Interview Saso Domijan in Digital Camera magazine

INTERVJU Sašo Domijan
Pripravila: Urška Košir, Igor Rosina
Foto: Sašo Domijan
Spletna stran: www.sasodomijan.com
Instagram: @sasodomijan
FB: Sašo Domijan
SaŠO DOMIJan
Sašo Domijan je odličen slovenski fotograf, ki je svojo profesionalno pot začel leta 2003.
Takrat se je podil po belih strminah in kot športni fotograf dokumentiral svetovni pokal v
alpskem smučanju. V svoj objektiv je ujel vse največje zvezde tega športa in alpsko smučanje
še vedno ostaja njegova prva ljubezen. Sčasoma pa ga vedno bolj navdušujeta tudi modna
in umetniška fotografija. Pred kratkim je na ulicah Ljubljane ustvaril krasno umetniško serijo
fotografij, z naslovom Urbani nočni balet (Urban ballet by night) in čeprav zadnjih nekaj let
živi v tujini, Ljubljana še vedno ostaja njegova velika ljubezen.
44 | Digitalna Kamera Januar/februar 2016

Sašo Domijan
INTERVJU
Kdaj pa si se sploh začel zanimati in
ukvarjati s fotografijo, kje in kdaj so
tvoji začetki?
Bolj ali manj že od otroštva. Doma smo
imeli en aparat, oče je imel Yashico in ob
vsaki možnosti, ki sem jo imel, sem ga
izmaknil in z njim eksperimentirat … to je
bilo že v OŠ. Je bil pa na tem aparatu že ves
čas pokvarjen svetlomer, tako da sem mogel
delati „na pamet”.
Kasneje, da me je fotografija začela bolj
resno zanimati pa je bilo z mojimi
študentskimi potovanji, prva pot je bila
Skandinavija. Takrat sem tudi sam kupil
vso opremo, Minolto in nekaj objektivov
in začel sem delati z diasi, to me je
najbolj pritegnilo.
Ti si postal znan po športni fotografiji, to
so tudi bili neki tvoji začetki?
Ja, tako je. To je bila prva stvar, da sem se
začel z njo ukvarjati in jo nekako dojemati
kot poklic. Jaz sem smučar že od otroštva,
tudi učitelj in trener smučanja, tako da me
je smučanje vedno pritegnilo, najbolj izmed
vseh športov. Ko sem zaključil mojo
trenersko kariero, sem nadaljeval v športni
fotografiji in bilo je idealno, da sem lahko to
dvoje združil. Fotografiral sem tekme
svetovnega pokala, bolj ali manj od leta
2003, v St. Moritzu, takrat je bilo prvič, da
sem imel za svoje fotografije tudi naročnika
in so fotografije šle naprej, v prodajo in na
splet, v tisk.
Kako pa si sploh prišel zraven, na Svetovni
pokal, vemo, da to ni enostavno?
Sem imel kar srečo, da se imel, za tiste čase
kar dobrega naročnika, ki mi je toliko
zaupal, da sem v njihovem imenu dobil
akreditacijo. S tem sem torej imel vstop v
ciljno areno. Potem, s poznavanjem
Digitalna Kamera Januar/februar 2016 | 45

INTERVJU Sašo Domijan
smučanja in tudi preko ljudi, ki sem jih
poznal, je prišlo sodelovanje z dvema
novima agencijama. Tako sem prišel v tisto
kvoto približno štiridesetih fotografov, ki
smo imeli dostop tudi na progo.
Ampak, ti si delal kot profesionalni
fotograf. Še delaš profesionalno?
Ja, ja, seveda. To je v bistvu zadeva,
s katero se preživljam. Tudi sedaj, ko sem
v Ženevi.
Ampak slišal sem, da si študiral nekaj
drugega. In pot v Ženevo, ta pa ni bila
povezana s fotografijo?
Študiral sem arhitekturo.
Pot v Ženevo, v bistvu ni bila v povezavi
s fotografijo, res je. To se je zgodilo, ker je
moja partnerka dobila službo v Ženevi in so
ji omogočili, da gre z njo tudi celotna
družina oz. partner. Tako sva torej šla. Meni
je bil to seveda nov izziv, poskusiti tudi
nekje na drugem koncu in poskusiti ali z
mojim delom lahko uspem tudi tukaj.
