Waldorfske novice - Jesen 2015

K a z a l o 

Waldorfske novice 

Časopis Waldorfske šole Ljubljana 

jesen 2015, zaporedna št. 87 

Waldorfska šola Ljubljana 

Streliška 12, 1000 Ljubljana 

www.waldorf.si, tajnistvo@waldorf.si 

Izdajatelj: 

PARSIVAL, zavod, Ljubljana 

Kašeljska cesta 150 C, 1260 Ljubljana-Polje 

Tel: 031 725 909 

DŠ: 94313008, TR: 02031-0254286474 

Splet: www.svitanje.si, revija@svitanje.si 

Uredniški odbor: 

Marina Nuvak, Igor Velepič, Breda Pavlovič, 

Maja Maletin Kolarič, Iztok Kordiš, 

Mario Čuletić, Simona Pajk, Boštjan Štrajhar 

Sodelavci: 

David L. Brierley, Sue Palmer, Vicki Larson, 

Manca Biber, Miha Mazzini, Godi Keller, 

Liliana Benić Drobac, Marko Blaznik, 

Katja Koželj, Sonja Hudeček, Mateja Korošec 

Fotografije: 

Damjan Brajnik, Liliana Benić Drobac, 

Tinka Pelhan, Klara Cvahte in 

Maruška Kogej (dijakinji 4.l.), 

arhiv WŠL OE Gorenjska, arhiv WŠL 

Uvodnik 3 

IKT (+L) na Waldorfski šoli 3 

Širimo obzorja 4 

Razstrupljanje otroštva: Spanje 4 

Sreča in njen izvor v šolskem življenju 5 

Wald. pedag. in uporaba tehnologije 8 

Kdo nam najbolj kvari otroke? 11 

Modeliranje kot umetnost 12 

Zgodba 16 

Dokler ne pride policija 16 

Utrinki 17 

Prvi šolski dan 17 

Prvi šolski dan 18 

Ekskurzija 4. letnika 19 

Geološka transverzala 21 

OE Gorenjska 23 

Leto čebelic … 23 

Novo šolsko leto na Gorenjskem 23 

Vabilo 24 

Božični semenj po waldorfskih šolah 24 

Naslovnica: 

Damjan Brajnik - 

7.b razred na kolesarjenju v Ogleju 

Lektoriranje: 

Tatjana Kamenšek 

Oblikovanje in prelom: Žiga Vuk, zzigc.net 

Časopis izhaja štirikrat letno 

skupaj z revijo Svitanje. 

Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov in 

knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa 

ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem 

Waldorfske šole Ljubljana ali dovoljenjem avtorja. 

ISSN 1854-0430 

2 Waldorfske novice 

Revijo sofinancira 

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport

U v o d n i k 

Iztok Kordiš 

IKT (+L) na Waldorfski šoli 

Nevrologija, proučevanje delovanja možganov, je trenutno področje, v razvoj 

in raziskave katerega se danes vlaga največ sredstev in je tudi ena 

najhitreje razvijajočih se vej medicine in biologije, posredno pa tudi psihologije. 

Posebno področje te veje je raziskovanje razvoja možganov in inteligence 

pri otrocih in mladostnikih. 

Vsak od staršev si želi in bo storil vse za čim boljši razvoj svojega otroka. Danes 

živimo v času, ko velja prepričanje čim prej, tem bolje. Otrokom in mladini 

je potrebno čim prej omogočiti dostop do vsega, da bodo lahko čim hitreje 

in čim bolje vstopili na trg dela. Tu je seveda čarobna beseda IKT - informacijsko 

komunikacijska tehnologija, ki v različnih oblikah nezadržno prodira 

v vse pore našega življenja. Zdaj ni več dovolj, da imajo tablice že od prvega 

razreda osnovne šole, ne, potrebno je opremiti tudi vrtce. Čim prej tem bolje. 

Seveda se zdrav razum temu upira in zato je toliko bolj zanimivo pogledati, 

kaj je po najnovejših raziskavah najpomembnejše za razvoj inteligence. 

Število nevronov je pomembno, vendar je najpomembnejše število sinaps, 

povezav med temi nevroni. In za razvoj čim večjega števila teh sinaps je v 

zgodnjem otroštvu najpomembnejše gibanje, glasba in slikanje. Prezgodnja 

uporaba računalnika, tablic in pametnih telefonov pa spodbuja predvsem 

razvoj centra za vid in celo ovira razvoj ostalih povezav in s tem inteligence. 

Na naši šoli poleg rednega pouka vsako leto pripravimo in izvedemo tudi 

vrsto drugih aktivnosti, katerih namen je aktivno povezati učence, dijake, 

učitelje in starše. Od vsakoletnih prireditev kot so božični semenj, delavnice 

kot priprava nanj, pletenje venčkov, kresovanje, mesečni prazniki, do 

zdaj že tudi vsakoletne waldorfske triglavske transverzale. Letos smo se lotili 

novega projekta. Skupinica IKT - Iztok, Klemen, Tinka, ki se ji je kmalu 

aktivno pridružila še Lili, kasneje pa še Urbani tekači in še veliko drugih, 

je pripravila novo tekaško izkušnjo – maratonski tek na Krim s startom 

pred šolo in ciljem na vrhu 1107 m visokega Krima. 42 km dolg tek po ravnicah 

Ljubljanskega barja in razvejanih gozdnatih pobočjih Krima, ki se 

dominantno pne na jugu Ljubljane, z enim najlepših razgledov na mesto in 

Kamniške Alpe in Julijce v ozadju. Ker pri nas velja, da je pomembna pot, 

tek ni bil tekmovalen, prilagodili pa smo ga tudi mladostnikom in manj 

izkušenim tekačem, ki so traso lahko pretekli v štafeti in verjemite ali ne, 

udeležilo se ga je skoraj polovica naših srednješolcev, skupaj pa 124 tekačev 

in tekačic. Izkušnja je bila čudovita in naslednje leto gremo spet, v še 

večjem številu. Vabljeni že zdaj. 

Waldorfske novice 3

Š i r i m o o b z o r j a 

Razstrupljanje otroštva 

Spanje 

 

Sue Palmer 

Spanje je vitalnega pomena za vse vidike 

otrokovega razvoja. Toda otroci 21.stoletja spijo 

v povprečju eno uro in pol manj od priporočil 

zdravnikov. Če ne razvijejo zdravih vzorcev spanja, bodo 

zelo verjetnoimeli vse življenje težave s spanjem. 

Koliko spanja otroci potrebujejo? 

Starost 

Ure 

Dojenčki (3 - 11 mesecev) 14 – 15 (v 24 urah) 

Mali otroci (12 – 35 mesecev) 12 – 14 (v 24 urah) 

Predšolski otroci (3 – 6 let) 11 – 13 

Osnovna šola (7 – 11 let) 10 – 11 

Spanje, učenje in počitek 

Če otroci nimajo dovolj nočnega spanja, to vpliva na 

njihovo učenje. 

• Zaspani otroci se težko zberejo. 

• Vse, kar se čez dan naučimo, je ponoči, ko spimo, 

preneseno v dolgotrajni spomin. 

Počitek preko dneva je za majhne otroke prav tako 

pomemben. Učijo se z neverjetno hitrostjo, zato jim resnično 

pomaga, če imajo čez dan vsaj en trden spanec. 

Sestavine dobrega spanja ponoči 

• Mirna, hladna, zatemnjena soba (Izklopite 

ogrevanje!) 

• Redna ura odhoda v posteljo 

• Dosledno uspavanje, ki otroka pomirja 

• Mirno uspavanje, brez vznemirjenja in brez 

elektronike 

• V spalnici ni nobene tehnologije 

Spanje in ekrani 

Glavni vzrok za težave otrok s spanjem je dandanes 

življenjski stil, ki je osnovan na ekranski 

tehnologiji. 

• Zabava s hitro premikajočimi se podobami na 

ekranu pred spanjem lahko pretirano spodbudi 

delovanje možganov. 

• Modra lučka na ekranih prekinja normalen potek 

spanca – in bližje kot je ekran obrazu, slabši 

je učinek, zato so ročne naprave še posebno 

škodljive. 

Nasveti strokovnjakov: 

• Na hodniku nastavite 'košaro za tehnologijo', 

kamor naj vsakdo pred spanjem odloži ročne 

naprave. 

• Uvedite pravilo, da naj ne bo eno uro pred spanjem 

nobene dejavnosti, povezane z ekranom. 

Naj bo to čas za mirno igro, branje, poslušanje 

glasbe … in pravljice za lahko noč. 

• Poskušajte pred spanjem vedno pripovedovati ali 

brati zgodbo, tudi če so otroci že dovolj stari, da 

jo preberejo sami. Nedvoumno obstaja povezava 

med zgodbami za lahko noč in uspehom v šoli 

Koristni internetni naslovi 

prevedla Marina Nuvak 

Infant Sleep Information Source (Kako pomagati dojenčkom, 

da spijo): www.isisonline.org.uk 

US National Sleep Foundation: www.sleepfoundation.org 

NSF children's site: www.sleepforkids.org 

4 Waldorfske novice 

Članek ni lektoriran.


Sreča in njen izvor v 

šolskem življenju 

 

izr. prof. David L. Brierley 

25. novembra 2010 je predsednik britanske vlade 

David Cameron razglasil namen svoje vlade, da 

oceni stopnjo zadovoljstva med ljudmi. Opisal je 

predlog nacionalnega statističnega urada, da uvede 'indeks 

blagostanja'. Cilj podviga, kot je temu rekel Cameron, je bil, 

'ustvariti družbo, ki bo lažje prehajala v blagostanje'. Pozorni 

naj bi bili na dve stvari –omogočiti, da se bodo ljudje bolje 

počutili, in jim pomagati zgraditi boljše življenje. Cameron je 

z izjavo 'uspeh dežele je dosti več kot gospodarska rast' hotel 

povedati, da bodo, če bo njihov načrt uspel, izboljšali šolstvo, 

zdravstvo in lokalno okolje. Nadejajo se tudi, da bodo merila 

sprožila nacionalno debato o tem, kako lahko narod skupaj 

zgradi boljšo družbo. Cameron je izjavil, da bo raziskava 

'privedla do ponovnega vrednotenja tistega, kaj je pomembno.' 

Merjenje blagostanja je danes običajno v mnogih državah 

in šolah, kjer poskušajo izmeriti čustvo, ki mu rečemo 

zadovoljstvo. Tako imenovano 'ekonomijo zadovoljstva' 

je leta 1974 prvič predstavil Richard Easterlin, ko je 

postavil vprašanje, ali ekonomska rast resnično izboljša 

naš občutek zadovoljstva in blagostanja. Od takrat dalje 

so ekonomisti Richard Layard, Andrew Oswald in Carol 

Graham oblikovali teorijo, da je ekonomska rast in stabilnost 

povezana z občutkom blaginje in sreče. 1 

Zdi se, da 'Indeksi blagostanja ' v Evropi padajo. To pomeni, 

da je raven zadovoljstva nižja. Seveda se moramo 

vprašati, kaj sploh mislimo, ko rečemo 'zadovoljstvo', in 

kakšna so merila, ki te indekse določajo. Če jih vprašate 

'Ali ste zadovoljni z našimi politiki?', bo večina ljudi v večini 

dežel odgovorila negativno. Slišali smo, da so to leto 

Danci najbolj zadovoljni ljudje v Evropi, ljudje v Moldaviji 

pa najmanj 'zadovoljni'. Aristotelova definicija zadovoljstva 

je bila: sreča je 'Živeti dobro in dobro delati'. Sokrat 

je to stanje opisal kot 'Eudaimonia (iz eu = 'dobro'; in 

Daimon = 'duh'). Izraz so povezali v 'eutuchia' ('sreča'; 

nasprotno je 'kakodaimonia' = 'beda'). 

