Odvetnik - Odvetniška Zbornica Slovenije

Odvetnik 50 / december 2010 Strokovni članki
5
ugleda ali pravic drugih ljudi, za preprečitev razkritja zaupnih
informacij ali za varovanje avtoritete in nepristranskosti
sodstva«.
Za razumevanje 10. člena EKČP je še zlasti pomembna
praksa ESČP. V članku navajam tudi nekaj primerov,
iz katerih izhaja stališče ESČP do svobode izražanja in do
meja njenega uveljavljanja. Na tem mestu naj navedem le
načelno stališče ESČP, po katerem je svoboda izražanja
»eden od temeljnih pogojev za napredek demokratične družbe
in za razvoj vsakega posameznika«. 6
Vloga ESČP pri iskanju meja
svobode izražanja
V primeru kolizije med svobodo izražanja, na eni strani,
in pravico do časti in dobrega imena ali pravico do zasebnosti,
na drugi strani, mora sodišče samo ustvariti merila
za odločitev, do kod sega posamezna osebnostna pravica,
ki je v koliziji z drugo osebnostno pravico. To pomeni
določen odstop od siceršnje vloge sodišč v kontinentalnih
pravnih sistemih. Sodišče namreč ne sodi po merilih,
ki jih postavi zakonodajalec, temveč ta merila postavlja
samo.
Kot pronicljivo ugotavlja Leonid Pitamic, ima sodišče v
okviru pravice in dolžnosti, da interpretira ustavno normo,
tj. da pojmu svobode podeljuje tak ali drugačen smisel,
v resnici pravico spreminjati ustavo. Če sodišče enkrat
ustavno opredeljeno svobodo razume tako, drugič,
v spremenjenih družbenih okoliščinah, pa drugače, je s
tem spremenilo ustavo in je na novo, drugače opredelilo
ustavni institut svobode. 7 Enako velja za vlogo ESČP pri
tolmačenju EKČP.
Sodišče mora vsaki od kolidirajočih pravic v konkretnem
sodnem postopku priznati ustrezen, ne prevelik in ne premajhen
pomen. V vsakem posameznem primeru mora
določiti, do kod sme seči svoboda izražanja pri poseganju
v pravico do zasebnosti ali v druge osebnostne pravice
ter kdaj uveljavljanje svobode izražanja prestopi dopustno
mejo in se spremeni v zlorabo pravice, ki si ne zasluži
pravnega varstva. 8
To tehtanje najprej opravi redno sodišče. V odškodninskih
postopkih, 9 v katerih tožeča stranka trdi, da je tožena
stranka z neko svojo izjavo posegla v njeno čast in dobro
6
Sodba Handyside proti Združenemu kraljestvu, primer je citiran v Freedom of
Expression in Europe, Council of Europe Publishing, Strasbourg 2007, str. 7.
7
Pitamic, L.: Pravo in revolucija, Tiskovna zadruga v Ljubljani, Ljubljana 1920,
str. 16.
8
ESČP je obravnavalo številne primere, v katerih je ocenjevalo meje svobode
izražanja pri sovražnem govoru, ki je tipičen primer zlorabe pravic po 17. členu
EKČP, denimo sodba Gündüz proti Turčiji (št. 35071/97 z dne 4. decembra 2003),
Erbakan proti Turčiji (št. 59405/00 z dne 6. julija 2006) in najnovejša sodba Jean-
Marie Le Pen proti Franciji (št. 18788/09 z dne 20. aprila 2010). V zvezi s tem vprašanjem
glej tudi Weber, A.: Manual on hate speech, Council of Europe Publishing,
Strasbourg 2009, str. 2.
9
Enako velja tudi za postopke, v katerih tožnik zaradi kršitve njegovih osebnostnih
pravic od toženca v smislu 178. člena Obligacijskega zakonika zahteva objavo
sodbe ali preklic izjave.
ime ali v njeno zasebnost, mora oceniti, ali trditev tožeče
stranke drži, ali morda drži nasprotna trditev tožene
stranke, da je s sporno izjavo samo uveljavljala svojo svobodo
izražanja v dopustnih okvirih in da torej v konkretnem
primeru ni podana protipravnost kot bistveni element
odškodninskega delikta.
Stranka, ki z odločitvijo rednega sodišča ne soglaša, lahko
v smislu določb Zakona o ustavnem sodišču zoper sodbo
rednega sodišča vloži ustavno pritožbo. V njej mora
Ustavno sodišče prepričati v utemeljenost svoje trditve,
da je redno sodišče z napačnim tehtanjem pravic, ki sta v
koliziji, poseglo v njene ustavno zajamčene pravice. Pravni
subjekti, ki menijo, da so jim nacionalna sodišča kršila
njihove pravice, zajamčene v EKČP, pa lahko zoper državo
sprožijo postopek pred ESČP.
Pri tem je treba opozoriti na dejstvo, da je ESČP pristojno
le za ugotovitev kršitve konvencijskih pravic in dosoditev
pravičnega materialnega zadoščenja, ni pa pristojno
za razveljavitev sodb nacionalnih sodišč. Sodba
ESČP torej lahko pomeni za obsojeno državo (le) moralno
obsodbo in materialno obveznost. Na področju civilnega
prava večina podpisnic EKČP ne omogoča obnove
postopkov, na katere se nanaša sodba ESČP. To bo
torej v večini primerov (tudi v Sloveniji, če ne gre za kazenske
obsodbe) pomenilo, da sodbe nacionalnih sodišč
ostanejo v veljavi, ravnotežje (sorazmernost) pa se dosega
z ugotovitveno sodbo zoper državo zaradi kršitve 10.
člena EKČP in s pravičnim zadoščenjem, ki ga mora plačati
država.
Čeprav ESČP ni pristojno za razveljavitev sodb nacionalnih
sodišč, je njegova sodna praksa za razumevanja
svobode izražanja in meja njenega uveljavljanja zelo pomembna.
Čeprav sodbe ESČP nimajo klasičnega precedenčnega
značaja, dejansko spreminjajo tudi sodno prakso
rednih sodišč. Nekaj članic Evropske unije je že spremenilo
svojo zakonodajo na podlagi sodb ESČP, v katerih
je to ugotovilo, da je nacionalna zakonodaja razlog za kršitev
konvencijskih pravic. Zaradi obsodb pred ESČP pa je
tudi na primer Norveška spremenila 100. člen svoje Ustave,
ki opredeljuje svobodo izražanja. 10
Razmejitvena črta med kolidirajočima
pravicama v primeru karikatur
preroka Mohameda v Jyllands-Posten
ESČP je sprejelo sorazmerno jasna merila za opredelitev
srednje oziroma razmejitvene črte med svobodo izražanja
in pravico do zasebnosti. Tako svoboda izražanja kot
tudi pravica do zasebnosti sta klasični osebnostni pravici,
ki spadata v civilizacijsko dediščino moderne Evrope in
10
Holst, C., Molander, A.: Freedom of Expression and Freedom of Discourse,
Examining a Justificatory Strategy, Freedom of Speech Abridged?, Nordicom, University
of Gothenburg, str. 35, 36.