Kako bi Ženevo, kjer živite sedaj,
primerjali z Ljubljano?
V Ženevi sem sedaj že dve leti. Razlogi, ki
so me pripeljali v Švico sicer niso
neposredno povezani z mojim fotografskim
delom, mi pa moja situacija omogoča, da se
tukaj dokaj neovirano posvečam fotografiji.
Tako lovim vse priložnosti za nadgradnjo
mojega znanja, mojega portfolia in nabiranja
poslovnih izkušenj. Primerjava Ljubljane z
Ženevo je tema, ki bi verjetno zahtevala svoj
članek, a če povzamem na kratko – cene v
Ženevi so neprimerno višje kot v Ljubljani.
najemnine za stanovanja se gibljejo okrog
3000 eur na mesec, kava 5-7 eur, pivo 9 eur.
Po drugi strani pa so tudi plače toliko višje.
Poslovnih priložnosti je v izobilju, le za
določene profile, kot na primer finančnike
ali fizike. Iz vidika fotografa pa ima Ženeva
eno oziroma dve veliki prednosti, prva so
dobre in poceni cestne in letalske povezave
s svetom. Sam se tako usmerjam na trge
okoli Švice. Druga prednost pa so lokalni
proizvajalci fotografske opreme in pa dokaj
ugodne cene le-te.
Kaj pa vam pomeni Ljubljana?
V Ljubljano sem se, iz Koroške, priselil v
času študija in je bila tako moj dom zadnjih
18 let. Moram reči, da se v mestu odlično
počutim. Je pa, vsaj kar se tiče poslovnih
možnosti, dokaj omejena. Zaradi svoje
majhnosti, ogromno štejejo poznanstva, ki
pa jih kljub vsemu temu času, žal še vedno
ni dovolj. Poleg tega sem človek, ki se
odlično znajde v večjih mestih, ki dihajo 24
ur na dan. Še vedno pa najraje posedim s
prijatelji na dobri kavi ob Ljubljanici.
46 | Digitalna Kamera Januar/februar 2016

Sašo Domijan
INTERVJU
Je lažje kot v Sloveniji, preživeti
s fotografijo?
Bom rekel, da v sami Ženevi ne.
Konkurenca je hujša, trg je zelo majhen in
zelo bogat, kar se tiče fotografije in ga
obvladujejo trije ali štirje fotografi in ne
spustijo zraven nikogar novega. Je pa
pozitivno, ker je v Ženevi precej odprt trg,
multinacionalen, če lahko tako rečem in
lažje navežeš stik z ljudmi, ki niso od tukaj.
To je ogromna prednost.
Kaj pa je zdaj tvoja glavna panoga, s
katero se preživljaš, verjetno to ni več
športna fotografija?
ne, športna fotografija je zdaj le še za
užitek, tudi agencije s katerimi še
sodelujem, bolj ali manj ne plačajo nič in ne
bi mogel preživeti.
Glavni vir je modna fotografija. Delam
ogromno bookov za dizajnerje, ki so
prisotni v Ženevi in sem z njimi navezal
stik. Pa eventi, dogodki, ki so tudi vir
zaslužka, sicer to ni stvar, ki jo počnem
najraje, vendar pa vseeno z veseljem. In teh
dogodkov je tukaj tudi neprimerno več, kot
v Sloveniji.
Verjetno so tudi cene dosti višje kot
v Sloveniji?
Vsekakor, vendar glede na stroške življenja
tukaj, tudi ne tako zelo višje.
V Sloveniji se pojavlja vedno več poročnih
fotografov. Si se tudi ti poizkusil v tem,
fotografiraš v Ženevi tudi kakšne poroke?
ne, tukaj v Švici ne, občasno pa v Sloveniji
in z veseljem fotografiram na porokah
prijateljev, znancev. ne ukvarjam pa se z
marketingom v tej smeri, za to nimam časa.
naredim poroko ali dve na leto, več ne.
Ko sem malo pogledal tvojo spletno stran,
sem videl, da se ukvarjaš tudi z umetniško
fotografijo. Tudi ta projekt, Urban Ballet
by Night, ki si ga naredil v Ljubljani, je tak,
umetniški. To delaš verjetno za svojo dušo?
