Odziv na rasizem v Sloveniji - Horus

Odziv na rasizem v Sloveniji
european network against racism
evropska mreža proti rasizmu

NAciONAlNi pREglEd StANjA RASizmA v
SlOvENiji
Slovenijo, kot pravno državo zavezujejo in obvezujejo pravo in zakoni.
Zato ima v ustavi anti-diskriminacijske zakone in je tudi podpisnica
mednarodnih konvencij, sporazumov, evropske direktive itd. Kljub
vsemu se srečuje z raznovrstnimi težavami, ki se opredeljujejo kot
rasistične. Problemi so tako v pomanjkanju implementacije zakonov
kot tudi v izzivanju nestrpnosti in pozivanju k sovražnosti. Sovražni
govor je ena najmočnejših sredstev diskriminacije, ker se ga težko
definira in še težje preiskuje ter kaznuje, a se vseeno generira in vrši
na samem vrhu države. Sovražni govor se dostikrat vpleta v svobodo
govora in človekove pravice.
Ker je aktivna strpnost do manjšin tesno povezana z odnosom do
človekovih pravic, kar kaže na brezbrižnost do problemov ljudi, pa
naj predstavljajo večino ali manjšino, ostaja eden največjih opaženih
problemov te družbe, da odgovorni posamezniki in institucije neredko
porabijo več časa za iskanje izgovorov, kot za nadzor nad implemen-
tacijo in inšpektorji. Kljub nenehnemu opozarjanju Varuha človekovih
pravic, nevladnih organizacij in civilne iniciative, da bi na vseh ravneh
vlada, lokalne skupnosti in civilna družba sprejeli zavezo, da bi se
dosledno vzdrževali vseh oblik nasilnega obnašanja, začenši z ver-
balnim nasiljem, se žal lahko preteklo leto oceni kot vrhunec v tovr-
stnem obnašanju. Ne glede na trud in naštete predloge se na različnih
ravneh družbe še vedno pojavljajo različne oblike rasizma in diskri-
minacije, kot so razlikovanje, izključevanje ali omejevanje na podlagi
spola, spolne usmeritve, starosti, hendikepa, nacionalnosti, verske
ali etnične pripadnosti, s ciljem ogroziti ali onemogočiti posamezniku
uveljavljanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

pREglEd glAvNih
AktivNOSti NAciONAlNEgA
kOORdiNAtORjA
Inštitut za Afriške študije je v Ljubljani dvakrat
organiziral srečanje s predstavniki ENAR iz
Bruslja (Maja 2004, Marca 2005) in jih sezna-
nil z drugimi nevladnimi organizacijami (NVO) v
Sloveniji. Predstavniki ENAR so predstavili te-
melje njihovega poslanstva. Nato so bili izvede-
ni številni sestanki, kjer smo se seznanili s po-
menom in namenom organizacije ENAR širom
Evrope. Zavzeli smo se za ustanovitev Zveze
društev ENAR Slovenija. Povabljenih je bilo 30
NVO, nakar je 12 NVO podpisalo pogodbo za
ustanovitev ENAR-SLO. Zveza je v postopku re-
gistracije in po registraciji se pričakuje večanje
članstva.
ENAR-SLO je in bo izvajal ozaveščanje javnosti
o diskriminaciji v družbi, s konferencami in pri-
reditvami ob raznih mednarodno pomembnih
dogodkih in dnevih, kot so 21. marec, 20 junij,
18. december mednarodni dan migrantov.
Priprava in razprava bo o transpoziciji, imple-
mentaciji, učinkovitosti zakonov in medijski
kampanji.
Pregled mreže eNAr
- evroPskA mrežA Proti
RASizmu
ENAR promovira razloge proti rasizmu in enako
obravnavanje etničnih manjšin in narodov, ki ne
pripadajo evropski uniji, a v njej bivajo.
ENAR je mreža evropskih nevladnih organizacij
(NVO), ki se spopadajo z rasizmom v vseh drža-
vah članicah EU. NVO so izoblikovale nacional-
ne koordinacije (NK), ki določajo članstvo ENAR
in vključujejo etnične manjšine, zveze imigran-
tov, informacijske centre, pravne zagovorniške
skupine, sindikate, verske organizacije in števil-
ne druge. Demokratično izvoljeni predstavniki
vsake NK se udeležujejo sestankov Mreže, kjer
potekajo posvetovanja o političnih in statutarnih
vprašanjih. Eden od predstavnikov vsake NK
mora pripadati etnični manjšini.
ENAR je odločen spopadati se z rasizmom, kse-
nofobijo, anti-semitizmom in islamofobijo, s tem
promovirati enako obravnavo med državljani EU
in narodi tretjih držav ter povezovati lokalno/re-
gionalno/nacionalno iniciativo z evropskimi inici-
ativami.

