BOLEZNI SEČIL Naloge sečil so izločanje odvečnih snovi ... - Mercator

mercator.si

BOLEZNI SEČIL Naloge sečil so izločanje odvečnih snovi ... - Mercator

BOLEZNI SEČIL

Naloge sečil so izločanje odvečnih snovi iz telesa, npr. končni produkti presnove beljakovin

(sečnina, kreatinin); uravnavanje vode in elektrolitov v telesu; vzdrževanje kislinsko-bazičnega

ravnovesja v krvi; endokrine funkcije, npr. tvorba renina, eritropoetina, aktivne oblike vitamina

D in prostaglandinov ter izločanje telesu tujih snovi, npr. zdravvila, strupi.

Pri nastanku seča sodelujejo trije mehanizmi, in sicer (1) glomerularna filtracija, (2) delna

resorpcija golmerularnega filtrata iz olumna tubulov in (3) tubulna sekrecija v seč. Ledvice v

minuti dobijo okoli 1,2 litra krvi. V glomerulih nastaja iz krvi primarni seč. Dnevno ga nastane

približno 180 litrov. Pri prehodu skozi različne dele tubulov nastane končni seč, ki ga dnevno

izločamo okoli 1,5 litra.

Funkcionalna enota ledvice je nefron. Vsaka ledvica jih ima okoli milijon. Sestavljen je iz

ledvičnega telesca (Malpighijevo telesce) in kanalčka (tubula). Ledvično telesce, ki je v ledvični

skorji, je sestavljeno iz klopčiča kapilar (glomerul) in ovojnice (kapsule).

Najpogostejši simptomi bolezni sečil so:

• dizurija (bolečina med mokrenjem);

• polurija (povečana količina izločenega seča);

• polidipsija (povečana žeja);

• oligurija (zmanjšana količina izločenega seča, dnevno manj kot 500 ml);

• anurija (nično izločanje seča ali manj kot 150 ml/dan);

• hematurija (pojav eritrocitov v seču),

• proteinurija (beljakovine v seču);

• bakteriurija;

• levkociturija;

• piurija (gnojni seč);

• bolečina na sečilih;

• otekline (nastanejo zaradi hipoproteinemije) in

• utrujenost.

Najpogostejši sindromi pri boleznih ledvic so:

• akutna in hitro napredujoča odpoved ledvic (v nekaj dneh se glomerularna filtracija

znatno zmanjša);

• kronična odpoved ledvic (naparedujoča nepovratna okvara nefronov neglede na vzrok);

• akutni nefritični sindrom (bolezen prizadene zlasti glomerule, v manjši meri tudi tubule,

veča se koncentracija dušičnih retentov);

• nefrotski sindrom (značilna huda proteinurija, t.j. nad 3,5 g izločenih beljakovin dnevno);

• brezsimptomne nepravilnosti seča.

Laboratorijske preiskave seča

Najustreznejši način odvzema seča za laboratorijske preiskave je prvi jutranji vzorec, ki je oddan

po načinu čistega močenja (očiščen izhod sečnice, oddaja srednjega curka seča, izjemno redko s

katetrom ali suprapubično punkcijo). Pomembno je tudi, kako seč pred preiskavami shranimo.

Normalen seč je bister, brezbarven ali rumene do jantarjeve barve; specifična teža seča je 1,0012

do 1,035 (destilirana voda 1,000); pH je med 4,5 in 8.

Proteinurijo najpogosteje dokazujemo s preskusnimi lističi, ki pa ne zajemajo lahkih verig pri

plazmocitomu. Zdrav človek izloči s sečem do 150 mg beljakovin. Semikvantitativno beljakovine

dokazujemo s sulfosalicilno kislino, kvantitativno pa z biuretnim preskusom (določanje količine


eljakovin v 24-urnem seču). Z elektroforezo seča ugotavljamo vrsto beljakovine v seču. Glukozo

v seču ugotovimo pri bolnikih s sladkorno boleznijo ali pri ledvični glikozuriji, ki je funkcijska

motnja ledvic (krvni sladkor je v mejah normale). V seču lahko določamo tudi ketonska telesa,

urobilinogen, urobilin in bilirubin.

