27.06.2013 Views

Pomen prehranske vlaknine v prehrani človeka - Acta agriculturae ...

Pomen prehranske vlaknine v prehrani človeka - Acta agriculturae ...

Pomen prehranske vlaknine v prehrani človeka - Acta agriculturae ...

SHOW MORE
SHOW LESS

Create successful ePaper yourself

Turn your PDF publications into a flip-book with our unique Google optimized e-Paper software.

1 Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Jamnikarjeva 101, SI-1000 Ljubljana; dr. živil. znan., izr. prof.; e-mail: terezija.golob@bf.uni-lj.si<br />

2 prav tam kot 1 ; dr. živil. znan., doc.; e-mail: jasna.bertoncelj@bf.uni-lj.si<br />

3 prav tam kot 1; univ. dipl. inž. živ. tehnol., asist.; e-mail: mojca.korosec@bf.uni-lj.si<br />

COBISS Code 1.02<br />

Agrovoc descriptors: dietary fibres ,human nutrition, chemicophysical properties, nutrition physiology, physiological functions,<br />

mankind, health, therapeutic diets, disease control<br />

Agris category code: s20, s30<br />

<strong>Pomen</strong> <strong>prehranske</strong> <strong>vlaknine</strong> v <strong>prehrani</strong> <strong>človeka</strong><br />

Received April 26, 2012; accepted July 05, 2012.<br />

Delo je prispelo 26. aprila 2012, sprejeto 5. julij 2012.<br />

Terezija GOLOB 1 , Jasna BERTONCELJ 2 , Mojca KOROŠEC 3<br />

IZVLEČEK<br />

Prispevek podaja definicijo in opredelitev <strong>prehranske</strong> <strong>vlaknine</strong><br />

ter njeno vlogo v <strong>prehrani</strong> <strong>človeka</strong>. Predstavljena je delitev<br />

<strong>prehranske</strong> <strong>vlaknine</strong> glede na fizikalno-kemijske lastnosti in<br />

fiziološke učinke. Prikazani so fiziološki učinki topnih in<br />

netopnih komponent <strong>vlaknine</strong>, priporočila glede dnevno<br />

zaužite količine <strong>vlaknine</strong> in njena energijska vrednost.<br />

Prikazani so pozitivni učinki uživanja <strong>prehranske</strong> <strong>vlaknine</strong> na<br />

zdravje ljudi in na zaščito pred različnimi obolenji. Nakazani<br />

so dvomi o pretiranem pomenu <strong>prehranske</strong> <strong>vlaknine</strong> v<br />

<strong>prehrani</strong>.<br />

Ključne besede: prehranska vlaknina, fiziološki učinki<br />

<strong>prehranske</strong> <strong>vlaknine</strong>, zdravje, živila rastlinskega<br />

izvora<br />

O <strong>prehrani</strong> <strong>človeka</strong> je veliko polemičnih<br />

razglabljanj, objavljenih različnih znanstvenih<br />

raziskav, pa tudi strokovnih prispevkov. Po<br />

navedbah Kendalla in sod. (2010) je meso v<br />

prehrano vključeno sicer že 2,6 milijona let,<br />

vendar naj bi naši davni predniki uživali v<br />

glavnem rastlinsko hrano, sestavljeno iz listne<br />

zelenjave, poganjkov, sadja, semen in<br />

oreščkov. Ta hrana je bila bogata s prehransko<br />

vlaknino in imela nizek glikemični nivo.<br />

1 UVOD<br />

ABSTRACT<br />

THE IMPORTANCE OF DIETARY FIBRE IN HUMAN<br />

NUTRITION<br />

The paper provides a definition of dietary fiber and describes<br />

its role in a human nutrition. Dietary fiber is presented in the<br />

respect of the physico-chemical properties and physiological<br />

effects. The recommendations for daily intake of fiber and the<br />

energy value of dietary fiber are stated. The positive effects of<br />

dietary fiber on human health and protection against various<br />

diseases are shown. The doubts about the exaggerated<br />

importance of dietary fiber in the diet are mentioned.<br />

Key words: dietary fibre, physiological effects of dietary<br />

fiber, health, plant-derived food<br />

Industrijska revolucija, ki ji je sledil hiter<br />

tehnološki napredek, je dramatično spremenila<br />

življenjski slog ljudi. V zadnjih 200 letih je<br />

hrana postala vse bolj predelana, kar ima za<br />

posledico občutno manjši vnos <strong>prehranske</strong><br />

<strong>vlaknine</strong>. Različni načini vzreje živali, katerih<br />

glavni cilj je bil znižanje stroškov, so vplivali<br />

na občutno povečanje potrošnje hrane<br />

živalskega izvora, za katero pa je značilno, da<br />

ne vsebuje <strong>vlaknine</strong> in da je bogata z<br />

<strong>Acta</strong> <strong>agriculturae</strong> Slovenica, 99 - 2, september 2012 str. 201 - 211


202<br />

Terezija GOLOB in sod.<br />

so srčna obolenja in diabetes tipa 2 (Kendall in<br />

sod., 2010).<br />

Mnenja strokovnjakov o vlogi <strong>vlaknine</strong> v<br />

<strong>prehrani</strong> <strong>človeka</strong> so bila do nedavnega precej<br />

nasprotujoča. V preglednem članku<br />

Rodrígueza in sod., objavljenega v Trends in<br />

Food Science and Technology (2006), je<br />

podan kronološki pogled o vlogi <strong>prehranske</strong><br />

<strong>vlaknine</strong> v <strong>prehrani</strong>. Navaja, da je Kellogg že<br />

1923. govoril o pozitivnem delovanju<br />

<strong>vlaknine</strong>, medtem ko sta McCance in<br />

Lawrence leta 1929 opozarjala, da<br />

nerazgradljivi deli rastlin, ki sestavljajo<br />

prehransko vlaknino, dražijo (iritirajo) črevo.<br />

Nekoliko kasneje, leta 1947, naj bi Walker<br />

navajal, da večja vsebnost <strong>vlaknine</strong> pospešuje<br />

delovanje prebavil, Cleave pa je leta 1956<br />

povezal nekatere bolezni s pomanjkanjem<br />

<strong>vlaknine</strong>, govoril je o sindromu pomanjkanja<br />

<strong>vlaknine</strong> (‘deficiency of fibre syndrome’). Šele<br />

<strong>Acta</strong> <strong>agriculturae</strong> Slovenica, 99 - 2, september 2012<br />

v 70-ih letih prejšnjega stoletja so številni<br />

znanstveniki poudarili pomen <strong>vlaknine</strong> in<br />

njeno vlogo pri zmanjšanju kardiovaskularnih<br />

bolezni, diabetesa in nekaterih oblik raka. Od<br />

tedaj so bile izpeljane številne raziskave, ki so<br />

poudarjale vlogo <strong>vlaknine</strong> pri preprečevanju in<br />

lajšanju kroničnih bolezni. Podpora vlogi<br />

<strong>vlaknine</strong> v preventivi in preprečevanju<br />

kroničnih bolezni še raste (Rodriguez in sod.<br />

2006). O pomenu uživanja zadostne količine<br />

<strong>prehranske</strong> <strong>vlaknine</strong> v otroštvu in negativnih<br />

