Oktober - Planinski Vestnik
Oktober - Planinski Vestnik
Oktober - Planinski Vestnik
- No tags were found...
You also want an ePaper? Increase the reach of your titles
YUMPU automatically turns print PDFs into web optimized ePapers that Google loves.
vrečo, pa podrhteva v prisiljenem ritmu popevke.<br />
Ves čas delujejo prisilne vzmeti v<br />
členkih: noge in roke se gibljejo. Groteskni<br />
glasovi, disonanca hripavosti in čudovita mešanica<br />
spačenih besed doni iz pokrova. Peter<br />
poje namreč z nama: »Ide prva kamela, ide<br />
druga kamela ... ide ceo karavan«... in midva<br />
navdušeno potrjujeva: »In den Bergen<br />
gibt Sonne und Sonne heisst Gliick, holarija,<br />
holala...<br />
Ali je to tuljenje močnejše od viharja? Ali<br />
smo pretulili strah? Peter molči, imam občutek,<br />
da nekaj momlja. Zjutraj smo raztrgali<br />
vodič in bratsko razdelili papir, katerega<br />
smo vložili v čevlje. Nekaj ga muči.<br />
Mesto puhaste vreče ima le puhaste copate<br />
in te so popolnoma razmočene. Preveč se preobuva,<br />
znova se preobuva. Nekaj me stisne,<br />
ko zaslišim zvok padajočega predmeta.<br />
»Heim!« Čelada je izgubljena.<br />
Dan mineva. Večer je. Do sedaj se nisem izdala.<br />
Čudim se. Iz skritih žepov v dvojni vetrovki.<br />
iz vetrovnih hlač vlačim na dan nepričakovane<br />
dobrote. Ne maram čokolade, ne<br />
sladkorja in tako se te razne dobrote ob delitvah<br />
obrokov prvi dan plezanja nabirajo in<br />
izginevajo v skrite kotičke. Tako delam dober<br />
vtis, zakaj bi me oštevali. Nihče ne sluti, da<br />
premorem povsem privatno še celo čokolado<br />
in 17 ali 18 kock sladkorja. S široko gesto<br />
vabim na gurmansko gostijo.<br />
Pojemo. Držimo se za roke in se sklanjamo<br />
zdaj levo, zdaj desno... Ali nismo srečni?<br />
Toda sneg naletava. Peter molči. Zdrznem<br />
se, z Antejem govoriva nehote slovensko in<br />
on je sam. govorica nas loči. Morava mu dati<br />
zaupanje v nas vse tri, če bo prepričan tako<br />
kot jaz, da bo Ante v vsakem primeru izplezal,<br />
ne bo pobit. Izreden plezalec je, pa zelo<br />
mlad. In pripoveduje nama o sebi. o Pratru.<br />
o Peilsteinu, o Lothi in soncu v Dolomitih.<br />
Tu ni meja. ni narodnosti. Naveza v gorah<br />
je več kot prijateljstvo in tovarištvo, je zveza<br />
krvi, pobratimstvo med prijatelji, popolno<br />
prijateljstvo.<br />
Po šestdesetih urah se zastor med živim in<br />
mrtvim svetom razgrne. Nismo si upali slutiti,<br />
da so kosmi, ki so padali tretjo noč na<br />
šotorsko vrečo, le sneg, ki ga nosi veter.<br />
Četrti dan. Vse se posreči. Z zadnjo vžigalico<br />
prižgem bencinski kuhalnik. Kot otroci ščebetamo.<br />
Čez nekaj ur se bo pretrgala tudi<br />
pregrada, ki nas loči od ljudi in zagledali<br />
bomo obzorje tja dol na zasneženi Montenvers.<br />
Mraz je.<br />
S stisnjenimi zobmi, pogrezajoč se do pasu<br />
v sneg, izgineva Ante v sveži pršič. Previsnih<br />
skal ni več. Pospravljam nahrbtnika,<br />
Peter varuje. »Zabijaj,« pravim — toda ne<br />
sliši me. Vsak poteg, vsak korak je skrajno<br />
nevaren, nihče od nas pa ne čuti nevarnosti.<br />
»Spuščam se. pazi, v poševnem spustu prečim<br />
čez vpadnico plazov v desni breg ozebnika«<br />
Vijaki za led prijemajo. Zdaj gre zopet<br />
plaz. Ali ga bo zadel? Sanjam, si mislim,<br />
