januarska Å¡tevilka revije - Urad Vlade Republike Slovenije za ...

uszs.gov.si

januarska Å¡tevilka revije - Urad Vlade Republike Slovenije za ...

REVIJA ZA SLOVENCE ZUNAJ

REPUBLIKE SLOVENIJE

SLOVENCI.SI januar 2011

Prenovljena

ljubljanska Opera

pred izzivi prihodnosti

Slovenija danes, Slovenci.si, Leto 1, Ševilka 10

60 let Slovenske izseljenske matice

Preteklo delo

navdaja s ponosom

Herman Zupan, HZ Group

»Uspešno podjetje se

ne meri po profitu«

Tinca Stegovec

Legenda slovenske

grafike v MGLC


www.slovenia.info/homecoming

Come and take a closer look: Ljubljana.

HOMECOMING

SLOVENIA 2011

Republika Slovenija v letu 2011 praznuje

20 let od razglasitve samostojnosti lastne

države. Ponos nad dosežki samostojne

Slovenije bo v letu 2011 zaznamoval tudi

turistična dogajanja.

In 2011 the Republic of Slovenia will be

celebrating 20 years since its declaration

of national independence. Pride in the

achievements of independent Slovenia will also

be reflected during 2011 in the tourism sector.


PRVA STRAN

VSEBINA

Panorama

4 Izidi volitev: Karte razdeljene

4 Nagrade Horus 2011 tudi našim rojakom

V žarišču

6 60 let Slovenske izseljenske matice

Veliki intervju

8 Pred Opero je nov izziv prihodnosti

Poslovne strani

10 Gospodarska strategija: Za tesnejše sodelovanje

11 Herman Zupan: Uspešno podjetje se ne meri po profitu

12 Srečanje društva FAM

Kultura

13 Svetovni prvak Denis Novato: Čas njegovih skladb še prihaja

14 Tinca Stegovec, legenda slovenske grafike, v MGLC

16 Slovanska poselitev Prekmurja

Knjižna polica

18 Slovenska knjiga ni izgubila privlačnosti

19 Knjižni dar 2012

Izobraževanje in znanost

24 Študij v tujini te popelje v nov svet

Mladi

25 Eva Petrič z novimi načrti po znanih poteh

Med nami

26 Visoki jubilej Zorka Simčiča

27 Vse manj gostovanj preko oceana

28 Sedem argentinskih pogledov na Vrtnico

29 Argentinski utrinki – 2. del

Zamejski dnevnik

30 Uspešno leto v Pavlovi hiši

31 Szombathely – prijazen manjšinam

32 Koroška – model reševanja konfliktov?

33 Za slovensko manjšino bošnjaški poslanec

34 V izpostavljeni legi

Doživimo Slovenijo

36 Slovenski turizem pod eno streho

Šport

38 Portal Slosport povezuje športnike

40 Iztrok Čop: »Športno znanje želim prenašati na mlajše«

6

10

13

20

29

32

8

11

14

25

31

36

Slovenija danes

Slovenci.si

Izdajatelj: Domus, založba in trgovina d.o.o.

Uredništvo

Trg MDB 12

1000 Ljubljana

Slovenija

Tel: +386 (0)1 520 50 84

E-pošta: slovenija.danes@sloveniatimes.net

Spletna stran: www.slovenci.si

Vodja projekta

Marko Stijepić

marko.stijepic@sloveniatimes.com

Glavna in odgovorna urednica

Blanka Markovič Kocen

blanka@slovenija-danes.com

Lektura

Blanka Markovič Kocen

Oblikovanje in prelom

Maja Kaplan

maja@sloveniatimes.net

Slovenija danes izhaja vsak mesec

Posamični naročniki plačajo samo stroške pošiljanja

Naklada: 3000 izvodov

Tisk: Littera picta, Medvode, Slovenija

Medij Slovenija danes je vpisan v razvid medijev pri

Ministrstvu RS za kulturo pod zaporedno številko: 1603.

ISSN 2232-3473

Revijo financira Urad Vlade Republike Slovenije za

Slovence v zamejstvu in po svetu

REPUBLIKA SLOVENIJA

apple URAD VLADE RS ZA SLOVENCE

V ZAMEJSTVU IN PO SVETU

40

3


PANORAMA

Končni izidi volitev v DZ

Karte razdeljene

Po uradnih končnih volilnih izidih je zmagovalna stranka

Pozitivna Slovenija pobrala 28,51 odstotka glasov, sledi ji

Janšev SDS s 26,19 odstotka, na tretjem mestu pa je SD z

10,52 odstotka glasov.

Zmagovalci Pozitivna Slovenija z Zoranom Jankovićem na čelu

Državljanski listi Gregorja Viranta je uspelo pobrati 8,37

odstotka glasov, v parlamentu pa bodo poleg omenjenih

strank tako še vedno sedeli le še DeSUS (6,97), SLS (6,83)

in NSi (4,88). Preostale stranke so vse dosegle precej manj,

kot zahteva volilni prag. Še najbližje mu je bil SNS, temu pa

sledita LDS in TRS.

Izidom glasovanja so prišteli še glasovnice iz tujine, ki pa

razmerja med političnimi strankami, ki so se uvrstile v

parlament, niso spremenile. Državna volilna komisija je

tudi sprejela ugotovitveni sklep, s katerim je ugotovila,

katere liste kandidatov so na predčasnih volitvah dosegle

najmanj štiri odstotke glasov na ravni države. Sklenila

je tudi, katere kandidatne liste se upoštevajo pri delitvi

mandatov.

Na diplomatsko-konzularnih predstavništvih, kjer je po

podatkih DVK glasovalo 3.925 volivk in volivcev, je največ

glasov dobila SDS, glasovi iz tujine pa bi zmago prinesli

Pozitivni Sloveniji. 6.853 volivcev, ki so glasovali po pošti

iz tujine, je namreč tej stranki namenilo 26,94 odstotka

glasov, stranki SDS 19,52, SD pa 12,89 odstotka.