kdo se srečuje z rAsizmom
Čeprav je Republika Slovenija multi-etnična država, so manjšine eden
glavnih »grešnikov« za težave države. Problem so izbrisanih oseb (iz
držav bivše Jugoslavije), ki so bili navidezno izbrisani iz registra stalne-
ga prebivališča v času osamosvajanja Slovenije. Kljub odločitvi ustav-
nega sodišča v prid izbrisanim, ostaja njihov problem v večini nerešen
ali le malo posameznih delno rešenih, ki izboljšujejo sedanjo situacijo,
obdobje brez statusa pa ostaja nedotaknjeno, brez odškodnine in odgo-
vornosti. V letu 2004 je diskriminacija doživela nekakšen vrhunec, saj so
izbrisani bili tema referenduma in dali določenim strankam enosmerno
karto za v parlament. Zahteva skupnosti Muslimanov za izgradnjo kul-
turnega centra (mošeje) je prav tako na čakalni listi, pravzaprav kseno-
fobija in netoleranca do Muslimanov ni povezana s terorističnimi napadi,
ampak je primer, ki se je začel že v zgodnjih 1970tih letih. Problematika
Romov – leta izogibanja oz. pomanjkanja razumnega in sistematskega
pristopa s koordinirano politiko na področju izobraževanja, bivalnih pro-
blemov, zaposlovanja in socialne varnosti je mnoge primere prinesla v
latentno fazo (fazo mirovanja) ali reševanje s policijo tega zanemarjene-
ga področja s strani pripadajočih občin, ki neprestano prakticirajo dolgo-
trajajočo zgodovinsko diskriminacijo. Ustavno določilo je le obljubljena
beseda. Ranljive skupine istospolno usmerjeni, invalidi, temnopolti, imi-
granti, begunci, turisti (drugih ras) so tako verbalno kot tudi fizično na-
padani. Ustavno priznane manjšine (italijanska in madžarska manjšina)
se prav tako srečujejo s problemi pri dejanskem zagotavljanju njihovih
pravic zaradi pomanjkanja potrebne infrastrukture. Opaža se tudi insti-
tucionalna diskriminacija in rasizem (poročilo Ombutsmana, 2004). Te
problematike znova in znova služijo za politično agitacijo, saj določeni
politični akterji razširijo to nestrpnost na vso javnost, da pridobijo pozor-
nost ter volilne glasove.

PolitičNo stANje:
NAciONAlNi zAkONi O RASizmu
Ustava R Slovenije zajema splošne anti diskriminacijske določbe v
15. členu, ki pravi, da »V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake
človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost,
raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje,
rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo
osebno okoliščino. « 63. člen prepoveduje spodbujanje k neenako-
pravnosti in nestrpnosti ter prepoveduje spodbujanje k nasilju in vojni.
Na podlagi tega člena ustave temelji tudi 300. člen Kazenskega zako-
nika, ki določa kazensko odgovornost za tistega, ki izziva ali razpihu-
je narodnostno, rasno ali versko sovraštvo, razdor ali nestrpnost, ali
širi ideje o večvrednosti ene rase nad drugo. Slovenija je podpisnica
Mednarodne konvencije o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije, ki
v svojem četrtem členu navaja, da države podpisnice obsojajo vsakr-
šno propagando ali organizacijo, ki je nastala na podlagi idej ali teorij
o večvrednosti ene rase oziroma skupine ljudi ene barve ali etničnega
izvora, ali pa ima namen opravičevati ali promovirati rasno sovraštvo
in diskriminacijo v kakršnikoli obliki. Mednarodni akt o državljanskih in
političnih pravicah, ki v svojem dvajsetem členu govori, da mora biti
vsako hujskanje k nacionalnemu, rasnemu ali verskemu sovraštvu,
ki bi pomenilo spodbujanje k diskriminaciji, sovražnosti ali nasilju, z
zakonom prepovedano. Ustava zagotavlja in ščiti pravice manjšin
kot tudi pravice posameznikov – pravice svobodnega izražanja
pripadnosti k svojemu narodu ali narodni skupnosti, da goji in izraža
svojo kulturo in uporablja svoj jezik in pisavo. Novi Zakon o azilu in
posebej o vlogi policajev pri sprejemanju prosilcev za azil, krši člove-
kove pravice in je v nasprotju z ustavo.

