Vladimir Makuc Forma viva - Obalne galerije Piran

obalne.galerije.si

Vladimir Makuc Forma viva - Obalne galerije Piran

Poštnina plačana pri pošti 6101 KOPER – CAPODISTRIA * TISKOVINA

❚ Občasnik Obalnih galerij Piran in Gledališča Koper ❚

❚ Letnik IX ❚ Številka 5 ❚ Oktober 2011 ❚

❚ Brezplačni izvod ❚ ISSN 1854–0449 ❚

Galerija Loža Koper

Razstavišče Monfort Portorož

Vladimir Makuc

Forma viva

Portorož 2011

Galerija Meduza Koper

Beti Bricelj

Galerija Herman Pečarič Piran

Mladen Ivančić

Galerija Banke Koper

Gani Llalloshi


Foto: Gašper Milkovič Biloslav

Asistenti: Roman Gažik (Slovaška), Peter Durec (Slovaška),

Vilijam Gal (Slovaška)

2

Graziano Pompili (Italija)

José Ramón Villa Soberón (Kuba)

Donald Porcaro (ZDA)

Forma viva

Portorož 2011

mednarodni kiparski simpozij

Italijanski umetnik Graziano Pompili (Reka, Hrvaška, 1943) se je po zaključeni bolonjski Akademiji

lepih umetnosti v Carrari dalj časa posvečal obdelavi marmorja ter v kraju Pietrasanta zahtevnemu

postopku ulivanja v bron. Avtor je vseskozi dejaven tudi na didaktičnem področju. Keramiko in kiparstvo

je poučeval na Umetniškem inštitutu Chierici v pokrajini Reggio Emilia, obdelavo kamnite plastike na

Akademiji lepih umetnosti v Bologni, v zadnjem času pa na milanski Akademiji Brera posreduje študentom

svoje znanje o sodobnem plastičnem pristopu pri snovanju sakralnih vsebin. Njegova biografija

beleži številne osebne in skupinske razstave v javnih ter zasebnih ustanovah po Italiji in na tujem.

Med skupinskimi velja izpostaviti razstavne projekte: Nuove Generazioni na Quadriennalu v Rimu

leta 1975; prostorsko intervencijo na beneškem Bienalu leta 1986 in Bienale umetnosti in znanosti

Me diterana v Salernu (2002). Pompili je v italijanskem in mednarodnem prostoru prepoznaven zlasti

po monumentalnih skulpturah za zasebne in javne prostore ( Bidgoszcz, Poljska, 1976; Bengasi, Libija,

1979; Park skulptur Daniel Spoerri, Seggiano, Siena, 2006; Fundacija Atchugarry, Punta del l’Este,

Urugvaj, 2008). Njegova dela so vključena v zbirke sodobne umetnosti po različnih italijanskih mu zejih,

med njimi: MAMBO v Bologni; MAR v Raveni; Mestna galerija v Modeni, Muzej Pecci v Pratu.

Kipar je sodeloval že na dveh kiparskih simpozijih Forma viva v Sloveniji, prvič leta 1999 v Portorožu

(njegova skulptura stoji pred vhodom v mesto Piran), leta 2008 pa še na Ravnah na Koroškem,

kjer je ustvaril skulpturo iz železa.

Foto: Gašper Milkovič Biloslav

José Ramón Villa Soberón (Santiago de Cuba, Kuba, 1950) je umetnost študiral na havanski

Nacionalni umetniški šoli ter Akademiji za plastične umetnosti v Pragi. Trenutno je profesor na Umetniški

akademiji v Havani. Izbor iz njegovega ustvarjalnega opusa, ki obsega tako skulpturo, kot tudi

slikarstvo, grafiko, risbe in ustvarjanje na področju designa, hrani Narodni muzej umetnosti v Havani.

Njegova dela so bila predstavljena na številnih skupinskih razstavah. Tako je bil leta 1969 je uvrščen

na skupinsko pregledno razstavo kiparstva in slikarstva, Exposición Escuela Nacional de Arte, v Centru

mednarodne umetnosti v kubanskem glavnem mestu. Leta 1996 je predstavljal svojo državo na

II. ameriškem trienalu skulpture v Argentini, kjer je prejel tudi Prvo nagrado. Iz seznama nagrad je

potrebno izpostaviti leta 1973 prejeto Tretjo nagrado na Salonu profesorjev in mentorjev likovne umetnosti

(Escuela Nacional de Arte) ter priznanje za skulpturo, ki so mu jo leta 1978 podelili na VII. Nacionalnem

salonu za mlade umetnike v Muzeju umetnosti v Havani. Soberón je znan predvsem po svojih

javnih skulpturah v okolici Havane. V seriji spomeniških realizacij izstopajo vsaj tri svetovno znane

osebnosti: Ernest Hemingway, Ernesto »Che« Guevara in John Lennon. Bronasto figuro znanega pisatelja

iz leta 2003 najdemo ob pultu priljubljene havanske restavracije Floridita medtem, ko se spomeniški

plastiki Che Guevare (1982) in Johna Lennona (2000) nahajata v dveh različnih parkih v Havani.