Tako je. To je pa čisto moja osebna stvar, to
delam z lastnim financiranjem in za svoj
užitek. načeloma je to stvar, s katero bi se
želel ukvarjati tudi drugače, poslovno,
vendar zaenkrat nisem našel primernega
trga, kjer bi lahko to unovčil.
Kaj pa druge fotografije na tvoji spletni
strani, če jih pogledamo, od aktov, do
urbanih portretov … so to tvoji osebni
posnetki ali tudi posnetki za naročnike?
nekaj zadev je bilo sprva naročenih.
naročila za portrete, tudi za kakšne
športnike. Sem pa imel precej kreativne
roke in sem lahko naredil tudi malo po
svoje in malo drugače. Tega je bilo včasih
zelo veliko, zadnja leta pa je povpraševanje
po tovrstnih fotografijah upadlo, predvsem,
ker si jih je finančno težko privoščiti.
Pa se zdaj dotakniva še tvojega zadnjega
projekta, ki si ga že omenil. To je Urbani
nočni balet. Kje se je porodila ideja
za ta projekt? Kaj vas je navdihnilo za
serijo fotografij baleta in kako je prišlo
do izvedbe?
Ogromno spremljam delo drugih
fotografov, tudi kaj se dnevno dogaja v
svetu fotografije. Takšna ideja se je že več
kot leto dni pletla po moji glavi, ker je zelo
moderno, predvsem v ameriki, vnesti balet
oziroma neko umetnost, v urbano okolje.
Idejo za serijo Urban Ballet by night sem
razvijal zadnji dve leti, predvsem kot odziv
na zelo popularen Instagram feed
Ballerinaproject. Ker pa je v moji naravi, da
moram iti vedno korak dlje in dodati še nek
element, sem hotel podobno stvar izvesti
ponoči. Izziv je bil kar velik, tako tehnično
kot logistično in moram priznati, da mi je
sedaj popolnoma jasno, zakaj več takih serij
ni bilo ustvarjenih že v preteklosti. Sem pa
več kot zadovoljen z rezultatom.
Da se je stvar premaknila od ideje v
izvedbo, je v bistvu „odgovorna” prijateljica
anja, ki je tudi balerina in glavna
protagonistka v seriji. Oba sva namreč
navdušena nad serijo Ballerinaproject in
potrebna je bila le ena debata ob kavi, da
sva prišla od ideje do izvedbe.
Fotografije so res vrhunske. Koliko pa je
obdelave v Photoshopu? Montaže? Kako si
tehnično dosegel dolg čas osvetlitve in
Digitalna Kamera Januar/februar 2016 | 47

INTERVJU Sašo Domijan
oster objekt/balerino?
Čisto enostavno, pomagal sem si z
bliskavico, da sem „zamrznil” njo. Torej
dolg čas osvetlitve in bliskavica. na več kot
polovici fotografij ni skoraj nobene obdelave
(le osnovna korekcija barve), na parih pa
smo malo dodajali oz. spremenili recimo
nebo, ker je bilo v osnovi preveč črno in
smo dodali malo zvezd.
Kateri del Ljubljane se vam zdi najbolj
fotogeničen in zakaj? Ste že kdaj ustvarjali
kaj podobnega na ljubljanskih ulicah?
Brez dvoma stari del Ljubljane z Mestnim
trgom, sprehajališčem ob Ljubljanici in
seveda Tivoli. V radiju 500 m okoli
Prešernovega spomenika najdeš nešteto
odličnih lokacij. Vse so dostopne peš, v
roku 10 minut in to je velika prednost. Dve
leti nazaj sem ustvarjal podobno serijo v
Tivoliju, vendar je bila delana za naročnika.
Moji začetki oziroma prvi poizkusi modne
fotografije so se zgodili prav na ljubljanskih
ulicah pod gradom, kjer smo že leta 2006
oz. 2007 ustvarjali prve projekte.