Sreča je eno najpreprostejših človekovih čustev. Nikogar 

ni, ki v nekem trenutku ne bi začutil veselja, da je živ. Pa 

vendar, če bi nas vprašali, ali smo srečni, večina nas ne 

bi mogla dati jasnega odgovora. Nekoč je bilo potrebno 

veliko truda, da je človek obdržal skupaj telo in dušo. 

Ljudje so se soočali s stalno borbo proti elementom, kot 

so nehumani delovni pogoji, lakota in družbeni prevrati, 

kot na primer vdori ali vojna. Za negovanje življenja izven 

nemira vsakdanjih opravil je bilo malo možnosti. Obstaja 

mnenje, da je brez takih preobremenitev lažje voditi srečno 

življenje. Raziskava je potrdila to, kar so mnogi vedeli 

že prej, da to ni res. Človeški duh nima fiksnega stanja 

in je vedno v toku. 

Nekega vročega poletnega dne v juniju 1776 je Thomas 

Jefferson sedel pri svoji mizi v drugem nadstropju na vogalu 

med Tržno in Sedmo ulico v Filadelfiji. Takrat je bil 

star triintrideset let in je pisal deklaracijo neodvisnosti, s 

katero je položil temelj za kasnejšo osamosvojitev Združenih 

držav od Velike Britanije. Imel je pomembno vizijo. 

Napisal je: ' Sveto in nesporno je dejstvo, da so vsi ljudje 

ustvarjeni enako, da jim je stvarnik podaril določene prirojene 

in neizpodbitne pravice, med katerimi so življenje, 

svoboda in težnja po sreči.' Po ustavi Združenih držav 

je težnja po sreči upravičena. Te tri vrednote so kasneje 

predstavljale temelj za plemenito vzgojo in izobraževanje 

mladih. Jefferson je verjel, da bo v družbi prihodnosti 

staro razumevanje sreče, občutka, da imaš, materialno 

gledano, srečo, nadomestilo tisto, osnovano na čustvenem 

in duhovnem blagostanju. Vlada bo tista, ki bo dolžna 

poskrbeti za pogoje, da bo lahko posameznik iskal 

srečo v svojem osebnem ponotranjenem jazu. 

V svoji knjigi 'En dan v življenju Ivana Denisoviča' je Aleksander 

Solženicin opisal razmere v sovjetskem gulagu. 2 

Kljub nehumanemu stradanju je zapornik Šukov izjavil, 

da je srečen človek. Na 'srečo' po navadi gledamo kot na 

nasprotje družbeni bedi, lakoti, revščini in brezdomstvu, 


družbeni in verski diskriminaciji ter brezposelnosti. Beseda 

je povezana s 'srečanjem', 'nesrečo' in 'nezgodo'. Ko 

Solženicinov Šukov izjavi, da je srečen v grozovitih pustinjah 

Sibirije, brez vsakih pravic, omejen na taboriščno 

številko, napol lačen, premražen in z zelo malo upanja, 

da bo preživel svojo kazen na 3650 dni prisilnega dela, 

v okoliščinah, ki so prirejene tako, da zlomijo njegovega 

duha, zaradi tega, ker je našel način, kako živeti, ni nujno, 

da bo preživel. 

Sreča v izobraževanju 

Povezava med izobraževanjem in srečo nikakor ni nekaj 

novega. Pred 2300 leti je Aristotel (384-322 p. K.) na srečo 

gledal kot na glavni cilj izobraževanja. Verjel je, da sreča ni 

odvisna od zunanjega sveta, temveč od tega, kako človek 

dojema svet. V svojem delu 'Nikomahejska etika' Aristotel 

zapiše: 'Kaj je največje dobro, ki ga delovanje lahko doseže? 

Velika večina človeštva se bo strinjala, da je to sreča, 

razlikovali pa se bodo v mnenju glede tega, kakšna. ' 

Njegov obstoj je odvisen od nekaj kratkih trenutkov samoizpolnitve. 

O naslednjem dnevu ali o dnevu potem ne 

razmišlja. Njegova sreča je vedno na dosegu roke, oči, blizu 

njega. Otroci so običajno vesela bitja, ne razmišljajo o 

prihodnosti, preveč so zaposleni z uživanjem sedanjosti. 

Zmotijo in prizadenejo jih lahko le tiste sile, ki oblikujejo 

naše življenje in ki so nam nedojemljive. Niso na dosegu 

rok, niso blizu in kot take niso človeške. Šukova na videz 

nečloveška situacija je, kljub svoji ostrini, človeška, ker 

mu je blizu in jo lahko meri s svojim palcem, s podplati in 

s srcem. Raziskava, ki jo je vodil nizozemski sociolog Ruut 

Veenhoven, je proučevala razočaranje in zadovoljstvo v 

različnih okoljih po vsem svetu. Odzive so merili z lestvico 

od 1 (nezadovoljen) do 10 (zadovoljen). Ljudje, ki so živeli 

v revščini v siromašnih četrtih Kalkute, so ocenili srečo 

v razponu od 7-9, medtem ko je bila povprečna ocena v 

New Yorku 4 . 3 Večini ljudi se ni zdelo, da bi bili nesrečni, 

so pa priznali, da živijo življenje tihega obupa. Odkrili so, 

da so ljudje v obubožanih družbah na splošno skromno 

srečni. Vendar ni prav, da srečo povezujemo z bivanjskimi 

standardi. Vse raziskave kažejo, da so svoboda izbire, 

družbena toleranca in gospodarska rast dodatni dejavniki 

dobrega počutja. Povedati je treba, da je zelo zaskrbljujoče, 

kako med mladimi v materialno bogatih družbah 

narašča stopnja nezadovoljstva in žalosti. Ko se človek 

sprehaja po ulicah, na obrazih ljudi zlahka opazi srečo. 

To je zanimalo psihologa Paula Eckmana, ki je zaslovel s 

svojimi fotografijami izrazov sreče, gnusa, presenečenja, 

strahu, žalosti in jeze na obrazih in z interpretacijo teh pri 

otrocih ter njihovega načina hoje. 4 Poleg tega so, v želji po 

merjenju sreče, nevrologi danes odkrili način, kako slediti 

spremembam v pretoku krvi v povezavi z izrazi ugodja in 

bolečine, veselja in žalosti. Vendar kratkoročno, povsem 

drugače od Šukovega dolgoročnega zapora. 

Ankete v Skandinaviji so odkrile, da starši svojim otrokom 

najbolj želijo, da bi lahko srečno živeli. 92% staršev 

je reklo, da svojim otrokom od vsega, vključno z bogastvom 

in slavo, najbolj želijo, da bi srečno živeli. 

Izobraževanje oblikuje odnose in občutek smisla v življenju, 

kar okrepi dolgoročno zadovoljstvo. Mnogokrat rečejo, 

da srečen čas šolanja vodi v srečno življenje, vendar je tej 

trditvi je seveda mogoče oporekati. Francoski filozof Robert 

Mauzi, ki je umrl leta 2006, je predstavil zanimivo teorijo 

glede vira sreče v izobraževanju. Poudaril je dualnost med 

gibanjem in počitkom v procesu učenja. Verjel je, da je 

sreča duševno stanje med gibanjem in mirovanjem, druženjem 

in samoto ter introvertiranostjo in ekstrovertiranostjo. 

Raziskava je pokazala, da čustvena enostranskost 

dodatno prispeva k nezadovoljstvu z življenjem. Starogrški 

izraz 'idiotes' je označeval ljudi, ki so se držali stran od 

arene življenja. Aristotel je menil, da ti ljudje zaradi pomanjkanja 

pozitivnega odnosa do življenja niso zmožni biti 

srečni. Grški filozof Epikur, ki je živel od 341-270 p. K., 

je ustanovil filozofsko šolo, imenovano Epikureanizem. Od 

njegovih 300 del je ostalo le nekaj drobcev. Zanj je bil namen 

filozofije ta, da človek doseže srečno, mirno življenje, 

za katerega sta značilni 'ataraxia', stanje miru, ki ne pozna 

strahu, ter 'aponia', odsotnost bolečine, tako da živiš samozadostno 

življenje v krogu prijateljev. Epikur je verjel, 

da lahko srečo najdeš tako, da 'živiš odmaknjeno'. To pomeni, 

da se človek umakne iz javnega življenja v vrt blizu 

Aten, kjer so žene, možje in sužnji lahko živeli v kontemplaciji. 

'Odmaknjeno življenje je bilo sinonim za ustvarjalen, 

kontemplativni obstoj. Pisanje in branje v čudovitem 

okolju je privedlo do tovarištva v samoti. 

Čeprav se danes zdi, da je zadovoljstvo najvišji cilj, pa 

hkrati v življenju večine ljudi prevladuje vsakodnevna 

6 Waldorfske novice

orba za materialni uspeh. Čeprav šole na videz skrbijo 

za blagostanje, so stalno pod pritiskom, da dosegajo izmerljive 

akademske rezultate. 

V otroštvu smo navajeni poslušati pravljice in ljudske 

pripovedke, kjer se vse dobro konča. Znan je angleški 

pregovor: 'All's well, that ends well', 'Vse je dobro, kar 

se dobro konča'. Mnogi med nami se še lahko spomnimo 

zadovoljstva, ki smo ga občutili, ko smo glavo položili na 

blazino, potem ko smo slišali zgodbo, kjer se je vse dobro 

Izobraževanje mora oblikovati odnose in občutek, da 

ima življenje smisel. To zagotavlja dolgotrajno zadovoljstvo. 

Omogoča priložnosti za delo. Kritika modernega 

izobraževanja bi lahko bila, da nam daje določeno količino 

osnovnega znanja in veščin, toda ne vedno tudi motivacije. 

To skušajo vse bolj spodbujati preko testiranj, 

tako imenovane zunanje motivacije, toda vsak psiholog 

bo povedal, da to ne vodi nujno v zadovoljstvo. Če že, potem 

le pri tistih, ki so zmagovalci. Paradoksalno pri tem 

končalo. Junaki ljudskih pripovedk se vedno podajo na 

pot iskanja sreče. Na začetku ni nobenega zagotovila za 

uspeh ali srečen konec. Prepotovati morajo neznana področja, 

tvegati, vabijo jih uničujoče sile, katerih en sam 

cilj je, da jim zaprejo pot. Te zgodbe s svojim spodbujanjem 

srčne želje in prožnosti globoko vplivajo na naša 

življenja. Najbolj dragoceni spomini so veseli dogodki, 

srečni čas. Nežnost, ki jo čuti mati, ko prvič vidi svoje novorojeno 

dete; dirigentova sreča, ne ob dirigiranju velikega 

dela, ampak ob poglabljanju v note v zatišju svoje delovne 

sobe – temelji izkušenj te vrste se začno v zgodnjem 

otroštvu. Ljudske pripovedke nam povedo, kdo smo, od 

kod prihajamo, poudarijo našo osebno vrednost in krepijo 

enotnost družbe, ko nam dajejo občutek smisla. 

Leta 2008 so v nekaterih britanskih šolah uvedli 'ure sreče'. 

To še vedno sproža debate na različnih koncih Evrope. 

Kritiki trdijo, da se ni mogoče naučiti biti srečen, lahko jo 

le izkusimo v vsakdanjih življenjskih preizkušnjah. Trdijo, 

da so te ure neke vrste pozitivna psihologija, ki se izteče 

v mnogo šibkejšo verzijo pozitivnih čustev, zadovoljstva, 

stvari, za katere človek misli, da jih lahko izmerimo. 

Kaj je torej v resnici sreča v šoli (ali zadovoljstvo, kot 

to zdaj imenujemo). Lahko rečemo, da srečo sestavljajo 

trije elementi – veselje, t.j. čustveno dojemanje dobrega 

počutja; odsotnost nezadovoljstva, odsotnost nezaželenih 

znakov strahu ali bolečine; in zadovoljstvo, t.j. ocena, da 

je naše življenje dobro. 