Kipar je leta 1997 že sodeloval na Mednarodnem simpoziju kiparjev Forma viva v Portorožu.

Njegova skulptura je našla mesto v koprski Marini.

❚ Majda Božeglav - Japelj

Seča pri Portorožu

15. september–15. oktober 2011

Zaključek simpozija v soboto, 15. oktobra 2011 ob 17. uri

Foto: Gašper Milkovič Biloslav

Donald Porcaro (Newark, New Jersey, USA, 1950) in je med leti 1972 in 1973 obiskoval Fairleigh

Dickinson University v Madisonu ter Montclair State College v Montclairu. Svoje formalno izobraževanje

na področju kiparstva je kasneje nadaljeval na newyorški Columbia University (1976). Od leta

1975 goji akademsko kariero, sprva kot izredni, kasneje redni profesor na Parsons School of design

v New Yorku, pri čemer kot gostujoči umetnik, svetovalec ali mentor s svojim strokovnim znanjem občasno

sodeluje tudi z ameriškimi šolami, univerzami in muzeji ter kot predavatelj nastopa na različnih

delavnicah in seminarjih o sodobni vizualni umetnosti. Od leta 1975 je večkrat predstavil svoj opus

na osebnih razstavah v Ameriki (zadnja leta 2010) ter od leta 1981 na vrsti skupinskih razstavah ter

razstavnih projektih na prostem (Nancy Solomon Gallery, Atlanta,ZDA, 1995, 1996; VI. Biennal, Monte

Carlo; Royal College of Art, London, Velika Britanija,1997; Whitney Museum of American Art, NY, 2006,

ZDA; ZAIM, Yokahama, Itami, Japonska, 2008; Galeria Ajolote Arte Contemporaneo, Jalisco, Mehika;

Galerie Kurt im Hirsch, Berlin, Nemčija; Galeria Z, Bratislava, Slovaška Republika, 2009). Leta 2004

je v New Yorku kuriral skupinsko razstavo z naslovom Slippage: Form and Image in the Disjunction.

Njegova kiparska dela, izdelana iz različnih materialov – beton, kovina, barve – se nahajajo v

prestižnih ameriških javnih zbirkah, kot so: Radford University Art Center, Radford; City University of

New York, Staten Island; City of South Orange; Grounds for Sculptors, Hamilton. Umetnik je za svoje

delo vanje v zadnjih dvajsetih letih večkrat prejel priznanja. Nagrado Faculty Development Grant je

na Parsons School of design v New Yorku prejel trikrat, leta 1990, 1994 in 2008; New York State

Council on the Arts pa ga je leta 2001 nagradila z New York Foundation for the Arts.

Foto: Gašper Milkovič Biloslav


Forma viva 2061

ali primarno sobivanje

narave in kulture človeka

Foto: Jaka Jeraša

Ob simpoziju je od 26. do 30. septembra

potekala arhitekturna delavnica

o razširitvi kamnite galerije na prostem

v sodelovanju z Uradom za okolje in prostor

Občine Piran.

»Polotok Seča zavzema zaradi svoje konfiguracije in lege med Portoroškim

zalivom in Sečoveljskimi solinami svojevrstno, posebno mesto

na Slovenski obali«, je že leta 1983 zapisal arhitekt Vojteh Ravnikar

ob razmišljanju o razvoju tega edin stvenega prostora naše Obale. Odkar

sta umetnostni zgodovinar Stane Bernik in arhitekt Vojteh Ravnikar

izdelala idejno­prezentacijski in ureditveni načrt ter podala svojo vizijo

razvoja, je minilo tri desetletja, prostor pa je ostal, z izjemo novih

skulptur, skorajda nespremenjen.

Skupina arhitektov in krajinarjev (Matej Mljač, Vladimir Vremec,

Etbin Tavčar, Duška Đukič in Tomaž Čamernik) smo se z veseljem

odzvali povabilu župana Občine Piran, Petra Bossmana in ravnatelja

Obalnih galerij, Tonija Biloslava, za sodelovanje ob letošnji častitljivi

petdesetletnici Forme vive.

Pogled nazaj in pogled naprej, ali kako vidimo razvoj tega dragocenega

prostora, je bilo vprašanje Obalnih galerij, ki se zavzema za

ohranitev in hkrati razvoj polotoka Seča.

Ob temeljiti analizi dejanskega stanja prostora in pregledu obstoječih

projektov in smernic je bilo ugotovljeno, da se je ta prostor razvijal

dokaj stihijsko. Tako kot po vsej Sloveniji je tudi tukaj opaziti pojav

razpršene gradnje ter konflikt javnega in zasebnega sobivanja.

Danes glavni dostop do Foma vive, ki se iz portoroške smeri vzpenja

na pobočje polotoka Seča, se zaključi neurejeno. Celotno pobočje pa

pomeni nesklenjeno mrežo ali sistem obstoječih poti in programov, ki

so v prostoru že prisotni in jih je potrebno ovrednotiti in regulirati.