PomeN iNfrAstrukture civilNe družbe
Naloge, ki jih lahko opravijo nevladne organizacije (NVO) so:
•
•
•
•
•
Vzpostavljajo dialog in lobirajo pri vladi in v parlamentu, da se
upošteva slovensko ustavo in uporablja priporočila EU direktive,
OZN, ECRI kot smernice pri ustanavljanju posebnega telesa v pro-
cesu transpozicije;
Zbirajo informacije o izkušnjah in o praksi v drugih državah in te
informacije ponudjo vladi, parlamentu in lokalnim skupnostim;
Organizirajo posvetovanja o perečih tematikah in iščejo konstruk-
tivne rešitve s strokovnimi telesi, kjer bi sodelovali tudi politični
akterji, javnost in ciljne skupine;
Usmerjajo posameznike, pri reševanju pravnih, bivalnih,
jezikovnih, delovnih in družbenih problemov,
Organizirajo simbolične proteste, kot izraz nestrinjanja, itd.

pROcES StRAtEškEgA pOgANjAjA
v pRimERu diSkRimiNAcijE
Mnoge proti rasistične NVO tradicionalno niso vključene v legalni postopek,
predvsem zaradi preprostega razloga, ker je premalo zakonov nanašujočih
se na to področje. Kljub vsemu prilagajanje EU rasne direktive (glej del ‘ EU
in proti rasizem) in nastajanje nacionalnega zakona, pomeni, da ima sedaj
bolj kot kadarkoli prej strateško ukrepanje potencial, da pripelje do resnične
spremembe za tiste, ki so neposredno ranljivi za rasizem in diskriminacijo.
Kot je proti diskriminacija relativno nova veja zakona, imajo NVO pomembno
vlogo pri povečevanju ozaveščenosti glede njihovega potenciala. Posledično
je v ospredje prišlo strateško ukrepanje, kot uporabno pravno orodje. Tako
se lahko NVO direktno vključijo v proces strateškega ukrepanja pred tožbo
in so v podporo drugim s tem, da zbirajo podatke, ocenjujejo žrtve in se
vključujejo v pravno svetovanje.
»Proces strateškega ali vplivnega ukrepanja (litigation) poskusno uporablja
sodni sistem, da bi se s tem ustvarile širše socialne spremembe«
Primarni cilj procesa strateškega ukrepanja je zakon ali sprememba
politike, ne pa le pomagati posameznikom, čeprav ta dva cilja nista
vzajemno izključujoča. Proces strateškega ukrepanja želi preseči primere
posameznikov(žrtev diskriminacije), z namenom ustvariti povečano zaščito
za vse, ki so z diskriminacijo ranljivi. S spremembo zakona ali določitvijo
prioritet, je lahko posamezen primer vzrok, ki vodi do sprememb na mnogo
širši ravni.
Koncept procesa strateškega ukrepanja zajema: izbor primerov, planiranje
in upravljanja primerov, kot tudi zagotavljanje implementacije ugodno
rešenih primerov.
Vsaka NVO nima mandata ali sposobnosti vključiti se v proces strateškega
ukrepanja, niti ta v mnogih primerih ne bo prava rešitev. Kljub vsemu je
bistveno za vse proti rasistične akterje, da prepoznajo pomen procesa
strateškega ukrepanja, kot orodja za generiranje sprememb.