Za preiskavo sečne usedline (sediment) potrebujemo 10 do 15 ml svežega seča, ki ga

centrifugiramo 5 minut pri 2000 vrtljajih. Usedlino zmešamo z 1 ml seča preden jo gledamo in

štejemo pod mikroskopom. V vidnem polju najdemo normalno 1 do 3 eritrocite, 3 do 5

levkocitov, celice, bakterije, maščobe in kristale. Cilindri, ki jih najdemo v sedimentu nastanejo v

tubulu. Ličimo eritrocitne cilindre (značilni za glomerularne bolezni), levkocitne (značilni za

akutni pielonefritis), granulirane (pojavijo se pri kroničnih boleznih ledvic, pa tudi po težkem

fizičnem naporu), maščobne (najpogosteje pri nefrotskem sindromu) in hialine cilindre (pri

napredovali kronični ledvični bolezni). S citološkim pregledom lahko v seču ugotovimo maligne

celice.

Za ugotavljanje bakterij v seču je pomembno, da je seč pravilno odvzet (pred odvzemom je

potrebno očistiti zunanji predel sečil!). Bakteriurija je pomembna le, če najdemo v srednjem

curku seča več kot 10 5 mikroorganizmov na mililiter seča. Za dokazovanje bakteriurije

najpogosteje uporabljamo kvantitativno urinokulturo (Sanfordov preskus), ki omogoča

ugotavljanje vrste povzročitelja, število bakterij v 1 ml seča in preskus občutljivosti povzročitelja

na antibiotike in kemoterapevtike. Najhitrejšo informacijo bakteriurije omogoča mikroskopski

pregled kaplje svežega, necentrifugiranega seča (čisti odvzem!), obarvanega po Gramu. Urikult je

semikvantitativni način določanja bakteriurije.

Preiskave krvi pri boleznih sečil

Anemija je značilna za kronično odpoved ledvic, levkocitoza pa za akutni pielonefritis. Pri

ledvični odpovedi so pogosto spremembe koncentracije elektrolitov v serumu (kalij, kalcij),

najpogosteje pa določamo serusmko vrednost kreatinina, ki nastaja iz kreatinfosfata v mišicah.

Pri zdravih ledvicah se praktično v celoti filtrira v glomerulih in je tako pokazatelj glomerularne

funkcije. S slabšanjem delovanja ledvic se povečuje tudi serumska koncentracija kreatinina.

Sečnina (urea) je končni presnovek beljakovin, koncentracija v serumu je odvisna od

glomerularne filtracije in resorpcije v tubulih. Na koncentracijo sečnine v serumu vplivajo tudi

številni zunajledvični dejavniki, kot so količina zaužitih beljakovin in njihova razgradnja (npr. pri

povečani telesni temperaturi kaheksiji in drugih boleznih). Pri sumu na sistemsko bolezen in

sočasno bolezen sečil pomagajo tudi druge krvne preiskave, npr. določanje protijedrnih

protiteles in protiteles proti DNA pri sistemskem eritematoznem lupusu.

Funkcijske preiskave ledvic

Očistek (klirens) kreatinina je pomembna preiskava, s katero ugotavljamo, kako ledvice nekatere

snovi iz krvi v določenem časovnem obdobju odstranijo s sečem. Očistek kreatinina izračunamo

z obrazcem: C = (UxV)/P (C = klirens, U = koncentracija kreatinina v serumu, V = količina

izločenega seča v časovni enoti, P = koncentracija kreatinina v plazmi). Normalna vrednost za

očistek kreatinina je 80 do 120 mo/minuto; s starostjo se zmanjšuje.

Tubulne funkcije ocenjujemo redkeje. Koncentracijski preizkus naredimo tako, da preiskovancu

za določen čas prepovemo piti katerokoli tekočino, nato v seču izmerimo specifično težo (1,020

ali več = sposobnost koncentracije).

Druge preiskave sečil so: ultrazvočna, rentgenska, radioizotopna, ledvična biopsija in druge.


Glomerulonefritis

Glomerulonefritis je vnetje ledvic, ki se dogaja predvsem ali samo v ledvičnem telescu

(glomerulu). Pri tem so lahko prizadeti tudi drugi deli ledvične enote (nefrona), zunajglomerulne

krvne žile, tubuli in intersticij. Nekroza vglomerulnih kapilarnih zank je najhujša oblika okvare

glomerula. Glomerularni kapilarni trombi so lahko razni znotrajkapilarni beljakovinski

precipitati. Glomerularna vnetna eksudacija lahko zajema sestavine krvne plazme ali krvne

celice. Proliferativni vnetni odziv zajema proliferacijo glomerulnih celic in zunajkapilarno

kapsulno proliferacijo.

