januarska Å¡tevilka revije - Urad Vlade Republike Slovenije za ...

REVIJA ZA SLOVENCE ZUNAJ 

REPUBLIKE SLOVENIJE 

SLOVENCI.SI januar 2011 

Prenovljena 

ljubljanska Opera 

pred izzivi prihodnosti 

Slovenija danes, Slovenci.si, Leto 1, Ševilka 10 

60 let Slovenske izseljenske matice 

Preteklo delo 

navdaja s ponosom 

Herman Zupan, HZ Group 

»Uspešno podjetje se 

ne meri po profitu« 

Tinca Stegovec 

Legenda slovenske 

grafike v MGLC

www.slovenia.info/homecoming 

Come and take a closer look: Ljubljana. 

HOMECOMING 

SLOVENIA 2011 

Republika Slovenija v letu 2011 praznuje 

20 let od razglasitve samostojnosti lastne 

države. Ponos nad dosežki samostojne 

Slovenije bo v letu 2011 zaznamoval tudi 

turistična dogajanja. 

In 2011 the Republic of Slovenia will be 

celebrating 20 years since its declaration 

of national independence. Pride in the 

achievements of independent Slovenia will also 

be reflected during 2011 in the tourism sector.

PRVA STRAN 

VSEBINA 

Panorama 

4 Izidi volitev: Karte razdeljene 

4 Nagrade Horus 2011 tudi našim rojakom 

V žarišču 

6 60 let Slovenske izseljenske matice 

Veliki intervju 

8 Pred Opero je nov izziv prihodnosti 

Poslovne strani 

10 Gospodarska strategija: Za tesnejše sodelovanje 

11 Herman Zupan: Uspešno podjetje se ne meri po profitu 

12 Srečanje društva FAM 

Kultura 

13 Svetovni prvak Denis Novato: Čas njegovih skladb še prihaja 

14 Tinca Stegovec, legenda slovenske grafike, v MGLC 

16 Slovanska poselitev Prekmurja 

Knjižna polica 

18 Slovenska knjiga ni izgubila privlačnosti 

19 Knjižni dar 2012 

Izobraževanje in znanost 

24 Študij v tujini te popelje v nov svet 

Mladi 

25 Eva Petrič z novimi načrti po znanih poteh 

Med nami 

26 Visoki jubilej Zorka Simčiča 

27 Vse manj gostovanj preko oceana 

28 Sedem argentinskih pogledov na Vrtnico 

29 Argentinski utrinki – 2. del 

Zamejski dnevnik 

30 Uspešno leto v Pavlovi hiši 

31 Szombathely – prijazen manjšinam 

32 Koroška – model reševanja konfliktov? 

33 Za slovensko manjšino bošnjaški poslanec 

34 V izpostavljeni legi 

Doživimo Slovenijo 

36 Slovenski turizem pod eno streho 

Šport 

38 Portal Slosport povezuje športnike 

40 Iztrok Čop: »Športno znanje želim prenašati na mlajše« 

6 

10 

13 

20 

29 

32 

8 

11 

14 

25 

31 

36 

Slovenija danes 

Slovenci.si 

Izdajatelj: Domus, založba in trgovina d.o.o. 

Uredništvo 

Trg MDB 12 

1000 Ljubljana 

Slovenija 

Tel: +386 (0)1 520 50 84 

E-pošta: slovenija.danes@sloveniatimes.net 

Spletna stran: www.slovenci.si 

Vodja projekta 

Marko Stijepić 

marko.stijepic@sloveniatimes.com 

Glavna in odgovorna urednica 

Blanka Markovič Kocen 

blanka@slovenija-danes.com 

Lektura 


Oblikovanje in prelom 

Maja Kaplan 

maja@sloveniatimes.net 

Slovenija danes izhaja vsak mesec 

Posamični naročniki plačajo samo stroške pošiljanja 

Naklada: 3000 izvodov 

Tisk: Littera picta, Medvode, Slovenija 

Medij Slovenija danes je vpisan v razvid medijev pri 

Ministrstvu RS za kulturo pod zaporedno številko: 1603. 

ISSN 2232-3473 

Revijo financira Urad Vlade Republike Slovenije za 

Slovence v zamejstvu in po svetu 

REPUBLIKA SLOVENIJA 

apple URAD VLADE RS ZA SLOVENCE 

V ZAMEJSTVU IN PO SVETU 

40 

3

PANORAMA 

Končni izidi volitev v DZ 

Karte razdeljene 

Po uradnih končnih volilnih izidih je zmagovalna stranka 

Pozitivna Slovenija pobrala 28,51 odstotka glasov, sledi ji 

Janšev SDS s 26,19 odstotka, na tretjem mestu pa je SD z 

10,52 odstotka glasov. 

Zmagovalci Pozitivna Slovenija z Zoranom Jankovićem na čelu 

Državljanski listi Gregorja Viranta je uspelo pobrati 8,37 

odstotka glasov, v parlamentu pa bodo poleg omenjenih 

strank tako še vedno sedeli le še DeSUS (6,97), SLS (6,83) 

in NSi (4,88). Preostale stranke so vse dosegle precej manj, 

kot zahteva volilni prag. Še najbližje mu je bil SNS, temu pa 

sledita LDS in TRS. 

Izidom glasovanja so prišteli še glasovnice iz tujine, ki pa 

razmerja med političnimi strankami, ki so se uvrstile v 

parlament, niso spremenile. Državna volilna komisija je 

tudi sprejela ugotovitveni sklep, s katerim je ugotovila, 

katere liste kandidatov so na predčasnih volitvah dosegle 

najmanj štiri odstotke glasov na ravni države. Sklenila 

je tudi, katere kandidatne liste se upoštevajo pri delitvi 

mandatov. 

Na diplomatsko-konzularnih predstavništvih, kjer je po 

podatkih DVK glasovalo 3.925 volivk in volivcev, je največ 

glasov dobila SDS, glasovi iz tujine pa bi zmago prinesli 

Pozitivni Sloveniji. 6.853 volivcev, ki so glasovali po pošti 

iz tujine, je namreč tej stranki namenilo 26,94 odstotka 

glasov, stranki SDS 19,52, SD pa 12,89 odstotka. 

(STA, B.M.K.) 

Foto: Mediaspeed 

Poslovni klub v Düseldorfu 

Vez med slovenskimi in 

nemškimi podjetniki 

Na Konzulatu Republike 

Slovenije v Düsseldorfu je 

28. novembra 2011 potekal 

ustanovni občni zbor 

Slovenskega poslovnega 

kluba Düsseldorf. S 

pobudo za ustanovitev 

poslovnega kluba je konzul 

Matjaž Pen povezal skupni 

interes slovenskih in 

nemških podjetnikov, ki 

želijo poglobiti in razširiti 

dvostransko gospodarsko sodelovanje med Slovenijo in Severnim Porenjem-Vestfalijo 

oziroma celotno Nemčijo. Udeleženci ustanovnega občnega zbora iz Slovenije 

in Nemčije so izmed sebe izvolili predsedstvo poslovnega kluba in obravnavali 

njegov statut. Za predsednika SPKD je bil soglasno izvoljen Vladimir Puklavec (TGE 

Engineering), podpredsednik je postal Franci Černe (pravno svetovanje), sekretar 

pa Matija Pelhan (Kolektor Essen). Z ustanovitvijo Slovenskega poslovnega kluba 

Düsseldorf se slovenskim podjetnikom, obrtnikom in fizičnim osebam ponuja še ena 

možnost za osvajanje nemškega gospodarskega oziroma poslovnega prostora. Svoj 

interes za včlanitev v SPKD lahko sporočijo predsedstvu kluba ali pa na Konzulat v 

Düsseldorfu. (M. W.) 

Berlin 

Sejem daril 

Pregovorno varčni Nemci se zavedajo, da je čas 

denar, še posebej pri darilih, zato je bil tudi letos 

v Berlinu že novembra Mednarodni sejem daril 

Import Shop. Na slovenskem privlačno urejenem 

razstavnem prostoru se je zadržal marsikateri 

obiskovalec in si z zanimanjem ogledal nakit iz koral, ročno narejene izdelke iz gline, 

lesa, čipko, bučno olje ali pa regratovo žganje v lični embalaži. Manjkali niso niti 

kozmetični izdelki s ščepcem slovenske soli ter vedno dobrodošla praktična darila kot 

so torbe, copati, kape. Izbor ponudbe sedemnajstih slovenskih izdelovalcev je pripravil 

Miha Čebulj, odgovoren za sejemsko predstavitev Slovenije na Messe Berlin. (J. L. A.) 

Slovenske nagrade za družbeno odgovornost 

Nagrade Horus 2011 tudi našim rojakom 

Inštitut za razvoj družbene odgovornosti in 

PRSS – Slovensko društvo za odnose z javnostmi, 

pod častnim pokroviteljstvom predsednika RS 

dr. Danila Türka in v partnerskem sodelovanju s 

številnimi strokovno – interesnimi organizacijami 

sta 24. novembra v Kazinski dvorani SNG 

Maribor razglasila prejemnike Slovenske 

nagrade za družbeno odgovornost Horus 2011. 

V kategoriji podjetja so nagrado Horus 2011 

prejeli: mikro-majhna podjetja: Lotrič laboratorij 

za meroslovje, d.o.o., srednje velika podjetja: 

Mariborski vodovod, javno podjetje, d.d., in 

velika podjetja: BTC, d.d. V kategoriji zavodi je 

nagrado prejel Zavod Naprej – zavod za varstvo, 

rehabilitacijo in kvaliteto življenja po poškodbi 

glave. 

V okviru nagrade Horus so bila na prireditvi 

podeljena tudi posebna priznanja podjetnikom 

s slovenskimi koreninami, ki deluje v zamejstvu 

oziroma po svetu. Prejeli so jih Matjaž Brezigar, 

Janez Gladek, dr. Albin Doberšek, Andrej 

Kosič, Herman Zupan Primož Artač in Marko 

Dolžan, ki je prejel tudi nagrado Horus 2011 

za to kategorijo. Posebno priznanje sta prejeli 

novinarki Jana Petkovšek Štakul in Barbara 

Pavlin, splošno 

posebno priznanje 

pa Društvo Ekologi 

brez meja in Tomo 

Križnar. Nagrada 

Horus je bila letos 

podeljena tretjič, 

z razpisom pa 

želijo partnerji 

poiskati in nagraditi 

celovite pristope 

podjetij k družbeni 

odgovornosti. 

Nagrado in posebna priznanja za omenjeno novo 

kategorijo je podelil dr. Boris Jesih, državni sekretar 

na Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po 

svetu, ki je med drugim poudaril prizadevanje 

urada za krepitev družbene odgovornosti na 

področju podjetništva. (USZS in B. M. K.) 

Foto: Mediaspeed 

4

PANORAMA 

Sejem Moje delo 2011 

Priložnosti čezmejnega 

sodelovanja 

Pod tem naslovom je na 

Gospodarskem razstavišču v 

Ljubljani v okviru sejma Moje delo 

2011 potekala okrogla miza, na 

kateri so sodelovali predstavniki 

Urada Vlade RS za Slovence v 

zamejstvu in po svetu, GZS Zbornice 

osrednjeslovenske regije, Inštituta 

za narodnostna vprašanja ter 

zamejskih gospodarskih institucij. 

Dr. Breda Mulec, sekretarka v 

kabinetu ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu, je v uvodu predstavila dejavnosti Urada 

na področju spodbujanja gospodarskega sodelovanja med Republiko Slovenijo in slovensko 

narodno skupnostjo v sosednjih državah. »Glede na pomen, ki ga imajo za razvoj gospodarstva 

usposobljeni kadri, predstavljajo mladi Slovenci v zamejstvu ogromen potencial, saj se ponašajo 

s poznavanjem dveh različnih gospodarskih prostorov, hkrati pa odlično obvladajo vsaj dva 

jezika,« je med drugim poudarila dr. Mulčeva in dodala, da bo zaradi tega treba v prihodnosti še 

več energije vložiti v spodbujanje čezmejnih delovnih praks in vključevanje mladih v čezmejne 

gospodarske procese. Določene aktivnosti na tem področju že potekajo, nov zagon pa naj 

bi dobile z vzpostavitvijo spletnega portala, na katerem bi bilo mogoče dnevno spremljati 

ponudbo in povpraševanje po čezmejnih praksah in kadrih. 

V nadaljevanju je dr. Sonja Novak Lukanovič osvetlila vlogo Inštituta za narodnostna vprašanja 

in raziskovalnih institucij na splošno pri spodbujanju čezmejnega gospodarskega sodelovanja 

med Slovenijo in slovensko manjšino v sosednjih državah, Marta Turk pa je temu dodala 

predstavitev GZS Zbornice osrednjeslovenske regije in dodala, da članstvo v GZS od leta 

2006 ni več obvezno, s čimer je zbornica izgubila tudi pomemben vir dohodkov. Rešitev za 

nastalo situacijo so našli v čezmejnem sodelovanju in iskanju finančnih virov drugje na podlagi 

skupnega izhodišča – sodelovanje v prvi vrsti s podjetji, ki temeljijo na znanju. (USZS, B. M. K.) 

Vikend severnoameriške polke 

Cleveland spet v znamenju 

slovenske polke 

Zadnji novembrski 

konec tedna so 

ameriški Slovenci 

v Clevelandu 

zaznamovali z več 

prireditvami v 

okviru t. i. vikenda 

severnoameriške 

polke. Med drugim 

so razglasili nove 

člane Dvorane 

slavnih polke. 

Sklad ameriškoslovenske 

polke, 

Dvorana slavnih 

polke in muzej v Clevelandu so na seznam najznamenitejših izvajalcev polke v ZDA uvrstili 

tri nova imena, in sicer harmonikarje Freda Kuharja iz Ohia, Boba Timka s Floride in Hanka 

Thunanderja iz Minnesote. 

Ustanovni predsednik Dvorane slavnih polke Fred Kuhar je več kot 40 let vodil svoj orkester, 

Timkov ansambel pa je bil v 70. letih prejšnjega stoletja eden najpomembnejših v Clevelandu 

in eden prvih, ki je populariziral polka izlete na Havaje in v Slovenijo. Thunander je vodilna 

osebnost polke v Minnesoti in okolici vse od šestdesetih let. 

Slakovo Ne prižigaj luči, ki jo je v angleščino prevedla Cecilia Dolgan kot Save the Last Dance, 

in Trzinko, ki jo v ZDA igrajo številni ansambli vse od 20. let prejšnjega stoletja, so uvrstili med 

legendarne skladbe. 

Poleg omenjenih so počastili tudi radijskega voditelja Tonyja Petkovška za 50 let vodenja 

slovenskega radia v Clevelandu. Petkovšek je letos zadnjič organiziral festival, od prihodnjega 

leta pa bo to naloga Dvorane slavnih polke. (B. M. K.) 

Razstava 

Otroci za 

Slovenijo 

Na Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po 

svetu je na ogled razstava čestitk otrok iz Latinske 

Amerike ob 20. obletnici osamosvojitve Slovenije. 

Pestra otroška dela prikazujejo, kako ti otroci, 

udeleženci ustvarjalnega natečaja slovenskega 

veleposlaništva v Argentini, potomci Slovencev iz 

Argentine, Čila, Paragvaja, Peruja in Urugvaja, ki so 

svojo domovino zapustili pred mnogimi desetletji, 

doživljajo Slovenijo kot državo svojih prednikov, ki 

je daleč stran, a so z njo še vedno povezani. 

Velika večina teh otrok domovino svojih babic ali 

prababic pozna le po pripovedovanju in tudi še nikoli 

ni obiskala Slovenije, kljub temu pa njihovi izdelki 

izražajo čustven in domoljuben odnos do Slovenije. 

Udeleženci natečaja, ki so večinoma ustvarjali po 

šolah in sobotnih tečajih slovenskega jezika, so prek 

različnih simbolov izrazili poznavanje in pripadnost 

Sloveniji. 

Razstavo si je mogoče ogledati v prostorih Urada 

Vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu v 

Ljubljani, Komenskega 11, in sicer vsak delavnik 

med 9.00 in 15. uro. (P. F. ) 

Berlin 

Miklavževanje 

V Slovenski katoliški misiji v Berlinu je potekalo že 

tradicionalno miklavževanje za otroke. Posebej za 

ta dogodek so mladi igralci iz slovenske gledališče 

skupine uprizorili igrico Novice iz sedmice, s katero 

so nasmejali in navdušili občinstvo. Pričakovanje 

Miklavža se je po igrici le še stopnjevalo in ko je 

dobri mož z vozičkom daril stopil v dvorano, so ga 

otroci navdušeno 

in glasno pozdravili. 

Manjkal ni niti parkelj, 

a ker so slovenski 

otroci v Berlinu zelo 

pridni, je kmalu odšel, 

druženje pa se je še 

nadaljevalo. Vsi otroci 

so prejeli še nov izvod 

zabavno-poučnega 

časopisa Potepin, 

ki ga tudi sami 

soustvarjajo. (J. L. A.) 

Foto: Jerneja Čelofiga 

5

V ŽARIŠČU 

60 let slovenske izseljenske matice 

Da rojaki ne bi 

bili razdeljeni 

Slovesnost ob 60-letnici SIM, ki je potekala v prostorih Matice v 

znamenju Prešerna, se je udeležilo blizu sto ljudi vseh generacij. 

Delo v preteklih letih navdaja s ponosom, obenem pa Matico v 

prihodnosti čakajo še številne naloge. 


Slovenska himna, Zdravica, 

ki se je nadaljevala tudi s 

kitico »Visoko zdaj, prijatli, 

kozarce zase vzdignimo!« je 

oznanila začetek osrednje slovesnosti 

ob 60-letnici Slovenske izseljenske 

matice, prve organizacije, ki je skrbela 

za povezovanje slovenskih zdomcev 

in izseljencev ter njihovih društev 

med seboj in z matično domovino. 

»Obletnica je priložnost, da za 

trenutek zastanemo v hitenju in 

razmislimo o prehojeni poti in 

šestdeseta obletnica Matice je že tak 

mejnik, da se ozremo na prehojeno 

pot in razmislimo o delu v prihodnje,« 

je v pozdravnem nagovoru 

med drugim dejal predsednik SIM 

Sergij Pelhan. Čestitke k visokemu 

jubileju je v imenu predsednika republike 

dr. Danila Türka izrekel mag. 

Franc Hočevar iz predsednikovega 

kabineta: »Predsednik meni, da je 

vrsta razlogov, da ste ponosni na 

svoje delo in vam iskreno čestita.« 

Šestdeset let je častitljiva doba 

za civilno družbo, je dejal Pelhan in 

spomnil, da so slovenska društva, 

ki jih je bilo v zadnjih 60 letih prek 

1600 pozneje zaradi asimilacije zamirala 

in jih je danes nekaj nad 600. 

Slovesnosti na Prešernov dan, 3. decembra, so se med drugimi udeležili tudi 

državni sekretar v Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Boris 

Jesih, minister za Slovence v zamejstvu in po svetu, dr. Boštjan Žekš in prvi 

predsednik Republike Slovenije Milan Kučan. 

»Veseli pa nas, da je ravno v zadnjih 

20 letih, odkar imamo samostojno 

državo, v sosednjih republikah 

nekdanje Jugoslavije nastala vrsta 

novih, aktivnih društev,« je še dejal 

in poudaril, da SIM v prihodnosti 

čakajo še številne naloge. 

In že je v dvorani SIM v Ljubljani 

zadonela slovenska pesem Okteta 

Počaščena in globoko ganjena je pred 

občinstvo stopila Milena Mulders, 

avtorica knjige S trebuhom za kruhom 

– zgodovina slovenskih priseljencev na 

Nizozemsko in prvi izvod izročila svoji 

teti Urški z besedami: »To je moja in 

vaša zgodba.« 

Zven iz Črnuč, za njim pa Prešernova 

Lepa Vida, ki jo je občuteno zaigrala 

Nataša Keser, študentka AGRFT, za 

katero je bil to prvi javni nastop. 

SIM je v šestdesetih letih izdajala 

revije, velikokrat organizirala tečaje 

slovenskega jezika, pošiljala učitelje 

slovenskega jezika v svet, med slovenska 

društva. Ta intenzivnost se 

kaže posebno zadnja leta, saj se tudi 

tisti, ki ne znajo več govoriti slovensko, 

jezika želijo vnovič naučiti. Dobrih 

50 let je Matica organizirala 

tudi srečanja v domovini in izseljenske 

tabore, vse te in še številne 

druge dejavnosti pa so podrobno 

opisane v zborniku Rodna gruda. 

»Želimo, da bi skupaj s preostalimi 

društvi, ki skrbijo za Slovence po svetu, 

zmogli najti skupne poti in načrte, 

kako sodelovati dejavneje in bolj usklajeno, 

da rojaki ne bi bili razdeljeni, 

tako kot smo na žalost še vedno 

doma,« je sklenil predsednik SIM. 

Sergij Pelhan, predsednik SIM 

Franc Hočevar iz Kabineta predsednika 

Republike 

Mileni Mulders in Društvu žena Prvačine, ki so na slovesnosti skozi branje pisem 

nadvse izvirno pričarale čas aleksandrink, so na slovesnosti podelili priznanja SIM. 

6

V ŽARIŠČU 

60 let Slovenske izseljenske matice 

Rodna gruda 

– spomenik 

izseljenstvu 

Slovenska izseljenska matica (SIM) je 60-letnico 

svojega delovanja zaznamovala z izidom 

zbornika Rodna gruda in knjigo Milene Mulders, 

S trebuhom za kruhom, sociološko raziskavo o 

Slovencih na Nizozemskem. 


Za svoj praznik so namenoma 

izbrali 3. december, je 

na predstavitvi v prostorih 

SIM v Ljubljani poudaril 

predsednik Sergij Pelhan, saj gre 

za »praznik kulture«, ta pa je z 

življenjem slovenskih izseljencev 

tesno povezana. V zadnjih 150 letih 

so namreč preživeli »viharjev jeznih 

mrzle domačije«, kot je zapisal 

največji slovenski pesnik France 

Prešeren. 

»Le malo je društev v Sloveniji, 

ki bi doživela 60 let neprekinjenega 

delovanja,« je med drugim poudaril 

glavni tajnik SIM Janez Rogelj, ki je 

uredil zbornik Rodna gruda, s katerim 

so obeležili častitljivo obletnico. 

»Glavni motiv izdaje zbornika 

je bil iztrgati iz pozabe bogato 

zgodovino Slovencev po svetu,« je 

pojasnil Rogelj, Pelhan pa je dodal, 

da bo zbornik koristil predvsem raziskovalcem, 

ki jih zanima življenje 

izseljencev v prejšnjem stoletju, še 

zlasti v zadnjih 60 letih. SIM namreč 

150 let slovencev na Nizozemskem 

v zborniku objavlja dele izjemno bogatega 

gradiva, ki ga je zbrala v zadnjih 

več kot pol stoletja. 

»Zdi se, da smo Slovenci narejeni 

iz posebno grčavega lesa, kajti v 

nas tli neuničljiva ljubezen do rodne 

grude, maternega jezika in drugih 

kulturnih vsebin narodove biti,« 

je v uvodniku k zborniku med drugim 

zapisal Sergij Pelhan. O tovrstni 

pripadnosti, nadaljuje, namreč ne 

govore samo podatki o razvejeni 

profesionalni in ljubiteljski kulturi v 

matični domovini, temveč prav tako 

podatki o številnih ljubiteljskih kulturnih 

društvih in posameznih kulturnih 

ustvarjalcih med rojaki v zamejstvu 

in po svetu. Izbira naslova 

zbornika po Pelhanovih besedah 

ni bila naključna, saj spominja na 

čase, ko je Slovence v izseljenstvu 

povezovala istoimenska revija, ki jo 

je izdajala Matica. 

Zbornik ugotavlja, da je SIM nastala 

na pobudo naših rojakov v 

Ameriki in Franciji, v prvem obdobju 

pa je iskala povezave s Slovenci po 

svetu in njihovimi društvi. »Slovenci 

V prihodnje nas čaka veliko dela, da bi te 

nepotrebne zadrege med društvi premostili. 

so tudi po 60 letih ohranili narodno 

zavest ter ves ta čas razvijali slovensko 

kulturo, ki bi bila veliko bolj 

siromašna, če naših rojakov ne bi 

imeli za svoje,« je poudaril predsednik 

SIM. 

Z osamosvojitvijo Slovenije sta 

nastali novi društvi, Svetovni slovenski 

kongres in Slovenija v svetu, 

ter začeli sodelovati z izseljenci. »To 

je bilo nedvomno več kot pozitivno, 

saj se je tako povečal stik domovine 

s tistimi izseljenci, ki so se dotlej 

počutili odrinjene,« poudarja Pelhan 

in obenem opozarja na slabost, 

da obstoječa štiri društva med seboj 

ne usklajujejo politik do naših 

izseljencev. »V prihodnje nas čaka 

veliko dela, da bi te nepotrebne 

zadrege med društvi premostili. 

Pregledati pa bo treba tudi odnos 

Slovenije do Slovencev v državah 

bivše Jugoslavije, saj mora tudi 

pri nas priti do spoznanja, da so 

priseljenci enakovredni, če že ne 

manjšina.« 

Glavni 

motiv izdaje 

zbornika Rodna 

gruda je bil iztrgati iz 

pozabe bogato zgodovino 

Slovencev po svetu. 

Po besedah Janeza Roglja, ki je vodil 

ves projekt v zvezi z zbornikom, 

sta njegovi pomembni vrednosti poleg 

pregleda bogatega arhivskega 

gradiva, seznama vseh štipendistov 

matice in vseh gostovanj slovenskih 

kulturnih skupin po svetu (oboje objavljamo 

tudi v Sloveniji danes) ter 

pregled vseh izseljenskih piknikov v 

Sloveniji. »Upamo, da je to dodatna 

spodbuda, da pomen izseljenstva 

iztrgamo pozabi,« je poudaril Rogelj 

in opozoril na podatek, da je v zadnjih 

letih zamrlo več kot polovico 

slovenskih društev po svetu. 

Pri Slovenski izseljenski matici 

so ob 60-letnici izdali tudi prevod 

knjige o življenju Slovencev na Nizozemskem, 

sociološki raziskavi, ki 

jo je avtorica Milena Mulders poimenovala 

S trebuhom za kruhom in 

opisuje dogajanje med slovenskimi 

zseljenci v tej državi v zadnjih 150 

letih, medtem ko se je avtorica svojih 

slovenskih korenin zavedla šele 

ob dedovi smrti. 

»Po najširši metodologiji živi 

po svetu pol milijona Slovencev, 

največ v ZDA, če pa za kriterij vzamemo 

znanje slovenščine, je ta 

številka dosti manjša, 120. 000, 

največ v Evropi,« je na novinarsko 

vprašanje, koliko Slovencev živi 

po svetu, odgovoril Rogelj. SIM si 

je zadala za cilj, da bo izdelala enciklopedijo 

slovenskega izseljenstva 

in z njo dokončno izrazila zahvalo 

vsem Slovencem po svetu za 

ohranjanje slovenske kulture na 

vseh koncih sveta. 

7

VELIKI INTERVJU 

Mitja Bervar, ravnatelj SNG Opere in baleta 

Pred Opero je nov 

izziv prihodnosti 

Po šestih letih prenove in številnih zapletih je ljubljanska 

opernobaletna hiša sredi decembra v vsem svojem sijaju odprla 

vrata. Skozi prenovljene prostore, kjer je res kaj videti, nas je tudi z 

besedo popeljal ravnatelj Mitja Bervar. 


Foto: Maja Kaplan 

prostoru, kjer ga prej ni bilo. Vso 

dvorano so preuredili, prenovili, obnovili, 

osvežili so freske in z užitkom 

ter občudovanjem se sprehodim po 

vsej naši stari lepi hiši. 

Kako bo občinstvo videlo, občutilo 

prenovo? 

Prepričan sem, da bo sijajen že 

prvi vtis… Tudi za samo spremljanje 

predstav imajo bistveno boljše 

pogoje. V prenovljeni dvorani je 

na voljo 526 do 605 novih sedežev, 

po zaslugi g. Milića, strokovnjaka iz 

Beograda, pa se je izboljšala tudi 

akustika, upoštevaje vse vidike: 

kako obiskovalci slišijo orkester in 

kako soliste ali zbor, kako orkester 

sliši izvajalce ali soliste in kako solisti 

slišijo sami sebe ali orkester. To so 

pač različne kombinacije. 

Kdo je bil izvajalec projekta 

prenove Opere? 

To sta bila arhitekta Jurij Kobe in 

Marjan Zupanc, ki sta pred 14 leti 

zmagala na natečaju in ta zgodba se 

vleče že od takrat. 

Mitja Bervar, ravnatelj SNG Opere 

in baleta: »Pomembno je, da ljudje 

začutijo hišo, da jo ponovno vidijo in da 

se bodo vanjo vračali.« 

Postopek natečaja, 

od izbire do danes, je 

torej trajal 14 let, sama 

prenova pa šest sezon. 

Ali je Opera v prvih decembrskih 

dneh povsem nared za otvoritev? 

Lahko rečem, da so glavna in 

najosnovnejša dela končana, gotovo 

pa bo treba v tako veliki hiši, 

kot je naša, marsikaj postoriti tudi 

po sami otvoritvi. Mislim, da bo 

urejanje trajalo vsaj še dobrih pol 

leta in verjamem, da bomo v sezoni 

2012/13 v tej ustanovi zaživeli normalno 

življenje. 

Kaj vse je Opera pridobila s prenovo, 

katera so bila glavna dela, o 

katerih govorite? 

Opera je pridobila več zelo 

pomembnih stvari, med katerimi 

izpostavljam vadbene prostore za 

ansamble. Teh prej nismo imeli in so 

se morali ansambli znajti v zelo neprimernih 

sobah ali dvoranah za 

vadbo. Zdaj smo pridobili pet vadbenih 

dvoran, v katerih bodo vsi ansambli 

lahko vadili, delali in bo Opera 

zaživela tudi na tem področju. 

Naslednja velika pridobitev je zelo 

sodoben in tehnično dobro opremljen 

oder, ki je za sodobno produkcijo 

baletnih in opernih predstav v 

današnjem času nujno potreben. 

Ljubljansko opernobaletno hišo 

zdaj v smislu odrske tehnike in vadbenih 

prostorskih pogojev lahko 

primerjamo s podobnimi ustanovami 

v drugih evropskih državah. 

Pridobila je še določene rešitve 

uporabe foyerja, torej prostora za 

druženje, v pritličju ali v kletnem 

Kako je prenova potekala in kakšne 

težave so jo spremljale? 

Problem prenove je bil predvsem 

v tem, da je v samo zgodbo, ki je 

sicer trajala izjemno dolgo, posegla 

svetovna globalna finančna kriza, 

zaradi katere so se morali načrti spreminjati. 

V tem času je med drugim 

propadlo ogromno podjetij, ki so 

delala v tej hiši, med njimi tudi gradbena 

velikana, kot sta Vegrad in SCT, 

ter vrsta srednjih in malih podizvajalcev. 

Neopravljena dela so torej 

povzročila velike težave, kako pripeljati 

to zgodbo do konca. Postopek 

natečaja, od izbire do danes, je 

torej trajal 14 let, sama prenova pa 

šest sezon. 

Koliko denarja je bilo vloženega in 

ali je država po vašem mnenju pokazala 

dovolj posluha za prenovo 

8

VELIKI INTERVJU 

ene od osrednjih kulturnih ustanov 

v Sloveniji? 

Vedno se postavlja vprašanje, ali 

bi bilo stavbo bolje zgraditi na novo 

ali jo obnoviti. Vsaka taka zgodba, 

vsaka odločitev imajo dobre in 

slabe lastnosti. Tega osebno nočem 

komentirati. Takšno hišo, kot jo imamo, 

jo pač imamo. Želel pa bi poudariti, 

da se je s prenovo ukvarjalo kar 

šest ministrov in trije ravnatelji, kar 

ni nezanemarljivo. Po moji oceni je 

bil projekt vreden okoli 43 milijonov 

evrov. Vsak minister se je po svojih 

močeh, pripravljenosti, zmožnostih 

trudil, da bi bila prenova opravljena 

v njegovem mandatu. Vsem bi se zahvalil 

za doprinos k zgodbi, ki nikakor 

ni črno-bela. 

