje besed iz članka o Viliju 

Fajdigi Le V.F. je imel zapisano 

na podboju na tiskarski papir se je 

končalo, preden bi se smelo. Opravičilu 

avtorju in bralcem dodajamo željo, da 

bi se ne ponovilo, ter, seveda, celoten 

zaključni del članka, ki je v decembrski 

številki Razvoja umanjkal. 

Naslednji del plošče pa prinaša posnetek 

radijske oddaje Glasba pod drobnogledom 

Rudija Špana Muca, ki je očrtal na 

kratko okoliščine, v katerih je ustvarjal in 

poustvarjal V.F. Sledijo pogovori o Viliju 

Fajdigu in njegovem igranju in življenju 

z njegovo sestro Hildo Žavbi, z bivšim 

trboveljskim miličnikom, s starejšima 

Trboveljčanko in Trboveljčanom iz doma 

Franca Salamona ter Andrejem Šifrerjem, 

ki je imel z njim prav zanimivo izkušnjo, saj 

ga je Vili poučil, da je treba kitaro najprej 

uglasit in š'l' puol špilat. Tudi ta pogovor 

je zanimiv, saj pripoveduje zgodbo o izgubi 

spomina, o tem, kako hitro stvari izginejo 

v pozabo, če kraj in ljudje nimajo občutka 

pripadnosti, če le prihajajo in odhajajo. 

Za desert na plošči sta še dva posnetka, 

in sicer Moj preljubi samski stan in 

Varijacija na Kavbojsko. Ta dva posnetka je 

ohranil ing. Drago Nučič iz Trbovelj. 

Ob plošči je izšla še drobna knjižica, 

ki jo je ilustriral Zoran Poznič, oblikoval 

pa nekdo s psevdonimom Em. Osrednje 

besedilo o Viliju Fajdigi je prispeval Jani 

Guna, uvod pa Aleš Gulič. Besedili sta 

objavljeni tudi v angleščini, prevedla ju je 

Ksenija Leban. Plošča je izšla pri založbi 

Pla-Nika v septembru 2003. Nanjo se je 

odzvala vrsta medijev, ki se ukvarja z glasbo 

ter s sodobno, etno in urbano kulturo, in vsi 

ocenjevalci plošč so jo ocenjevali z veseljem 

in ocenili kot dober in pomemben prispevek 

k slovenski glasbi. 

Tudi jaz vam ploščo toplo priporočam. 

Šestero razlogov je: ker je 1. dobra in 2. 

zabavna, ker je 3. naša - zasavska, ker je 4. 

vredna svojega denarja, ker je 5. nastala v 

svetlih časih in je 6. del te svetlobe presijala 

skozi vsa ta leta. 

risba: Zoran Poznič 

Zapisan (v) svetu not • stran 33

Zadnji brevir 

Rde~i Revir 

Zvezdne steze med 

YU in EU 

Slovenci spadamo, če tehtamo stvari s 

količinskimi utežmi, med najboljše trgovce 

z zvezdami. Med drugo svetovno vojno 

smo s srpi poželi kraljevega orla in s kladivi 

skovali rdečo zvezdo, ki je prisvetila tja v 

devetdeseta leta. Ko se je utrnila, se nam je 

kmalu zazdelo, da bo brez zvezd težka, in 

smo nad Triglav našili tri rumene zvezdice 

iz časov grofov celjskih. In, kupčija je že 

podpisana, maja se vpisujemo v krog, ki ga 

sestavlja dvanajst rumenih zvezd. 

Torej smo v desetih, petnajstih letih 

naredili enega boljših zvezdastih poslov: 

za eno rdečo zvezdo smo dobili dvanajst 

zlatih, bi se lahko pohvalili predstavniki 

vlade. Opozicija pa bo nezadovoljna: 

samo ducat žoltih za veliko rdečo zvezdo 

je navadna razprodaja, pri kateri so se 

oblastniki zagotovo mastno okoristili. 