posledicah pri otrocih pri premajhnem vnosu<br />

<strong>vlaknine</strong> govori Williams (2006) v prispevku,<br />

objavljenem v The Journal of Pediatrics.<br />

Vzporedno pa zasledimo različne raziskave, v<br />

katerih poudarjajo, da je zaščitna vloga<br />

<strong>vlaknine</strong> pred pojavom različnih oblik raka<br />

predvsem posledica širokega spektra drugih,<br />

t.i. funkcionalnih komponent, ki jih vsebujejo<br />

živila, bogata z vlaknino in da slednji ne<br />

smemo pripisovati prevelikega pomena.<br />

2 OPREDELITEV PREHRANSKE VLAKNINE<br />

Prehranske <strong>vlaknine</strong> ne predstavlja določena<br />

kemijska spojina, ampak jo sestavlja<br />

kombinacija kemijsko zelo različnih snovi, kot<br />

so: celuloza, hemiceluloza, pektin, lignin,<br />

gume in polisaharidi iz morskih alg ali<br />

bakterij. Celuloza, hemiceluloza in pektin so<br />

sestavni deli celičnih sten rastlin, zato jih<br />

imenujemo tudi strukturni polisahari. Med<br />

druge polisaharide, ki jih prav tako uvrščamo v<br />

prehransko vlaknino, čeprav niso sestavine<br />

celičnih sten, spadajo: gume (npr. gumi<br />

arabikum), rezervne gume (guar gume) in<br />

polisaharidi iz morskih alg (karagenan, agar,<br />

alginati); nekateri raziskovalci štejejo sem tudi<br />

rezistentni škrob (del škroba, ki ga encimi<br />

tankega črevesa ne razgradijo). Viri različnih<br />

komponent <strong>vlaknine</strong> so navedeni v preglednici<br />

1.


Preglednica 1: Naravni viri različnih komponent <strong>prehranske</strong> <strong>vlaknine</strong> (Gray, 2006)<br />

Table 1: Natural sources of dietary fiber components (Gray, 2006)<br />

Komponenta <strong>vlaknine</strong> Glavni vir<br />

celuloza zelenjava, lesnate rastline, žitni otrobi<br />

hemiceluloza žitna zrna<br />

lignin žitni otrobi, luščine riža in stročnic, lesnate rastline<br />

β-glukan zrna (ovsa, ječmena, rži, pšenice)<br />

pektin sadje, zelenjava, stročnice, sladkorna pesa, krompir<br />

gume stročnice, morske alge, mikroorganizmi<br />

(guar, karagenan, ksantan, guma arabika)<br />

inulin in fruktooligosaharidi cikorija, artičoka, čebula<br />

oligosaharidi humano mleko, zrnate stročnice<br />

<strong>Pomen</strong> <strong>prehranske</strong> <strong>vlaknine</strong> v <strong>prehrani</strong> <strong>človeka</strong><br />

rezistentni škrob semena stročnic, žitna zrna, semena, surov krompir, zelene banane, staran<br />

kruh, koruzni kosmiči, ohlajen kuhan krompir, riž<br />

Glede na kompleksnost komponent, ki jih<br />

uvrščamo v vlaknino, se je tekom različnih<br />

obdobij spreminjala tudi definicija za<br />

vlaknino. Večina definicij označuje analitične<br />

kriterije (predvsem topnost v vodi), nič pa ne<br />

pove o viskoznosti in fermentabilnosti, torej o<br />

fizikalno-kemijskih lastnostih, ki lahko<br />

pomembno vplivajo na delovanje prebavnega<br />

trakta. Še danes številni strokovnjaki navajajo,<br />

da je natančna opredelitev <strong>prehranske</strong> <strong>vlaknine</strong><br />

sporna. Medtem ko ena izmed fizioloških<br />

definicij pravi: »prehranska vlaknina so<br />

ostanki rastlinskih celičnih sten, ki so odporni<br />

na encimsko hidrolizo v tankem črevesu«, pa<br />

ena izmed kemijskih opredelitev definira:<br />

»prehranska vlaknina so neškrobni<br />

polisaharidi« (Theubadin in sod., 1997;<br />

Slavin, 2003). Najpogosteje uporabljena<br />

definicija je naslednja: »prehranska vlaknina<br />

je kompleksna mešanica neprebavljivih<br />

polisaharidov (celuloze, hemiceluloz,<br />

oligosaharidov, pektina, gum), voskov in<br />

lignina, ki jih najdemo predvsem v rastlinskih<br />

celičnih stenah. To so snovi, ki jih človekovi<br />

prebavni encimi ne razgradijo do komponent,<br />

ki bi se absorbirale v zgornjem prebavnem<br />

traktu«. Tosh in Yada (2010) navajata, da je<br />

pomen uživanja <strong>prehranske</strong> <strong>vlaknine</strong> za<br />

zdravje v veliki meri posledica različnih<br />

fizioloških učinkov in je zato ta vidik vključen<br />

tudi v definicijo ameriškega združenja AACC<br />

(American Association for Clinical<br />

Chemistry), ki se glasi: »prehranska vlaknina<br />

so užitni deli rastlin ali ogljikovim hidratom<br />

podobne spojine, ki so odporne na prebavo in<br />

absorpcijo v človeškem tankem črevesu in se<br />

popolno ali delno fermentirajo v debelem<br />

črevesu. Prehranska vlaknina so polisaharidi,<br />

oligosaharidi, lignin, in druge rastlinske snovi.<br />

Prehranska vlaknina ima ugodne fiziološke<br />

učinke, pospešuje prebavo, in/ali vpliva na<br />

zniževanje nivoja holesterola in/ali glukoze v<br />

krvi«.<br />

V izogib različnim definicijam je v Pravilniku<br />

o spremembah Pravilnika o označevanju<br />

hranilne vrednosti živil (U.l. 87, 2009 z dne<br />

02. 11. 2009) skladno z Direktivo Komisije<br />

2008/100/ES (z dne 28. oktobra 2008) o<br />

spremembi Direktive Sveta 90/496/EGS<br />

podana naslednja opredelitev snovi, ki<br />

predstavljajo prehransko vlaknino:<br />

<strong>Acta</strong> <strong>agriculturae</strong> Slovenica, 99 - 2, september 2012 203