Kakšen program ste pripravili za 

otvoritveno slovesnost? 

V bistvu so se pred leti, že pred 

mojim prevzemom ravnateljevanja, 

odločili, da bomo za otvoritveno 

slovesnost imeli novo opero Ljubezen 

kapital slovenskega skladatelja 

Janija Goloba. Potem pa smo otvoritev, 

vsaj v obdobju zadnjih dveh 

let, odkar sem na položaju ravnatelja, 

vsakih pol leta prestavili. In to je 

dobesedno zdesetkalo našo organizacijo, 

finance, umetniško ekipo... 

Pa vendarle smo v tem času za 55 

odstotkov povečali dejavnost. Z 

umetniško ekipo, to je z Janijem 

Golobom in Vinkom Möderndorferjem, 

ki je napisal libreto in opravil 

režijo, smo se odločili, da otvoritve 

ne moremo več vsakih pol 

leta prestavljati, in jo napovedali 

oktobra 2012. Verjeli smo, da bo do 

tedaj prenova zagotovo končana. 

Na otvoritvenemu dogodku smo 

postregli z nekaj baletnimi utrinki 

in nekaj opernimi deli in mislim, da 

je to bilo povsem dovolj, glede na 

kratek čas in okvire, v katerih smo 

jo pripravljali. Že otvoritev sama po 

sebi je bila dovolj velik dogodek. 

Pomembno je namreč, da ljudje 

začutijo hišo, da jo ponovno vidijo 

in da se bodo vanjo vračali. 

zel z določenimi negativnimi stanji 

iz preteklosti, finančne razmejitve, 

dolgoročne in kratkoročne, ki smo 

jih opravili, pa se revizorjem niso 

zdele primerne. Avgusta 2010 sem 

tedanji ministrici za kulturo poslal 

pismo, v katerem sem ji pojasnil, 

kaj se bo zgodilo, če novembra ne 

bo hiše. Ni je bilo niti aprila 2011, 

decembra pa smo jo vendarle 

dočakali. 

Ostajate torej na čelu SNG Opere 

in baleta? 

Moj mandat traja do konca leta 

2014, torej še tri leta. Prepričan 

sem, da je bil prvi mandat namenjen 

postavljanju opernobaletne 

hiše v red, tako v organizacijskem, 

umetniškem kot v finančnem smislu. 

Mislim, da je samo po sebi umevno, 

da bi se to ravnatelju omogočilo 

in tudi s svojim delom dokazujemo, 

da je to pravi način razmišljanja. 

Kakšno operno občinstvo smo 

Slovenci? 

Slovenci smo dobro operno 

občinstvo in ogromno ljudi je zelo 

pogrešalo to hišo. 

Torej je opera pri nas priljubljena? 

Temu lahko pritrdim, opera ima 

svoje občinstvo, pa vendar moram 

reči, da so se ljudje v zadnjih šestih 

letih, ko hiše ni bilo, morda tega 

celo nekoliko navadili. Zdaj jih je treba 

pridobiti nazaj in temu primerno 

smo oblikovali tudi program, ki je 

bolj ljudski, tak, ki bo pritegnil širše 

množice. Sestavljajo ga znana, prepoznavna 

dela, kot so recimo Nabucco, 

Traviata, Carmen… Abonmaji 

se običajno prodajajo maja in 

junija, nekaj malega še septembra. 

Mi smo začeli abonma prodajati 15. 

novembra, torej močno prepozno, 

vendar smo jih v štirinajstih dneh 

prodali 500! To dokazuje, da si ljudje 

želijo opere in ko bodo videli otvoritev 

in predstave v decembru, se 

bo število obiskovalcev te hiše po 

mojem mnenju močno povečalo. 

Imate repertoar za leto 2012 že pripravljen 

in na katere predstave bi 

lahko posebej opozorili? 

Kot sem že rekel, bodo predstave 

namenjene širšemu občinstvu, ki ga 

moramo pripeljati nazaj. Težko je izpostaviti 

katero od predstav, a če se 

že moram odločiti, so to Črne maske 

v koprodukciji z Mariborom, slovenska 

Ljubezen kapital, pa Nabucco, 

La Boème… Ponovili bomo Rusalko, 

ki je bila zelo velik uspeh v januarju 

2011 v Cankarjevem domu, kjer so 

osem predstav popolnoma razprodali… 

Pri baletu bi izpostavil Giselle, 

to je sodobna različica klasičnega 

baleta, ki bo v novi preobleki zagotovo 

pomenila enega od vrhuncev 

sezone. 

Česa si na poslovnem in 

umetniškem področju v letu 2012 

najbolj želite? 

Miru, da bomo lahko normalno 

delali in postavili hišo v red, kakršen 

ji pritiče. Na kulturnem področju je 

to gotovo ena najzahtevnejših organizacij, 

saj je pri nas zaposlenih 300 

ljudi, orkester, balet, zbor, tehnika, 

maskerji, lučkarji, ki jih je treba 

primerno organizirati… 

Mi smo začeli 

abonma prodajati 15. 

novembra, torej močno 

prepozno, vendar smo 

jih v štirinajstih dneh 

prodali 500! 

Veliko delamo na 

pridobivanju mladih. 

Posebna revizija vam očita preveliko 

trošenje oziroma presežek 

odhodkov nad prihodki. Kako to 

pojasnjujete? 

Na ministrstvu za kulturo smo se 

dogovorili, da bomo povečali dejavnost 

in opravili reorganizacijo dela. 

Čez pol leta, torej do junija 2010, 

so nam obljubili hišo, do tedaj pa 

pomoč pri financiranju. Če bi torej 

vsak svoje delo opravil, do teh težav 

ne bi prišlo. To hišo sem tudi prev- 

Častni pokrovitelj otvoritve in 

leta 2012, ko opernobaletna hiša 

praznuje 120-letnico delovanja, 

je bil oziroma je predsednik dr. 

Danilo Türk. 

Kdo so obiskovalci opernih in 

baletnih predstav? So to pretežno 

starejši ljudje? 

Veliko delamo na pridobivanju 

mladih. Tako imamo operne predstave 

za mlado občinstvo, kot sta 

Pastir in Apoteka, in baletne, recimo, 

Kdo je najmočnejši ali Picko 

in Packo. V sodelovanju z Glasbeno 

mladino ljubljansko in Glasbeno 

mladino Slovenije in tudi sami 

skušamo mlade pripeljati nazaj v 

našo hišo. Dobro sodelujemo tudi z 

akademijo za glasbo, s katero prirejamo 

skupne koncerte, in s Konzervatorijem 

za glasbo in balet Ljubljana, 

v novi dvorani pa bosta zaživela 

tudi operni in baletni studio. 

9

Gospodarska strategija 

POSLOVNE STRANI 

Za tesnejše 

sodelovanje 

Strategija sodelovanja med Republiko Slovenijo in avtohtono 

slovensko narodno skupnostjo v sosednjih državah na področju 

gospodarstva do leta 2020 usklajuje gospodarske dejavnosti, ki že 

potekajo, in spodbuja nove procese in povezave. 


V letu 2011 je Urad RS za 

Slovence v zamejstvu in po 

svetu soorganiziral in sodeloval 

pri čezmejni poslovni konferenci 

»Go Austria! Priložnosti za 

podjetja iz Slovenije v Avstriji«, 

ki je pod pokroviteljstvom 

Slovenske gospodarske zveze 

iz Celovca potekala aprila, v 

maju pa je Slovensko deželno 

gospodarsko združenje iz 

Trsta pripravilo konferenco 

z naslovom »Vključevanje 

mladih v čezmejne gospodarske 

procese«. 

Dr. Breda Mulec, sekretarka v kabinetu ministra za Slovence v zamejstvu in po 

svetu: »Z oblikovanjem skupne info baze o ponudbi in povpraševanju po kadrih 

ter s podporo pri izobraževanju novih kadrov za evro-projektiranje in čezmejnim 

sodelovanjem tudi preko štipendij in delovnih praks želimo oblikovati čezmejne 

fleksibilne kadre.« 

»Naša zamisel pripraviti in izvajati 

to strategijo je predvsem 

posledica dejstva, da številne 

aktivnosti na področju gospodarskega 

sodelovanja med Republiko 

Slovenijo in avtohtono slovensko 

narodno skupnostjo v sosednjih 

državah že potekajo, tako v okviru 

interesnih gospodarskih združenj v 

Sloveniji in posameznih ministrstev 

ter podjetniško podpornih institucij 

kot tudi znotraj samih manjšin v 

sosednjih državah v okviru različnih 

gospodarskih združenj,« je uvodoma 

povedala dr. Breda Mulec, 

sekretarka v kabinetu ministra za 

Slovence v zamejstvu in po svetu. S 

strategijo naj bi, kot dodaja, povezali 

kapital, človeške vire in znanje 

ter uskladili določene dejavnosti, s 

skupnimi nastopi na sejmih in promocijskih 

dogodkih pa dosegli sinergijske 

učinke. »Prizadevamo 

si za sodelovanje z vsemi štirimi 

skupnostmi, med katerimi imata, 

gledano zgodovinsko, najdaljši staž 

Slovensko deželno gospodarsko 

združenje v Trstu in Slovenska gospodarska 

zveza v Celovcu, velik napredek 

pa je opaziti tudi v Porabju. 

Razvojna agencija Slovenska krajina 

se je namreč od leta 2006 uspela 

prebiti z nekaj konkretnimi projekti, 

ki so sofinancirani tudi s sredstvi Evropske 

unije.« S pred dvema letoma 

ustanovljenim Uradom za Evropo 

na Reki, ki začenja sodelovanje 

tudi z novoustanovljenim klubom 

podjetnikov na Hrvaškem, se po 

besedah sogovornice začenjajo 

premiki na področju čezmejnega 

sodelovanja med Slovenijo in 

Hrvaško. »Nadgradnja strategije, 

ki je osredotočena na sodelovanje 

Republike Slovenije z gospodarskimi 

organizacijami slovenske avtohtone 

narodne skupnosti v sosednjih 

državah, pa bo konkretno 

povezovanje zamejstva in Slovenije 

s slovenskimi gospodarstveniki oziroma 

gospodarstveniki slovenskega 

rodu po svetu,« dodaja Mulčeva. 

Nadzor v rokah 

delovne skupine 

Za izvajanje strategije je bilo pri 

Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu 

in po svetu imenovano 

delovno telo, katerega delo vodi in 


usklajuje Urad. V delovnem telesu 

sodelujejo predstavniki različnih 

ministrstev (MG, MZZ, SVLR, 

SVREZ ipd), interesna gospodarska 

združenja, JAPTI in manjšinske gospodarske 

organizacije. Delovno 

telo ima osrednjo vlogo tudi pri nadzoru 

nad izvajanjem ciljev strategije. 

Vsako leto bo pripravljalo vsebinske 

načrte, določalo naloge in projekte 

ter ob koncu leta predstavilo tudi 

zaključno poročilo o dogodkih in 

morebitnih težavah ter ga posredovalo 

vladi v obravnavo. 

Breda Mulec ocenjuje, da so gospodarstveniki 

v zamejstvu dobro 

organizirani, različen pa je zgodovinski 

razvoj samih dogodkov. 

Pred kratkim se je sešla s predstavnikoma 

Slovencev iz Rezije, ki 

si po njenem mnenju v prihodnje 

zasluži posebno pozornost, ker je to 

območje s turističnega in kulturnega 

vidika izjemno zanimivo. »Veseli 

me, da smo govorili o večji promociji 

tega območja, kjer si želijo sodelovanja,« 

je povedala. 

Poudarek na 

vključevanju mladih 

Najbolj obetavni področji, kar 

zadeva gospodarsko sodelovanje, 

sta po njenem mnenju predvsem 

turistična infrastruktura, skupno 

trženje izdelkov posameznih 

območij, kot sta Porabje, Kras… 

Velike možnosti sodelovanja vidi 

tudi na področjih bio kmetijstva in 

obnovljivih virov energije. »Posebej 

želimo doseči sistematično 

strateško usmerjenost, s programi 

in projekti prispevati k oblikovanju 

čezmejnih fleksibilnih kadrov, 

predvsem z vključitvijo mladih ljudi.« 

Številne priložnosti se namreč 

ponujajo na obeh straneh: mladim 

iz zamejstva v podjetjih v Sloveniji 

in obratno, mladim iz Slovenije v 

zamejstvu. Da bi dane možnosti izkoristili, 

pa je predvsem pomemben 

pretok informacij. »Z razvojem 

skupne info baze o ponudbi 

in povpraševanju po kadrih ter s 

podporo pri izobraževanju novih 

kadrov za evro-projektiranje in 

čezmejno sodelovanje tudi preko 

štipendij in delovnih praks želimo 

oblikovati čezmejne prilagodljive 

kadre, ki bodo kos novim razvojnim 

izzivom,« pravi sogovornica, ki je 

prepričana, da se bo vse to odražalo 

na še boljšem položaju manjšin, kar 

je tudi temeljni, dolgoročni cilj. 

Odzivi na strategijo 

»Naši rojaki iz zamejstva se na 

strategijo odzivajo s konkretnimi 

vprašanji in idejami, tudi omenjeni 

sestanek s predstavniki iz Rezije je 

bil svojevrsten odziv nanjo,« pove 

Mulčeva in ugotavlja, da partnerji 

pri organizaciji določenih dogodkov, 

kot je, denimo, Klub poslovnih 

žensk, kažejo zanimanje za 

navezovanje stikov s konkretnimi 

podjetji. 

10

Herman Zupan, slovenski podjetnik v Argentini 


»Uspešno podjetje se 

ne meri po profitu« 

HZ Group, vodilno embalažno podjetje v Južni Ameriki, je v lasti 

slovenskega rojaka Hermana Zupana, zvestega in aktivnega člana 

slovenske skupnosti v Argentini. 

Mag. Darja Zorko Mencin 

Herman Zupan navdušuje 

z izjemno strokovnostjo, 

angažiranostjo, podjetnostjo, 

družbeno odgovornostjo 

in optimizmom. Še več, 

vsak poslovnež v Argentini pozna to 

slovensko podjetje. Po mojem mnenju 

je primer ključnega »ambasadorja 

Slovenije« v celotni Latinski Ameriki, 

ki je lahko upravičeno ponosen na 

svoje rezultate. Človek, ki se ne boji 

drznih poslovnih odločitev in je pri 

svojih 86 letih še vedno predsednik 

uprave, zvesti in aktivni član slovenske 

skupnosti v Argentini. 

Ali nam lahko na kratko opišete 

svojo poslovno pot? 

Sem ustanovitelj HZ Group, 

ki je vodilni regionalni partner v 

embalažni industriji in proizvaja 

kartonske embalaže od leta 1950. 

Trenutno je skupina sestavljena iz 

dvanajstih podjetij, v katerih je več 

kot 1500 zaposlenih v Argentini, 

Braziliji, Čilu in Mehiki. V podjetju 

vsa leta delajo številni Slovenci. 

V svoji panogi razvijamo 

najmodernejšo tehnologijo, s 

katero se uspešno odzivamo na 

izzive globalnega trga in presegamo 

pričakovanja kupcev. Nudimo 

praktične in inovativne modele, ki se 

prilagajajo v različnih tržnih segmentih 

(izdelki za množično uporabo, 

prehrana, gospodinjski pripomočki, 

osebna nega). Sodelujemo v vseh 

fazah življenjskega cikla embalaže, 

od zasnove tiskanja, proizvodnje do 

končne uporabe (z več kot 3.000 ton 

izdelave letno). Danes imajo industrijski 

obrati skupaj 56.860 kvadratnih 

metrov površine, tudi za naslednje 

leto imamo v načrtu rast podjetja. 

Kakšna je vaša poslovna vizija? 

Naša dolgoročna vizija temelji 

na izhodišču, da mora skupina HZ 

delati z najnovejšo tehnologijo, nenehno 

paziti na kvaliteto izdelkov in 

predvsem upoštevati stranke. Profesionalce 

in osebje stalno usposabljamo, 

skupino pa lahko uvrščamo 

Herman Zupan, lastnik podjetja HZ Group: »Po mojem mnenju se uspešno podjetje 

ne more meriti svojih rezultatov samo v profitu, zato si vsa leta prizadevam za širši 

družbeni angažma in prispevek h poglobitvi slovensko-argentinskega prijateljstva.« 

med najuspešnejša podjetja. Moto 

je na področju embalaže ustvarjati 

za okolje in uporabnike prijazne 

rešitve. Vodilna filozofija podjetja 

je, da prispevamo ideje in rešitve ter 

na takšen način razvijamo uspešne 

in praktične uporabne izdelke, ki so 

v skladu s potrebami strank. Naša 

strategija temelji na štirih temeljnih 

elementih, ki so bistvenega pomena: 

1. Vertikalna integracija: razvoj 

proizvodne dejavnosti v vsaki verigi 

daje fleksibilnost in konkurenčnost. 

2. Horizontalna diverzifikacija: 

sinergija z ostalimi enotami skupine 

HZ omogoča, da lahko izdelujemo 

pakete z različnimi materiali 

in različne aplikacije ter zagotavlja 

vsestranskost in diferenciacijo. 

3. Mednarodni »Benchmarking«: 

aktivna udeležba v večjih mednarodnih 

industrijskih podjetjih, kar 

omogoča dostop do sodelovanja in 

neprekinjen proces učenja za razvoj 

inovativnih rešitev za naše stranke. 

4. Regionalna širitev: več kot 

šestdeset let razvijamo prisotnost 

na ključnih regionalnih trgih Južne 

Amerike. 

Kako delujete v argentinskem 

okolju? 

Delujem v različnih argentinskih 

grafičnih organizacijah, več let 

sem aktiven član “CIGA”, Argentinske 

zbornice za grafično industrijo, 

Instituta Gutenberg in Zveze 

podjetnikov za celulozo in papir. Bil 

sem med ustanovitelji 1. kongresa 

grafične industrije v Latinski Ameriki, 

CONLATINGRAF, leta 1967. Kot 

argentinski grafičar se vsako leto 

udeležujem grafičnih kongresov 

po vsej Ameriki, od leta 1962 in do 

danes potujem vsako leto v Evropo, 

kjer skrbno spremljam tendence 

v svoji stroki. Poleg tega sem član 

ECMA, European Association of 

Folding Carton Makers, od leta 1997 

član ICC, International Container 

Conference. Imam izkušnje z vodenjem 

Slovenske-latinskoameriško 

trgovske zbornice, ki je dolga leta 

uspešno delovala in je skrbela za 

aktivno medsebojno povezavo med 

Argentino in Slovenijo. 

Pred kratkim ste se uvrstili med 

finaliste za slovensko nagrado za 

družbeno odgovornost Horus 2011 

za podjetnika s slovenskimi koreninami, 

ki deluje po svetu. Nagrado 

podeljuje IRDO – Inštitut za 

razvoj družbene odgovornosti in 

Slovensko društvo za odnose z javnostmi. 

Kaj vam pomeni družbena 

odgovornost? 

Po mojem mnenju uspešno podjetje 

ne more meriti svojih rezultatov 

samo v profitu, zato si vsa 

leta prizadevam za širši družbeni 

angažma in prispevek h poglobitvi 

slovensko-argentinskega 

prijateljstva. Delam v slovenski 

skupnosti v Argentini, bil sem 

med ustanovitelji in vodja gradnje 

Slomškovega doma v Buenos Airesu, 

ki je še danes eden najmočnejših 

slovenskih domov. 

Leta 1991 sem bil imenovan za 

častnega konzula RS, to funkcijo sem 

opravljal kar 20 let. V obdobju osamosvajanja 

sem se posvetil prizadevanju 

za mednarodno priznanje 

Slovenije, država Argentina je bila 

med prvimi v južni Ameriki, ki je 

Slovenijo priznala. Za to delo sem 

od predsednika RS prejel nagrado 

Zlati red za zasluge na mednarodnem 

polju. Pri družbeni odgovornosti 

skupine HZ želim poudariti, da 

smo ustanovitelji in financerji »Fundación 

por los Niños y Ancianos«, 

ustanove oziroma doma za ostarele 

slovenske rojake. S ponosom lahko 

povem, da se po kvaliteti delovanja 

in visokem standardu oskrbe ta dom 

uvršča med najboljše v južni Ameriki. 

Sedaj je prostora za 72 oseb, v njem 

trenutno prebiva 27 Slovencev. Nekaj 

je posameznikov, ki ne morejo 

plačevati stroškov oskrbe in jih 

vzdržuje naše podjetje, saj ne želimo, 

da ne bi bilo poskrbljeno za vsakega 

slovenskega rojaka. V več kot 50 letih 

sem bil sponzor številnih dogodkov, 

kulturnih prireditev in aktivnostih v 

slovenski skupnosti. 

Kaj je vaš moto v življenju? 

V polni meri preživeti vsak dan. 

11


Poslovne ženske o priložnostih zamejskega gospodarstva 

Srečanje društva FAM 

Društvo poslovnih žensk Slovenije - FAM, združuje najuspešnejše 

managerke in poslovne ženske iz vse Slovenije. Namen društva je, 

da članice spodbuja in povezuje v močno skupnost, ki bo s svojim 

potencialom in ambicijami imela vpliv na nadaljnji razvoj družbe. 

Ana Mrzlikar 

Bi ženske v poslovnem svetu znale bolj prijazno vladati kot moški in bolj prijazno doseči tisto, kar želijo? 

Decembrsko srečanje 

je društvo FAM, katerega 

začetki segajo v 

leto 1996, pripravilo v 

sodelovanju z Inštitutom za narodnostna 

vprašanja in Uradom Vlade 

RS za Slovence v zamejstvu in po 

svetu, potekalo pa je na temo predstavitve 

zamejskega gospodarstva 

in priložnosti. Okroglo mizo, kjer so 

sodelovali ugledni gostje, uspešni 

Slovenci, ki živijo in delujejo v sosednjih 

državah, je moderirala 

Sonja Novak Lukanovič, direktorica 

Inštituta za narodnostna vprašanja. 

Srečanja se je kot častni govornik 

udeležil prof. dr. Boštjan Žekš, minister 

za Slovence v zamejstvu in po 

svetu. V svojem pozdravnem nagovoru 

je dejal, da je vesel, da se poslovno 

uspešne ženske družijo med 

seboj, saj ženske na žalost v Sloveniji 

v poslovnem svetu še nimajo 

prave teže, čeprav je prepričan, da 

bi znale bolj prijazno vladati kot 

moški in bolj prijazno doseči tisto, 

kar želijo. 

Razvoj zamejskega gospodarstva 

in njegova promocija v Sloveniji je 

eden najpomembnejših projektov 

Urada v zadnjem mandatu. Aktivnosti, 

povezane s sprejemom 

Strategije sodelovanja med Republiko 

Slovenijo in avtohtono slovensko 

narodno skupnostjo v sosednjih 

državah na področju gospodarstva 

do leta 2020 in delovanjem posebnega 

telesa za spremljanje strategije, 

je v nadaljevanju predstavila 

dr. Breda Mulec in med drugim tudi 

povedala, da sodelovanje poteka na 

več področjih: pri spodbujanju internacionalizacije 

in privabljanju tujih 

neposrednih investicij v Slovenijo, 

na področju kmetijstva in trajnostnega 

razvoja, na področju energetske 

učinkovitosti, pospeševanja 

turizma, posebne pozornosti pa so 

deležni mladi. Na tem področju gre 

zlasti za usposabljanje za delo, da se 

omogoči in spodbudi mlade kadre 

za pravo izhodišče za zaposlitev. 

Gre za postopno graditev info baze 

za ponudbo in povpraševanje po 

kadrih, ki iščejo nove priložnosti in 

so pripravljeni iti na delovne prakse 

v sosednje države. 

Majhnost je prednost 

Poslovno okolje med koroškimi 

Slovenci in gospodarske priložnosti 

v sosednji Avstriji sta predstavila 

Foto: Ana Mrzlikar 

Marina Einspieler in Feliks Wieser. 

Marina Einspieler, direktorica Slovenske 

gospodarske zveze (SGZ) iz 

Celovca, je organizacijo SGZ, ki že 

20 let povezuje regije, institucije, 

podjetnike, predstavila kot most za 

slovenska podjetja, ki želijo prodreti 

v Avstrijo in pozneje na zahodni trg. 

Feliks Wieser, predsednik upravnega 

odbora Zveze Bank in direktor 

podjetja Drava Trading GmbH, je 

povedal, da se morajo mala in srednja 

podjetja organizirati regijsko in 

poudaril, da že nastaja nova regija 

Slovenija-Hrvaška. »Povečati je treba 

tudi zavest o tem, da Slovenci 

nismo sami, da je naša majhnost 

popolnoma nepomembna in da je 

treba v njej najti le prednosti; zaradi 

nje smo lahko bolj dinamični in 

fleksibilni«. 

Hrvaško poslovno okolje in razmere 

ter priložnosti je najprej predstavila 

Marjana Košuta Bankovič z 

Urada za Evropo, ki deluje na Reki 

in dejansko predstavlja »poslovni 

servis« za stranke ter pomaga podjetjem 

pri dokumentaciji za kandidiranje 

na evropskih razpisih. Povedala 

je, da se na žalost bogastvo, kot 

je poznavanje dveh kultur, dveh 

jezikov in dveh poslovnih okolij, na 

Hrvaškem še ni izkazalo za prednost 

pri zaposlovanju. Podobnega mnenja 

je bil Ignac Rupar, predsednik Poslovnega 

kluba slovensko-hrvaških 

gospodarstvenikov, ki je Hrvaško 

predstavil kot odličen trg, vendar 

pa po njegovih izkušnjah Slovenci 

do Hrvatov nastopamo nekoliko 

preoholo. Svojo uspešno poslovno 

zgodbo je na kratko predstavila 

tudi Barbara Antolič, uspešna podjetnica, 

predsednica Sveta slovenske 

narodne manjšine Varaždinske 

županije, ki se je Uradu tudi iskreno 

zahvalila za veliko delo, ki ga opravlja 

za Slovence na Hrvaškem. 

V različnosti je 

zanimivost in so nove 

priložnosti 

Priložnosti v sosednji Italiji sta 

predstavila Andrej Šik, direktor 

Slovenskega deželnega gospodarskega 

združenja (SDGZ) Trst, in Boris 

Peric, predsednik Upravnega 

odbora finančne družbe KB1909 

Gorica. Slednji je povedal, da je 

njihova skupnost v vsem evropskem 

prostoru najuspešnejša, tako 

gospodarsko kot tudi na drugih 

področjih. »Najbolj razvita ekonomija 

je namreč tista, ki sprejema 

druge, drugačne, različne; v 

različnosti je zanimivost in so nove 

priložnosti …« 

Gostje so se načeloma strinjali v 

točki, da imajo Slovenci, ki živijo in 

delujejo v sosednjih državah, prednost, 

da poznajo dva svetova, dve 

poslovni okolji, tekoče govorijo dva 

jezika. To jih dela uspešnejše, lahko 

delujejo bolj dinamično in imajo 

praviloma tudi na sploh veliko 

možnosti za uspeh. 

Gospodarsko sodelovanje v slovenski 

skupnosti iz Porabja naj bi na 

okrogli mizi predstavila predstavnica 

madžarske skupnosti Andrea Kovacs, 

direktorica Razvojne agencije 

Slovenska krajina iz Monoštra, ki 

pa se zaradi bolezni srečanja žal ni 

udeležila. 

Formalnemu delu srečanja je sledilo 

neformalno in prijetno druženje 

med članicami društva FAM in gosti. 

12

KULTURA 

Svetovni prvak Denis Novato 

Čas njegovih skladb 

šele prihaja 

Edina vzornika svetovnega prvaka v igranju na diatonično harmoniko 

sta Slavko Avsenik in Jože Burnik 

Jože Galič 

Najin pogovor sva začela 

– na začetku: pri spominu 

na njegov prvi 

nastop na slovenski 

javni televiziji, sredi devetdesetih 

let, v tistega dne na moč deževni 

Ravnici nad Novo Gorico. Mladega 

harmonikarja, tržaškega Slovenca, 

je na snemanje pripeljal njegov 

oče. Danes svetovni prvak v igranju 

na diatonično harmoniko in prvi 

slovenski harmonikarski solist, ki 

je prejel platinasto ploščo, seveda 

potuje sam. Z avtomobilom prevozi 

na leto okrog sto tisoč kilometrov, 

poletov z letali pa že nekaj časa ne 

šteje več. 

Malokdo ve, da ste kot otrok 

najprej igrali klavirsko harmoniko. 

Bi tudi z njo lahko tako uspeli kot 

ste z diatonično? 

»Ne verjamem. Kot solist že ne. 

Mogoče bi bil član kakega orkestra 

ali narodnozabavnega ansambla. V 

resen študij klavirske harmonike je 

treba vložiti več truda kot v igranje 

diatonične. Po drugi strani poznam 

kar nekaj koncertnih mojstrov klavirske 

harmonike, ki presegajo moje 

Denis Novato, svetovni prvak v 

igranju na diatonično harmoniko: 

»Zlasti med Slovenci po svetu 

doživim veliko lepega in 

zanimivega: vedno se mi močno 

vtisne v srce njihovo sprejemanje 

slovenske glasbe.« 

izvajalske sposobnosti, vendar pa 

niso tako uspešni in se z glasbo 

težko preživljajo.« 

Ali sploh obstaja kdo, ki je še danes 

vaš vzornik in mu potihem morda 

celo zavidate, ker je v kakšni podrobnosti 

boljši od vas? 

»Moja edina vzornika sta Slavko 

Avsenik in Jože Burnik. Imel sem 

čast, da je pred leti gospod Avsenik 

posebej zame napisal skladbo 

Polka za prijatelja in da sem večkrat 

sodeloval z Jožetom Burnikom. Ko 

začutim, da je nekdo v nečem boljši 

od mene, jemljem to kot spodbudo, 

da pri sebi še kaj izboljšam. Sicer 

pa menim, da so danes pomembne 

predvsem sveže ideje, zato se tudi 

skladanja lotevam na svojevrsten 

način. Zaradi tega sem včasih tarča 

ostrih kritik, a vseeno vztrajam, saj 

sem prepričan, da čas mojih skladb 

šele prihaja.« 

Je lahko virtuozu vašega kova 

všeč tudi povsem drugačen, bolj 

enostaven, ljudski način igranja 

diatonične harmonike? Sprašujem 

zaradi nedavnega koncerta, ki ste 

ga v Zgoniku pripravili v spomin na 

Lojzeta Slaka. 

»Če sem sam virtuoz, še ne pomeni, 

da imam rad samo virtuozne, 

tehnično zahtevnejše skladbe. Delo 

Lojzeta Slaka sem razumel in vzljubil 

na gostovanjih pri Slovencih v 

Ameriki. Tam sem spoznal velik 

čustveni naboj, ki ga imajo njegove 

skladbe, in to je gospod Slak 

odlično prenašal na poslušalce. Da, 

v Zgoniku se je 4. decembra odvil 

že tretji narodnozabavni spektakel 

Denis Novato in muzikantje Evrope. 

Posvečen je bil Lojzetu Slaku, osrednji 

gostje so bili njegovi Fantje s Praprotna. 

Bilo je veličastno.« 

Prej ste omenili Ameriko. Oktobra 

ste spet bili tam. Kaj je bil vzrok 

tokratnega gostovanja? 

»V Ameriki sem bil v letu, ki se je 

izteklo, kar dvakrat, vsega skupaj 

pa že štirinajstkrat. Velike zasluge 

za to ima moj prijatelj in agent John 

Ferfolja. Kadar le morem, v Ameriki 

obiščem tudi patra Krizologa. 

