SRAUF pomlad-jesen 2010-11 - Å olski center Celje

sc.celje.si

SRAUF pomlad-jesen 2010-11 - Å olski center Celje

ŠR@UF

2010/11

Kaj se je (še) zgodilo prejšnje

šolsko leto, pa vam nismo povedali.

Srednja šola za strojništvo, mehatroniko in medije

ŠOLSKI CENTER CELJE


Razmišljanje in želje neke mame (na tej strani)

Intervju: Bojan Klakočer (naslednja stran)

Nič več dijaki: Alen Pavšar (dve naprej)

Adrenalin (takoj za prejšnjo)

... to je ena sama ljubezen (kjer en velik metulj)

Strokovna ekskurzija (desno od metulja)

Tekmovanja - angleščina, slovenščina (kjer je Ivan Cankar)

Tekmovanja - matematika, nemščina (desno od prejšnje)

Forum mehatronike (kjer je skoraj vse v svetlo modri barvi)

Zdrav duh v zdravem telesu (desno od modre strani)

Tekma med profesorji in dijaki (nekje v drugi polovici časopisa)

"Športni dan" (desno od nogometa)

Glas(b)ilo dijakov in dijakinj Srednje šole za strojništvo,

mehatroniko in medije / Šolski center Celje

Naslov te izdaje:

Kaj se je (še) zgodilo prejšnje šolsko leto,

pa vam nismo povedali.

Mentorica: Suzana Slana

Oblik-kovanje: Iztok Virant

Ilustracija na naslovnici: Saša Semprimožnik

Letnik 2010/11, številka 5/ oktober 2011

Maturantski ples (s takšnimi črkami napisan naslov)

Trud se splača (predzadnja stran)

Foto iskanja (zadnja stran)

Razmišljanje in želje

neke mame

»Biti ali ne biti? Biti vpisan na medijsko šolo ali ne?« sta bili bil

ključni vprašanji na dan vpisa. Gruče otrok in zaskrbljeni starši

smo zrli na sezname razredov. »Ali je med njimi ali se ji bodo

uresničile sanje, želje, načrti za prihodnost?« To smo se spraševali

vsi, ki smo tisti dan bili tam. Nekateri so sklonjenih glav in s solzami

v očeh zapuščali šolo, saj so se jim sanje razblinile. Srečo bodo

morali iskati drugje.

Ali bo ta srednja šola tisto, kar so si resnično želeli? To obdobje je

bilo res stresno za vse, za starše in otroke. Sedaj, ko so vpisani na

želeno šolo, morate slediti svojim željam, da jih uresničite. Vendar

naj se vam ne uresničijo prav vse, ker potem boste prenehali

želeti. Prepričana sem, da lahko snamete zvezde z neba, saj je vse

življenje še pred vami in dovoljeno vam je sanjati.

Mi smo vam dali vseh pet čutov in svet okrog vas, vi pa dodajte

sebe in pokončno zakorakajte v življenje. Naj vas spremljajo

začudenje, navdušenje, ljubezen, strast, ki ustvarja, poklic, ki vas

bo navduševal in vam razveseljeval dušo in srce. Pridobite si obilico

prijateljev, novega znanja, izkušenj in poznanstev. Bodite srečni,

zadovoljni, modri, predvsem pa veseli, vi naši mladi ljudje! Želim

vam, da vedno uberete prave poti in v sebi in v drugih najdete le

dobre stvari. Bodite to, kar ste, in ne, kar mi starši želimo, da bi bili.

In drage mame, še za nas ena resnica:

»Na svetu je le en popoln otrok in vsaka mama ga ima!«

Jelka Kladnik,

mama prvošolke


Bojan Klakočer,

učitelj strokovno

teoretičnih predmetov

Opišite nam svoje poklicno izobraževanje. Kakšne cilje ste

imeli? Ste točno vedeli, kaj želite postati?

Sem rojen Celjan. V Celju živim štiri leta več kot pred štirimi leti, ko

sem bil trikrat starejši od hčere in sva skupaj imela 64 let. Koliko je

to?

Skoraj polovico teh let službujem na šoli, ki sem jo obiskoval kot

dijak. Šola in profesorji so name naredili močan vtis, tako da sem se

po diplomi na strojni fakulteti odločil za pedagoško delo. Imel sem

roko za risanje, zato sem verjetno pristal v tehniški šoli. Ker sem zelo

rad spremljal šport, sem se videl kot športni komentator.

Na šoli so verjetno tudi vaši bivši učitelji, danes vaši sodelavci.

Kako ste jih videli z očmi dijaka, kako pa jih vidite kot

sodelavce?

Vedno sem jih spoštoval in prepričan sem, da je tako prav, zato imam

danes tudi njihovo zaupanje. Na svojo novo vlogo učitelja se mi ni

bilo težko navaditi, saj sem imel v času svojega šolanja veliko dobrih

zgledov. Eden izmed mojih učiteljev je bil tudi naš ravnatelj Ludvik

Aškerc. Pobral sem najboljše, energije pa sem tako imel dovolj.