Pomoč NAmeNjeNA
žrtvAm rAsNe diskrimiNAcije
Pomoč za žrtve rasne diskriminacije določa Ustava R Slovenije
(1991), Zakon o delovnih razmerjih (ZDR–2003), Evropska direktiva,
Zakon o poklicni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (2004) , Imple-
mentacija zakonov o enakosti (IPETA-2004), Urad Varuha človekovih
pravic, nevladne organizacije in civilna družba. Uporablja se proti
diskriminacijski zakon iz 15. člena Ustave R Slovenije, ki definira
človekove pravice in temeljne svoboščine, ki se morajo vršiti v praksi.
Slovenija je prevzela akt, ki je pričel veljati 7. maja 2004 in obravnava
enakopravnost ne glede na posameznikovo poreklo, kot je nacional-
nost, rasa, etnično poreklo, spol, zdravstveni status, invalidnost, jezik,
vero ali ostale dejavnike, leta, spolno nagnjenje, izobrazba, gmotno
stanje. Vsaka oblika diskriminacije naj bi bila prepovedana na vseh
področjih družbenega življenja še posebej poslovnega, delovni od-
nosi, sodelovanje s sindikati, interesne dejavnosti, izobraževanje,
socialna varnost, dostop in ponudba dobrin ter storitev. ZDR (2002)
- zakon o delovnih razmerjih v skladu z direktivami eksplicitno pre-
poveduje diskriminacijo. Prvi odstavek 6. člena, ki se nahaša na iz-
biro kandidata za zaposlitev na čas delovnega razmerja in na prene-
hanje pogodbe zaposlitvi, delodajalecne sme kandidata oz. delavca
postavljati v neenkopraven položaj zaradi spola, rase, barve kože,
starosti, zdravstvenega stanja oz. invalidnosti, verskega, političnega
ali drugega prepričanja, člaristvav sindikatu, nacionalnega in social-
nega porekla, družindrega statusa, premoženjskega stanja, spolne
usmerjenosti ali zaradi drugih osebnih okdiščin. V takih primerih
se v Sloveniji z direktno oz. indirektno pomočjo ranljivim in margin-
aliziranim skupinam ukvarjaja Varuh človekovih pravic in različne
(NVO). Storitve vključujejo tudi pravno svetovanje, ki se navezuje na
posameznikovo problematiko.

zAkAj je evroPskA PersPektivA bistveNA
Eu iN pROti RASizEm
Nacionalne NVO, ki se ukvarjajo z bojem proti rasizmu so že močno preobremenjene
pri njihovem delu z bojem proti rasizmu in diskriminaciji. Zakaj bi potem bili zaskrbljeni s
situacijo v drugih evropskih državah in v samih institucijah EU?
Razvijanje razumevanja rasizma v Evropi je bistveno zaradi dveh ključnih razlogov. Prvič,
za promocijo učenja in znanja o tem, kaj rasizem je in kako se z njim soočiti in drugič,
ustvariti skupno orodje po vsej EU za boj proti rasizmu. Izkušnje zadnjih desetih let so
pokazale, da lahko NVO prepričajo nacionalne oblasti k ukrepanju na evropskem nivoju.
Rasizem ima izrazito evropsko dinamiko. Evropska kolonialna zgodovina določa njeno
vlogo pri vzgajanju tako zgodovinske kot tudi sodobne oblike rasizma. In samo 20. stoletje
ne meče pozitivne luči na evropsko zapuščino. Kljub tej dolgi zgodovini je Evropa začela
resno jemati rasizem šele pred kratkim. Evropa ima odgovornost do obeh, do ljudi, ki živijo
znotraj njenih meja, kot tudi mednarodno, da bi zavzeli vodilno mesto pri promoviranju
vizije Sveta brez rasizma.
Leta 1997, 13. člen Amsterdamskega sporazuma daje EU legalno podporo na kateri naj bi
razvili ‘primerne ukrepe za boj z diskriminacijo zaradi spola, rasnega ali etničnega porekla,
religije ali vere, hendikepa, starosti ali spolne usmerjenosti’. Z uporabo te moči je EU junija
2000 privzela direktivo Rasne Enakosti (in kasneje v istem letu še Direktivo o Enakosti pri
zaposlovanju).
Medtem ko bi naj rasno direktivo v celoti implementirali do julija 2003, je nekaterim državam
članicam ni uspelo implementirati do začetka leta 2006. To pa zagotovo vzbuja vprašanje
o nadaljnih obvezah držav članic EU, da se spoprimejo z rasizmom in diskriminacijo.
Kakorkoli Direktiva nima direktnega učinka, v smislu, da zagovarja posameznika pred
nacionalnim sodiščem, tudi tam kjer ni bila implementirana.
Rasna Direktiva daje zaščito pred diskriminacijo pri zaposlovanju in dostopu do vrste

