Revija Svitanje - Jesen 2018

12
spet dvignemo v življenje in zdravljenje, ima zahodna
znanost le majhen zaznaven ali konceptualen okvir razumevanja.
Nevede se zanaša na to drugo polovico in tiho
zdravi proces uničevanja, toda brez njenega celovitega
razvoja k zavedanju smo na koncu obsojeni na medicino,
ki je v najboljšem primeru paliativna.
Pomembna, a spregledana druga polovica:
Vzpenjanje k življenju in prenovi
Da bi razvili to drugo polovico, ne opustimo znanosti,
stopimo pa na drugačno znanstveno področje, kvantni
svet toplote, svetlobe in zvoka, kjer je stvari težje meriti.
Premik od toplote k svetlobi in nato k zvoku razveljavi
procese sestopa v materijo in pokaže pot za njen vzpon k
prenovi. Toplota sproži v plinasti atmosferi celic krvi in
telesa svetlobni proces, ki nato v tekočinah tkiva spodbudi
kemijski proces, ki pretvarja in ponovno zbere genski
izraz, zgradbo celic in vezno tkivo v različnih oblikah
preko zvoka, ki se manifestira v fizioloških in fizičnih
spremembah, ki se dogajajo. Zmožni smo se torej v živem
procesu prenove in zdravljenja spet premakniti nazaj
od gena do celice, do tkiva.
Prehrana, okolje, socialni pritisk, vse to deluje preko
toplote, svetlobe in zvoka in sinergijsko uravnava izražanje
genov. Vsak dan se pod toksičnim bremenom, kot
'genomske stresne frakture', dogajajo mutacije, ki jih je
potrebno popravljati, da lahko vzdržujejo celično celovitost.
Te se lahko povečajo deset in večkrat, dokler celice
ne izgubijo zmožnosti samoregulacije in geni ne izrazijo
neprilagojene oblike, kar se zgodi pri raku. Toda genski
izraz oblikuje tudi večja skladnost in harmonija bolj
zdravega načina življenja in okolja. Celični izraz mutacije
je potem prav tako globalni telesni dogodek, ki odraža
stalno spreminjajoč se citoskeletni boj, da utelesi najbolj
dinamično zgradbo za prilagodljiv genski izraz, katerega
arhitekti smo kot duhovna bitja tudi mi.
Sprejeti genske okvare kot nekaj, do česar pač prihaja, pri
tem pa spregledati, da bi imeli kakšno moč, da preko doseganja
večje celosti bitja premagamo škodljive učinke, je
avtomatski názor, ki človeško biologijo vidi kot rigidno
in togo ter se osredotoča na blaženje simptomov s pomočjo
zdravil, operacij, genskega inženiringa, transplantatov
in mehanske nadomestitve človekovega delovanja.
To vodi tudi k prepričanju, da se človeštvo, v boju s tem
nefleksibilnim telesom, ko premaguje omejitve narave in
biologije, evolucijske izzive, ko uporablja pesticide, pretirane
količine antibiotikov in cepiv, obsevanja, kemoterapijo,
zaviranje imunskega sistema, sterilno okolje in tako
dalje, pogumno podaja v nekakšno fizično nesmrtnost.
Vsi ti posegi naj bi pomagali postaviti novo stičišče biologije
in narave, v katerem lahko preživi telo, ki nima sposobnosti
samoregulacije. Ta pristop je prinesel neverjetne
medicinske izboljšave, ki lajšajo trpljenje ter s tem prikazujejo
model kot verodostojen. Nihče ne zanika pomena
pomoči, ki jo nudi medicinska tehnologija pri ponovni
vzpostavitvi vida, sluha, uporabe udov, delovanja organov
in tako dalje. Žal pa je ta enosmerni pogled prispeval
tudi k devitalizaciji, ki grozi, da nas bo zasužnjila.
V svojem delu 'Prehrana in fizična degeneracija' je
Weston A. Price prepričljivo pokazal, kako hitro vpliva
skozi generacije devitalizirana prehrana na fiziologijo in
anatomijo.
Učinku izčrpane prehrane in prsti, na katero je Price opozoril
že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, smo zdaj dodali
še učinke zgoraj naštetih dejavnikov, ki so se pojavili
iz sociokulturnega zdravstvenega modela, ki napada in
razlašča telo. Posledica tega je, da se soočamo z vse slabotnejšo
telesno zgradbo in delovanjem, ki sta postala biološka
realnost. Seveda obstajajo primeri v zgodovini, ko
so ljudi zaradi izkoriščanja ali drugih okoliščin doletele
bolezni (kot na primer potomci Afričanov, ki so preživeli
suženjstvo na ladjah in zdaj trpijo za hipertenzijo). Toda
nikoli v zgodovini nismo zabeležili tako razširjene znanstvene
razgradnje človeških bitij, ki jo narekuje nadvlada
racionalnega, na egu osnovanega jaza nad telesom. V
tem prividu zdravja postajamo vse bolj odtujeni od samih
sebe in narave. Manj smo mobilni (sedimo z avtih),
vse bolj smo v glavah (z mobilnimi telefoni in računalniki),
energijsko smo vse bolj izčrpani, vse bolj sklerotični
v tkivih in hladni v našem bitju.
Hitreje se staramo, nimamo v sebi enakih nivojev energije,
s katero moramo oblikovati sami sebe in kakršno
smo imeli še pred 50 leti. In ker ego/duh le z veliko težavo
vstopa v telo, je vse več avtizma. Ko poskušamo
dvigniti toploto, da bi v telo vnesli ego/duh, se v telesu,
ki na to ni pripravljeno, pojavijo avtoimunske reakcije.
Opazimo več funkcionalnih bolezni (pri normalnih laboratorijskih
izvidih se pokaže poslabšano delovanje, več
nepravilnosti v metabolizmu z motenimi energijskimi
procesi, kot sta diabetes ali rakavo obolenje, pri katerih
pravi jaz izpodrinejo kulturno hranjeni 'dvojniki', ki mu
preprečujejo popolno potopitev v naše telo. Še naprej povečujemo
količino cepljenja otrok (zdaj morajo v prvih
18 letih prejeti že 72 cepiv) skupaj z vsemi dodatki, ki jih
vsebujejo. V teh 72 cepivih je namreč 13,425 µg aluminija,
od tega 250 µg samo v cepivu proti hepatitisu B, ki ga dobijo
ob rojstvu (medtem ko ustanova FDA navaja kot varne
dnevne količine 25 µg). In s tem povzročamo vedno
večjo dovzetnost (in zato še večjo potrebo po cepljenju)
za domnevno 'nevarne' bolezni, kot so ošpice, ki so bile
pred petdesetimi leti običajne, celo dobrodošle. Milijarde
sredstev porabimo, da bi odkrili zdravilo in način, kako
zgodaj odkrivati ter zdraviti rakavo obolenje. Razvijamo
gensko zasnovana zdravila, kot so monoklonarna protitelesa,
s katerimi natančneje ciljamo in povečamo zmogljivost
kemoterapije, ob tem pa še naprej izčrpavamo
življenjsko energijo in toploto ljudi in jih s tem prikrajšamo
za bolj avtonomen in uravnotežen imunski sistem, ki
omogoča samozdravljenje.