Kot primarna programa, iz katerih bi moral izhajati nadaljnji razvoj,

sta Forma viva ali galerija na prostem in vzorčni oljčnik, kar bi lahko

imenovali primarno sobivanje narave in kulture človeka.

Na makro nivoju se naloga ali naša vizija Forme vive ukvarja z možnostjo

širitve že prisotnih programov, sklenitvijo in povezavo obstoječih

poti in iskanjem možnosti za nove lokacije skulptur, ki bodo v tem

prostoru nastajale v naslednjih desetletij. Cilj predloga ali vizije je predvsem

ohranjanje naravne in kulturne krajine, ki lahko sobiva z umetniškim

turizmom in že obstoječimi prostorskimi danostmi. Hkrati pa je

potrebno na novo premisliti in ovrednotiti lastništvo posameznih parcel,

jih ustrezno zavarovati pred divjimi pozidavami ter postaviti v sistem

treznega vrednotenja širšega prostora. Zaradi izjemnosti in svojevrstnosti

lokacije bi morali Občina Piran in država Slovenija, kot večinski

lastnik tega območja, izraziti precizne in dolgoročne parametre, s katerimi

bi hkrati ščitili in razvijali polotok Seča, ob spoštovanju duha kraja

in seveda časa, ki prostor nenehno spreminja.

V nadaljevanju smo nalogo razdelili na sedem poglavij ali posameznih

projektov – posegov, ki bi v prihodnosti polotok Seča lahko

nadgrajevali kot celoto:

1. Ureditev obstoječih poti in dostopov z novimi povezavami

2. Ureditev dostopa in parkirišča

3. Ureditev delovišča na odprtem s spremljajočim objektom

za umetnike in ljubitelje umetnosti

4. Izpostavitev in ureditev glavne vedute ob celotnem polotoku Seča

5. Predlog širitve in novih postavitev skulptur

6. Skulpture na vodi v Rokovem zalivu

7. Možnosti za primerno lokacijo rozarija, ki bi kot dodana vrednost

plemenitil prostor skulptur in oljčnika

Foto: Jaka Jeraša

Sedem nalog, ki tvorijo celoto in ob katerih se sprašujemo, kako se bo

razvijal polotok Seča med solinami in Lucijo, med Trstom in Pulo, Forma

viva med Benetkami in Dubrovnikom, skratka katere značilnosti in

katere danosti ta prostor že ima, s katerimi programi in minimalnimi

fizičnimi posegi lahko ta prostor postavimo na zemljevid tega sveta. ❚

Matej Mljač

3


Makučeve etude

slike, skulpture in dela na papirju Vladimirja Makuca

Galerija Loža, Koper

Razstavišče Monfort, Portorož

Otvoritev: četrtek, 13. oktober 2011, ob 18. uri v Galeriji Loža v Kopru,

ob 19. uri v razstavišču Monfort v Portorožu

Na otvoritvi razstave v Monfortu bo slavnostni govornik Jožef Školč,

razstavo bo odprl Peter Bossman, župan Občine Piran.

Po razstavi slik v piranski Mestni galeriji leta 2003, po sodelovanju

na Formi vivi Portorož leta 2003 in na multimedijski

delavnici Genius loci Lera leta 2005, če izpostavimo samo nekatere

projekte v zadnjem desetletju, se Vladimir Makuc ponovno

vrača v Obalne galerije. Iz njegovega bogatega opusa bomo tokrat

v koprski Galeriji Loža predstavili dela na papirju, v Monfortu v Portorožu

pa bodo na ogled slike in skulpture. Postavitev slednjih je zamisel

Vzlet II, 2002,

disperzijska tempera in pesek na platnu, 197 x 147 cm

akademskega kiparja Mirsada Begića in bo fotografsko dokumentirana

v katalogu, ki bo zato izšel konec oktobra.

V katalogu bosta avtor in razstava predstavljena s teksti Brede Ilich

Klan čnik, Nives Marvin in Andreja Medveda ter s fotografijami Jake Jeraše.

Razstavljena dela so večinoma avtorjeva last, deset skulptur iz

Makučeve donacije Solkan je za razstavo posodil Goriški muzej, ena

slika prihaja iz likovne zbirke Telekoma Slovenije.

V času razstave bomo predvajali oddajo o Vladimirju Makucu Podoba

podobe novinarja Iztoka Premrova iz produkcije kulturnega programa

TV Slovenije.

Izbor del z razstave Makučeve etude bo konec novembra 2011 predstavljen

v Cankarjevem domu Ljubljana, ki je partner tega projekta.

4

Pokrajina s pticama, 1988,

les, pesek, črepinje,

disperzijska tempera,

34 x 72 x 30 cm

Lastna podoba, 2000,

disperzijska tempera in

pesek na platnu,

100 x 120 cm

Goriška pokrajina je rodila mnogo umetnikov in veliko teh je še

kako pomembnih in zaslužnih za zgodovino in kulturni razvoj.

