Vedenjska terapija 1 1.0 TEORETIČNI UVOD 1.1 ... - Student Info.net

1.0 TEORETI NI UVOD
1.1 Definicija vedenjske terapije
Vedenjska terapija
Vedenjska terapija sodi v širok krog metod zdravljenja, ki jim re emo psihoterapija. Cilj
vedenjske terapije je, da s psihološkim vplivanjem odstrani ali ublaži subjektivne tegobe
(to so simptomi bolezni), pa tudi da neadaptivno vedenje nadomesti z adaptvinim
(Kali anin, 1982). Vedenjska terapija vklju uje veliko število tehnik in vse temeljijo na
psiholoških disciplinah.
1.2 Osnovne postavke vedenjske terapije
Behavioristi trdijo, da je njihov pristop k preu evanju in zdravljenju znanstveno osnovan,
saj sloni na elementih, ki jih lahko opazujemo in na podlagi tega objektivno merimo.
Sodobni vedenjski terapevti pa raziskujejo tudi notranje doživljanje – subjektivne tegobe
ali simptome in manifestno obnašanje. Notranje doživljanje merijo s subjektivnim
poro anjem pacienta in z neposrednim opazovanjem njegovega vedenja. Vedenjski
terapevti težijo k temu, da se vse oblike vedenja tem bolj objektivno in natan no izmerijo,
npr. s pomo jo subjektivne enote tegobe (Subjective Unit of Distress) (Kali anin, 1982).
Vedenjska terapija vklju uje dvoje povezanih dejavnosti: (1) analiza problema in (2)
spremljanje programa zdravljenja (Kali anin, 1982).
Vedenjska definicija psihi ne težave vklju uje (1) specifikacijo motori nega, verbalnega
in neverbalnega vedenja, ki ga pojmujemo kot sestavni del psihi ne motnje, (2) beleženje
intenzitete in pogostosti tega vedenja, (3) ozaveš anje dejstev (Kali anin, 1982).
Vedenjska terapija temelji na principih u enja. Na nastanek in razvoj bolezni (ki se
manifestira v subjektivnih tegobah in boleznih in napa no nau enih ter neadaptivnih
vedenjih) gleda dinami no. Vedenja terapija domneva, da je neadaptivno vedenje
posledica u enja teh neprilagojenih vedenj, zato skuša posameznike »odu iti« teh vedenj
in jih nau iti novih, primernejših (Kali anin, 1982).
1.3 Razlaga simptoma po vedenjski terapiji
V primeru neprilagojenega vedenja, se oseba ni nau ila prilagojenega vedenja v dolo eni
situaciji in dolo enem okolju. Te neprimerne oblike se lahko odražajo na verbalni,
intelektualni, ustveni, socialni ali motori ni ravni. Neprilagojeno vedenje izstopa v
okolici in lahko izzove razli ne reakcije pri drugih (Kali anin, 1982).
Ve ina, povpre je in norme dolo ajo, kaj je prilagojeno in normalno vedenje in kaj je
nenormalno, neprilagojeno vedenje. V celotnem spektru vedenj psihiatri nih pacientov
sicer sre amo tudi vedenja, ki so prisotna pri vseh ljudeh, tudi »normalnih«. Lahko se
dogaja, da se ta prilagojena vedenja pojavljajo ob napa nih situacijah in okoliš inah in jih
zato smatramo za neprilagojena. Pacientom zato vedenjski terapevti nudijo pomo pri
1

Vedenjska terapija
u enju prilagojenih vedenj, ki jim jih primanjkuje in pomo pri obvladovanju
prilagojenih vedenj ob neprimernih situacijah in krajih (Kali anin, 1982).
Vedenjska terapija v funkcionalni analizi bolezni poskuša razložiti, kaj je pripeljalo do
bolezni, vendar predpostavlja, da je mogo e bolezen zdraviti tudi brez popolnega
razumevanja nastanka teh neadekvatnih vedenj (Kali anin, 1982).
1.4 Osnovni tehni ni principi
Vedenjska terapija pozna ve tehnik. Te so:
a. relaksacija
b. sistemati na desenzetizacija
c. asertivni trening
d. modeliranje
e. operantno pogojevanje
f. ugašanje
g. averzivno pogojevanje
h. zamenjava kognicij (Matjan, 2005).
1.5 Tehnika sistemati ne desenzitizacije
Za etnik sistemati ne desenzitizacije je J. Wolpe, na za etku kot koherenten in teoreti no
osnovan pristop za zdravljenje fobij. Teoreti no osnovo oblikujeta dva principa:
(1) dva brezpogojna dražljaja, ki izzoveta nasprotne reakcije, ne moreta pogojevati
nek dražljaj
(2) e se neka reakcija nasprotna strahu, npr. relaksacija, pojavlja skupaj z
dražljajem, ki izzove strah, bo prišlo do slabljenja reakcije strahu (Kali anin,
1982).
Klasi ni opis desenzitizacije je otrok, ki ga plaši nek objekt, npr. zajec ali ma ka. Ko je
otrok la en, mu dajo hrano, s emer se doseže relaksacijo, hkrati pa mu pokažejo objekt,
ki izzove strah in ga prestavljajo vedno bliže in bliže. Toleranca se postopno pove uje.
Ko se otrok lahko brez straha in hrane dotika živali, je proces desenzitizacije zaklju en
(Kali anin, 1982).
Priprava sistemati ne desenzitizacije najprej zahteva utrjevanje bojazni, ki v pacientu
zbujajo strah. Pacient in terapevt s sodelovanjem utrjujeta te bojazni in jih urejata po
jakosti strahu, ki ga bojazni povzro ajo. Oblikujeta torej »hierarhijo bojazni«, ki izzivajo
strah. Po Wolpu, je konstrukcija te lestvice najtežji in najpomembnejši del sistemati ne
2