Moj nedavni nastop je bil v okviru 

praznovanja 95-letnice slovenske 

cerkve na Manhattnu, za njegovo 

popestritev pa sem s seboj povabil 

še obetavnega harmonikarja Roka 

Zupančiča, ki igra po mojih načelih, 

izkazal se je že tudi na številnih tekmovanjih 

in dosegel več mednarodnih 

priznanj.« 

Vi sami pa tudi največ nastopate v 

tujini… 

»Na leto imam tudi do dvesto nastopov, 

od tega kakšnih osemdeset 

odstotkov v tujini. Zadnje čase prihaja 

na letališčih do prav smešnih 

prizorov: strogi policisti mislijo, da 

imam v nahrbtniku pisalni stroj in 

da sem morda kakšen tehnološko 

zastarel pisatelj iz Vzhodne Evrope… 

Zlasti med Slovenci po svetu doživim 

veliko lepega in zanimivega: vedno 

se mi močno vtisne v srce njihovo 

sprejemanje slovenske glasbe. Žal 

starejše generacije izumirajo, vendar 

se mladi, narodno zavedni potomci 

še ne dajo! Veliko igram tudi 

za druge narode, še posebej uživam 

na nastopih za nemško manjšino na 

Južnem Tirolskem. Brez teh igranj 

bi se z glasbo bržkone ukvarjal zgolj 

ljubiteljsko. V tujini je vzdušje bolj 

sproščeno in občinstvo bolj hvaležno 

kot v Sloveniji, kjer poslušalci in zlasti 

glasbeniki nenehno nekaj ocenjujejo 

in iščejo dlako v jajcu… Pač ne izvajam 

tako imenovanih show programov, 

prodajam samo svojo glasbo in izvajanje, 

kar pa je za slovensko realnost 

včasih premalo zanimivo.« 

Kje boste preživeli prehod v novo, 

za vas jubilejno leto? 

»V Avstriji, v družbi prijateljev. 

Harmonika bo seveda z menoj! Kot 

bo velikokrat tudi v letu 2012, ko 

bom proslavil 25 let svojega igranja 

nanjo. Za to priložnost pripravljam 

jubilejne ploščo, DVD, televizijski 

koncert z gosti… In gotovo spet 

kakšno glasbeno novost! 

Denis Novato je prvi slovenski harmonikarski solist, ki je prejel platinasto ploščo 

13

KULTURA 


Motivi so jo našli sami 

Med romanistiko, književnostjo in likovno umetnostjo je izbrala 

slednjo in postala legenda slovenske grafike. Celoten grafični opus 

je zaupala MGLC. 


Foto: Jaka Babnik 

velika umetnica za Slovenijo danes 

razgrnila spomine na svojo ustvarjalno 

pot. 

Kakšni so bili vaši umetniški 

začetki? 

Zelo zdravo in srečno otroštvo 

sem preživela v središču Slovenije, 

na Vačah, kjer je bil moj oče učitelj 

in šolski upravitelj, kar je bilo zame 

zelo pomembno. V šolo sem se 

namreč morda prav zato vpisala že 

s petimi leti, brala pa sem že pred 

tem. Moje prvo čtivo so bile zgodbe 

v mladinskih revijah Vrtec in 

Zvonček. Dobro se spomnim, kako 

sem občudovala tako pisano besedo 

kot ilustracijo in ju skušala ponoviti. 

Zaželela sem si, da bi kakšen 

obraz tudi sama naslikala in začela 

risati ljudi iz svojega bližnjega okolja. 

Vsi člani družine so moje početje 

spremljali z dopadljivostjo… Posebno 

oče je bil zadovoljen, starejša 

sestra Vida pa je slovesno izjavila, 

da bom šla na akademijo, kar se mi 

je takrat zdelo povsem normalno 

in prav. Ko smo se pri mojih šestih 

letih preselili v Ljubljano, sem se 

začela z risanjem resneje ukvarjati. 

Šolske čitanke so namreč prinašale 

tudi podobe naših pesnikov in pisateljev. 

Risali so jih Jakac, Smrekar 

in Gaspari, iz spoštovanja do njihove 

pisane besede sem jih zavzeto prerisovala. 

Za srednjo šolo sem, tudi 

po nasvetu starejše sestre, izbrala 

klasično gimnazijo. Kot dijakinja 

višjih razredov sem obiskovala še risarski 

tečaj, ki ga je v svojem ateljeju 

v pred kratkim podrtem Kolizeju 

vodil kipar Franc Gorše, in začela še 

posebej vrednotiti umetnost. 

v svojo grafično specialko prejel 

prof. Jakac. Bila sem zelo srečna, 

še zlasti zato, ker takrat ženske še 

niso obiskovale grafične specialke. 

Jakac mi je bil naklonjen. V specialki 

smo pripravljali plošče, materiale, 

jedkali in tiskali, risali pa 

smo doma. Spet sem risala ljudi, 

obraze, sčasoma cele figure, tako 

v domačem okolju kot tudi zunaj. 

Veliko zagona in navdušenja mi je 

dala nagrada Prešernovega sklada 

za študente. Ob zaključku študija 

smo imeli na akademiji razstavo, ki 

jo je videl sloviti hrvaški slikar prof. 

Ljubo Babić. Ob mojih eksponatih 

je izjavil: »Ovo vama nije student 

nego je umjetnička ličnost!« Potem 

so profesorji z akademije, predvsem 

tisti, ki so študirali pri njem 

v Zagrebu, postali pozorni name. 

Postala sem samozavestna in začela 

svobodno, samostojno delati predvsem 

grafiko, čeprav slikanja nisem 

opustila. Toda od tega nisem mogla 

živeti, zato sem se zaposlila na 

gimnaziji. Ker je bila ta zaposlitev 

zelo obilna, sem sčasoma opuščala 

slikarstvo in se posvečala grafiki. 

Ste izjemna opazovalka dogajanja 

okoli sebe in tudi svoje lastne 

duše. Kako izbirate motive za svoje 

ustvarjanje? 

Zmeraj sem risala po opazovanju. 

Današnja likovna vzgoja je takšna, 

Umetnica z eno od obiskovalk in 

pomočnico direktorice MGLC Yasmin 

Martin Vodopivec (v ozadju) 

Tinca Stegovec (1927), 

slovenska slikarka in 

grafičarka, velja za eno 

od spremljevalk Ljubljanske 

grafične šole. Celoten grafični 

opus z matricami in štirimi risbami 

ter velik del svoje strokovne 

knjižnice je po spletu okoliščin podarila 

Mednarodnemu grafičnemu 

likovnemu centru (MGLC), kjer so 

1. decembra odprli njeno retrospektivno 

razstavo. Pred otvoritvijo je 

Literarnega ustvarjanja pa niste 

povsem opustili? 

Zelo veliko sem brala in pisala 

dnevnik, marsikaj v francoščini, 

zlasti tisto, kar naj bi drugim ostalo 

skrito. Obenem sem risala ljudi 

v svojem okolju, sošolce, sošolke, 

profesorje… 

Po maturi sem se vpisala na akademijo, 

čeprav sta me zelo mikali 

tudi romanistika in književnost. 

Študirala in diplomirala sem na 

slikarskem oddelku, nato pa me je 

Otvoritev retrospektivne razstave je 

bila deležna velikega zanimanja. 

14

KULTURA 


da otroci v glavnem slikajo po 

domišljiji, igrivo in sproščeno. Moji 

motivi so bili vedno ljudje, v svoji 

zreli dobi pa jih sploh nisem iskala, 

ampak lahko rečem, da so motivi 

našli mene. Ko sem, denimo, šla 

po vsakdanjih opravkih, sem nenadoma 

opazila kak prizor in ga 

skicirala. Potem sem ugotovila, da 

je tisti prizor prispodoba tedanjega 

dogajanja v mojem ali družbenem 

življenju. Ker se je tega nabralo precej, 

s tehniko praktično nisem dohajala 

idej. 

Kako pa nastaja vaše grafično delo 

od zamisli do odtisa? 

To je zelo obsežno. Najprej je 

skica, potem uredim risbo v tistem 

formatu, ki ga bo imela grafika. In 

pri tem je že jasno, kakšna je ideja in 

kaj me je pritegnilo. Nato prenesem 

risbo na kovinsko ploščo in začne 

se dolgotrajen proces izdelave 

grafike v globokem tisku. Sprva, 

ko sem začela, je bila to čista jedkanica, 

ki sem jo pozneje obogatila 

z akvatinto, v Parizu pa sem počasi 

prešla na kombinirano tehniko, reliefni 

tisk, reliefno jedkanico, črtno 

jedkanico… Reliefno jedkanje z globinami 

daje prostorski videz grafiki, 

črtna jedkanica obrise predmetom, 

akvatinta tone, barva zrak… To 

tehniko sem izoblikovala po svojem 

študiju v Parizu, kjer sem marsikaj 

pridobila. 

Kakšen izziv je za vas pomenila 

pridobitev pariške štipendije ter 

odhod v francosko prestolnico in na 

nek način prestolnico umetnosti? 

V Pariz sem si želela že dolgo, 

in sicer zato, da bi se seznanila z 

moderno umetnostjo. Prej sem bila 

vsepovsod. V Italiji, denimo, sem 

se srečala s klasično, renesančno 

umetnostjo, Pariz pa je bil takrat 

prestolnica moderne umetnosti, 

ki se je pozneje preselila v London, 

danes pa je to New York. Dobila sem 

štipendijo za svobodni študij, vendar 

sem že po enem tednu začutila 

potrebo, da bi delala grafiko, kar 

pa v hotelski sobi ni bilo mogoče. 

Želja, da bi pripadala določenemu 

krogu ljudi, me je pripeljala v atelje 

angleškega grafika Stanleyja Williama 

Hayterja, ki je zelo slovel 

kot pedagog. Številni grafiki od 

vsepovsod, predvsem s špansko 

govorečega sveta, in iz Azije, so s seboj 

prinesli svoje izkušnje in spoznala 

sem mnoge skrivnosti globokega 

tiska. 



Tinca Stegovec v družbi s kustosinja razstave mag. Bredo Škrjanec in direktorico 

MGLC-ja Nevenko Šivavec ob otvoritvi razstave v MGLC. 

Povsod, kamor ste odhajali, ste 

našli prijatelje in prijateljstva 

tudi ohranjali. Kaj vam pomeni 

prijateljstvo? 

Prijateljstvo je pravzaprav 

razširjena družina, torej tisti krog 

ljudi, kjer si sprejet, te razumejo in 

hočejo dobro, jaz pa njim. Ti prijatelji 

so bili sprva samo domači 

ljudje, potem pa sem bila vabljena 

na mednarodne kongrese, ki jih je 

prirejal mednarodni biografski center 

Cambridgea. Tam sem spoznala 

zelo zanimive ljudi in se sprijateljila 

najprej z belgijsko komparativistko, 

urednico likovne revije Spechaal, Lisette 

de Backer, s katero sva si dolgo 

dopisovali. Na kongresu v Madridu 

sem srečala Brid O’Doherty, Irko iz 

Dublina, tudi komparativistko, ki 

je imela štipendijo za Pariz. V spominu 

mi je ostala še poljska Židinja 

Sarah Gumpreht Linke, nekdanja 

taboriščnica, ki je vodila izraelsko 

galerijo v Amsterdamu. 

Moji prijatelji so bili tudi prof. 

Jakac, dr. Trstenjak in zdajšnji kardinal 

Rodè. Milček Komelj je zapisal, da 

je bil Trstenjak do mene očetovski, 

Jakac zaščitniški, Rodè pa spodbuden. 

Ti prijatelji so mi dostikrat 

tudi kaj svetovali, ker je bilo moje 

življenje polno težav. Zaradi številnih 

nemirov in sprememb v preteklem 

stoletju imam vtis, kot bi od mojih 

začetkov minilo že tisoč let. 

Kaj štejete za vrh svojega ustvarjalnega 

dela? 

Po mojem in po mnenju številnih 

poznavalcev je to grafika z naslovom 

Knjiga. Gre za podobo knjige, 

delo mojega priljubljenega pisatelja, 

Louisa Evélyja, v travi. Evély 

je bil francoski pisatelj belgijskega 

rodu. Dolgo obdobje je bil moj 

duhovni vodja, čeprav ga nisem osebno 

poznala. Pisal je o aktualnih 

temah, eno njegovih knjig sem celo 

prevedla. 

Katera od mnogih razstav se vam je 

posebno vtisnila v spomin? 

Grafični listi se v nasprotju s kipi 

in slikami zlahka pošiljajo. Posebno 

doživetje je bila zame otvoritev 

razstave v Šoštanju, za dan 

žena, ki jo je z velikim razumevanjem 

odprl nedavno preminuli Jože 

Hudeček. Prišle so preproste ženice 

iz okoliških vasi in so se strašno zanimale, 

kaj pomeni ta in ona slika. 

To je drugače kot v mestih, ko bolj 

gledajo, kdo je napravil kot kaj je 

napravil. Posebna je bila razstava 

v Rimu, v Studio d’Arta Moderna, 

prvič zato, ker znajo Italijani zaradi 

svoje tradicije zelo dobro čitati 

likovno delo, v kakršnemkoli slogu 

je. Nek starejši arhitekt je izjavil: 

»Gospa, vi ne delate umetnosti iz 

ljubezni do umetnosti, ampak iz 

ljubezni do ljudi.« To se mi je zdelo 

precej točno. O razstavi so italijanski 

časniki pisali zelo pozitivno. Tretja 

zanimiva razstava je bila v Atenah, 

v galeriji Parnasos. To je neka 

posebna stavba, podobna našemu 

NUK-u, kjer se avtor pogovarja z 

ljudmi, ki mu posredujejo svoje 

izkušnje in tako dobi neko potrditev. 

Bolj v slabem spominu pa mi je 

ostala razstava v Londonu, ki je bila 

sicer uspešna, a sem bila ob vrnitvi 

deležna zavisti slovenskih kolegov. 

Imela sem mnogo težav zaradi te 

razstave. 

Svoj grafični opus ste oddali v trajno 

last MGLC-ju, nacionalni ustanovi. 

Zakaj ste se tako odločili? 

Zaradi selitve sem bila primorana 

svoj grafični opus nekam dati. Hiša, 

v kateri sem prebivala celih 67 let, 

na Gosposki ulici 10, se je spreminjala 

v hotel. Močno me je skrbelo, 

kam bi s svojim življenjskim delom. 

Dali so mi dve leti časa, prišlo pa je 

nenadoma. Lahko rečem, da je bila 

to generalka za smrt. Izbrala sem 

si grafični center, ker je strokovno 

najbolj merodajna ustanova, poleg 

tega pa je v Ljubljani, kjer sem 

preživela vse življenje. 

15

kultura 

Tü mo – tukaj bomo 

Slovanska poselitev 

Prekmurja 

Pomurski muzej v Murski Soboti pogosto preseneti s 

pomembnimi dogodki: aktualnimi razstavami in tudi 

vsebinsko bogatimi zborniki. 

Ernest Ružič 

V 

muzeju je tudi Kološev 

kabinet, v katerem je 

stalna razstava del tudi 

v slovenskem prostoru 

znanega, žal že pokojnega fotografa 

Jožeta Kološe – Kološa. Pomurski, 

do nedavnega Pokrajinski muzej, 

sodeluje tudi v čezmejnih projektih, 

kot je Doživetje prostora, skupaj s 

szombathelyjskim muzejem Savaria 

in Galerijo - muzejem Lendava. Do 

31. maja 2012 bo odprta razstava 

Tü mo – Tukaj bomo, ki je takoj po 

otvoritvi vzbudila precejšnje zanimanje 

med strokovnjaki in nasploh 

med obiskovalci muzeja, ki ga vodi 

Metka Fujs. 

Avtor razstave Tü mo – Tukaj 

bomo, slovanska poselitev Prekmurja, 

je etnolog Branko Kerman, 

pri zasnovi je sodeloval tudi 

Domen Fras. Razstava je zgodba 

o slovanskih prišlekih, ki so se naselili 

v drugi polovici 6. stoletja na 

območju sedanjih polj južno od 

Murske Sobote. Že naslov razstave 

je dovolj pomenljiv, saj pove, da so 

se slovanski priseljenci preprosto 

odločili naseliti se med polji in potoki 

pri sedanji Murski Soboti, tukaj 

živeti in umreti. Kasnejšim rodovom 

so pustili sled spomina svojega bivanja 

preko skromnih ostalin, da jih 

odkrije lopata arheologa. Največ 

Rekonstrukcija zemljanke, preprostega slovanskega bivališča. Večina zemljank je 

bila zaradi globokega oranja uničena, ohranila so se le globlje vkopana dna. 

slovanskih objektov je bilo odkritih 

na Novi tabli pri Murski Soboti na 

skoraj 40 hektarjih. 

Arheološka 

raziskovanja in 

gradnja avtoceste 

Med letoma 2000 in 2002 so 

bili na poljih južno od Murske Sobote 

ob izkopavanjih na avtocestni 

trasi odkriti ostanki zgodnjezgodovinske 

poselitve. Sicer pa so 

bila izkopavanja od leta 1999 do 

2008. Odkritje preprostih slovanskih 

bivališč – zemljank, katerih 

starost je bila strokovno določena 

z analizo drobcev oglja, je potrdilo 

nastanek slovanskih naselbin na 

tem območju že v drugi polovici 

6. stoletja. Odkopane zemljanke, 

peči, vodnjaki, gospodarski objekti 

in grobišča, predvsem pa značilna 

lončenina, so ključni dokazi za razumevanje 

slovanske naselitve, je 

ocena arheološke stroke. Pridobljeno 

gradivo je izjemno in predstavlja 

novost v raziskovanju in poznavanju 

slovanskega obdobja v širšem prostoru. 

Znano je, da so bila podobna 

naselja na Češkem, Slovaškem in 

Madžarskem. 

Avtor razstave Tü mo – Tukaj bomo, 

arheolog Branko Kerman. 

Prišli so z vzhoda 

Na razstavi je predstavljena bivalna 

in materialna kultura slovanskega 

življa v Prekmurju. Slovanske ostaline 

se spoznajo preko preprostih 

bivališč in najstarejših neokrašenih 

posod, ki spadajo v konec 6. in 7. 

stoletje, do prevladujočih loncev, 

okrašenih z valovnicami iz 8. in 9. 

stoletja. Med ostalinami, ki jih pripisujejo 

Slovanom, so se ohranili 

tudi sočasni, a maloštevilni predmeti 

bizantinskega in avarskega izvora, 

predvsem deli noše in okrasja. 

Rekonstrukcija zemljanke in 

film Prišli so z vzhoda pa dodatno 

približata način življenja zgodnjih 

slovanskih priseljencev, katerih pradomovina 

je bila vzhodno od dežel 

germanskih ljudstev, na območju evropskega 

dela današnje Rusije, Belorusije, 

Ukrajine in Poljske. Slovanska 

naselitev v Panonski nižini je bila 

odvisna od privolitve Avarov, ki so 

naselitev dovoljevali znotraj meja 

svoje države. Pomenljivo je tudi 

spoznanje, da je v 9. stoletju postalo 

območje Prekmurja del Pribinove 

in Kocljeve Spodnjepanonske 

kneževine z upravnim središčem 

v Blatogradu/Zalaváru pri Blatnem 

jezeru. Tam sta se ustavila tudi Ciril 

in Metod, ki jima je Zveza Slovencev 

na Madžarskem pred leti postavila 

spomenik, skulpturo akademskega 

kiparja Metoda Frlica. 

Tü mo – Tukaj bomo 

Razstavo Tü mo – Tukaj bomo 

skupaj z obsežnim katalogom v 

slovenskem in angleškem jeziku 

ter številnimi fotografijami, dvema 

filmoma, Prišli so z vzhoda in Kako so 

posodo izdelovali stari Slovani, lahko 

umestimo med najpomembnejše 

kulturne dogodke v Prekmurju v 

letu 2011. Za ogled razstave v treh 

tematsko zaokroženih prostorih Pomurskega 

muzeja si je treba vzeti čas 

in pomaknili se bomo daleč nazaj k 

našim prednikom, spoznali bomo, 

od kod so prišli, kakšen je bil njihov 

način življenja, dela in tudi umiranja. 

Razstava priča o načrtnem 

arheološkem raziskovanju tega 

dela Slovenije, kar je pospešila in 

celo finančno omogočila gradnja 

avtoceste, kajti najprej so na trasi 

svoje naredili arheologi in šele nato 

delavci s stroji. 

16

kultura 

Kulturni kažipot izbrala 

Maja Kaplan 

Razstave 

Tinca Stegovec: Grafike 

in risbe iz zbirke MGLC 

Od 1. 12. do 8. 2., Mednarodni grafični likovni 

center, Grad Tivoli, Ljubljana 

Na ogled so dela celotnega grafičnega opusa 

z matricami in štirimi risbami ter velik del 

strokovne knjižnice slovenske slikarke in 

grafičarke Tince Stegovec. 

Makučeve etude - slike, 

skulpture in dela na papirju 

Od 7. 12. do 12. 2., Cankarjev dom, Prešernova 

cesta 10, Ljubljana 

Vladimir Makuc sodi med ugledne slovenske 

grafike, risarje, slikarje in kiparje. Za svoje delo 

je doma in v tujini prejel številna priznanja in 

nagrade, med drugim nagrado Prešernovega 

sklada, Prešernovo nagrado, nagrado Riharda 

Jakopiča idr. 

Urejeni po afriško: Frizerske 

in brivske table Afrike 

Od 9. 12. do 26. 2., Slovenski etnografski 

muzej, Metelkova 2, Ljubljana 

Na ogled je zbirka originalnih frizerskih in brivskih 

tabel iz Kameruna, Senegala, Centralnoafriške 

republike in fotografije frizerskih salonov iz Toga, 

Benina in Gane od leta 1970 do danes. 

Predstava 

Hrestač 

Od 7. 1. do 14. 1., SNG Opera in balet, 

Župančičeva 1, Ljubljana 

Hrestač – Božična zgodba madžarskega koreografa 

in režiserja Yourija Vámosa je »lesketajoče 

zasnežena, očarljiva, vesela in pričakovanja 

zbujajoča predstava«, ki s svojo čarobnostjo 

tudi domačemu občinstvu vedno znova pričara 

decembrsko praznično vzdušje. Eno najlepših 

baletnih pravljic, ki jo je libretist Marius Petipa 

zasnoval po Dumasovi adaptaciji Hoffmannove 

pravljice Hrestač in mišji kralj, je režiser nadgradil 

z znano brezčasno Božično zgodbo Charlesa 

Dickensa. V ospredju je zagrenjen ljudomrzni 

skopuh, ki sovraži božič. Skozi sanje spozna 

krivice, ki jih je storil v življenju, se pokesa ter 

postane ljubeč in radodaren človek. Velika baletna 

uspešnica je uprizoritev z globokim sporočilom, da 

človeka lahko osrečita tudi prijaznost in sočutje do 

drugih ljudi. 

Festival 

Choregie 2012 - Mednarodni 

festival glasbenega gledališča 

Od 8. 1. do 13. 1., Dvorana Union, Partizanska 

3-5, Maribor 

Choregie festival prinaša inovativno programsko 

politiko, ki raziskuje raznolika dela glasbenega 

gledališča našega časa. Festival predstavlja 

Sloveniji in mednarodnemu prostoru predstave, 

ki na sečišču glasbe in giba, zvoka in svetlobe, 

podobe in objekta, odkrivajo ter prepletajo nove 

načine glasbeno scenskega ustvarjanja. Odpira 

nove prostore izraza in vnaša v svet glasbe in 

gledališča svežino, prepričljivosti, intenzivnosti 

doživljanja in komunikacije. 

Koncerti 

The Walkabouts 

16. 1. ob 21.00, Kino Šiška, Ljubljana 

Po šestih letih ustvarjalnega premora so The 

Walkabouts objavili nov studijski album z 

naslovom Travels in the Dustland. Chris Eckman 

in Carla Torgerson sta posnela že svoj 15. studijski 

album pod imenom The Walkabouts. Snovati sta 

ga začela novembra lani, s snemanjem pa končala 

junija letos. Tudi tokrat je z njima sodelovala 

ekipa, ki je ustvarila že prejšnje albume (Terri 

Moeller, Michael Wells, Glenn Slater). 

Dale Watson & The Texas two 


Dale Watson, po rodu iz Alabame, trenutno pa 

živi v Teksasu, uteleša prvinsko country glasbo, 

ki je danes skorajda ni več. Watsonove mojstrsko 

zaigrane in zapete “ameripolitan” skladbe črpajo 

iz tradicije očeta countryja Hanka Williamsa, 

botra honky tonka Leftyja Frizzella, pravovernosti 

Johnyja Casha, uporništva Waylona Jennigsa in 

balad Merlea Haggarda, ki pa jih, na žalost, popcountry 

industrija iz Nashvilla danes označuje za 

alternativne in precej čudaške. 

Tarja Turunen 


Za samostojno glasbeno pot se je odločila 

leta 2005, ko je zapustila uspešno skupino 

Nightwish, na prvi samostojni turneji pa se je 

leta 2009 ustavila tudi v Ljubljani. Zaradi velike 

baze oboževalcev, se vedno znova rada vrača v 

Slovenijo, kjer se bo v začetku leta 2012 v okviru 

svetovne turneje »What Lies Beneath World 

Tour« predstavila z zadnjim, tretjim, albumom. 

Na koncertu lahko pričakujemo vrhunski operni 

vokal in kakovostno izvedbo njene spremljevalne 

skupine ter morda tudi kakšno Nightwish 

uspešnico. 

Mnozil Brass 

22. 1. ob 17.00, Slovensko stalno gledališče, 

Ulica Petronio, 4, Trst 

Skupino Mnozil Brass sestavlja sedem glasbenih 

virtuozov. Izvajajo vse glasbene zvrsti, njihovi 

nastopi pa so pravo doživetje tudi z gledališkega 

vidika, saj so prežeti s komičnimi prizori. Zaradi 

tega privabljajo na svoje koncerte vse generacije 

poslušalcev, tudi tiste, ki se na glasbo ne 

spoznajo. 

Sejem 

Alpe-Adria: Turizem 

in prosti čas 

Od 26. do 29. 1., Gospodarsko razstavišče, 

Ljubljana 

Na sejemski prireditvi Alpe-Adria: Turizem in 

prosti čas se predstavljata turistična ponudba 

Slovenije in drugih destinacij regije Alpe Jadran. 

17

Slovenski knjižni sejem 

KNJIŽNA POLICA 

Slovenska knjiga ni 

izgubila privlačnosti 

V konkurenci 100 založnikov, ki letno izdajo več kot 6000 knjig, se na 

majhnem slovenskem trgu bije boj za preživetje 

Tomaž Štefe 

Vtis, ki bo obiskovalcu 27. 

slovenskega knjižnega 

sejma še dolgo ostal v 

spominu, je, sodeč po 

prerivanju med obiskovalci, pravzaprav 

zelo ugoden, celo presenetljiv. 

Da je bilo med obiskovalci največ 

šolskih skupin z vseh koncev Slovenije, 

govori v prid zavedanju vodstev 

osnovnih in srednjih šol ter 

pedagoških delavcev, da se prav 

v letih odraščanja oblikuje odnos 

do knjige, pri čemer je na sejmu 

odnosu knjiga – bralec mogoče in 

treba prišteti še odnos knjiga – ustvarjalec. 

Na sejmu je namreč mnogo 

lažje kot v knjigarni srečati tudi 

ustvarjalce knjig, od piscev preko 

založnikov do tiskarjev in knjigarnarjev 

in se z njimi tudi pogovoriti. 

Več kot 100 založnikov in več kot 

6000 novih knjig v enem letu je za 

tako majhen trg, kot je slovenski, 

res veliko. Zato ni čudno, da mnogi 

tudi potarnajo, kako težko se je ob 

tako močni konkurenci obdržati 

na trgu in preživeti. A danes je že 

tako, da pravzaprav ni področja, 

na katerem ne bi bilo ostrega 

konkurenčnega boja za preživetje. 

In tako kot na drugih področjih 

je tudi pri knjigah veliko odvisno 

od ugleda piscev, privlačnosti v 

knjigah obravnavanih tem, od videza 

in cene izdelka, možnosti in 

iznajdljivosti pri oglaševanju. Velike 

založbe, kot je na primer Mladinska 

knjiga, so pri tem dosti na boljšem 

kot majhne, saj si lahko privoščijo 

učinkovito in drago oglaševanje. 

Vse to mladi ljudje ob obisku sejma 

Urednica pri založbi Mladika Nadia Roncelli 

generacija lahko oziroma morala iskati 

svoj prostor pod soncem. Tako 

kot slovenska kultura nasploh bo 

tudi slovenska knjiga, ne glede na 

nevarnosti, ki ji pretijo, še dolgo ostala 

eden od osrednjih temeljev in 

čuvarjev slovenskega jezika in slovenstva 

nasploh. Videti je, da slovenska 

knjiga za sedaj še ni izgubila 

svoje privlačnosti. 

Založba Mladika Trst 

To je še posebej pomembno tam, 

kjer gre dejansko za biti ali ne biti 

Foto: Tomaž Štefe 

Rodoljubni založnik, kot je sam 

sebe označeval Lavoslav Schwentner, 

je bil rojen na Vranskem leta 

1865, umrl pa je leta 1952. Bil je 

eden največjih in najboljših slovenskih 

založnikov in po njem se 

imenuje nagrada, ki jo vsako leto 

na knjižnem sejmu dobi eden od 

založnikov. Mimogrede velja povedati, 

da je Schwentner poznan predvsem 

kot Cankarjev mecen in po 

tem, da je izdal okoli 236 knjig. 

Založba Mladika iz Trsta letos 

praznuje 50 let svojega obstoja. 

Leta 1961 je namreč luč sveta v 

Trstu zagledala pesniška zbirka 

Moja pomlad tržaške pesnice Brune 

Marije Pertot. Vse od tedaj založba 

Mladika izdaja leposlovno, otroško 

literaturo, zgodovinske študije, slovarje 

in priročnike. Najbolj pri srcu 

so ji domači, v zamejstvu živeči avtorji, 

katerih dela promovira in širi 

v celotnem slovenskem prostoru. 

Z nagrado Vstajenje pa nagrajuje 

najboljša literarna dela. V 50 letih je 

izdala 300 naslovov, 11 samo od lanskega 

do letošnjega knjižnega sejma. 

Med njimi si posebno pozornost 

gotovo zasluži izbrano delo pesnika 

Miroslava Košute Drevo življenja. S 

prevodno literaturo nagovarja tudi 

italijansko govoreče bralce – letos je 

izšel prevod 12 novel Alojza Rebule. 

Ob 50-letnici je založba izdala 

tudi bibliografijo z naslovom 50 let 

knjižnih izdaj Mladike 1961 – 2011. 

Veliko teh del si je še vedno mogoče 

ogledati na pregledni razstavi v 

Narodni in univerzitetni knjižnici v 

Ljubljani. 


Velike založbe, kot je na primer Mladinska 

knjiga, so pri tem dosti na boljšem kot majhne, 

saj si lahko privoščijo učinkovito in drago 

oglaševanje. 

vsaj površno lahko spoznajo oziroma 

začutijo. 

Spoznajo pa tudi, da človekova 

ustvarjalnost in iznajdljivost nimata 

meja in prav v tej smeri bo mlada 

Slovenec. To je na robu, kot pravi 

letošnji Schwentnerjev nagrajenec, 

odgovorni urednik tržaške založbe 

Mladika Marij Maver, ki je hkrati 

tudi urednik revije z istim imenom. 

18

KNJIŽNA POLICA 

Knjižni dar 2012 

Jezik nas povezuje 

Slovenska prosvetna zveza iz Celovca je v predprazničnih dneh 

predstavila zanimiv literarni sveženj. Za 90 evrov v Sloveniji in pol 

manj na Koroškem obilo zanimivega branja. 


Slovenska prosvetna zveza, 

ki Knjižni dar izdaja že od 

davnega leta 1946, je ljubitelje 

knjig poleg tradicionalnega 

Koroškega koledarja letos 

razveselila še z dvema romanoma, 

literarno revijo in otroško slikanico, 

kot dodatek pa še zgoščenko 

Koroški samorastniki. »Knjiga je v 

povojnem času po drugačnih poteh 

prihajala v slovenske domove 

kot danes,« se začetkov Knjižnega 

daru spominja dr. Janko Malle, 

vodja Prosvetne zveze. »Knjige smo 

prodajali po zaupniški mreži, po 

slovenskih prosvetnih in krajevnih 

društvih, vselej pred božičnimi in 

novoletnimi prazniki, po zelo ugodni 

ceni.« Sistem Knjižnega daru so 

ohranili vse do danes, da zanimanja 

ne manjka, pa priča podatek o 

približno 500 prodanih svežnjih na 

leto, tudi v času, ko so številne denarnice 

bolj kot ne prazne. »Včasih 

smo jih prodali še veliko več, a 

okoliščine so danes spremenjene, 

saj lahko bralci knjige kupujejo 

tudi v slovenskih knjigarnah v Celovcu,« 

pravi dr. Malle in dodaja, da 

skušajo tako sistem Knjižnega daru 

kot tudi njegovo koroško-slovensko 

tematiko ohraniti. Večina knjig iz 

Knjižnega daru prihaja iz Založbe 

Drava, občasno, tudi tokrat, pa se 

dogovorijo z Založbo Wieser. 