Kakšen učitelj ste?

Sem odgovoren do dela in nalog, ki jih opravljam, najbolje pa me

lahko ocenijo sodelavci in dijaki.

V letih poučevanja se vam je marsikaj pripetilo. Lahko

izpostavite kakšen zanimiv ali smešen dogodek/pripetljaj?

Na začetku mojega poučevanja me je profesorica nagnala iz

zbornice, ker dijaki nimajo tam kaj iskati. Ali pa ko sem presenetil

dijake, ki so mi spuščali zračnico na kolesu. Profesorici sem se

opravičil in se strinjal z njo, dijaki pa so si sposodili »pumpo« v bližnji

trgovini in mi usposobili kolo. V obeh primerih sem prejel opravičilo,

sicer pa ene in druge nerodnosti nisem vzel preveč zares.

Koliko se je od začetkov vaše učiteljske poti spremenil šolski

sistem, dijaki in tudi učitelji?

Seveda se je spremenil sistem, vsebine in z njimi dijaki in učitelji.

Največjo revolucijo je gotovo prinesla uporaba računalnikov in

ustreznih programov. Nadomestili so ročno tehniško načrtovanje,

omogočili 3D načrtovanje, programiranje obdelave, neomejen

dostop do informacij, nadomeščajo učbenike. Nekoč smo kontrolne

naloge napisali na tablo, kasneje uporabljali fotokopirni stroj, danes

nam je računalnik povsod v veliko pomoč. Vse to je narekovalo nove

metode dela, nove izobraževalne programe, gospodarski razvoj je z

avtomatizacijo proizvodnje prepolovil število delovnih mest in s tem

število dijakov. Mislim, da so danes dijaki premalo odgovorni.

Kakšno je vaše mnenje o pogostosti sprememb našega

šolskega sistema in sploh o spremembah v šoli? Ocenjujete te

spremembe kot premik na boljše?

Če bi bili vsevedneži, bi že prvič naredili najboljše. Sistem je začaran

krog, v katerem vedno nekdo izgubi. Vsaka sprememba ima dobre in

slabe strani. Ponekod se je spremenil samo naslov, tudi ime šole smo

večkrat spremenili, sicer pa kar je dobro, je treba ohraniti. Razvoj

zahteva več znanja, zato investirajmo v znanje. Gotovo naša šola nudi

dobre možnosti.

Velikokrat Vas vidimo, da se v službo pripeljete s kolesom.

Ali je to zaradi zdravega načina življenja?

S kolesom pridem najhitreje, najceneje, brez onesnaževanja pa še s

parkirnim prostorom nimam težav.

Na katere svoje športne dosežke ste najbolj ponosni?

Zadovoljen sem, da še lahko migam. Šport me sprošča. Tekmovalno

sem se s športom ukvarjal zelo kratek čas. Moj največji uspeh je

drugo mesto na atletskem pokalu Jugoslavije leta 1977 v Beogradu

na stadionu Marakana in nastop za mladinsko slovensko atletsko

reprezentanco v skoku s palico.

Danes se kot veteran udeležim kakšnega kolesarskega vzpona, pred

leti sem dobil tudi kolesarsko dirko na Šmohor.

Sicer pa dijaki vedo, da na športnem dnevu vedno tečem z njimi.

Vsakemu, ki me bo prehitel, obljubim odlično oceno, a me verjetno iz

spoštovanja nočejo prehiteti. Ali pa se motim?

Kakšno zanimanje so pokazali dijaki za interesno dejavnost z

imenom Adrenalin, katere mentor ste?

Lani je bilo prijavljenih preko sto dijakov, vendar je kasneje udeležba

manjša, ker so naši adrenalinski podvigi po pouku. Dijaki se radi

pomerijo, kdo je najhitrejši v kartingu, uživajo v Gardalandu, v

paintballu, v raftingu na Soči.

Kaj bi sporočili dijakom?

Da vsako delo zahteva znanje ali spretnosti, ki se jih učimo vse

življenje. Naložba v znanje se vedno obrestuje. Ne pozabite na šolske

klopi.

Mnenja dijakov o svojem profesorju

Robert Stiplošek, S-2. g:

Mislim, da je v redu profesor,

saj vedno poskrbi za dobro

razpoloženje in ob tem tudi veliko

nauči. Snov nam razloži tudi po

domače in ne suhoparno, šolsko.

Andrej Gajšek, S-2. g: Od dijakov

zahteva zelo veliko znanja. Drugače

je kar v redu.

XX, S-4. a: Zelo dobro uči,

včasih malo nejasno in rad

zavleče ure v odmor, ko tako

zagreto predava.

Žiga Urleb, S-4. a:

Gospod profesor je čisto v redu.

Vedno nam je na voljo na začetku

ure, da ponovimo snov in kaj

vprašamo.


Ni še dolgo, kar ste sami gulili šolske klopi. Kaj Vas je pripeljalo

v učiteljske vode?