(STA, B.M.K.)

Foto: Mediaspeed

Poslovni klub v Düseldorfu

Vez med slovenskimi in

nemškimi podjetniki

Na Konzulatu Republike

Slovenije v Düsseldorfu je

28. novembra 2011 potekal

ustanovni občni zbor

Slovenskega poslovnega

kluba Düsseldorf. S

pobudo za ustanovitev

poslovnega kluba je konzul

Matjaž Pen povezal skupni

interes slovenskih in

nemških podjetnikov, ki

želijo poglobiti in razširiti

dvostransko gospodarsko sodelovanje med Slovenijo in Severnim Porenjem-Vestfalijo

oziroma celotno Nemčijo. Udeleženci ustanovnega občnega zbora iz Slovenije

in Nemčije so izmed sebe izvolili predsedstvo poslovnega kluba in obravnavali

njegov statut. Za predsednika SPKD je bil soglasno izvoljen Vladimir Puklavec (TGE

Engineering), podpredsednik je postal Franci Černe (pravno svetovanje), sekretar

pa Matija Pelhan (Kolektor Essen). Z ustanovitvijo Slovenskega poslovnega kluba

Düsseldorf se slovenskim podjetnikom, obrtnikom in fizičnim osebam ponuja še ena

možnost za osvajanje nemškega gospodarskega oziroma poslovnega prostora. Svoj

interes za včlanitev v SPKD lahko sporočijo predsedstvu kluba ali pa na Konzulat v

Düsseldorfu. (M. W.)

Berlin

Sejem daril

Pregovorno varčni Nemci se zavedajo, da je čas

denar, še posebej pri darilih, zato je bil tudi letos

v Berlinu že novembra Mednarodni sejem daril

Import Shop. Na slovenskem privlačno urejenem

razstavnem prostoru se je zadržal marsikateri

obiskovalec in si z zanimanjem ogledal nakit iz koral, ročno narejene izdelke iz gline,

lesa, čipko, bučno olje ali pa regratovo žganje v lični embalaži. Manjkali niso niti

kozmetični izdelki s ščepcem slovenske soli ter vedno dobrodošla praktična darila kot

so torbe, copati, kape. Izbor ponudbe sedemnajstih slovenskih izdelovalcev je pripravil

Miha Čebulj, odgovoren za sejemsko predstavitev Slovenije na Messe Berlin. (J. L. A.)

Slovenske nagrade za družbeno odgovornost

Nagrade Horus 2011 tudi našim rojakom

Inštitut za razvoj družbene odgovornosti in

PRSS – Slovensko društvo za odnose z javnostmi,

pod častnim pokroviteljstvom predsednika RS

dr. Danila Türka in v partnerskem sodelovanju s

številnimi strokovno – interesnimi organizacijami

sta 24. novembra v Kazinski dvorani SNG

Maribor razglasila prejemnike Slovenske

nagrade za družbeno odgovornost Horus 2011.

V kategoriji podjetja so nagrado Horus 2011

prejeli: mikro-majhna podjetja: Lotrič laboratorij

za meroslovje, d.o.o., srednje velika podjetja:

Mariborski vodovod, javno podjetje, d.d., in

velika podjetja: BTC, d.d. V kategoriji zavodi je

nagrado prejel Zavod Naprej – zavod za varstvo,

rehabilitacijo in kvaliteto življenja po poškodbi

glave.

V okviru nagrade Horus so bila na prireditvi

podeljena tudi posebna priznanja podjetnikom

s slovenskimi koreninami, ki deluje v zamejstvu

oziroma po svetu. Prejeli so jih Matjaž Brezigar,

Janez Gladek, dr. Albin Doberšek, Andrej

Kosič, Herman Zupan Primož Artač in Marko

Dolžan, ki je prejel tudi nagrado Horus 2011

za to kategorijo. Posebno priznanje sta prejeli

novinarki Jana Petkovšek Štakul in Barbara

Pavlin, splošno

posebno priznanje

pa Društvo Ekologi

brez meja in Tomo

Križnar. Nagrada

Horus je bila letos

podeljena tretjič,

z razpisom pa

želijo partnerji

poiskati in nagraditi

celovite pristope

podjetij k družbeni

odgovornosti.

Nagrado in posebna priznanja za omenjeno novo

kategorijo je podelil dr. Boris Jesih, državni sekretar

na Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po

svetu, ki je med drugim poudaril prizadevanje

urada za krepitev družbene odgovornosti na

področju podjetništva. (USZS in B. M. K.)

Foto: Mediaspeed

4


PANORAMA

Sejem Moje delo 2011

Priložnosti čezmejnega

sodelovanja

Pod tem naslovom je na

Gospodarskem razstavišču v

Ljubljani v okviru sejma Moje delo

2011 potekala okrogla miza, na

kateri so sodelovali predstavniki

Urada Vlade RS za Slovence v

zamejstvu in po svetu, GZS Zbornice

osrednjeslovenske regije, Inštituta

za narodnostna vprašanja ter

zamejskih gospodarskih institucij.

Dr. Breda Mulec, sekretarka v

kabinetu ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu, je v uvodu predstavila dejavnosti Urada

na področju spodbujanja gospodarskega sodelovanja med Republiko Slovenijo in slovensko

narodno skupnostjo v sosednjih državah. »Glede na pomen, ki ga imajo za razvoj gospodarstva

usposobljeni kadri, predstavljajo mladi Slovenci v zamejstvu ogromen potencial, saj se ponašajo

s poznavanjem dveh različnih gospodarskih prostorov, hkrati pa odlično obvladajo vsaj dva

jezika,« je med drugim poudarila dr. Mulčeva in dodala, da bo zaradi tega treba v prihodnosti še

več energije vložiti v spodbujanje čezmejnih delovnih praks in vključevanje mladih v čezmejne

gospodarske procese. Določene aktivnosti na tem področju že potekajo, nov zagon pa naj

bi dobile z vzpostavitvijo spletnega portala, na katerem bi bilo mogoče dnevno spremljati

ponudbo in povpraševanje po čezmejnih praksah in kadrih.