Letošnja ponudba 

Koroški koledar, stalnica Knjižnega 

daru, in obravnava različne članke 

in teme na Koroškem. Tokrat je v 

njem zbranih dvajset prispevkov 

petnajstih avtoric in avtorjev z 

avstrijske Koroške in iz Slovenije. 

Roman Anisja – prisilna delavka 

na Koroškem Tomaža Ogrisa je 

pripoved dveh Ukrajink, ki sta bili 

med drugo svetovno vojno kot petnajstletni 

dekleti pregnani iz družin 

in domačega okolja in sta morali delati 

kot prisilni delavki na območju 

tedanjega nemškega rajha. 

Petra Handkeja Še vedno vihar, 

ki ga je v slovenščino tenkočutno 

prevedel Brane Čop, izšel pa je pri 

Založbi Wieser, je avtobiografska 

zgodba o otroštvu na Koroškem. 

»Posebnost je v tem, da avtor svoje 

prednike kliče na zagovor, ker ga 

niso naučili slovenskega jezika,« 

poudarja Malle. 

Literarna revija Rastje izhaja 

od leta 2007 in objavlja literarne 

prvence mladih koroških Slovencev. 

Letos predstavlja 28 pismenih oziroma 

literarnih izdelkov mladih od 

7. do 14. leta, ki so sodelovali na literarnem 

natečaju Na dan z besedilom, 

na katerega se je odzvalo 350 

otrok z dvojezičnih šol in gimnazij na 

južnem Koroškem. 

Knjižni dar letos ponuja tudi 

otroško slikanico, to je v bistvu 

drugi del trijezičnega, slovenskoitalijansko-nemškega 

otroškega slovarja. 

Izdal ga je celovški kulturni 

center Haček kot učni pripomoček 

za otroške vrtce in dvojezične osnovne 

šole na Koroškem. 

Knjižnemu svežnju je dodana še 

zgoščenka Rožanski muzikantje, gre 

pa za delo vokalnega solista Alberta 

Sime, ki ob spremljavi harmonike 

Joška Packa in vokalni podpori 

Maksija Sime poje slovenske ljudske 

ter nemške, ruske, slovaške, italijanske, 

romske in židovske pesmi. 

»Celoten komplet stane 90 evrov, 

vendar ga na Koroškem prodajamo 

za polovično ceno, ker sta ga podprla 

Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu 

in po svetu in ministrstvo za 

kulturo na Dunaju,« pojasnjuje vodja 

Slovenske prosvetne zveze, ki je predstavila 

tudi projekt Popki literature, s 

katerim, kot je na novinarski konferenci 

dejal Lojze Wieser, na Koroškem 

odkrivajo mlado literaturo in mu 

bomo v eni od prihodnjih številk revije 

namenili posebno pozornost. 

Celovški založnik Lojze Wieser 

Pri SPZ skušajo sistem Knjižnega daru ohranjati 

Novinarska konferenca v Ljubljani 

Foto: Metodij Rigler 

Zanimanja za Knjižni 

dar ne manjka, pa 

priča podatek o 

približno 500 prodanih 

svežnjih na leto, tudi 

v času, ko so številne 

denarnice bolj kot ne 

prazne. 

19

Krščanska kulturna zveza 

SPOZNAJMO SE 

Kultura za preživetje 

narodne skupnosti 

Krščanska kulturna zveza skrbi za razvoj kulture na Koroškem, za 

povezovanje tamkajšnjih društev in ohranjanje slovenske besede. 

O delu ene najpomembnejših organizacij koroških Slovencev smo se 

pogovarjali z njeno predsednico Sonjo Kert-Wakounig. 


Sonja Kert-Wakounig, predsednica 

KKZ: „Pomagamo, da se koroškoslovenska 

društva razvijajo in s svojim 

kulturnim delom skrbijo za prisotnost 

slovenskega jezika na Koroškem. 

Po mnenju Kert-Wakounigove 

je prav kultura 

osnova za preživetje narodne 

skupnosti. Društva, 

zbori in druge formacije koroških 

Slovencev so pomembni biotopi, 

kjer se še odvija slovensko življenje 

tudi zunaj ožjega kroga družine. 

»Pomagamo, da se koroškoslovenska 

društva razvijajo in s 

svojim kulturnim delom skrbijo za 

prisotnost slovenskega jezika na 

Koroškem,« pravi. »Vsem društvom 

na Koroškem nudimo vsestranski 

servis in po svojih močeh podpiramo 

častno kulturno delo naših 

društvenikov po celem ozemlju 

dvojezične Koroške.« V Krščanski 

kulturni zvezi (KKZ) tako med drugim 

zbirajo note, urejajo arhive, 

nudijo tehnični park, organizirajo 

nastope, zunanjo strokovno pomoč 

(zborovodske tečaje, gledališke 

seminarje...), izdajajo knjige, prevzemajo 

oblikovna, pisarniška in 

druga administrativna dela. 

»Kot krovna organizacija povezujemo 

društva med sabo in z 

okoljem, kjer delujejo, pa tudi s 

širšim prostorom v Avstriji in vsem 

slovenskim kulturnim prostorom, 

kamor posredujemo kakovostne prireditve,« 

pojasnjuje sogovornica. 

KKZ je organizirana po avstrijskem 

društvenem pravu, vanjo 

je včlanjenih 54 društev in skupin. 

»Smo največja tovrstna organizacija 

na Koroškem in pokrivamo 

vse tukajšnje kulturno življenje,« 

poudarja Kert-Wakounigova in 

dodaja, da sredstva za svoje delovanje 

črpajo iz javnih podpor iz 

Avstrije in Slovenije, drugih podpor 

in darov oziroma zasebnih sponzorstev. 

»Cilji KKZ pa so uveljavljanje, 

zastopanje in pospeševanje kulturnih 

stvaritev, potreb in interesov 

koroških Slovencev, pospeševanje 

znanosti in raziskovanj, ustvarjanje 

izobraževalnih možnosti, posredovanje 

kulturnih dobrin med obema 

narodoma na Koroškem ter organizacijska 

in strokovna pomoč 

včlanjenim kulturnim društvom in 

skupinam.« 

Ohranjanje 

slovenščine 

Med pomembnejšimi projekti 

KKZ v naslednjih letih je gotovo 

projekt Slovenščina v družini, s katerim 

želijo ozavestiti močno nazadovanje 

slovenskega pogovornega 

jezika na Koroškem ter, seveda, 

okrepiti njegovo rabo. Z delavnicami 

za dvojezične družine, zvočnimi 

igrami v koroško-slovenskih 

narečjih, filmi in oglaševanjem 

želijo spodbuditi mlade družine, 

da slovenščine ne opustijo. Sodelujejo 

z izobraževalnimi ustanovami, 

šolami ter vsemi kulturnimi in 

političnimi dejavniki na Koroškem. 

V tem sklopu načrtujejo posebno 

jezikovno kampanjo za Zilo, saj 

je tam slovensko narečje najbolj 

ogroženo. 

Zbiranje in 

zapisovanje slovenskih 

ledinskih imen 

Kot zelo pomembno sogovornica 

izpostavlja tudi zbiranje in zapisovanje 

slovenskih ledinskih imen na 

dvojezičnem ozemlju Koroške. »To 

delo poteka v naših društvih že nekaj 

let, po zaslugi Slovenskega narodopisnega 

inštituta Urban Jarnik 

so bila slovenska ledinska imena 

na Koroškem leta 2009 sprejeta v 

Unescov seznam nesnovne kulturne 

dediščine v Avstriji. V okviru evropskega 

projekta FLU-LED bomo s 

strokovno pomočjo Inštituta Urban 

Jarnik razvili enotno metodologijo 

zapisovanja ter strokovno usposobili 

vključene društvenike za to 

zahtevno delo.« 

20

SPOZNAJMO SE 

Z drugim evropskim projektom, 

DUO Kunsthandwerk, želijo ohraniti 

in razviti domačo umetnostno obrt 

in tradicionalne rokodelske dejavnosti 

ter jih prenesti na mlajše generacije. 

V projektu se rokodelci 

povezujejo in predstavljajo, pripravlja 

se spletni forum, rokodelski festivali 

v Sloveniji in Avstriji. Obenem 

pa se trudijo za kulturne izmenjave 

med avstrijsko in slovensko koroško 

regijo. 

»V letu 2012 obhajamo tudi 70. 

obletnico izseljevanja koroških 

Slovencev, ki ji bomo skupaj z drugimi 

kulturnimi dejavniki posvetili 

tudi primerno pozornost,« dodaja 

predsednica KKZ. 

Celoletne aktivnosti 

KKZ 

Med celoletnimi aktivnostmi KKZ 

predsednica opozarja na legendaren 

in priljubljen osrednji koncert 

KKZ, Koroška poje, vedno drugo nedeljo 

v marcu. »V celovškem Domu 

glasbe se ob tej priložnosti zberejo 

koroški Slovenci iz vseh dolin, ki jim 

predstavimo prerez pevskega ustvarjanja 

koroško-slovenskih zborov,« 

pojasnjuje. V zavesti skupnega 

kulturnega prostora vedno povabijo 

v goste tudi zbore iz Slovenije 

ali slovenskega zamejstva v Italiji. Za 

ta koncert KKZ spodbuja zbore, da 

se povezujejo in posvetijo težiščnim 

temam. Letošnja Koroška poje bo 

že 40. po vrsti, namenili pa jo bodo 

še živečim koroško-slovenskim 

skladateljem. 

V Novem mestu vsako leto konec 

junija v sodelovanju z OŠ Grm KKZ 

Utrinek s koncerta „Koroška poje“ 

2011, na sliki združeni nastopajoči zbori 

(MePZ Danica iz Šentprimoža, Mešani 

Mladinski zbor ZG/ZRG v Celovcu, 

Vokalna skupina akzent/SPD Jepa- 

Baško jezero, Vokalna skupina Voxon iz 

Pliberka, Dekliški zbor „Bodeča neža“ iz 

Gorice).Spredaj prof. Jožko Kovačič. 

za slovenske otroke pripravlja 

Jezikovne počitnice. 40 otrok ima 

možnost, da po sprejemljivi ceni 

v družinskem ozračju izpopolnijo 

svoje znanje slovenščine. Nič manj 

priljubljene niso Gledališke in lutkovne 

delavnice za amaterske mladinske 

gledališke in lutkovne skupine 

v Ankaranu. Tu pod strokovnim 

vodstvom slovenskih in avstrijskih 

mentorjev okoli 200 otrok vsako 

leto avgusta/septembra pripravlja 

svoje predstave in se vežba v igri, 

gibu in govoru. 

»To sta pravzaprav klasična projekta 

čezmejnega povezovanja, ki 

jih Evropska unija v zadnjih letih 

podpira in dokazuje, da smo s programi 

in idejami pri KKZ na pravi 

poti,« dodaja Kert-Wakounigova. 

Priljubljena kreativna delavnica 

za otroke je že polnih 20 let tudi 

Teden mladih umetnikov v Mladinskem 

centru na Reberci. Priznane 

slovenske umetnice in umetniki 

uvajajo otroke v svoje delo in jih 

spodbujajo k ustvarjanju. 

Stalnice pa so še vsakoletna 

Srečanja otroških in mladinskih 

zborov, Srečanja gledaliških skupin 

ali družinsko petje in osrednji 

gledališki praznik, 8. decembra, v 

Mestnem gledališču v Celovcu. 

»Širšega družbenega pomena 

sta tudi podelitev Einspielerjeve in 

Tischlerjeve nagrade, ki sta najvišji 

odlikovanj koroških Slovencev in 

ju podeljujemo skupaj z Narodnim 

svetom koroških Slovencev,« pravi 

sogovornica. 

S pestrimi načrti v 2012 

Po njenem mnenju je KKZ izpolnila 

večino načrtovanih projektov 

in ciljev. »Ker imamo toliko idej, jih 

vseh, seveda, ni mogoče uresničiti 

naenkrat. Že s številnimi stalnicami, 

ki jih zaradi uspešnosti nikakor 

ne kaže opusititi, smo personalno 

in finančno precej zapolnjeni in bi 

potrebovali več sredstev.« 

Težišči v letu 2012 bosta kampanja 

za ohranitev slovenskega 

pogovornega jezika, zaenkrat predvsem 

na Zilji, v okviru projekta 

Slovenščina v družini in 70. obletnica 

izseljevanja koroških Slovencev. 

»Posebno obeležje zasluži tudi 

50. obletnica slovenske predstave 

v celovškem mestnem gledališču, 

kjer načrtujemo posebno produkcijo 

z domačimi izvajalci,« še spomni 

Sonja Kert-Wakounig. 

V končnih pripravah je zbirka 

rožanskih ljudskih pesmi, priredbe 

in obdelave za ženski, dekliški in 

mladinski zbor, ter zbirka ziljskih 

ljudskih pesmi iz zapuščine Lajka 

Milisavljeviča. Tovrstne publikacije 

so tudi tradicija in posebna pristojnost 

KKZ, rožanske bodo izšle verjetno 

še letos, najpozneje januarja 

2012, ziljske v leta 2012. 

Jernej Bajželj 

Prostovoljstvo kot 

način življenja 

Slovenski rojak z visokim državnim odlikovanjem za prostovoljstvo 


Na sliki od leve: sin John s partnerko Andreo, hči Anne, Jernej Bajželj 

in njegova žena Willy in sin Peter s partnerko Joy 

Jernej Bajželj, avstralski Slovenec, je gotovo eden izmed tistih rojakov, 

ki si, čeprav morda malce neopažen, zasluži posebno pozornost, tudi v 

naši reviji. Da smo ga sploh odkrili, smo najprej navezali stik z njegovo 

hčerko Anne Ling, ki nam je pri našem delu izdatno pomagala. 

Septembra ste 2011 je g. Bajželj prejel visoko državno odlikovanje, 

kolajno za svoje prostovoljno delo, kar je v letu prostovoljstva še toliko 

bolj pomembno. Dolga leta je bil namreč aktivni član najrazličnejših 

prostovoljnih organizacij, med njimi Rotary Kluba, v katerem je v 

40 letih prepotoval višavja Papue Nove Gvineje in vodil skupino za 

gradnjo bolnišnic v Ubaigubi. 16 let je, kot pravi, razvažal obroke 

hrane po domovih ostarelih, bil član uprave bolnišnice Ulverstone, se 

udejstvoval v najrazličnejših organizacijah in društvih upokojencev ter 

številnih drugih organizacijah, ki tako ali drugače skrbijo za blagostanje 

ljudi in jim lajšajo življenje, zlasti v letih, ko niso več aktivni. 

Avstralsko državno priznanje podeljujejo že od leta 1972 osebam, 

ki so se kot prostovoljci izkazali pri nudenju pomoči ljudem, ki le-to 

potrebujejo. Bajželj dodaja, da je prostovoljstvo sicer v Avstraliji 

zelo razvito in zaželena ter cenjena oblika medsebojne pomoči. 

Prostovoljci sodelujejo, denimo, v gasilskih brigadah, v zdravstvenih 

domovih, bolnišnicah, domovih za ostarele, obalnih stražah, skavtskih 

in cerkvenih organizacijah, v šolah in podobno. 

V aktivni dobi je bil Jernej Bajželj samozaposlen v gradbeništvu. »Leta 

1959 sem ob obali v Ulverstonu zgradil, ustanovil in do leta 1977 tudi 

vodil Bajžljeve počitniške domove,« s ponosom pove. 

In spomini oživijo: 5. Januarja 1959 je iz tedanje Jugoslavije pobegnil 

v Italijo, od koder so ga iz goriške ječe v okovih pregnali na otok Lipari 

nad Sicilijo, od tam pa v begunsko taborišče v Rim. Kot imigrant je 

pozneje zapustil Evropo in več kot 11 let živel v šotorih in delal v 

pragozdovih v Queenslandu. Naposled si je našel dom v Tasmaniji, kjer 

si je v Ulverstonu ustvaril dom in družino. 

»Sodobna aviacija in komunikacija sta nam močno olajšali življenje 

in nas približali svetu,« pove sogovornik in dodaja, da se Avstralija 

lahko pohvali z zelo 

visokim življenjskim 

standardom in 

blagim podnebjem. 

»Tasmanija je več 

kot dvakrat večja od 

Slovenije, a ima zgolj 

503 tisoč prebivalcev. 

Sonce pa nam sije s 

severa,« pove Jernej 

Bajželj, ki je bil s 

hčerko Anne zadnjič 

v Sloveniji leta 2010 

in je navdušen nad 

razvojem svoje prve 

domovine. 

Jernej Bajželj ob prejemu priznanja iz rok 

tasmanskega guvernerja Ewana Crawforda 

21

SPOZNAJMO SE 

Slovensko deželno gospodarsko združenje iz Trsta 

Zamejstvo vabi mlade 

iz Slovenije 

Tržaško gospodarsko združenje, ki ima eno najdaljših tradicij med 

tovrstnimi slovenskimi združenji v zamejstvu, se je predstavilo na 

zaposlitveno-kariernem sejmu Moje delo v Ljubljani. Pogovarjali smo 

se z direktorjem Andrejem Šikom. 


Andrej Šik, direktor SDGZ: »Mladi lahko 

v trenutku, ko je težko najti zaposlitev, 

dobijo dodatne možnosti in pridobijo 

izkušnje, ki jih uporabijo neposredno ali 

‘unovčijo’ v nadaljnji karieri.« 


V 

Slovensko deželno gospodarsko 

združenje (SDGZ) iz 

Trsta, ki je letos slavnostno 

zaznamovalo 65-letnico 

svojega delovanja, je po besedah 

direktorja Šika vključenih okoli tisoč 

podjetij, od tega jih je 500 članov 

združenja. »Člani so namreč samo 

podjetja, ki so v lasti predstavnikov 

slovenske manjšine v Italiji, sodelujemo 

pa z vsemi podpornimi ustanovami 

na področju gospodarstva, kot 

sta obrtna in gospodarska zbornica 

na slovenski strani,« pojasnjuje in 

dodaja, da se članstvo v zadnjih letih 

ni spreminjalo. 

Na delovno prakso 

čez mejo 

Na letošnjem zaposlitveno-kariernem 

sejmu Moje delo so želeli 

predvsem privabiti del mladih, ki 

naj bi se vključil v čezmejne delovne 

prakse. »V okviru projekta 

iCON pripravljamo 30 trimesečnih 

čezmejnih delovnih praks in 20 

dvomesečnih čezmejnih delovnih 

izmenjav, ki naj bi jih udejanili v 

letu 2012,« pravi Šik in dodaja, da 

zanimanja podjetij za ta projekt 

ne manjka. Po njegovem mnenju 

mladi z vključitvijo zagotovo pridobijo 

številne izkušnje na obmejnem 

območju in postanejo gonilna 

sila okrepljenega gospodarskega 

sodelovanja v obdobju, ko zadnje 

zapreke izginjajo. »Mladi lahko 

v trenutku, ko je težko najti zaposlitev, 

dobijo dodatne možnosti 

in pridobijo izkušnje, ki jih uporabijo 

neposredno ali ‘unovčijo’ v nadaljnji 

karieri.« 

SDGZ deluje na prostovoljni 

ravni, po modelu italijanskih 

stanovskih organizacij. »Naša 

posebnost je, da smo manjšinska 

organizacija, ki znotraj sebe, v sekcijah, 

združuje številne dejavnosti. 

Poleg sekcije proizvodnih dejavnosti, 

ki združuje obrtnike in malo 

industrijo, imamo sekciji trgovine 

na drobno in mednarodne trgovine 

in storitev, gostinsko sekcijo in sekcijo 

svobodnih poklicev, kamor sodijo 

pravniki, zdravniki, prevajalci, 

projektanti...« našteva sogovornik. 

Za svoje člane pripravljajo različna 

izobraževanja in predavanja, kar 

poleg storitev sodi v redno dejavnost 

združenja, ki ima tri zaposlene 

na organizacijskem področju 

in 40 na storitvah. »Gospodarsko 

združenje v Trstu ima najmočnejše 

storitveno podjetje,« pravi Šik. 

»Celo v okviru italijanske organizacije 

ni tako močnega podjetja, 

kot ga imamo mi. Več kot tisoč 

podjetij, od katerih je 500 italijanskih, 

uporablja naš sistem, ker je 

razmerje med kakovostjo ponudbe 

in ceno očitno primerno in delamo 

povsem tržno.« 

Do evropskih sredstev 

prek Euroservisa 

Kot zanimivo navaja izkušnjo 

Euroservisa, podjetja, ki ga je 

združenje ustanovilo leta 2005 in 

je nadaljevanje urada za Evropo. 

Sogovornik pojasnjuje: »To podjetje 

je postalo glavna struktura 

za črpanje evropskih sredstev za 

čezmejno delovanje na osi Italija 

- Slovenija in nudi storitve tako za 

javne ustanove kot za ustanove slovenske 

manjšine. Tudi to je podjetje, 

ki dela povsem na tržni osnovi in je 

uspešno opravilo že nekaj sto projektov. 

Servis kot tak ima približno 

2 milijona evrov prometa na leto, v 

sistemu pa se obrne nekaj manj kot 

3 milijone.« 

Med pomembnimi projekti v 

iztekajočem se letu direktor SDGZ 

med drugim napoveduje začetek 

projekta Transarmon z vključitvijo 

predstavnikov slovenskih in italijanskih 

inšpekcijskih služb. Izrekli naj 

bi se o dokumentaciji, ki jo podjetja 

na obmejnem območju dejansko 

potrebujejo. »Čeprav se nepoznavalcem 

zdi relativno, je to za podjetja 

velik problem, saj brez ustreznih 

informacij lahko zaidejo v težave takoj, 

ko prestopijo mejo,« poudarja 

Šik. 

Poslovno okolje v italijanskem 

zamejstvu je po njegovem mnenju 

delno pod vplivom dogajanja na 

državni oziroma na mednarodni ravni. 

»Vemo, v kakšnem obdobju smo, 

imajo pa naši člani konkurenčno 

prednost, vezano z dejstvom, da 

poznajo dva jezika, dva sistema, 

tudi pravna, in v obmejnem prostoru 

lažje poslujejo kot podjetja v 

večinski italijanski lasti.« 

V zadnjih desetih let je SDGZ, 

tako Andrej Šik, postalo referenčna 

struktura za čezmejno delovanje, 

bodisi za slovenska podjetja, ki prihajajo 

v Italijo, kot za italijanska, ki 

gredo v Slovenijo, in to vlogo jim 

priznavajo na obeh straneh meje. 

22

NE PREZRITE 

Rodoslovje 

Napake v rodovnikih 

Motiti se je človeško! Vsi se motimo v vsem svojem početju. 

Prizadevamo si sicer, da bi bilo tega čim manj. Večinoma uspemo, ne pa 

vedno. Napake so torej povsod, tudi v rodovnikih. 

Peter Hawlina, Slovensko rodoslovno društvo 

Vseh vrst so in tu se ne 

bom spuščal v njihovo 

kategorizacijo in posledice. 

Za primer bom 

nakazal po moji sodbi najbolj usodno. 

To so nezakonska rojstva. 

Nezakonska rojstva 

Nezakonsko rojstvo sicer ni nobena 

napaka. Je čisto naraven dogodek, 

ki je samo zaradi družbenih 

dogovorov postal »napaka«. Danes 

sicer ne več enako kot za eno ali več 

prejšnjih generacij. Morda najhujša 

posledica rojstva nezakonskega 

otroka je bila zelo majhna možnost 

preživetja. Nezakonske otroke so 

pogosto kar umorili. Če so preživeli, 

so imeli največkrat težje pogoje za 

izenačenje z drugimi ali celo za uveljavljanje 

med njimi. Morda so zato 

v grški antiki očetovstvo uspešnih 

nezakonskih otrok pripisovali 

bogovom. 

Rojstvo nezakonskega otroka 

je tudi ena od najhujših zaprek pri 

rodoslovni raziskavi. In o tem bo 

beseda v pričujočem prispevku. Če 

se je rodil otrok neporočeni materi, 

je smel matičar (župnik pri krstu) 

vpisati samo mater in ne tudi očeta. 

S tem se raziskovanje te družine 

praktično ustavi. Danes ne bomo 

več našli nikogar, ki bi vedel povedati 

tisto, kar je takrat vedela vsaj mati, 

lahko pa tudi oče, sorodstvo in soseska. 

Še za mater je nadaljevanje 

raziskave močno oteženo. Njeno 

ime in priimek sta navadno nezanesljiva 

atributa za iskanje. Micka 

Kovačeva, na primer, je tako širok 

pojem, da je nesmiselno ugibati, 

katera bi to lahko bila. Lahko samo 

sklepamo, da je bila stara najverjetneje 

od 20 do 40 let. Še kraj rojstva 

otroka je komaj kdaj uporaben 

atribut, saj so šla neporočena 

dekleta po možnosti rojevat kam 

daleč od »sramote«. Pri bogatejših 

se je reklo, da je šla v Rim. 

Tu se nam torej rodoslovna raziskava 

največkrat popolnoma ustavi. 

Pa ne gre za resnično napako! 

Gre samo za preskope podatke, ki 

bi omogočili nadaljevanje. Saj bi v 

primeru omembe očeta v zapisu 

krsta otroka lahko iskali poroko 

staršev tudi za Micko Kovačevo. 

Ime ženina (npr. Franc Novak) pa bi 

dovolj zanesljivo pokazalo na ustrezni 

zapis v poročni knjigi, kjer bi pridobili 

dodatne podatke o ženinu, 

nevesti in njunih starših. 

Neistovetnost 

biološkega in 

zakonitega očeta 

Napaka se skriva drugje in je vsaj 

tako pogosta, kot so rojstva nezakonskih 

otrok. Ta napaka je neistovetnost 

biološkega in zakonitega 

očeta. Matičar je bil namreč dolžan 

vpisovati v rubriko očeta zakonitega 

moža matere. In to tudi v primeru, 

ko ta ni bil biološki oče. Za to neistovetnost 

je najpogosteje vedela 

samo mati, ne tudi njen mož (ta je 

navadno za svoje rogove izvedel 

zadnji). 

Omenjena napaka se zagotovo 

skriva v vseh rodovnikih. Tudi 

meni se je pripetila. Po nekajletnem 

rodoslovnem raziskovanju 

sem povsem po naključju izvedel, 

da sem del rodovnika delal za »tujca«. 

Domnevni oče moje tašče je bil 

v resnici očim. Oče pa je po stotih 

letih utonil v večno pozabo, saj se 

o njem ne ve drugega kot to, da naj 

bi bil konjeniški častnik italijanskega 

rodu. 

Rojstvo nezakonskega 

otroka je tudi ena od 

najhujših zaprek pri 

rodoslovni raziskavi. 

23

IZOBRAŽEVANJE in znanost 

Vida Matičič, študentka solopetja na Nizozemskem 

»Študij v tujini te 

popelje v nov svet!« 

Od cerkvenega dekliškega zborčka do opere v kraljevi palači 

Metka Dijkstra Murko 

Tradicionalnim »kategorijam« 

Slovencev v tujini – 

izseljencem in zdomcem 

na začasnem delu v tujini 

- se v zadnjih letih pridružuje vse več 

študentov, ki se dodatno izpopolnjujejo 

v tujini. Tako skupaj z vrstniki 

z vsega sveta najdejo pot tudi do nizozemskih 

univerz, ki vabijo z vrhunskimi 

študijskimi programi. Opazno 

je naraščajoče število glasbenikov, 

ki se izpopolnjujejo na nizozemskih 

konzervatorijih. Zakaj se odločajo 

prav za Nizozemsko? 

Kar se Vidka nauči... 

Vido Matičič, 27-letno študentko 

solopetja z Rakeka, je na Nizozemsko 

pripeljalo več razlogov. Najprej 

seveda njena strast do petja. Pri 

Žlincovih – kot se po domače pravi 

njihovi kmetiji – se je vedno pelo. 

Vida je svojo pevsko »kariero« s 

šestimi leti začela v cerkvenem 

dekliškem zborčku, nato v šoli pri 

otroškem zboru, z devetimi leti pa 

že v narodnozabavnem ansamblu 

Vilija Marinška. 

Na glasbeni šoli je igrala prečno 

flavto, s štirinajstimi leti je bila 

sprejeta na solopetje, čeprav je bila 

spodnja starostna meja pravzaprav 

17 let. Kar nekaj pove o njenem talentu, 

ki je prišel do izraza s trdim 

delom pod vodstvom vrste izvrstnih 

pedagogov: Elife Jashari, Ivana Andreasa 

Arnška, Jožeta Oblaka, Tanje 

Grlica. Po uspehu na Tekmovanju 

mladih glasbenikov Slovenije se je 

poleg študija na Pedagoški fakulteti 

vpisala tudi na Umetniško gimnazijo 

Koper: »Prof. Nina Kompare 

Volasko je čudovita učiteljica in tudi 

Prepevanje pri 

narodnozabavnemu ansamblu 

verjetno ni najbolj logična izbira 

za devetletno deklico, Vida pa 

si je rekla: »Ljudske pesmi so 

mi prav všeč – zakaj pa ne?!« 

Vodja ansambla Vili je poročen z 

Vidino starejšo sestro Majo in z 

ansamblom Erazem nadaljujeta 

družinsko tradicijo. 

Sprejem na konzervatorij je že sam po sebi velik uspeh, ki Vidi prinaša nove 

priložnosti za pevski razvoj. 

odlična pevka... Bila mi je velik vzor 

in mi je že od začetka priporočala 

študij v tujini.« Velik del »krivde« 

nosi tudi priznani primorski skladatelj 

Ambrož Čopi, njen profesor 

na Umetniški gimnaziji in dirigent 

Akademskega pevskega zbora Univerze 

na Primorskem. »Ambrož me 

je določil za vokalno pedagoginjo 

– tako sem bila zadolžena za upevanje, 

korepetiranje in po potrebi 

individualno delo s pevci. Začela 

sem iz nič, v roke mi je potisnil nekaj 

literature in v štirih letih sem pridobila 

ogromno izkušenj, ki mi vedno 

pridejo prav.« Študentska leta 

Foto: Uroš Malnaršič 

v Kopru so bila prepletena z urami 

petja, vajami, nastopi, s koncerti, 

turnejami in še marsičim. Tako sta 

z Urošem pri Akademskem zboru 

postala par… 

Pogled čez mejo 

»Nina me je navdušila tudi nad 

World Youth Choir (WYC) - Svetovni 

zbor mladih.« Leta 2005 je bila Vida 

na svetovni avdiciji izbrana za ta 

prestižni projekt. Poletje je skupaj z 

drugimi 80 mladimi pevci preživela 

v Izraelu – 10 dni vaj in 10-dnevna 

koncertna turneja so bili nepozabno 

doživetje, ki mu je sledilo povabilo 

na zimsko srečanje v Normandiji 

ter naslednje leto turneja po Evropi. 

»Takrat smo se ustavili tudi na 

Nizozemskem!« 

Iz ljubiteljstva je petje vedno bolj 

postajalo poklicna zelja. »Če želiš 

nadaljevati, moraš v tujino!« so ji 

svetovali vedno znova. Kar nekaj 

članov WYC-ja je priporočalo nizozemske 

konzervatorije, malo je 

»pomagalo«, da na Nizozemskem 

živi teta Breda. In ko je Uroš rekel, 

da pojde z njo, se je vse odvilo po 

hitrem postopku. 

Po enotedenskem izobraževalnem 

izletu in po sprejemnih izpitih 

na haaškem in amsterdamskem 

konzervatoriju se je odločila za Amsterdam, 

kjer je bila kljub polnemu 

razredu sprejeta pri prof. Valerie 

Guillorit. 

