17.04.2014 Views

Oktober - Planinski Vestnik

Oktober - Planinski Vestnik

Oktober - Planinski Vestnik

SHOW MORE
SHOW LESS
  • No tags were found...

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

YUMPU automatically turns print PDFs into web optimized ePapers that Google loves.

vrečo, pa podrhteva v prisiljenem ritmu popevke.<br />

Ves čas delujejo prisilne vzmeti v<br />

členkih: noge in roke se gibljejo. Groteskni<br />

glasovi, disonanca hripavosti in čudovita mešanica<br />

spačenih besed doni iz pokrova. Peter<br />

poje namreč z nama: »Ide prva kamela, ide<br />

druga kamela ... ide ceo karavan«... in midva<br />

navdušeno potrjujeva: »In den Bergen<br />

gibt Sonne und Sonne heisst Gliick, holarija,<br />

holala...<br />

Ali je to tuljenje močnejše od viharja? Ali<br />

smo pretulili strah? Peter molči, imam občutek,<br />

da nekaj momlja. Zjutraj smo raztrgali<br />

vodič in bratsko razdelili papir, katerega<br />

smo vložili v čevlje. Nekaj ga muči.<br />

Mesto puhaste vreče ima le puhaste copate<br />

in te so popolnoma razmočene. Preveč se preobuva,<br />

znova se preobuva. Nekaj me stisne,<br />

ko zaslišim zvok padajočega predmeta.<br />

»Heim!« Čelada je izgubljena.<br />

Dan mineva. Večer je. Do sedaj se nisem izdala.<br />

Čudim se. Iz skritih žepov v dvojni vetrovki.<br />

iz vetrovnih hlač vlačim na dan nepričakovane<br />

dobrote. Ne maram čokolade, ne<br />

sladkorja in tako se te razne dobrote ob delitvah<br />

obrokov prvi dan plezanja nabirajo in<br />

izginevajo v skrite kotičke. Tako delam dober<br />

vtis, zakaj bi me oštevali. Nihče ne sluti, da<br />

premorem povsem privatno še celo čokolado<br />

in 17 ali 18 kock sladkorja. S široko gesto<br />

vabim na gurmansko gostijo.<br />

Pojemo. Držimo se za roke in se sklanjamo<br />

zdaj levo, zdaj desno... Ali nismo srečni?<br />

Toda sneg naletava. Peter molči. Zdrznem<br />

se, z Antejem govoriva nehote slovensko in<br />

on je sam. govorica nas loči. Morava mu dati<br />

zaupanje v nas vse tri, če bo prepričan tako<br />

kot jaz, da bo Ante v vsakem primeru izplezal,<br />

ne bo pobit. Izreden plezalec je, pa zelo<br />

mlad. In pripoveduje nama o sebi. o Pratru.<br />

o Peilsteinu, o Lothi in soncu v Dolomitih.<br />

Tu ni meja. ni narodnosti. Naveza v gorah<br />

je več kot prijateljstvo in tovarištvo, je zveza<br />

krvi, pobratimstvo med prijatelji, popolno<br />

prijateljstvo.<br />

Po šestdesetih urah se zastor med živim in<br />

mrtvim svetom razgrne. Nismo si upali slutiti,<br />

da so kosmi, ki so padali tretjo noč na<br />

šotorsko vrečo, le sneg, ki ga nosi veter.<br />

Četrti dan. Vse se posreči. Z zadnjo vžigalico<br />

prižgem bencinski kuhalnik. Kot otroci ščebetamo.<br />

Čez nekaj ur se bo pretrgala tudi<br />

pregrada, ki nas loči od ljudi in zagledali<br />

bomo obzorje tja dol na zasneženi Montenvers.<br />

Mraz je.<br />

S stisnjenimi zobmi, pogrezajoč se do pasu<br />

v sneg, izgineva Ante v sveži pršič. Previsnih<br />

skal ni več. Pospravljam nahrbtnika,<br />

Peter varuje. »Zabijaj,« pravim — toda ne<br />

sliši me. Vsak poteg, vsak korak je skrajno<br />

nevaren, nihče od nas pa ne čuti nevarnosti.<br />

»Spuščam se. pazi, v poševnem spustu prečim<br />

čez vpadnico plazov v desni breg ozebnika«<br />

Vijaki za led prijemajo. Zdaj gre zopet<br />

plaz. Ali ga bo zadel? Sanjam, si mislim,<br />