V nadaljevanju je dr. Sonja Novak Lukanovič osvetlila vlogo Inštituta za narodnostna vprašanja

in raziskovalnih institucij na splošno pri spodbujanju čezmejnega gospodarskega sodelovanja

med Slovenijo in slovensko manjšino v sosednjih državah, Marta Turk pa je temu dodala

predstavitev GZS Zbornice osrednjeslovenske regije in dodala, da članstvo v GZS od leta

2006 ni več obvezno, s čimer je zbornica izgubila tudi pomemben vir dohodkov. Rešitev za

nastalo situacijo so našli v čezmejnem sodelovanju in iskanju finančnih virov drugje na podlagi

skupnega izhodišča – sodelovanje v prvi vrsti s podjetji, ki temeljijo na znanju. (USZS, B. M. K.)

Vikend severnoameriške polke

Cleveland spet v znamenju

slovenske polke

Zadnji novembrski

konec tedna so

ameriški Slovenci

v Clevelandu

zaznamovali z več

prireditvami v

okviru t. i. vikenda

severnoameriške

polke. Med drugim

so razglasili nove

člane Dvorane

slavnih polke.

Sklad ameriškoslovenske

polke,

Dvorana slavnih

polke in muzej v Clevelandu so na seznam najznamenitejših izvajalcev polke v ZDA uvrstili

tri nova imena, in sicer harmonikarje Freda Kuharja iz Ohia, Boba Timka s Floride in Hanka

Thunanderja iz Minnesote.

Ustanovni predsednik Dvorane slavnih polke Fred Kuhar je več kot 40 let vodil svoj orkester,

Timkov ansambel pa je bil v 70. letih prejšnjega stoletja eden najpomembnejših v Clevelandu

in eden prvih, ki je populariziral polka izlete na Havaje in v Slovenijo. Thunander je vodilna

osebnost polke v Minnesoti in okolici vse od šestdesetih let.

Slakovo Ne prižigaj luči, ki jo je v angleščino prevedla Cecilia Dolgan kot Save the Last Dance,

in Trzinko, ki jo v ZDA igrajo številni ansambli vse od 20. let prejšnjega stoletja, so uvrstili med

legendarne skladbe.

Poleg omenjenih so počastili tudi radijskega voditelja Tonyja Petkovška za 50 let vodenja

slovenskega radia v Clevelandu. Petkovšek je letos zadnjič organiziral festival, od prihodnjega

leta pa bo to naloga Dvorane slavnih polke. (B. M. K.)

Razstava

Otroci za

Slovenijo

Na Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po

svetu je na ogled razstava čestitk otrok iz Latinske

Amerike ob 20. obletnici osamosvojitve Slovenije.

Pestra otroška dela prikazujejo, kako ti otroci,

udeleženci ustvarjalnega natečaja slovenskega

veleposlaništva v Argentini, potomci Slovencev iz

Argentine, Čila, Paragvaja, Peruja in Urugvaja, ki so

svojo domovino zapustili pred mnogimi desetletji,

doživljajo Slovenijo kot državo svojih prednikov, ki

je daleč stran, a so z njo še vedno povezani.

Velika večina teh otrok domovino svojih babic ali

prababic pozna le po pripovedovanju in tudi še nikoli

ni obiskala Slovenije, kljub temu pa njihovi izdelki

izražajo čustven in domoljuben odnos do Slovenije.

Udeleženci natečaja, ki so večinoma ustvarjali po

šolah in sobotnih tečajih slovenskega jezika, so prek

različnih simbolov izrazili poznavanje in pripadnost

Sloveniji.

Razstavo si je mogoče ogledati v prostorih Urada

Vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu v

Ljubljani, Komenskega 11, in sicer vsak delavnik

med 9.00 in 15. uro. (P. F. )

Berlin

Miklavževanje

V Slovenski katoliški misiji v Berlinu je potekalo že

tradicionalno miklavževanje za otroke. Posebej za

ta dogodek so mladi igralci iz slovenske gledališče

skupine uprizorili igrico Novice iz sedmice, s katero

so nasmejali in navdušili občinstvo. Pričakovanje

Miklavža se je po igrici le še stopnjevalo in ko je

dobri mož z vozičkom daril stopil v dvorano, so ga

otroci navdušeno

in glasno pozdravili.

Manjkal ni niti parkelj,

a ker so slovenski

otroci v Berlinu zelo

pridni, je kmalu odšel,

druženje pa se je še

nadaljevalo. Vsi otroci

so prejeli še nov izvod

zabavno-poučnega

časopisa Potepin,

ki ga tudi sami

soustvarjajo. (J. L. A.)

Foto: Jerneja Čelofiga

5


V ŽARIŠČU

60 let slovenske izseljenske matice

Da rojaki ne bi

bili razdeljeni

Slovesnost ob 60-letnici SIM, ki je potekala v prostorih Matice v

znamenju Prešerna, se je udeležilo blizu sto ljudi vseh generacij.

Delo v preteklih letih navdaja s ponosom, obenem pa Matico v

prihodnosti čakajo še številne naloge.

Blanka Markovič Kocen

Slovenska himna, Zdravica,

ki se je nadaljevala tudi s

kitico »Visoko zdaj, prijatli,

kozarce zase vzdignimo!« je

oznanila začetek osrednje slovesnosti

ob 60-letnici Slovenske izseljenske

matice, prve organizacije, ki je skrbela

za povezovanje slovenskih zdomcev

in izseljencev ter njihovih društev

med seboj in z matično domovino.