204<br />

Terezija GOLOB in sod.<br />

Prehranska vlaknina so polimeri ogljikovih<br />

hidratov s tremi ali več monomerskimi<br />

enotami, ki se ne prebavijo niti absorbirajo v<br />

tankem črevesu <strong>človeka</strong> in spadajo v naslednje<br />

kategorije:<br />

- užitni polimeri ogljikovih hidratov,<br />

naravno prisotni v živilih v obliki, v kateri<br />

se zaužijejo,<br />

- užitni polimeri ogljikovih hidratov, ki so<br />

bili pridobljeni iz surovine za živilo s<br />

fizikalnimi, encimskimi ali kemijskimi<br />

sredstvi in, ki imajo ugoden fiziološki<br />

učinek, dokazan s splošno sprejetim<br />

znanstvenim dokazom,<br />

- užitni sintetični polimeri ogljikovih<br />

hidratov, ki imajo ugoden fiziološki učinek,<br />

dokazan s splošno sprejetim znanstvenim<br />

dokazom.<br />

V istem pravilniku je navedena tudi energijska<br />

vrednost <strong>prehranske</strong> <strong>vlaknine</strong>, ki znaša 8 kJ/g<br />

oziroma 2 kcal/g. Torej moramo pri<br />

vrednotenju hranilne vrednosti živila, bogatega<br />

z vlaknino, poznati njeno vsebnost in<br />

izračunati njeno energijsko vrednost. Do<br />

nedavnega smo prehransko vlaknino pri<br />

Vlaknino delimo glede na njene fizikalnokemijske<br />

lastnosti in fiziološko vlogo na<br />

(Gray, 2006):<br />

- topno in netopno vlaknino,<br />

- naravno prehransko vlaknino in<br />

funkcionalno vlaknino,<br />

- viskozno in neviskozno vlaknino,<br />

- fermentirajočo in nefermentirajočo<br />

vlaknino.<br />

3.1 Topna in netopna prehranska vlaknina<br />

Večina znanstvenikov se strinja glede delitve<br />

<strong>vlaknine</strong> na topno in netopno v vodi. Ta<br />

podatek je pomemben tako za analizo<br />

vsebnosti <strong>vlaknine</strong> kot za razumevanje<br />

različnih funkcij, ki jih imajo posamezne<br />

komponente <strong>vlaknine</strong> v telesu. Med topno<br />

<strong>Acta</strong> <strong>agriculturae</strong> Slovenica, 99 - 2, september 2012<br />

nepoznavanju njene vsebnosti upoštevali kot<br />

del ogljikovih hidratov, pri poznavanju njene<br />

vsebnosti, pa smo le-to odšteli od skupne<br />

vsebnosti ogljikovih hidratov in nato le za<br />

izkoristljive ogljikove hidrate izračunali<br />

energijsko vrednost.<br />

2.1 Kje najdemo prehransko vlaknino<br />

3 DELITEV PREHRANSKE VLAKNINE<br />

Vlaknino najdemo le v živilih rastlinskega<br />

izvora. Glede na obliko, v kateri ljudje<br />

uživamo prehransko vlaknino, govorimo o:<br />

- živilih rastlinskega izvora: sadje,<br />

zelenjava, oreščki, žita in njihovi izdelki;<br />

komponente <strong>vlaknine</strong> se nahajajo<br />

predvsem v celičnih stenah zunanjih delov<br />

plodu ali zrna (v perikarpu, alevronski<br />

plasti), precej manj v celičnih stenah<br />

endosperma,<br />

- izdelkih z dodano vlaknino (npr. kruh, v<br />

katerem je del pšenične moke nadomeščen<br />

z otrobi, z ječmenovo ali ovseno moko);<br />

- nadomestkih hrane (prehranskih<br />

dopolnilih); tu mislimo na vlaknino v<br />

obliki kapsul ali tablet.<br />

vlaknino uvrščamo gume, psilium, pektin, βglukane<br />

in nekatere hemiceluloze, med<br />

netopno pa lignin, celulozo, hemicelulozo in<br />

nekatere pektine.<br />

Topno vlaknino najdemo v vseh živilih<br />

rastlinskega izvora, vendar v zelo različnih<br />

količinah (preglednica 2). Živila, bogata s<br />

topno vlaknino so: ovseni kosmiči, ječmen,<br />

stročnice (grah, soja, bob), nekatere vrste sadja<br />

in sadni sokovi (slive, jagode, banane, jabolka,<br />

agrumi, marelice, datlji, rozine, slivov sok),<br />

nekatere vrste zelenjave (brokoli, korenje,<br />

pesa, sladek krompir, čebula) in laneno seme.<br />

Glavna značilnost topne <strong>vlaknine</strong> je njena<br />

topnost v vodi in s tem povezane različne<br />

pozitivne fiziološke funkcije.


Tudi netopno vlaknino najdemo v različnih<br />

deležih zastopano v širokem spektru živil<br />

rastlinskega izvora. Bogat vir netopne <strong>vlaknine</strong><br />

so zlasti: pšenični in koruzni otrobi,<br />

polnozrnata živila, oreščki in semena,<br />

zelenjava (stročji fižol, cvetača, bučke,<br />

<strong>Pomen</strong> <strong>prehranske</strong> <strong>vlaknine</strong> v <strong>prehrani</strong> <strong>človeka</strong><br />

zelena), nekatere vrste sadja (avokado in<br />

banane) in olupki nekaterih vrst sadja,<br />

krompirja, paradižnika, čebule. Komponente<br />

netopne <strong>vlaknine</strong> so v vodi netopne in imajo<br />

pomembno vlogo pri prehodu hrane skozi<br />

prebavni trakt.<br />

Preglednica 2: Vsebnost <strong>prehranske</strong> <strong>vlaknine</strong> v nekaterih živilih rastlinskega izvora (Souci in sod., 2008)<br />

Table 2: Dietary fiber content in some plant-derived foods (Souci et al., 2008)<br />