toda roke drže vrv, to vem. Zopet vidim Anteja<br />
— levo od naju pleza v navpični led.<br />
Vse je tako kot vedno, ko plezava. Fotografiram.<br />
Zdrznem se. Helikopter je nad nami.<br />
»Tiefflug.« Sonce sije v dolino. V kuloarju<br />
grmi. Opazujejo ljudje plazove ali nas? Kdo<br />
bi to vedel!<br />
Ante je na stojišču po 70-metrskem raztežaju.<br />
»Hitreje,« pravi. »Ne vleči!« odgovorim. Noge<br />
imam težke, čutim, da se ne morem premakniti.<br />
»Pohiti, gledajo te,« pravi. Kdo me<br />
gleda, ljudje? Kako bedasto, si mislim, kako<br />
malo važno. Toda gib za gibom se vrsti, že<br />
sem pri zanki, položeni čez granitni zob, v<br />
katero je vpeta vrv za spust. In spuščam se.<br />
10, 15, 20 metrov navzdol v svetlikajoči se led.<br />
»Preči, hitro! Plaz!« kriči. Sprednji zobje dvanajsterk<br />
preskakujejo obklesani led. »Warte,«<br />
slišim Petra. Plezati mora že vzporedno z<br />
menoj. Ogromna gmota nasutega snega se<br />
mu je v prečnici podsula pod nogami, toda<br />
obdržal se je. Spušča se navzdol. Visim v ledu<br />
na lednem klinu v oporni drži in popuščam<br />
vrvi. Vzporedno s spustno zanko sem in uspe<br />
mi, da jo vržem s strani čez rob.<br />
Prvi ledeni previsi tega dne so za mano, ko<br />
dosežem Anteja. Presrečen občutek lahkote<br />
me obdaja in zdi se mi, da Ante leti, ko se<br />
umikava ledenim gmotam, ki drse izpod lednega<br />
kladiva. Ante pleza najbolj previsni,<br />
zato pa od plazov najbolj neogroženi del<br />
Herzovega ozebnika. Spodnji del še ni bil<br />
preplezan, za zgornjega pa pravi prvopristopnik,<br />
da ga je možno plezati le v suhih poletjih,<br />
ko ni snega in ledu v ozebniku. Levo od<br />
nas. v Heckmaierjevem ozebniku se še vedno<br />
nabirajo ledene gmote in drse navzdol.<br />
»Findest du nicht, dass Ante wie im Klettergarten<br />
klettert« pravi Peter, »er geniesst<br />
in diesem schrecklichem Eis und Schnee.<<br />
»Ich wette jede Summe, dass er die Biwaks<br />
bereits vergessen hat,« odvrnem. Vem, da<br />
zdaj Ante uživa v plezanju. Kako bi drugače<br />
premagoval ledene previse v večmetrskem<br />
prostem plezanju brez sekanja opor in stopenj.<br />
Ozebnik ga je v svoji veličastnosti<br />
uklenil, vsrkal je vse naše misli in želje, nobenih<br />
problemov ni več, plezamo tako kot<br />
vedno, le počasneje. A to zdaj ni važno, v<br />
teh razmerah. Zadnji raztežaj. Prečenje v<br />
previsnem ledu in direktni vzpon čez desetmetrski<br />
previs. V 40-metrskem raztežaju so<br />
zabiti le 4 ledni klini. Imamo jih namreč pet.<br />
Peter, ki je zadnji, zdrsne, in tako klin ostane<br />
v ozebniku kot nema in edina priča o<br />
ljudeh, ki so dosegli tam zgoraj nad njim<br />
zopet sonce in dan.<br />
Deset ur že plezamo in dosegli smo polico,<br />
po kateri bomo izstopili na desno, na rob<br />
pod vrh stene.<br />
Tedaj odnekod glasovi, sence nad nami. Tone<br />
Sazonov, Brane Pretnar in dva Avstrijca so<br />
prišli na vrh. Ne moremo si kaj, smejemo se,<br />
prisrčno smo jih veseli, čeprav veter ne dovoli,<br />
da bi se dobro razumeli. Ponujajo nam<br />
vrv, mi pa vprašujemo za hrano. Zvem, da<br />
ima Tone samo pulover in ga zebe. Hrane<br />
nimajo, zato gremo mi na desno. Jutri se<br />
bomo srečali v dolini. Pozdravljeni, prijatelji!