S svojim prispevkom so pustili značilne sledi v zakladnici slovenske

kot tudi svetovne umetnosti. Večina tu rojenih je zaradi različnih

vzrokov (begunstvo, iskanje dela in zaslužka, hrepenenje po

umetniških sre diščih …) zapustila domača ognjišča, a se je kasneje

tako ali drugače vračala ali celo vrnila v svoje rodne kraje. Med

nje prav gotovo sodi tudi naš umetnik Vladimir Makuc. Res je, da

je že kot mlad fant zapustil domače kraje in se kot študent podal

na pot, da bi se lahko izučil za svoj poklic. Tako je že leta 1946

pristal v Ljubljani (takrat je bila to edina resnejša perspektiva za

mladega, ukaželjnega fanta) na srednji Šoli za umetno obrt. Študij

je nadaljeval na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, po

končani akademiji pa še na specialki za restavratorstvo.

Delati je začel kot kopist srednjeveških fresk predvsem zahodnega

predela Slovenije in Istre, se v svojih začetkih samostojne poti

likovnika posvetil predvsem grafiki, jo obvladal do potankosti ter

jo nadgradil s svojo specifično tehniko. Sledila so leta razstav, priznanj

in nagrad in preboj v sam vrh slovenske, jugoslo van ske in

svetovne elite grafikov. Nov zagon je Makucu pomenil prehod v

intenzivnejše posvečanje slikarstvu in deloma tudi kiparstvu. Tudi

tu je predstavil samosvojo slikarsko tehniko, oziroma način slikanja,

ko je poleg barve začel uporabljati še druge elemente (mivko,

steklene črepinje, školjke). Svoje bogate in dolgoletne izkušnje je

apliciral na vsa ustvarjalna področja delovanja in njegov prepoznav

ni oblikovni svet je tako dobil samosvojo – Makučevo podobo.

❚ Matjaž Brecelj (iz teksta v publikaciji Zbirka podarjenih del Vladimirja

Makuca, Retrospektivni izbor, Goriški muzej, 2010)

Vladimir Makuc (rojen leta 1925 v Solkanu, leta 1954 diplomiral iz slikarstva

na ljubljanski ALU in 1956 končal še specialko za restav ratorstvo)

sodi med najeminentnejše slovenske likovnike. Prejel je naj pomembnejše

nacionalne nagrade (leta 1962 nagrada Prešernovega sklada, 1979

Prešernova nagrada, 1987 nagrada Riharda Jakopiča in druge), nagrajen

je bil na mednarodnih likovnih manifestacijah doma in v tujini (na primer

na ljubljanskem Mednarodnem grafičnem bienalu in na podobnih tovrstnih

manifestacijah v Aleksandriji, Zagrebu, Luganu, Celovcu, Firencah,

Mulhousu, Krakovu, Bitoli, Anconi, Chamalieresu, Kairu, Piranu in drugod).

Imel je veliko osebnih razstav, večkrat tudi v raz staviščih Obalnih galerij

Piran, sodeluje na skupinskih predstavitvah nacionalne umetnosti in

drugih prireditvah doma in v tujini. Živi in dela v Ljubljani.


Priprta Likovne

vrata zbirke

depoja Obalnih galerij

Foto: Jaka Jeraša

KAJ? Novi ateljeji: prizorišča sodobne likovne ustvarjalnosti.

ZAKAJ? Z namenom, da se v Galeriji Meduza izpostavijo sveže in raznovrstne pobude

mladih, s poudarkom na produkciji majhnih, a pomembnih realizacij in interpretacij

dogajanja, v katerem nastaja sodobna umetniška produkcija.

KAKO? Razstavo v organizaciji Obalnih galerij Piran spremlja katalog (slo., itl., angl.).

Spremno besedilo Carmen Tisnikar. Kustosinja razstavnega projekta Novi ateljeji

Majda Božeglav - Japelj (T 05 62 74 080; majda.bozeglav­japelj@obalne­galerije.si).

KJE in KDAJ? Galerija Meduza Koper, 10. november 2011 ob 19. uri

KDO? BETI BRICELJ: SPACEinFORMA, slike

Iz cikla SPACEinFORM, akril na platnu, 60 x 120 cm, 2011

Foto: Vasja Nagy

Beti Bricelj (Postojna, 1974), ki je leta 2000 zaključila študij slikarstva

na Visoki strokovni šoli slikarstva (Prof. Mladen Jernejc),

je v umetniškem in v širšem kulturnem prostoru prisotna že

nekaj let. Po študiju je izobraževanje nadaljevala leto dni v

Avstraliji. Odzvala se je povabilu avstralske vladne organizacije za raziskavo

abo riginske kulture iz oddelka Department for Abo ri gi nal Affairs,

Vladimir Makuc (Solkan, 1925) sodi

med pomembne predstavnike ljubljanske

grafične šole. V lirični govorici

tega umetnika razbiramo osebno

in ustvarjalno navezanost na posebnosti primorsko­kraškega

sveta, ki ga upodablja v različnih

medijih od grafike, slikarstva, tapiserije,

keramike in ne nazadnje kiparstva.