Amsterdam je dober 

začetek 

Avgusta 2008 sta z Urošem, ki je 

že po treh tednih našel službo, prispela 

na Nizozemsko. »Nekaj časa je 

trajalo, da sva se ustalila, pa tudi z 

vsakim dnem izveva kaj novega in 

tako se najino življenje tukaj vedno 

bolj polni. Potrebovala sem pol leta, 

da sem se navadila na okolje, profesorico, 

nov način dela. Tu spoznaš 

ogromno ljudi iz vseh mogočih 

držav in kultur, kar ti dejansko odpre 

oči in te popelje v nek nov, drugačen 

svet!« 

Sprejem na konzervatorij je že 

sam po sebi velik uspeh, ki prinaša 

nove priložnosti za njen pevski razvoj. 

Poleg študija si Vida odrske 

izkušnje nabira z nastopi v različnih 

produkcijah. Največja doslej je spektakularna 

uprizoritev opere Orfej 

in Evridika na jezeru za kraljevo 

palačo Soestdijk, ki jo bodo zaradi 

velikega uspeha poleti ponovili. 

Slovenska skupnost jo pozna tudi po 

nastopih na Kulturnih dnevih in ob 

drugih srečanjih, slovensko himno 

pa je letos zapela tudi že v Mirovni 

palači v Haagu. Vida se pravkar 

mudi na Norveškem, kjer bo WYC 

prepeval na podelitvi Nobelova nagrade 

za mir. 

24

MLADI 

Eva Petrič 

Z novimi načrti 

po znanih poteh 

Mlada slovenska umetnica Eva Petrič razstavlja po vsem svetu, 

spomladi se bo predstavila tudi domačemu občinstvu. Prevodi njenih 

knjig v nemški, španski in makedonski jezik so naleteli na dober odziv. 


Pol leta po objavi portreta 

v Sloveniji danes je 

mlada slovenska umetnica 

Eva Petrič s svojimi 

razstavami in predstavitvami 

knjižnih del in njihovih prevodov 

obkrožila že praktično ves svet. 

Njeno popotovanje sem spremljala 

skozi dnevniške zapise, ki mi jih je 

pošiljala po elektronski pošti, in se 

navduševala nad dejavnostjo še ne 

30-letne umetnice. Prve dni novembra 

pa sem jo prestregla v Sloveniji, 

kjer se je, kot pravi, ustavila le za 

krajši čas, saj je že kovala načrte za 

naslednjo pot. 

»Od maja do novembra sem bila 

na Kitajskem, dvakrat v New Yorku 

in Buenos Airesu v Argentini, Makedoniji, 

Italiji…« našteva sogovornica, 

ki se je v omenjenih državah 

predstavljala tako z vizualnim kot 

z literarnim delom, kar pomeni, da 

je predstavljala svoje knjige, prevedene 

v makedonščino in španščino, 

ter fotografije. 

Vsaka knjiga s svojo 

zgodbo 

Kot sem zaznala iz pogovora, ima 

vsaka Evina knjiga svojo zgodbo. 

Katera pa je za avtorico najbolj presenetljiva? 

»Težko se odločim, ker 

se vse zgodbe prepletajo, vseeno 

pa bi lahko izpostavila knjigo Škatla 

brez kože, lebdeča, ki me je popeljala 

nazaj v Argentino in odprla velik 

diapazon različnih tem. To je obenem 

moja prva knjiga, ki je odprla 

‘škatlo’ za vse druge smeri,« pravi 

Eva, ki navdih za pisanje najde tako v 

mešanici osebnega življenja, stvari, 

ki se dogajajo v določenem prostoru 

ali državi, kot v človeški psihi in 

čustvih, ki jo najbolj zanimajo. 

»Presenetljiva je tudi zgodba 

moje knjige Vsi so jedli suši, ki je v 

bistvu ljubezenska zgodba ali, bolje 

rečeno, tri zgodbe, spletene v eno. 

V knjigi sem izpostavila, kako smo 

si v ljubezenskih zvezah podobni, 

ne glede na to, na katerem koncu 

sveta živimo.« 

Najmočnejši vtis je na mlado 

umetnico napravila Kitajska. 

»Pravkar se namreč ukvarjam s 

projektom Angel Hound, v katerem 

je angel metafora za empatijo. Ta 

je najbolj prisotna v kolektivnem 

svetu, kar Kitajska nedvomno je,« 

poudarja sogovornica, ki ugotavlja, 

da imajo kitajski umetniki velik 

navdih in zagon za umetnost, kar v 

Evropi ni več tako prisotno. 

Ves svet je njen dom 

Eva Petrič se je očitno odločila 

prej osvojiti svet kot Slovenijo, saj 

je večji del življenja preživela v tujih 

deželah. »Čeprav se počutim in se 

bom vedno počutila Slovenka, lahko 

zatrdim, da je ves svet moj dom. 

Mislim, da je vsa današnja generacija 

takšnega mnenja,« pojasnjuje. 

Financiranje poti po svetu in organizacija 

razstav je gotovo precej 

zahteven projekt. »Trenutno sem 

v slabem finančnem stanju, saj gre 

za zelo drage projekte. Pomembno 

pa se mi zdi izkoristiti priložnosti, 

poskušati prodreti v širši svet... Denar 

skušam dobiti od sponzorjev, 

prijavljam se na različne razpise, 

svoja dela prodajam, podprli pa 

so me tudi na Uradu Vlade RS za 

Slovence v zamejstvu in po svetu, 

za kar sem jim zelo hvaležna.« 

V tujini so Evini umetnosti zelo naklonjeni, 

saj v različnih državah razstavlja 

tudi po večkrat. » Iz Argentine 

imam že vabilo za naslednje leto, 

spet v Centru Cultural Borges v Buenos 

Airesu. Tudi na Kitajskem želijo 

še sodelovati,« pravi Eva in poudarja, 

da ohranja stike z vsemi ljudmi. 

Kam naprej? 

Spomladi Eva načrtuje dve samostojni 

razstavi, in sicer v galeriji 

Mourlot v New Yorku in v galeriji 

Vena Pilona v Ajdovščini. »Obe 

razstavi mi veliko pomenita, zato 

se nanju že zdaj pripravljam,« 

pravi. 

Spomladi bo izšla tudi knjiga Once 

upon a time avtorja Joshue Sinclairja, 

za katero je založnik Brandstaetter 

Verlag z Dunaja izbral Evine 

ilustracije. 

Po omenjeni razstavi v Buenos 

Airesu se bo jeseni, v času bienalnega 

Evropskega meseca fotografije, 

predstavila še na Dunaju, v 

galeriji Peithner-Lichtenfels, obenem 

pa se dogovarja tudi za samostojno 

razstavo v ugledni dunajski 

galeriji Lucas Feichtner. 

25

med nami 

Svetovni slovenski kongres 

Visoki jubilej 

Zorka Simčiča 

»Argentinski čudež« so ustvarili ljudje, kot je Zorko Simčič, čigar 

90-letnico so slovesno in spoštljivo zaznamovali v Svetovnem 

slovenskem kongresu. 

Sonja Avguštin 

Omizje večera: z leve Stanislav Raščan, Zorko Simčič, Brane Senegačnik in Tone Rode 

V 

sredo, 23. novembra od matične domovine razumeli, kaj 

2011, smo pripravili je to očetnjava, kaj so ‘tvoje korenine’, 

ne glede na to, če si rojen tu 

večer s pisateljem, publicistom 

in esejistom, ali tam, ali kjerkoli drugje,« je dejal 

akademikom Zorkom Simčičem ob Rode. Dodal je še, da so t.i. »argentinski 

čudež« ustvarili ljudje, kot je 

praznovanju njegovega 90. rojstnega 

dne. 

Zorko Simčič, »in nam predali to 

V Mariboru rojeni pisatelj je močno 

zaznamoval kulturno življenje generacija v Buenos Airesu pa tudi 

baklo, za katero kljub razdalji neka 

slovenskega izseljenstva v Argentini, 

kjer je živel več kot štirideset let. čutimo zavezo, da jo držimo še vi- 

mi na tej strani mostu še vedno 

Tam je bil med drugimi soustanovitelj 

Slovenske kulturne akcije ter človeka humorja in dobrega sposoko 

k višku.« Opisal ga je tudi kot 

prvih dvanajst let urednik osrednje mina, nikoli ni bil dolgočasen vzgojitelj. 

Navdihuje s svojim veseljem 

emigrantske kulturne revije Meddobje. 

Po osamosvojitvi Slovenije do življenja, ki ga ohranja kljub prestanim 

preizkušnjam in trpljenju. 

se je vrnil v domovino. Leta 2005 je 

bil imenovan za izrednega člana Slovenske 

akademije znanosti in umet- 

njeni osamosvojitvi je predstavljala 

Simčičeva vrnitev v domovino po 

nosti, letos za rednega. 

pomemben dogodek za slovensko 

Večer je vodil dr. Stanislav Raščan, literaturo, ki je »naenkrat spoznala, 

gosta omizja pa sta bila Tone Rode, da je že dolgo časa nekaj več od tistega, 

kar je tedaj mislila, da je,« je 

direktor Družine, in doc. dr. Brane 

Senegačnik, profesor na Filozofski 

fakulteti Univerze v Ljubljani. ljudi v matični domovini se je tudi on 

dejal Brane Senegačnik. Kot večina 

Tone Rode je opisal Simčičevo dejavnost 

v slovenski skupnosti v Ar- 

trajne dosežke slovenske literature, 

s Simčičevimi deli, ki predstavljajo 

gentini, katere del je bil tudi sam. seznanil šele po njegovem prihodu 

Med drugimi je izpostavil njegove v Slovenijo. Kot pravi, je bil Simčič 

nagovore v okviru mesečnih mladinskih 

maš pa tudi njegova preda- 

literaturo in slovenstvom, vrnil pa 

vseskozi živo povezan s slovensko 

vanja na slovenskem visokošolskem se je kot iskriv in zanimiv sogovornik, 

ne samo zaradi življenjskih 

tečaju: »Odpiral nam je glavo, srce 

in duha, predvsem pa omogočal, izkušenj ampak predvsem zaradi 

da smo 12.000 kilometrov stran njegove žive vpetosti v sedanjost. 

»Je človek, ki vso svojo izkušnjo živi 

izredno intenzivno v tem trenutku,« 

je še dodal. 

Slavljenca in številne udeležence 

večera je navdušil Mešani pevski 

zbor Glasbene matice Ljubljane, ki 

je pod vodstvom Špele Vrtačnik zapel 

ljudsko iz Bele krajine Aj, zelena 

je vsa gora in ljudsko iz Benečije 

Preuozke so stazice. 

Ob podelitvi zlatnika Svetovnega slovenskega kongresa 

Foto: Arhiv SSK 

Na koncu večera je dr. Boris 

Pleskovič akademiku Zorku Simčiču 

za njegov visoki jubilej in življenjsko 

delo izročil priznanje in zlatnik Svetovnega 

slovenskega kongresa. 

Simčič je ob zaključku kot odgovor na 

najbolj pogosto vprašanje o njegovi 

vitalnosti dejal: »Človek dobiva energijo, 

če ima rad sebe, svoje najbližje 

in kakšno idejo, kateri se posveti, 

naj bo to Bog, narod ali poklic. Nekaj 

moraš imeti do take mere rad, 

da trpiš, če se nekdo iz tega norčuje, 

da te boli in celo jezi.« O prebujanju 

narodne zavesti pa pravi: »Kdor nima 

nekega odnosa do svojih korenin, ne 

more živeti zdravo.« Dodaja pa, da je 

žal danes patriotizem skoraj žaljivka, 

vendar meni, da ta ne izključuje internacionalizma, 

ampak verjame, da 

le-ta more upoštevati posamezne 

narode. 

Za zaključek so vsi udeleženci zapeli 

Zorku Simčiču zdravico z iskreno 

hvaležnostjo za vse, kar je slovenskemu 

narodu izročil v dosedanjih 

devetdesetih letih svojega življenja. 

Foto: Arhiv SSK 

26

med nami 

Slovenska izseljenska matica 

Vse manj gostovanj 

preko oceana 

3. del poročila o gostovanjih slovenskih kulturnih skupin 

Ajda Rogelj 

Medtem ko smo v 

prejšnjih številkah 

kronološko pregledali 

seznam gostovanj, jih 

bomo tokrat pregledali z vidika prihodov 

in odhodov skupin: koliko slovenskih 

kulturnih skupin je odšlo med 

naše izseljence in koliko naših rojakov 

je prišlo v staro domovino. Zaključili 

bomo s prikazom vseh gostovanj. 

Ansambel Avseniki je na svojo prvo pot v tujino odšel v Francijo med naše izseljence. 

(Pri)šli 

Spodnji grafi prikazujejo, kakšno je 

razmerje med gostovanji slovenskih 

kulturnih skupin iz Slovenije med 

izseljence in gostovanji iz izseljenskih 

držav v Slovenijo. Razvidno je, da je 

največja stopnja gostujočih prihodov 

iz tujine iz Avstralije, sledita pa ZDA 

in Kanada. Gre namreč za tipične 

izseljenske države z močno razvito 

in dobro organizirano slovensko 

skupnostjo in slovenskimi kulturnimi 

društvi, ki so v večji meri zmožne organizirati 

gostovanja. 

Večji delež domačih kulturnih skupin, 

ki so odšla na gostovanja med 

naše izsljence v tujino, so bile najbolj 

zastopane v evropskih državah, 

sledijo pa države Južne Amerike. 

Najpogosteje domače kulturne 

skupine potujejo v Evropo; predvsem 

zaradi bližine in s tem povezanih 

manjših stroškov. 

Omeniti je treba, da so bile med 

gostujočimi skupinami iz Avstralije 

v Slovenijo vključene tudi večje 

turistične skupine, ki niso gostovale 

s kulturnim programom. 

Tudi v ZDA prevladujejo predvsem 

organizirane turistične skupine, 

ki pa praviloma niso zgolj 

turistične, ampak gostujejo z t.i. 

Heritage Tour-i. Najbolj znan organizator 

teh potovanj je več desetletij 

stara slovenska agencija v 

ZDA, Kollander Tour. 

Razumljivo je, da beležimo večji 

obisk skupin iz Slovenije v Južno 

Ameriko, ker tam ni več veliko aktivnih 

kulturnih skupin. Še posebej 

to velja za Čile, Urugvaj in Brazilijo. 

Novo obdobje 

Ena izmed posledic razpada Jugoslavije 

je bilo tudi dejstvo, da 

so Slovenci na Hrvaškem, v Srbiji, 

Črni Gori, Makedoniji in BiH izgubili 

domovino Slovenijo oziroma dobili 

novo državo. Stiki s Slovenci v novonastalnih 

državah so nadomestili 

upadle stike v klasičnih izseljenskih 

državah, kot so ZDA, Belgija, Nizozemska... 

Na spodnjem grafu, ki 

prikazuje gostovanja v in iz bivših 

jugoslovanskih držav, lahko vidimo, 

da porast gostovanj sovpada z razpadom 

Jugoslavije in nastankom 

novih držav. 

Spodaj lahko vidimo trend gostovanj 

za vse izseljnske države. 

Opazimo, da je bilo največ gostovanj 

v 70, 80 in 90-ih letih prejšnjega 

stoletja – upoštevaje tako gostovanja 

iz kot v Slovenijo. Po letu 

2000 prvič beležimo večje število 

gostujočih skupin iz Slovenije v tujino 

kot iz tujine v Slovenijo, kakršen 

je bil trend skozi celotno slovensko 

izseljensko slovensko zgodovino. To 

je posledica zmanjševanja števila 

društev in kulturnih skupin med 

Slovenci po svetu. 

Ob letošnjem visokem jubileju 

Slovenske izseljenske matice in pripravah 

na izdajo zbornika Rodna 

Gruda, ki je pomemben dogodek 

še ovekovečil, smo se vedno znova 

zavedali, koliko dela, ljubezni in osebnih 

žrtev je bilo potrebno, da je 

večina izseljenskih naselbin ohranila 

določene elemente narodne 

kulture v najširšem pomenu te 

besede. 

Grafični prikaz deležev gostovanj za Evropo Grafični prikaz deležev gostovanj za ZDA in Kanado Kronološki prikaz gostovanj slovenskih kulturnih 

skupin iz in v države bivše Jugoslavije 

20 

v SLO 

136 

iz SLO 

303 

v SLO 

252 

iz SLO 

187 

15 

10 

5 

v SLO 

iz SLO 

0 

do 1960 

od 2001 

Grafični prikaz deležev gostovanj za Avstralijo 

Grafični prikaz deležev gostovanj za Južno Ameriko 

Kronološki prikaz vseh gostovanj 

200 

150 

v SLO 

43 

iz SLO 

31 

v SLO 

35 

iz SLO 

48 

100 

50 

v SLO 

iz SLO 

0 

do 1960 

od 2001 

27

MED NAMI 

Slovenija v svetu 

Sedem argentinskih 

pogledov na Vrtnico 

GorIški oktet na koncertni turneji v Buenos Airesu in Mendozi 

Tatjana Gregorič, Radio Koper 

Goriški oktet Vrtnica, 

ki mu zadnjih pet let 

umetniški kredo neguje 

maestro Marko Munih, 

je svojo trideseto obletnico 

delovanja zaokrožil z odmevnimi 

štirimi koncerti na različnih 

prizoriščih v glavnem mestu Argentine, 

z dvema koncertoma na 23. 

uveljavljenem mednarodnem zborovskem 

festivalu Cantapueblo in 

glasbenim večerom v Slovenskem 

domu v Mendozi. Edi Florenin, Robert 

Ličen, Dušan Sedmak, Kristjan 

Pregelj, Marko Trošt, Fedor Bernard, 

Radovan Ličen in Bogdan Brecelj, 

ki so za turnejo pripravili cvetober 

tridesetih pesmi, so s svojimi interpretacijami 

osvajali tako slovensko 

kot argentinsko občinstvo, s slovensko 

pesmijo prebujali občutke 

domotožja, z odličnimi izvedbami 

sakralnih skladb očarali strokovnjake, 

s sproščenim prepevanjem 

po koncertih osvajali starejše in 

mlajše obiskovalce. 

»Zelo sem užival, ker sem videl, 

da ne pojejo samo virtuozno in z 

odlično tehnično pripravljenostjo, 

ampak pojejo iz srca in z dušo,« je po 

enem od koncertov goriških pevcev 

v Buenos Airesu povedal 91-letni 

Božidar Fink, nekoč sam pevec Akademskega 

pevskega zbora Tone 

Tomšič, sicer pa oče priznanega basbaritonista 

Marka Finka in izjemne 

mezzosopranistke Bernarde Fink. In 

podobnih prestižnih hvalospevov je 

bila Vrtnica na turneji deležna prav 

po vsakem koncertu. Prvi se je zgodil 

že komaj nekaj ur po pristanku 

in namestitvi v hotelu Normandie 

na Rodriguez Pena sredi najhujšega 

mestnega vrveža. 

V čudovitem in velikem, a za petje precej nehvaležnem 

(beri neakustičnem) osrednjem gledališču v Mendozi, 

smo nastopili s tematskim koncertom, z izborom 

sakralnih skladb iz svetovne zborovske literature. V 

posebni loži smo pred našim petinštirideset minut 

dolgim nastopom z zanimanjem spremljali nastop 

Slovenskega mendoškega okteta. Sestav, ki v Mendozi 

prepeva od leta 1998, nas je s svojim kultiviranim 

podajanjem skladb Na Vipavskem in Ljubavne iz Rezije 

prijetno presenetil. Na skupni večerji po koncertu smo 

si marsikaj povedali in seveda tudi združili glasove. 

Nekje v severnem predmestju velikega Buenos 

Airesa je Slovenski klub Carapachay, kjer so nas kljub 

delovnemu četrtku sprejeli številni rojaki, željni 

slovenske pesmi. Po nastopu so nas v svoji sredini 

zadržali še nekaj ur, nam v prijetnem in sproščenem 

vzdušju pripovedovali svoje zanimive zgodbe, nam 

že takoj tudi postregli s tradicionalnimi argentinskimi 

jedmi, predstavili svoje navade, med katere sodi na 

primer tudi poljubljanje namesto rokovanja. 

Veleposlaništvo Republike Slovenije v Buenos Airesu 

je v počastitev dvajsete obletnice samostojnosti 

Slovenije organiziralo koncert slovenskih ljudskih 

in umetnih pesmi v dvorani A. Piazzolle v palači 

province Buenos Aires. Izbrani povabljeni gostje iz 

argentinskega kulturnega in političnega življenja ter 

diplomatskega zbora so navdušeno spremljali naš 

nastop. Na kasnejšem sprejemu, ki ga ja pripravil 

pobudnik tega koncerta, veleposlanik Tomaž Mencin, 

so pohvalne besede (»prebujali ste globoke občutke 

domotožja, tako zbrano in ubrano prepevate, to 

je resnično kvaliteten sestav z izjemno raznolikim 

programom…«) deževale kot za stavo. 

Slovenska pristava je prvo društvo, ki je po 2. svetovni 

vojni nastalo v Argentini. Vsako leto tu pripravljajo 

Pristavski dan. Letošnji razkošni program prireditve, 

ki je potekala pod geslom »Slovenec sem, tako je mati 

d’jala«, smo sooblikovali tudi člani goriške Vrtnice. 

V počastitev 50. obletnice Slovenskega društva 

Slomšek, velikega (več kot 500 rednih članov) in 

pomembnega društva v tem velemestu, smo v 

Slomškovem domu odpeli celovečerni koncert. Z 

zanimivim, tehtnim, a tudi zahtevnim programom in 

nekaterimi dodatki (znanimi slovenskimi zborovskimi 

hiti, seveda) smo navdušili številne poslušalce, ki so 

do zadnjega kotička napolnili precej veliko in zelo 

akustično dvorano. Morebiti pa nam je koncert tako 

odlično uspel tudi s pomočjo blaženega A. M. Slomška, 

ki se je pridružil prvemu kvartetu goriške Vrtnice 

pri izvajanju dvozborja v »O magnum Misterium« J. 

Gallusa. 

Naša druga predstavitev v okviru festivala 

Cantapueblo, na katerem smo bili edini predstavniki 

iz Evrope, je bila v dvorani Nave cultural. Kot zadnji 

nastopajoči sestav na revijskem koncertu smo izvedli 

pet skladb po svojem izboru. No, v resnici smo zapeli 

še štiri dodatne, saj nas občinstvo ni pustilo z odra. 

Kot zadnjo smo – v soju močnih žarometov – zapeli 

argentinsko ljudsko »Dos palomitas«. Številnim 

oboževalcem našega petja smo po koncertu morali 

posreči z avtogrami. 

Zadnji koncert naše argentinske turneje je bil v 

Slomškovem domu mendoških Slovencev (okrog 

600 jih živi v tej slikoviti provinci pod Andi) na ulici 

Urquizza 335. Čeprav že utrujeni, pa smo vendar v 

nastop vložili precej pevske energije, volje in moči, saj 

smo se želeli kar najbolje oddolžiti našim čudovitim 

gostiteljem. Slab teden so nas razvajali kot majhne 

otroke. Med njimi smo podoživeli številne trenutke 

pristnega slovenskega domoljubja, nabitega s čustvi in 

ponosom biti Slovenec. 

28

MED NAMI 

Rafaelova družba 

Argentinski utrinki – 

2. del 

Že v prejšnji številki revije smo pisali o čudovitem potovanju 

Lenarta, Jasmine, Andreja, Urške, Dejana, Lucije, Simone in Damjane 

po Argentini. Pred vami je še nekaj zapiskov, Argentinski dnevnik 

pa lahko v celoti preberete na naši spletni strani http://rafaelovadruzba.rkc.si, 

kjer je objavljenih tudi več fotografij. 

Mihela Zaveljcina 

17. dan, sobota, 

22. oktober 

Jasmina: Osrednji namen naše 

današnje poti je bil obisk društva 

beneških Slovencev v San Martinu, ki 

so vključeni v zvezo Slovenci po svetu 

in tesno sodelujejo z Renzom Matelligem 

(z njim smo se srečali na nedavni 

ekskurziji Rafaelove družbe po 

Terski dolini). Večina Benečanov se je 

sem priselila leta 1927, nekateri tudi 

1949., da bi ubežali revščini. Danes je 

v društvu v San Martinu šest družin iz 

Terske doline, Barda in okolice, njihova 

častna predsednica je gospa Irene 

Landaro, ki nas je gostoljubno sprejela 

na svojem domu, kjer tudi sicer 

potekajo društvena srečanja. Člani 

društva – razen dveh - pripadajo drugi 

in tretji generaciji, ki slovenskega 

jezika ne govori več. Kljub temu pa 

ohranjajo zavest, da so Slovenci in se 

še vedno se spominjajo, da so njihovi 

stari starši prišli v Argentino s strahom 

pred govorjenjem slovenskega 

jezika, ki so jim ga v medvojnem času 

vcepljale italijanske oblasti. 

20. dan, torek, 

25. oktober 

Andrej: Na cilj v Tucuman smo prispeli 

že v večernih urah. Pričakal nas 

je g. Jože Žakelj, nečak Vinka Žaklja, 

ki je najbolj zaslužen, da imamo na 

Višarjah tudi Slovenci svoj dom - Erlichov 

dom. Pri njemu doma, v Tafi Viejo, 

smo tudi preživeli ta večer in noč. 

Izredno prijetno gostoljubje Žakljevih, 

ki se je razpotegnilo v noč, nam je dalo 

vedeti, da so tu doma dobri, pošteni in 

srčni ljudje … V Tucumanu sicer živi še 

nekaj slovenskih družin. Od tod je tudi 

znani hribolazec Dinko Bertoncelj, ki 

je kot prvi Slovenec plezal v Himalaji. 

22. dan, četrtek, 

27. oktober 

Zapustili smo Cafayete in se 

odpeljali proti severu, v smeri proti 

Salti. Take pokrajinske raznolikosti 

v enem dnevu človek zlepa ne vidi. 

Z našim mini busom in šoferjem 

Leonardom za volanom smo za seboj 

puščali vinorodne predele, polja 

ožgane trave in kaktusov, se peljali 

skozi grmičasto pokrajino, pokrito 

s peščenimi dunami, ki jih na svojevrsten 

način ustvarja veter, ter 

slednjič stopili v puščavski svet nacionalnega 

parka Los Quebrados. 

Dolina z različno širokim dnom, kjer 

je med mogočnimi skalnimi stenami 

prostora za široko rečno strugo s 

komaj opazno rečico in vijugasto, 

z napisi dobro označeno cesto, na 

razdalji nekaj deset kilometrov 

ponuja lepote, ki jih človek s preprostimi 

besedami ne zna povzeti. 

Tu se namreč odvija veličastna igra 

vsemogočih reliefnih oblik in barv … 

Najmogočnejše so ogromne skalne 

gmote, ki se bohotijo v značilni rdeči 

barvi, z najrazličnejšimi položaji 

kameninskih skladov nakazujejo 

milijone let oblikovanja zemeljske 

površine in sledove različnih faz orogeneze. 

Pred očmi se rišejo številne 

oblike teh gmot, na kar nas opozarjajo 

tudi napisi ob cesti: gradovi, 

okna, obeliski, lisjak, papige, 

žaba, duhovnik… Še posebej nas 

je navdušil amfiteater, ki je s ceste 

komaj opazna razpoka v steni, ko 

se približaš, pa se znotraj mogočnih 

sten odpre čisto pravi amfiteater z 

odlično akustiko. Z navdušenjem 

smo prisluhnili fantom skupine Los 

Quebrados, ki so se v času našega 

obiska s pesmijo in igranjem na si- 

ZIMSKI VIŠARSKI 

DNEVI MLADIH 

kus, čarango, keno in kitaro predstavili 

množici obiskovalcev. 

28. dan, sreda, 

2. november 

Urška: Ker nas tu pa tam že kdo 

povpraša, kdaj zapuščamo Argentino, 

nas že malo začenja preganjati 

misel na odhod domov. Kaj vse bi še 

radi tu doživeli! Na kosilo smo bili 

povabljeni k Finkovim. Pričakali so 

nas oče Božidar in mama Valentina 

ter sinova Andrej in Marko. Kakšna 

imenitna družba! Čeprav dolgo 

kosilo je ob tej ali oni temi s tega 

ali onega dela sveta minilo kot bi 

mignil! Kot plesna navdušenka sem 

nestrpno pričakovala tudi zaključek 

dneva, ko smo šli na tango show. 

Okrepljeni z domačini – Veroniko, 

Pavlom in Andrejko, Marjanko in še 

enim Pavlom smo preživeli prijeten 

večer v lepem ambientu s pogledom 

na Puerto Madero. Žal me argentinski 

tango ni preveč navdušil. A 

pomembno je bilo naše druženje – 

zabavno kot vedno! Oh, kako lepo je 

biti turist v dobri družbi! 

Od četrtka, 16., do sobote, 18. februarja 2012 

na Svetih Višarjah. 

Vabljeni mladi Slovenci iz domovine in tujine! 

Program: smučanje (dobrodošli tudi »nesmučarji«), ob 

večerih srečanja z gosti, debata, duhovnost, druženje 

in petje. 

Starostna omejitev: od 20 do 35 let. Pohitite s prijavo! 

Več informacij na tel. +386 (0)1 438 30 50 ali prek 

e-pošte rafaelova.druzba@siol.net 

29

zamejski dnevnik 

Slovenci na avstrijskem Štajerskem 

Uspešno leto 

v Pavlovi hiši 

Ena pomembnejših informacij z avstrijske Štajerske je 410 

prijavljenih osnovnošolcev in dijakov k pouku slovenskega jezika v 

okrajih ob slovenski meji in v Gradcu. 


Nastop pevskega zbora Pavlove hiše, 

edine kulturne skupine štajerskih 

Slovencev pod vodstvom Bruna 

Petrischka. 

V krovni narodnostni 

organizaciji, Kulturnem 

društvu člen 7 so zelo 

zadovoljni, kajti zdaj 

slovenščina ni samo 

jezik sosedov kot še 

pred desetimi leti, 

marveč govorijo tudi o 

jeziku babic in dedkov, 

kar je pomenljiv 

napredek. 

Foto: E. Ružič 

V 

lanskem šolskem letu je 

bilo sicer sedem učencev 

več, vendar so v krovni 

narodnostni organizaciji, 

Kulturnem društvu člen 7, zelo 

zadovoljni, kajti zdaj slovenščina 

ni samo jezik sosedov kot še pred 

desetimi leti, marveč govorijo tudi 

o jeziku babic in dedkov, kar je pomenljiv 

napredek. 

Na avstrijskem Štajerskem ni narodnostnih 

ali manjšinskih šol, ampak 

sta prijava in vpis predvsem 

odvisna od odločitve staršev. Ali se 

ozirajo tudi v preteklost, ko so še 

govorili slovensko narečje in s tem 

želijo nadaljevati, ali spoznavajo, 

kako pomembno je poznati osnove 

jezika sosedov zdaj, ko se močno 

prepleta življenje ob nekdaj še kar 

strogo varovani meji. Zato tudi ni 

odveč neke vrste opozorilo ali dobronamerna 

pobuda mag. Norme 

Bale, ki ima s slovenskim poukom 

na Štajerskem bogate izkušnje, da 

bi se morali tudi na slovenski strani 

bolj množično odločati za nemški in 

ne samo angleški in v novejšem obdobju 

še francoski ali španski jezik. 

Če nekako odmislimo, da na avstrijskem 

Štajerskem uradno živi nekaj 

čez dva tisoč prebivalcev, ki govorijo 

slovenski jezik, natančneje slovensko 

narečje, in da ima Avstrija po 

7. členu avstrijske državne pogodbe 

tudi na področju izobraževanja 

enake obveznosti kot na Koroškem 

in Gradiščanskem, potem smo s 

sedanjimi razmerami in rezultati 

nekoliko potolaženi, če že ne moremo 

biti povsem zadovoljni. 