Vsebnost <strong>prehranske</strong> <strong>vlaknine</strong> (g/100 g)<br />

Živilo<br />

topna prehranska vlaknina<br />

netopna prehranska<br />

vlaknina<br />

skupna prehranska<br />

vlaknina<br />

jabolko 0,48 1,54 2,02<br />

hruška 0,61 2,66 3,27<br />

banana 0,62 1,20 1,82<br />

krompir 0,92 1,15 2,07<br />

krompir, kuhan z lupino 0,74 0,96 1,70<br />

korenje 1,74 1,89 3,63<br />

korenje, kuhano 1,17 1,30 2,47<br />

brokoli 1,30 1,70 3,00<br />

brokoli, kuhan 0,50 2,23 2,73<br />

endivija 0,18 1,04 1,22<br />

rdeča pesa 0,48 2,05 2,53<br />

belo zelje 1,33 1,62 2,95<br />

kislo zelje, odcejeno 0,84 1,30 2,14<br />

stročji fižol 0,88 1,01 1,89<br />

čebula 0,29 1,52 1,81<br />

ovseni kosmiči 4,95 5,08 10,00<br />

koruzni kosmiči 1,20 2,80 4,00<br />

oreh 0,84 5,30 6,14<br />

lešnik 0,42 7,80 8,22<br />

3.2 Naravna prehranska vlaknina in<br />

funkcionalna vlaknina<br />

S pojmom naravna prehranska vlaknina<br />

označujemo komponente, ki se nahajajo v<br />

naravnih prehranskih virih. Sem štejemo:<br />

celulozo, lignin, hemicelulozo, pektin, gume,<br />

β-glukane, inulin in oligofruktozo ter<br />

neprebavljivi škrob.<br />

Kot funkcionalno vlaknino pa opredeljujemo<br />

izolirano naravno ali sintetično vlaknino, ki jo<br />

lahko dodajamo živilom in ima v telesu<br />

dokazan pozitiven fiziološki učinek. Med<br />

funkcionalno vlaknino spadajo poleg vseh<br />

zgoraj naštetih izoliranih komponent <strong>vlaknine</strong><br />

tudi hitin (nahaja se v skeletu hrustančnic, npr.<br />

rakov), psilium (nahaja se v lupinicah<br />

trpotčevih semen) ter fruktooligosaharidi,<br />

polidekstroza, polioli in neprebavljivi<br />

dekstrini, ki jih uporabljamo kot aditive v<br />

proizvodnji živil.<br />

Na International Life Science Institute-ILSI<br />

Europe (1999) so definirali, da lahko »živilo<br />

štejemo za funkcionalno, če je bilo dokazano,<br />

da ima poleg hranilnega učinka blagodejen<br />

vpliv na eno ali več fizioloških funkcij, pri<br />

čemer je ta pomembna za izboljšanje zdravja<br />

ljudi in/ali zmanjšanje tveganja za pojav<br />

nekaterih bolezni«. Z rezultati številnih<br />

raziskav so potrdili različne učinke <strong>prehranske</strong><br />

<strong>vlaknine</strong>, na osnovi katerih jo lahko<br />

obravnavamo kot funkcionalno sestavino<br />

hrane (Elleuch in sod. 2011; Tosh in Yada,<br />

2010; Cui in sod., 2011; Slavin, 2005). Poleg<br />

tega so v različnih raziskavah proučevali<br />

dodajanje <strong>vlaknine</strong> kot funkcionalnega<br />

dodatka: npr. Elleuch je s sod. (2008)<br />

proučeval dodajanje ekstraktov datljev; Tosh<br />

<strong>Acta</strong> <strong>agriculturae</strong> Slovenica, 99 - 2, september 2012 205


206<br />

Terezija GOLOB in sod.<br />

in Yada (2010) sta proučevala vpliv dodatka<br />

moke iz stročnic (fižola, čičerike, leče in<br />

graha); Galanakis (2011) in Anil (2007)<br />

navajata možnost uporabe <strong>vlaknine</strong> iz<br />

stranskih produktov pri predelavi oljk (ostanek<br />

po stiskanju olja) oziroma pri praženju<br />

lešnikov (ovojnica); Peerajit in sod. (2012) so<br />

proučevali funkcionalne lastnosti ekstrakta<br />

<strong>vlaknine</strong> iz lupine limet. Pri obogatitvi<br />

izdelkov z vlaknino velja opozoriti na<br />

zahtevno nalogo živilskih tehnologov zaradi<br />

velike različnosti v kemijski strukturi in<br />

različnih funkcionalnih lastnosti posameznih<br />

komponent <strong>vlaknine</strong> (Cui in sod., 2011).<br />

3.3 Viskozna in neviskozna prehranska<br />

vlaknina<br />

Nekatere komponente <strong>vlaknine</strong> tvorijo v<br />

kombinaciji z vodo viskozne raztopine, ki<br />

vplivajo na počasnejšo absorpcijo nekaterih<br />

hranil, na počasnejše praznjenje želodca, na<br />

nižji nivo krvnega holesterola in na<br />

uravnavanje nivoja glukoze v krvi (Jenkins in<br />

sod., 2004). Med viskozno vlaknino spadajo<br />

nekatere gume, psilium, pektin in β-glukani.<br />

<strong>Acta</strong> <strong>agriculturae</strong> Slovenica, 99 - 2, september 2012<br />

Kristensen in Jensen (2011) sta v reviji<br />

Appetite objavila članek o pomenu viskoznosti<br />

<strong>vlaknine</strong> pri uravnavanju apetita in na občutek<br />

sitosti. Poudarjata, da lakoto in vnos hrane<br />

regulirajo sicer različni fiziološki vplivi, med<br />

katerimi pa je viskoznost <strong>prehranske</strong> <strong>vlaknine</strong><br />

eden pomembnejših.<br />

3.4 Fermentirajoča in nefermentirajoča<br />

prehranska vlaknina<br />

Nekatere komponente <strong>vlaknine</strong> v črevesju s<br />

pomočjo bakterij fermentirajo, pri čemer<br />

nastajajo plini in kratkoverižne maščobne<br />

kisline, ki se lahko absorbirajo in so tako vir<br />

energije. Med visoko fermentirajočo vlaknino<br />

spadajo: inulin, oligofruktoza, pektin, βglukani<br />

in nekatere gume. Medtem ko spadata<br />

hemiceluloza in rezistentni škrob med delno<br />

ali slabo fermentirajočo, pa se lignin in<br />

celuloza smatrata za nefermentirajoči<br />

komponenti. Živila z veliko vsebnostjo<br />

fermentirajoče <strong>vlaknine</strong> so ječmen, oves, sadje<br />

in zelenjava, nefermentirajočo vlaknino pa<br />

vsebujejo žita in otrobi oz. živila z veliko<br />

vsebnostjo celuloze (Rodríguez in sod., 2006).<br />

4 PRIPOROČILA GLEDE VNOSA PREHRANSKE VLAKNINE<br />

Referenčne vrednosti za vnos hranil (2004)<br />

navajajo orientacijsko vrednost za vnos<br />

<strong>prehranske</strong> <strong>vlaknine</strong> pri odraslih najmanj 30 g<br />