Ni bilo naključje. Vedno sem si želel snemati filme, zato sem v

sodelovanju s Celjskim mladinskim centrom ustanovil klub, v katerem

smo z ostalimi člani posneli nekaj filmov. V klubu sem nato začel tudi

z neformalnim izobraževanjem in filmskimi delavnicami, na katerih so

se udeleženci naučili osnovnih tehnik snemanja in video montaže.

Vedno sem si želel svoje znanje prenašati na mlade nadebudneže, ki

jih veseli filmsko ustvarjanje in prav to me je pripeljalo sem.

Kako se počutite med dijaki in na šoli?

Ko sem prvič stopil v učilnico, je bilo čudno, saj sem se počutil

zrelega za v šolsko klop in ne za pred kateder. Sprva je bilo zelo

zanimivo, ker sem večinoma sodelavec svojih bivših profesorjev,

sedaj pa sem se že navadil. Spoznavam način pouka v šolskem TVstudiu,

ki je novost na naši šoli. Za takšno obliko pouka je potrebno

vložiti veliko truda, znanja in koncentracije, ker zahteva mnogo

praktičnih, tehničnih in kreativnih učnih lekcij. Upam, da bom lahko z

vsakim letom dijakom ponudil več.

Preden ste prišli učit, ste snemali tudi filme. Koliko filmov ste

posneli, kje dobite ideje?

Ideje za zgodbe dobim vsepovsod, na primer: ko sem v avtu, ko

si umivam zobe, ko sem z dekletom na sprehodu v parku, ko sem

žalosten, vesel … Posnel sem sedem ali osem filmov, večinoma so

to filmi nad 30 minut, celovečerec je eden in nosi naslov Popolno.

Posnel sem ga v 2. letniku srednje šole in obravnava tematiko

najstniškega življenja. S sošolcem, zdaj prijateljem, Robertom

sva skozi film izrazila sebe in svoj takratni pogled na svet. Film je

bil tudi zmagovalec mednarodnega filmskega festivala Filofest in

dobitnik nagrade za najboljšo igro. Posnel sem še dokumentarni

film o neenakosti in diskriminaciji. Zadnji film z naslovom Kaos

prikazuje današnje življenje in je moj diplomski film pod mentorstvom

akademskega režiserja Janeza Lapajneta, enega najboljših režiserjev

v Sloveniji. Pripravljam nov film in imam načrte še za druge filme.

Sicer pa se najbolj vidim pri grozljivkah.

Kako vam je tako mlademu uspelo ustvariti svoje podjetje?

Ne bi rekel, da mi je uspelo, ker imam občutek, kot da sem še vedno

na začetku svoje kariere. Do sedaj je bilo vloženega veliko truda.

Vsak mora imeti sanje, da se zjutraj zbudiš in rečeš: »Cel svet bo

moj!« in verjameš, da je vse mogoče. Ko sem bil star 12 let, sem

rekel prijateljem, da bom enkrat posnel film in ko bomo sedeli v kinu,

bomo na platnu gledali moj film. Niso mi verjeli, a sem že zgodaj

uspel in pridobil njihovo spoštovanje. Če želiš ustvarjati in se ukvarjati

s filmom kot jaz, ki sem delal med šolo, moraš biti v šoli dober in se

moraš odreči nekaterim stvarem, večkrat moraš narediti tudi kaj med

poukom. Prav scenarij za prvi film sem naredil skorajda med poukom.

Matej Golež in

Aleks Majcen

M-3. e

Verjameva, da Vam delo na šoli vzame veliko časa. S čim pa se

ukvarjate v prostem času?

Prostega časa skoraj nimam. Mogoče kakšna sobota ali pa nedelja.

Drugače imam svoje podjetje, v katerem se ukvarjam z medijsko

produkcijo. Ko pridem domov, sem v podjetju ali pa pišem scenarij.

Ker se še šolam in šolanje nameravam nadaljevati, je prostega časa

zelo malo. Ko pa imam prosti čas, ga preživim s svojimi najbližjimi.

Kaj bi radi povedali svojim dijakom?

Naj bodo vztrajni in naj cenijo opremo, s katero se učijo, saj se

bodo prav s takšno opremo srečali v službi. Ko sem vprašal dijake,

koliko jih bo nadaljevalo šolanje v smeri medijskega tehnika, so mi

odgovorili, da zelo malo ter da ne vidijo smisla v nekaterem znanju,

ki ga morajo pridobiti. Menim, da bodo tu pridobljeno znanje

potrebovali povsod, kamor bodo šli, saj danes skorajda ni dela brez

medijev. Predvsem pa naj uživajo, ker bodo kmalu videli, kaj je to

življenje in kako se je treba dokazovati. V poklicu medijskega tehnika

se dobi dobra služba, lahko pa se odločijo za samostojno pot, tako

kot sem se jaz. In naj čim več »poberejo« iz šole, ker vemo, da vsako

znanje ali spretnost enkrat prideta prav.

Želiva vam še veliko filmov, ki že čakajo, da jih posnamete.