»Obletnica je priložnost, da za

trenutek zastanemo v hitenju in

razmislimo o prehojeni poti in

šestdeseta obletnica Matice je že tak

mejnik, da se ozremo na prehojeno

pot in razmislimo o delu v prihodnje,«

je v pozdravnem nagovoru

med drugim dejal predsednik SIM

Sergij Pelhan. Čestitke k visokemu

jubileju je v imenu predsednika republike

dr. Danila Türka izrekel mag.

Franc Hočevar iz predsednikovega

kabineta: »Predsednik meni, da je

vrsta razlogov, da ste ponosni na

svoje delo in vam iskreno čestita.«

Šestdeset let je častitljiva doba

za civilno družbo, je dejal Pelhan in

spomnil, da so slovenska društva,

ki jih je bilo v zadnjih 60 letih prek

1600 pozneje zaradi asimilacije zamirala

in jih je danes nekaj nad 600.

Slovesnosti na Prešernov dan, 3. decembra, so se med drugimi udeležili tudi

državni sekretar v Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Boris

Jesih, minister za Slovence v zamejstvu in po svetu, dr. Boštjan Žekš in prvi

predsednik Republike Slovenije Milan Kučan.

»Veseli pa nas, da je ravno v zadnjih

20 letih, odkar imamo samostojno

državo, v sosednjih republikah

nekdanje Jugoslavije nastala vrsta

novih, aktivnih društev,« je še dejal

in poudaril, da SIM v prihodnosti

čakajo še številne naloge.

In že je v dvorani SIM v Ljubljani

zadonela slovenska pesem Okteta

Počaščena in globoko ganjena je pred

občinstvo stopila Milena Mulders,

avtorica knjige S trebuhom za kruhom

– zgodovina slovenskih priseljencev na

Nizozemsko in prvi izvod izročila svoji

teti Urški z besedami: »To je moja in

vaša zgodba.«

Zven iz Črnuč, za njim pa Prešernova

Lepa Vida, ki jo je občuteno zaigrala

Nataša Keser, študentka AGRFT, za

katero je bil to prvi javni nastop.

SIM je v šestdesetih letih izdajala

revije, velikokrat organizirala tečaje

slovenskega jezika, pošiljala učitelje

slovenskega jezika v svet, med slovenska

društva. Ta intenzivnost se

kaže posebno zadnja leta, saj se tudi

tisti, ki ne znajo več govoriti slovensko,

jezika želijo vnovič naučiti. Dobrih

50 let je Matica organizirala

tudi srečanja v domovini in izseljenske

tabore, vse te in še številne

druge dejavnosti pa so podrobno

opisane v zborniku Rodna gruda.

»Želimo, da bi skupaj s preostalimi

društvi, ki skrbijo za Slovence po svetu,

zmogli najti skupne poti in načrte,

kako sodelovati dejavneje in bolj usklajeno,

da rojaki ne bi bili razdeljeni,

tako kot smo na žalost še vedno

doma,« je sklenil predsednik SIM.

Sergij Pelhan, predsednik SIM

Franc Hočevar iz Kabineta predsednika

Republike

Mileni Mulders in Društvu žena Prvačine, ki so na slovesnosti skozi branje pisem

nadvse izvirno pričarale čas aleksandrink, so na slovesnosti podelili priznanja SIM.

6


V ŽARIŠČU

60 let Slovenske izseljenske matice

Rodna gruda

– spomenik

izseljenstvu

Slovenska izseljenska matica (SIM) je 60-letnico

svojega delovanja zaznamovala z izidom

zbornika Rodna gruda in knjigo Milene Mulders,

S trebuhom za kruhom, sociološko raziskavo o

Slovencih na Nizozemskem.

Blanka Markovič Kocen

Za svoj praznik so namenoma

izbrali 3. december, je

na predstavitvi v prostorih

SIM v Ljubljani poudaril

predsednik Sergij Pelhan, saj gre

za »praznik kulture«, ta pa je z

življenjem slovenskih izseljencev

tesno povezana. V zadnjih 150 letih

so namreč preživeli »viharjev jeznih

mrzle domačije«, kot je zapisal

največji slovenski pesnik France

Prešeren.

»Le malo je društev v Sloveniji,

ki bi doživela 60 let neprekinjenega

delovanja,« je med drugim poudaril

glavni tajnik SIM Janez Rogelj, ki je

uredil zbornik Rodna gruda, s katerim

so obeležili častitljivo obletnico.

»Glavni motiv izdaje zbornika

je bil iztrgati iz pozabe bogato

zgodovino Slovencev po svetu,« je

pojasnil Rogelj, Pelhan pa je dodal,

da bo zbornik koristil predvsem raziskovalcem,

ki jih zanima življenje

izseljencev v prejšnjem stoletju, še

zlasti v zadnjih 60 letih. SIM namreč

150 let slovencev na Nizozemskem

v zborniku objavlja dele izjemno bogatega

gradiva, ki ga je zbrala v zadnjih

več kot pol stoletja.

»Zdi se, da smo Slovenci narejeni

iz posebno grčavega lesa, kajti v

nas tli neuničljiva ljubezen do rodne

grude, maternega jezika in drugih

kulturnih vsebin narodove biti,«

je v uvodniku k zborniku med drugim

zapisal Sergij Pelhan. O tovrstni

pripadnosti, nadaljuje, namreč ne

govore samo podatki o razvejeni

profesionalni in ljubiteljski kulturi v

matični domovini, temveč prav tako

podatki o številnih ljubiteljskih kulturnih

društvih in posameznih kulturnih

ustvarjalcih med rojaki v zamejstvu

in po svetu. Izbira naslova

zbornika po Pelhanovih besedah

ni bila naključna, saj spominja na

čase, ko je Slovence v izseljenstvu

povezovala istoimenska revija, ki jo

je izdajala Matica.