toda roke drže vrv, to vem. Zopet vidim Anteja<br />

— levo od naju pleza v navpični led.<br />

Vse je tako kot vedno, ko plezava. Fotografiram.<br />

Zdrznem se. Helikopter je nad nami.<br />

»Tiefflug.« Sonce sije v dolino. V kuloarju<br />

grmi. Opazujejo ljudje plazove ali nas? Kdo<br />

bi to vedel!<br />

Ante je na stojišču po 70-metrskem raztežaju.<br />

»Hitreje,« pravi. »Ne vleči!« odgovorim. Noge<br />

imam težke, čutim, da se ne morem premakniti.<br />

»Pohiti, gledajo te,« pravi. Kdo me<br />

gleda, ljudje? Kako bedasto, si mislim, kako<br />

malo važno. Toda gib za gibom se vrsti, že<br />

sem pri zanki, položeni čez granitni zob, v<br />

katero je vpeta vrv za spust. In spuščam se.<br />

10, 15, 20 metrov navzdol v svetlikajoči se led.<br />

»Preči, hitro! Plaz!« kriči. Sprednji zobje dvanajsterk<br />

preskakujejo obklesani led. »Warte,«<br />

slišim Petra. Plezati mora že vzporedno z<br />

menoj. Ogromna gmota nasutega snega se<br />

mu je v prečnici podsula pod nogami, toda<br />

obdržal se je. Spušča se navzdol. Visim v ledu<br />

na lednem klinu v oporni drži in popuščam<br />

vrvi. Vzporedno s spustno zanko sem in uspe<br />

mi, da jo vržem s strani čez rob.<br />

Prvi ledeni previsi tega dne so za mano, ko<br />

dosežem Anteja. Presrečen občutek lahkote<br />

me obdaja in zdi se mi, da Ante leti, ko se<br />

umikava ledenim gmotam, ki drse izpod lednega<br />

kladiva. Ante pleza najbolj previsni,<br />

zato pa od plazov najbolj neogroženi del<br />

Herzovega ozebnika. Spodnji del še ni bil<br />

preplezan, za zgornjega pa pravi prvopristopnik,<br />

da ga je možno plezati le v suhih poletjih,<br />

ko ni snega in ledu v ozebniku. Levo od<br />

nas. v Heckmaierjevem ozebniku se še vedno<br />

nabirajo ledene gmote in drse navzdol.<br />

»Findest du nicht, dass Ante wie im Klettergarten<br />

klettert« pravi Peter, »er geniesst<br />

in diesem schrecklichem Eis und Schnee.<<br />

»Ich wette jede Summe, dass er die Biwaks<br />

bereits vergessen hat,« odvrnem. Vem, da<br />

zdaj Ante uživa v plezanju. Kako bi drugače<br />

premagoval ledene previse v večmetrskem<br />

prostem plezanju brez sekanja opor in stopenj.<br />

Ozebnik ga je v svoji veličastnosti<br />

uklenil, vsrkal je vse naše misli in želje, nobenih<br />

problemov ni več, plezamo tako kot<br />

vedno, le počasneje. A to zdaj ni važno, v<br />

teh razmerah. Zadnji raztežaj. Prečenje v<br />

previsnem ledu in direktni vzpon čez desetmetrski<br />

previs. V 40-metrskem raztežaju so<br />

zabiti le 4 ledni klini. Imamo jih namreč pet.<br />

Peter, ki je zadnji, zdrsne, in tako klin ostane<br />

v ozebniku kot nema in edina priča o<br />

ljudeh, ki so dosegli tam zgoraj nad njim<br />

zopet sonce in dan.<br />

Deset ur že plezamo in dosegli smo polico,<br />

po kateri bomo izstopili na desno, na rob<br />

pod vrh stene.<br />

Tedaj odnekod glasovi, sence nad nami. Tone<br />

Sazonov, Brane Pretnar in dva Avstrijca so<br />

prišli na vrh. Ne moremo si kaj, smejemo se,<br />

prisrčno smo jih veseli, čeprav veter ne dovoli,<br />

da bi se dobro razumeli. Ponujajo nam<br />

vrv, mi pa vprašujemo za hrano. Zvem, da<br />

ima Tone samo pulover in ga zebe. Hrane<br />

nimajo, zato gremo mi na desno. Jutri se<br />

bomo srečali v dolini. Pozdravljeni, prijatelji!

Hooray! Your file is uploaded and ready to be published.

Saved successfully!

Ooh no, something went wrong!