Etiopatogeneza glomerulonefritisov je povezana z odlaganjem krožečih ali lokalno nastalih

imunskih kompleksov. Primarni glomerulonefritis je bolezen, ki je pogosto omejena samo na

ledvice, sekundarni glomerulonefritis pa je bolezen, kjer gre za enega izmed izrazov sistemske

bolezni, bakterijskih, virusnih okužb in malignih bolezni.

Klinični sindromi glomerulnih bolezni se kažejo s štirimi bistvenimi dogajanji: s spremenjeno

glomerulno filtracijo, moteno homeostazo natrija, proteinurijo in hematurijo. V bolezenskem

poteku se glomerulonefritis lahko kaže kot mešanica akutnega nefritičnega in nefrotičnega

sindroma ali pa se sindromi menjavajo oziroma prehajajo drug v drugega; tako da ima lahko

bolnik z glomerulonefritisom v začetku proteinurijo, kasneje se razvije nefrotični sindrom,

pokaže se hipertenzija, bolezen preide v kronični nefritični sindrom.

Nefrotski sindrom je posledica raznih bolezenskih stanj in se kaže s številnimi ledvičnimi in

drugimi nepravilnostmi, predvsem s proteinurijo, lipidurijo, edemi, hiperlipoproteinemijo in

hiperkoagubilnostjo. Osrednja motnja pri tem sindromu je obilna proteinurija zaradi

nenormalno povečane glomerularne prepustnosti za makromolekule.

Vzroki nefrotičnega sindroma so: primarni glomerulonefritisi; sekundarne glomerulopatije

(poinfekcijski glomerulonefritis, npr. postreptokokni, po bakterijskem endokarditisu, visceralnih

ognojkih, po okužbi z virusom hepatitisa B, citomegalovirusom in drugimi virusi; sistemske

bolezni, npr. sistemski lupus eritematodes in drugi; zdravila in druge učinkovine ter težke

kovine, npr. živo srebro, organsko zlato, penicilamin, kaptopril, nesteroidni antirevmatiki in

drugi; maligne bolezni, npr. karcinomi pljuč, želodca, debelega črevesa, dojke in drugi;

dednorodbinske in metabolne bolezni, npr. sladkorna bolezen, hipo-in hipertiroza in druge;

drugi vzroki, kot npr. nosečnost (preeklampsija), maligna nefroskleroza, renovaskularna

hipertenzija in drugi.

Zdravljenje nefrotičnega sindroma je zdravljenje temeljne bolezni, npr. diabetične nefropatije,

sistemskega lupusa eritematodesa itd. Pri veliki večini bolnikov z nefrotičnim sindromom lahko

izboljšamo počutje in odpravimo edeme s simptomatskim zdravljenjem.

Okužbe sečil

Seč v sečniku zdrvega človeka je brez bakterij. Pri mokrenju seč izpira bakterije, ki kot stalna

flora naseljujejo sluznico sečnice in s svojo prisotnostjo preprečuejo naselitev patogenih

mikroorganizmov. Zato so v seču zdravih ljudi, zlasti po prvem jutranjem mokrenju, razne vrste

pozitivnih in gram negativnih bakterij, ki niso povezane z okužbo. Seč za preiskavo, ki naj dokaže

navzočnost bakterij iz okuženih tkiv v gornjih delih sečil, mora biti čim manj kontaminiran. Tak

vzorec je mogoče dobiti z metodo čistega mokrenja. Le kadar to ni mogoče, odvzamemo seč z

uretralnim katetrom ali s suprapubično punkcijo sečnika. S katetrom odvzamemo seč navadno le

bolnikom z zaporo spodnjih delov sečil in nepremičnim bolnikom. Vsaka katatarizacija pomeni

za bolnika povečano tveganje za vnos potencialnih povzročiteljev okužbe v sečnik.

Okužba lahko prizadene razne dele sečil. Večinoma pa ostane omejena na sečnik (cistitis).

Okužbe niso samo pogoste, temveč tudi raznolike, z razponom od brezsimptomne bakteriurije

do akutnega pielonefritisa z gramsko negativno sepso.


Pielonefritis je bakterijska okužba ledvic in ledvičnega meha. Okužbe ledvic lahko povzročijo

tudi glive in virusi. Pri okužbi z bacilom tuberkuloze govorimo o ledvični tuberkulozi.