Druga možnost je, da na dolgoročno srečo gledamo v kontekstu 

razvoja. V tem kontekstu se lahko vprašamo: Kaj naredi 

šolo srečno? Poleg zgoraj naštetih treh dejavnikov bi predlagal 

še četrtega, ki je v naši dobi še posebno pomemben. 

Če mora biti življenje res srečno, potem mora imeti globlji 

smisel. Imeti mora namen. Kako lahko človek oceni smisel? 

je, da srečni otroci, ki ne doživljajo zunanjega pritiska, 

bolje opravijo naloge kot 'nesrečni'. V današnjem svetu 

morajo biti otroci sposobni postaviti temelje za sposobnost 

učenja zaradi učenja samega. To je osnova samoizobraževanja 

pri odraslih. Od šol pričakujejo predvsem, 

da pokažejo merljive rezultate, zadovoljstvo v življenju pa 

je neotipljivo. Nobeno od poročil v Evropi se ni ukvarjalo 

s temi vprašanji. Vladno poročilo v Veliki Britaniji 'Odličnost 

in zadovoljstvo' je zaključilo, da 'se otroci bolje učijo, 

kadar so navdušeni in sodelujejo, cilj šol mora biti, da 

kombinirajo veselje do učenje z odličnostjo'. 

To pa je bistveno vprašanje za filozofijo waldorfskih šol. 

Učitelj je zelo pozoren na razvoj otroka. To temelji na védenju, 

kaj otrok v posamezni fazi razvoja zavesti potrebuje, 

kako to spodbujati skozi določene izzive in katere sposobnosti 

morajo v določeni starosti razviti. 'Srečni' otroci so 

tisti, ki čutijo, da odraščajo. Rast pa ni konstantna, temveč 

valuje. Noben učenec noče ostati otrok ali mladostnik. 

'Nesrečen' otrok pa je tisti, ki stagnira. Zato učitelj ne gleda 

le na rast, ampak tudi na stagnacijo. Mnogi učenci v 

času svojega šolanja za krajše obdobje stagnirajo, za kar 

je lahko veliko razlogov, kot na primer odnosi doma, med 

vrstniki ali med učiteljem in učencem, toda naša naloga 

je, da poskrbimo, da ta stagnacija ni dolgotrajna. 

27. decembra 1902 smo prvič slišali za junaka Petra 

Pana. Bil je 'deček, ki ni nikoli odrastel'. Z zgodbo je njen 

avtor J. M. Barrie v trenutku doživel uspeh. Peter Pan 

nam v zgodbi pove, da 'sem zbežal od doma tisti dan, ko 

sem se rodil, ker sem slišal mamo in očeta, ko sta se pogovarjala, 

kaj naj bi bil, ko odrastem. Vedno hočem biti 

majhen fant in se zabavati, zato sem ušel v vrtove Kensingtona 

in dolgo živel med vilami.' Peter Pan se je torej 

znašel v vmesnem stanju, v stanju stalnega nastajanja. 



Zmore leteti po lastni volji in se prestaviti v deželo Nije. 

Je kriogenetsko zamrznjen v otroštvu in čeprav ima še 

vedno svoje prve zobe, deluje kot adolescent. V svojem 

svetu se ničesar tako ne boji kot odrasti. Sprijatelji se z 

Wendy Darling, ki z njim deli odpor do odraščanja zaradi 

slabih izkušenj s svojim jeznim očetom. Najprej se izogne 

rasti, potem pa se vrne v normalno življenje. V začetku 

dvajsetega stoletja so v izobraževalnih krogih veliko govorili 

o tej temi. Kako hitro naj bi posameznik rasel? Koliko 

pritiska naj bi bilo na otroka in mladostnika v procesu 

zorenja? Izbira imena Pan ni bila čisto naključna. V stari 

grški mitologiji je Pan pol-koza, bog narave, ki je bil kot 

otrok zapuščen in je postal varuh glasbe, igre in plesa. 

Zdravo odraščajoči otroci ne živijo za daljno prihodnost, 

preveč dela imajo z uživanjem, spontanim bivanjem v tem 

trenutku. Raje, kot da se pripravljajo na to, da bodo živeli, 

živijo. Prav nič se ne trudijo rasti. Pa vendar, pod 

pogojem, da imajo ustrezne pogoje, napredujejo, korak za 

korakom, iz ene razvojne stopnje v drugo. 

Toda ne smemo sklepati, da nesrečno otroštvo vodi v nesrečno 

in neuspešno odraslo življenje. Na splošno so otroci 

zelo žilavi. Psiholog Alfred Adler (1870-1937) je predstavil 

svojo teorijo kompenzacije. Adlerjev poudarek na dinamiki 

moči je izhajal iz Nietzschejeve filozofije, ta dela so bila 

objavljena nekaj desetletij prej. Njegova konceptualizacija 

'volje do moči' se je osredotočala na posameznikovo kreativno 

moč, da spremeni stvari na bolje. Temeljila je bolj na 

holističnem kot na reduktivnem pogledu na posameznika. 

Če proučujemo biografije slavnih ljudi, vidimo, da so se 

nekateri od njih v svojih otroških letih borili proti abnormalnostim, 

boleznim in slabim vplivom. Nekateri so bili 

strašno nesrečni. Otroštvo avtorja Josepha Conrada – težjega 

in bolj nesrečnega otroštva si ni mogoče predstavljati. 

Toda te težave so njemu in drugim dale voljo, da sežejo po 

zvezdah. Zgodnje šibkosti lahko vodijo v moč. A nadaljnje 

raziskovanje bi pokazalo, da so se morali ti ljudje vse svoje 

življenje boriti proti neke vrste večnemu sovražniku. Toda 

moč volje jim je pomagala to prebroditi. Nikoli pa ne bi 

mogli reči, da so bila njihova življenja srečna. Kompenzacija 

je odvisna od moči volje. 

Zato je v šolah izjemno pomembno, da prav tako kot 

razum kultiviramo tudi sile volje. Nikoli ne sme priti do 

tega, da učenci prenehajo poskušati, da izgubijo zunanjo 

motivacijo in zadovoljstvo. 

Lahko bi vprašali: ali obstaja dejavnik, ki pripomore k prožnosti? 

Odgovor ni preprost. Toda iz biografskih študij lahko 

vidimo, da so v vseh primerih vodilni dejavniki otroška 

igra z drugimi in posamično ter razposajenost v kasnejšem 

življenju. Tisto, kar je bilo pomembno za določeno delovno 

mesto, se je skozi stoletja spreminjalo. Najprej je bila moč 

mišic, nato intelektualna zmožnost in zdaj čustvena. 

Waldorfski model je tisti, ki daje resnično motivacijo, ko 

lahko učenec sam opazi, da se je skozi določeno obdobje 

razvil. To je seveda odvisno od učiteljeve nedeljene pozornosti 

na razvoj vsakega učenca glede na nivoje zmožnosti 

pri določeni starosti. 


Vicki Larson 

Waldorfska 

pedagogika in 

uporaba tehnologije 

Po navedbah fundacije Kaiser uporabljajo otroci 

in mladostniki tehnologijo štiri do petkrat več 

od priporočanih količin in imajo zaradi tega 

resne posledice, mnogokrat je ogroženo njihovo življenje. 

Elektronska tehnologija in mediji imajo moč, da nas 

potegnejo ven iz našega telesa in časa. Hipnotizirajo nas 

in pogosto postanemo odvisni od njih, po svoji naravi so – 

pomislite na besedo medij – posredniki med nami in našim 

doživljanjem fizičnega sveta. 

Zaradi svoje drže glede uporabe tehnologije in elektronskih 

medijev vzbuja waldorfska pedagogika stalno 

pozornost. Ker je njen osnovni cilj, da učence 'prizemlji' 

v tridimenzionalni prostor in v medčloveške odnose, si 

jim prizadeva dajati neposredne izkušnje. Ampak kaj je 

pravzaprav waldorfska pedagogika in kako uči dijake 

uporabljati tehnologijo? 

Tehnologija je ustvarjalno sodelovanje s svetom. Grška 

beseda techne pomeni 'izdelava', 'spretnost' ali 

'umetnost'. Za Grke je obstajala umetnost govora, umetnost 

delovanja. Umetnost je tehnika dobro opravljenega 

dela. Tehnologija, proučevanje tehnik, je bistveni del 

waldorfske pedagogike. Učenci se učijo komunicirati s 

svetom okoli sebe na ustvarjalne in inovativne načine. 

Da bi resnično dojeli, kakšen odnos do tehnologije 

ima waldorfska pedagogika, moramo vedeti, da tu tehnologijo 

jemljejo širše (kot način komuniciranja s svetom) 

in ne ozko (zgolj kot naprave in programe). 

Bistvo waldorfske pedagogike 

Waldorfski pogled na tehnologijo je osnovan na razvojno 

primernem učnem načrtu, ki temelji na razumevanju, 

da gre otrok skozi tri različne faze razvoja: 

zgodnje otroštvo (od rojstva do 7. leta); srednje obdobje 

otroštva (od 7. do 14. leta); in adolescenca (od 14. do 

21. leta). Za vsako stopnjo je potreben drugačen pristop: 

da otroku v zgodnjem otroštvu omogočimo, da 

raziskuje sam in se uči preko igre in posnemanja, da v 

nižjih razredih osnovne šole vključujemo njegovo domišljijo 

in da v vsakem od srednješolskih letnikov podajamo 

učni načrt, ki daje odgovore na različna življenjska 

vprašanja. Waldorfske šole se trudijo delati z učenci 

na trenutni stopnji njihovega razvoja primeren način. 

Nekateri waldorfski učitelji uporabljajo metaforo močno 

raztegnjene elastike, podobno kot pri katapultu. S 

tem, ko učitelj zadržuje neko tematiko in jo predstavi 


šele potem, ko so dijaki nanjo pripravljeni (močneje 

nategne elastiko), omogoči, da lahko potem, ko jim jo 

predstavi, njihova domišljija poleti. 

Metafora nategnjene elastike je posebno primerna v 

povezavi z načinom, kako waldorfske šole predstavijo 

dijakom tehnologijo. Učenci na internetu in v računalniški 

znanosti ne začnejo raziskovati prej kot v srednji 

šoli. V waldrofskih razredih nimajo interaktivnih tabel 

ali tablic, ker verjamejo, da ti pripomočki odvračajo 

pozornost in povzročajo odvisnost ter lahko dijakom 

odvzamejo možnost razvijanja sposobnosti računanja, 

analiziranja in povezovanja z drugimi. 

Waldorfske šole dajejo prednost vključevanju v razredu 

(sodelovanje med učitelji in dijaki ter med vrstniki) 

ter socialnim veščinam, ki pri tem nastajajo; očesni 

kontakt; naučijo se poslušati; razvijajo prožnost v mišljenju 

in sposobnost videti vidik drugega; delajo v skupini, 

rešujejo naloge ali dojamejo neki težaven koncept. 

Zgodnje otroštvo: delovanje 

Temelj zdravega razvoja otrok je, da zaupajo v svet. 

Od rojstva do sedmega leta je cilj waldorfskega vzgojitelja, 

da otroke obda z lepoto, resnico in dobroto. Trudi 

se biti vzor, vreden posnemanja, ter z otroki deliti vse, 

kar je v svetu dobrega. Pozoren je tudi na to, da jim 

nudi okolje, ki jim omogoča, da razvijajo zdravo telo in 

voljo, tako da vključi njihovo naravno potrebo po gibanju, 

raziskovanju in delovanju. 

Na tej stopnji je ključno, da se naučijo videti, kako 

svet deluje. Tehnologijo razumemo kot način učenja, 

kako vplivati na to, kako stvari delujejo: kako premakniti 

kamen z enega mesta na drugega, kadar je pretežek, 

da bi ga dvignili; da ustvari vzvod ali škripec iz 

kosa lesa, da zliva vodo tako, da teče tja, kamor hoče. 