Zbornik ugotavlja, da je SIM nastala

na pobudo naših rojakov v

Ameriki in Franciji, v prvem obdobju

pa je iskala povezave s Slovenci po

svetu in njihovimi društvi. »Slovenci

V prihodnje nas čaka veliko dela, da bi te

nepotrebne zadrege med društvi premostili.

so tudi po 60 letih ohranili narodno

zavest ter ves ta čas razvijali slovensko

kulturo, ki bi bila veliko bolj

siromašna, če naših rojakov ne bi

imeli za svoje,« je poudaril predsednik

SIM.

Z osamosvojitvijo Slovenije sta

nastali novi društvi, Svetovni slovenski

kongres in Slovenija v svetu,

ter začeli sodelovati z izseljenci. »To

je bilo nedvomno več kot pozitivno,

saj se je tako povečal stik domovine

s tistimi izseljenci, ki so se dotlej

počutili odrinjene,« poudarja Pelhan

in obenem opozarja na slabost,

da obstoječa štiri društva med seboj

ne usklajujejo politik do naših

izseljencev. »V prihodnje nas čaka

veliko dela, da bi te nepotrebne

zadrege med društvi premostili.

Pregledati pa bo treba tudi odnos

Slovenije do Slovencev v državah

bivše Jugoslavije, saj mora tudi

pri nas priti do spoznanja, da so

priseljenci enakovredni, če že ne

manjšina.«

Glavni

motiv izdaje

zbornika Rodna

gruda je bil iztrgati iz

pozabe bogato zgodovino

Slovencev po svetu.

Po besedah Janeza Roglja, ki je vodil

ves projekt v zvezi z zbornikom,

sta njegovi pomembni vrednosti poleg

pregleda bogatega arhivskega

gradiva, seznama vseh štipendistov

matice in vseh gostovanj slovenskih

kulturnih skupin po svetu (oboje objavljamo

tudi v Sloveniji danes) ter

pregled vseh izseljenskih piknikov v

Sloveniji. »Upamo, da je to dodatna

spodbuda, da pomen izseljenstva

iztrgamo pozabi,« je poudaril Rogelj

in opozoril na podatek, da je v zadnjih

letih zamrlo več kot polovico

slovenskih društev po svetu.

Pri Slovenski izseljenski matici

so ob 60-letnici izdali tudi prevod

knjige o življenju Slovencev na Nizozemskem,

sociološki raziskavi, ki

jo je avtorica Milena Mulders poimenovala

S trebuhom za kruhom in

opisuje dogajanje med slovenskimi

zseljenci v tej državi v zadnjih 150

letih, medtem ko se je avtorica svojih

slovenskih korenin zavedla šele

ob dedovi smrti.

»Po najširši metodologiji živi

po svetu pol milijona Slovencev,

največ v ZDA, če pa za kriterij vzamemo

znanje slovenščine, je ta

številka dosti manjša, 120. 000,

največ v Evropi,« je na novinarsko

vprašanje, koliko Slovencev živi

po svetu, odgovoril Rogelj. SIM si

je zadala za cilj, da bo izdelala enciklopedijo

slovenskega izseljenstva

in z njo dokončno izrazila zahvalo

vsem Slovencem po svetu za

ohranjanje slovenske kulture na

vseh koncih sveta.

7


VELIKI INTERVJU

Mitja Bervar, ravnatelj SNG Opere in baleta

Pred Opero je nov

izziv prihodnosti

Po šestih letih prenove in številnih zapletih je ljubljanska

opernobaletna hiša sredi decembra v vsem svojem sijaju odprla

vrata. Skozi prenovljene prostore, kjer je res kaj videti, nas je tudi z

besedo popeljal ravnatelj Mitja Bervar.

Blanka Markovič Kocen

Foto: Maja Kaplan

prostoru, kjer ga prej ni bilo. Vso

dvorano so preuredili, prenovili, obnovili,

osvežili so freske in z užitkom

ter občudovanjem se sprehodim po

vsej naši stari lepi hiši.

Kako bo občinstvo videlo, občutilo

prenovo?

Prepričan sem, da bo sijajen že

prvi vtis… Tudi za samo spremljanje

predstav imajo bistveno boljše

pogoje. V prenovljeni dvorani je

na voljo 526 do 605 novih sedežev,

po zaslugi g. Milića, strokovnjaka iz

Beograda, pa se je izboljšala tudi

akustika, upoštevaje vse vidike:

kako obiskovalci slišijo orkester in

kako soliste ali zbor, kako orkester

sliši izvajalce ali soliste in kako solisti

slišijo sami sebe ali orkester. To so

pač različne kombinacije.

Kdo je bil izvajalec projekta

prenove Opere?

To sta bila arhitekta Jurij Kobe in

Marjan Zupanc, ki sta pred 14 leti

zmagala na natečaju in ta zgodba se

vleče že od takrat.

Mitja Bervar, ravnatelj SNG Opere

in baleta: »Pomembno je, da ljudje

začutijo hišo, da jo ponovno vidijo in da

se bodo vanjo vračali.«

Postopek natečaja,

od izbire do danes, je

torej trajal 14 let, sama

prenova pa šest sezon.

Ali je Opera v prvih decembrskih

dneh povsem nared za otvoritev?

Lahko rečem, da so glavna in

najosnovnejša dela končana, gotovo

pa bo treba v tako veliki hiši,

kot je naša, marsikaj postoriti tudi

po sami otvoritvi. Mislim, da bo

urejanje trajalo vsaj še dobrih pol

leta in verjamem, da bomo v sezoni

2012/13 v tej ustanovi zaživeli normalno

življenje.

Kaj vse je Opera pridobila s prenovo,

katera so bila glavna dela, o

katerih govorite?

Opera je pridobila več zelo

pomembnih stvari, med katerimi

izpostavljam vadbene prostore za

ansamble. Teh prej nismo imeli in so

se morali ansambli znajti v zelo neprimernih

sobah ali dvoranah za

vadbo. Zdaj smo pridobili pet vadbenih

dvoran, v katerih bodo vsi ansambli

lahko vadili, delali in bo Opera

zaživela tudi na tem področju.