In ko je iz besedne plohe političnih rekel 

začela nastajati vojna zvezd, je pritekel 

mediatiorsko razpoložen goriški slavček 

in zapel 

Pridi, zvezda naša, pridi, 

jasne v nas upri oči, 

naj moj dom te zopet vidi, 

zlata zvezda srečnih dni! 

Rojen pod potepu{ko zvezdo 

Da so zvezde lahko dober posel, je leta 

1969 v kavbojskem muzikalu Paint Your 

Wagon, v Kinoteki so ga prevedli z Vse 

za Eldorado, dokazal Lee Marvin. Takrat 

je prvič podpisal milijon dolarjev vredno 

pogodbo, njegovo skrokano basiranje 

I Was Born Under The Wandering Star 

pa je postalo klasika. In prispevek k 

podružbljanju pevskega početja. Če lahko 

on, potem lahko vsak. 

Sicer pa pesem samo pripoveduje, kar so 

vedeli že naši in njih očetje. Da je na nebu 

toliko zvezd, kolikor je ljudi na zemlji. Ker 

ko se človek rodi, se na nebu prižge njegova 

zvezda, z njim raste in naposled ugasne, ko 

človek umre. Zvezda pa ni le sopotnica, 

prinaša tudi lepo, če je človek le rojen pod 

srečno zvezdo. 

Naši bratje iz časov rdeče zvezde, v 

mite zagledani Srbi, vedo tudi, da kadar 

ljudje potujejo, potujejo z njimi tudi 

njihove zvezde, ko pa spijo, se ustavijo 

tudi zvezde in skrbno pogledujejo nanje. 

Zvesti sami sebi so leta 1997, v času velikih 

demonstracij srbske opozicije, s kupole 

beograjske mestne skupščine, nekdanjega 

kraljevega dvorca, utrnili zvezdo. Ker 

Slobodan Milošević ni želel priznati zmage 

opozicijske koalicije Skupaj na lokalnih 

volitvah. Skupina alpinistov je odžagala 

peterokrako zvezdo z vrha kupole in na njeno 

mesto postavila kip dvoglavega orla, ki je bil 

na tem mestu pred drugo svetovno vojno, je 

poročala hrvaška tiskovna agencija Hina. 

Med Davidovo in Mercedesovo zvezdo 

Oziranje za zvezdami je na Slovenskem 

stvar folklore: pa naj se mladec v jasni noči 

trudi najti kako priročno zvezdo, da jo v 

dokaz ljubezni sklati z neba, ali pa pride 

Claudia Schiffer v Emporium. 

In se je tako tudi Mrtolaz, ki ga je Fran 

Levstik srečal na popotovanju iz Litije do 

Čateža, pohvalil: Posebno zvezde, to je moje 

veselje! Tako bi jim bil prišel na konec, da bi 

se čudili vsi malovedneži na zemlji, zlasti pa 

kar jih je tod okoli Svetega Križa in Čateža. 

Kaj se pa če? Saj veste, kako pravijo: »Ti 

župan, jaz župan, kdo bo pa konja sedlal?« 

Časi, kadar grem zvečer iz kakega hrama, pa 

tako premišljujem pri svoji neumni pameti. 

Saj to je vendarle čudno, kako so te zvezde! 

Menda imajo kako vojvodo kakor bučele v 

panju. 

Mrtolaz je tako, ko niti še rdeče 

zvezde nismo imeli, kaj šele celega 

ducata rumenih, napovedal Evropo dveh 

hitrosti. Kar pomeni, če zadevi nadenemo 

razumljivo primerjavo, da se bodo eni 

peljali z Mercedesovo zvezdo na havbi, 

drugi pa pešačili z Davidovo zvezdo na 

reverju suknjiča. Pri čemer si lahko drugi 

omislijo cel spekter kislih tolažb: od tega, 

da se počasi daleč pride, do tega, da bo tudi 

nafte enkrat zmanjkalo, če jih, zleknjene 

v udobnih usnjenih sedežih, ne bosta prej 

dotolkla holesterol in previsok pritisk. 