V zgodnjem otroštvu pomeni tehnologija razumevanje 

in obvladovanje lastnega fizičnega telesa ter njegovega 

delovanja v svetu. 

Srednje obdobje otroštva: čutenje 

Od 7. do 14. leta nagovorimo otrokovo čutenje preko 

zgodb ter direktnega, neposrednega odnosa z razrednim 

učiteljem, ki je z razredom povezan mnogo let. Vsako 

jutro med glavno uro jim pripoveduje zgodbe, povezane 

z epoho, obdobjem intenzivnega dela na enem učnem 

predmetu; učenci se učijo v epohah od 1. do 12. razreda. 

V zgodnjih letih osnovne šole, ko je najpomembnejše 

povezovanje učencev s predmetom preko čutov, v razredu 

ne uporabljajo nobene tehnologije. Toda koncept 

techne je zelo živ: učitelji jih učijo umetnosti, kako dobro 

opraviti delo. Za waldorfsko pedagogiko je značilno, 

da se vse predmete poučuje na umetniški način, s 

čimer se razvija corpus callosum, ki povezuje levo in 

desno možgansko hemisfero in omogoča komunikacijo 

med obema. 

To pomeni, da se otroci v prvem razredu učijo pisati 

tako, da črke abecede najprej vidijo kot slike: na primer 

kralj z raztegnjenimi rokami v obliki črke K. Potem 

se učijo te znake pisati. Od tod dalje se črke učijo povezovati 

v besede, nato pa brati. 

V tretjem razredu, ko se učijo o gradnji hiše, gradijo 

modele hiš, ki so jih skozi zgodovino gradili po svetu. 

Pri geografiji v petem razredu izdelajo natančne zemljevide, 

ki jim pomagajo, da se lahko orientirajo v prostoru. 

V osmem razredu imajo geometrijo, ko iz gline 

oblikujejo geometrijska telesa, kar jim pomaga začutiti 

in videti oblike v treh dimenzijah, s tem pa postanejo 

abstraktni koncepti bolj otipljivi. 

Te fizične izkušnje risanja črk, gradnje hiš in izdelovanja 

kompleksnih likov razvijejo drugačne nevrološke 

poti, kot bi se oblikovale ob gledanju črk na elektronski 


napravi ali proučevanju zgodovine arhitekture ali geometrije 

na internetu. Elektronska tehnologija in mediji 

niso del njihovega življenja vse do 14. leta, ko jim 

predstavijo računalništvo in veščino iskanja po internetu. 

Na waldorfskih šolah verjamejo, da so učenci pripravljeni 

na elektronske medije šele potem, ko so več 

let preživeli v tridimenzionalnem svetu in ko so razvili 

nadzor nad lastnim telesom in voljo. 

Adolescenca: mišljenje 

Krepitev intelekta in kritično mišljenje sta ključni 

področji osredotočanja v letih adolescence. Dokler srednješolci 

pri 18. ali 19. letu ne maturirajo, jim njihovi 

učitelji vsako leto pomagajo najti odgovore na različna 

vprašanja: v prvem letniku se dijaki sprašujejo o svetu 

okoli sebe in jih zanima dinamika sprememb. Do drugega 

letnika razvijejo bolj harmoničen pogled na svet, 

ki se pokaže v vprašanjih, kot je 'Kako svetovno dogajanje 

nasprotja spet spravi v ravnotežje?' 

Med drugim in tretjim letnikom se dijak poda na svoje 

vseživljenjsko iskanje vedenja o sebi in drugih. Dijaki 

zadnjega letnika raziskujejo naravo bivanja preko zelo 

različnih virov, kot so ameriški trandescendentalizem, 

ruska literatura, teorija evolucije in moderna zgodovina. 

Ko raziskujejo ta vprašanja, uporabljajo tehnologijo, 

kakor temu na splošno rečejo waldorfci. Za izdelavo 

načrta topografije nekega področja uporabljajo merilne 

naprave; pri umetniških predmetih obdelujejo baker in 

les, imajo knjigoveštvo; še vedno imajo računalništvo; 

lahko sodelujejo v krožku robotike. 

Iz izkušenj se učijo, da človek uporablja orodje zato, 

da ustvari nekaj, česar njegova roka sama ne more 

ustvariti. Skozi vso srednjo šolo spoznajo, da so elektronska 

tehnologija in mediji orodja, ki podaljšajo doseg 

naših rok in našega razuma, hitrost našega procesiranja 

in področje našega vpliva. S tem, ko vidijo 

tehnologijo kot orodje, se jo naučijo obvladovati tako 

kot katero koli drugo orodje, pri tem pa ostanejo prizemljeni 

v fizičnem svetu. 

Da podprejo waldorfski poudarek na sodelovanju z 

ljudmi kot osnovnem načinu učenja, ostajajo srednješolske 

učilnice v veliki meri brez elektronskih medijev. 

Seveda postaja v tem času drža šol fleksibilnejša, mnogi, 

če ne večina dijakov srednje šole, imajo pametne 

telefone in tablice. Dijaki se učijo obvladovati zahtevno 

osebno in medosebno dogajanje, ki spremlja uporabo 

družbenih medijev. 

Medtem ko je v javnosti vse glasnejša debata o tehnologiji 

v razredih, pa na waldrofskih šolah še naprej 

spodbujajo starše, da otrokom do 11. leta ponudijo 

ekranskim medijem alternativne dejavnosti. Učiteljem 

je pomembno, da ostanejo učenci preko direktnih izkušenj 

in opazovanja trdno ukoreninjeni v fizični svet. 

Izobraževanje za bodočnost 

Ali ta pristop, izogibanje tehnologiji v prid delovanju 

v svetu in skupaj z ljudmi, deluje? Mnogokrat opažajo, 

da tisto, kar tehnološke inovatorje loči od drugih, ni 

posebna spretnost na neki napravi ali področju, temveč 

zmožnost sodelovanja, reševanja nalog, gradnje medsebojnih 

odnosov in analiziranja povezav med posameznimi 

deli znotraj kompleksne celote. Natančno te sposobnosti 

so tiste, ki jih waldorfska pedagogika želi izgraditi. 

V svoji knjigi 'Čisto nov um' je analitik in pisatelj 

Daniel Pink trdil, da naše gospodarstvo prehaja iz informacijske 

dobe v konceptualno, v kateri bodo najpomembnejše 

kognitivne ali ustvarjalne zmožnosti, kot 

so oblikovanje, pripovedovanje zgodb, skupinsko delo, 

sočutje, igra in smisel. Na vprašanje, kako se waldorfska 

pedagogika prilagaja oblikovanju te dobe, je rekel: 

'Waldorfske šole razumejo, da so vse vrste umetnosti 

temeljnega pomena, ne le dekorativnega. Osredotočajo 

se na posameznega otroka, ne na šolo kot ustanovo 

… Waldorfska šola podpira avtonomijo in samostojnost, 

medtem ko večina šol te kvalitete aktivno zatira 

v korist poslušnosti, ki se zdi, da je najpomembnejša 

vrednota. Ironija je v tem, da je poslušnost veliko teže 

doseči in je v zaposlitvenem svetu manj pomembna. 

'Mislim, da so waldrofske šole dosti bolj usklajene s 

predstavo o konceptualni dobi. Pri učencih spodbujajo 

tako notranjo motivacijo kakor tudi spretnost in vztrajnost. 

Vzgajajo srčnost, ki jo otroci potrebujejo, da se po 

končanem šolanju znajdejo v svetu.' 

In res, univerze, ki sprejmejo waldorfske dijake, povedo, 

da gredo po maturi v svet, pripravljeni, da se srečajo 

in obvladajo tehnologijo, ki jih obdaja, in hvaležni za 

čas, ki so ga imeli za raziskovanje fizičnega sveta brez 

medijev, preden se srečajo z digitalnim. 

Članek je bil objavljena na internetni strani 

Shining Mountain W.S. 


10 



Miha Mazzini 

Zanimivo iz tujih logov 

Kdo nam najbolj 

kvari otroke? 

Dobili smo novo temo, ki je tako usodna, da 

se je moralo angažirati vse ljudstvo. Nisem 

se nameraval vmešavati in oglašati v sedanji 

noriji glede spremembe družinskega zakonika, a odpreti ne 

morete niti enega medija, ne da bi vas zasuli kriki o tem, da 

sta edino naravno stanje za otroka oče in mama, vse drugo 

pa je le Sodoma in Gomora. 

Naravno starševstvo 

Kultura je v antropološkem smislu niz običajev in odzivov, 

ki v neki družbi veljajo za primeren način spopadanja 

s težavami (mnogokrat nezavednimi). Povedano 

preprosto, ljudje so si jih izmislili, ker so morali rešiti 

konkretno težavo, in če so preživeli, je bila težava očitno 

uspešno rešena in potomci so nadaljevali isto ravnanje, 

pozabili pa razloge zanj. 

Več kot 400 tisoč generacij so naši predniki živeli v lovsko-nabiralskih 

skupnostih in med glavnimi tegobami 

sta bili visoka smrtnost in kratka življenjska doba. Če 

bi tja preselili današnji sistem oče-mama, bi vsi otroci 

hitro postali sirote. 

Zatorej take družbe vzgajajo z mnogostarševstvom, 

kjer se vsi ukvarjajo z vsemi otroki: '… otrok v kulturi 

Efe ima v vsaki uri po več skrbnikov, tudi doji ga več 

žensk' (Day, 2013). 

Zgodovinsko gledano je monogamna zveza oče-mati 

nedavna domislica, ki je nastala s poljedelstvom, daljšanjem 

življenjske dobe in kot odgovor na zelo zanimivo 

težavo: če neki strašanski alfa samec pretepe konkurenco 

in zaplodi vse otroke, prenaša pa kako usodno 

gensko bolezen, lahko s tem uniči skupnost. (Spotoma, 

menda danes v Aziji živi osem odstotkov potomcev 

Džingiskana.) 

Če pa ima čisto vsak priložnost prispevati kak spermij, 

je s tem možnost preživetja skupine večja. In vsaj 

približno monogamna ureditev je pač odgovor na to 

vprašanje. Analize genov kažejo, da so se je domislili 

šele nedavno. 

Kot kaže zdajšnje daljšanje življenjske dobe, so današnji 

standard seveda že serijske monogamne zveze in 

otroci iz prvega zakona, pa drugega in ... 

In tako se svet vrti dalje. Da bi bila ena oblika kulturnega 

odziva naravna in druga ne, pa ne boste slišali v 

debati, marveč v monologih fanatikov. 

Mnogostarševstvo 

Porečete: svet je bil ustvarjen pred šest tisoč leti in tisto 

prej nas ne zanima! Zdaj pa velja: vzgoja oče-mama 

in to je to. Mnogostarševstva, četudi je kdaj bilo, ni že 

tisočletja. 

Vem, smejali se boste, ampak zdajle bom zapisal grešno 

trditev: še moja generacija je odraščala v vsaj delnem 

mnogostarševstvu, današnje pa res ne več. Najprej, družine 

so imele več otrok in če je mlajši trapal, ga je starejši 

spravil v red. Tudi v lovsko-nabiralnih skupnostih so starejši 

bratje in sestre pomembni vzgojitelji. 

Tega danes ni več, ker so vsi edinci. In tistih, ki niso, 

starši tako ali tako ne vidijo kot sposobne za karkoli, kaj 

šele vzgojo svojih bratcev ali sestric. 

Pomaknimo se v naslednji krog mnogostarševstva: ko 

je otrok v moji generaciji prišel na dvorišče in je naredil 

traparijo, ga je nadrl naključni mimoidoči ali mu celo 

primazal eno okoli kepe. Mogoče je to res nasilje, ampak 

zadeva je bila urejena takoj: prekršek je doživel kazen in 

starši sploh niso bili vpleteni. 