ugodnosti in storitev, vključno s socialno zaščito, zdravstveno zaščito,
socialno varnostjo in izobrazbo. Postavlja v ospredje številne pomembne
definicije vključno z direktna in indirektna diskriminacija, mučenje in
viktimizacija. Drugi pomembni pogledi Direktive so, da dopušča pozitivne
akcijske ukrepe, delitev obremenjujočih dokazov, in ustanovitev
enakopravnih organov.
Cilji vključevanja v rasno direktivo morajo biti glavni nosilci proti diskrimi-
nacijskih zakonov in se uvajati v praksi po vsej EU. Proces strateškega
ukrepanja proti rasizmu je orodje za preverjanje in implementacijo le tega.
Dosedaj je ta omogočil NVO, da se vključijo v bran in podporo žrtvam.
Medtem ko je 13. člen Amsterdamskega sporazuma podajal okvir za ra-
zvoj novih zakonov na področju diskriminacije in proti rasimu, je 29. člen
sporazuma evropske unije še vključil referenco za preventivo in spopad
z rasizmom. Čeprav je evropska komisija leta 2001 predlagala okvirno
določbo proti rasizmu in ksenofobiji (rasizem kot kriminal), so ukrepi na
tem političnem področju nezadostni, saj Svetu Evrope ni uspelo sprejeti
usklajenih okvirnih določb. Poleg tega ima evropska unija kompetenco na
drugih političnih področjih v katerih lahko neposredno ali posredno vpliva
na boj proti rasizmu, vključno s socialnim izključevanjem, migracijami in
azilom ter izobraževanjem.
Evropska unija je tudi vključena v vrsto različnih drugih aktivnosti, vključno
z ozaveščanjem (preko kampanje »Za različnost, proti discriminaciji - For
diversity, Against discrimination«) in financiranjem projektov za boj proti
rasizmu. Leta 1997 je bil ustanovljen center za spremljanje rasizma in kse-
nofobije v evropski uniji (EU Monitoring Center - EUMC). Medtem, ko se
bo center razširil in postal glavna agencija pravic v letu 2007, bo nadaljeval
z delom in se osredotočal na probleme rasizma v Evropi.

ključNe PovezAve iN vir iNformAcije o
NAciONAlNEm StANju
Letno poročilo Urada Varuh za človekove pravice, Dunajska 56 Slovenija;
Amnesty International Slovenija;
Državno poročilo o implementaciji anti diskriminacijskih zakonov 2004-2005;
Mirovni Inštitut Metelkova 6 Ljubljana, Pravno Informacijski Center PIC Ljubljana;
Inštitut za Afriške študije Slovenija in ENAR – Slovenia. To je zveza različnih NVO
v Sloveniji, ki se direktno in indirektno srečujejo z navedenimi problemi.
Sledeči viri lahko posredujejo informacije o Sloveniji:
DG Employment, Social Affairs and Equal Opportunities, European Commission;
Directives 2000/43/EC and 2000/78/EC, December 2004-2005,
http://europa.eu.int/comm/employment_social/fundamental_rights
ključNe PovezAve iN viri zA NAdAljNe
iNfORmAcijE NA EvROpki RAvNi
EU Monitoring Centre on Racism and Xenophobia - www.eumc.eu.int
European Commission - anti-discrimination and relations with civil society -
www.europa.eu.int/comm/employment_social/fundamental_rights
European Network Against Racism (ENAR) - www.enar-eu.org
European Roma Information Office - www.erionet.org
European Union - www.europa.eu.int
For Diversity. Against Discrimination - www.stop-discrimination.info
Strategic Litigation of Race Discrimination in Europe: from Principles to Practice -
www.migpolgroup.com
Strategies on Litigation Tackling Discrimination in EU Countries - http://www.solid-eu.org

ENAR – Slovenija
Novo Polje C. XVI/II
1000, Ljubljana
Slovenia
Tel.: +38651321193
Email: eyachew@yahoo.com
Ta informacijski letak je bil pripravljen v imenu ENAR iz Sloveniji in Urada evropske
pisarne ENAR: http://www.enar-eu.org/en/publication/national_leaflets/
ENAR
43, Rue de la Charité • B-1210 Brussels • Belgium
Tel: +32 (0)2 229 3570 • Fax: +32 (0)2 229 3575
E-mail: info@enar-eu.org • Web: www.enar-eu.org
To poročilo so finančno podprli: Evropska komisija, Generalni direktorat za zaposlovanje,
socialne zadeve in enake možnosti, ter Compagnia di San Paolo.