Akutni bakterijski pielonefritis je klinični sindrom s povečano telesno temperaturo, ledveno

občutljivostjo ali bolečnostjo, levkocitozo, levkocitnimi cilindri v seču, bakteriurijo s sočasno

okužbo sečnika ali brez nje.

Kronični bakterijski pielonefritis opisujemo bodisi kot dolgotrajno okužbo ledvice, povezano z

aktivno bakterijsko rastjo ali kot ledvično okvaro, nastalo zaradi bakterijske okužbe v

preteklosti.

Okužbe nastanejo po dveh poteh. Pogostejša je ascendentna, to je vstop bakterij skozi sečnico do

sečnika in do ledvične sredice. Druga pot je hematogena ali descendentna z zasevki v ledvicah.

Glavni namen zdravljenja okužb sečil so preprečevanje ledvične okvare v otroštvu, manjšanje in

blažitev simptomov ter preprečevanje sistemske okužbe. Preden začnemo zdravljenje z zdravili,

opravimo kvantitativno urinokulturo z občutljivostnim preskusom, barvanje bakterij v seču po

Gramu ali hitre diagnostične teste.

Analgetična nefropatija je kronična tubulointersticijska bolezen ledvic s papilarno nekrozo, ki

nastane zaradi zlorabe analgetičnih zdravil. Analgetiki, vpleteni v nastanek te bolezni so

fenacetin, acetsalicilna kislina in nesteroidni antirevmatiki.

Sečni kamni

Sečni kamni navadno nastanejo zaradi motnje v mehanizmih, ki omogočajo ravnovesje v

izločanju vode in topljencev. Seč vsebuje nekatere snovi, ki zavirajo kristalizacijo kalcijevih soli,

in druge, ki vežejo kalcij v topne komplekse. Pri nastajanju sečnih kamnov so pomembne tri sile:

čezmerno nasičenje raztopine, ki sili kalcijeve soli iz raztopine v trdno obliko; delovanje te sile

pospeši navzočnost heterogenih jeder; zaviralci (npr. pirofosfat), ki zavrejo jedritev v seču,

povečajo nasičenost, ki je potreben za nastanek trdne faze, in upočasnjujejo rast že nastalih

jeder.

Približno tri četrtine vseh sečnih kamnov vsebuje kalcij. Večinoma so sestavljeni iz kalcijevega

oksalata in kalcijevega fosfata. Količinsko manj kamnov je sestavljenih iz sečne kisline in nekaj iz

cistinov.

Sečni kamni v ledvičnem mehu so pogosto brezsimptomni. Če povzročajo odtočno motnjo,

bolnik lahko začuti hudo stalno ledveno bolečino s slabostjo in bruhanjem. V sečevodu vklenjeni

kamni povzročajo hude količne bolečine. Na zaporo v odtoku urina bolnika opozorijo še motnje v

izločanju seča (oligurija, anurija), novo odkrita aarterijska hipertenzija in laboratorijska

znamenja ledvične insuficience. Pri potovanju sečnih kamnov se lahko pojavi hematurija. Kamni

lahko povzročajo tudi suprapubično in perinealno bolečino s pogostejšim mokrenjem.

Zdravljenje sečnih kamnov je z dieto in/ali operativno. Dietno zdravljenje zahteva veliko tekočin,

omejitev oksalatov v prehrani (bolnik naj ne uživa npr. špinače, rabarbare, čokolade, kakava,

lešnikov, kokakole in ne veliko vitamina C), zmerna omejitev živil, ki vsebuejo veliko kalcija,

velik vnos natrija poveča izločanje kalcija in spodbudi kristalizacijo kalcijevih soli z natrijevim

uratom in tako pripomore k tvorbi kalcijevih kamnov. Bogata beljakovinska hrana lahko

pripomore k nastanku kamnov iz sečne ksiline. Omejitev fofatov v hrani je lahko škodljiva pri

bolnikih s sečnimi kamni iz magnezijevega amonfosfata in sočasno okužbo sečil.


Akutna odpoved ledvic

je sindrom naglega slabšanja ledvičnega delovanja. Osnovna motnja je hitro zmanjševanje

glomerulne filtracije, ki se kaže s hitrim povečevanjem serumskih koncentracij dušičnih snovi,

predvsem sečnine in kreatinina. To je akutna motnja, zaradi katere ledvice ne morejo več

vzdrževati ničelne bilance vode, elektrolitov in endogenih snovi, ki nastanejo pri presnovi in se

izločajo večinoma skozi ledvice. Količna seča je lahko zmanjšana (manj kot 500 ml/dan), kar

imenujemo oligurična ledvična odpoved ali normalna, kar imenujemo neoligurična ledvična

odpoved. O anuriji govorimo pri zmanjšanju diureze pod 100 ml/dan.