Po drugi strani pa se je prijazni sosed vračal iz trgovine in 

razdelil bombone, na primer. Ali pa je otroka na kosilo povabila 

kar soseda, če njegovih staršev ni bilo dolgo domov. 

Ob teh primerih vas je streslo, priznajte, kajti jasno vam 

je, da so vsi drugi odrasli razen vas pedofili. In da je vsaka 

prijaznost sumljiva. Prav tako vam je jasno, da je otrok 

vaša last in če ga za napako kaznuje nekdo drug, vam je 

povzročil lastninsko motnjo, zato takoj kličete odvetnika. 



Konec koncev tudi učitelji nimajo kaj ocenjevati vašega 

otroka – razen z odličnimi ocenami, zato je treba 

v šolo z odvetniki. In ker je svet tako strašen, moramo 

otroke čuvati čim dlje. Z njimi v osnovno šolo, srednjo, 

na univerzo, celo pri vpisovanju doktorata so že zraven 

starši (preverjeno!). 

Nenadoma, prvič v zgodovini, je mnogostarševstvo 

končno ukinjeno. Ne smejo se več vmešavati tujci, someščani, 

sosedje, sorodniki, učitelji, vzgojitelji, otrok je 

v resnici postal zasebna lastnina enega ali dveh ljudi. 

Mašinostarševstvo 

Ta dva človeka seveda morata v službo, imata svoje 

opravke, in to verjetno oba istočasno. Pradavno vprašanje, 

s katerim so se srečevali vsi naši predniki, ostaja: 

kdo bo čuval otroke v naši odsotnosti? 

Odgovor je preprost: naprave! 

Povprečno otroci zdaj buljijo v zaslon že šest ur na 

dan. Saj bi več, ampak morajo v šolo in na kako dejavnost. 

Pa tudi spati morajo – pubertetniki, ki so lahko 

dlje pokonci, strmijo v stroj osem ur. 

Kot sem povedal v intervjuju: 

'Tole so precej 'geekovski' časi oziroma, kot je tovrstne 

ljudi imenoval Erich Fromm, časi nekrofilskih ljudi. Povedano 

preprosto: moderno je, da vas bolj od sočloveka 

zanima naprava. Logično, saj z napravami preživimo 

več časa kot z ljudmi. Ko se pokvarijo ali zastarijo, jih 

zamenjamo, ugasnemo jih, ko se naveličamo, lahko jih 

tudi odvržemo, kadar se nam zljubi. Skratka, gre za 

dobo zmanjšane odgovornosti. Letos poleti sem na korzu 

majhnega morskega mesteca zagledal mladino, ki je 

posedala na obali. Kot v mojih časih so na eni strani sedeli 

fantje, na drugi punce. Le da bi njega dni zrak žarel 

od erotičnih valovanj in spogledovanj, tokrat pa so bili v 

mraku videti kot modri zombiji, le z obrazi, osvetljenimi 

od telefonov, v katere so nenehno strmeli. Brez dvoma 

so drug drugemu pošiljali erotična SMS-sporočila na 

nekaj metrov razdalje, ampak so se zraven držali tako 

zdolgočaseno, da jim nisem prav nič zavidal.' 

Prvič v zgodovini se dogaja poskus z eliminacijo čutov, 

ostaja samo še vid in svet so le še podobe. Kot 

pravijo newagerji, končno je vse v glavi. 

Dokler ne udari realnost. 

Menim, da pomanjkanje medčloveških stikov vodi v 

narcisistično-psihopatsko smer gradnje osebnosti. 

Vesela novica je, da starši sodobnega zahodnega sveta 

že pripravljajo alibi, še posebej močno v Sloveniji. 

Ko se jim bo na stara leta posvetilo, da so njihovi otroci 

nekam čudni odrasli, bodo vedeli odgovor. 'Krivo je 

cepljenje,' bo rekla mama. Oče pa bo dodal: 'Ne pozabi 

kemičnih izpustov letal!' 

Miha Mazzini je slovenski pisatelj, kolumnist, scenarist 

in računalničar - članek objavljamo z njegovim osebnim 

dovoljenjem. 

Objavljeno na Planet Siol.net. 

Liliana Benić Drobac 

Modeliranje kot 

umetnost ter kot 

sila za življenje in 

učenje 

Majhne otroke že nagonsko privlači 

oblikovanje v snegu, pesku in blatu. Srečo 

imajo tisti otroci, katerih starši in vzgojitelji 

prepoznajo to osnovno potrebo in jim to tudi dovolijo 

početi. 

Vsak otrok ima prirojen čut za ustvarjanje. Če se 

ta ne krepi in ne spodbuja na pravi način, se lahko 

izgubi. Za mnoge otroke je med desetim in trinajstim 

letom prelomno obdobje. Takrat bi morali odrasli pri 

otroku še posebej spodbujati prizadevanja in sposobnosti, 

ki so v nastanku in se razvijajo. Samozavest 

mnogih mladostnikov brez te spodbude ugaša. 

Nad modeliranjem in nad ostalimi umetniškimi aktivnostmi 

obupavajo, ker ugotavljajo, da za to niso 

dovolj sposobni. Ustvarjajo mnenje, da so takšne dejavnosti 

samo za umetnike. Pri takšni sodbi lahko 

vztrajajo tudi, ko postanejo odrasli. Žal zato ostanejo 

njihove umetniške sposobnosti na razvojni stopnji 

otrok, starih 9–10 let. Kljub temu pa lahko kot odrasle 

osebe nenadoma ponovno odkrijejo modeliranje z 

glino kot prijeten in pomemben aspekt človekovega 

delovanja. V mnogih odraslih je umetnik umrl ali pa 

je morda zaspal samo za nekaj časa. 

Ves svet v otroških rokah 

Izkušnja dotikanja gline in ustvarjanja z njo nas 

poveže z zunanjim svetom na drugačen način kot 

ostale dejavnosti. Kako se bo otrok izrazil, je odvisno 

od gibov rok. Lahko je zelo presenečen, ko mehak 

material odgovarja na mnogo očarljivih načinov. 

Amorfne oblike, ki jih otrok odkriva v votlini svojih 

rok, se na krilih domišljije lahko spremenijo v široko 

paleto oblik. 

Gostota živčnih končičev v prstih je neverjetno 

velika. Če v otroštvu ne delamo z rokami, postane 

bogata mreža živčevja oropana izkušenj (postanemo 

„finger-blind“), kar je tudi izguba za možgane in napredni 

razvoj posameznika. 

Zato dovolimo otrokom delo z glino in z drugimi podobnimi 

materiali. Omogočimo jim, da na tak način 

razvijajo svojo ustvarjalnost kot tudi lastno lepoto in 

modrost. 


Čutne zaznave (multisenzornost) in 

poučevanje - 12 čutov po Rudolfu Steinerju 

Z oblikovanjem koščka gline otrok dejansko doživlja 

in oblikuje tudi sebe. Motorične sposobnosti finih mišic 

rok odkrito oblikujejo možgane in vplivajo na razsežnosti 

mišljenja. 

Waldorfski pedagogi smo še posebej pozorni na vsa 

čutila, ki nas oblikujejo kot človeška bitja. Zavedamo 

se čutil, ki jih predvesem uravnava naša volja (ravnotežje, 

dotik, gibanje in življenje), naše mišljenje (govor, 

jaz, sluh in učenje) in čutenje (toplota, ukus, vonj in 

vid). Čutila so medsebojno tudi povezana in se tako 

dopolnjujejo v delovanju našega fizičnega telesa z duhovnim 

in duševnim. 

GIBANJE 

Oblika pri modeliranju nastane, ko se v določenem 

ustvarjalnem procesu ustavimo in se odločimo, da ne 

delujemo več naprej. Ko z roko polzimi po neki površini, 

začutimo njen obris: zaobljenost, robove, vdolbine, 

izbokline, vogale ... 

Pri oblikovanju uporabljajo otroci fino motoriko svojih 

prstov in dlani ter tako razvijajo njihovo gibljivost. Takšne 

dejavnosti, ki aktivirajo fino motoriko mišic, gradijo 

živčevje, ga vzdržujejo in mu ne dovolijo, da zakrni. 

So otroci, katerih način učenja je odvisen od čuta za gibanje. 

Gibalne sposobnosti podpirajo tudi razvoj govora. 

DOTIK 

Gibanje (tipanje) nam omogoča, da spoznamo svet z 

dotikom. Pri modeliranju gline je čut za dotik najpomembnejši. 

Neposredno nas povezuje s fizičnim svetom 

in s snovjo, iz katere je zgrajen. Uči nas razlikovati 

oblike in teksture, npr. hrapave od gladkih. Ko se dotaknemo 

lastne kože, začutimo mejo med našim zunanjim 

in notranjim. Tako še bolj krepimo lastni ego. 

Čut za dotik še bolj urimo tako, da delamo z zaprtimi 

očmi. Slepi ljudje imajo še posebej razvito čutilo za dotik 

in imajo svoje roke za veliko večje, kot v resnici so. 

JAZ 

Dotik, kot izkušnja na fizičnem nivoju, je pomemben 

za samozavedanje lastne individualnosti, in to tako na 

psihičnem (duševnem) kot tudi na duhovnem nivoju. 

Ko so otroci stari od dveh do treh let, so prvič sposobni 

objeti lastno telo z rokami. Takrat prvič ozavestijo 

lastni ego in prvič rečejo „jaz“. 

Zavedanje in čut za lastni jaz je v direktni povezavi z 

našo sposobnostjo, da začutimo in prepoznamo okoli 

nas tudi druga človeška bitja. 

Pri modeliranju tudi praktično naletimo na to mejo 

med Jaz in svetom. 

Modeliranje pomaga otrokom, da začutijo zakritost in 

zaščito v lastni koži. Pomaga pomiriti nemirne, histerične 

otroke, ki hitro „padejo iz sebe“, in jim tako prinaša 

globoko sprostitev. 

Vsak kos gline ima svoje središče in center ravnotežja 

ter otrokom omogoča, da to začutijo tudi pri sebi. Pri 

tem se razvija tudi občutek varnosti. 

Čut za Jaz in notranje zadovoljstvo se prenavlja, ker 

na obliko vplivamo z lastnim delovanjem. V tem, kar 

delamo, se tudi sami zrcalimo, še posebej, ko modeliramo 

obraz ali človeško figuro. 


VID 

Naše oči niso samo pasivni sprejemniki: s pomočjo 

volje aktivno opazujejo in se želijo dotakniti sveta. Ko 

gledamo kakšen predmet, je potrebno mnogo natančnih 

premikov očesa, ki zaznava obrise, sence in ostale 

posebnosti predmeta. 

Modeliranje spodbuja pozornost in sodelovanje v procesu 

videnja in opazovanja. Na stvari gledamo bolj poglobljeno 

in natančno. 

Modeliranje podpira in jača usklajenost oči in rok, 

kar je zelo pomembno pri razvijanju veščin pisanja in 

branja. 

RAVNOTEŽJE 

Modeliranje ne vključuje samo prstov in dlani, pač pa 

najmanj tudi zgornjo polovico našega telesa. Ko z rokami 

oblikujemo neki predmet, se uravnovešeno gibamo 

s telesom, in to gibanje je lahko v desno stran, v levo, 

navzgor in navzdol, naprej ali nazaj. 

Ko držimo kos gline najprej v eni roki in ga prestavimo 

v drugo ali ko istočasno v obeh rokah držimo po en 

kos gline, nastaja proces tehtanja in uravnovešanja. 

Vsak del skulpture raste in se razvija iz procesa iskanja 

in odkrivanja njegovega središča, ki pa vse dele 

skulpture uravnoveša in usklajuje. Pri tem aktivnem 

procesu modeliranja s spreminjanjem oblik v prostoru 

urimo naš notranji čut za ravnotežje. Tisto, kar vidimo 

kot odraz spreminjanja oblik, nam pomaga začutiti 

ravnotežje ali neravnotežeje. Vsaka oblika nas kliče k 

posluhu za središče in sorazmerje. 