Vedenjska terapija
desenzitizacije. Postopno izpostavljanje vse ve jim bojaznim lahko sprva vršimo s
pomo jo domišljije. Ko se oseba osvobodi bojazni v domišljiji, se postopno izpostavlja
situacijam v živo (Kali anin, 1982).
Princip sistemati ne desenzitizacije temelji na ideji, da z nevroti nim anksioznim
odgovorom prekinjamo po majhnih delcih. Neprilagojene navade izginejo, prilagojeni
vzorci vedenja pa se oja ujejo (Matjan, 2005).
Wolpe meni, da za vsak strah obstaja psihi en in fiziološki korelat. Strah spremljajo tudi
fizi ne reakcije (hitrejše bitje srca, potenje…). e po obratni strani dosežemo, da se te
fizi ne reakcije ne pojavljajo (hitrejše bitje srca, potenje…), oseba tudi ne bo doživljala
strahu. Wolpe tako predvideva, da osebo lahko nau imo, da si ob pojavu strahu oseba
prikli e sproš eno stanje. Tako bi naj oseba za utila, da tudi psihi nega korelata ni ve .
Sistemati na desenzetizacija tako zahteva trening relaksacije (Matjan, 2005).
Hkrati je Wolpe ugotovil, da je treba strah razdelit na majhne koš ke – konstrukcija
zgoraj opisane hierarhije bojazni. Na hierarhiji bojazni pa mora biti vsaj 10 stopenj
(Matjan, 2005).
Ta metoda je u inkovita, le e je oseba sposobna nau iti se relaksacije in e je sposobna
vizualizacije (Matjan, 2005).
1.6 Tehnika avtogenega treninga
Avtogeni trening je tipi na preventivna metoda. U inkovita je pri tistih, ki nimajo še
nobenih motenj, temve so le pod stresom. Za etnik je Schultz, ki pravi, da gre za vrsto
avtohipnoze. Jacobson je neodvisno razvil progresivno relaksacijo, ki deluje na progasto
živ evje in znižuje nivo adrenalina (Matjan, 2005).
Gruden (po Matjan, 2005) meni, da se mora avtogeni trening trenirati vsaj 3 mesece in da
se ga moramo nau iti. Vadbo moramo za eti po 2 minuti, najmanj 3 krat na dan. Pri
avtogenem treningu se lahko pojavljajo tudi odpori. Terapevt se ob avtogenem treningu
vedno pogovarja s pacientom v prirejenem prostoru (udobni stoli, polmrak). Izvajamo jo
v eni od treh drž:
(1) ko ijaška drža
(2) drža v naslonja u
(3) na postelji.
Obstaja 6 vaj (teža, toplota, dihanje, srce, trebuh, elo). Na koncu vedno sledi priklic v
budno stanje. Oseba si mora zamisliti stavke, kot so npr. »miren sem«, ki morajo biti
vedno isti, sajj gre za pogojevanje (Matjan, 2005).
3

2.0 POSTOPEK IN METODA
Vedenjska terapija
Študentje 4. letnika psihologije smo pri vajah iz predmeta Klini na psihologija II naredili
vsak svojo subjektivno lestvico bojazni. Potem smo nekaj teh lestvic predebatirali, da bi
videli po katerih principih se lestvica bojazni sestavlja. Prav tako nas je na vajah
asistentka vodila skozi prvo stopnjo avtogenega treninga; v u ilnici smo v udobnem
položaju skušali za utiti težo telesa.
4