Kaj mislijo dijaki o svojem

profesorju?

Alen Šurbek, M-2. e: Profesor Pavšar je

učitelj, ki svoje delo dobro opravlja. Pouk

priredi tako, da je zanimiv nam dijakom in

tudi njemu.

Aljaž Gaberšek, M-3. e: Za njega imam dve

besedi – LEGENDA!

Anonymous, M-3. e: Več takih prfoxov rabmo, da bomo vsaj kej

koristnega znal.

Anja Klepej, M-4. d: Je v redu učitelj. Všeč mi je, ker dela več na

praksi kot na teoriji, tako da smo vsaj v 4. letniku malo spoznali delo s

kamero. Mislim, da je naša šola z njim veliko pridobila, saj ima veliko

praktičnega znanja. Zelo se trudi za dijake, včasih bolj kot mi sami.

Roko Franić, M-4. d: Meni se zdi zelo dober profesor. Dobro

razlaga in če je treba, vsakemu posebej pokaže postopek.

Pri njegovih urah je kljub temu, da veliko delamo, sproščeno.

Verjetno je to zato, ker nam je blizu po letih. Če je najvišja možna

ocena pet, bi ga ocenil z odlično (5).


V petek 13. maja 2011 smo izkoristili prekrasen sončen dan za

rafting na Soči. Odlično smo prestali krst po 10 km dolgem spustu

po smaragdno zeleni mrzli Soči. Dan smo obogatili z obiskom

naravoslovno zgodovinske poti v Kobaridu (italijanska kostnica na

Gradiču okoli cerkve sv. Antona, slap Kozjak, Napoleonov most,

spominski ostanki Soške fronte).

Mentor interesne dejavnosti Adrenalin je Bojan Klakočer.

RAFTING


To ni nobena pesem,

to je ena sama

ljubezen.

Tik pred kulturnim praznikom je luč sveta ugledal recital, ki so ga

potrpežljivo in z veseljem pripravljali dijaki M-3. e in M-4. e. Združili

so moči – to pomeni glasove, znanje ter oblikovalske spretnosti in

nastal je krasen recital, posvečen ljubezni.

V ljubezenskem trikotniku so recitirali Nikolina Vajdić, Urša Prislan

in Peter Preradović, za glasbo, vabila in čudovito pomladno video

podobo pa sta poskrbela Damjan Lorenčak in Tadej Resnik.

Njihova mentorica je bila Suzana Slana.

Peter

Nikolina

Urša

Tadej

Damjan


Ogled

proizvodnje

Audi in MAN

Zelo neučakani smo se v zgodnjih jutranjih urah odpravili izpred šole

in krenili proti Ingolstadtu. Vožnja je bila udobna in prijetna, uživali smo

ob gledanju filmov. Po devetih urah smo prispeli pred tovarno Audi.

V Audiju so nam predstavili svojo proizvodnjo po svetu in nekaj

statističnih podatkov. V proizvodnem obratu Ingolstadt letno

proizvedejo 500 tisoč avtomobilov, imajo 32 tisoč zaposlenih

in izdelujejo modele A3, A4, A5 in Q5. Ogledali smo si celotno

proizvodnjo, vse postopke izdelave, kako iz kosa pločevine nastane

svetleč jeklen konjiček. Natančno, hitro in ogromno dela opravijo

roboti.

Nato smo se odpravili v München, da bi si ogledali Manovo proizvodnjo

tovornih vozil. Pri njih roboti prenašajo težke motorje, podvozja,

kabine in ostale komponente. Končana vozila testirajo. Ogledali smo

si tudi nekaj starih Manovih vozil.

Zvečer smo se namestili v hotelu, se okrepčali s hrano in se v večernih

urah s podzemno železnico U-bahn odpeljali v Olympic Park, kjer smo

si ogledali München iz 183 m visokega Olympic Towra. Ker smo bili

že tam, smo izkoristili priložnost in zaplavali v olimpijskem bazenu ter

skakali z visokih skakalnic.

Zjutraj smo v hotelu pozajtrkovali in izpraznili sobe. V tehničnem

muzeju (Deutsches Museum) smo si ogledali čuda tehnike, njen

razvoja od začetkov do danes. Sledil je ogled BMW Welt-a, kjer so

prišli na svoj račun strastni oboževalci BMW-ejevih vozil in motorjev.

To je bil zaključek dvodnevne ekskurzije. V večernih urah smo prispeli

domov, utrujeni, vendar polni novega znanja.

Organizatorja in hkrati spremljevalca sta bila profesorja Matej Veber

in Andro Glamnik.

Napisal: Bernie Bezenšek, M-2. c

Foto: Tomislav Mirnik, M-2. c

BMW Art Car - Jeff Koons


Angleščina je zakon!

Kot vsako leto nas je tudi letos dohitelo tekmovanje iz angleščine.

Dijaki Srednje šole za strojništvo, mehatroniko in medije so se

pomerili v znanju o Južni Afriki ter v angleškem znanju in besedišču.