Vzroki za nastanek akutne ledvične odpovedi so lahko: prerenalna azotemija (funkcijska,

ledvična hipoperfuzija), ki je zmanjšana glomerularna filtracija zaradi zmanjšane ledvične

prekrvljenosti; akutna (intrinzična) ledvična odpoved, ki je lahko posledica zmanjšane ledvične

prekrvljenosti ali delovanja nefrotoksične snovi; akutni intersticijski nefritis, zaaradi posledic

vnetja; akutni glomerulonefritis, akutna bolezen ledvičnih žil in zaporna (obstruktivna)

uropatija (porenalna azotemija).

Akutna ledvična odpoved se lahko kaže kot oligurija, hipervolemija, acidoza ali uremični

sindrom. Glavno laboratorijsko znamenje je naraščanaje serusmke koncentracije kreatinina (za

50 do 100 mikromolov/l na dan).

Temelj preprečevanja akutne ledvične odpovedi sta zgodnje odkrivanje in odstranjevanje

mogočih škodljivosti (npr. s pravočasnim nadomeščanjem tekočine, izogibanjem hipovolemije in

znižanju tlaka, prepoved uporabe nesteroidnih antirevmatikov in perifernih vazodilatatorjev).

Nekatera zdravila, ki jih uporabljamo pri akutni ledvični odpovedi preprečujejo ali vsaj

zmanjšajo ostrost poteka, sicer pa to bolezen zdravimo zlasti s hemodializo.

Kronična ledvična odpoved

je stanje, ki nastane zaradi naparedujočega zmanjševanja delujočega ledvičnega tkiva. Bolezen

lahko povzroči večina ledvičnih bolezni. Ne glede na vzrok je temeljna patogeneza motnja

zmanjšane glomerulne filtracije, ki se lahko zmanjša zaradi zmanjšanja števila nefronov,

zmanjšanja glomerulne filtracije posameznega nefrona in zaradi obojega skupaj. Najpogostejše

bolezni, ki lahko pripeljejo do nastanka kronične ledvične odpovedi so: glomerulopatije,

tubulointersticijske bolezni, ledvične žilne bolezni, obstruktivna uropatija, dedene in prirojene

bolezni in druge.

Pri diagnostiki kronične ledvične odpovedi s povečano koncentracijo serusmkega kreatinina

moramo ugotoviti: ali gre za akutno ali kronično okvaro ledvičnega delovanja, vzrok ali temeljno

bolezen, ki je povzročila okvaro, ali obstoj dodatnih reverzibilnih dejavnikov, ki so na bolezen

vplivali.

Glavni ukrepi zdravljenja v poteku kronične ledvične odpovedi so usmerjeni: v preprečevanje

slabšanja ledvičnega delovanja (zdravila, srčna odpoved, okužbe sečil, omejitev beljakovin),

upočasnitev hitrosti napredovanja bolezni (urejanje krvnega tlaka, hipoproteinska dieta,

uravnavanje fosfatov in lipidov), zaviranje nastanka prizadetosti drugih organov (nadomeščanje

kalcija, poprava acidoze) in v zmanjševanje uremične simptomatike (zdravljenje anemije z

eritropoetinom, hipoproteinska dieta).

Zdravljenje s hemodializo in drugimi zunajtelesnimi metodami

Hemodializa je odstranjevanje nerabnih snovi iz telesnih tekočin in dodajanje želenih snovi z

difuzijo preko umetne polprepustne membrane. Hemodializa nadomesti izločevalno funkcijo

ledvic, vzdržuje ravnovesje vode, elektrolitov in uravnava acido-bazično ravnovesje. Je najbolj

razširjena metoda nadomestnega zdravljenja pri akutni in kronični ledvični odpovedi.