Kljub mnogo prijaznejšemu 

političnemu ozračju na deželni in 

zvezni ravni, kjer o tem odločajo, je 

vprašanje, kakšen bi bil odgovor, če bi 

Kulturno društvo člen 7 na pristojne 

naslovilo predlog o organizaciji narodnostnega 

pouka na Štajerskem, 

ker to Slovencem zagotavlja 7. člen 

ADP. Zagotovo bi se najprej zelo 

zmanjšalo sedanje število učencev 

pri pouku slovenskega jezika. Zato je 

zdaj, pa naj se sliši še tako politično 

bojazljivo ali demagoško, bolje ostati 

pri sedanji obliki in seveda razmišljati 

o kakovostnem napredku. Kot je 

denimo na šolah, kjer je pouk slovenskega 

jezika izbirni predmet v 

rednem urniku, v Arnežu/Arnfelsu in 

še kje, in ne privesek, ko vsak učenec 

želi čim prej domov. 

Posebnost je gimnazija v avstrijski 

Radgoni, ki jo obiskujejo tudi dijaki 


iz Prekmurja, in kjer se bomo zaustavili 

v prispevku v eni prihodnjih 

številk naše revije. V tem šolskem 

letu je v gimnaziji pri slovenskem 

pouku 21 dijakinj in dijakov. 

Nasploh je bilo leto 2011 zelo 

razgibano za Kulturno društvo člen 

7 in za Pavlovo hišo. Kot rdeča nit 

skozi vse leto so bile prireditve, 

posvečene 125-letnici rojstva dr. 

Avgusta Pavla. Zvrstile so se razstave, 

skupni koncerti zborov iz 

Szombathelya, Cankove in Pavlove 

hiše in izid zgoščenke z uglasbenimi 

Pavlovimi pesmimi. Pavlova hiša se 

je vključila v festival Graška jesen 

in evropski festival Dnevi vina in 

poezije, izdali so 10. knjigo Literarne 

zbirke Nenadoma se je stemnilo 

Maruše Krese, ki je bila leta 2005/06 

pisateljica mesta Gradec. Pesmi 

je prevedla Daniele Kocmut, fotografije 

pa je prispevala Meta Krese. 

Za konec letošnjega leta so odprli 

razstavo del Cristiana Grosschädla 

iz Avstrije in Antonije Grum iz Slovenije, 

imeli literarno branje Josefa 

Tilla na temo Božično razpoloženje 

in koncert zbora Pavlove hiše pod 

vodstvom Bruna Petrischka. 

V okraju Leibnitz/Lipnica obiskuje pouk slovenskega jezika v tem šolskem letu v 

osmih šolah 194 učencev. Največ, kar 92, lani celo 96 na šoli v Arnfelsu/Arnežu tudi 

po zaslugi učitelja Ernsta Kröblerja, ki se je že pred dvajsetimi leti zavzel in uspel s 

poukom slovenskega jezika na tej šoli. 

30


Slovenci na Madžarskem 

Szombathely – 

prijazen manjšinam 

Vodstvi mestne občine in Železne županije sta naklonjeni manjšinam, 

kar kažeta tudi s primernim financiranjem njihovih dejavnosti. 


V Univerzitetnem središču Savaria, kjer več kot 30 let deluje slovenska katedra, je 

tudi spominska soba dr. Avgusta Pavla; na fotografiji: predstojnik katedre dr. Károly 

Gadányi, predavateljica in urednica Slovenskih utrinkov Vijolica Dončec, generalni 

konzul Dušan Snoj, etnologinja Marija Kozar Mukič in minister dr. Boštjan Žekš. 

Natančnih podatkov, 

koliko Slovencev se je 

izselilo iz Porabja, nima 

nihče. Najpogosteje 

je uporabljena številka, da na 

Madžarskem živi blizu 5 tisoč naših 

rojakov, od tega nekaj manj kot 2 

tisoč na različnih koncih države, 

od Szombathelya, Budimpešte, 

Mosonmagyarovára do Székesfehérvára 

in v manjšem številu še 

nekaterih krajih, kjer je starejša 

generacija ohranila narečno govorico, 

denimo v Tranyu v Županiji 

Somogy. 

Zelo aktivni so Slovenci v glavnem 

mestu Železne županije Szombathelyu, 

kjer imajo narodnostno 

politično organizacijo Slovensko samoupravo, 

ki jo vodi etnologinja v 

muzeju Savaria Marija Kozar Mukič, 

in Slovensko društvo Avgust Pavel, 

ki ga vodi predavateljica na Slovenski 

katedri in urednica TV oddaje Slovenski 

utrinki Vijolica Dončec. V letu 

2011 so pripravili kar 33 različnih, 

zelo dobro obiskanih, predvsem 

kulturnih dogodkov. Imajo primerne 

prostore za druženje in dejavnosti, 

za večje prireditve pa skupno 

dvorano za okoli 300 obiskovalcev. 

Vodstvi mestne občine in Železne 


županije sta naklonjeni manjšinam, 

kar kažeta tudi s primernim financiranjem 

njihovih dejavnosti. Ena 

pomembnejših pridobitev je hiša – 

rekonstrukcija slovenske dimnice iz 

Gornjega Senika, ki so jo leta 2002 

postavili v muzeju na prostem. 

Tam imajo tudi večino poletnih prireditev: 

nastope pevskih zborov, 

likovne kolonije in likovne razstave. 

Vsebinski poudarki slovenske samouprave 

in društva so na ohranjanju 

jezika in kulture ter povezovanju in 

sodelovanju s Slovenijo in Slovenci 

v Avstriji in Italiji. V Železni županiji 

živijo dejavna hrvaška manjšina, ki 

se povezuje z rojaki na avstrijskem 

Gradiščanskem, ter Nemci in Romi. 

Pavlovo leto 2011 

Vsebinski poudarek v letu 2011 

je bil na slovesnostih v počastitev 

125-letnice rojstva dr. Avgusta 

Pavla, jezikoslovca, literarnega zgodovinarja, 

pesnika, prevajalca, etnologa, 

ki je bil rojen na prekmurski 

Cankovi, v Szombathelyu pa je živel 

in se izobraževal. Sredi januarja so 

za uvod v Pavlovo leto odprli Spominsko 

razstavo Muzeja Savaria pod 

naslovom Nekdo nam je poslal glas. 

Razstavo, ki je pokazala vso širino 

Pavlovega ustvarjalnega življenja in 

delovanja na Madžarskem, v Prekmurju 

in deloma na avstrijskem 

Štajerskem, so v manjšem obsegu 

predstavili v Murski Soboti, Potrni 

med štajerskimi Slovenci, na rojstni 

Cankovi, v prostorih Slovenske 

akademije znanosti in umetnosti v 

Ljubljani in v Budimpešti. Na otvoritvah 

vseh razstav je očeta in njegovo 

delo predstavila tudi hči Judita, 

avtorja razstave sta bila še Marija 

Kozar Mukič in Peter Illés. 

V Pavlovem letu so se zvrstili 

tudi drugi dogodki, od predstavitve 

zgoščenke uglasbenih Pavlovih 

pesmi do izida zbornika Sporočilo 

iskrenega učitelja, skupaj okoli 30 

dogodkov v treh državah. 

Narodnostni dnevi 

– staro ime z novo 

vsebino 

V prejšnjem sistemu, do leta 1990, 

so v Železni županiji organizirali 

Narodnostne dneve, letna srečanja 

slovenske, hrvaške in nemške 

manjšine. Dogodek je bil vsako leto 

v drugem kraju in izmenjaje med 

tremi manjšinami, medtem ko tedaj 

Romi tega statusa še niso imeli. Sedanji 

Narodnostni dnevi so ohranili 

le ime, dogajajo se v szombathelyjskem 

skanzenu – muzeju na prostem. 

Na njih, doslej jih je bilo osem, 

prevladuje kultura, predstavitev 

skupin Slovencev, Hrvatov, Nemcev 

in Romov. Bolj zaradi politične podpore 

se dogodka udeležujejo tudi 

železnožupanijski politiki, medtem 

ko je za Slovence z vseh koncev 

države to priložnost za druženje in 

prijateljevanje med manjšinami, kar 

je tudi namen prireditev. 

Sombotelske 

spominčice s prvo 

zgoščenko 

Pevski zbor Sombotelske 

spominčice so ustanovili leta 2004. 

Najprej ga je vodila Judita Pavel, od 

leta 2006 je vodja skupine in jo na 

harmoniki spremlja Francek Mukič, 

odgovorni urednik slovenske radijske 

postaje v Monoštru, jezikoslovec 

in avtor prvega porabskega 

romana Garaboncijaš – Črnošolec. 

Sombotelske spominčice nastopajo 

na domačih prireditvah, gostujejo v 

Porabju, Sloveniji in med Slovenci v 

Avstriji in Italiji. Rezultat njihovega 

dela je zgoščenka z 22 porabskimi 

in slovenskimi ljudskimi pesmimi. 

Predstavitvene slovesnosti se je 

udeležil tudi minister za Slovence 

v zamejstvu in po svetu dr. Boštjan 

Žekš, ki je v imenu Slovenije prof. dr. 

Károlyu Gadányiju izročil Priznanje 

in zahvalo za osebni prispevek k 

razvoju študija slovenistike na Univerzitetnem 

centru Savaria ter za 

prizadevanje za krepitev položaja 

slovenske manjšine v Szombathelyu 

in Porabju. 

V prvi vrsti prepolne dvorane: Francek Mukič in Sombotelske spominčice, Dubravka 

Šekoraja s slovenskega veleposlaništva v Budimpešti, Dušan Snoj, slovenski generalni 

konzul v Monoštru, dr. Boštjan Žekš, minister, Martin Ropoš, predsednik Državne 

slovenske samouprave, Pavlova hči Judita in prof. dr. Károly Gadányi. 


31

Slovenci na Koroškem 


Koroška - model 

reševanja konfliktov? 

Prva preizkušnja bo sprejem spremenjenega Zakona o narodnih 

skupnostih. S predlogom niso zadovoljni niti Slovenci na Koroškem in 

Štajerskem niti Hrvati na Gradiščanskem. 


Mag. Valerija Perger, višja svetovalka za narodnostno šolstvo v Porabju je na seminarju za učitelje iz avstrijske Koroške zelo 

podrobno predstavila narodnostne in dvojezične šole na Gornjem Seniku, v Števanovcih in v Monoštru. Koroške učiteljice in 

učitelji so minula leta večkrat obiskali tudi dvojezične slovensko-madžarske osnovne šole v Prekmurju, ki po strokovnih ocenah 

spadajo med boljše narodnostne šole v Evropi. 

Čeprav se je tudi v letu 

2011 med Slovenci na 

avstrijskem Koroškem 

zvrstilo dosti različnih, 

tudi pomembnih dogodkov, se na 

prvo mesto uvršča sporazum o 

postavitvi novih dvojezičnih krajevnih 

napisov. 

Topografska zgodba sicer ni 

povsem končana, toda kolikor se 

je je zgodilo, daje upanje ali vsaj 

namig, da bo nemara ravno zato 

mogoče razrešiti še druga, aktualna 

vprašanja Slovencev na Koroškem. 

Po nekaj desetletjih ali kot so 

zapisale celovške Novice, s 56-letno 

zamudo, kolikor je minilo od 

podpisa avstrijske državne pogodbe 

ADP), so na Koroškem začeli 

postavljati in na novo postavili 72 

dvojezičnih tabel, skupaj jih je 164. 

To čast sta prvi imeli 16. avgusta 

2011 Železna Kapla in Žitara vas. 

Komentator je poudaril, da je to 

»začetek nove poti in ne zaključek«. 

Nekoliko poenostavljen povzetek 

vseh izjav v Avstriji in Sloveniji, med 

politiki in vodilnimi iz vrst slovenske 

manjšine na Koroškem, je mogoče 

strniti v spoznanje, da se je avgusta 

2011 zgodil pomemben politični dogodek, 

ki bo z leti sicer zgubil nekaj 

sijaja, povsem zbledel pa ne bo dolgo, 

če sploh kdaj. 

Dvojezični napisi in 

govorjena slovenska 

beseda 

Na Koroškem so se 16. avgusta 

zbrali najvidnejši politiki, iz Slovenije 

premier Borut Pahor, z avstrijske 

strani zvezni kancler Werner Faymann, 

predsedniki krovnih slovenskih 

organizacij, pa koroški deželni 

glavar Gerhard Dörfler, državni 

sekretar in osrednji sogovornik z 

manjšino Josef Osermayer. Slovenski 

premier Borut Pahor je izrazil 

zadovoljstvo nad doseženim, 

kar bo izboljšalo tudi sosedske odnose 

med Slovenijo in Avstrijo in 

izpostavil: »Na ta dan smo lahko 

ponosni, ker smo na pravilni poti 

sporazumevanja in tolerance.« 

Zvezni predsednik Werner Faymann 

je označil Koroško kot evropski 

model za reševanje konfliktov in 

zaščite manjšin. Sicer pa so govorniki 

največ zaslug pripisali državnemu 

sekretarju Josefu Ostermayerju in 


deželnemu glavarju Gerhardu Dörflerju, 

ki sta v enem letu našla ključ 

za rešitev. V imenu slovenske narodne 

skupnosti je predsednik 

Skupnosti koroških Slovencev in 

Slovenk Bernard Sadovnik poudaril 

pomen večjezičnosti, delo konsenzne 

skupine in dejstvo, da so 

predstavniki koroških Slovencev v 

ključnih vprašanjih našli enotno linijo, 

med drugim so vsi trije predsedniki 

podpisali memorandum, kar 

je jasno in odločno znamenje, da 

predstavniki manjšine v bistvenih 

vprašanjih prevzemajo vzajemno 

svojo odgovornost. Za vse manjšine 

v Avstriji, predvsem za Slovence in 

Hrvate, ki imajo pravice zapisane v 

7. členu ADP, je bil pomenljiv govor 

zveznega ministra za kmetijstvo, 

gozdarstvo, prehrano in okolje Nikija 

Berlakovića, ki je kot pripadnik 

hrvaške narodne skupnosti na 

Gradiščanskem v lepi gradiščanski 

hrvaščini pozval koroške Slovenke 

in Slovence, naj ohranijo svojo 

materinščino in tudi s svojimi otroki 

še govorijo v slovenščini. »Dvojezični 

napisi imajo smisel le tedaj, če jezik 

tudi še govorimo,« je dejal minister, 

ki se pogosto v gradiščanskem 

okolju udeležuje narodnostnih 

prireditev. Enako ravna tudi drugi 

gradiščanski Hrvat v aktualni zvezni 

vladi, minister za obrambo Norbert 

Darabos, ki je pogosto gost na narodnostnih 

prireditvah. 

V letu 2012 spremembe 

Zakona o narodnih 

skupnostih 

Urad zveznega kanclerja je 

predložil novelo Zakona o narodnih 

skupnostih, ki je bil sprejet leta 

1976. Kakor koroški Slovenci nikoli 

niso bili zadovoljni z dosedanjim 

zakonom, ki jim ga je vsilil kancler 

Bruno Kreisky, tako imajo številne 

pripombe na novi zakon, ki bo zelo 

verjetno sprejet v prvi polovici leta 

2012, táka je zdajšnja napoved. 

Pavel Apovnik, ki velja za strokovnjaka 

za manjšinsko pravo, svari pred 

prenagljenimi odločitvami in predlaga 

temeljito razpravo o osnutku 

novega zakona. Novice so v naslovu 

članka na dveh straneh napisale: »V 

novem zakonu zaenkrat (še) manjkajo 

veliki premiki. Z napovedanimi 

spremembami niso zadovoljni 

niti Slovenci na Štajerskem niti Hrvati 

na Gradiščanskem. Slednji so 

prepričani, da bi sprejem zakona pomenil 

poslabšanje položaja hrvaške 

manjšine na Gradiščanskem, zato 

osnutek zavračajo, kot ga je zavrnil 

tudi Center avstrijskih narodnosti 

na Dunaju. Tema, o kateri bomo še 

pisali.« 

Veliko zanimanje za 

učenje slovenščine na 

Koroškem 

Na območju dvojezičnega šolstva 

poučujejo slovenščino na 71 šolah 

ali dveh manj kot lani, kljub temu 

je k slovenščini prijavljenih 4006 

učencev, kar je več kot kdajkoli doslej. 

Na Slovenski gimnaziji v Celovcu 

imajo letos 506 dijakov ali tri več 

kot lani, z vpisom so zadovoljni tudi 

na Dvojezični trgovski akademiji. 

32

ZAMEJSKI DNEVNIK 

Slovenci na Hrvaškem 

Za slovensko manjšino 

bošnjaški poslanec 

Neambiciozni ali pragmatični pripadniki slovenske manjšine? 

Goran Ivanović, STA 

Slovenska manjšina med 

14 imeni na volilnem 

seznamu za saborskega 

poslanca albanske, 

bošnjaške, črnogorske, makedonske 

in slovenske manjšine v posebni 

volilni enoti na decembrskih parlamentarnih 

volitvah na Hrvaškem ni 

imela svojega kandidata. Očitno ni 

bilo dovolj ambicioznih pripadnikov 

slovenske skupnosti, ki bi se odločili 

za poslansko kandidaturo, ali pa 

so ravnali pragmatično. Slovenska 

manjšina na Hrvaškem bo namreč 

glede na številčnost manjšin, predvsem 

bošnjaške in albanske, ter 

udeležbo in privrženost manjšin 

svojim nacionalnim kandidatom 

teoretično zelo težko dobila svojega 

saborskega poslanca. Poleg tega 

Slovenci na Hrvaškem večinoma 

raje volijo kandidate na splošnih kot 

na manjšinskih volilnih seznamih. 

Volilna matematika 

Volilna matematika je bila daleč 

od astronomskih številk. Od nekaj 

več kot 26.000 volilnih upravičencev 

iz vrst omenjenih petih manjšin 

jih je na volišča prišlo približno 

6000, predsedniku Bošnjaške demokratske 

stranke Hrvaške (BDSH) 

Nedžadu Hodžiću pa je svoj glas pa 

je zaupalo okrog 1.600 volivcev, kar 

je bilo dovolj za poslanski stolček. 

Dobil je le dober odstotek ali 72 glasov 

več kot predstavnica albanske 

skupnosti Ermina Lekaj Prljaskaj. 

Slovenska manjšina na Hrvaškem 

je očitno zadovoljna z uveljavitvijo 

hrvaškega ustavnega zakona o nacionalnih 

manjšinah, ki jim zagotavlja 

nemoteno kulturno in politično 

delovanje na lokalni ravni. Sicer pa si 

svojega poslanca v parlamentu želijo 

in si bodo zanj prizadevali na način, 

kot je zagotovljen za madžarsko 

ali italijansko manjšino, je povedal 

predsednik Zveze slovenskih društev 

Darko Šonc, ki je kot predstavnik 

slovenske manjšine kandidiral na 

parlamentarnih volitvah leta 2003. 

Slovenci pričakujejo 

tesnejše sodelovanje s 

svojim poslancem 

»Zelo kmalu po prevzemu poslanske 

funkcije v hrvaškem saboru 

se bom srečal s predstavniki vseh 

manjšin, ki jih bom predstavljal, 

vključno s slovensko,« je obljubil 

Hodžić. Reški podjetnikpriznava, da 

je bil med kampanjo osredotočen 

na volivce v bošnjaški skupnosti na 

Hrvaškem in ni imel uradnih stikov s 

predstavniki katere koli izmed drugih 

omenjenih manjšin. 

»Upamo, da bo sodelovanje 

z novim saborskim poslancem, 

ki bo predstavljal tudi slovensko 

manjšino, boljše, kot je bilo z njegovim 

predhodnikom,« je povedal 

Šonc. Kot je dodal, v slovenski skupnosti 

pričakujejo, da bodo imeli 

predstavniki manjšin bolj redna 

srečanja s svojim poslancem, da 

bi lahko razpravljali o problemih 

manjšin na Hrvaškem. 

»Zaenkrat ni perečih težav,« je ocenil 

Šonc, ki si želi srečanja s Hodžićem, 

s katerim se poznata iz manjšinskih 

forumov na Hrvaškem, vsaj vsake 

Manjšine na Hrvaškem imajo zagotovljenih 

osem poslancev 

Na Hrvaškem je sicer 22 manjšin, med katerimi je največja srbska, ki 

ima zagotovljeno pravico do treh poslancev v parlamentu. Madžarska 

in italijanska manjšina lahko volita po enega kandidata, ravno toliko 

češka in slovaška ter skupina petih manjšin v kateri je tudi slovenska. 

Enega poslanca volijo tudi avstrijska, bolgarska, nemška, poljska, 

romska, romunska, rusinska, ruska, turška, ukrajinska, vlaška in 

židovska manjšina. Hrvaški sabor je v preambulo hrvaške ustave lani 

ponovno uvedel poimensko navajanje manjšin, tudi slovenske, potem 

ko so jih leta 1997 izpustili. 

tri mesece. Za prihodnje volitve je 

treba urediti registracijo volivcev 

in volilne sezname, kar si je kot nalogo 

v novi vladi zadala tudi hrvaška 

zmagoslavna levosredinska koalicija. 

Po volilnih seznamih je namreč na 

Hrvaškem več volivcev kot polnoletnih 

prebivalcev. Zaradi pomanjkljive 

registracije volivcev je bilo na zadnjih 

parlamentarnih volitvah nekaj 

nevšečnosti tudi za pripadnike slovenske 

manjšine, ki so želeli poudariti 

svojo manjšinsko pripadnost. 

Kakšno je dejansko število Slovencev 

na Hrvaškem, pa bodo pokazali izidi 

letošnjega popisa prebivalcev. 

Za dvojno volilno 

pravico 

Hrvaško ustavno sodišče je letos, 

slabo leto po tem, ko je sabor 

sprejel ustavni zakon o pravicah 

narodnih manjšin, ki določa dvojno 

volilno pravico za vse manjšine 

na Hrvaškem, razen srbske, razveljavilo 

dvojno volilno pravico vsem 

manjšinam, vključno s slovensko. 

Hodžić je napovedal, da bodo 

manjšinski poslanci znova iskali 

rešitve, da bi manjšine uresničile 

dvojno volilno pravico. 

Osrednji zagrebški Trg Bana Jelačića 

Po volilnih seznamih 

je na Hrvaškem več 

volivcev kot polnoletnih 

prebivalcev. 

33


Slovenci v Italiji 

V izpostavljeni legi 

Ogledalo družbi in času izpod peresa Aceta Mermolje 

Mirjam Muženič, RTV Slovenija 

»Kdor spremlja politiko, se drži 

za glavo, ko vidi in sliši, kako se 

lasajo že med samimi zavezniki, 

da ne govorimo o opoziciji. 

Slednja naj bi bila tudi konstruktivna, 

vendar govori kot gozdarji z motorno 

žago v roki…« je v Trstu zapisal 

Ace Mermolja. Pa ne v dneh pred 

prvimi izrednimi volitvami v slovenski 

parlament, kot bi bralec najprej 

pomislil, temveč januarja leta 2007. 

Knjiga, ki jo je Založništvo tržaškega tiska predstavilo na letošnjem knjižnem sejmu 

je V izpostavljeni legi – Prostor in čas Slovencev v Italiji, izbor kolumn, ki jih je Ace 

Mermolja objavil v Primorskem dnevniku med letoma 1996 in 2011. 

Foto: Matej Kerec 

Foto: Damjan Balbi 

V enakem času pred desetimi leti 

je Silvija Berlusconija predstavil takole: 

»Je lastnik televizij, gradbenih 

podjetij, delničar telefonskih družb, 

založnik in lastnik časopisov in revij, 

ki so deležni najrazličnejših državnih 

koncesij in podpor. Ko bi postal premier, 

bi lahko sam sebi delil državno 

last in postal dejanski gospodar delov 

države…« 

Kako preroško! Takih ocen, ki 

kljub časovnemu zamiku ohranjajo 

aktualnost in napovedi, ki so se v 

veliki meri tudi uresničile, je sposoben 

le izvrsten zapisovalec vsakdanjega 

dogajanja, njegov analitik, 

ki lahko z razmišljanji o sodobnem 

svetu kritično ocenjuje dileme in 

stiske, pa tudi preroško gleda naprej. 

Tak je Ace Mermolja, poklicni 

Slovenec, kot sam sebi pravi pesnik, 

novinar, javni in politični delavec iz 

Trsta, ki je že dolgo v prvih vrstah 

narodne skupnosti, njenih kulturnih 

in političnih ustanov. Ace Mermolja 

že vrsto let tudi tedensko objavlja 

svoja razmišljanja v kolumnah Primorskega 

dnevnika in njihov izbor 

je letos jeseni izšel v dveh knjigah z 

naslovom V izpostavljeni legi, Prostor 

in čas Slovencev v Italiji v obdobju 

med leti 1996 in 2011. Novost 

Založništva tržaškega tiska na 

skoraj tisoč straneh zajema zgodovino 

slovenskih rojakov v Furlaniji 

Julijski krajini s številnimi, še vedno 

aktualnimi vprašanji ne samo v narodnostnem 

prostoru, temveč bistveno 

dlje od Trsta, Gorice in Vidma. 

Gre za zapise od znotraj, od zunaj, 

iz vseh možnih zornih kotov, predvsem 

pa iz avtorjevega, ki vztraja, 

da je majhno vezano na veliko in 

veliko vpliva na majhno. 

Mermolja izbor svojih ogledal 

začenja z letom 1996, ki je z zlomom 

Tržaške kreditne banke globoko 

zaznamovalo Slovence v Italiji. 

In ni naključje, da jih zaokroža z 

letom 2010 oziroma zgodovinskim 

srečanjem predsednikov Italije, 

Hrvaške in Slovenije v Trstu. V prehojenih 

15 letih se je namreč velikokrat 

soočal z vprašanji, kako je 

biti Slovenec v tedanjem času in 

tistem prostoru, kakšna je podoba 

Slovencev na sploh in Slovencev, 

ki živijo v izpostavljeni legi, kot 

je manjšinska skupnost v krušni 

državi. V letih je tudi spreminjal 

svoja mnenja, bil sprt sam s seboj, 

zaradi evolucije v njem samem in 

narodnostnih vrstah. Delo Aceta 

Mermolje odlikujejo doslednost, 

premočrtnost in pokončna drža 

tudi takrat, ko so njegova zapisana 

stališča sprožila polemične 

odmeve, je knjigi na pot ocenila 

slovenska senatorka v italijanskem 

parlamentu Tamara Blažina. Za svojo 

čuti tudi avtorjevo trditev iz leta 

1998: »V naši skupnosti so nekateri 

prepričani, da čim ostrejši si, tem 

bolj zaveden Slovenec si.« Ko je v 

narodnostnih vrstah zaznati napetosti, 

tako naj bi bilo tudi v tem 

obdobju, ko osrednje organizacije 

in ustanove še vedno čakajo na 40 

odstotkov letnega prispevka iz italijanskega 

proračuna in so odnosi 

med različno mislečimi vse prej 

kot ustvarjalno prijateljski, je to še 

kako aktualno. Dve knjigi v eni je 

lektorirala Marija Cenda, oblikovala 

Vesna Benedetič, pri izdaji sta 

sodelovali tudi krovna narodnostna 

organizacija Slovenska kulturno 

gospodarska zveza in Zadruga Primorski 

dnevnik. Vabljivo branje! 

34

DOŽIVIMO SLOVENIJO 

Črna na Koroškem 

Snežni gradovi kot 

zgodba turizma 

Črna je tudi zelena, zlata in predvsem bela 

Renata Picej 

Koroška ima veliko posebnost. 

Črna, kraj na koncu 

Mežiške doline, kot 

edina v Sloveniji poleg 

mnogih lepot vabi tudi z barvami. 

Včasih s črno, sinonimom za slikovito, 

prijetno naselje v dolini ob reki 

Meži, ki mu je pečat nadelo preko sto 

let železarstva, drugič z zeleno, ko v 

zrelem poletju sveže dihajo travniki 

in gozdovi treh dolin (Topla, Koprivna 

in Bistra) in glasno šelesti Najevska 

lipa (mati vseh slovenskih lip in kraj 

vsakoletnega srečanja državnikov), 

ki ji postiljajo varno gnezdo v skalnem 

objemu Pece, potem blešči zlata 

barva, ko se iz smučarskih vijug, 

začetih na črjanskem smučišču, izriše 

ime Tine Maze (nenazadnje je Črna 

prava »vas olimpijcev«; poleg bratov 

Putgar še Katjuša Pušnik, Mitja Kunc, 

Nataša Lačen, Aleš Gorza in zdaj Tina 

Maze), in potem z belo barvo. Belo 

kot sneg, iz katerega so postavljeni 

domišljijski gradovi Kralja Matjaža. 

Snežni gradovi 

Ko na Koroškem zapade sneg, 

se na začetku vsakega leta visoko 

nad Črno, v Podpeci, tam 

na ramenu Pece, vse od leta 

1992 dogaja pravi vzorčni model 

turističnega doživetja – »Gradovi 

kralja Matjaža«. Največkrat zadnjo 

soboto v januarju. Takrat od blizu 

in daleč pridejo skupine snežnih 

gradbincev, ki imajo cel dan časa, 

da do mraka, na parceli 5 krat 5 metrov 

postavijo svoj sanjski grad ali, v 

novejšem času vse bolj popularno, 

svojo domišljijsko skulpturo. S temo 

je konec ustvarjanja. Takrat so na 

vrsti ocene in nagrade ter veselo 

druženje pozno v noč. Obiskovalci 

pravljične pokrajine in snežnoledenega 

domišljijskega parka so 

dobrodošli v sobotnem popoldnevu 

in večeru, ko plameni sveč in bakel 

slavnostno okrasijo prizorišče in ko 

veliki in majhni otroci lahko vstopijo 

v živo pravljico tam daleč od 

ponorelega sveta. 

Kralj Matjaž 

Kralj Matjaž je lik iz ljudskih pripovedk 

z zgodovinskim ozadjem in 

ga najdemo v številnih izročilih. Poleg 

slovenskega še v madžarskem, 

ruskem in drugih. Legenda o Kralju 

Matjažu pravzaprav pripoveduje 

zgodbo o Matiji Korvinu, ki je vladal 

slovenskim deželam v času Karantanije 

in je bil dober kralj. Obiskovali 

so ga siromaki in zatirani in vsem je 

nudil pomoč in zaščito. Dal je kovati 

zlatnike in med njegovim vladanjem 

je Koroška doživljala zlate čase. Ker 

so mu bili drugi vladarji nevoščljivi 

zaradi njegove mogočnosti, so 

združili svoje vojske proti njemu. S 

samo stotimi preživelimi junaki se je 

moral skriti v votlino pod Peco, ki se 

mu je sama odprla in ga skrila pred 

sovražniki. V votlini se je Matjaž 

usedel za mizo, ostali pa so se posedli 

po tleh okrog njega in zaspali. 

Legenda pravi, da se bo, ko mu brada 

zraste devetkrat okoli mize, prebudil. 

Takrat bo pred njegovo jamo 

sredi zime zrasla lipa. Od polnoči do 

ene zjutraj bo cvetela, potem se bo 

posušila in takrat bo Matjaž s svojimi 

vojaki stopil na plano, premagal 

in zatrl vse svoje sovražnike, pregnal 

krivico s sveta in v blagostanju zavladal 

Slovencem. 

20. GRADOVI 

KRALJA MATJAŽA 

Kdaj: 28. in 29. januar 2012 

Prizorišče: Podpeca, 

plato pred okrepčevalnico 

»Pri Matjažu« 

Osrednji dogodek je tekmovanje 

ekip v gradnji snežnih gradov. 

Dogodek spremlja pester zabavni, 

kulturni in športni program, ki 

je v celoti povezan z legendo o 

Kralju Matjažu (predstavitev 

ekip, izbor Alenčice, nastop 

harmonikašev, ognjena predstava, 

prihod Kralja Matjaža, razglasitev 

rezultatov in predstavitev nagrad 

najboljšim ekipam, nastopi 

znanih glasbenikov. 

www.gradovikraljamatjaza.com 

NAJEVSKA LIPA 

Kdaj: 1. sobota v juliju 

TURISTIČNI TEDEN 

Kdaj: v avgustu 

TIC - PARK KRALJA 

MATJAŽA 

Center 101 

2393 Črna na Koroškem 

telefon: 02 870 48 20 

info@parkkm.si 

Foto: Peter Ogorelec 

35 

ČRNA VABI

Slovenski dnevi turizma 


Slovenski turizem 

pod eno streho 

Slovenski dnevi turizma so povezali vse najpomembnejše dogodke in 

in institucije s področja turizma v Sloveniji 

Renata Picej 

kakovostno in izjemno turistično 

destinacijo. 