Potreba po plastičnosti v likovnem izrazu

se začenja pojavljati v umetnikovem grafičnem

opusu že v drugi polovici šestdesetih let prej­

Vladimir Makuc

Egretta garzetta, 2003

istrski kamen, 450 x 120 x 100 cm

Zbirka Forma viva Portorož

Lokacija: Ob skladišču Monfort, Portorož

5

šnjega stoletja. Kasneje, ko se prepusti večjemu

formatu slikarskega platna, skuša avtor dvo dimenzionalno

danost preseči s poudarjeno reliefno

strukturo. Zato postane premik v prostor s

kipi malega formata v osemdesetih letih preteklega

stoletja pričakovana smer nadalj njega

raziskovanja polno plastičnega jezika. Izziv, ki

se mu Makuc ni uspel odreči tudi veliko let pozneje,

ko je bil povabljen, da sodeluje na mednarodnem

kiparskem simpoziju Forma viva

Portorož 2003.

Kljub časovno omejenim pogojem dela na

prostem in specifiki kamnitega materiala –

s svojo uporno naravo zahteva ta nedvomno

veliko večje napore kot izvedba malih plastik –,

pa avtor pri prenosu likovne zamisli v monumentalne

dimenzije ni imel večjih težav. Tudi

v velikem formatu je ohranil vse formalno­

vsebinske prvine svoje prepoznavne umetniške

govorice.

Vertikalno stopničasta kamnita skulptura

povzema v formi tektonsko čvrstost primorske

krajine. Njena groba površinska struktura, ki

ta vtis še dodatno utrjuje, pa je avtorju služila

kot idealna bela podlaga za linearni opis solinske

vetrne črpalke, pomenljive etnografske

posebnosti kulturne krajine tega prostora. Celotno

kompozicijo tudi v simboličnem smislu

zaokroža umetnikov priljubljen motiv ptice,

ki se pojavlja na vrhu kipa. V njej zlahka prepoznamo

malo belo čapljo, ki skupaj z ostalimi

redkimi živalskimi in rastlinskimi vrstami naseljuje

Krajinski park Sečoveljske soline, kjer

naj bi svoje domovanje prvotno našla tudi

Makučeva skulptura. ❚ Majda Božeglav Japelj

Beti Bricelj

South Australia, Adelaide – 1998/99. Od leta 2002 je članica ZDSLU.

Živi in ustvarja v Postojni.

Slikarstvo, ki postavlja v središče pozornosti vizualnost z optično

prevaro ali, krajše, optična umetnost, se pogosto vrača v ospredje zanimanja

sodobnih ustvarjalcev. Tudi Bricljevo vse od študija dalje zanima

izrazna govorica geometričnih likovnih vzorcev in barvnih kombinacij,

ki v gledalčevem očesu ustvarjajo občutek gibanja in utripanja. Svoj

prepoznavni slikarski slog je prenesla tudi izven dvodimenzionalnih

površin slikarskega medija. Študije svojih prostorsko barvnih vrednosti

je aplicirala na oblikovanje fasade novega poslovnega objekta Epicenter

v Postojni.

Umetnostna kritičarka Carmen Tisnikar ugotavlja, da je umetnica

svoj slog prepričljivo izoblikovala »na podlagi izvirnega združevanja tehnične

popolnosti ter občutka za raziskovanje barvnih zakonitosti in njihovih

dinamičnih vrednosti, kar izhaja tako iz mojstrske natančnosti kot

iz občutka za prostorsko organizacijo in kompozicijo. To ji je omogočilo,

da z izredno pestrostjo razvija izhodišča in možnosti, ki iz osnovne racionalno

matematično geometrične organiziranosti slike prehajajo v presenetljive,

privlačne in zanimive fraktalno organizirane kompozicije, ki zaradi

le navidezne skladnosti zelo živahno učinkujejo, saj se razprostirajo

v vedno novih zamikih ploskev in tako nastajajočem vzorčenju.« ❚ MBJ


Mladen Ivančić

keramične skulpture

Galerija Herman Pečarič, Piran

21. oktober–20. november 2012

Otvoritev v petek, 21. oktobra 2011, ob 19. uri

Mladen Ivančič je med tistimi privilegiranimi

keramiki, ki jim je

uspelo v razmeroma kratkem

času iz začetnega, ljubiteljskega

oblikovanja svoje izdelke postaviti v sam vrh

bogate sodobne keramične produkcije na

Hrvaškem. Njegove skulpture so v zadnjih

letih vedno bolj prepoznavne tudi v tujini.

Na Mednarodnem ex­temporu keramike

v Piranu je prvič sodeloval leta 2006. Takrat,

pa tudi vsa leta zatem, se je njegova keramika

uvrstila v ožji izbor razstavljenih del.