Pri hemodializi se izmenjujejo snovi med krvjo in dializno raztopino v dializatorju z istočasnim

potekanjem dveh fizikalnih procesov: Prvi je difuzija, s katerim je označen premik snovi kot je

npr. sečnina iz krvnega dela v dializno raztopino in drugih snovi, kot so kalcij in bikarbonat iz

dializne raztopine v kri. Drugi proces je konvekcija ali ultrafiltracija (prenašanje toplote v

tekočinah in plinih z gibanjem snovi), kjer istočasno poteka premik topila (vode) in v njej

raztopljenih snovi (topljencev).

Peritonealna dializa. Peritonej deluje kot biološka polprepustna membrana, skozi katero poteka

menjava topljencev in vode med kapilarno peritonealno krvjo in peritonealno dializno raztopino.

Okvare v funkciji uropoetskega trakta

Za oceno glomerularne filtracije v serumu določamo koncentracijo sečnine in kreatinina. Te

snovi se tvorijo v jetrih in mišicah, v glavnem v stalnih količinah. Povečanje teh snovi v serumu

imenujemo azotemija in nastanejo v primeru upada glomerularne filtracije. Boljši pokazatelj

glomerularne filtracije je kreatinin.

Seč (urin)

Diureza je količina izločenega urina v enem dnevu.

Barva seča je lahko od svetlo-rumene do temno rjave. Visoko koncentrirani seč zaradi večje

količine urobilinogena kaže temnejšo barvo. Vnetno okvarjena ledvica izloča svetlejši seč. Včasih

povečana količina natrijeve soli sečne kisline kaže moten seč in rdečkast sediment (sedimentum

lateritium).

Kemijska reakcija seča je pri običajni hrani slabo kisla. Razrast bakterij tvori večje količine

amoniaka in daje alkalijsko reakcijo. Motnje elektrolitov npr. pri bruhanju ali vsled velikega

uživanja alkalične hrane, lahko pride do alkalijske reakcije.

Najpogosteje se določa kislinsko-bazično stanje v telesu z meritvijo pH urina. Iz prakse se je

pokazalo, da ni priporočljivo meriti pH urina v enkratnem vzorcu, ker je tako dobljena vrednost

le pokazatelj trenutne koncentracije kislin v urinu. Koncentracija kislin v urinu pa lahko niha

tekom dneva od pH 5 do 8, zato so pravilne meritve pH urina le v 24 urnem vzorcu urina.

Še bolj natančna ovrednotenje kislinsko- bazičnega ravnotežja, pa je s pomočjo merjenja neto

endogene produkcije kislin pri zdravih osebah, pri katerih se določa celovita količina

anorganskih sestavin diete, urina in blata v 24 urnem vzorcu urina je danes najbolj uporabljena

metoda določanja koncentracije kislin v urinu in predstavlja celotno obremenitev organizma s

kislinami. Priporoča se večdnevno merjenje vzorcev urina.

Zbiranje 24 urnega seča za laboratorijski pregled

Urin zbiramo 24 ur zato, da izmerimo izločeno količino urina in v njem izločenih presnovkov v

enem dnevu (24 urah). Pred in med zbiranjem urina opravljamo normalno vse aktivnosti kot

sicer. Če ni drugače zahtevano, lahko jemljemo predpisana zdravila.

Pretirano pitje tekočin ni priporočeno, vendar ne vpliva bistveno na rezultate preiskav.

• pripravimo si čisto, dovolj veliko posodo (najbolj primerna je graduirana plastična

posoda za zbiranje urina z volumnom 2,5 L);

• če je potreben dodatek, ga vsujemo v posodo (dodatke dobimo v laboratoriju) po prvem

uriniranju;

• z zbiranjem pričnemo navadno zjutraj ob običajnem prvem uriniranju; ta urin zavržemo,

vse naslednje urine pa zbiramo v posodi do enake ure drugega dne.

• ko smo naslednji dan (po 24 urah) končali z zbiranjem, urin premešamo in izmerimo

količino zbranega urina ter jo zabeležimo;


• majhno količino zbranega urina odlijemo v čisto posodico (približno 100 ml =1dl) in jo

zamašimo;

• na nalepko napišemo ime in priimek in izmerjeno količino zbranega urina ter jo

nalepimo na posodico z urinom;

• če nimamo možnosti izmeriti količine zbranega urina ali pa nimamo primerne posodice,

v katero bi prelili potreben vzorec, prinesemo v laboratorij ves zbrani urin;

• za nekatere preiskave so potrebni še podatki: starost, teža in višina, ter zdravila, ki jih

jemljemo;

• za zbiranje urina pri določenih preiskavah (kateholamini, 17-hidroksisteroidi, 17-

ketosteroidi) zahtevamo še dodatne pogoje, o načinu zbiranja in dodatkih vas poučimo v

laboratoriju;

Zbiranje 24 urnega urina je zelo pomembno. Napake pri zbiranju (polit

urin, pozabili smo na eno uriniranje) imajo za posledico manjšo količino urina. Ker

rezultate preiskav v laboratoriju preračunavamo na količino urina, ima vsaka

sprememba volumna neposreden vpliv na rezultat.