Slovenci bi si lahko morda izborili kak 

poseben status v vagonu drugega razreda, s 

čimer bi Evropa malo izravnavala krivico, ki 

se nam dogaja, ko želimo osedlati lipicance, 

se spraviti na konja. Lahko bi bili označeni 

z Zvezdico Zaspanko. Ker je ZZ ena 

izmed povsem naših in zelo prepoznavnih 

stvari. Zagotovo bi jo veljalo zaščiti skupaj 

z dolenjskim cvičkom, kranjsko čebelo, 

idrijsko čipko in trojanskim krofom. 

In bi se potem morda zgodilo kot v 

pravljici, ko je Zvezdica Zaspanka srečala 

poštenega razbojnika Ceferina s kamnom 

namesto srca, in ji je uspelo brez skalpela 

zadevo preurediti tako, kot je pri ljudeh 

običajno. In jo je zato komet Repatec 

odpeljal na nagradno potovanje, nazaj na 

nebo. Morda bi njena zgodba, da dobrota, 

čista misel in ljubezen premagata zlo, 

preoblikovala še kakšen evropski kamen 

v mišico. Če ne, bi pa namesto Evrope 

dveh hitrosti imeli vsaj Evropo treh 

ozvezdij: Mercedesovega, Davidovega in 

Zaspankinega. 

Nove zvezde 

Astronomi pravijo, da se včasih zgodi, 

da na mestu kjer prej ni bilo opaziti nič, 

nenadoma zasveti zvezda. Nova nastane 

v dvojnem sistemu rdeče orjakinje in bele 

pritlikavke. Zunanja plast rdeče orjakinje 

je bogata z vodikom. Le-tega privlači bela 

pritlikavka, ker je njeno gravitacijsko polje 

večje zaradi njene velike gostote. Ta plin 

se zaradi vrtenja oblikuje v akrecijski disk. 

Ko se snov dovolj segreje, pride v njem do 

reakcije in snov z veliko hitrostjo odnese 

navzven, izbruhne nova. 

Upoštevajoč njihova spoznanja je 

bilo prihajajočih dvanajst novih zvezd 

zaplojenih v času druge svetovne vojne, ko 

smo imeli rdeče in bele. Rdeča je postala 

zmagovalno orjaška, bela pa poraženo 

pritlikava. 

Vendar pustimo za hip zgodovino in 

poglejmo, kakšne podjetniške priložnosti 

nam prinaša zvezdni venec. Na prvi pogled 

se zdi, da velike. 

Zvezdne steze med YU in EU • stran 34

V letih druge svetovne vojne je bilo 

zapisano: 

Šivala je deklica zvezdo, 

oj, zvezdo rdečo kot kri, 

in zraven si pela je pesmi, 

oj, pesmi svobodnih je dni. 

Po vojni se je na teh osnovah razvila 

tekstilna industrija, ki jo zdaj pobira kot 

sneg, ko zapiha južni veter. Vendar, če 

bodo zdaj deklice namesto ene rdeče šivale 

dvanajst rumenih, bi moralo biti dela precej 

več. 

Ludvik Mrzel iz Trbovelj pa je, že 

pred davnimi leti, v zvezde vkoval lepšo 

prihodnost 

Cestni pometač je povesil glavo, obup mu 

je planil iz srca. 

- Ampak to te vprašam, župan, kam naj se 

pod milim nebom denem? 

- Jaz ti ne vem sveta, je odvrnil župan, in 

bilo mu je šale zadosti. Pa poizkusi svojo srečo 

na rimski cesti v nebesih, tam prav gotovo še 

nimajo pometačev. 