Zaveza za skupno delo - iz leve 

proti desni: Miha Kovačič, direktor 

Zavoda Kongresnoturistični urad; dr. 

Tanja Mihalič, redna profesorica na 

Ekonomski fakulteti Univerze Ljubljana; 

Drago Bulc, predsednik Društva 

turističnih novinarjev Slovenije; 

mag. Maja Pak, direktorica STOja; 

mag. Marjan Hribar, generalni 

direktor Direktorata za turizem in 

internacionalizacijo; Tone Matjašič, 

predsednik Združenja turističnih 

agencij Slovenije; Zdravko Počivalšek, 

predsednik Turistično gostinske 

zbornice Slovenije; Peter Misja, 

predsednik Turistične zveze Slovenije, 

in Mate Matjaž, predsednik Sekcije za 

gostinstvo in turizem. 

V 

začetku januarja 2011 

je na ministrstvu za 

gospodarstvo padla 

odločitev, po kateri naj 

bi ministrstvo skupaj s Slovensko 

turistično organizacijo (STO), 

Turistično-gostinsko zbornico, 

Združenjem turističnih agencij Slovenije, 

Turistično zvezo Slovenije in 

Zavodom Kongresnoturistični urad 

sprejelo namero za organizacijo 

Slovenskih dnevov turizma. Tako 

bi bili v okvir skupnega dogodka 

združeni vsi najpomembnejši dogodki 

s področja turizma v Sloveniji, 

turistični praznik pa naj bi v prihodnje 

povezal tudi vse pomembne dejavnike 

turizma. Cilj tovrstnega dogodka 

je v tem, da se še bolj poudari 

pomen turizma za slovensko gospodarstvo 

ter izpostavi tiste, ki ta 

turizem delajo in skrbijo za njegovo 

podobo in učinkovitost. 

Program dvodnevnega dogodka 

je v ospredje postavil turizem 

kot enega največjih ekonomskih in 

družbenih fenomenov današnjega 

časa, ki posega in vpliva na številna 

področja življenja. S svojimi 

številnimi ugodnimi vplivi na gospodarski, 

družbeni in socialni razvoj 

je ena izmed najpomembnejših 

gospodarskih panog ter eden izmed 

glavnih dejavnikov nacionalnega 

in regionalnega razvoja v Sloveniji. 

Turistična industrija v Sloveniji s 

posrednimi vplivi ustvarja kar 12,1 

odstotka celotnega BDP ter 105 

tisoč oziroma 12,4 odstotka vseh 

delovnih mest (WTTC, 2011). 

Partnerska 

razmišljanja o turizmu 

Prvič v zgodovini samostojne 

Slovenije so se v skupni turistični 

in partnerski glas povezali sooblikovalci 

turizma, le-tega osvetlili 

z različnih vidikov ter ob koncu 

srečanja podpisali Deklaracijo o 

partnerstvu za trajnostni razvoj 

slovenskega turizma, ki pa ne ostaja 

zgolj pri podpisih glavnih usmerjevalcev 

turističnega razvoja, temveč 

dodaja tudi druge, ki na nacionalni 

ali lokalni ravni delujejo za isti 

cilj – prepoznati Slovenijo kot lepo, 

Povedali so: 

Generalni direktor Direktorata 

za turizem in internacionalizacijo 

mag. Marjan Hribar: »Vsi 

pomembnejši turistični dogodki v 

Sloveniji, združeni pod eno streho, 

pomenijo večjo prodornost 

in boljšo učinkovitost. Prepričan 

sem, da bo dogodek prispeval tudi 

k večji prepoznavnosti pomena 

slovenskega turizma. Turizem je 

pomembna gospodarska dejavnost, 

cilji za novo strateško obdobje pa 

merijo še višje: da turizem postane 

najpomembnejša gospodarska dejavnost. 

Dnevi slovenskega turizma 

predstavljajo močno komunikacijsko 

sinergijo različnih dogodkov, s 

pomočjo katere bo sporočilo o pomenu 

turizma močneje odmevalo.« 

Direktorica Slovenske turistične 

organizacija mag. Maja Pak: »Prihodnost 

slovenskega turizma je v 

veliki meri odvisna od združevanja 

naporov za doseganje boljših rezultatov. 

Tega se dobro zavedamo, 

zato je partnerski odnos vgrajen 

v celoten proces načrtovanja, organiziranja 

in izvajanja naših promocijskih 

in trženjskih aktivnosti. 

Verjamem, da bodo Dnevi slovenskega 

turizma postali stična točka 

vseh nas, ki delamo v turizmu in da 

bomo z združenimi napori dosegli 

večji učinek, še bolj izpostavili pomen 

turizma kot pomembne gospodarske 

panoge, z usklajenim 

Vizija slovenskega 

turizma 

Slovenija naj bi postala razvita 

turistična destinacija s sodobno, 

raznoliko in visoko kakovostno 

turistično ponudbo, temelječo 

na inovativnih in kakovostnih 

integralnih turističnih 

proizvodih ter storitvah z visoko 

dodano vrednostjo in ciljem 

zadovoljstva turistov. 

36


delovanjem povečali prisotnost Slovenije 

na turističnem zemljevidu in 

uspešno tekmovali z uveljavljenimi 

konkurentkami.« 

Predsednik Turistično gostinske 

zbornice Slovenije Zdravko 

Počivalšek: »Turizem je dejavnost, 

ki povezuje gospodarstvo, promet, 

regionalni razvoj, okolje in prostor, 

kmetijstvo, finance, kulturo, 

delo, šport, visoko šolstvo, zdravje, 

javno upravo, notranje zadeve, zunanje 

zadeve in lokalno samoupravo. 

Zato moramo to panogo 

koordinirano voditi. Menim, da je 

izredno pomembno, da o rezultatih 

dela panoge in prihodnjih načrtih 

govorimo na dogodku, ki ga skupaj 

pripravljamo vsi, ki se s turizmom 

bolj poglobljeno ukvarjamo. Verjamemo, 

da lahko panogi turizma, 

ki ima poseben narodno gospodarski 

pomen, zagotovimo razvoj, ki bo 

prispeval k blaginji Slovenije z večjo 

prodajo na tujih trgih in s tem povezanimi 

novimi delovnimi mesti.« 

Predsednik Sekcije za gostinstvo in 

turizem Mate Matjaž – Tomi: »V času, 

ko so vsi gospodarski kazalniki obrnjeni 

navzdol, turistični sektor beleži 

pozitivne trende in prepričan sem, da 

je delno zaslugo za to treba pripisati 

ravno enotnosti in usklajenosti vseh 

organizacij, kar bomo z Dnevi slovenskega 

turizma še posebej pokazali.« 

Vprvi vrsti polne kongresne dvorane hotela Bernardin so sedeli ljudje, odgovorni za slovenski turizem. 

Predsednik Združenja turističnih 

agencij Slovenije, Tone Matjašič: 

»Čeprav naše združenje povezuje le 

turistične agencije in organizatorje 

potovanj, je tudi za nas dogodek 

pomemben z vidika srečevanja z 

vsemi ponudniki v turističnem gospodarstvu, 

saj agencije same, brez 

Marjan Batagelj; ko je pred letom in pol od Istrabenz Turizma kupil takratni Turizem 

Kras, d. d., je predvideval, da bo v Postojnsko jamo v petih letih investiral deset 

milijonov evrov. Zdaj ve, da bo treba investirati še več in kljub temu vztraja, da je za 

obisk jame številka 650.000 obiskovalcev letno skrajna meja za dobro poslovanje. 

Kot svetla zvezda slovenskega turizma je namreč kot prvi dojel, da prodaja dogodek 

in ne jamo, in da mu zato manjši obisk na dolgi rok prinaša več. Na fotografiji 

prejema nagrado Društva turističnih novinarjev Slovenije – Triglav, stekleno statuo 

v znak priznanja za njegovo delo. 

četrtem strokovnem srečanju predstavila 

in promovirala nadgradnjo 

projekta, in sicer z blagovno znamko 

Gostilna Slovenija, katere namen je 

dvigniti prepoznavnost Slovenije in 

obenem znak za kakovost in tradicijo 

v kulinariki. 

14. slovenski turistični 

forum 

Predstavlja najpomembnejše 

strokovno srečanje v turistični 

panogi v Sloveniji, pomeni izplen 

stališč o nadaljnjem razvoju in 

trženju turizma na nacionalni, regionalni 

in lokalni ravni, v okviru 

portoroških dnevov turizma pa je 

izzvenel kot najbolj kakovosten 

Dnevi slovenskega turizma pomenijo velik premik v 

miselnosti in organiziranosti slovenskega turizma. 

podpore vseh drugih ponudnikov, 

ne morejo ponuditi kakovostnih 

produktov.« 

Direktor Zavoda Kongresnoturistični 

urad Miha Kovačič: »Prvič 

v Sloveniji smo povezano predstavili 

pomen turizma za Slovenijo 

in njeno gospodarstvo. Združujemo 

več kot 60 ponudnikov kongresnih 

storitev; ponudnike prizorišč in 

kongresnih storitev na področju 

Slovenije in naše poslanstvo je njihovo 

povezovanje ter predstavitev 

Slovenije kot zaokrožene turistične 

destinacije.« 

Predsednik Društva turističnih 

novinarjev Slovenije, FIJET Slovenije 

Drago Bulc: »Dnevi slovenskega turizma 

pomenijo velik premik v miselnosti 

in organiziranosti slovenskega 

turizma. V Sloveniji smo to dejstvo z 

razdrobljenostjo in nepovezanostjo 

turističnih dejavnikov in organizacij 

do letos vztrajno zanikali.« 

Projekt »Okusiti 

Slovenijo« dopolnili z 

»Gostilna Slovenija« 

Potem ko ima Slovenija vse od leta 

2006 pomemben dokument z naslovom 

Strategija gastronomije Slovenije, 

ki je nastal v želji po sistematičnem 

in doslednem upoštevanju 

kulinaričnih ter gastronomskih 

vsebin za boljšo turistično razpoznavnost 

Slovenije, je Sekcija za 

gostinstvo in turizem na svojem 

del srečanja. Na njem so govorili o 

strateških usmeritvah, tekoči politiki 

in številnih pomembnih projektih 

slovenskega turizma. 

Osrednja tema letošnjega foruma 

je bila problematika, ki bi jo 

lahko strnili v zgodbo o spremembah, 

ki so stalnica prihodnosti, 

oziroma v slovenski turizem pred 

izzivi 21. stoletja. Ugledni predavatelji 

in gosti iz tujine ter Slovenije 

so na te spremembe gledali skozi 

prizmo gospodarskih in družbenih 

okoliščin, prepoznavali, kako se s 

svojimi navadami in vrednotami 

nanje odzivajo turisti, obenem pa 

iskali odgovore na izzive, s katerimi 

se trenutno sooča slovenski 

turizem. 

37

ŠPORT 

Šport v zamejstvu 

Portal Slosport 

združuje športnike 

Branko Lakovič skupaj s sinom Igorjem in peščico zagnancev ustvarja 

športni portal, ki je vir informacij o zamejskem športu in športnikih 

te dobrodošla vez med slovenskimi športniki po svetu. 


Branko Lakovič, ustanovitelj in urednik 

Slosporta: »Vse manj pa je tudi pri nas 

mladine, ki bi šla po poti večkratnih 

svetovnih prvakinj, kotalkarice Tanje 

Romano ali rolkarice Mateje Bogatec.« 

38 

Spletna stran www.slosport.org 

je zagledala luč 

septembra leta 1999. »Že 

pred tem sem razmišljal, 

da bi vse letne podatke in dogodke 

zamejskega športa v Italiji objavljali 

na posebnem portalu, saj sem od 

leta 1995 urejal Zbornike slovenskega 

športa v Italiji, ki so bili dragocen 

dokument o našem tukajšnjem 

športnem gibanju,« pojasnjuje ustanovitelj 

in urednik portala Branko 

Lakovič. »Žal smo morali zaradi 

finančnih sredstev izdajo Zbornikov 

leta 2010 prekiniti. Moja začetna zamisel 

glede portala pa je bila, da bi 

se vsi slovenski zamejci in športniki 

po svetu povezali preko ene, glavne 

spletne strani.« Ko je bil Lakovič 

pred leti v Kanadi, je navezal stike z 

nekaterimi tamkajšnjimi športnimi 

delavci, v stik pa je stopil tudi s 

športnimi delavci v Avstraliji. »Na 

naši spletni strani imamo link 

Športna dejavnost Slovencev po 

svetu, ki pa je močno zastarel in 

obravnava le nekaj društev iz Avstralije. 

Zaradi preobremenjenosti 

z drugim delom na spletni strani 

nisem imel časa, da bi se ukvarjal s 

to, zelo zahtevno nalogo, za kar mi 

je iskreno žal,« dodaja. 

Zaradi finančnih 

težav brez stalnih 

sodelavcev 

Na Slosportu dnevno in čim prej 

objavljajo vse dogodke slovenskih 

športnih društev in slovenskih 

športnikov v Italiji. »Glede na to, da 

je dogodkov precej, predvsem ob 

vikendih, ne uspemo objavljati ‘globljih’ 

vsebinskih poročil o našem 

športu v Italiji,« pravi sogovornik. 

Za objavljanje novic in oblikovanje 

strani namreč skrbita sama s 

sinom Igorjem, v čigar domeni je 

tehnična plat, medtem ko Branko 

skrbi za vse ostalo in še za slike. 

»Prva leta smo imeli nekaj stalnih 

sodelavcev, ki smo se jim morali 

zaradi finančnih težav odreči. 

Odlično pa sodelujemo s Primorskim 

dnevnikom, časopisom, ki izhaja 

v Italiji, in s fotografsko agencijo 

Kroma,« pravi. 

Športnih dogodkov v slovenskem 

zamejstvu v Italiji je toliko, da z zapolnitvijo 

rubrik nimajo nikakršnih 

težav. To velja še posebno za sobote 

in nedelje, ko so na sporedu 

številne tekme v raznih športih. 

Ob ponedeljkih pa svojim obiskovalcem 

ponujajo statistični pregled 

in druge rubrike, predvsem pa 

fotografske reportaže s sobotnih 

in nedeljskih tekem. Ker spletna 

stran Slosport obravnava izključno 

dogodke slovenskega športa v Italiji, 

objavljajo novice iz Italije in Slovenije 

samo, ko tam na tekmah ali 

turnirjih nastopajo njihove ekipe ali 

športniki. »Več društev iz Slovenije 

in tudi italijanskih klubov iz Furlanije 

- Julijske krajine nas je vprašalo, 

če bi jim dodelili kotiček na našem 

portalu. Morali pa smo jih odkloniti, 

čeprav se zavedam, da bi verjetno 

s tem imeli vsaj dvakrat toliko obiskov 

in stikov,« pove Lakovič. 

Šport med 

najpomembnejšimi 

dejavnostmi slovenske 

skupnosti v Italiji 

Šport med Slovenci v Italiji je tako 

razvejan in ima tako bogato zgodovino, 

pravi urednik Slosporta, da 

sodi gotovo med najpomembnejše 

dejavnosti slovenske skupnosti v 

Italiji sploh. »Že dejstvo, da imamo 

kar 58 društev, ki se ukvarjajo z 22 

različnimi športi, da je v naših klubih 

zraslo skoraj sto italijanskih 

reprezentantov, da smo in prirejamo 

odmevne mednarodne turnirje, 

so bili in so naši športni delavci na 

vidnih položajih italijanske zveze, 

vse to kaže, kako pomembno vlogo 

ima športna dejavnost med Slovenci 

v Italiji.« 

Glede športnih panog pa se zanimanje 

med zamejskimi športniki 

spreminja. Poleg tradicionalnih 

športov, kot so nogomet, košarka 

in odbojka, za katere je zanimanje 

vedno veliko, smo imeli še 

pred nekaj leti velike uspehe v 

namiznem tenisu, kotalkanju in 

rolkanju. »Najbolj obetavne so 

bile prav slednje, tako imenovani 

»revni športi«, ki pa zahtevajo od 

športnikov in športnic veliko garanja 

in odrekanja. Vse manj pa je 

tudi pri nas mladine, ki bi šla po 

poti večkratnih svetovnih prva-

ŠPORT 

kinj, kotalkarice Tanje Romano ali 

rolkarice Mateje Bogatec,« ugotavlja 

Lakovič. 

Branko Lakovič, ki se je, kot pravi, 

v mladih letih ukvarjal z nogometom, 

odbojko in košarko, nato pa je 

bil dolga leta košarkarski trener, je 

prepričan, da je spletna stran Slosport 

potrebna, saj je, kot so bili 

Veliki načrti kljub 

slabim izkušnjam 

»Glede na finančno razpoložljivost, 

mislim, da je že to največ, kar lahko 

nudimo našim obiskovalcem,« pravi 

urednik, ki pa ima kljub temu še 

veliko načrtov. Njegove izkušnje iz 

enajstih let, odkar deluje Slosport, 

pa niso spodbudne. Meni, da bi 

Največji prispevek dobimo od Združenja 

slovenskih športnih društev v Italiji, nekaj 

manj od Kmečke banke in Zadružne kraške 

banke ter manjše prispevke od nekaterih drugih 

organizacij in podjetij. 

nekdaj Zborniki slovenskega športa 

v Italiji, dokument športnega dogajanja 

Slovencev v Italiji. »To je tudi 

razlog, da pri naporih vztrajam. Pri 

tem pa bi se tudi javno zahvalil vsem 

našim številnim sodelavcem, ki so 

mi s poročili in slikami v neprecenljivo 

pomoč,« dodaja. 

»Največji prispevek dobimo 

od Združenja slovenskih športnih 

društev v Italiji, nekaj manj od 

Kmečke banke in Zadružne kraške 

banke ter manjše prispevke od 

nekaterih drugih organizacij in podjetij, 

kar letno pomeni približno 

17.000 evrov, od katerih nam davki 

odvzamejo polovico,« Lakovič 

odgovarja na vprašanje, kako se 

Slosport financira in spomni še na 

stroške za registracijo serverja, 

telefon, bencin in stalno nabavo 

nove tehnologije. 

morali najprej oblikovno posodobiti 

portal. »Spremembe pa bi zahtevale 

dodatni finančni in človeški napor, 

saj imamo na portalu več milijonov 

novic in vsaj milijon slik. Bolj kot 

načrtujem pa si želim, da bi na našo 

spletno stran uvedli facebook, obogatili 

portal z videoposnetki,« pravi 

sogovornik. »Glede vsebine pa, da bi 

obnovili začetno željo in združili vse 

zamejce in Slovence po svetu na en 

sam portal, povezan z linki za posamezne 

države, kjer živijo in delujejo 

slovenski športniki in društva.« 

Urednik Slosporta si še želi, da bi 

še bolj okrepili italijansko stran in 

predvsem angleško različico, ki jo 

sedaj ažurirajo le nekaj mesecev na 

leto, da bi uvedli nove športne rubrike 

(rekreacija, zdravstvo, invalidski 

šport, delo z otroki itd.). Za vse to 

pa so potrebna finančna sredstva in 

predvsem novi sodelavci. »Zavedam 

pa se, da je to v kriznem obdobju, ki 

mu ni videti konca, le pobožna želja.« 

Prek 18 milijonov 

klikov na leto 

V letu 2010 so na portalu Slosport 

zabeležili 289.845 obiskov in 

18.338.203 klikov, 2011. pa so do 

vključno novembra imeli 306.991 

obiskov, in 17.601.408 klikov. »V 

zadnjih dveh letih imamj torej 

letno več kot 18 milijonov stikov, 

kar je mesečno več kot milijon in 

pol, dnevno pa več kot 50 tisoč. 

Glede na to, da obravnava naša 

spletna stran izključno slovenski 

šport v Italiji, mislim, da smo kar 

uspešni in da je naš portal, vsaj na 

športnem področju, med najbolj 

obiskanimi v deželi Furlaniji - Julijski 

krajini. 

Na spletni strani 

www.slovenci.si 

smo ustvarili spletno 

skupnost, v kateri bomo 

lahko izmenjali številne 

uporabne informacije in 

nasvete. 

Prijava je preprosta, 

zato se nam pridružite v 

čim večjem številu. 

www.slovenci.si 39

šport 

Iztok Čop - na Otoku sanjski konec izjemne kariere 

»Športno znanje želim 

prenašati na mlajše« 

Veslač Iztok 

Čop je gotovo 

najuspešnejši 

športnik v 

samostojni 

Sloveniji. Pri 

40 letih bo 

nastopil na 

olimpijskih 

igrah v 

Londonu. To 

bodo zanj že 

šeste igre 

zapored. 

Peter Zalokar, Delo 

državam EU pri reševanju problematike 

prehoda iz športne v civilno 

kariero vrhunskega športnika. 

V Radovljici živite z ženo Petro in 

dvema hčerkama, Ruby in Amber. 

Kako je v družbi treh punc? 

Družba je čudovita, le do besede 

je težko priti. 

Prepotovali ste zares veliko sveta. 

Katera država vas je najbolj 

navdušila in zakaj? Bi se bili tja pripravljeni 

preseliti za vedno? 

Veliko popolnoma različnih delov 

sveta me je navdušilo. Sem 

pa na svet pred dvajsetimi leti, ko 

sem začel potovati, gledal precej 

drugače kot danes, zato so tudi 

primerjave težke. Med državami, 

ki sem jih imel možnost spoznati, 

mi je najbolj všeč način življenja na 

Norveškem. Le klimatski pogoji mi 

niso najbolj pri srcu. 

Iztok Čop: »Preračunljivost lahko 

koristi le, ko si v stiku z najboljšimi. 

Brez garanja in trme pa ne moreš 

biti konkurenčen. Še posebno ne v 

veslanju.« 

Čopovi največji uspehi so 

3. mesto ob prvem nastopu 

v Barceloni 1992, 

sledili sta zlata kolajna v 

Sydneyju 2000 in srebro v Atenah 

2004. Čeprav je štirikratni svetovni 

prvak dosegel vse, kar je mogoče, 

njegova sla po uspehu in izzivih ni 

nič manjša kot na začetku športne 

poti. Za izjemne dosežke v športu 

ga je predsednik Slovenije Danilo 

Türk leta 2009 odlikoval z redom za 

zasluge. 

Normo za London sta med slovenskimi 

veslači izpolnila le vidva 

z Luko Špikom v dvojnem dvojcu. 

Lahko zdaj tudi uradno potrdite 

olimpijski nastop? 

Že od dneva, ko je London dobil 

kandidaturo za organizacijo OI, sem 

si potihem želel, da bi tam sklenil 

kariero. Veslanje ima svoje korenine 

in posledično zelo bogato tradicijo 

prav na Otoku, zato mi je bilo tam 

vedno užitek nastopati. Pa vseeno 

je bilo leto 2012 vedno tako zelo 

oddaljeno, da si nisem upal prav 

naglas razmišljati, da bom takrat še 

aktiven športnik. Vendar danes svoj 

nastop v Londonu lahko potrdim. 

Dokončna odločitev je padla kmalu 

po svetovnem prvenstvu, saj 

sem čutil, da sva z Luko sposobna 

boljšega nastopa, kot sva ga pokazala 

na Bledu. 

Aktivni ste tudi v športni politiki, 

kjer ste v komisiji za športnike. Kaj 

je najbolj pereč problem slovenskih 

vrhunskih športnikov oziroma, 

kaj želite storiti, da bo odnos 

države bolj prijazen do njih? 

Predvsem si želimo, da bi nas 

jemali resno. S svojimi predlogi o 

reševanju specifičnih problemov, s 

katerimi se ubadamo izključno vrhunski 

športniki, nikakor ne naletimo 

na razumevajočega sogovornika 

na strani države. Naši predlogi 

Foto: BOBO 

zajemajo predvsem posodobitev 

trenutne zakonodaje in ne dvigajo 

finančnih stroškov. Žal pa krojači 

športne politike ne razumejo vrhunskega 

športa in športnikov. 

Bolj kot do OKS ste bili večkrat 

kritični do odnosa ministrstva za 

šport. Zakaj? Ali mislite, da bo 

Zoran Janković kot znani ljubitelj 

športa lahko bolj dojemljiv za 

spremembe? 

Zadnja leta smo športniki del organov 

OKS, kjer z uveljavljanjem 

svojih idej in predlogov nimamo 

večjih težav. Kot sem omenil, pa 

sem v zadnjih treh letih na MŠŠ zapravil 

ogromno časa za nikakršen 

premik. Izgovor, da za spremembe 

ni zakonske podlage, zame ni 

sprejemljiv. Kdo pa spreminja zakone? 

Od Jankovića pričakujem, 

da bo prisluhnil in upošteval naše 

predloge. Prepričan sem, da lahko z 

malo truda postanemo vzor drugim 

Imate kdaj domotožje? Kaj najbolj 

pogrešate, kadar ste dalj časa 

zdoma? 

Predvsem svoja tri dekleta. 

Je Slovencem veslanje pisano na 

kožo, je v skladu z našim nacionalnim 

karakterjem? Potrebno je garanje, 

pa tudi nekaj preračunljivosti 

… in trma, ki je Gorenjcem 

še posebno blizu. Se mi pa zdi, 

da je v zadnjem času vse več 

preračunljivosti, manj pa pripravljenosti 

na trdo delo. Preračunljivost 

lahko koristi le, ko si v stiku z 

najboljšimi. Brez garanja in trme 

pa ne moreš biti konkurenčen. Še 

posebno ne v veslanju. 

Slovensko veslanje izgublja stik 

z elito. Ali obstaja upanje na 

skorajšnji ponovni vzpon? So zadaj 

veliki talenti? 

Menim, da je kar nekaj talentov, 

nisem pa prepričan, če so sposobni 

oziroma pripravljeni svoj potencial 

izkoristiti. Brez vsakodnevnih naporov, 

vsaj v veslanju, talent ni dovolj. 

Če bodo preklopili miselnost v svojih 

glavah in si res želeli doseči cilj, 

potem me za našo prihodnost ne 

skrbi. V nasprotnem primeru pa 

zelo. 

40

ŠPORT 

V Ljubljani ste imeli šolo veslanja, 

ali jo še imate? Razumete svoje 

poslanstvo, da svoje znanje in 

izkušnje prenesete na mlajše? 

Veslanje ljudem postaja vse bliže. 

Ko enkrat preizkusiš to obliko vadbe 

in vidiš dejanski rezultat, spoznaš, 

da ne gre za nikakršen bavbav, pač 

pa za eno čisto »fajn« zadevo. Verjamem, 

da je veslanje primerna oblika 

rekreacije za vsakogar. Žal je pri 

nas premalo poznana, zato želim 

to spremeniti. V to vadbo vlagam 

velik del sebe, saj si želim prenesti 

naprej najboljše, kar me je vrhunski 

šport naučil. Vesel sem, če ljudje 

uživajo in pri tem naredijo veliko 

dobrega zase. Prav neverjetno je, 

koliko pozitivne energije je vedno v 

dvorani. Mislim, da je to tisto, česar 

nam danes najbolj primanjkuje. Lahko 

rečem, da je vsaka naša vadba 

»team building« v malem. Kar se pa 

tiče prenašanja izkušenj na mlajše 

generacije veslačev – to je moja 

velika želja, saj ne bi rad, da gredo 

vsa ta leta nabiranja dragocenega 

znanja v nič. Verjamem, da s toliko 

različnimi informacijami in znanji, 

s koristnimi napotki z različnih 

področij, ki gradijo vrhunski šport, 

preizkušenimi v praksi, pri nas razpolaga 

le malokateri strokovnjak. 

Zato se mi zdi pomembno, da se 

to znanje prenese naprej. Če bo 

seveda na drugi strani interes za kaj 

takega. 

Kakšne so pri nas razmere za delo v 

primerjavi s tujino? 

Niso slabe. Na Bledu smo predvsem 

po zaslugi odličnih naravnih 

pogojev primerljivi z vsemi svetovnimi 

centri. 

Kdo je vaš najboljši prijatelj med 

tekmeci? Morda Tufte, s katerim 

ste tekmovali skupaj na svetovnem 

pokalu na Bledu? 

Z Olafom se res odlično razumeva. 

Drug drugemu sva bila najhujša 

nasprotnika v čolnu, hkrati pa 

najboljša prijatelja na suhem. Tudi 

sicer se veslači na splošno zelo dobro 

razumemo med seboj. Večkrat 

sestavimo mednarodne posadke 

na tekmovanjih izven domene 

mednarodne veslaške zveze, saj 

je, nenazadnje, druženje in tkanje 

prijateljskih vezi ena izmed tistih 

stvari, zaradi česar te šport obogati. 

Radi hodite na veslaške dirke na 

Temzi - kaj vas tam tako pritegne? 

Na Temzi vedno uživam. Že London 

in Temza imata poseben čar, 

dodatno pa tradicija in odnos ljudi 

do veslanja. Tekmovati v Londonu, 

še posebej pa na Henleyju, je posebno 

doživetje, ki se ga ne da primerjati 

z drugimi veslaškimi tekmami. 

To je enostavno treba doživeti. V zadnjih 

letih pogosto sestavljamo vrhunske, 

nacionalno mešane posadke, 

v katerih je še poseben užitek veslati. 

Ste velik ljubitelj motorjev. Je 

hitrost vaša strast? 

Motor sem v zadnjih letih zamenjal 

za kolo. Hitrosti se sicer ne branim, 

žal pa za potepanja z motorjem 

ni več časa. Kolo pa je odličen 

dopolnilni trening. 

Redno tudi tečete na smučeh. Je to 

v sklopu priprav ali gre za užitek v 

naravi? 

Tek na smučeh je bil moj prvi 

šport, danes pa je odličen zimski 

trening. V zaprtem prostoru 

nisem sposoben opraviti potrebne 

količine treninga, veslanje pozimi pa 

skoraj ni možno. Na smučeh v naravi 

pa je dan hitro prekratek. 

Po dolgih letih ste se spet lotili 

študija na Fakulteti za šport, in sicer 

kineziologije. Ste že pri koncu? 

Tu sem pa bolj počasen. Upam, 

da po končanih Olimpijskih igrah ne 

bo več toliko razlogov za izmikanje 

študijskim obveznostim. 

Kakšne so vaše športne in 

življenjske želje v tem letu 2012? 

Želim si, da bi v športu užival, ter 

da se bom lahko z najbližjimi veselil 

nastopov v Londonu. 

Foto: BOBO 

Vijolični razred zase 

ŠPORTNE NOVICE 

Slovensko nogometno prvenstvo se je odpravilo na zimski počitek in se 

bo nadaljevalo šele marca, že zdaj pa je bolj ali manj jasno, kdo bo novi 

stari prvak. Maribor ima namreč po 21 kolih kar 15 točk (49) prednosti 

pred Gorico, ki je nazadnje v gosteh premagala ljubljansko Olimpijo in 

se z njo izenačila pri 34 točkah. Sledijo Mura (32), Rudar (30), Koper 

(27), Celje in Domžale (po 25), Nafta (21) in Triglav (13). Na lestvici 

strelcev vodi Olimpijin reprezentant Dare Vršič s 14 goli. Mariborčan 

Dalibor Volaš jih je dosegel 11. 

Slovenski poker uspešen 

Slovenski rokometni klubi so z odliko opravili nastope v evropskih 

tekmovanjih. Vsi štirje bodo namreč »prezimili« v Evropi, kar se bo 

zgodilo prvič po sezoni 2004/05. Za nameček bodo med najboljšo 

osmerico igrale tudi rokometašice Krima Mercatorja. Prvak Cimos 

Koper si je z neodločenim izidom pri poljski Wisli Plock (25:25) že tri 

tekme pred koncem zagotovil nastop v osmini finala lige prvakov, zdaj 

pa je na dobri poti, da osvoji drugo mesto v skupini C, kar bi mu v žrebu 

lahko prineslo lažjega tekmeca. Odločilna bo naslednja tekma proti 

skopskemu Metalurgu, ki bo v koprski Bonifiki gostoval 11. februarja. 