Lanska nagrada za najizvirnejše delo, ki

jo je podelila mednarodna žirija, je tokratna

razstava. Zastavljena je kot prerez avtorjevega

dosedanjega dela, čeprav razstavljene skulptu­

re delujejo dokaj enovito. Predvsem zato, ker

jih odlikuje izrazito osebni avtorski pristop,

ki ga Mladen Ivančić suvereno in premočrtno

ohranja, neguje in nadgrajuje brez velikih in

izrazitih odstopanj. Čeprav bi težko našli vplive

drugih avtorjev ali pripadnost določenim

trendom, se nam ob pogledu na njegova dela

ponujajo številne druge asociacije. Kot gledalci

smo ob njegovih skulpturah rahlo zmedeni: po

eni strani nam oblike delujejo znano, naravno,

realno, po drugi pa jih nikakor ne moremo

natančno priklicati v spomin. V naši percepciji

se videno prepleta z imaginarnim, realno z

nerealnim, naravno z nadnaravnim.

Nakazane organske forme živalskih bitij so

postavljene zunaj našega časa in prostora. Živijo

drugje, prihajajo iz oddaljenih svetov. Od tam

prihajajo tudi arheološkim najdbam podobni

Cesare Dell’Acqua

grafične študije in akvarelne risbe

Galerija Herman Pečarič, Piran

7.–18. oktober 2011

Ob praznovanju 190. obletnice rojstva slikarja Cesara Del­

l’Acque (1821, Piran–1905, Bruselj) piranska galerija gosti

razstavo njegovih grafičnih študij in akvarelnih risb. Kurator

razstave je Flavio Tossi.

Ob jubileju je bila tudi predstavitev publikacije Cesare Dell’Acqua.

Contributi e aggiornamenti (Cesare Dell’Acqua. Prispevki in dopolnitve).

Urednika sta velika poznavalca Dell’acque umetnostni zgodovinar

Franco Firmiani in Flavio Tossi (s prispevki Marina Bonifacia, Kristjana

Kneza, Brite Velghe, Rosselle Fabiani in Serenelle Ferrari).

Prireditev je organizirala Skupnost Italijanov »Giuseppe Tartini«

v sklopu kulturnega programa Samoupravne skupnosti italijanske

narodnosti Piran in Društva za zgodovinske in geografske študije Piran

v sodelovanju z Obalnimi galerijami Piran ter s finančnim prispevkom

Italijanske unije, Ljudske univerze v Trstu, Občine Piran in Ministrstva

za kulturo Republike Slovenije. ❚

predmeti, ki nas spominjajo na uporabno keramiko,

orodja, stroje in instrumente, za katere

ne vemò natančno, čemu in komu so služili.

Prepletanje organskih in mehanskih oblik, mutacije

enih in drugih, avtorsko interpretiranje

živega in neživega zasledimo v celot nem opusu.

Mehke, zaokrožene linije or gan skih oblik se

postopoma ravnajo, odvijajo v strožje linije nenavadnih

objektov. Pomemben je element kroga,

ki nakazuje gibanje in vrtenje. In če pri nepremičnih

bitjih zaman čakamo, da trznejo z glavo

ali očesom, so nekateri deli skulptur s precizno

in mojstrsko izdelavo nanizani kot vretenca v

premično glineno hrbtenico. Ta se pri nekaterih

skulpturah spremeni v pravi strojni mehanizem,

v nekakšno mehansko konstrukcijo s številnimi

gibljivimi členi. Element kroga se ponovi pri

zobatem kolesu, ki omogoča premikanje in različne

nastavitve, s čimer se oblika skulpture

glede na postavitev spreminja. Pričakovali bi,

da je takò natančna izdelava nastala na podlagi

tehnične risbe, kjer je skulptura »projektirana«

do najmanjših detajlov. V resnici pa avtor

ustvarja le ohlapne, bežne skice, ki ga usmerjajo

in spodbujajo v ustvarjalnem procesu in pričakovanju

konč nega rezultata. Kaj bo spontano

nastalo iz začetne, osnovne oblike, kje se bo

Mladen Ivančić (Reka, Hrvaška, 1969), po izobrazbi ekonomist, se z oblikovanjem keramike

ukvarja že vrsto let. Osnovno znanje, ki ga je pridobil leta 1996, je kasneje dopolnjeval na različnih

delavnicah in kolonijah ter postal kmalu prepoznaven po izrazito osebnem slogu v oblikovanju

keramike. Osebno in skupinsko je od leta 2007 razstavljal predvsem doma. Prejel je številne

nagrade, trikrat je bil nagrajen na Mednarodnem ex­temporu keramike v Piranu, opozoriti pa velja

predvsem na letošnjo prvo nagrado na II. hrvaškem trienalu keramike v Zagrebu. Od leta 2008

je član hrvaškega keramičnega združenja Kerameikon iz Varaždina. Živi in ustvarja na Reki.

zgodba končala in kaj bo njeno sporočilo?

Arhaični videz skulptur, ki spominjajo na

zaprašene arheološke najdbe, je zavestna avtorjeva

odločitev in posledica njegovega razmiš­

6

ljanja o tem, kako se posamezni materiali,

kamen, les, kovina ali glina, s časom spreminjajo.