na dan, to je približno 3 g/MJ oziroma<br />

12,5 g/1000 kcal pri ženskah in 2,4 g/MJ<br />

oziroma 10 g/1000 kcal pri moških. Po<br />

priporočilih prehranskih strokovnjakov je<br />

dnevno zaužita količina <strong>vlaknine</strong> med 20 in<br />

40 g. Glede na sodobni način prehranjevanja<br />

večina ljudi uživa hrano, pripravljeno iz<br />

predelanih in prečiščenih sestavin, z veliko<br />

mesa in sladkarij, zato tega odmerka ni tako<br />

lahko doseči. Strokovnjaki opozarjajo, da je<br />

vnos <strong>vlaknine</strong> s prehrano v zahodnih deželah<br />

pod priporočili, manjši kot ga potrebujemo za<br />

zdravo življenje (Baixauli in sod., 2008). Če<br />

želimo povečati vnos <strong>vlaknine</strong> v telo, je to<br />

potrebno storiti postopoma, in sicer za največ<br />

5 g v 14-ih dneh. Priporočajo, da bi uživali<br />

pestro hrano (sadje, zelenjavo, žita ter<br />

stročnice), ker bi s tem zagotovili organizmu<br />

tako po sestavi kot po učinkovanju različne<br />

komponente <strong>prehranske</strong> <strong>vlaknine</strong>.<br />

5 VPLIV PREHRANSKE VLAKNINE NA ZDRAVJE LJUDI IN BOLEZNI<br />

Na osnovi rezultatov številnih znanstvenih<br />

raziskav je sprejeto prepričanje, da ima<br />

prehranska vlaknina pomembno vlogo pri<br />

preprečevanju številnih bolezni, in da prehrana


z veliko vsebnostjo <strong>vlaknine</strong>, oziroma, da<br />

hrana, ki je bogata z žiti, s sadjem in z<br />

zelenjavo, pozitivno vpliva na zdravje. Večje<br />

uživanje <strong>vlaknine</strong> povezujejo tudi z zmanjšano<br />

incidenco za več vrst raka (Peerajit in sod.,<br />

2012).<br />

Kljub temu, da je večina sestavin <strong>prehranske</strong><br />

<strong>vlaknine</strong> neprebavljivih, ker jih encimi,<br />

prisotni v debelem črevesu, ne morejo<br />

razgraditi, so izpostavljene aktivnostim<br />

bakterijskih encimov, ki jih lahko delno<br />

razgradijo. Kot poudarjajo Rodríguez in sod.<br />

(2006), je obseg te razgradnje odvisen od vrste<br />

bakterijske flore. Dejavnika, ki so ju<br />

znanstveniki v povezavi z vlaknino proučevali,<br />

sta bila čas prehoda skozi debelo črevo in<br />

viskoznost.<br />

Čas prehoda skozi črevo vpliva na trajanje<br />

stika med bakterijskimi encimi in<br />

komponentami <strong>prehranske</strong> <strong>vlaknine</strong>, ki<br />

omejujejo obseg njihove razgradnje (30-90 %<br />

polisaharidov, večina hemiceluloze ter pektin).<br />

Ta razgradnja se začne z zunanjo celično<br />

hidrolizo, ki pretvarja polisaharide v mono- in<br />

disaharide, temu pa sledi anaerobna glikoliza,<br />

katere končni produkti so acetat, butirat in<br />

propionat.<br />

Glavni učinek v tankem črevesju je povezan z<br />

viskoznostjo polisaharidov, komponent topne<br />

<strong>vlaknine</strong>, kot so pektin in gume, ki<br />

zmanjšujejo asimilacijo hranljivih snovi,<br />

medtem ko netopne komponente tu ne igrajo<br />

pomembne vloge. Iz visoko fermentirajočih<br />

snovi (pektina), ostankov slabše<br />

fermentirajočih polimerov (celuloze in<br />

hemiceluloze) in vode, ki jo te komponente<br />

vežejo in zadržujejo, nastaja bakterijska masa,<br />

ki je odgovorna za povečanje mase blata<br />

(Rodríguez in sod., 2006).<br />

5.1 Prehranska vlaknina in telesna teža<br />

V prispevku, objavljenem v reviji Nutrition, je<br />

Slavin (2005) prikazal pregled raziskav o<br />

vplivu <strong>prehranske</strong> <strong>vlaknine</strong> na telesno težo in<br />

<strong>Pomen</strong> <strong>prehranske</strong> <strong>vlaknine</strong> v <strong>prehrani</strong> <strong>človeka</strong><br />

mehanizme njenega delovanja. Podaja<br />

teoretične razloge, s katerimi prehranska<br />

vlaknina pomaga pri vzdrževanju telesne teže.<br />

Pravi, da deluje prehranska vlaknina kot<br />

fiziološka ovira vnosa energije z najmanj tremi<br />

mehanizmi: nadomesti hranila in izkoristljive<br />

kalorije v hrani; vpliva na povečano žvečenje,<br />

kar omeji vnos hrane in pospeši izločanje sline<br />

in prebavnih sokov; zmanjša absorpcijo hranil<br />

v tankem črevesju.<br />

Z vlaknino bogata hrana ima manjšo<br />

energijsko vrednost. Torej, če uživamo<br />

konstantno količino hrane, ki ima na račun<br />

večje vsebnosti <strong>vlaknine</strong> nižjo energijsko<br />

vrednost, vplivamo na zmanjšanje teže. Ker pa<br />

ima vlaknina zaradi sposobnosti povečanja<br />

volumna in viskoznosti vpliv na občutek sitosti<br />

in nasitno vrednost, smo z uživanjem enake<br />

količine hrane z nizko energijsko vrednostjo in<br />

veliko vsebnostjo <strong>vlaknine</strong> prej siti.<br />

Poleg tega je dokazano, da vlaknina lahko<br />

blokira ali omeji absorpcijo makrohranil in s<br />

tem pomaga pri kontroli telesne teže. Celo zelo<br />

majhne spremembe v absorpciji hranil imajo<br />

dolgoročno značilen vpliv na telesno težo.<br />

Tudi počasnejše praznjenje želodca je učinek,<br />

ki ga pripisujemo uživanju hrane bogate z<br />

vlaknino, predvsem z viskozno vlaknino.<br />

Upočasnjeno praznjenje želodca poveča<br />

občutek polnosti, upočasni absorpcijo glukoze<br />

in drugih hranil in tako vpliva na telesno težo.<br />

Lluch in sod. (2010) so ugotovili, da je poleg<br />

tega, da je še dve uri po obroku, ki je vseboval<br />

manj maščob in bil obogaten z beljakovinami<br />

in vlaknino zmanjšan tek, manjša tudi zaužita<br />

količina naslednjega obroka.<br />

5.2 Prehranska vlaknina in čas prehajanja<br />

skozi črevesje<br />

Prehranska vlaknina velja za najpomembnejši<br />

dejavnik, ki vpliva na maso blata in hitrost<br />

peristaltike. Problem zaprtja obravnavamo<br />

običajno kot posledico uživanja nezadostne<br />

<strong>Acta</strong> <strong>agriculturae</strong> Slovenica, 99 - 2, september 2012 207