Naslednja velika pridobitev je zelo

sodoben in tehnično dobro opremljen

oder, ki je za sodobno produkcijo

baletnih in opernih predstav v

današnjem času nujno potreben.

Ljubljansko opernobaletno hišo

zdaj v smislu odrske tehnike in vadbenih

prostorskih pogojev lahko

primerjamo s podobnimi ustanovami

v drugih evropskih državah.

Pridobila je še določene rešitve

uporabe foyerja, torej prostora za

druženje, v pritličju ali v kletnem

Kako je prenova potekala in kakšne

težave so jo spremljale?

Problem prenove je bil predvsem

v tem, da je v samo zgodbo, ki je

sicer trajala izjemno dolgo, posegla

svetovna globalna finančna kriza,

zaradi katere so se morali načrti spreminjati.

V tem času je med drugim

propadlo ogromno podjetij, ki so

delala v tej hiši, med njimi tudi gradbena

velikana, kot sta Vegrad in SCT,

ter vrsta srednjih in malih podizvajalcev.

Neopravljena dela so torej

povzročila velike težave, kako pripeljati

to zgodbo do konca. Postopek

natečaja, od izbire do danes, je

torej trajal 14 let, sama prenova pa

šest sezon.

Koliko denarja je bilo vloženega in

ali je država po vašem mnenju pokazala

dovolj posluha za prenovo

8


VELIKI INTERVJU

ene od osrednjih kulturnih ustanov

v Sloveniji?

Vedno se postavlja vprašanje, ali

bi bilo stavbo bolje zgraditi na novo

ali jo obnoviti. Vsaka taka zgodba,

vsaka odločitev imajo dobre in

slabe lastnosti. Tega osebno nočem

komentirati. Takšno hišo, kot jo imamo,

jo pač imamo. Želel pa bi poudariti,

da se je s prenovo ukvarjalo kar

šest ministrov in trije ravnatelji, kar

ni nezanemarljivo. Po moji oceni je

bil projekt vreden okoli 43 milijonov

evrov. Vsak minister se je po svojih

močeh, pripravljenosti, zmožnostih

trudil, da bi bila prenova opravljena

v njegovem mandatu. Vsem bi se zahvalil

za doprinos k zgodbi, ki nikakor

ni črno-bela.

Kakšen program ste pripravili za

otvoritveno slovesnost?

V bistvu so se pred leti, že pred

mojim prevzemom ravnateljevanja,

odločili, da bomo za otvoritveno

slovesnost imeli novo opero Ljubezen

kapital slovenskega skladatelja

Janija Goloba. Potem pa smo otvoritev,

vsaj v obdobju zadnjih dveh

let, odkar sem na položaju ravnatelja,

vsakih pol leta prestavili. In to je

dobesedno zdesetkalo našo organizacijo,

finance, umetniško ekipo...

Pa vendarle smo v tem času za 55

odstotkov povečali dejavnost. Z

umetniško ekipo, to je z Janijem

Golobom in Vinkom Möderndorferjem,

ki je napisal libreto in opravil

režijo, smo se odločili, da otvoritve

ne moremo več vsakih pol

leta prestavljati, in jo napovedali

oktobra 2012. Verjeli smo, da bo do

tedaj prenova zagotovo končana.

Na otvoritvenemu dogodku smo

postregli z nekaj baletnimi utrinki

in nekaj opernimi deli in mislim, da

je to bilo povsem dovolj, glede na

kratek čas in okvire, v katerih smo

jo pripravljali. Že otvoritev sama po

sebi je bila dovolj velik dogodek.

Pomembno je namreč, da ljudje

začutijo hišo, da jo ponovno vidijo

in da se bodo vanjo vračali.

zel z določenimi negativnimi stanji

iz preteklosti, finančne razmejitve,

dolgoročne in kratkoročne, ki smo

jih opravili, pa se revizorjem niso

zdele primerne. Avgusta 2010 sem

tedanji ministrici za kulturo poslal

pismo, v katerem sem ji pojasnil,

kaj se bo zgodilo, če novembra ne

bo hiše. Ni je bilo niti aprila 2011,

decembra pa smo jo vendarle

dočakali.

Ostajate torej na čelu SNG Opere

in baleta?

Moj mandat traja do konca leta

2014, torej še tri leta. Prepričan

sem, da je bil prvi mandat namenjen

postavljanju opernobaletne

hiše v red, tako v organizacijskem,

umetniškem kot v finančnem smislu.

Mislim, da je samo po sebi umevno,

da bi se to ravnatelju omogočilo

in tudi s svojim delom dokazujemo,

da je to pravi način razmišljanja.

Kakšno operno občinstvo smo

Slovenci?

Slovenci smo dobro operno

občinstvo in ogromno ljudi je zelo

pogrešalo to hišo.

Torej je opera pri nas priljubljena?

Temu lahko pritrdim, opera ima

svoje občinstvo, pa vendar moram

reči, da so se ljudje v zadnjih šestih

letih, ko hiše ni bilo, morda tega

celo nekoliko navadili. Zdaj jih je treba

pridobiti nazaj in temu primerno

smo oblikovali tudi program, ki je

bolj ljudski, tak, ki bo pritegnil širše

množice. Sestavljajo ga znana, prepoznavna

dela, kot so recimo Nabucco,

Traviata, Carmen… Abonmaji

se običajno prodajajo maja in

junija, nekaj malega še septembra.

Mi smo začeli abonma prodajati 15.

novembra, torej močno prepozno,

vendar smo jih v štirinajstih dneh

prodali 500! To dokazuje, da si ljudje

želijo opere in ko bodo videli otvoritev

in predstave v decembru, se

bo število obiskovalcev te hiše po

mojem mnenju močno povečalo.

Imate repertoar za leto 2012 že pripravljen

in na katere predstave bi

lahko posebej opozorili?