Oblikovana in pečena glina je surov

izdelek z monokromno barvno podlago, kjer

ni nikakršnih odstopanj od rjavih, zemeljskih

tonov. V nadaljnjem procesu so le­ti niansirani

z bolj ali manj intenzivnim svetlim posipom.

S posebno obdelavo glinene površine, to je

s posipanjem z zdrobljeno belo glino, ki ga ponavlja

do želenega učinka, sta poudarjeni plastičnost

in rustikalnost. Že ob nastanku jih je,

tako na videz, načel zob časa, že ob nastanku

so preteklost in zato po svoje brezčasne. Takó

obdelana keramika na videz izgubi tudi svojo

krhkost. Optično se spremeni v kamenino, les,

staro kovino … Vidimo jo kot zaprašen arheološki

predmet, ki je kljuboval času in v sebi

ohranil nekaj magičnega. ❚ Tatjana Sirk


Foto: arhiv OGP Podeljene

nagrade

Ex-tempora Piran 2011

Slikarski grand prix v Rovinj, grand prix keramike v Izrael. Podeljenih

je bilo še 30 drugih različnih nagrad in 3 častna priznanja.

Po izboru mednarodnih strokovnih žirij je dobitnica grand prixa

XII. mednarod nega ex­tempora keramike Simcha Even-Chen

iz Izraela, grand prix XLVI. mednarodnega slikarskega ex­tempora

pa je prejel Branko Kolarić iz Rovinja. Nagrado za najboljši

akvarel je prejela Sabina Šinko, nagrado za najboljše delo avtorja, starega

do 35 let, v obliki samostojne razstave v Galeriji Herman Pečarič,

Katja Smerdu, nagrado za najbolj izvirno keramiko, prav tako v obliki

samostojne razstave v piranski galeriji, pa Tanja Krstov.

Da ostaja Ex­tempore Piran priljubljena likovna manifestacija, dokazuje

tudi število prijavljenih udeležencev: na slikarski ex­tempore se

je prijavilo kar 323 likovnikov (strokovna žirija je izbrala 100 slik, ki

so bile razstavljene v razstavišču Monfort), na ex­tempore keramike pa

68 keramikov (strokovna žirija je izbrala 31 del, ki so bila na ogled

v Galeriji Herman Pečarič).

Spremljajoče prireditve in razstave piranskega ex­tempora so bile

zelo dobro obiskane. Samo pedagoškega programa za otroke in mladino

se je udeležilo več kot 250 otrok različnih starostnih skupin. ❚ NM

Napovedujemo

Gani Llalloshi

Unter Balkans Himmel

Pod balkanskim nebom

slike

Galerija Banke Koper

19. oktober 2011–februar 2012

Gani Llalloshi, slikar in grafik, ki

živi in dela v Piranu, že več kot

dvajset let aktivno soustvarja slovensko

sodobno likovno stvarnost

kot ra z iskovalec in iskalec maksimalnih možnosti

likovnega izraza in sporočila. Po diplomi

na od delku za slikarstvo Akademije za likovno

umetnost leta 1989 v rodni Prištini je študij

nadaljeval na ljubljanski ALU, kjer je končal

slikarsko in grafično specialko, izpopolnjeval

se je še v Parizu in v Berlinu. Vsaka njegova

samostojna razstava kakor tudi sodelovanje na

skupinskih predstavitvah pomenita avtorjev

osebni nagovor gledalcu: z diskretno izzivalno,

včasih tudi z atraktivno provokativno

podobo, ponavadi mimetično upodobljeno,

a umeščeno v premišljen vsebinski koncept,

izzove gledalca v razmišljanje in odkrivanje

Foto: Miha Fras

Unter Balkans Himmel, 2010,

akril/platno, 200 x 300 cm

novih interpretacij, ki presegajo zgolj vizualno

prepoznavno figuraliko. Zato je vsaka njegova

javna pred stavitev tudi vedno novo presenečenje

tako za ljubitelje likovne umetnosti kot

tudi za stroko. Poleg znanih starejših ciklov

History, Ekran, FreeMarket (2003 v Mestni galeriji

Piran), This is not tv (2009 v Galeriji Loža),

pa letošnjega Fly fly white bird in drugih, je

7

v letu 2010 ust varil serijo štirih slik v tehniki

akrilov na plat nu, ki so po izraznosti in po

velikosti monumentalna, že na prvi pogled

drugačna in neprimerljiva, in jih pomenljivo

poimenoval Unter Balkans Himmel / Pod

balkanskim nebom.