času, ko se je začenjalo naše štetje, mudila 

nad Bližnjim vzhodom. Ko se je pa Jezus 

rodil v Betlehemu Judejskem, v dneh Heroda 

kralja, glej, pridejo modrijani z Jutrovega v 

Jeruzalem, govoreč: Kje je kralj Judov, ki se 

je narodil? Kajti videli smo zvezdo njegovo na 

Jutrovem, pa smo prišli, da se mu poklonimo. 

Evangelist Matevž nadalje poroča, da se je 

mala družinica taktično umaknila v Egipt, 

Herod pa je izvedel morijo po Judeji. 

Izraelci in Palestinci še dandanes obujajo 

te migracijske in krvave tradicije, tako da 

je morda verjeti ljudski pameti, da repatice 

napovedujejo draginjo, lakoto, kugo, vojsko 

ali celo konec sveta. 

Na sončni strani Alp pa je ljudski pesnik 

ošilil svinčnik, pljunil v dlan in na škrnicelj 

zapel pesem za današnjo rabo: 

Bodo daljši zdaj koraki, 

ko rdeči so odpadli kraki. 

Zlato žari ozvezdje naše, 

v širne meje stare zbaše: 

od Črnomlja pa do Dublina, 

od Kopra tja do Baltskega morja. 

Domovina moja draga, 

nas čaka zmaga ali zgaga? 

Zvezdogledi 

Že tekstopisec slovenske himne France 

Prešeren je poslal zvezdoglede rakom 

žvižgat. Kljub temu se bomo mi še enkrat 

sprehodili med njimi, da se pred vstopom v 

bruseljsko galaksijo oborožimo s potrebnimi 

vedenji. Ker je zdaj bolj kot ne jasno, da so 

bile predstave, da so zvezde samo odprtine, 

skozi katere je mogoče videti nebeško 

svetlobo, čisto mimo. 

V zimskih mesecih je posebno lepo 

viden Orion - kar velja tudi za kompanijo, ki 

je financirala posojanje denarja strankam, 

ampak tokrat beseda ne gre o njih - kakšnih 

1450 svetlobnih let oddaljena zvezdna 

meglica. In v Orionu žari nadvelikanska 

Betelgeza, rdeča orjakinja z več kot 

petstokrat večjim premerom od Sonca. 

In se verjetno vsaj Vladimirju Iljiču 

Leninu, ležečemu v kristalni grobnici 

ob Kremlinskem zidu, ob teh dejstvih 

o krasnaji zvezdi prikrade nasmešek na 

voščen obraz 

Nam se je Orion priljubil že sredi 

šestdesetih let, pa čeprav so Gregor Strniša, 

Jure Robežnik in Katja Levstik takrat 

strmeli v samo sedem zvezd. 

... prav kot nocoj, v pomladni mrak, sijal 

bo orion, 

in prav tako, kot jaz morda, bo rekla 

deklica, 

kako je daleč, kako je lep, kako zdaj sije, 

njegovih sedem zvezd. 

Nesmrtno slavo uživajo tudi repate 

zvezde, priborila pa jim jo je tista, ki se je v 

Kako ble~{i se njegovih ducat zvezd... 

Zvezdne steze med YU in EU • stran 35

EUsej 

Regionalni center za razvoj vabi vse razmišljajoče Zasavčane, da 

zapišejo pričakovanja, strahove, razmišljanja in občutke ob slovenskem 

vstopanju v Evropsko unijo. 

Vse eseje bo prebrala posebna komisija, ki bo izbrane tudi nagradila, 

nekatere pa bomo objavili v časopisu Razvoj. Nagradni sklad znaša 100 

tisoč tolarjev: polovica sklada je namenjenega dijaškim esejem, polovica 

pa drugim udeležencem natečaja. 

Eseji naj bodo dolgi približno štiri tisoč znakov. 

Nepodpisane eseje (svoje podatke priložite v zaprti kuverti) 

pošljite do 17. maja 2004 na naslov 

Regionalni center za razvoj 

Podvine 36, 1410 Zagorje ob Savi 

s pripisom: EUsej.

marec - Regionalni center za razvoj Zasavje

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template?