Navpične in rastoče oblike so bistvenega pomena za 

naše razumevanje in občutek človečnosti. Ko iščemo in 

najdemo središče ravnotežja, razvijamo tudi zavedanje 

o svoji vzravnanosti. 

Otroci morajo čim bolj razviti čut za ravnotežje in koordinacijo 

v prostoru, in to preden začnejo z osvajanjem 

veščin kognitivnega (spoznavnega) učenja. 

Naš čut za ravnotežje je tudi povezan s čutom za sluh 

in sposobnostjo poslušanja. 

SLUH 

Čut za ravnotežje je umeščen v notranjem ušesu. 

V prostoru se orientiramo tudi s pomočjo našega sluha. 

Čeprav je modeliranje ponavadi tiha, „nesluhovna“ 

aktivnost, so tudi verbalni napotki, pogovor in debate 

del njega. Nekateri terapevti uporabljajo prav modeliranje 

gline kot metodo za spodbujanje govornih veščin 

pri otrocih, zaostalih v razvoju. 

JEZIK 

Obstaja medsebojna povezava med otrokovim občutkom 

za besede in jezik ter njegovo motorično usklajenostjo 

stopal, nog, dlani in rok. Izraznost z govorom je 

povezana z izraznostjo fizičnega telesa. Primer: nekateri 

otroci, ki jecljajo, tudi neusklajeno hodijo. Uporaba 

rok je v direktni povezavi z vzpostavljanjem centra 

za govor v eni ali drugi polovici možganov. Modeliranje 

ima svoj lastni jezik izrazov, gibov, oblik ter tudi 

svoj lastni tihi besednjak besed in zvokov. Modeliranje 

spodbuja samopogovor in pogovor. 

MIŠLJENJE (POJMOVANJE) 

Modeliranje omogoča otrokom, da svoje zamisli realizirajo 

v kakšnem materialu, npr. v glini. Preoblikovanje 

je tudi posledica procesa mišljenja, ko postane mišljenje 

fizično vidno v materialu. Otroci se skozi lastne izkušnje 

(praktično delo) učijo jezika modeliranja. Koliko so v tem 

uspešni, je odvisno od „gibčnosti“ njihovega mišljenja. 

ŽIVLJENJSKOST 

Modeliramo s pomočjo lastne življenjske energije, ki 

prek krvi doteka v vse dele našega telesa in tudi v naši 

roki. Ta življenjskost „energizira“ tudi naše mišljenje in 

pomaga njegovi „gibčnosti“. 

Bogastvo mišljenja in čutenja pri otrocih je odvisno 

od živahnih učnih situacij in spodbud doma in v šoli. 

Modeliranje vnaša v njihovo življenje svet idej, podarja 

otroku globoko fizično in notranje zadovoljstvo. Delo z 


voskom in glino, z materiali, ki nam jih tako nesebično 

podarja mati Narava. 

Modeliranje ni vedno v povezavi z ugodjem in je tudi 

kdaj boleče. Vosek je na začetku trd, glina pa je vlažna, 

lepljiva in kdaj zna biti zelo zahtevna za obdelavo. Vendar 

se ponavadi otroci uspešno spoprimejo z naštetimi 

nelagodnostmi, takšni in podobni izzivi jačajo njihovo 

zgradbo in karakter. Borba z materiali, kot sta glina in 

les, spodbuja njihovo voljo, poglobljenost in vztrajnost. 

Zaradi tistih otrok, ki občutijo nelagodje pri dotiku z 

glino, pazimo na njeno vlažnost in toploto, preden jo 

ponudimo v razredu. Pomagamo jim tudi s prijaznim 

spodbujanjem za delo, ker je delo z glino tudi terapija za 

sodobne otroke, ki ne prenesejo, da bi si umazali roke. 

TOPLOTA 

Modeliranje z gnetljivimi materiali (voskom, glino) 

razvija pri otrocih občutenje nasprotij, kot je toplo-hladno. 

Lahko zelo dobro začutijo, kaj je toplina njihovih 

rok, ki pripomore pri delu z voskom, da ga zmehča. To 

je lekcija iz osnov fizike in kemije. Modeliranje z voskom 

izkustveno razširja, modeliranje z glino pa ima 

nasprotno izkustveno kvaliteto – „krči“. Hladna glina 

se v rokah pogreje, presenetljivo hitro pa se shladi, ko 

jo odložimo za nekaj minut na stran. Modeliranje je 

zelo povezano z našim čutom za toploto, ko pri tem 

delu dejavnost mišic pospešuje cirkulacijo krvi. 

VONJ 

Ko z rokami segrejemo vosek, začne oddajati prijeten 

vonj, ki je nova kvaliteta k izkustvenemu učenju. 

Vonj materiala, s katerim delamo, prihaja v naše fizično 

telo skozi nozdrvi. Vonj lahko vpliva na proces 

učenja. Ko receptorji v nosu zaznajo vonj, pošiljajo v 

možgane direktno sporočilo, da se ugodje ali neugodje 

vonjav vtisne v živi spomin. Vonj gline nas povezuje z 

zemljo. Pri delu z drugimi podobnimi materiali, kot so 

plastelin, glinamol ali dasmasa, ne doživljamo enake 

izkušnje modeliranja, kot jo imamo z glino. Ti nenaravni 

materiali lahko tudi izzovejo otrokovo odbojnost do 

gnetljivih materialov. 

OKUS 

Otroci lahko doživijo in uživajo tudi v drugih aspektih 

naravnega čebeljega voska – lahko ga žvečijo kot žvečilni 

gumi. Tudi okus čiste gline ne bo škodoval nobenemu 

otroku, če ga slučajno ali namerno da v usta. V 

starih časih so kmetje ocenjevali kvaliteto svoje zemlje 

prav s poskušanjem, torej z uporabo čutila za okus. 

vir: Learning About the World through Modeling, Arthur Auer 

15 


Z g o d b a 

Dokler ne 

pride policija 

 

Godi Keller 

Pravica je čudovita beseda. Veseli smo, ko slišimo, 

da je nekaj pravično. Pa vendar nas koncept 

pravice včasih osupne. Slišal sem na primer o 

starših, ki se sami ne udeležijo roditeljskega sestanka svojih 

otrok, temveč tja pošljejo svojega odvetnika. Morda menijo, 

da je ta bolje opremljen za prenašanje dolgčasa, ki ga je na 

teh dogodkih včasih mogoče čutiti. Toda verjetno ne bi 

dajali toliko denarja samo zato, da se izognejo dolgčasu … 

Presenetljivo je, da dostikrat, ko na sestanke pošljejo 

svojega odvetnika, niti ni nujno, da bi čutili, da imajo 

s šolo neki konflikt. Včasih to naredijo preprosto 

zato, ker na odnos med šolo in domom gledajo kot na 

praven: šola ima določene zakonske obveznosti in odvetnik 

naj bi imel boljše zmožnosti razsojanja, ali jih 

učitelj izpolnjuje. 

Z nekaj občutka za humor si moj razum poskuša 

predstavljati, da bi naslednji korak mogel biti, da se 

tudi učitelj ne bi odločil prisostvovati razrednim sestankom. 

Zelo verjetno tudi učitelji nimajo takšnega veselja 

z njimi. In če je odnos med šolo in domom praven, se 

lahko učitelj, kljub svoji splošni izobraženosti, čuti v 

neugodnem položaju nasproti odvetnikom, ki ne le, da 

imajo primerno znanje, so tudi izurjeni govorci, kar jim 

da avtoriteto, tako da vsi verjamejo, da imajo prav. 

Svoji domišljiji puščam prosto pot, ko jih vidim sedeti 

z delovnim načrtom šole v eni roki in z norveško 

ustavo v drugi, kako skušajo ugotoviti, kateri zakon se 

navezuje na to, da petošolcu Ivanu niso omogočili, da 

bi razumel skupni imenovalec. Toda takšni fantaziji se 

bom raje izognil. 

Resnica je, da odnos med domom in šolo ni pravne 

narave. Šola je mesto srečevanja. Zakon pride na površje, 

če je zatajilo srečevanje. Takšna je narava pravnega 

sistema. Kadar imate s svojim sosedom spor 

glede tega, kje natanko poteka meja med vajinima posestvoma, 

se boste verjetno najprej poskušali pogajati. 

Možno je, da najdeta sprejemljiv dogovor. Toda če se 

zgodi, da v času tega pogajanja odkrijete, da je vaš sosed 

popoln tepec, in če po nenavadnem naključju odkrijete, 

da on o vas misli enako, boste na točki, ko bo 

upravičena pravna pot. In če pogajanje pred sodiščem 

ne uspe, bo mejo določil sodnik. Toda moje vprašanje 

je, ali obstaja pot nazaj, ali bosta lahko po tem s svojim 

sosedom še prijatelja. 

Nekdo lahko živi v slabih odnosih s sosedom, toda 

kadar učitelj ne more vzpostaviti kontakta z učencem 

ali njegovimi starši, potem je stvar kritična. Ker vsako 

učenje temelji na motivaciji in je vsaka motivacija odvisna 

od zaupanja in ker je v svojem bistvu vsako zaupanje 

odvisno od določene stopnje prijaznosti, topline 

in tolerance. 

Kadar oče v prisotnosti svojega sina reče materi, da 

je učiteljica 5. razreda trapa, potem se njena možnost, 

da Ivanu razloži skupni imenovalec, zmanjša. Ne glede 

na dejstvo, da bi bila učiteljica po zakonu kaznovana 

na, na primer, 40 udarcev po podplatih. To je žalostno, 

vendar resnično. Zakon nam ne more vsiliti dobrega 

in všečnega. Samo postavlja mejo med tem, kaj je dovoljeno. 

Dobro in všečno lahko dosežemo le, kadar to 

sami želimo. 

Bertold Brecht opisuje prizor: 

Dva moška se tepeta pred gostilno. Popolnoma vpletena 

v pretep, začneta metati vse, kar jima pride pod 

roke. Eden zagrabi konjsko figo, ki leži na tleh, in zadene 

drugega naravnost v usta. Drugi pokaže s prstom 

na konjski iztrebek v svojih ustih in, z zaradi samega 

zlatega jabolka v ustih razumljivo pridušenim glasom, 

reče: 'Tukaj jo bom zadržal, dokler ne pride policija.' 



U t r i n k i 

Prvi šolski dan 

ali kako sem tudi jaz postal prvošolec 

Marko Blaznik, razrednik 1.b 

Prvi šolski dan je za vsako prvošolko in prvošolčka 

prav poseben dan. Dan, ki si ga bo zapomnil/a za 

vse življenje. Tu so potem še starši, bratje, sestre, 

stari starši, prijatelji ... In nekje v vsej tej gneči pričakovanj 

s(m)o tudi učitelji. Tudi učitelj doživi svoj prvošolski dan 

le enkrat. Res, da z novo generacijo vse skupaj podoživi. 

Ampak tisti prvi je samo eden. 

Tako se je v torek, 1. septembra, po dolgem in vročem 

poletju, sonce nadaljevalo tudi za vse zbrane na 

starem dvorišču Streliške 12 v Ljubljani. Polni pričakovanj 

in vznemirjenja smo stopili v vrsto in počakali, 

da so nam devetošolci zavezali kronice. V koloni po dva 

smo se odpravili do novega vhoda, kjer nas je pričakalo 

petje in zvok flavte naših novih prijateljev iz višjih razredov. 

Verjamem (in vem), da je marsikdo izmed njih 

v sebi podoživljal tiste svoje prve korake na poti v šolo. 

