Februar - Planinski Vestnik

čez Pik Puškina do Bezimene in Zah. Mižirgija, ki je cilj treh navez, čeprav je ostenie
prisojno, je v njem precej snega in najbrž tudi požleda.
Na nasprotni strani pa se v vsej svoji veličini bohoti Bezengijska stena. Beli vlaki vozijo
po njej navzdol tako pogosto pošiljke snega in ledu, da nas mine veselje.
Med kuhanjem in pripravami na vzpon ponovimo bojni načrt za naskok na goro. Matic
in Edi pojdeta na preval Sella, 4350 m, se na njem utaborita in prenočita, nato pa po
luznem stebru Zah. Mižirgija splezata na vrh (5025 m). Inko, Venček, Boro in jaz se
povzpnemo na skalnat pomol nasproti vstopu v smer, ki poteka po južnem stebru
Bezimene in po zahodnem grebenu na vrh Mižirgija. Lilo in Milan ostaneta v taborišču
dva dni; ce bodo naveze napredovale brez zapletov, se bosta odpravila v južni greben
Dych-taua. Doktor ostane v taborišču, skrbel bo za radijsko zvezo med navezami in
alplagerjem.
Drugo jutro podremo šotor in se napotimo po moreni med pobočjem in ledenikom do
ledenega slapa. Zaženemo se po znani smeri med seraki. Zadnjih dvajset metrov je
strm led. Ravno si hočemo navezati dereze, ko začne ropotati kamenje s serakom
nad nami. Debel kamen, ki ga prestrežem z nahrbtnikom, nam požene strah v kosti
zato se hitro spustimo nazaj na varno. Poskusimo bolj na desni, v labirintu serakov'
in se nam posreči priti čez. Ustavimo se na skalah nad platojem ledenika in počivamo'
Ne moremo se odločiti za smer, po kateri bi prišli na zgornji plato. Na izbiro imamo
dve možnosti: levo ali desno okrog ledenega slapa. Prehitita nas Matic in Edi, ki odločita
namesto nas, ker jima kratko in malo sledimo.
Snežno pobočje med seraki in skalami je zelo strmo. Ker se bojimo skritih razpok,
se umaknemo v skale, le v zgornjem koncu si utremo gaz po snegu na plato. Ura je
že čez poldne, zato se nam globoko udira. Na skalnem pomolu približno 400 m visoko
odkrijemo skoraj raven, suh prostor za šotor. Poslovimo se od Edija in Matica ki ju
čaka še naporen vzpon čez zgornji konec ledenika na sedlo.
Malo poravnamo prostor in postavimo »palatko«. Potem si natančneje, od blizu oqledamo
smer, ki je. se zdi, pred nosom.
Pred nami so trije ozebniki, med katerimi je desni tako ozek, strm in poln ledu, da
ga takoj odpišemo. Še najbolj spodoben je videti levi ozebnik; le na enem mestu
zagledamo pravi led. Razmišljamo, ali bi se odločili za originalno smer: pod vrhom
Bezimene na desno sedlo in z njega na vrh Mižirgija. Smer so nam sovjetski alpinisti
odsvetovali. Prečnica pod sedlom je zelo nevarna zaradi ledu, ki pada z grebena
Brezimene. Pred nekaj leti sta se ravno pri prečenju ponesrečila dva sovjetska alpinista.
Druga možnost pristopa je vzpon naravnost po stebru na vrh Bezimene, spust v sedlo
in vzpon na vrh Mižirgija. Tretja smer poteka naravnost po levem ozebniku na sedlo
levo od Bezimene in nato čez njen vrh na Mižirgi; priporočili so nam jo za sestop
z vrha. Na enem izmed omenjenih sedel bi morali bivakirati na višini 4700 m.
Domenimo se, da bodo o izbiri variante vzpona dokončno odločile razmere v steni.
Po radiu vprašamo doktorja, ali je kaj zvedel, kakšna je vremenska napoved; žal nas
ne more potolažiti. Sicer pa sami še predobro vidimo, da prihaja z juga, čez Bezengijsko
steno, slabo vreme.
Na podobnem skalnem pomolu, kakor je naš, zagledamo precej daleč šotor in po tem
sklepamo, da sta se Edi in Matic odločila za bivak pod sedlom. Vzrok je bil bržkone
gnil sneg. Gotovo računata, da bosta zjutraj veliko lažje napredovala.
Vso noč piha močan veter, ki preti, da bo raztrgal palatko. Boro je zjutraj prvi na
nogah. Pove nam, da je vreme nekam čudno. Nad nami je sicer jasno, od juga pa
se bližajo temni oblaki. Za višino 4000 m je veter nenavadno topel. Gotovo gre za jug,
ki je znanilec poslabšanja vremena.
Počakamo na radijsko zvezo ob osmih, ker nočemo tvegati, da nas že v začetku
vzpona ujame slabo vreme. Ob domenjeni uri vlije Bogo Korošcema s spodbudnimi
besedami pogum, ker sta že vstopila v južni steber Mižirgija. Z daljnogledom ju razločno
vidi. Nam pa pove, da je napoved ugodna in da so tudi sovjetski alpinisti odšli
na turo. Napoved so gotovo skovali v precej drugačnih razmerah, kajti okrog našega
šotora nekaj minut sije sonce, nato sneži, ves čas razsaja veter, potem spet malo
posije sonce in tako naprej ves dopoldan. Pogled na steno nam pove, da iz nje ne
bo lahko uiti.
Opoldne se kljub vsemu napotimo na ledenik pod vstop, vendar se vrnemo na izhodišče.
Sklenemo, da bomo vstopili jutri, če se bo vreme izboljšalo.
Večino časa prebijemo v šotoru, saj zunaj prav grdo piha. Čas si krajšamo s kuhanjem,
petjem in kramljanjem. Popoldne stopi Boro po hrano, ki je zunaj v nahrbtniku pod
polivinilno folijo, in ko se ozre naokrog, zagleda na grebenu, ki se vzpenja od Džangikoša
proti Dych-tauu, dve človeški postavi. V hipu smo zunaj in ugibamo, kdo bi mogel
biti. Po rdečem vestonu sklepamo, da sta se Lilo in Milan odločila za vzpon dan prej,
kot je bilo domenjeno. Hkrati pa vidimo na nasprotni strani, pod sedlom, šotor še
vedno na istem kraju kot zjutraj, kar pomeni, da sta se Korošca v steni obrnila in
se spet utaborila. Vemo, kako zagnana sta; razmere v steni so morale biti res obupne,
da sta odnehala.