Create successful ePaper yourself
Turn your PDF publications into a flip-book with our unique Google optimized e-Paper software.
TURIST! NA TRANSVERZALI<br />
(Tragikomična zgodba v nadaljevanjih.)<br />
SONJA<br />
LOJEN<br />
3. del: JUNIJSKI SNEG NA URŠLJI GORI<br />
Začetek naše transverzale je bil res zelo obetaven. Vsak mesec en dvodnevni izlet,<br />
poleti pa še več. Tako smo nameravali. Ampak dobri sklepi so dobri samo, če se kot<br />
taki tudi izvršijo.<br />
Tisti junij šestinsedemdesetega je bil od sile. Malo je lilo, malo je bilo oblačno, malo je<br />
bilo megle, sonca pa v glavnem ni bilo na spregled. Mama je bila obupana. V takem<br />
vremenu se še žabe skrivajo, mi pa naj kolovratimo po transverzali! In ostali bi doma,<br />
če naša teta, glavni arbiter po pogodbi, ne bi na ves glas bentila, kaki bedaki smo.<br />
da hočemo za vsako ceno v hribe, ko pa je doma na kavču z vrečko kikirikija najprej<br />
v roki, potem pa v trebuhu mnogo udobneje gledati televizijo. To je bila za našo mamo<br />
seveda prava vzpodbudna injekcija: Če reče starejša sestra NE, potem mora že po tradiciji<br />
mlajša reči JA. Tako smo se odločili, se pravi, mama se je odločila:<br />
»Gremo čez Uršljo na Smrekovec!«<br />
Kljub dežju, kljub »Slovenski popevki« in kljub teti Dragi.<br />
Naš taksist se je skujal, sicer še ni čisto jasno, v kakšnih okoliščinah — ali prostovoljno<br />
ali pod komando ali pa se ni hotel zameriti svoji zelo eksplozivni boljši polovici. Rekel<br />
je le, da nam ne more pomagati s svojimi prevozniškimi uslugami. Pet kalibrov z nahrbtniki<br />
vred pa naša stoenka ne bi prenesla brez posledic. Zato se je ženski del naše<br />
odprave podal na pot z vlakom, možakarja pa z avtom. Načrt je bil sijajen (zanj odgovarja<br />
mama): Mama, Janja in jaz naj bi danes prišel iz Kotelj na Uršljo, naslednji dan pa<br />
od tam na Smrekovec, kjer bi pobrale avto in oddrvele tovarišema (atiju in Gorazdu) naproti<br />
v Kotlje, se razume, onadva naj bi pot prehodila v obratni smeri. Načrt je bil torej<br />
veličasten, izvedba pa tudi ne dosti slabša.<br />
V soboto zjutraj smo se punce (mama je tudi še punca, kaj pa drugega) na kolodvoru<br />
srečale tovariša Mateja Svetela, ki je moral mami nazorno opisati pot. Potem se je sveto,<br />
skoraj preveč sveto držala njegovega opisa, kar se je izkazalo za rahlo neprijetno.<br />
V Ravnah sva z Janjo skoraj povsem izpraznili polico s čokolado, tako da je mama<br />
rekla, da bi bilo bolje, če bi odnesli s seboj kar celo Namo.<br />
»Bolje je, da nekaj ostane, kot pa da zmanjka,« sva modrovali.<br />
V Kotljah se je pa začelo zares. V splošnem smo se vlekle kot megle, le mimo domačije,<br />
pred katero se je pasel spoštovanja vreden bik, smo zdrvele kot strele. Jasno!<br />
Bik je bil očitno zelo slabe volje, me pa v rdečih majicah ...<br />
V Poštarskem domu smo se nekaj časa davile z obupno sladko limonado (v čast pa naj<br />
povem, da je bila iz pravih limon), potem smo jo pa ucvrle naprej.<br />
Kmalu pa so se začele težave. Vedeti je namreč treba, da je mama tipični homo alpinus<br />
vulgaris in bi jo z markacijami spravil na dno pekla. Nad Poštarskim domom so takrat<br />
delali novo cesto, zaradi česar so morali posekati lepo število dreves. Z drevesi vred<br />
pa so posekali tudi lepo število markacij...<br />
»Naš Svetel mi je rekel, da moramo s ceste zaviti čimprej v gozd. Sicer se lahko izgubimo,«<br />
je še plaho pristavila.<br />
Zato smo po njenih navodilih, brž ko smo v daljavi zagledale cesto, odbrzele na drugo<br />
stran v gozd. Najprej smo se plazile po obupno strmem bregu, dokler se nismo znašle<br />
sredi bohotnega robidovja.<br />
»Poskusiti bo treba drugje,« je stvarno ugotovila mama.<br />
Zato smo se kobalile nazaj na cesto in poskusile drugje.<br />
Drugje resda ni bilo robidovja, smo pa potonile v blatu ali smo se znašle med karbonsko<br />
visoko praprotjo (mislim, da je imela praprot svoje zlate čase v karbonu, nisem pa prepričana<br />
— pri biologiji nisem bila nikoli med najboljšimi) ali smo se utopile v megli ali<br />
se nam je pa preprosto zdelo, da tam ne more biti prav. Povsem slučajno je potem ena<br />
od nas z nosom treščila v markacijo in se tako znašla na poti, ki se odcepi od ceste sto<br />
metrov za mestom, kjer smo jo me udarile v gozd. Človek se pač uči vse življenje.<br />
Jaz sem seveda zopet nekaj robantila, ampak ...<br />
Pri križu, do katerega smo kmalu prišle, je pisalo: URŠLJA GORA 20 MINUT.<br />
»Oh, oh,« sem olajšano vzdihnila, »pa smo končno tu!«<br />
Toda iz tistih dvajsetih minut jih je nastalo petinštirideset. Mogoče pa smo zopet kje<br />
zašle, kdo bi vedel. Pri nas je vse mogoče.<br />
čajček je — gluk, gluk, gluk — stekel po grlu in z Janjo sva se zatopili v remi, ko si je<br />
378 mama začela puliti lase:
Change language