Pesem nas je vodila v lepo okrašeno in že precej napolnjeno 

Viteško dvorano. Sedeti v prvi vrsti je velika 

čast. In s ponosom smo sedeli na mestu, namenjenem 

le nam. Tokrat so nas (sedaj že skoraj stari) prijatelji iz 

devetega razreda s sončnico v rokah in ob spremljavi 

klavirja pospremili na oder, kjer sta nas čakala učitelj 

in pomočnica. Stati na odru pred toliko nasmejanimi 

in zadovoljnimi obrazi zmorejo le tisti, ki so zreli za 

šolo. In mi smo dokazali, da si to mesto zaslužimo. 

Veliko spodbudnih besed, petja, predvsem pa dobrih 

misli in želja je tisto, kar naredi ta dan tako poseben. 

Sedaj vemo, da smo tudi mi del te velike šole, ki ji lahko 

brez zadrege rečemo kar družina. 

Tudi zame je bil ta dan prav poseben. Lahko rečem, 

da kar čaroben. Veliko učencev na šoli poznam, saj 

sem waldorfski oče že kar nekaj let. A tokrat sem stal 

na drugi strani. Na odru, skupaj s 25 malimi, radovednimi 

in navihanimi obrazi. Nešteto misli se mi je v 

tistem trenutku podilo po glavi. A ko sem stopil pred 

tablo in prvič rekel: 'Pozdravljen, dragi 1. razred,' sem 

vedel: sedaj sem tudi jaz postal prvošolec. Čisto pravi. 

S kronico na glavi in sončnico na rami. In pred ravno 

toliko vprašanji in pričakovanji kot vseh 25 učencev, ki 

so tiho sedeli pred menoj. 

In ko sem tisti večer gledal fotografije svojega prvega 

šolskega dne, je na nekoliko obledeli fotografiji pisalo: 

torek, 1. september. 

Veste, postati prvošolec je včasih težko. Ampak biti 

prvošolec pa je lepo. 


U t r i n k i 

Prvi šolski dan 

Katja Koželj, razredničarka 1.a 

Vsako leto v našo šolo vstopijo prvošolci, vsako 

leto je nekdo “prvi črv” in vsako leto jim ostali 

pripravimo poseben sprejem. Za marsikoga to 

ni več tako zelo poseben dan, tudi kakšnemu starejšemu 

učencu se morda kdaj zdi, da je vsako leto enako in morda 

celo nepotrebno. Pa vendar je vsako leto posebno. Še 

posebej za tiste, ki prvič prestopijo prag naše šole. Tako za 

otroke kot starše. 

Biti prisoten na sprejemu skupaj s starejšimi, z učenci, 

z njimi zapeti in pospremiti male nadebudneže na 

novo pot pa je precej drugače kot skupaj s prvošolci 

doživljati sprejem. Precej drugače jih je popeljati na to 

pot in hkrati občutiti, da to pot podpirajo ostali učenci, 

učitelji, starši. 

Na prvi šolski dan, v torek, leta 2015, sem se resnično 

zavedela, da smo skupaj na tej poti. Da skupaj ustvarjamo 

nekaj velikega, da ustvarjamo varen prostor za 

otroke in da skupaj orjemo pot, ki postaja vedno boljša 

ter se trudimo, da bi bila čim resničnejša, čim iskrenejša, 

čim boljša. 

Glede na človeško toplino in širino, ki smo jo doživeli 

na letošnji prvi šolski dan, lahko trdim, da smo na 

dobri poti. In vem, da lahko skupaj dosežemo karkoli. 

Prepričana sem, da bo tudi letošnjim prvošolcem z 

nami lepo. 

Želim si, da bi bila njihova in naša pot ves čas svetla, 

polna zaupanja, topline, znanja, smeha, razumevanja 

in sodelovanja. Prvčkom pa želim še, da bi za vedno 

ohranili svojo zvedavost in pogum. 


U t r i n k i 

Ekskurzija 4. letnika 

 

Maja Maletin Kolarič 

Dijaki četrtega letnika waldorfske gimnazije so se 

s spremstvom in v varstvu dobro uigrane ekipe 

učiteljev v zadnjem tednu letošnjega avgusta 

podali na dolgo ekskurzijo po deželah Nemčije, Švice, 

Francije, Španije in Italije. To posebno preizkušnjo smo z 

vedno novim letnikom in z istim jedrom spremljevalcev 

ponovili že štirinajstič. Seveda te množice mladih ljudi ne 

vodimo na turistične počitnice, temveč na posebno izkušnjo 

pouka zgodovine evropske arhitekture, ki se odvija 'in situ' 

(na mestu samem). 

Tam, kjer stoji čudovit grad Chenonceau, mogočna 

katedrala v Chartresu, sodobne proizvodne dvorane in 

objekti arhitekta FrankO'Gherija, Tadao Anda, Zahe 

Hadid v Vitri ali kakšna druga pomembna stavba, se 

ustavimo in si jo ogledamo. Verjamemo, da tega posebnega 

občutka doživetja prostora stavbe, ko jo obideš 

in vstopiš vanjo, ko te prevzamejo posebne dimenzije, 

ki jih sonce in veter, mir ali nemir kraja podkrepijo, 

ni mogoče predstaviti na boljši način. Vsako obdobje 

pretekle zgodovine človeštva se nam skozi prizmo arhitekture 

stavb, ki so jih takrat zgradili ljudje, razkrije na 

nov, poseben način, ki ga je tako laže doumeti. Vsaka 

umetnina je materialen dokaz mišljenja in hrepenenja 

nekega časa. Učitelji se seveda zavedamo, da vsa občutja 

dijakov, vsi podatki, ki se naj bi jih naučili, ne 

bodo nujno dosegljivi takoj. Nam pa starši povedo, da 

so o vsem doživljanju lepot izvedeli šele čez čas, celo 

leto mine, preden mladi spregovorijo o svojih takratnih 

izkušnjah. Med samim potovanjem se ob razlagah in 

učnih urah, ob predstavitvenih referatih dijakov in skiciranju 

stavb, ki jih narišemo, da postanejo dimenzije, 

način gradnje in okrasje bolj domači, poučimo o razvoju 

arhitekture v Evropi, o vplivih zgodovinskih dogodkov, 

pokrajine in vremenskih razmer na vsako izmed 

posameznih obdobij. 

Kje bolj natančno pa smo potovali in kaj smo si ogledali? 

Če je le mogoče, obiščemo waldorfske šole v tujini 

in se veselimo gostoljubja, ki nam ga nudijo. Tole je 

načrt našega potovanja: 


Ponedeljek, 24. 8. 

Torek, 25. 8. 

Sreda, 26. 8. 

Četrtek, 27. 8. 

Petek, 28. 8. 

Sobota, 29. 8. 

Nedelja, 30. 8. 


Torek, 1. 9. 

Sreda, 2. 9. 


Petek, 4. 9. 

Sobota, 5. 9. 

Nedelja, 6. 9. 


Torek, 8. 9. 

Sreda, 9. 9. 


Ljubljana, Überlingen, Wahlweis 

Vitra, Basel, Dornach 

Ronchamp, Pariz 

Versailles, Pariz 

Pariz 

Pariz 

Chartres, Chenonceau, Poitiers 

Toulouse, Carcassonne 

Figueres, Barcelona 

Barcelona 

Arles, Camargue, Les Stes. 

Maries de la Mer 

Les Stes. Maries de la Mer 

Pont du Gard, Orange, Avignon 

Marseilles, Fragonard, Genova 

Pisa, Ravena 

Ravena 

Vicenza, Conegliano 

Benetke, Ljubljana 

Mogočna ustvarjalnost, ki je navdihovala neznane 

obrtnike in odlične arhitekte pred mnogimi stoletji k 

novim in novim rešitvam, vodi ustvarjalce še danes in 

vse to mladi opazijo. 

Ob proučevanju zgodovine evropske arhitekture pa 

poteka vzporedno še drugo, skrito 'proučevanje'. To 

je pregledovanje, sprejemanje in razumevanje lastnih 

sposobnosti, veščin in čustvovanja vsakega posameznega 

dijaka. Seveda pa to stopa v korak s sprejemanjem 

vseh teh lastnosti tudi pri sošolcih in učiteljih. To 

skrito učenje in vaja je za mlade življenjskega pomena, 

ker se na potovanju vsi preizkusijo in spoznajo, kako 

so trpežni, kako veliko lahko zdržijo in kako pogumno 

in tovariško vstopijo v vsak novi dan. To je ta skriti zaklad, 

ki ga ob zaključku šolanja ponesejo s seboj. 

Videti to čudovito ustvarjalnost ljudi iz preteklosti, neustavljivo 

lepoto del sodobnih arhitektov in oblikovalcev 

– to je tista spodbuda in vera, ki jo mladi potrebujejo 

za pogumno življenje in uspehe v lastni odrasli dobi. 

V vse to učitelji trdno verjamemo in vemo, da se je za 

to vredno vsako leto znova podati na to dolgo in preizkusov 

polno pot. 


U t r i n k i 

Geološka transverzala 

 

Simona Pajk, 'razredna direkcija 7.b' 

14. 9. 2015: DAN PRED PRVIM DNEM 

Deževen ponedeljek. Ponoči je v gorah treskalo. Nič kaj 

obetavno vabilo za pohod tja gor. Nekaj ljudi v šoli me 

vpraša, če bomo prestavili. Ko se s tem vprašanjem napotim 

h gospodu Brajniku, dobim odgovor, da gremo, ker 

čuti, da bo OK. OK, on bo že vedel, si rečem. Staršem pošljem 

mail z naročilom, naj zmolijo vsak vsaj en očenaš za 

lepo vreme in v nahrbtnik natlačim še dodatna oblačila, 

za vsak slučaj, če 'oče naš' ne bi slišal priprošenj. 

15. 9. 2015: DAN ENA 

Ljubljana, Tržič, Dovžanova soteska, Šentanski rudnik, 

Ljubelj, planina Preval, Begunjščica oz. planina Roblek, 

Begunjščica, dom na Zelenici, Mižole 

Sončno jutro in nasmejani obrazi. Starši se hvalijo, da 

so molili celo noč. Očitno so uslišani. Naša prva postaja 

Tržič – Dovžanova soteska. V sedmem razredu se seznanimo 

z osnovami geologije in tu dobimo pravi uvod. Za 

ogrevanje že na tej poti opravimo prvi vratolomni vzpon 

po klinih ; in ne nazadnje – kdo bi se pritoževal? – stojimo 

na morskih tleh. Resda je bilo morje tu pred nekaj milijončki 

let – a ne bodimo malenkostni. Gremo v Šentanski 

rudnik, kjer so pridobivali živosrebrno rudo. Na predlog 

vodnika ugasnemo svetilke in doživimo črno temo, tako, 

kot jo sicer le še redko. 

Ne mine dolgo, ko se kmalu spet znajdemo v temi. Tokrat 

že na poti iz Ljubelja proti planini Preval. Pot vodi po pobočju 

gore skozi Borlov tunel - brez luči, po gozdu navkreber. 

Pod nami prekrasen razgled na dolino, nad nami ptice in visoke 

smreke, na naših ramah pa nahrbtniki, ki so pretežki. 

Na planini Preval imamo malico. (Mimogrede – pot je primerna 

za kakšen nedeljski izlet, vzela vam bo uro in pol 

v eno stran.) Iz nahrbtnikov se valijo zaloge hrane. Vsak 

otrok ima s seboj toliko, da bi nahranil pol afriške vasi. 

Siti, prej utrujeni, zdaj pa že spet pri sebi, se fantje lovijo. 

Sledi presenečenje. Ko gospodična Bošnjak oblikuje 

skupino tistih, ki želijo na vrh Begunjščice (2060m), se 

javi nekaj deklet, ki so še lani lezla v hrib prav po polžje, 

tokrat pa so vsa zagreta za akcijo. Bravo punce! Ja – tudi 

fantje, seveda, bravo fantje! Mahnejo jo naravnost proti 

vrhu. Ostali pa naokoli, po pobočju, pa ravno tako strmo 

navzgor proti koči na Robleku. Sledi prvi 'krst' oziroma 

poimenovanje. Nekdo se mora odzvati klicu narave in gospod 

Brajnik ga poimenuje : 'Seraldo'. Ko se nam spet 

pridruži, ga sprejmejo salve smeha in ker si pri izviru 

umije roke –dobi kar takoj novo ime 'Higiena'. 