Najiznajdljivejši in pa seveda tisti z največ znanja so nam že dobro

znani. To so medijci iz M-3. d-razreda. Najboljše tekmovalce smo o

angleščini, njihovih ciljih in željah povprašali kar v angleškem jeziku.

Preizkusite se tudi vi!

1.When did you find out that you are a ''poliglot''?

Nina Medved: I don't consider myself as poliglot, because I'm only

good in english, deutsch isn't my scene.

Luka Radovanović: Well, I'm not really one.

Benjamin Friškovec: I'm not a poliglot.

2. What is ambition in your life?

Nina Medved: My ambition is to finish high school and be accepted

in a good collage of my choise and finish it with good grades.

Luka Radovanović: To have a care free life.

Benjamin Friškovec: A film director or acter.

Nina

Luka

Benjamin

3. Have you ever visite dan English speaking country? If

yes,which one? If no,which one would you like to visit?

Nina Medved: I haven't visited any jet,but I would love to spend

some time in London and New York, because they are such

cosmopolitan cities with lot of diversity.

Luka Radovanović: No i didn't. But i want to go to england at least

once in my life.

Benjamin Friškovec: Yes i've been to London in England several

times and I also visited Scotland.

4. Where would you live if you had a choice? Why?

Nina Medved: I would love to live in Manhattan, because is one of

my favourite cities and is so fashionable, diverse and full of options.

Luka Radovanović: Carribbean. Because i like summer and the

seaside.

Benjamin Friškovec: I would live somewhere exotic like the

Carribbean.

Tara Drev, M-3. e

Urša Vidmar, M-4. e

Špela Goričnik, M-1. d


Matematika

V soboto, 16.aprila 2011,

je potekalo na Srednji šoli za

gostinstvo in turizem v Celju

državno tekmovanje v znanju

matematike za dijake srednjih

tehniških in strokovnih šol ter

za dijake poklicnih šol. Našo

šolo je zastopalo 8 dijakov.

V konkurenci 126 najboljših

dijakov srednjih tehniških šol

so naši dijaki osvojili 7 zlatih

priznanj, dve drugi in eno tretjo

nagrado.

tu sploh ni bilo vprašanje! In to v nemščini!

Šest nadobudnih dijakov Srednje šole za strojništvo, mehatroniko

in medije se je 3. in 4. 3. 2011 pomerilo v bralnem tekmovanju

v nemščini Pfiffikus, ki ga vsako leto razpisuje založba Mladinska

knjiga Trgovina d.d., Center Oxford iz Ljubljane.

Tekmovanje je potekalo na dveh nivojih.

Bralna značka je bila individualnega značaja in tekmovalci so

prebrali besedili avtorja Petra Härtlinga - Fränze in Leonharda

Thome - Die Fantasien des Herrn Röpke und andere Geschichten.

Na bralnem maratonu pa sta tekmovali ekipi s tremi tekmovalci,

ki so prebrali besedila Franza Spechta - Die schöne Frau Bär

Falsches Spiel mit Carsten Tsara,

Thea Felixa - Tatort Frankfurt in

Täglich dasselbe Theater. Heitere Geschichten.

Najbolje sta se odrezala

Jernej Bek in Jože Vovk iz M-2. h-razreda.

Takoj za petami pa so jima sledili

Špela Gorogranc iz M-3. d,

Nejc Urisk iz M-3. e,

Luka Radovanović iz M-3. d in

Benjamin Friškovec iz M-3. d.

PFIFFI-

KUS

bralno tekmovanje

za srednješolce

v nemščini

Die schöne Frau Bär

Falsches Spiel mit

Carsten Tsara

Vsi tekmovalci si zaslužijo pohvalo, saj so se že v drugem letu

učenja nemščine pogumno postavili ob bok tekmovalcem

vseh strokovnih šol in gimnazij Slovenije, tudi tistim, ki se učijo

nemščino kot prvi tuji jezik. Čestitamo!

Mentorica Suzana Slemenšek


Beseda organizatorjev

3. forum mehatronike srednjih šol Republike Slovenije je za nami.

Za organizatorje je bil to poseben izziv. Predstavilo se je 11 srednjih

šol iz celotne Slovenije, ki izobražujejo na področju mehatronike.

Poleg šol so se predstavila podjetja in socialni partnerji. Ugotovili

smo, da takšnih dogodkov v slovenskem prostoru primanjkuje, saj

pripomorejo k promociji mehatronike in povezovanju gospodarskih

družb z izobraževalnimi ustanovami. Dijaki in mentorji dobijo

motivacijo za nadaljnje delo. Kot je se je pokazalo na forumu

mehatronike, se vsi trudimo dodati košček v mozaik tega zelo

kompleksnega področja. Dijaki so motivirani in se želijo dokazati.

Dogodek je omogočil vpogled v delo ostalih šol, pridobivanje novih

idej in pogovor o odprtih temah.

