Praznicna_druzina_intervju_Jansa_

Recommendations

Info

Lepo ste si uredili tukaj, daleč stran od Ljubljane. Kaj je pretehtalo to odločitev? Janez: Predvsem dvoje: prvič to, da sva oba odraščala tako rekoč v naravi, na podeželju, na kmetijah, in drugič to, da so prvi najini sosedje njeni starši, ki nama veliko pomagajo. V katero župnijo spadate? Ste posebej aktivni? Oba: Šentilj pri Velenju. Urška: Prej sem v župniji veliko sodelovala. Prijeten del druženja je bil dekliški pevski zbor, kjer sem prepevala 12 let. Potem so se naše poti razšle na različne konce Slovenije. Pred dvema letoma in pol, tik pred rojstvom Črtomirja, sem se vrnila v to vas, vendar je življenje ob dveh majhnih otrocih, službi in dejstvu, da smo veliko časa tudi odsotni, precej natrpano in dinamično. Proste konce tedna večkrat preživljamo v Bovcu. Tudi tam gremo radi k maši. Kaj vama pomeni, da živite v Sloveniji? Mnogi mladi se izseljujejo. Se vama to zdi pomemben vidik tudi pri vzgoji? Janez: Gotovo se mi zdi pomemben. Mislim, da se mladi izseljujejo zaradi ekonomske situacije in splošne krize. Prej ali slej bodo začutili korenine in mnogi se bodo vrnili, če se bodo razmere popravile. Pa tudi tisti, ki se ne bodo, ne bodo nikdar pozabili domovine. V svetu živi pol milijona Slovencev, veliko sem jih srečal. Mnogi so odšli iz Slovenije v še težjih okoliščinah, kot so danes, in so še bolj upravičeno čutili, da jih je domovina izdala, pa je niso nikdar pozabili. Oni je niso nikoli izdali. Bil sem marsikje po svetu in dvomim, da je še kje kakšen košček zemlje, ki bi imel toliko lepot na tako majhnem prostoru kot Slovenija. Od nas samih pa je odvisno, kako si urejamo svoj širši dom. Trenutno nam ne gre ravno dobro od rok. Urška: Jaz sem bila vedno zelo navezana na dom in na življenje v Sloveniji. Nikoli nisem imela želje, da bi se selila v tujino. Pripadam pa generaciji, kjer domovinske zavesti in nacionalnega ponosa v šolah nismo srečali. Včasih se pošalim, da smo zamujena generacija. Pravo domovinsko zavest sem začela pridobivati šele, odkar poznam Janeza. Ko me je bolj na začetku najinega poznanstva povabil na državno proslavo ob dnevu državnosti, sem to gladko preslišala in šla plezat. Zdelo se mi je škoda prostega dneva. Kasneje sva se o tem veliko pogovarjala. Ni mu bilo vseeno, da sem brezbrižna do tega praznika, kar težko je to povsem razumel. Šele takrat sem začela razmišljati o Sloveniji kot o moji domovini in o pomenu naše države. Če se vrnemo k družinskemu življenju, sta glede vzgoje enotna? Urška: Temeljne vrednote, nek življenjski okvir imava soroden. To je zelo pomembno. Pri vsakdanjih stvareh pa imava seveda velikokrat različne poglede. Res pa imamo matere in očetje različne vloge pri vzgoji in povsem naravno se mi zdi, da vseh stvari ne vidimo enako. Janez: Uskladiva se. In če se ne, prevlada žena. Šalim se. Pa smo pri vzgoji, kako je pri vas, kateri model prevladuje? Janez: Ko gre za vprašanje, ali jesti z rokami ali žlico, sem bolj starokopiten. Torej z žlico. Janez: (smeh) Ja. Urška: Sem bolj umetniška duša in to spodbujam tudi pri najinih sinovih. Tudi kar zadeva prehranjevanja. Zato pa se trudim, da jemo čim bolj zdravo, sladkarije malo skrivam, maslo pozabim kupiti ... Bistveno pri vzgoji se mi zdi, da znaš otroku prisluhniti, mu slediti in dovoliti, da ustvarja in odkriva svet okoli sebe. To včasih terja veliko energije in prilagajanja. Besedo »ne« imava rezervirano za res pomembne stvari, ki bi lahko bile nevarne ali bi škodile otroku in drugim. Odrasli moramo otrokom postaviti meje, vendar to ne pomeni, da jih moramo na vsakem koraku zatirati in da se jim mi nikoli ne smemo prilagoditi. Otroški jok oba slišiva kot otrokovo stisko. Janez: Sicer pa se časi pri nekaterih rečeh spreminjajo in prinašajo nove izzive, tudi kar se vzgoje tiče. Otroci se danes na primer zelo hitro spoprijateljijo s tehniko. Ko bosta otroka hodila v šolo, bo tablični računalnik gotovo osnovno šolsko orodje, knjig oziroma učbenikov bo najbrž že zelo malo. Predstavljam si, da bodo vajini otroci športniki ali vsaj skavti … Urška: Veliko časa preživimo na prostem, v gozdu ... Janez in Črtomir sta naredila velik lesen most čez potoček in Črtomir prav odločno zavije v gozd po naši ustaljeni poti. Živeti z naravo je lepo, poučno, zdravo, nama to veliko pomeni in vesela bova, če nama bodo otroci sledili. Janez: Skavta sta pravzaprav že od rojstva, vsaj pripravnika ... Imamo vse priprave za življenje v naravi, od šotora dalje. 21 Gotovo. Mene vedno znova preseneti odnos do vsega slovenskega, predvsem pa do jezika pri Slovencih iz Argentine. Janez: Ja, res. Bil sem na proslavah v počastitev slovenskih državnih in drugih praznikov v Melbournu, Buenos Airesu, Torontu, Lemontu, Clevelandu … To so bile prireditve, ki so bile na ravni najboljših državnih proslav, kar so bile kdaj organizirane v Sloveniji. Večina državnih proslav pri nas je slabših.