Gorenje je v pokalu EHF na povratni tekmi ubranilo prednost desetih 

golov proti Valladolidu, Celjani so v pokalu pokalnih zmagovalcev z 

dvema visokima zmagama izločili estonsko Kehro, Mariborčani pa so 

bili v pokalu Challenge zaradi večjega števila doseženih golov v gosteh 

boljši od Radničkega iz Kragujevca. 

Matevžičeva nova kapetanka 

Slovenske ženske teniške reprezentance v prihodnje ne bo več vodil 

Iztok Božič. Čeprav je nekdanji igralec računal, da bo še naprej opravljal 

svojo funkcijo in tudi na TZS doslej uradno o njegovi zamenjavi niso 

želeli govoriti, je kapetansko vlogo prevzela Maja Matevžič. Ena 

najboljših igralk v samostojni Sloveniji bo reprezentanco prvič vodila 

februarja na Japonskem v 1. kolu svetovne skupine II pokala federacij, 

pri čemer je že jasno, da Ljubljančanka ob svoji premieri ne bo mogla 

računati na Katarino Srebotnik. 

Foto: NK Olimpija 

Mina prvakinja 

Mina Markovič je svetovni pokal v športnem plezanju v težavnosti 

končala tako, kot ga je začela – z zmago, s katero je potrdila že pred 

tem v Kranju osvojeno prvo mesto v skupnem seštevku svetovnega 

pokala. Ptujčanka je letos kar na devetih od desetih težavnostnih 

preizkušenj stopila na zmagovalni oder in šestkrat zmagala, obenem pa 

osvojila še zlato kolajno v kombinaciji. Maja Vidmar je finalno tekmo 

v Barceloni končala na petem mestu in zadržala bron v težavnosti, 

Klemen Bečan pa je bil osmi. 

41

vaša pošta 

Dragi bralke in bralci, 

sporočamo vam, da smo izjemno veseli vaše pošte, 

ki jo prejemamo v velikih količinah, praktično z 

vsega sveta. Zaradi prostorske omejenosti in tudi 

zato, ker bi želeli objaviti čim več vaših sporočil, 

vas prosimo, da jih omejite na največ 1000 znakov 

s presledki, v nasprotnem primeru si uredništvo 

pridržuje pravico krajšanja prispevkov. Primerno 

sporočilo je tudi fotografija v jpg formatu s kratkim 

opisom. Veselimo se sodelovanja z vami! 

Uredništvo Slovenije danes 

Večer s francoskim pesnikom 

Andréjem Velterjem 

Skrajna ljubezen rojeva skrajno poezijo, tako 

skrajno, da se ne more zardževati na ploščadi 

ljubezenske poezije, pač pa z nje poleti proti 

drugim vrhovom. Ljubezenska poezija postaja 

poezija višin, skoraj alpinistična poezija, se 

hkrati razraste v poezijo odhoda in nato zakroži 

nazaj v ljubezensko poezijo. V ljubezni je odhod 

in v odhodu ljubezen. Takšna poezija raste iz 

pesnika, ki sta ga v torek zvečer gostila Centre 

de Créations pour l’Enfance ter Hiša slovenske 

poezije v Franciji. André Velter je pesnik, 

popotnik, urednik zbirke Poésie pri založniški 

hiši Gallimard ter energičen bralec in govornik, 

ki odnese poslušalce s seboj v druge svetove. 

Ob branju svoje poezije je namreč očaral 

poslušalce z energijo, ki vriska iz vsake vrstice 

in za katero se prav točno ne ve, od kod jo črpa. 

Mogoče iz potovanj, za katere pravi, da so mu 

nekakšna čudna droga. Potoval bi lahko brez 

prestanka, pa tudi brez namena iskati snov, 

motive ali forme. Ne potuje zaradi inspiracije, 

saj znajo včasih ravno najlepša, najdaljša ali 

najbolj polna potovanja ostati brez enega 

samega verza. 

A če lahko potuje zaradi potovanja samega, ne 

piše zaradi poezije. Saj poezija zanj ni le forma, 

in ni v pesmih; poezija, pravi, je življenje. Če 

človek piše, pa s pesmijo nič ne pove, ker tudi 

nima nič povedati, potem ni pesnik, je le človek, 

ki se dolgočasi. A»življenje je kratko, usoda je 

kruta,« je zaklical svojemu poslušalstvu, »torej 

se ne dolgočasimo!« 

Večer je slovesno (in slovensko) okronala 

predstavitev slovenskega prevoda Velterjeve 

pesniške zbirke Skrajna ljubezen*, ki jo je 

prevedla Mateja Bizjak Petit. Izid sta predstavila 

urednika Književnega društva Hiša poezije Ivan 

in Nadja Dobnik. Tako je bil večer pomemben 

tudi za delovanje Hiše slovenske poezije v 

Franciji, saj se tudi s prevodi in srečanji, kot je bil 

sinočnji, tkejo vezi in raste prepoznavnost. (Živa 

Čebulj) 

*Velter, André: Skrajna ljubezen: pesmi za Chantal 

Maudit. Ljubljana: Književno društvo Hiša poezije, 2011. 

Učna delavnica »Koliko je ura 

v mojem življenju« 

Društvo Slovenski zvon iz Krefelda je za konec 

tedna od 11. do 13. novembra pripravilo 

dvodnevno srečanje slovenskih družin v 

Baasemu v Eiflu. Predsednica društva Rozina 

Lovrenčič je za predavatelja povabila socialno 

pedagogonjo Valerijo Ilešič Toš in našega znanca 

Milana Černela, profesorja matematike in fizike, 

amaterskega režiserja KUD Vitomarci. Srečanja 

se je udeležilo 40 slovenskih rojakov iz dežele 

Severno Porenje – Vestfalija. V petek zvečer 

smo se z obema predavateljema pogovorili, 

o čem bo potekala letošnja učna delavnica. 

V soboto dopoldne smo se na plenarnem 

zasedanju z žrebom porazdelili v tri skupine. 

Predavateljica Valerija je napisala na tablo 

naslednja vprašanja: za kaj je prepozno, za kaj 

prehitro in za kaj je ravno čas. Prepozno je, 

da bi izboljšali odnos med nami in pokojnimi. 

Danes bi se v določenih situacijah do teh ljudi 

drugače obnašali. V njeni skupini smo se veliko 

vrteli okrog vzgoje otrok. V današnjem času 

materializma je otrokom skorajda vse prinešeno 

na pladnju. Mi smo tisti, ki za otroke lovimo ribe. 

Mladina je kritična do nas, za kar smo deloma 

sami krivi, saj smo ga včasih polomili v veri,da 

delamo za otroke najboljše. Vedno se je treba 

boriti do konca. Tudi v negativnih in žalostnih 

trenutkih je treba najti kaj pozitivnega. Na 

osnovi pozitivnih izkušenj gradimo prihodnost. 

Prišli smo do ugotovitve,da je za nas pravi čas za 

upokojitev. Pozorni moramo biti na sprejemanje 

in določeno kritičnost do informacij. Sobotni 

večerji je sledilo martinovanje. Za smeh sta 

poskrbela gosta Valerija in Milan s skečem. 

Nato je prišel duhovnik, ki je krstil mošt v 

vino. Obiskale so nas vinska kraljica Klavdija in 

princesi Daniela in Irena. Potem ko so poizkusile 

mlado vino, so ga ponudile vsem v dvorani. 

Zanimivo darilo prijateljev za minuli 70. rojstni 

dan je prejel dolgoletni aktivni član društva 

Emmerich Dobaja. Darko in Tone sta zaigrala na 

harmoniki, da smo tudi zaplesali, prepevali in se 

družili dolgo v noč. V nedeljo dopoldne smo na 

plenarnem zasedanju povzeli delo vseh skupin 

z željo,da se prihodnje leto zopet srečamo. 

Po kosilu smo se odpeljali svojim domovom 

naproti. 

Učno delavnico je finančno podprl Urad RS 

za Slovence v zamejstvu in po svetu. (Dušan 

Čegovnik) 

Slovensko božično drevo v 

Düsseldorfu 

Banka Commerzbank AG v svoji glavni 

podružnici v Düsseldorfu letos že 13. leto 

zapored izvaja razstavo mednarodnih okrašenih 

božičnih dreves »Weihnachten International an 

der KÖ” za Unicef«. Tik pred božičem ta drevesa 

podarijo socialnim in izobraževalnim oziroma 

vzgojnim ustanovam v mestu in regiji. Tako je 

v preteklih letih prek te akcije že 140 božičnih 

dreves prešlo v domove ostarelih, otroške vrtce 

in druge ustanove ter razveseljevalo obdarjene. 

Slovenijo je letos zastopal Konzulat Düsseldorf, 

ki je sprejel botrstvo naše dežele pri enem 

izmed božičnih dreves oziroma prevzel krašenje 

drevesa. Konzul Matjaž Pen je krasitev poveril 

slovenski slikarki Nadji Zikes, rojeni v Mariboru, 

ki živi v Oberhausnu. Z unikatno poslikanimi 

kroglami je bilo slovensko drevo deležno 

velikega zanimanja. (M. W.) 

Razgled po Sloveniji 

Sredi oktobra se je Raglam izpolnila dolgoletna 

želja. Še pred enim letom je bilo potovanje v 

Argentino bolj kot ne ideja, sanje. Na koncu 

nam je z veliko lastnega truda in pomoči 

bližnjih, prijateljev dobrotnikov, donatorjev, 

Občine Trebnje in Urada Vlade RS za Slovence v 

zamejstvu in po svetu uspelo uresničiti projekt. 

Poimenovali smo ga Razgled po Sloveniji. 

Glavni namen našega gostovanja je bil ponesti 

ljudsko glasbeno dediščino, za katero menimo, 

da je ena temeljnih podlag narodne, jezikovne 

in kulturne identitete, med Slovence, ki živijo 

v Argentini in ponosno povedo, da so Slovenci. 

Vrnili pa se ne bi. 

Veliko je mešanih zakonov, ki svoje otroke 

ob sobotah redno pošiljajo v slovenske šole, 

njihovi neslovenski starši pa se tudi želijo učiti 

slovenskega jezika. Slovenske skupnosti so zelo 

žive, utečene in povezane, kar jim je v tistih 

težkih časih, ko so prihajali v Argentino, tudi 

pomagalo preživeti. 

Na vsakem koraku smo bile deležne zelo 

prijaznega sprejema in gostoljubja. 

V Mendozi smo pripravile delavnice za 

otroke, mladino in odrasle, večerni koncert in 

sodelovale pri slovenski sveti maši, v pokrajini 

Entre Rios v mestu Parana smo koncertirale na 

Katoliški univerzi. v Buenos Airesu pa priredile 

dva skrajšana koncerta v domovih za starejše. 

Obiskale smo še radijsko oddajo ‘Okence v 

Slovenijo’ na radiu Splendid z Mirkom Vasletom. 

S koncertom Čarobna Slovenija smo skušale 

predstaviti staro ljudsko glasbo v vsej 

raznolikosti in čim več oblikah. Pele in igrale (s 

starimi inštrumenti) smo pesmi in viže iz vseh 

slovenskih pokrajin. Tako je raznolikost Slovenije 

42

vaša pošta 

predstavljena še na drugačen način, ne le s 

tipičnimi turističnimi točkami. 

Delavnica z mladino je bila prijeten zaključek 

tri dnevnega druženja v Mendozi. Naše 

terensko snemanje pa je starejše in vodstvo 

skupnosti navdušilo za projekt zbiranja gradiva 

v naslednjih mesecih, ki ga želijo zbrati v 

pesmarici. Bolj aktivnega odziva si ne bi mogli 

želeti! (Marjana Saje) 

Miklavž v Essnu in Hildnu 

V društvu Bled v Essnu je otroke iz družin naših 

rojakov v decembru kot vsako leto obiskal 

Miklavž. Učenci Dragice Gornik so mu pokazali, 

kaj so se naučili in mu zapeli nekaj pesmi. Tudi 

starejša skupina je predstavila svoje znanje. 

Obenem so se učenci in starši poslovili od 

priljubljene učiteljice, ki se na njihovo žalost 

vrača domov. Miklavž je obiskal tudi otroke v 

društvu Maribor v Hildnu. Učenci prof. Dušana 

Čegovnika so pogumno stopili pred dobrega 

moža in mu zapeli ter deklamirali, kar so se 

naučili, Miklavž pa jih je lepo obdaril in obljubil, 

da jih naslednje leto zopet obišče. Seveda, če 

bodo tako pridni kot letos… (Jože Pahič) 

Hospitacija pri dopolnilnem 

pouku slovenščine na Reki 

Ministrstvo za šolstvo in šport organizira 

in financira dopolnilni pouk slovenščine za 

Slovence in njihove potomce v tujini, za vsebino 

dopolnilnega pouka in strokovno usposabljanje 

učiteljev pa je pristojen Zavod Republike 

Slovenije za šolstvo. 

Del programa letošnjih strokovnih priprav za 

učitelje in druge spodbujevalce slovenstva 

v tujini, ki se podajajo na zahtevno pot 

poučevanja v oddelkih dopolnilnega pouka, 

je 5. novembra 2011 predstavljala hospitacija 

pri pouku Dragice Motik na Reki. Novoizbrani 

učitelji so v živo spremljali potek pouka za 

odrasle udeležence, ki so bili ves čas v središču 

učnega procesa. Vanj so bile vključene govorne, 

pisne in bralne dejavnosti, ki so se nanašale na 

osnovno besedilo, na legendo o Ajdovski deklici. 

Učiteljica je skupino udeležencev razgibano 

peljala od prvih motivacijskih korakov do 

uspešnega in tudi zanimivega konca. Na koncu 

pouka so udeleženci zaigrali dramsko besedilo, 

ki so ga sami napisali ob obravnavi legende o 

nastanku Cerkniškega jezera. 

Udeleženci strokovnih priprav so na koncu 

strokovnega usposabljanja izrazili zadovoljstvo 

s programom in povedali, da jim bo vse veliko 

pomagalo pri njihovem delu v tujini. (Melita 

Steiner) 

Društvo Slovencev v Parizu 

gostilo rojake iz Dolenjskih 

Toplic in Ribnice 

V soboto, 12. novembra, je Društvo Slovencev v 

Parizu v dvorani Slovenskega doma organiziralo 

martinovanje. 

Za začetek srečanja je zbor je s petjem polepšal 

mašno liturgijo. 

Sledil je izredno kvaliteten koncert MePZ 

društva KUD Dolenjske toplice pod vodstvom 

Vesne Barbič Šenica, skupaj z organizatorjem 

gostovanja, Slavka Strune. Pestra izbira 

slovenskih pesmi različnih pokrajin je navdušila 

številne ljubitelje petja in glasbe. Zboru je 

energično in profesionalno dirigiral Boštjan 

Tisovec. Aplavzov kar ni bilo konca. 

Ansambel Zakrajšek mladih iz Ribnice je s pevko 

Urško Lužar v uradnem programu predstavil 

nekaj skladb, med drugimi Pod Golico, in požel 

buren aplavz. 

Predsednica Društva je v uvodnem pozdravu 

izrazila veliko veselje nad prvim gostovanjem 

dolenjskih rojakov v Parizu, ki so ga veseli tudi 

člani Društva, še posebno tisti, ki so po rodu 

iz tega dela Slovenije in zaradi ostarelosti in 

bolezni ne zahajajo več v domači kraj. Skupino 

je spremljal tudi župan kraja Dolenjske Toplice, 

Jože Muhič s soprogo. V svojem nagovoru je 

obširno orisal ta del Dolenjske in prikazal njene 

naravne in turistične posebnosti. V svojem 

nagovoru je poudaril, da se občina Dolenjske 

toplice izredno trudi za razvoj in modernizacijo 

svojega kraja. 

Program v slovenščini je iskrivo povezovala 

Brigita Tisovec, pevka in članica zbora, v 

francoščini pa Nataša Vičič, odbornica DSP, 

Slovenka druge generacije. Kot je med drugim 

dejala Brigita Tisovec: »Pesem ohranja 

slovensko besedo in običaje ter prinaša vonj 

domačnosti ... Pesem je postala pomemben 

del našega vsakodnevnega utripa ... V njej smo 

gradili, v njej rastemo in ustvarjamo, ob nas pa 

se v njej oblikujejo tudi naši otroci, ki pojejo v 

zboru.« 

Foto: D. Motik, T. Jurkovič 

Srečanje se je nadaljevalo ob zvokih ansambla 

in ob čudovitem glasu mlade pevke; poskočne 

domače melodije so izvabile na plesišče mlado 

in staro, večer je popestrila tudi pariška operna 

pevka Shéhérazada, ki je gostom občuteno 

zapela šansone Edith Piaf ob klavirski spremljavi 

Lilijane Novak, priznane pariške glasbenice in 

pedagoginje. 

Od gostov z Dolenjske smo se poslovili v poznih 

večernih urah, trdno prepričani, da se bo to 

novorojeno prijateljstvo trajno obdržalo in 

porodilo v bodočnosti še kakšno sodelovanje v 

okviru spoznavanja domovine in njenih krajev. 

(Ana Stegu Vičič) 

Predstavitev knjige Izlet na 

modri planet 

Na predvečer praznovanja Martinovega je 

Društvo Slovencev RS Triglav Banja Luka 

priredilo še eno prijetno kulturno druženje s 

slovenskim književnikom. Tokrat je bila z nami 

gostja Ivanka Mestnik. 

Društvo Slovencev RS Triglav Banja Luka in 

Društvo za razvijanje prostovoljnega dela 

Novo mesto sta izdali dvojezično knjigo Ivanke 

Mestnik Izlet na modri planet, predstavili pa so 

jo sredi novembra v Otroški knjižnici v Boriku. 

Na predstavitvi knjige so bili prisotni 

predstavniki Urada Vlade Republike Slovenije za 

Slovence po svetu, Branka Bukovec iz Društva 

za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto, 

konzul v Banja Luki Branko Zupanc, učenci in 

učiteljice z osnovne šole Iva Andrića in številni 

člani društva Triglav. 

Poleg avtorice so o knjigi govorili prevajalec Milan 

Stjepanović, književnica Aleksandra Čvorović ter 

ilustratorka knjige Vesna Lenić, ki je tudi članica 

društva Triglav. Članici Vanja Prosen in Jovana 

Dimitrijević pa sta prebirali odlomke iz knjige v 

srbskem in slovenskem jeziku. (Ana Kunjadić) 

Vabimo vas k sooblikovanju naše revije. Na naslovu 

vasa.posta@sloveniatimes.net 

pričakujemo zanimive utrinke iz življenja 

Slovencev po svetu. Vašo pošto sprejemamo tudi 

na naslovu Slovenija danes, Trg MDB 12, 1000 

Ljubljana, Slovenija. 

43

SUMMARIES 

60 Years of Slovenian Emigrant 

Association 

Wishing that 

compatriots 

wouldn’t be as 

divided as we 

are at home 

Slovenian Emigrant Association marked its 60th 

anniversary of existence on 3rd December, 

the day of Slovenian culture. Honouring this 

venerable jubilee Rodna gruda, a journal 

representing a monument of Slovenian 

emigration, and Milena Mulders’ book entitled S 

trebuhom za kruhom, a sociological research of 

Slovenians in the Netherlands, were published. 

“The anniversary is an opportunity to take a 

pause in the everyday rush and think about the 

path we have taken. The 60th anniversary of 

Slovenian Emigrant Association for sure is such 

a milestone to look back at what we have done 

and what has happened and think about our 

future work,” said Sergij Pelhan, president of 

Slovenian Emigrant Association in the welcome 

speech which he gave at the ceremony in 

Ljubljana. Sixty years is a respectful period 

for a civil society, said Pelhan and reminded 

everybody of the fact that the 1,600 Slovenian 

associations active in the past 60 years started 

to die down due to assimilation; today there 

are a little more than 600 left. “However we 

are pleased to see that in the past 20 years, 

so ever since we have been independent, 

a number of new active societies has been 

established in the neighbouring countries of the 

former Yugoslavia,” he added and stressed that 

numerous tasks await the Slovenian Emigrant 

Association in the future. 

Mitja Bervar, director of SNG Opera 

and Ballet 

A New Future 

Challenges 

Await the Opera 

After six years of renovation and numerous 

complications, the Ljubljana opera and ballet 

building opened its doors in December, shining 

with splendour and magnificence. Its director 

Mitja Bervar took us on a tour through the 

renovated rooms where one really has things to 

marvel. The invitation to tenders process from 

the selection to today lasted 14 years while the 

sole renovation took six seasons. It occupied six 

ministers and three directors. “The problem of 

renovation was mostly the fact that the global 

economic crisis interfered with the, true, a really 

long-lasting project, resulting in the necessity 

to change plans. Many companies that worked 

on the building went bankrupt, including also 

two construction giants Vegrad and SCT and a 

number of mid-sized and small subcontractors. 

The work which should have been done but 

wasn’t caused great troubles in terms of 

finishing the project,” said the director Mitja 

Bervar a few days before the grand opening. 

He believes that it is important for the people 

to feel the building, see it again and also keep 

coming back to it. According to him, Slovenians 

are a good opera audience. 

Herman Zupan, Slovenian 

businessman in Argentina 

“Company’s 

Success Cannot 

Be Measured 

Only By Profit” 

HZ Group, the leading packaging company 

in South America is owned by a Slovenian 

compatriot Herman Zupan, a loyal and active 

member of the Slovenian community in 

Argentina. Herman Zupan fascinates with 

extreme professionalism, engagement, 

entrepreneurial spirit, social responsibility and 

optimism. Moreover, every businessperson in 

Argentina knows his Slovenian company. Zupan 

is an example of a key “ambassador of Slovenia” 

in the entire Latin America and can justifiably 

be proud of his results. He does not fear bold 

business decisions and at his 86 years of age he 

is still the president of the board, a loyal and 

active member of the Slovenian community in 

Argentina. We are presenting his life path in the 

Business pages. 


The Motifs 

Themselves 

Found Her 

Tinca Stegovec (1927) is a Slovenian painter 

and graphic designer and is known to be one 

of the companions of the Ljubljana School of 

Graphic Art. A set of circumstances made her 

give her entire graphic opus with matrixes 

and four drawings alongside a vast part of her 

professional library to the International Centre 

of Graphic Art (MGLC) where they opened 

her retrospective exhibition on 1st December. 

The great artist who has opted for art when 

choosing between it, Romance studies and 

literature became a legend of Slovene graphic 

design. She talked about the memories of her 

artistic career for Slovenija danes before the 

exhibition opening. 

End of an exceptional career in the UK 

Iztok Čop 

wishes to 

pass on his 

rich sports 

knowledge to 

the youth 

The rower Iztok Čop is definitely the most 

successful sportsperson of the independent 

Slovenia. At the age of 40, he will take part 

in the Olympic Games in London which will 

be his sixth Games in a row. Čop’s greatest 

achievements are the 3rd position on his debut 

in Barcelona 1992, followed by a golden medal 

in Sydney 2000 and silver in Athens 2004. 

Even though the four-time world champion 

has achieved everything possible his lust for 

success and challenges remains the same as in 

the beginning of his sports career. The president 

of Slovenia Danilo Türk decorated him with the 

Order for Merits, recognising his outstanding 

sports achievements. 

Iztok Čop wants to pass on his experiences to 

the younger generations as he would not want 

all those years of precious knowledge gathering 

go to waste. “I believe that there are only a very 

few experts that possess such a diversity of 

information and skills and also useful tips from 

different competitive sport constituting fields 

that have also been tested in practice. Thus I 

think it is vital that this knowledge is passed on. 

If of course there will be interest for such a thing 

on the other side,” Čop said in an interview for 

Slovenija danes. 

44

RESÚMENES 

60 años de la Sociedad de 

Inmigrantes Eslovenos 

Que los 

compatriotas 

no estén tan 

divididos como 

lo estamos aquí 

en Eslovenia 

El 3 de diciembre pasado, día de la cultura 

eslovena, la Sociedad de Inmigrantes Eslovenos 

(Slovenska izseljenska matica) celebró sus 

primeros 60 años de actividad. Con motivo del 

aniversario se presentó el tomo conmemorativo 

Rodna gruda (N. del T.: tierra natal, terruño) en 

homenaje a la inmigración eslovena, y el libro 

S trebuhom za kruhom (N. del T.: frase que 

sugiere “sin dinero”.) de Milena Mulders, un 

estudio sociológico sobre los eslovenos en los 

Países Bajos. 

En su discurso inaugural el presidente de la SIE 

Sergij Pelhan dijo, entre otras cosas, que “este 

aniversario nos da una oportunidad para olvidar 

por un momento el trajín diario y meditar sobre 

el camino recorrido” y que “el sexagésimo 

aniversario de la Sociedad es un hito que nos 

obliga a mirar hacia atrás, reflexionar, y luego 

pensar en el futuro”. 

Sesenta años es una edad respetable para un 

sociedad civil, agregó Pelhan, y advirtió que el 

número de sociedades eslovenas se redujo, en 

los últimos 60 años, de 1600 a 600 por culpa 

de la asimilación. “Nos complace que en estos 

20 años de independencia eslovena se hayan 

formado nuevos y activos clubes en los países 

vecinos de la antigua Yugoslavia”, agregó el 

Presidente y subrayó que la SIE tiene aún mucho 

por hacer. 

Mitja Bervar, director de la sección 

de Ópera y Ballet del Teatro Nacional 

Esloveno 

La Ópera y 

el desafío del 

futuro 

Luego de seis años de complicadas y polémicas 

renovaciones, a mediados de diciembre pasado 

reabrió sus puertas la Ópera de Ljubljana, el 

hogar del ballet y la ópera en la capital eslovena. 

El director de la institución, Mitja Bervar, 

nos guió a través de las impresionantemente 

renovadas salas, unos días antes de la 

inauguración oficial. El proceso de licitación 

(desde la selección del contratista hasta hoy) 

duró 14 años; las reformas, seis. “La razón por 

la cual las reformas se demoraron tanto fue 

primeramente la crisis económica mundial, que 

obligó a cambiar los planes originales. Luego 

una gran cantidad de empresas que trabajaron 

en el proyecto quebraron, como los gigantes de 

la construcción Vegrad y SCT y un número de 

contratistas pequeños y medianos, lo cual nos 

trajo muchísimos problemas”, nos dijo Bervar. 

El director cree que el público esloveno disfruta 

mucho de la ópera, y que lo más importante hoy 

en día es que “el público regrese, como antaño, 

a ver y sentir esta casa como propia”. 

Herman Zupan, empresario esloveno 

en Argentina 

“El éxito 

empresarial no 

debe medirse 

sólo de acuerdo 

al lucro” 

El Grupo HZ, una de las más importantes 

organizaciones de la industria del packaging en 

América Latina, es propiedad del compatriota 

Herman Zupan, activo miembro de la 

comunidad eslovena residente en Argentina. 

Herman Zupan derrocha profesionalismo, 

compromiso, espíritu emprendedor, 

responsabilidad social y optimismo. Más aún, no 

hay empresario argentino que no conozca a esta 

empresa eslovena, y Zupan es un verdadero 

“embajador de Eslovenia” en toda América 

Latina. A sus 86 años se mantiene como CEO 

de la empresa, y no le teme a las decisiones de 

negocios audaces. En la sección de Negocios de 

este número de Slovenija Danes presentamos 

su historia. 


Los motivos la 

encontraron a 

ella 

Tinca Stegovec (1927), artista plástica y gráfica, 

es sinónimo de la Escuela Gráfica de Ljubljana. 

El 1 de diciembre pasado se inauguró una 

retrospectiva de su opus en el Centro de Arte 

Gráfico International (MGLC) de Ljubljana, 

compuesta por su obra completa en matriz, 

cuatro dibujos y una gran parte de su biblioteca 

profesional. Esta gran artista, quien antes de 

dedicarse al arte plástico pasó por el estudio de 

las lenguas y literaturas romances, nos concedió 

una entrevista antes de la inauguración de la 

exposición, donde nos contó sobre su vida y 

obra. 

En Londres, un final soñado para una 

carrera excepcional 

Iztok Čop 

quiere enseñar 

a los más 

jóvenes 

El remero Iztok Čop es sin duda el deportista 

esloveno más exitoso de los últimos 20 años. 

En 2012, y con 40 años cumplidos, competirá 

en los Juegos Olímpicos de Londres; su sexta 

vez consecutiva. Čop, además de ser cuádruple 

campeón mundial en su disciplina, fue medalla 

de bronce en su primera participación en los 

Juegos de Barcelona 1992, medalla de plata 

en Sydney 2000, y medalla de oro en Atenas 

2004. Por sus destacados logros deportivos fue 

condecorado con la Orden del Mérito en 2009 

por el Presidente de Eslovenia, Danilo Türk. Si 

bien Čop ha ganado todos los títulos posibles de 

su deporte, su pasión por el éxito y el desafío no 

han disminuido con los años. 

Iztok Čop actualmente planea comenzar a 

transferir su larga experiencia a las nuevas 

generaciones, ya que no quiere que todos 

estos años caigan en saco roto. “Creo que 

el deporte de primer nivel está compuesto 

por una multitud de información y prácticas 

que provienen de muchas y variadas áreas 

de conocimiento. En Eslovenia contamos con 

muy pocos expertos en el tema, y por eso creo 

importante transferir todo este conocimiento 

a las nuevas generaciones”, dijo, entre otras 

cosas, en la entrevista que aparece en el 

presente número de Slovenija danes. 

45

zadnja stran 

Križanka 

Geslo decemberske križanke se glasi: ŽIVE JASLICE. 

Srečna nagrajenka je Antonija Krajnc iz Ljubljane. Za nagrado podarjamo 

knjigo Učbenik življenja, Martin Kojc založbe Domus. 

Geslo januarske nagradne križanke lahko do 13. januarja pošljete po pošti na naslov Slovenija danes, Trg MDB 12, 1000 Ljubljana, Slovenija ali pa nam ga sporočite po 

elektronski pošti slovenija.danes@sloveniatimes.net. V sporočilu navedite tudi svoj točen naslov, da vas bomo lahko obvestili o nagradi. 

Prenovljen osrednji medij za Slovence izven Republike Slovenije 

izhaja mesečno - zadnji petek v mesecu 

Želite prejeti brezplačni ogledni izvod? 

Pošljite nam vaš poštni naslov na e-mail: slovenija.danes@sloveniatimes.net 

ali po pošti: Slovenija danes, c/o The Slovenia Times, Trg MDB 12, SI-1000 Ljubljana, Slovenija 

IME 

NASLOV 

DRŽAVA 

Would some of your family members like to read 

news from Slovenia in English? 

You can subscribe to The Slovenia Times, the leading Slovenian monthly in English. 

Send us your e-mail: subscription@sloveniatimes.com or fill in and cut out the enclosed form and 

send it to: The Slovenia Times, Trg MDB 12, SI-1000 Ljubljana, Slovenija 

NAME 

ADRESS 

COUNTRY 

TELEFON 

DATUM 

TELEPHONE 

DATE 

E-POŠTA 

PODPIS 

E-MAIL 

SIGNATURE 

Slovenija 

Mednarodno 

Slovenia 

Worlwide 

6 številk 15 EUR 22 EUR 6 issues 

28,80 EUR 39,60 EUR 

46 

12 številk 27 EUR 38 EUR 12 issues 54,72 EUR 75,25 EUR 

Revija bo poslana z avionsko pošto, tako da jo prejmete 5-7 dni po izidu 

30% discount if you subscribe to both magazines - The Slovenia 

Times and Slovenija danes 

Slovenia 

Worlwide 

6 issues 

43,12 EUR 

61,60 EUR 

12 issues 79,27 EUR 

113,24 EUR

WWW.DVAJSET.SI

POSTOJNSKA JAMA 

CAVE-GROTTA-HÖHLE 

Special annual business overview brings you 

the best in investment opportunities, economic 

success stories and top lifestyle choices. 

COMING IN FEBRUARY 2012 

Contact: Tel.: +386 (0)1 520 50 85, marketing@sloveniatimes.com, www.sloveniatimes.com

januarska Å¡tevilka revije - Urad Vlade Republike Slovenije za ...

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template?