Matej Veber in Andro Glamnik

Prejemniki diplome in priznanja iz

Srednje šole za strojništvo, mehatroniko in medije

Diplomo za 1. mesto

v kategoriji tehnik mehatronike so prejeli:

Mentorji: Andro Glamnik, Matej Veber in Roman Zupanc

Dijaka: David Tovornik in Davorin Frim

Robotska varilna celica

Dijaki so morali predelati varilni izvor, ga povezati z robotskim

krmilnikom in napisati program za varjenje z robotom.

Avtomatiziran tekoči trak

Pri avtomatiziranem tekočem traku za transport izdelkov so dijaki

izdelali vodenje tekočega traku s pomočjo frekvenčnega pretvornika

in krmilnika.

Točilo za med

Dijaki so izdelali točilo za med in izvedli avtomatizacijo njegovega

delovanja.

Ločevalnik materialov

Dijaki predstavljajo izdelavo sistema SCADA za MPS-postajo,

izdelali so nadzor in vodenje preko računalniškega vmesnika.

Priznanje za 2. mesto

v kategoriji mehatronik operater so prejeli:

Mentorji: Matej Veber, Andro Glamnik,

Marijan Jamnišek, Anton Svetec, Jože Gobec

Dijaki: Dejan Kos, Jure Filipančič, Mitja Vračun,

Rok Zlodej

Naprava za upogibanje

V okviru projektnega dela so si zadali problem, iskali rešitve

in izdelali napravo. Dijaki so se znašli v situaciji, kako izdelati

avtomatizirano napravo, ki bo upogibala sponke za namizni prt,

nosilce za obešalnik itd. Izdelali so avtomatizirano pnevmatsko

napravo, ki upogiba pločevino v želeno obliko. Izdelali so ohišje,

posamezne nosilce in elemente, sestavili mehanske sklope v

celoto, povezali pnevmatske komponente, montirali senzorje in

električno ožičili krmilni sistem naprave. Nato so napravo testirali in

napisali program v programskem jeziku Graph za krmilnik Siemens

S7 313C.

V prvem letniku programa mehatronik operater so dijaki izdelali

semafor, v drugem letniku pa nastavljiv vir napetosti oziroma

napajalnik.

Čestitamo!


Naši odbojkarji

odlični!

V petek, 25. 3. 2011, je v Murski Soboti potekalo polfinalno državno

tekmovanje v odbojki. Odbojkarji Srednje šole za strojništvo,

mehatroniko in medije so se prvič uvrstili tako visoko. Na prvi tekmi

so se pomerili z gimnazijci iz II. gimnazije Murska Sobota. Prvi niz je

bil zelo izenačen, saj do večje prednosti ni prišlo. Pri rezultatu 25 :

25 pa so v podaljšani igri imeli več sreče domačini in tako dobili niz s

27 : 25. V drugem nizu so naši popustili in tako olajšali delo domačim

odbojkarjem. Izgubili so kar s 25 : 13 in gimnazijci iz Murske Sobote

so dobili tekmo z 2 : 0.

Druga tekma je bila precej podobni prvi. Celjani so se pomerili z

dijaki iz Gimnazije Ravne. Na tribunah se je zbralo kar lepo število

navijačev, ki so uživali v napeti predstavi odbojkarjev. Z atraktivnimi

potezami so navduševali tako eni kot drugi. Pri rezultatu 25 : 25 pa

je sreča spet obrnila hrbet našim in niz so izgubili z rezultatom 27 :

25. V drugem nizu pa so Korošci prevzeli igro in zato so odbojkarji

Šolskega centra Celje osvojili le 10 točk. Zmaga je pripadla

gimnazijcem iz Raven z rezultatom 2 : 0.

Na tretji tekmi so se odbojkarji Šolskega centra Celje pomerili s

favoriti tekmovanja. Po robu so se postavili ekipi II. gimnazije Maribor.

V prvem nizu so pričakovano boljšo igro prikazali Mariborčani. Niz so

dobili z rezultatom 25 : 16. V drugem nizu pa so igrali slabše, kar so

naši odbojkarji poskusili izkoristiti, vendar jim je zmaga za las spolzela

iz rok. Prišli so do podaljšane igre, vendar so zaradi napak na začetku

izgubili tudi tretjo tekmo. Tako so zasedli četrto mesto v državi,

kar je za Srednjo šolo za strojništvo, mehatroniko in medije in

Šolski center Celje odličen rezultat.

Srednjo šolo za

strojništvo, mehatroniko

in medije so zastopali:

trener Rudi Jerič

Niko Majer, M-2. e

Novak Grumić, S-2. a

Aleš Guzelj, M-3. c

Žan Cocej, M-3. c

Matic Trepelj, M-2. d

Rok Miklavžin, M-2. c

Miha Ropotar, kapetan, S-4. a

David Kumer, M-1. c

Sašo Goubar, S-2. a

Tadej Škorjanc, M-2. d


Zapisala: Zala Breznikar, M-3. d

V ponedeljek, 20.12.2010, sta se v šolski telovadnici odvili dve tekmi:

prva v malem nogometu med profesorji in dijaki, druga v odbojki med

profesoricami in dijakinjami.