po vrtcih in varstvih, vendar je tudi to realnost sodobnega časa in moderne družbe. V službo hodimo, da preživimo, pa tudi zato, ker nas izpopolnjuje in ker v delu, ki ga opravljamo, na nek način uživamo, osebnostno rastemo. Ljudje smo pač različni. Materinstvo je zelo edinstveno in vsaka mama ga doživlja po svoje in vsaka si izbere drugačno, svojo pot. Imate radi svoj poklic? Urška: Ja, je del mene. Jaz nikoli ne bi bila to, kar sem, brez svojega poklica. Bila bi drugačen človek. 22 Kdo pa bere pravljice pri vaši hiši? Urška: Oba. Janez: Kakšno tudi sproti sestavimo. Urška: Ja, sedaj mora biti vsak večer pravljica o vlakcu. Kdo je bolj strog? Janez: Mami. Ste pa res klasična družina. Janez: (smeh) Ja, res klasična. Urška: Janez je do otrok zelo mehak, v pogajanjih s Črtomirjem velikokrat popusti. Potem meni ne preostane drugega, kot da postavljam meje. Nekdo jih mora. Janez: Res je, da sem tudi manj doma, jih manj vidim in potem je logično meja tolerance malo višja. Urška, ste sedaj, ob drugem otroku, pomislili, da bi ostali doma? Urška: Nikoli nisem tako razmišljala. Službo včasih že malo pogrešam, ne toliko, da bi šla kar takoj delat, se pa veselim, da se bom vrnila. Trenutno se prebujam še preveč neprespana za službo. Se pa povsem zavedam, da preživljamo eno najlepših obdobij naše družine. Jaz sem lahko cele dneve z otrokoma in ju opazujem, kako bliskovito poteka njun razvoj. Veselo gnezdim po hiši. Vsak dan načrtujemo po svoje, glede na vreme in razpoloženje, in se veselimo Janezovega prihoda domov. Črtomir ga vedno pričaka z glasnim: Tati moj, ko mu skoči v objem. Zelo sem vesela, da sva se odločila, da to leto, ko sem jaz na porodniškem dopustu, Črtomir še ne bo šel v vrtec. Nikoli več ne bova imela toliko časa drug za drugega. Jakob, naš »veseli fižolček«, ki je sedaj star pol leta, se radoživo ves čas obrača za bratcem. Ob njem smo vsi razneženi. Kako gledate na mame, ki ostanejo doma? Urška: Meni se zdi super, da so mame, ki ostanejo doma. Jih resnično spoštujem. Sploh, če imaš več otrok: to zahteva vsaj eno osebo 24 ur na dan doma. Vem, da je takim otrokom zelo lepo. Moja mama je bila vedno doma in dom je bil vsak dan živo ognjišče v dobesednem in prenesenem pomenu. Škoda se mi zdi puščati otroke cele dneve Ženske pogosto sprašujemo, kako usklajujejo svoje poklicno življenje in materinstvo, vas pa moramo vprašati tudi, kako vam uspeva ob tem opravljati še »protokolarne dolžnosti«, kot žena predsednika SDS, prej tudi kot premierjeva žena? Urška: Težko je. Običajno zamujam. Vsega se ne da narediti popolno, večkrat je potrebno sprejeti kompromise, vedno pa nekdo za to malo trpi. Čeprav imam rada svoje delo, sem kdaj precej utrujena, ko zaključim z delom. Delo samo je zahtevno, pogoji, v katerih sedaj delamo zdravniki, niso dobri, ne za nas in še manj za naše bolnike. Zdaj ste četrtič oče; vaša otroka iz prvega razmerja sta že odrasla. V čem je prednost, da že imate očetovsko izkušnjo? Janez: Nekatere stvari so pri otrocih vedno nove, veliko izkušenj pa ostane za vedno in mi je sedaj lažje. Tu včasih pride do razlik med nama, ker jaz približno vem, kako se kakšna otroška »drama« konča. Ni otroka, ki ne bi kdaj zbolel, kdaj padel, se udaril. Drugače gledaš na to obdobje, ko si ga že enkrat dal skozi. Urška: Če si zdravnik, si pač bolj previden. Malo sem taka tudi po naravi. Kako je biti oče ob vseh nalogah, ki jih imate kot vodja največje opozicijske stranke? Janez: Po eni strani je naporno, po drugi pa je to velika sprostitev, družina ti daje moč za vse drugo. Ko si z otroki, družino, ne moreš misliti na druge stvari. Ukvarjam se z njima, še posebej s Črtomirjem, ki je že zelo radoveden, srka vase vse okrog sebe in je zanimiv sogovornik. Skupaj lahko počneva že veliko stvari. Jakob pa je smeško, vedno nasmejan in čebljav, on skrbi za prešerno voljo v družini. Urška: Zadnje leto je za nas, vsaj z vidika Janezove službe, precej manj stresno. Hkrati nama otroka dajeta ogromno energije, pa tudi to, da sem sama na porodniškem dopustu, stvari precej poenostavi. Lahko podpiram kakšen vogal več. Res sem bolj neprespana, pa vendar je glava spočita. Ja, pred enim letom, ko so se pojavljali zapisi o vašem izmišljenem družinskem življenju, ste imeli res težko obdobje.
Page 1: RUBRIKA LJUBEZEN IN STARŠEVSTVO 20
Page 5: velikonočne jedi. Spominjam se, da

Praznicna_druzina_intervju_Jansa_

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?