Smeh pomaga, da lažje grizemo kolena. 

Ana, ki je pred manj kot letom dni prišla k nam iz Moskve, 

me prijazno opomni: 'Jaz nisem Slovenka, jaz tega 

ne zmorem!' Potolažim jo, da vem, da ni Slovenka, da pa 

vem, da je pogumen deklič in da bo zmogla. In drugega 

ji ne preostane. Zvečer v koči poje solo:'Prišla je na strmi 

breg Katjuša ... Dobi ime 'Maruška'! 

Sama sem vzpon na Begunjščico opravila že v avgustu, 

zato da bi bila pripravljena na vse. Vedno pozabljam, da 

so waldorfske šole v naravi polne presenečenj. Ko prelezemo 

že skoraj tri četrt poti proti vrhu, zavijemo levo – čez 

rob , kjer sem mislila, da ni drugega kot prepad. Saj ne, 

da sem narobe mislila, res je prepad, a po steni vodi ozka 

steza, čez skale in melišč. Vzamem si čas za kratek 'notranji 

samogovor' : Treba jim je zaupati! Ne z besedami, 

z dejanji. Torej – lahko preplezamo steno, lahko gremo 

po ozkih, prepadnih poteh, lahko hodimo 8 ur – vem, da 

bodo zmogli. Tako kot skoraj vedno je bolj kot cilj pomembna 

pot – na njej premagujejo sami sebe, čutijo, da 

niso več majhni – malčkov in rev se na tako pot pač ne 

pelje! Utrujenost bo prešla, samozavest bo ostala. 

'Žulova Jožica ' se boji višine. Bolj kot žulj jo 'boli' pogled 

navzdol ..., joka, a ne odneha. Uboga moja navodila, gleda 

v steno in premaguje meter za metrom. Ni pogumen 

tisti, ki se ničesar ne boji, pač pa tisti, ki svoj strah premaga! 

V resnici bi si zaslužila ime 'Ta korajžna Jožica', a 

zdaj nimava časa za to, treba je gledati pod noge. 

Že v mraku pridemo še zadnji do koče. Še sama sem 

ponosna nase, ker sem zmogla – kako ne bodo oni! Veseli 

in razigrani sedemo k večerji, vmes je nekaj hudo izmučenih 

– ti dobijo moj 'tretma', masažo nog. Odplačali bodo 

v šoli – z brisanjem table. Ta naj bi se v našem razredu (v 

teoriji) svetila tako kot ogledalo. Kako je v praksi, si lahko 

ogledate, če nas obiščete. 

Z uspavanjem ni težav, vsi se z lahkoto preselimo v 

Mižole (več tisoč metrov nad oblaki). Le nekaj fantov z 


Anjo opravi še nočni sprehod. Tako dolga pot jih ni dovolj 

utrudila, meni pa jih v šoli uspe povsem uničiti z nekaj 

malega domače naloge. 

16. 9. 2015: DAN DVE 

Dom na Zelenici, Potoška planina, Valvasorjev dom, 

Ajdna, Valvasor, Mižole 

'Ta' jamrova Jožica' me zjutraj nadvse resno obvesti, da 

ne zmore nadaljevati poti, da je brez glasu in da naj pokličem 

očeta, ki jo bo prišel iskat. Lepo ji razložim, da 

glasu sploh ne potrebuje – pač pa le noge, ker da tokrat 

bomo samo hodili. Pisano me pogleda in se vda usodi. 

Kasneje, ko jo že mahamo po poti, jo vprašam, če bi dala 

nahrbtnik, da ji ga nese eden od sošolcev – prostovoljcev 

(le – teh, moram v čast in slavo fantom iz 7. b –povedati 

- ni bilo malo!) Odločno odkloni! Čez čas se že smeji in 

čeprav brez glasu prav veselo kramlja s sotrpini. Kakšna 

škoda bi bila, če bi jo oče zares odpeljal. 

Na Potoški planini nas sprejme prijazen oskrbnik s psičko 

Belo, čredo krav in konjev. Zaloge hrane še niso pošle, najejo 

se tudi konji in psička. Le še kratek pohod pa smo pri 

koči na Valvasorju, kjer prenočimo, še prej pa se – brez nahrbtnikov 

– balzam za razbolele rame - odpravimo do arheološkega 

najdišča na Ajdni. Dotik preteklosti, pa spet nazaj. 

Sledi večerja, ki je prava pojedina. Fantje že spet navijajo za 

nočni pohod. Z Anjo narediva načrt – zloben in grd! 

Pred glavnim vhodom je zbor za tiste, ki hočejo v noč … 

Mene oskrbnik spusti skozi kuhinjo. Tema je kot v rogu. 

Ne vidim roke pred sabo. Za hip prižgem svetilko in jo 

hitro ugasnem. Lokacija – znana. Grem proti robu gozda 

in ležem v travo. Čakam. Ni prijetno. Ker je zares temno 

in trava je mokra. Končno jih zaslišim. Prihajajo. V temi 

se mi bližajo lučke in polglasen pogovor. Ko pridejo dovolj 

blizu, prižgem rdečo svetilko, si jo usmerim v obraz, 

zakrilim z rokami in zarjovem … Kriki, lučke se vrtijo po 

zraku, ena pade na tla … Takoj nato pa smeh ( saj me 

prepoznajo) in pretnja z maščevanjem! 

'Mission completed!' Ponoči ne morem spati; obnavljam 

dogodke preteklega dne in s težavo zadržujem glasen 

smeh, ko se mi 'nočna scena' vedno znova pojavlja pred 

očmi. Junaki so spoznali strah. 

17. 9. 2015: DAN TRI 

Dom na Valvasorju, Javorniški Rovt, Jelen Kamen, 

Jesenice, Ljubljana 

pa se spušča po navpičnem pobočju, čez spolzke skale, 

ob jekleni žici. Kaj takega še v filmih z James Bondom ne 

vidiš. Sploh se pa Bond sploh ne more primerjati z nami! 

In prej in potem in še nato: hodimo, hodimo, hodimo … 

'Macola' (ali 'Nerga', kot ga imenujem jaz, ki me gospod 

B. poimenuje 'Razredna direkcija' in 'Kristalinda') hodi 

zraven mene in naglas razmišlja o tožbi waldorfske šole 

in morda celo o izpisu. 'Kar je preveč, je pa preveč!' 'Gruzijski 

playboy' le s težavo premika ožuljene noge. Vsi smo 

že precej pri koncu – le pot se še kar vleče in vleče. 

In končno Jesenice. Zdaj vem, kako so se počutili osvoboditelji, 

ko so vkorakali v mesto. Pogrešam zastave in 

godbo na pihala. Pričaka nas le pica. Sprejmemo tudi to. 

Hrupa med obedom ni. Res smo utrujeni, a v zraku je 

čutiti tisto nekaj, kar se ne da nikakor kupiti ali simulirati 

na računalniku – nepopisno zadovoljstvo in ponos : 

Zmogli smo! 

P.S: Vsi so živi, Macola se ni izpisal, tožbo je umaknil. 

Fantje niso pozabili na moj 'incident' - živim v strahu pred 

maščevanjem. Spet se kličemo po pravih imenih. Fiore in 

Fiorina pa Bruhalda in vse Kristalinde in Bovla ali Sangria 

so ostali v gorah in na stenah našega spomina. 

In še: Dragi kolegi, učitelji športne vzgoje. Hvala, ker 

vztrajate. Hvala, ker zmorete preživeti cel september v šolah 

v naravi – v hribih, po kočah, v šotorih, ker imate toliko 

poguma in zaupanja. 

Vreme nas je izdalo. Noče deževati, da bi lahko šli po 

krajši poti. Izdajalsko sonce nam zapečati usodo in čeprav 

gremo v dolino, jo mahnemo navkreber. Čudna logika, 

a če hočeš v dolino čez najvišji hrib, moraš nanj 

najprej splezati. 

Tam, kjer je Jelen Kamen, se je zemlja postavila pokonci. 

Ko bomo ponavljali pravi kot, jih bom lahko spomnila 

nanj , primerjava je odlična. Herojka dneva je Alja. V 

drugem razredu se je bala iti po stopnicah navzdol, zdaj 

22 


O E G o r e n j s k a 

Leto čebelic … 

Čebelice vse leto so v Radovljici brenčale, 

pridne, kot se spodobi, so leto dokončale. 

Novo teto so dobile 

in od stare se ločile. 

Za delo skupaj poprijele, 

da bile so res vesele. 

Kolo za praznike plesale, 

rojstne dneve praznovale, 

pekle kruhke so dišeče, 

kuhale marmelade so rdeče, 

čopiče v barve namakale, 

vse so liste pokracale. 

Z voskom so se res trudile, 

čudovite stvari iz njega naredile. 

Pesmice so rade pele, 

da so očke jim žarele. 

Ročna dela so odkrile, 

čudovite knjige si zašile. 

Včasih starše pripeljale 

in jim vse to pokazale. 

V snegu rove so kopale 

in v vodi čofotale. 

Potem pa na počitnice odhitele, 

da bodo v novem letu spet vse to počele. 

Nekatere pa so nam odletele, 

da bodo v šolskih klopeh sedele. 

Sonja Hudeček, vzgojiteljica v Čebelici 

Novo šolsko leto 

na Gorenjskem 

 

Mateja Korošec 

Štiri leta je minilo, odkar smo v waldorfsko šolo 

na Gorenjskem sprejeli prve prvošolce. Bilo jih 

je dvanajst, tako kot letos. Učiteljice in starši 

s ponosom opazujemo, kako naši otroci rastejo. Po drugi 

strani pa me kot razredničarko vedno zaskrbi, da rastejo 

prehitro in vsako leto preverim, če me je že kdo prerasel. 

Prvo leto sem imela občutek, da bomo skupaj dolgih 

devet let. Pa leta sploh niso dolga. Napolnjena so z raziskovanjem, 

čarobnostjo, navdušenostjo in … tudi s 

trdim delom. Ampak plačilo za trud je neizmerno zadovoljstvo, 

ki ga čutim kot učiteljica. 

Mnoga druženja in delovne akcije so starše povezale 

v skupine, ki zmorejo premikati gore … no, na Gorenjskem 

ponavadi premikamo omare, selimo pohištvo od 

podstrešja do prvega nadstropja in nazaj ... Glede na 

to, koliko pohištva je bilo v štirih letih potrebno premakniti, 

lahko rečem, da je naša ekipa staršev postala že 

več kot utečena. 

Tako je bilo v torek, 1. septembra, vse pripravljeno, da 

v šolo vstopi naših 46 učencev. Skupaj z vrtcem se po 

številu otrok vztrajno približujemo številu 100. In smo 

že zelo, zelo blizu. Naše prvošolce so v prvi razred s petjem 

in igranjem na flavte pospremili učenci in učenke 

3. in 4. razreda, razredničarka, gospa Košir, pa jih je 

popeljala v svet učenosti. 

Široka pot je pred nami…. Upam, da nam bodo vetrovi 

naklonjeni in da smo poleti prejeli dovolj sončnih 

žarkov in zbrali moči, da pogumno preplujemo novo 

šolsko leto. 


V a b i l o 

Božični semenj 

WALDORFSKIH ŠOL PO SLOVENIJI 

Waldorfska šola 

Ljubljana 

v soboto, 

28. novembra 

2015 

OE Savinja 

v soboto, 

05. decembra 


OE Gorenjska 

v nedeljo, 

29. novembra 


OE Vrtec 

Bukovica 

v soboto, 

05. decembra

Waldorfske novice - Jesen 2015

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template?