Ob 12. uri se je pričelo tekmovanje v malem nogometu.

Po težkem boju med dijaki in profesorji so slednji le priznali

poraz in zmago z 8 goli razlike prepustili dijakom. Za

naslednje šolsko leto so si profesorji zadali cilj zmanjšati

razliko v golih, v skrajnem primeru pa bodo zamenjali

športno disciplino in se raje pomerili v odbojki, kajti zmaga

profesoric proti dijakinjam ni bila od muh.

Sledila je tekma v odbojki med dijakinjami in profesoricami.

Tudi na tej tekmi se je bil težek boj. Profesorice so z veliko

borbenostjo zmagale, kar pa so dijakinje športno prenesle.

Tekmovanje je predstavljalo začetek predbožičnega tedna,

ki naj bi bil poln druženja, razumevanja in ljubezni.


Maturantski

Ples 2011

Ja, čez tri leta bova tudi midve plesali, zato ni prezgodaj,

da se pozanimava, kaj vse naju še čaka. Zato sva naše

letošnje maturante povprašali, kako so potekale priprave,

kako so izbirali obleke in soplesalce. Kaj jim je bilo na

maturantskem plesu všeč, kako je potekal ples in ali so

priredili ‘’after party’’.

Tjaša Viher in Katja Rojšek, M-1. e

Gregor Brinar, M-4. d

Takole bi rekel: Bil sem zelo živčen in nestrpen, ker nisem vedel, kaj me čaka, kako bom preživel to našo

veliko noč. Soplesalka je prišla spontano, obleka pa iz Modiane, le čevlje sem si kupil prevelike.

Najbolj mi je bilo všeč druženje pri šanku in ‘’after party’’ po maturantskem plesu. Med plesom pa mi

je bilo najbolj všeč to, da … (Gregor je sam sebe cenzuriral.) Plesali smo mazurko, angleški in dunajski

valček, seveda tudi čačača. Sledila je četvorka, ki mi je bila zelo všeč, in kljub prevelikim čevljem sem

lahko plesal.

Urška Camlek, M-4. d

Obleko za maturantski ples sem si dala sešiti, saj v trgovini nisem našla ničesar primernega.

S sošolcem Rokom sva se že v 2. letniku dogovorila, da bova na maturantskem plesu skupaj plesala,

tako da s tem nisem imela težav. Soplesalca smo si lahko izbrali sami, saj ni bilo pogojev, da bi morali

plesati izključno samo s sošolci. Marsikateri soplesalec je bil fant ali brat. Plesne vaje smo imeli vsak

petek, dva dni pred maturantskim plesom pa generalko. Pred Golovcem smo se na veliki dan zbrali

ob 17. uri, zato da bi ples potekal čim bolj tekoče in s čim manj treme. Ob 20. uri se je pričel program,

nato smo plesali četvorko, vmes so bili še govori ravnateljev in dijakov. To je bilo vse, uradni del se je

končal približno v eni uri in pol. Med plesom ni bilo zapletov, znali smo plesati (smeh). Mogoče kakšen

ples ali dva vmes ne preveč uspešno. Moram priznati, da sem se imela v redu. Najprej si nisem niti

želela iti na maturantski ples, ampak so me prepričali in ni mi bilo žal. Bilo mi je všeč, kako smo bile

oblečene, urejene in občutek, ko te vidijo starši, ko čutiš njihov ponos in navdušenje … ne da se opisati

z besedami.

Žiga Založnik, S-4. a

Lepo so vse pripravili, okrasili. Ples je bil uspešen. Dobro smo izpeljali ves maturantski ples.

S soplesalko sva se malce zmotila, a sva se hitro znašla, ko sva pogledala drugim plesalcem pod

noge. Ni bilo neke sile, motili smo se tako vsi. Soplesalko sem imel iz Srednje zdravstvene šole.

Dogovorila sva se, da bo ona plesala na mojem maturantskem plesu, jaz pa na njenem. Obleko sem

si kupil v C&A, tudi ona jo je tam kupila, tako da sva bila usklajeno oblečena. Všeč mi je bilo druženje

na pripravah. After party? O, tega se pa spominjam. Mogoče celo bolj kot ostali. Všeč mi je bilo »itak«

vse. Sam ples, cel večer, vsi dogodki so bili pomembni in posebni, tako da jih zagotovo ne bom

pozabil. Plesal sem z mamo, kar je bilo tudi zelo zanimivo (smeh).

David Vozlič, S-4. a

Najprej so se vrstili plesi, pa tudi govorov ni manjkalo. Vendar mi je bilo všeč, saj to doživiš samo

enkrat. S soplesalko sem bil dogovorjen že iz osnovne šole, obleko sem iskal v City centru in

naposled sem našel obleko, ki mi je ustrezala. Okrasitev dvorane mi nekako ni bila všeč. S soplesalko

nisva redno hodila na vaje, zato sva plesala malce slabše kot ostali. Tudi z mamo sem plesal, kar mi

je bilo zelo čudno. Z eno besedo: ZAKON! Cel večer. Res, dogodek za dogodkom … Eden boljši od

drugega.