Specifična teža skupne količine dnevnega urina je okoli 1018 do 1020. Majhne količine seča so

običajno z visoko specifično težo in nasprotno. Okvarjene ledvice nimajo vseh sposobnosti

koncentracije, zato pri teh specifična teža ostane ista, okoli 1012, ne glede na količino popite

tekočine in izločenega seča. Takšen pojav imenujemo izostenurija. Zmanjšana sposobnost

razredčenja in koncentracije, na npr. 1006 do 1018 imenujemo hipostenurija.

Količina izločenega seča je okoli 1000 do 1600 ml dnevno. V tej številki je 60 do 80 % izločene

vode/dan. Drugo se izloči skozi kožo, pljuča in črevesje. Količina po dnevu je 2 do 4-krat večja,

kot ponoči. Pri nekaterih srčnih bolnikih so nočne količine večje od dnevnih, kar imenujemo

nikturijo. Poliurija je diureza, ki je znatno večja od normalne. Polakisurija pomeni pogosto

uriniranje. Oligurija je zmanjšana tvorba urina (manj kot 500 ml v 24 urah).

Anuríja je popolno prenehanje izločanja urina iz ledvic. Ekstrarenalna anurija je prerenalna

anurija; pri postrenalni anuriji je izločanje urina onemogočeno zaradi zapore v sečnih izvodilih;

prerenalna anurija je posledica zunajledvičnih vzrokov (npr. hipotenzija, hipovolemija, šok);

renalna anurija nastane zaradi bolezenskih sprememb v ledvicah.

Azotemija je porast koncentracije sečnine ali drugih nebeljakovinskih dušikovih spojin v krvi.

Pojav beljakovin v seču imenujemo proteinurija ali albuminurija in se pojavlja pretežno pri

okvari glomerulov. Pojav eritrocitov v seču imenujemo hematurija, ki je lahko makroskopska, ki

jo vidimo s prostim očesom in mikroskopska , kjer barva na oko ni vidna, vpod mikroskopom pa

vidimo eritrocite v sedimentu urina. Hematurija je posledica vnetja ledvic, tumorjev, vaskularnih

motenj in poškodb pri ledvičnih kamnih. Grupiranje beljakovin v tubulih kaže na odliv teh

kanalčkov in formiranje cilindrov (cilindrurija) . Po vrsti teh govorimo o hialiniziranih,

granuliranih, vočenih, epitelnih, eritrocitnih in levkocitarnih cilindrih.

Preiskave urina

Kemijsko reakcijo urina v praksi dokažemo z lakmusovim papirjem. Modri lakmus papir v kislem

okolju pordeči, v alkalnem ne menja barve in nasprotno, rdeči lakmusov papir v alkalnem urinu

pomodri.

Specifično težo urina določamo z urometrom. Paziti je potrebno, da urometer prosto plava v

menzuri, da se ne dotika stene. Na površini urina ne smejo biti pene.

Beljakovine v urinu določamo kvalitativno s sulfosalicilno ali ocetno kislino.Vzamemo 3 cm 3

urina in dodamo nekkaj kapljic 10 % sulfosalicilne kisline. Če urin vsebuje beljakovine, nastane

zamotnitev ali bela oborina. Enaki količini urina lahko dodamo nekaj kapljic ocetne kisline, ki


tvori belo zamotnitev ali oborono, če je pozitivna izvid na beljakovine. Ta metoda je praktična,

ker se lahko izvede tudi na terenu, kjer imajo ocet.

Kvalitativno določamo beljakovine v urinu z metodo po Essbachu.

Urobilinogen določamo z Erlichovim reagesnom, urobilin pa s Schlesingerjevim poizkusom.

Sediment urina naredimo na sledeči način: 10 cm 3 epruveto urina centrifugiramo 2 do 3 minute.

Sediment damo na predmetno stekelce, pokrijemo s krovnim stekelcem in gledamo pod

mikroskopom. Preparat lahko posušimo na zraku in tudi barvamo.