208<br />

Terezija GOLOB in sod.<br />

količine <strong>prehranske</strong> <strong>vlaknine</strong>. Thebaudin in<br />

sod. (1997) omenjajo, da je fiziološki učinek<br />

<strong>vlaknine</strong> v črevesju odvisen od deleža netopne<br />

oziroma topne <strong>vlaknine</strong>. Netopna vlaknina<br />

poveča maso blata in pogostost praznjenja,<br />

mehča blato in skrajšuje čas prehajanja skozi<br />

črevesje. Sposobnost <strong>vlaknine</strong> za zadrževanje<br />

vode je pomembna pri formiranju blata.<br />

Povečanje mase blata pripisujejo povečanju<br />

bakterijske mase, neprebavljenim vlakninskim<br />

ostankom in količini vode v blatu. Učinki<br />

<strong>vlaknine</strong> na maso blata so različni glede na<br />

vrsto in vir <strong>vlaknine</strong>, deloma pa vpliva tudi<br />

metoda priprave hrane. Vlaknini iz žit<br />

običajno pripisujejo večjo učinkovitost pri<br />

večanju teže blata kot vlaknini iz sadja. Topna<br />

vlaknina, kot je pektin, ne vpliva bistveno na<br />

funkcijo debelega črevesa ali skrajšanje časa<br />

prehoda; črevesna mikroflora jo popolnoma<br />

razgradi.<br />

5.3. Prehranska vlaknina in rak<br />

Obstajajo rezultati številnih raziskav, v katerih<br />

so proučevali vpliv prehrane z veliko<br />

vsebnostjo <strong>vlaknine</strong> na zdravje in na<br />

pogostnost obolevanja za različnimi oblikami<br />

raka. Domnevno zaščitno vlogo pred rakom<br />

pri uživanju hrane bogate z vlaknino je močno<br />

podprl Burkitt (1973). Tudi Willett in sod.<br />

(1992) so v obsežni raziskavi v Veliki Britaniji<br />

preučevali učinke vnosa <strong>vlaknine</strong> skupaj z<br />

drugimi sestavinami hrane na pojavnost raka<br />

debelega črevesa pri ženskah. Ugotovili so, da<br />

je zmanjšano tveganje za pojav raka debelega<br />

črevesa povezano z večjim vnosom <strong>vlaknine</strong> s<br />

sadjem.<br />

Vzporedno pa lahko spremljamo rezultate<br />

raziskav, v katerih opozarjajo na težave pri<br />

oceni epidemioloških študij in o direktni<br />

povezavi med uživanjem hrane bogate z<br />

vlaknino in manjšo pojavnostjo raka debelega<br />

črevesa. Saj z uživanjem sadja, zelenjave, žit<br />

vnašamo v organizem tudi druge zaščitne<br />

snovi, kot so vitamin C, vitamin E in βkaroten.<br />

Rezultati 13-ih primerjalnih študij so<br />

<strong>Acta</strong> <strong>agriculturae</strong> Slovenica, 99 - 2, september 2012<br />

pokazali, da je vsaka komponenta posamično<br />

(β-karoten, askorbinska kislina in vlaknina)<br />

pomembno povezana z zmanjšanim tveganjem<br />

za pojav raka in težko zaključimo, da je to<br />

posledica samo vnosa <strong>vlaknine</strong> (Thebaudin in<br />

sod., 1997).<br />

Nekateri raziskovalci so predlagali naslednji<br />

mehanizem, s katerim lahko prehranska<br />

vlaknina varuje pred rakom debelega črevesa:<br />

netopna vlaknina (npr. pšenični otrobi) poveča<br />

volumen blata in razredči njegovo vsebino, kar<br />

zmanjšuje interakcije med črevesno sluznico<br />

in vsemi rakotvornimi snovmi v blatu; krajši<br />

čas prehoda skozi črevesje zmanjša možnost<br />

interakcij mutagenov iz blata s črevesnim<br />

epitelom; vlaknina, kot fermentacijski substrat,<br />

spremeni tudi delovanje prebavne mikroflore,<br />

kar privede do spremembe ali zmanjšanja<br />

nastanka mutagenov; nekatere vrste <strong>vlaknine</strong><br />

lahko celo adsorbirajo mutagene agense in s<br />

tem pospešijo njihovo izločanje (Thebaudin in<br />

sod., 1997).<br />

Možen mehanizem zaščitnega učinka <strong>vlaknine</strong><br />

proti raku dojk je, da večji vnos <strong>vlaknine</strong> z<br />

večjim izločanjem blata vpliva na večje<br />

izločanje estrogenov, ki jih povezujejo s<br />

povečanim tveganjem za pojav raka dojk.<br />

Vendar opozarjajo, da so podatki o tem vplivu<br />

še nejasni. Tudi z raziskavo, v kateri so<br />

medicinske sestre uživale 22 g <strong>vlaknine</strong> na<br />

dan, niso dokazali varovalnega učinka<br />

<strong>vlaknine</strong> (Willet, 1992). V obsežnem pregledu<br />

izsledkov raziskav je bilo ugotovljeno, da iz<br />

dosedanjih literaturnih podatkov ne moremo<br />

zaključiti, da ima vlaknina zaščitni učinek niti<br />

pred rakom debelega črevesa niti rakom dojke,<br />

kljub temu, da so številne študije pokazale<br />

trende v tej smeri. Potrebne so še dodatne<br />

raziskave.<br />

5.4 Vlaknina in presnova ogljikovih<br />

hidratov, beljakovin in maščob<br />

Ugotovljeno je, da lahko vlaknina vpliva na<br />

razpoložljivost ogljikovih hidratov v


prebavnem traktu. Ta učinek je bil potrjen pri<br />

bolnikih s sladkorno boleznijo, pri katerih se je<br />

raven glukoze v krvi zmanjšala ob <strong>prehrani</strong><br />

bogati z vlaknino. Theubaudin in sod. (1997)<br />

menijo, da netopna prehranska vlaknina nima<br />

vpliva na presnovo ogljikovih hidratov,<br />

medtem ko topna in viskozna vlaknina<br />

vplivata na zmanjšanje nivoja postprandialne<br />

glukoze v krvi.<br />

Glede vpliva <strong>vlaknine</strong> na presnovo beljakovin<br />

pa so številne študije pokazale, da je povečan<br />

vnos <strong>vlaknine</strong> v <strong>prehrani</strong> povezan s povečanim<br />

izločanjem dušika z blatom. Dušikove snovi so<br />

v veliki meri odvisne od bakterijskega izvora;<br />

povečanje mase blata pa kaže pri hrani bogati<br />

z vlaknino na povečano rast bakterij. Avtorji<br />

menijo, da imamo zaenkrat še premalo<br />

dokazov o tem, da bi prehranska vlaknina<br />

vplivala na presnovo in absorpcijo beljakovin.<br />

Poudarjajo nujnost nadaljnjih raziskav<br />

(Thebaudin in sod., 1997). Eggum (1992)<br />

ugotavlja, da je vpliv <strong>prehranske</strong> <strong>vlaknine</strong> na<br />