3.0 REZULTATI
Vedenjska terapija
Na subjektivni lestvici bojazni bom pokazala nivoje strahu pred štriglami (strigalicami; v
poro ilu bom uporabljala ime štrigle, ker že od nekdaj vem, da imam strah pred štriglami,
zato mi je ta naziv pristnejši). Nivo 0 predstavlja to ko popolne sproš enosti, proti 100 pa
bom stopnjevala bojazen glede na situacijo v kateri ob utim dolo en nivo strahu.
100 – štrigla mi zleze v uho
90 – živo si predstavljam, kako mi štrigla leze v uho
80 – spomnim se zgodbe o deklici, ki jo je mama kaznovala tako, da ji je v ušesa tla ila
štrigle – dokumentarec, ko je deklica jokala: ''mamica saj bom pridna!''
70 – v po eni koš ici breskve, ki jo jem, je štrigla
60 – štrigla prileze iz vrtnice, ki jo voham
50 – ko obešam perilo, prileze štrigla iz kovinske palice, ki sestavlja obešalo za perilo
40 – ubijem štriglo
30 – vidim štriglo na tleh
20 – pogovarjamo se o štriglah
10 – pomislim na štrigle
0 – ležim na plaži
Slika 1. Subjektivna lestvica bojazni.
5

4.0 DISKUSIJA
4.1 Obrazložitev bojazni
Vedenjska terapija
Ko sem bila majhna sem ve krat slišala teto, ki je sestri no svarila pred štriglami, kadar
sva se igrali pri babici na vrtu. Ker sem vedela, da je teta nekoliko hiperprotektivna
(takrat se mi je zdelo, da se sama boji veliko stvari, da sestri ni ne dovoli dejavnosti, ki
jih oceni za nevarne, meni pa se ne zdijo ''ni takega''), me svarenje pred temi žuželkami
ni prestrašilo ali povzro alo v meni kakršnegakoli strahu. Nekoliko kasneje pa sem videla
prispevek, kako je neka ''zmešana'' mati tla ila štrigle v ušesa svoji h erki, e ni bila
pridna. Takrat je zame ta prispodoba izgubila vrednost mita, zares sem se za ela bati
štrigel. Za povrh vsega pa mi je nekega son nega dne pri babici padla štrigla s stropa na
balkonu na rob uhlja. Seveda me je popadla neumorna histerija. Še potem, ko sem jo
otresla z glave, sem utila, kako mi leze po uhlju. Tako sedaj le vidim štriglo na tleh ali
samo pomislim nanjo in že utim, kako mi plazi po uhlju (brezpogojen refleks na
brezpogojni dražljaj - plazenje štrigle po uhlju je bil ob utek le-tega, sedaj pa že ob
pogojnem dražljaju (pogled, misel na štriglo) doživljam brezpogojne reflekse). Lestvico
bojazni sem oblikovala glede na že doživete izkušnje s štriglami, pri tem sem vsaki
izkušnji dodelila nivo strahu. Za dva nivoja nisem imela konkretne izkušnje, zato pa sem
jo opredelila s pomo jo miselne prezentacije: v kateri situaciji bi me bilo za toliko strah.
4.2 Izkušnja pri treningu relaksacije
Sicer se imam za osebo, ki se ima rada pod kontrolo (to mislim predvsem v smislu, da do
vsakega svojega dejanja, etudi neumnega takoj vzpostavim metakognitivni odnos;
sprašujem se zakaj tako in ne druga e, od kod moje izvajanje prihaja itd.). Najbolj
zanimiva se mi zdi izkušnja, ko sem prvi spila dokaj veliko koli ino alkohola (sicer ga
nikdar ne pijem, ker mi ni dobrega okusa, takrat pa sem prvi pila viski in ugotovila, da je
zelo dober). Kolegi so mi takoj povedali, da je viski zelo mo na zadeva, poleg tega pa so
bili navdušeni, da bodo enkrat videli Ajdo pijano. Nisem mogla razumeti, zakaj se jim zdi
to tako pomembno, prav za prav so mi šli kar malo na živce. Tako se spomnim, da sem
spila toliko viskija, kot ostali, ki so bili že opiti, jaz pa sem si ves as sugerirala, da meni
alkohol že ne bo prišel do živega. In res nisem utila sprememb v doživljanju, zavest se
mi je zdela na mestu. Potem sem razmišljala, da sem v bistvu tak ''controlfreak'', da se še
napiti ne morem. Zato sem pri akovala, da bom pri avtogenem treningu popolnoma
odpovedala oz. da ne bom ni esar utila, da se ne bom mogla sprostiti. Doživetje pa je
prav nasprotno, saj sem se v sproš anje zelo vživela, utila sem težo v mišicah, celo
travnik z marjeticami sem videla oz. po njem hodila, ko nas je asistentka tja popeljala. Ko
nas je zbudila mi je bilo kar malo žal, da sem se morala vrniti iz Tivolija. V asu, ko smo
morali ob utiti težke roke in noge, sem ob utila mravljince tam, kjer sem si težo
predstavljala. Presene ena sem bila, kako sem se pustila sprostiti, v bistvu sem si kar
malo oddahnila, da le nisem tako ''zategnjena''.
6

5.0 LITERATURA
Vedenjska terapija
Kali anin, P. (1982). Bihejvioralna terapija. Beograd, Zagreb: Medicinska knjiga,
Priština: Jedinstvo.
Matjan, P. (2006). Zapiski pri vajah iz predmeta Klini na psihologija II na Filozofski
fakulteti Univerze v Ljubljani.
7