Glasilo Vizita - št.33_34 - Splošna bolnišnica Novo mesto

aktualno
zumeti drugačnost, želeti slišati drugačna
mnenja; s tem si širimo obzorja. Pomembno
je, da najprej dosežemo resnično medsebojno
razumevanje - ne prehitro skakati
v kompromise oziroma rešitve, v katere
vpleteni vstopajo vsak s svojo frustracijo.
Ljudje radi za reševanje konfliktov uporabljajo
elektronsko pošto, ker se s tem izognejo
neposrednemu soočenju – napišeš
svoje mnenje in pošlješ - vendar je ta oblika
precej nepripravna. Veliko bolje je vzeti v
roke telefonsko slušalko, še najboljši pa je
pogovor na štiri oči.
Predstavljamo vam
»TA GLAVNO«…
Zlata je dama v pravem pomenu
besede. Kar pomeni,
da se zna obnašat. Nikoli
ni povzdignila glasu, nikoli
izgubila živcev.
Zdenka Seničar
Kakšno vlogo imata vrednoti poštenost
in odkritost v današnji družbi, kjer vse
bolj prevladujejo materialistične vrednote?
Poštenost in odkritost se v določenih okoliščinah
na prvi pogled finančno ne najbolj
izplačata, vendar je obratna pot kratkega
daha. Enako velja za podjetja. Tim,
v katerem ni iskrenosti, pretočnosti, bo v
kriznih situacijah klecnil. In ker je v gospodarskem
okolju krizno ukrepanje postalo
že stalnica, sta ti vrednoti kvečjemu vse
bolj pomembni. •
Pogovarjala se je Vesna Petkovšek, predsednica
Sekcije internih komunikatorjev (SIK) pri Slovenskem
društvu za odnose z javnostmi (PRSS)
36
Glavno medicinsko sestro bolnišnice
Zlato Rebolj sem spoznala, ko
sem nekaj tednov po operaciji
(saj se spomnite moje avstralske avanture?)
prvič prikrevsala v bolnišnico na
kontrolo in so mi sodelavke s precejšnjo
mero spoštljivosti predstavile novo kolegico,
češ da je prava faca, ki je po tridesetih
letih službe na vodilnih delovnih
mestih v zdravstveni negi prišla iz prestolnice
živet nekam na kmete, v vas, ki
je še za provincialne pojme nekje bogu
za hrbtom, in se vključila v naš kolektiv
kot čisto »navadna» sestra v turnusu intenzivne
nege. »Mejdun, namesto da bi
uživala ob odraslih otrocih in vnukih in
čakala na »penzjon«, se gre takole avanturo«,
smo si mislili. »Ta ima pa res rada
svojega Lojzeta!«
Potem sva postali najtesnejši sodelavki.
Dobesedno. Tri leta sva delili dobre in slabe
plati našega poklica na travmi, uživali
pri delu s pacienti, preklinjali birokracijo,
ki je zahtevala vedno več najinega časa,
pa ji sploh nisva naklonjeni in se žalostili
ob vse bolj čudnih medsebojnih odnosih.
Njene bogate profesionalne izkušnje,
znanje, hladnokrvnost in tudi odločnost,
kadar je bilo treba, so mi bile zgled in nemalokrat
sem jo spraševala: »A se ti sploh
kdaj razkuriš?« Pa mi je vedno, ko mi je
bilo težko in sem do konca prekurila baterije
svoje potrpežljivosti, pomirjujoče
rekla: «Poslušaj no, preklopi na ovco in
se nehaj sekirat«.
Zlata je dama v pravem pomenu besede.
Kar pomeni, da se zna obnašat. Nikoli ni
povzdignila glasu, nikoli izgubila živcev.
Še tako napete situacije je znala umiriti, v
vsakem trenutku je za sodelavce in za bolnike
našla pravo besedo (no, če je ni, je
bila raje tiho, kot da bi blebetala tja v en
dan). Spoštljiva je bila do vsakega človeka,
do sodelavcev in pacientov, pa naj je
bil to akademsko izobražen intelektualec
ali rogovilež iz »Podgurja«, ki ga je malo
zaneslo in se mu je cesta postavila pokonci.
Zdelo se mi je, da so ji preprosti starejši
ljudje še najbolj pri srcu in verjamem, da
bo na svojem novem delovnem mestu
pogrešala prav to plat svojega dela, pristen
stik z bolniki.
Pravzaprav je doživela in preživela že
marsikaj.
Rojena je bila v Ljubljani, v »rdeči« porodnišnici.
Srednjo medicinsko šolo je
obiskovala v Ljubljani in to še v tistih
časih, ko so morale vse učenke stanovati
v internatu. Sestavni del praktičnega
pouka je bilo čiščenje šole. Do solz sva
se nasmejali štorijam o tem, kako so drgnile
in mazale parket ter ribale stranišča.
Si predstavljajte takšen učni program v
današnjih šolah?
Po maturi se je zaposlila v bolnišnici dr.
Petra Držaja, na oddelku za abdominalno