presnovo beljakovin v veliki meri odvisen od<br />

strukture in kemijske sestave <strong>vlaknine</strong>.<br />

Bistveno bolj pa so proučevani učinki <strong>vlaknine</strong><br />

na presnovo lipidov. Ugotovljeno je bilo, da<br />

vlaknina vpliva na absorpcijo lipidov, saj<br />

močno zavira delovanje lipaz trebušne<br />

slinavke, ki sodelujejo pri presnovi lipidov. Po<br />

drugi strani pa prehranska vlaknina prispeva k<br />

zmanjšanju ravni holesterola in lipoproteinov<br />

nizke gostote v plazmi, kar je povezano z<br />

redčenjem in z večjim izločanjem žolčnih<br />

kislin (Rodríguez, 2006). V raziskavi o učinkih<br />

topne <strong>vlaknine</strong> na serumske lipide so<br />

ugotovili, da topna vlaknina vpliva na znižanje<br />

ravni lipoproteinskega holesterola nizke<br />

gostote LDH v serumu. Vezanje soli žolčnih<br />

kislin na komponente <strong>prehranske</strong> <strong>vlaknine</strong><br />

spremeni presnovo holesterola, oziroma<br />

izločanje holesterola iz telesa. Z vezavo<br />

žolčnih kislin nastajajo žolčne soli, ki se s<br />

pomočjo blata odvajajo iz telesa. Tako je<br />

onemogočena resorpcija žolčnih kislin iz<br />

tankega črevesa nazaj v jetra, kjer se iz njih<br />

tvori holesterol LDL, povzročitelj<br />

<strong>Pomen</strong> <strong>prehranske</strong> <strong>vlaknine</strong> v <strong>prehrani</strong> <strong>človeka</strong><br />

arterioskleroze. Gallaher in sod. (1992)<br />

pripisujejo ta pozitiven učinek predvsem<br />

prehranski vlaknini iz ječmena in sladkorne<br />

pese.<br />

Pri proučevanju vpliva <strong>vlaknine</strong> na presnovo<br />

maščob je potrebno omeniti kratko verižne<br />

maščobne kisline (SCFA), ki nastajajo v<br />

debelem črevesu pri bakterijski razgradnji<br />

<strong>prehranske</strong> <strong>vlaknine</strong>. Številni raziskovalci<br />

menijo, da SCFA (zlasti propionat) zavirajo<br />

sintezo jetrnega holesterola (Roberts in sod.,<br />

1994).<br />

5.5 Prehranska vlaknina in biološka<br />

izkoristljivost vitaminov in mineralov<br />

Vnos hrane, bogate z vlaknino, vpliva na<br />

delovanje encimov in podaljša čas prehoda<br />

hrane, kar naj bi vplivalo na povečano<br />

absorpcijo vitaminov. Vendar pa nekatera<br />

živila vsebujejo tako imenovane zaviralce<br />

izkoriščanja vitaminov (npr. inhibitorji<br />

proteaz), ki zmanjšujejo njihovo<br />

topnost/sproščanje. O učinkih <strong>prehranske</strong><br />

<strong>vlaknine</strong> na biološko izkoristljivost vitaminov<br />

je bilo opravljenih le malo raziskav; največ<br />

pozornosti je bilo namenjene vitaminoma E in<br />

D. Ugotovili so, da so imele podgane,<br />

krmljene z grobimi pšeničnimi otrobi, nižji<br />

nivo tokoferola v jetrih kot podgane, krmljene<br />

s finimi gladkimi pšeničnimi otrobi ali<br />

celulozo. Nekatere študije so pokazale, da<br />

lahko velika vsebnost <strong>vlaknine</strong> v hrani vodi do<br />

večjega izločanja vitamina D. To razlagajo z<br />

nizkim statusom vitamina D pri vegetarijancih<br />

in pri makrobiotični dieti (Dagnelie, 1991).<br />

Biološka izkoristljivost mineralov je odvisna<br />

od količine zaužite hrane, od količine hrane, ki<br />

se v telesu absorbira in izkoristi. Domnevajo,<br />

da velik vnos <strong>vlaknine</strong> lahko zmanjša<br />

absorpcijo mineralov zaradi interakcij med<br />

minerali in vlaknino in je zato težko<br />

napovedati biološko izkoristljivost mineralov.<br />

Vpliv <strong>vlaknine</strong> na biološko izkoristljivost<br />

mineralov je odvisen predvsem od vrste<br />

<strong>vlaknine</strong>. Večina raziskav je vključevala<br />

<strong>Acta</strong> <strong>agriculturae</strong> Slovenica, 99 - 2, september 2012 209


210<br />

Terezija GOLOB in sod.<br />

pšenične otrobe. Najbolj raziskane so<br />

interakcije <strong>prehranske</strong> <strong>vlaknine</strong> z železom, s<br />

cinkom in s kalcijem. Številne študije so<br />

pokazale škodljiv vpliv <strong>vlaknine</strong> iz pšenice in<br />

koruze, pa tudi posameznih komponent<br />

<strong>vlaknine</strong> (guar gume, lignina in psilium sluzi)<br />

na absorpcijo železa in cinka. Medtem ko so<br />

rezultati drugih študij pokazali, da vlaknina ne<br />

zavira absorpcije železa in cinka. Te<br />

nasprotujoče ugotovitve so morda posledica<br />

tega, ker se vlaknina pogosto pojavi skupaj s<br />

Čeprav je o lastnostih <strong>prehranske</strong> <strong>vlaknine</strong><br />

veliko znanega, ostajajo še vedno številni<br />

nepojasnjeni vidiki, predvsem glede vpliva<br />

posameznih komponent <strong>vlaknine</strong> na nekatere<br />

patološke pojave. Ugotavljamo, da je danes<br />

jasno opredeljena le definicija <strong>vlaknine</strong>, dobro<br />

pa so dokumentirani tudi različni koristni<br />

učinki na zdravje ljudi, ki omogočajo, da<br />

vlaknino opredeljujemo kot funkcionalno<br />

sestavino, s širokim potencialom uporabe.<br />

Po pregledu različnih študij o prehranski<br />

vlaknini lahko povzamemo, da je na tem<br />

raziskovalnem področju še veliko vidikov, ki<br />

so potrebni nadaljnjih preiskav. Smatramo, da<br />

Anil, M. 2007. Using of hazelnut testa as a source of<br />

dietary fiber in breadmaking. Journal of Food<br />

Engineering, 80: 61-67.<br />

Baixauli, R., Salvador, A., Hough, G., Fiszman, S.M.<br />

2008. How information about fibre (traditional and<br />

resistant starch) influences consumer acceptance of<br />

muffins. Food Quality and Preference, 19: 628-635.<br />

Burkitt, D.P. 1973. Epidemiology of large bowel<br />

disease: the role of fibre. Proceedings of the<br />

Nutrition Society, 32 (3):145-149.<br />

Cui, S.W., Nie, S. in Roberts, K.T. 2011. Functional<br />

properties of dietary fiber, Comprehensive<br />

Biotechnology (Second Edition), Agricultural and<br />

Related Biotechnologies, 4: 517-525.<br />

<strong>Acta</strong> <strong>agriculturae</strong> Slovenica, 99 - 2, september 2012<br />