Kot sem že rekel, bodo predstave

namenjene širšemu občinstvu, ki ga

moramo pripeljati nazaj. Težko je izpostaviti

katero od predstav, a če se

že moram odločiti, so to Črne maske

v koprodukciji z Mariborom, slovenska

Ljubezen kapital, pa Nabucco,

La Boème… Ponovili bomo Rusalko,

ki je bila zelo velik uspeh v januarju

2011 v Cankarjevem domu, kjer so

osem predstav popolnoma razprodali…

Pri baletu bi izpostavil Giselle,

to je sodobna različica klasičnega

baleta, ki bo v novi preobleki zagotovo

pomenila enega od vrhuncev

sezone.

Česa si na poslovnem in

umetniškem področju v letu 2012

najbolj želite?

Miru, da bomo lahko normalno

delali in postavili hišo v red, kakršen

ji pritiče. Na kulturnem področju je

to gotovo ena najzahtevnejših organizacij,

saj je pri nas zaposlenih 300

ljudi, orkester, balet, zbor, tehnika,

maskerji, lučkarji, ki jih je treba

primerno organizirati…

Mi smo začeli

abonma prodajati 15.

novembra, torej močno

prepozno, vendar smo

jih v štirinajstih dneh

prodali 500!

Veliko delamo na

pridobivanju mladih.

Posebna revizija vam očita preveliko

trošenje oziroma presežek

odhodkov nad prihodki. Kako to

pojasnjujete?

Na ministrstvu za kulturo smo se

dogovorili, da bomo povečali dejavnost

in opravili reorganizacijo dela.

Čez pol leta, torej do junija 2010,

so nam obljubili hišo, do tedaj pa

pomoč pri financiranju. Če bi torej

vsak svoje delo opravil, do teh težav

ne bi prišlo. To hišo sem tudi prev-

Častni pokrovitelj otvoritve in

leta 2012, ko opernobaletna hiša

praznuje 120-letnico delovanja,

je bil oziroma je predsednik dr.

Danilo Türk.

Kdo so obiskovalci opernih in

baletnih predstav? So to pretežno

starejši ljudje?

Veliko delamo na pridobivanju

mladih. Tako imamo operne predstave

za mlado občinstvo, kot sta

Pastir in Apoteka, in baletne, recimo,

Kdo je najmočnejši ali Picko

in Packo. V sodelovanju z Glasbeno

mladino ljubljansko in Glasbeno

mladino Slovenije in tudi sami

skušamo mlade pripeljati nazaj v

našo hišo. Dobro sodelujemo tudi z

akademijo za glasbo, s katero prirejamo

skupne koncerte, in s Konzervatorijem

za glasbo in balet Ljubljana,

v novi dvorani pa bosta zaživela

tudi operni in baletni studio.

9


Gospodarska strategija

POSLOVNE STRANI

Za tesnejše

sodelovanje

Strategija sodelovanja med Republiko Slovenijo in avtohtono

slovensko narodno skupnostjo v sosednjih državah na področju

gospodarstva do leta 2020 usklajuje gospodarske dejavnosti, ki že

potekajo, in spodbuja nove procese in povezave.

Blanka Markovič Kocen

V letu 2011 je Urad RS za

Slovence v zamejstvu in po

svetu soorganiziral in sodeloval

pri čezmejni poslovni konferenci

»Go Austria! Priložnosti za

podjetja iz Slovenije v Avstriji«,

ki je pod pokroviteljstvom

Slovenske gospodarske zveze

iz Celovca potekala aprila, v

maju pa je Slovensko deželno

gospodarsko združenje iz

Trsta pripravilo konferenco

z naslovom »Vključevanje

mladih v čezmejne gospodarske

procese«.

Dr. Breda Mulec, sekretarka v kabinetu ministra za Slovence v zamejstvu in po

svetu: »Z oblikovanjem skupne info baze o ponudbi in povpraševanju po kadrih

ter s podporo pri izobraževanju novih kadrov za evro-projektiranje in čezmejnim

sodelovanjem tudi preko štipendij in delovnih praks želimo oblikovati čezmejne

fleksibilne kadre.«

»Naša zamisel pripraviti in izvajati

to strategijo je predvsem

posledica dejstva, da številne

aktivnosti na področju gospodarskega

sodelovanja med Republiko

Slovenijo in avtohtono slovensko

narodno skupnostjo v sosednjih

državah že potekajo, tako v okviru

interesnih gospodarskih združenj v

Sloveniji in posameznih ministrstev

ter podjetniško podpornih institucij

kot tudi znotraj samih manjšin v

sosednjih državah v okviru različnih

gospodarskih združenj,« je uvodoma

povedala dr. Breda Mulec,

sekretarka v kabinetu ministra za

Slovence v zamejstvu in po svetu. S

strategijo naj bi, kot dodaja, povezali

kapital, človeške vire in znanje

ter uskladili določene dejavnosti, s

skupnimi nastopi na sejmih in promocijskih

dogodkih pa dosegli sinergijske

učinke. »Prizadevamo

si za sodelovanje z vsemi štirimi

skupnostmi, med katerimi imata,

gledano zgodovinsko, najdaljši staž

Slovensko deželno gospodarsko

združenje v Trstu in Slovenska gospodarska

zveza v Celovcu, velik napredek

pa je opaziti tudi v Porabju.

Razvojna agencija Slovenska krajina

se je namreč od leta 2006 uspela

prebiti z nekaj konkretnimi projekti,

ki so sofinancirani tudi s sredstvi Evropske

unije.« S pred dvema letoma

ustanovljenim Uradom za Evropo

na Reki, ki začenja sodelovanje

tudi z novoustanovljenim klubom

podjetnikov na Hrvaškem, se po

besedah sogovornice začenjajo

premiki na področju čezmejnega

sodelovanja med Slovenijo in

Hrvaško. »Nadgradnja strategije,

ki je osredotočena na sodelovanje

Republike Slovenije z gospodarskimi

organizacijami slovenske avtohtone

narodne skupnosti v sosednjih

državah, pa bo konkretno

povezovanje zamejstva in Slovenije

s slovenskimi gospodarstveniki oziroma

gospodarstveniki slovenskega

rodu po svetu,« dodaja Mulčeva.