Kateterizacija sečil

Kateterizacijo moramo izvesti v aseptičnih pogojih. Izvajajmo jo pri retenci urina, pooperativno,

za preiskave čistega urina (iz mehurja) za bateriološki, citološki, sediment in druge preglede.

Kateterizacija moškega. Postavimo se z desne strani bolnika, z levo roko držimo penis, z desno

pa čistimo zunanje ustje uretre in okolice. Nato damo nekaj kapljic sterilnega glicerola v fossa

navicularis penis. S pinceto primemo kateter na oddaljenosti 5 do 6 cm od vrha. Zadnji del

katetra prime asistent. Če nimamo asistenta, zvijemo kateter tako, njegov zadnji del primemo z

desno roko med četrtim in petim prstom roke. Vrh katera namočimo v sterilni glicerol in ga

uvedemo v uretro. Postopoma poprijemamo pinceto vse višje po katetru in ga uvajamo vse višje

spremljajoč fiziološke krivine okoli pubične kosti. Po občutku, da je popustil upor notranjega

sfinktra, vrh katetra »skoči« v mehur in urin začne teči v kozarec za urin, ki smo ga postavili

pred začetkom kateterizacije med noge bolnika. Če naletimo na zapreko v poteku uvajanja

katetra, ne smemo potiskati s silo, da ne predremo uretre.

Kateterizacija ženske. Z levo roko razširimo veliki in mali sramni ustnici, z desno roko čistimo

zunanje ustje uretre, vedno v smeri od zgoraj navzdol. Tampon z razkužilnim sredstvom, s

katerim smo enkrat pobrisali ni več sterilen, zato vzamemo drugega (starilnega). Po očiščenju

ustja, vzamemo v desno roko krajši, trdi, običajno stekleni ženski kateter in ga uvedemo v uretro.

Cistoskopija

Cistoskopija je metoda instrumentalnega (s cistoskopom) pregleda sečnega mehurja, s katero

neposredno pregledujemo njegovo notranjost. Če se želimo orientirati o funkciji ledvic,

uporabimo kromocistoskopijo. Pri tem bolniku intravenozno injiciramo 5 cm 3 indigokarbaminske

raztopine. Zdrave ledvice že po 3 do 4 minutah izločajo barvo v sečni mehur. Modra barva

prehaja v mehur v ritmičnih curkih, kar vidimo s cistoskopom.

Ledvice in povečan krvni tlak

Ledvična bolezen je lahko vzrok za hipertenzijo, po drugi strani pa je zvečan krvni tlak lahko

vzrok za nenormalno delovanje ledvic. Pri visokem krvnem tlaku so ledvice vselej prizadete,

vendar običajno pozneje, kot sta prizadeta srce in možgani. Spremenjenim žilam v ledvicah

zaradi visokega tlaka pravimo nefroskleroza. Okvare so toliko hujše, kolikor bolj so zožene

ledvične žile. Glede na klinično sliko in histopatološke spremembe razlikujemo benigno in

maligno nefrosklerozo.

Bolnik z zvečanim krvnim tlakom in slabšanjem delovanja ledvic ima lahko tudi nedokazano

primarno ledvično bolezen. Pešanje delovanja ledvic se kaže z vse slabšim bolnikovim počutjem

in z značilnimi spremembami v krvi (uremija povečan kreatinin in sečnina). Končno lahko

ledvice povsem odpovejo in bolnikovo življenje je mogoče rešiti le s kronično dializo ali s

presaditvijo ledvice.


Arterijska hipertenzija, ki je posledica parenhimske ledvične bolezni. Pogosto je pridružena

ledvičnim boleznim, pogosteje pri bolnikih z glomerulonefritisom. Srčno-žilne bolezni so

najpogostejši vzrok obolevnosti in umrljivosti bolnikov s končno ledvično odpovedjo. Zgodnje in

učinkovito zdravljenje hipertenzije je tisto, ki zmanjša obolevnost in smrtnost ter upočasni

napredovanje ledvične odpovedi.

Posledica (hemodinamsko) pomembne zožitve ene ali obeh ledvičnih arterij ali njunih vej je

renovaskularna hipertenzija (latinsko ren = ledvica, vasa = žilje, vaskularen = prepleten z

žilami). To je najpogostejša ozdravljiva oblika povečanega krvnega tlaka.

More magazines by this user
Similar magazines