Travmatologoja anam. in status - Medicinska fakulteta

Posebnosti kliničnega pregleda poškodovanca
Vladimir Smrkolj
Anamneza.
Kadar anamnestičnih podatkov ne dobimo od poškodovanca, je potrebno zabeležiti, kdo
anamnestične podatke daje.
Posebej so pomembni natančni anamnestični podatki o načinu poškodovanja, ki vsebuje
podatke o velikosti in smeri sil, ki so delovale v času poškodovanja, obliko predmeta, s
katerem je bila poškodba povzročena in okoliščine nezgode, npr. ali je bil poškodovanec
voznik ali potnik v vozilu, ali je izpadel iz vozila in podobno. Podatki o načinu poškodovanja
in okoliščinah so dragoceni za odločanje o zdravljenju poškodb, imajo pa tudi forenzični
pomen, zato jih je potrebno zapisovati tako, kot jih poškodovanec ali spremljevalci navajajo.
Izvedeti je potrebno, kdaj je do poškodbe prišlo čas poškodovanja in časovno opredeliti
dogajanje po poškodovanju, npr kdaj je pričel bruhati, kdaj so se pojavili mehurji.
Poškodovanca je potrebno povprašati po predhodnih poškodbah in boleznih na tokrat
poškodovanem mestu ter o morebitnih prejšnjih in sedanjih sistemskih boleznih, ki bi
vplivale na ugotavljanje in zdravljenje poškodb ter jemanju učinkovin. Pomebni so podatki o
antitetaničnem cepljenju poškodovanca.
Status
Glede na vrsto poškodbe in prizadetost poškodovanca razlikujemo po vsebini dve vrsti
statusov: pri življensko ogroženem poškodovancu in pri tistem, ki ni življenjsko ogrožen.
Status pri življenjsko ogroženem poškodovancu
Pregled opravljamo dvofazno. V prvi fazi ugotavljamo stanje življenjsko pomembnih funkcij
in iščemo znake poškodb, ki ogrožajo poškodovančevo življenje (dominantne poškodbe),
1

kasneje, ko to dopušča zdravljenje dominantnih poškodb, pa napravimo podroben pregled
celega telesa in opišemo vse, tudi najmanjše poškodbe. Pregledovanje poškodovanca je
potrebno prilagoditi razvoju dominantnih poškodb in splošnega stanja poškodovanca, včasih
je pregledovanje potrebno začasno prekiniti,če so potrebni nujni ukrepi zdravljenja.
Če čas dopušča, napravimo orientacijski splošni pregled, v katerem opuščamo opisovanje
stanja majhnih poškodb, ugotavljamo pa stanje zavesti, značilnosti dihanja dihanja in
opišemo značilnosti srčnega bitja in cirkulacije v koži in vidnih sluznicah. Nato se
osredotočimo na organski sisteme, kjer se kažejo znaki dominantnih poškodb.
:
Če je poškodovanec nezavesten, poiščemo vse, tudi najmanjše poškodbe na glavi in vratu,
napravimo pregled možganskih živcev, določimo GCS in preskusimo patološke reflekse.
Če je poškodovanec v dihalni stiski, poiščemo vse, tudi najmanjše poškodbe na prsnem
košu, trebuhu in vratu, poiščemo mesto bolečnosti, preverimo dihalne gibe, frekvenco
dihanja, stanje ven na vratu, dihalne zvoke in druge zvoke v prsnem košu, perkutorne
značilnosti prsnega koša, značilnosti trebušne stene in nevrološko stanje spodnjih udov.
Če je poškodovanec hipotenziven, poiščemo vse zunanje krvavitve, ugotavljamo barvo,
temperaturo, vlažnost kože, barvo in vlažnost vidnih sluznic, polnost ven na vratu, bolečnost
vratu, prsnega koša in trebuha, medenice in stegen, avskultiramo prsni koš, predvsem srce in
spodnje dele prsnega koša, perkutiramo spodnje dele prsnega koša, obzirno preverimo
stabilnost prsnega koša, medenice in spodnjih udov.
V drugi fazi napravimo status kot ga napravimo pri življensko neogroženem poškodovancu.
Status pri življenjsko neogroženem poškodovancu
2

Namen pregleda je ugotoviti vse poškodbe in vsa tista stanja poškodovanca, ki vplivajo na
zdravljenje poškodb.
Inspekcija:
- anatomska lokacija vidne poškodbe
- velikost vidne poškodbe v merskih enotah cm x cm
- barva poškodovanega tkiva
- oblika poškodbe, morebitni vidni tujki v tkivu
Če ni videti zunanjih znakov poškodbe to napišemo
Palpacija:
- ugotavljamo področje največje bolečnosti;
- področje največje bolečnosti
- konsistenca kože in podkožnih tkiv (fluktuacija, krepitacije,vrzel v tkivu);
- razlika v temperaturi.
Kadar je poškodba na udih s kotomerom izmerimo gibljivost poškodbi sosednjih sklepov
- meritve ponavljamo;
- gibljivost izrazimo vedno v kotnih stopinjah;
- označimo aktivno in pasivno gibljivost;
- primerjamo gibljivost istega sklepa na drugem udu.
Ocenjevanje mišične moči:
- preiskavo ponavljamo;
- moč ocenjujemo z oceno 1–5;
- vedno primerjamo moč mišic poškodovanega uda z močjo ustreznih mišic na
nepoškodovanem udu.
3

Pregled krvnega obtoka distalno od poškodbe:
- tipamo utrip arterij na tipičnih mestih, kapilarno polnitev, ugotavljamo venski zastoj;
- ugotavljamo občutljivost kože;
- ugotavljamo motoriko distalnega dela uda.
4