Si že imel kakšno razstavo teh fotografij,
predstavitev? Razmišljaš v tej smeri?
ne, zaenkrat še ne. Razširil sem projekt
zgolj po socialnih medijih. Je pa res, da že
kak mesec ali dva pripravljamo nadaljevanje
te serije, drugi del te serije bo šel nekoliko v
drugo smer in potem se zna zgoditi, da
bomo naredili zaključen sklop in objavo oz.
razstavo. Obljubljam, da z ustvarjanjem v
Ljubljani še nisem zaključil.
Pa boš delal to spet v Sloveniji?
Ja, ta projekt spet delam v Sloveniji, vključil
bom še druge elemente zraven, ne bo samo
balet. Dogovori so že v teku, vendar zdaj
čez zimo verjetno ne bomo mogli delati,
zaradi mrazu.
Službeno … pa si večinoma vpet v svoje
delo v Švici … se vračaš v Slovenijo le po
fotografije za dušo?
Ja, bolj ali manj res. Redki so projekti,
da mi kdo uspe financirati projekt in pot,
da nato nekaj naredim … drugače pa bolj
za dušo in združim to z mojim obiskom
v Sloveniji.
Pa se velikokrat vračaš oz. obiščeš
Slovenijo?
na dva meseca sigurno.
Na začetku si rekel, da si začel z Yashico,
nadaljeval z Minolto. Kaj pa zdaj? Kateri
aparat uporabljaš?
Canona, od 2003 naprej. nisem sicer nek
zagovornik samo ene znamke, fanatik …
ampak imam toliko opreme, da sama
menjava res ne bi bila smiselna. Zaenkrat
vse kar rabim, mi zagotavlja Canon.
Če ni skrivnost, kateri aparat pa
uporabljaš?
1Dx in 5D mark III. S prvim res lahko
naredim vse kar želim, drugega pa
uporabljam bolj za kakšna potovanja,
morda za studio. Povsod tam, kjer je
praktično, da je aparat lažji, bolj okreten.
Sicer bi lahko pa vse delal z !DV
Ker delaš takšne projekte, si kdaj
razmišljal, da bi prestopil razred višje, se
pravi, da bi začel uporabljati
srednjeformatne kamere?
Ja, saj sem imel kar nekaj časa na testu
Phase One body, me je zelo navdušil s
kvaliteto, s samo odzivnostjo oz.
uporabnostjo pa niti ne. Tudi finančno, ne
vem kako bi sploh upravičil menjavo, to bi
bilo zelo težko.
Kaj pa ostala oprema? Bliskavice, luči?
Imam studijske bliskavice za na teren …
Komplet imam od Elinchroma, studijske
navadne in te kvadratne z baterijo.
Omogočajo mi vse kar rabim.
Še kakšen nasvet – za mlade, ki se skušajo
začeti.. tvoj nasvet za uspeh, tvoj ključ za
uspeh, kaj bi svetoval?
Težko bi rekel eno samo stvar. Zelo pomaga
branje, branje, branje. Učenje, spremljanje
revij, gledanje posnetkov kako nastajajo
posnetki, ozadje posnetkov. In
ekspreminentiranje. Iz vsega tega znanja pa
potem ustvariti svojo pot, svoj stil.
In vztrajati.
In ko si ravno omenil izobraževanja, ti si
se izobraževal izključno z branjem? Si
morda hodil na kakšne tečaje?
Prav na tečaj ne, Workshope pa. Še vedno,
če le imam čas in finance, grem z veseljem
na kakšen Workshop.
Tudi sam imam za naslednje leto v
načrtu dve ali tri tovrstne „delavnice”. Ena
bo v Švici, druga bo kot nekakšno
potovanje in se bo šlo drugam … za
Slovenijo pa trenutno še ni nič v planu.
Bom pa v naslednjem letu sodeloval kot
gostujoči fotograf pri Urški, na jadrnici.
Tvoje želje za prihodnost?
Želje oziroma sanje so velike. Predvsem si
želim najti naročnika, s katerim bi lahko
dolgoročno sodeloval in bi imel podobno
vizijo kot jaz ter dovolj velik „budget”. Malo
za šalo in malo za res. Prav tako se ne bi
branil vse to početi nekje čez lužo, kjer je,
kljub veliki konkurenci, še vedno prostor za
dobro delo.
Sašo, najlepša hvala, da si si vzel čas.
48 | Digitalna Kamera Januar/februar 2016