1. PDF document (6282 kB)

Krnička gora nad Matkovim kotom
Skozi pravljično Krnico …
Stane Škrjanec µ Zvone Kosovelj
Matkov kot se pripeljem prezgodaj. Zunaj
V še vztraja trda tema. Zvočnike stresa dih jemajoči
razpon violine, ki mi vedno pride do živega.
Po s čustvi nabitem vrhuncu božanja strun
sem si znova edini: strašanska tragedija ob neskončnem
upanju v enem … (Schindler’s list).
V mraku pred zagruščeno strugo pohodim markirano
pot proti Škafu. Po nekaj minutah stopim na
cesto. Sledim ji v desno, a le do križišča. Tu izberem
njen levi krak. Po njem, vse dokler se ne konča. V
brezpotnem bregu nad njim odkrijem lepo stezico …
Mojstrsko speljana me v spodnjem delu vodi prečno
v levo, čez strma travna pobočja, se v vmesnem
svetu glavni grapi ogne po desni in dokončno izpne
pri dnu Matkove Krnice. Do ostankov nekdanjega
pastirskega stana se le še sprehodim med rušjem.
Hip preden sedem na mehko podlago, me nežno
brstenje tišine v samoti prevzame. Napenjam oči
in ušesa, a nič ne zamujam. Znova sem stopil na
prag pred nebesa …
V samotno Matkovo Krnico človeka korak le
redko zaide. Sosednji gori, ki se z njo spogledujeta,
takisto skorajda nimata obiska. Povsem razumljivo,
saj nanju ne pelje nobena pot. Prekrasna Matkova
Kopa je od daleč videti kot drzna ostrica poraščenih
pleč, na katerih se že pogled nesramno zatika. A
brezpotno izurjeni duši vseeno rada pusti, da ji brez
pretirano strganih hlač kakšno nežno prišepne v
uho. Hvaležnost za danost, stati na njenem temenu,
gorniško srce za vedno neguje v posebnem kotičku.
Na drugi strani Krnička gora ponuja orientacijsko
precej lažji dostop. Princesko, ki zapostavljena spi v
senci mogočnejše Mrzle gore, najlažje predramimo
z avstrijske strani. Iz doline Belske Kočne markacijam
sledimo do nekdanje planine Presteralše, čez
sleme nad njo poiščemo najlažji prehod, prestopimo
v zajetno skrivnostno, zagruščeno krnico ter mimo
slikovite votline po grapi dosežemo vrh. Podrobnejši
opis se nahaja v gorniškem vodniku. Že dolgo nazaj
pa sem nekje prebral, da je nanjo možen pristop
tudi z naše strani. Ključ do uspeha naj bi bila krajša
dvojkica v mejnem grebenu nad Matkovo Krnico.
In tjakaj se tokrat podam.
Vertikalne Krničkine stene pri dnu blažijo obširna
melišča. Smer napredovanja je več kot očitna:
naciljam njihov desni vogal, kjer zazeva praznina.
Tu razgled povsem na novo poskoči, saj tančico
odkrije bogat nabor gora nad Jezerskim. Tu takisto
čepi omenjena dvojka. Kratko stensko zaporo
si najprej ogledam z grebenca, ki se nedaleč vstran
hitro konča. Nato jo potipam od blizu. Sprva se namenim
v izpostavljeno prečnico, a je tamkaj skala
tako hudo razpokana, da mi vsak oprimek ostane v
roki. Nazaj. Drugič pogledam ostreje. Zaplezam v
strmo zajedo, ki jo krasi zagvozden balvan (II). Nad
njo izpostavljeno prečim v desno, v vratom podoben
naravni izhod (prehod med steno in skalo). Sanjsko!
Ko nos privzdignem čez rob, močno zadiši. Z meni
»najljubšo gorsko cvetlico«, rušjem, si tukaj znova
podava roko.
Po izjemno razglednem, a kratkem grebencu že
maham vrhu Krničke v pozdrav. Do konca grebena
ne gre (škrbina), raje se z njega umaknem v desno, po
vidnem gamsjem prehodu med rušjem, strmo navzdol.
Pristanem v poznanem žlebu, ki nosi najlažji
pristop na to samotno goro. Pri skromnem lesenem
križcu na vrhu sem v nekaj minutah.
Spokojen počitek ovira v sunkih vihrav vetrc, a
ni, da bi se pritoževal. In čeprav so jasno nebo med
potjo načeli oblaki, nasmeh s horizonta še vedno
blesti. Srečo, ki jo začutim na takšnih pristopih, je
težko opisati. Razdvaja me s prvinsko preprostostjo
v silni globini …
Namera, da bi s sestopom na Latvico turo lepo
zaokrožil, v hipu izpuhti. Pod skokom me namreč
čakajo palice. Če človek nima v glavi …
Začuda se mi spust preko skoka zdi lažji kot
vzpon. Psihični učinek pričakovanega, sklepam.
V Matkov kot sestopam skozi opoj razbohotenih
barv, ki šelestijo s skorajda nedoumljivo lepoto. Prav
takšno kot tiste jutranje note v avtu, ki odzvenijo
v večer … m
37