Klemen in Vesna

med najboljšimi

S sošolcema se je pogovarjala Tjaša Terčič, M-1. e

Na Srednji šoli za strojništvo, mehatroniko in medije se je v januarju

zaključil projekt Ker se trudim. V okviru tega projekta je bilo najbolj

pridnim dijakom prvih letnikov podeljenih 8 prenosnih računalnikov.

V razredu M-1. e sta si prenosni računalnik prislužila kar dva dijaka,

in sicer Vesna Pinter in Klemen Klavs.

Najprej obema čestitam. Gotovo sta vesela nagrade. Ali sta

pričakovala, da bo kateri od vaju dobil računalnik ali celo oba?

Vesna: Ne, nagrade nisem pričakovala, niti si nisem mislila, da bom

zanjo predlagana. Tudi potem, ko sem izvedela, da so me zanjo

predlagali, je nisem pričakovala, ker sva bila predlagana dva iz

istega razreda in Klemen je vseskozi deloval uspešneje od mene.

Klemen: Ja no, tudi jaz nisem pričakoval, ker sem vedel, da je na

naši šoli veliko super dijakov. Kanček upanja pa je, tako kot

v vsakem, seveda obstajal.

Vaju je bilo kaj strah konkurence.?

Vesna: Sprva niti ne, kajti nagrade nisem pričakovala. Vedela

sem, da ima naša šola veliko odličnih dijakov in veliko takšnih, ki

imajo mnogo skritih talentov. Zato si sebe nisem predstavljala med

nagrajenci.

Klemen: Strah? Niti ne, kasneje pa, ko sem izvedel, koliko je

predlaganih, pa me je malce »zaskrbelo«, če temu lahko tako

rečemo.

Sta se za nagrado zelo trudila? Koliko se je treba učiti, da

si »najboljši« in koliko prostega časa vama poleg šolskih

obveznosti še sploh ostane? Kako ga preživita?

Vesna: Sprva za nagrado sploh nisem vedela. Vseskozi sem se

trudila zase in ne za nagrado, ker menim, da je znanje tisto,

ki mi bo vedno ostalo, in zame je to že dovolj velika nagrada.

Moj začetni uspeh v srednji šoli je tudi zasluga mojih učiteljev v

osnovni šoli. Spoznavam, da so me zelo dobro pripravili na srednjo

šolo, na način dela v njej, vsaj tako kažejo rezultati. Že danes

sem jim zelo hvaležna za ves trud, ki so ga vložili vame, in za vse

potrpljenje, ki so ga imeli z mano. Resnično sem vesela in hvaležna

za to, da so me tako dobro pripravili na srednjo šolo.

Prepričana sem, da če ti je snov zanimiva, ti bo čez čas tudi

razumljiva, seveda se je potrebno kdaj pa kdaj tudi malo bolj potruditi

ter žrtovovati kakšno urico prostega časa. Učim se tako, da si

skušam narediti snov zanimivo, da me pritegne. Ker sem pri učenju

»trmasta«, si rada ustvarim problem, ki ga, čeprav z muko, na koncu

tudi rešim. Seveda imam tudi svoj prosti čas, brez katerega zagotovo

ne gre. Rada ga preživim zunaj, se ukvarjam s psom ali pa se družim

s prijatelji, najde pa se čas tudi za televizijo.

Klemen: Za nagrado se nisem posebej trudil. Tudi učim se ravno

toliko, kolikor je potrebno. Veliko stvari si hitro zapomnim, če me

vsaj malo zanima, pa sploh ni problema. Ja, tudi prosti čas ostaja,

celo precej ga je. Preživim pa ga tako kot skoraj vsak najstnik, pred

televizijo, računalnikom, zunaj …

Kaj vse je štelo v tem izboru najboljših dijakov?

Oba: V tem izboru dijakov so šteli: povprečje ocen, odnos do soljudi,

odnos do predmetov in dela, zainteresiranost za delo oz. učenje.

Kdo je sponzoriral računalnike oz. komu se je treba še posebej

zahvaliti, da vas je 8 srečnežev dobilo prenosne računalnike?

Oba: Računalnike so sponzorirala različna podjetja, ki sodelujejo z

našo šolo. To so podjetja, ki dijake iz naših izobraževalnih programov

kasneje tudi zaposlujejo in jim pomagajo pri opravljanju prakse.

Za nas so bila to podjetja: Cetis Celje, Emo Orodjarna, Grafika

Gracer, Radio Fantasy, Štore Steel in Pivovarna Laško.

Ob tem je zelo pomembno, da se kljub krizi in slabim časom zaveš,

da ima tvoj poklic prihodnost ter da se zanj splača potruditi.


Matic Trepelj, M-2. d

Nikolina Vajdić, M-3. e

Petra Cigale, M-3. e

More magazines by this user
Similar magazines