6 ZAKLJUČEK<br />

7 VIRI<br />

fitatom, dokazanim zaviralcem absorpcije<br />

železa in cinka pri ljudeh in podganah.<br />

Dokazali so, da odstranitev fitata (kar je med<br />

predelavo izvedljivo) izboljšuje biološko<br />

izkoristljivost železa, cinka in kalcija. Tudi<br />

Thebaudin in sod., (1997) poudarjajo, da<br />

nikakor ne smemo slabše absorpcije mineralov<br />

pripisati le tvorbi kelatov med vlaknino in<br />

minerali, da na biološko izkoristljivost<br />

mineralov oziroma zmanjšano absorpcijo<br />

mineralov vpliva poleg <strong>vlaknine</strong> tudi fitat.<br />

so za boljše poznavanje natančne strukture<br />

posameznih komponent <strong>prehranske</strong> <strong>vlaknine</strong> in<br />

razumevanje njihovih fizioloških učinkov na<br />

človeško telo potrebne kompleksne študije, v<br />

katerih bi sodelovali raziskovalci iz različnih<br />

področij znanosti: kemije, biokemije,<br />

biotehnologije, biologije, fiziologije, prehrane<br />

in medicine. Z rezultati take raziskave bi<br />

izgradili večjo in multidisciplinarno bazo, ki<br />

bo omogočala univerzalni dogovor o<br />

opredelitvi <strong>prehranske</strong> <strong>vlaknine</strong>, definirala<br />

metode za analizo njene vsebnosti ter natančno<br />

opredelila fiziološko vlogo posameznih<br />

komponent.<br />

Dagnelie, P.C, Vergote F.J., van Staveren W.A., van<br />

den Berg H., Dingjan P.G., Hautvast J.G. 1990.<br />

High prevalence of rickets in infants on macrobiotic<br />

diets. American Journal of Clinical Nutrition, 51<br />

(2): 202-208.<br />

Direktiva Sveta 90/496/EGS o označevanju hranilne<br />

vrednosti živil. 1990. Uradni list Republike<br />

Slovenije 276: 40-40.<br />

Eggum, B.O. 1992. The influence of dietary fibre on<br />

protein digestion and utilization. In Schweizar, T.F.<br />

in Edwards, C.A. Dietary fibre: A component of<br />

food. London: Springer: 153-165.<br />

Elleuch, M. Bedigian, D., Roiseux, O., Besbes, S.,<br />

Blecker, C., Attia, H. 2011. Dietary fibre and fibrerich<br />

by-products of food processing:


Characterisation, technological functionality and<br />

commercial applications: A review. Food<br />

Chemistry 124, 411-421.<br />

Elleuch, M., Besbes, S., Roiseux, O., Blecker, C.,<br />

Deroanne, C., Drira, N.E., Attia, H. 2008. Date<br />

flesh: Chemical composition and characteristics of<br />

the dietary fibre. Food Chemistry, 111: 676-682.<br />

Galanakis, C.M. 2011. Olive fruit dietary fiber:<br />

components, recovery and applications. Trends in<br />

Food Science & Technology, 22: 175-184.<br />

Gallaher, D.D. Locket, P.L., Gallaher, C.M. 1992. Bile<br />

acid metabolism in rats fed two levels of corn oil<br />

and brands of oat, rye and barely and sugar beet<br />

fiber. Journal of Nutrition, 122: 473-481.<br />

Gray, J. 2006. Dietary fibre - definition, analysis,<br />

physiology and health. Brussels, International Life<br />

Sciences Institute, ILSI Europe: 36 str.<br />

Jenkins, D.J.A., Marchie, A., Augustin, L.S.A., Ros, E.,<br />

Kendall, C.W.C. 2004. Viscous dietary fibre and<br />

metabolic effects. Clinical Nutrition Supplements,<br />

1: 39-49.<br />

Kendall, C.W.C., Esfahani, A., Jenkins, D.J.A. 2010.<br />

The link between dietary fibre and human health.<br />

Food Hydrocolloids, 24: 42-48.<br />

Kristensen, M., Jensen, M. 2011. Dietary fibres in the<br />

regulation of appetite and food intake. Importance<br />

of viscosity. Appetite, 56 (1): 65-70.<br />

Lluch, A., Hanet-Geisen, N., Salah, S., Salas-Salvado,<br />

J., L’heureux-Bourbon, D., Halford, J.C.G. 2010.<br />

Short-term appetite-reducing effects of low-fat<br />

dairy product enriched with protein and fibre. Food<br />

Quality and Preference, 21: 402-409.<br />

Peerajit, P., Chiewchan, N., Devahastin, S. 2012.<br />

Effects of pretreatment methods on health-related<br />

functional properties of high dietary fibre powder<br />

from lime residues. Food Chemistry, 132 (4):1891-<br />

1898.<br />

<strong>Pomen</strong> <strong>prehranske</strong> <strong>vlaknine</strong> v <strong>prehrani</strong> <strong>človeka</strong><br />

Pravilnik o spremembah Pravilnika o označevanju<br />

hranilne vrednosti živil. 2009. Uradni list<br />

Republike Slovenije, 87: 11789-11789.<br />

Referenčne vrednosti za vnos hranil. 2004. 1. izd.<br />

Ljubljana, Ministrstvo za zdravje Republike<br />

Slovenije: 29-53.<br />

Roberts, D.C., Truswell, A.S., Bencke, A., Dewar,<br />

H.M., Farmakalidis, E. 1994. The cholesterol<br />

lowering effect of a breakfast cereal containing<br />

psyllium fibre. Medical Journal of Australia, 161:<br />

660-664.<br />

Rodríguez, R., Jiménez, A., Fernández-Bolaños, J.,<br />

Guillén, R., Heredia, A. 2006. Dietary fibre from<br />

vegetable products as source of functional<br />

ingredients. Trends in Food Science & Technology,<br />

17: 41-48.<br />

Slavin, J.L. 2003. Impact of the proposed definition of<br />

dietary fiber on nutrient databases. Journal of Food<br />

Composition and Analysis, 16 (3): 287-291.<br />

Slavin, J.L. 2005. Dietary fiber and body weight.<br />

Nutrition, 21: 411-418.<br />

Souci, S.W., Fachmann, W., Kraut, H. 2008. Food<br />

Composition and Nutrition Tables. 7 th ed. London,<br />

Taylor and Francis Group: 1364 str.<br />

Thebaudin, J.Y., Lefebvre, A.C., Harrington, M,<br />

Bourgeois, C.M. 1997. Dietary fibres: Nutritional<br />

and technological interest. Trends in Food Science<br />

& Technology, 8 (2): 41-48.<br />

Tosh, S.M., Yada, S. 2010. Dietary fibres in pulse seeds<br />

and fractions: Characterization, functional<br />

attributes, and applications. Food Research<br />

International, 43: 450-460.<br />

Willet, W.C. 1992. Dietary fat and fiber in relation to<br />

risk of breast cancer. Journal of the American<br />

Medical Association, 268: 2037-2044.<br />

Williams, C.L. 2006. Dietary fiber in childhood. The<br />

Journal of Pediatrics, 149 (5): S121-S131.<br />

<strong>Acta</strong> <strong>agriculturae</strong> Slovenica, 99 - 2, september 2012 211

Hooray! Your file is uploaded and ready to be published.

Saved successfully!

Ooh no, something went wrong!