Pričujoči opus bo v organizaciji Obalnih

galerij Piran in v sodelovanju z Banko Koper

prvič na Primorskem predstavljen v Galeriji

Banke Koper. Slike opredeljuje močan in živ

kolorit kot nosilec posebne atmosfere, iz

ka tere – kljub prepoznavnim upodobljenim

mo tivom – veje posebno močna ekspresivna

nota intimne izpovedi. V vsebinskem in sporočilnem

smislu je v ospredju njegovo osebno

videnje takratne družbeno­politične situacije

konkretnega geografskega prostora ob vpetosti

v globalno sfero. Skrivnostno pomenljive upodobitve

izbranih skupin živali s svojimi metaforičnimi

pomeni, umeščene v simbolno su gestivno

in vedno intenzivno barvno slikarsko

polje, slehernega obiskovalca zvabijo v razmislek,

ga izzovejo v različne emocionalne

in mentalne interpretacije in doživljanja, kar

avtorja ponovno zapisuje med pomembne

sodobno angažirane likovnike.

Slike iz cikla Unter balkans Himmel so iz

likovne zbirke Interservice d. o. o. Ljubljana. ❚

Nives Marvin


Vzporedno s piranskim ex-temporom

Zoran Krulj in Slavko Krunić

slike

Apollonijeva palača, Piran

12.–30. september 2011

Zoran Krulj in Slavko Krunič prihajata iz Beograda. Sta likovna

umetnika, ki pripadata različnima generacijama, saj je

med njima skoraj dvajset let starostne razlike. Vendar oba

podobno izrabljata posebno figuralno formo, ki tvori njun

sugestivni pripovedni likovni izrek. Zato skupno zelo prikladno zapolnjujeta

galerijski prostor. V Apollonijevi palači se je pod vodstvom

Gorazda Senčarja z njuno zanimivo predstavitvijo, ki je bila spremna

pri reditev letošnjega piranskega ex­tempora, nadaljeval prestižno

za stav ljen program, ki vključuje veliko tujih ustvarjalcev.

Kakor sta Krulj in Krunič precej različna, pa se njuna skupna

klasična izgotovitvena slikarska manira pri obeh opira na posebno

figuralno formo, kjer je upodobitveni objekt človek, ki ga opredeljuje

igrivo zastavljena podoba. Stilizirano karikirani, nekako »manieristično«

zasukani in v antropomorfno obliko izpeljani liki so v podobah

obeh ustvarjalcev nosilci izpovedi. Izpovedi, ki na osnovi portretnosti

v navidezno lahko berljivi obliki prestopa v polje fabulativnega. Kakor,

da so protagonisti v teh slikah postavljeni na oder in gledalci

stojimo pred dvema predstavama v teatru.

Njun subjektivni pristop oziroma formovno­vsebinski način je

glede na njuna individualistična karakterja pri obeh precej različen,

saj izkazuje dodelan avtorski slog. V zaključeni formi in izrazni obliki

se umetnika precej razlikujeta v koloritu in v splošnem vzdušju.

Zoran Krulj, čigar delo v koloritu oziroma žanrski motivnosti uprizorjenega

vsekakor kaže določeno relacijo z Vaskom Lipovcem, je v

izvedbenem pristopu stripovski. Nekakšen »gegovski« trenutek, sklop

domislic razvija zgodbo, ki je ujeta v okolju mediteransko »ležernega

obzorja«. Njegov Mornarček in druga dela ustvarjajo veliko simbolnega.

Mala, barvno živa platna so posuta z lebdečimi, atributivno opredeljenimi

predmeti ipd. Atmosfera je igriva, v ozadju morda ponekod

nostalgična, vsekakor pa lahkotno vesela v odprtosti prostora.

8

Pri Slavku Kruniću je stilizacija figure prav tako izpeljana skozi

»razpotegnjenost«. Vendar so njegovi upodobljenci z nesorazmerno

velikimi glavami, poudarjenimi očmi in drobnimi udi precej drugačni.

Navezanost na historično slikarstvo, tisto, ki ga poznamo v bizantinskih

ikonskih delih, na renesančno, tisto, ki je izumilo chiaroscuro

in sfumato, pa na baročno je tu precej relevantna. Zamolkla barvna

paleta rjavkasto sivkastega tona daje tem delom, v nasprotju s Kruljevimi,

»tesen« severnjaški pridih. Vse je precej groteskno in resno.

Za strogimi, v gledalca uperjenimi pogledi portretiranih se evocirajo

skrivnosti posameznikov. Vzdušje je sicer umirjeno in strogo, vendar

vseeno odseva določeno »nagajivost« avtorjeve izpovedne namere.

Vsekakor razstava deluje enotno, saj se avtorja v svoji enakosti in

različnosti ujameta v povsem posrečeno združbo. Tradicionalna figuralna

slika se izkazuje kot »predmet«, ki še vedno zmore vstaviti v

podobo napetost, potrebno za to, da je aktualna in zanimiva. Raz stavljene

slike so s svojo zabavnostjo, igrivostjo, ne preveliko resnostjo,

a hkrati nostalgičnostjo in z obilico resnice svojstven odziv časa,

morda kar brez časa … ❚ Dejan Mehmedovič

Zoran Krulj Slavko Krunić

Foto: Janez Mužič

Foto: arhiv OGP

More magazines by this user
Similar magazines