Nadzor v rokah

delovne skupine

Za izvajanje strategije je bilo pri

Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu

in po svetu imenovano

delovno telo, katerega delo vodi in

Foto: Maja Kaplan

usklajuje Urad. V delovnem telesu

sodelujejo predstavniki različnih

ministrstev (MG, MZZ, SVLR,

SVREZ ipd), interesna gospodarska

združenja, JAPTI in manjšinske gospodarske

organizacije. Delovno

telo ima osrednjo vlogo tudi pri nadzoru

nad izvajanjem ciljev strategije.

Vsako leto bo pripravljalo vsebinske

načrte, določalo naloge in projekte

ter ob koncu leta predstavilo tudi

zaključno poročilo o dogodkih in

morebitnih težavah ter ga posredovalo

vladi v obravnavo.

Breda Mulec ocenjuje, da so gospodarstveniki

v zamejstvu dobro

organizirani, različen pa je zgodovinski

razvoj samih dogodkov.

Pred kratkim se je sešla s predstavnikoma

Slovencev iz Rezije, ki

si po njenem mnenju v prihodnje

zasluži posebno pozornost, ker je to

območje s turističnega in kulturnega

vidika izjemno zanimivo. »Veseli

me, da smo govorili o večji promociji

tega območja, kjer si želijo sodelovanja,«

je povedala.

Poudarek na

vključevanju mladih

Najbolj obetavni področji, kar

zadeva gospodarsko sodelovanje,

sta po njenem mnenju predvsem

turistična infrastruktura, skupno

trženje izdelkov posameznih

območij, kot sta Porabje, Kras…

Velike možnosti sodelovanja vidi

tudi na področjih bio kmetijstva in

obnovljivih virov energije. »Posebej

želimo doseči sistematično

strateško usmerjenost, s programi

in projekti prispevati k oblikovanju

čezmejnih fleksibilnih kadrov,

predvsem z vključitvijo mladih ljudi.«

Številne priložnosti se namreč

ponujajo na obeh straneh: mladim

iz zamejstva v podjetjih v Sloveniji

in obratno, mladim iz Slovenije v

zamejstvu. Da bi dane možnosti izkoristili,

pa je predvsem pomemben

pretok informacij. »Z razvojem

skupne info baze o ponudbi

in povpraševanju po kadrih ter s

podporo pri izobraževanju novih

kadrov za evro-projektiranje in

čezmejno sodelovanje tudi preko

štipendij in delovnih praks želimo

oblikovati čezmejne prilagodljive

kadre, ki bodo kos novim razvojnim

izzivom,« pravi sogovornica, ki je

prepričana, da se bo vse to odražalo

na še boljšem položaju manjšin, kar

je tudi temeljni, dolgoročni cilj.

Odzivi na strategijo

»Naši rojaki iz zamejstva se na

strategijo odzivajo s konkretnimi

vprašanji in idejami, tudi omenjeni

sestanek s predstavniki iz Rezije je

bil svojevrsten odziv nanjo,« pove

Mulčeva in ugotavlja, da partnerji

pri organizaciji določenih dogodkov,

kot je, denimo, Klub poslovnih

žensk, kažejo zanimanje za

navezovanje stikov s konkretnimi

podjetji.

10


Herman Zupan, slovenski podjetnik v Argentini

POSLOVNE STRANI

»Uspešno podjetje se

ne meri po profitu«

HZ Group, vodilno embalažno podjetje v Južni Ameriki, je v lasti

slovenskega rojaka Hermana Zupana, zvestega in aktivnega člana

slovenske skupnosti v Argentini.

Mag. Darja Zorko Mencin

Herman Zupan navdušuje

z izjemno strokovnostjo,

angažiranostjo, podjetnostjo,

družbeno odgovornostjo

in optimizmom. Še več,

vsak poslovnež v Argentini pozna to

slovensko podjetje. Po mojem mnenju

je primer ključnega »ambasadorja

Slovenije« v celotni Latinski Ameriki,

ki je lahko upravičeno ponosen na

svoje rezultate. Človek, ki se ne boji

drznih poslovnih odločitev in je pri

svojih 86 letih še vedno predsednik

uprave, zvesti in aktivni član slovenske

skupnosti v Argentini.

Ali nam lahko na kratko opišete

svojo poslovno pot?

Sem ustanovitelj HZ Group,

ki je vodilni regionalni partner v

embalažni industriji in proizvaja

kartonske embalaže od leta 1950.

Trenutno je skupina sestavljena iz

dvanajstih podjetij, v katerih je več

kot 1500 zaposlenih v Argentini,

Braziliji, Čilu in Mehiki. V podjetju

vsa leta delajo številni Slovenci.

V svoji panogi razvijamo

najmodernejšo tehnologijo, s

katero se uspešno odzivamo na

izzive globalnega trga in presegamo

pričakovanja kupcev. Nudimo

praktične in inovativne modele, ki se

prilagajajo v različnih tržnih segmentih

(izdelki za množično uporabo,

prehrana, gospodinjski pripomočki,

osebna nega). Sodelujemo v vseh

fazah življenjskega cikla embalaže,

od zasnove tiskanja, proizvodnje do

končne uporabe (z več kot 3.000 ton

izdelave letno). Danes imajo industrijski

obrati skupaj 56.860 kvadratnih

metrov površine, tudi za naslednje

leto imamo v načrtu rast podjetja.

Kakšna je vaša poslovna vizija?

Naša dolgoročna vizija temelji

na izhodišču, da mora skupina HZ

delati z najnovejšo tehnologijo, nenehno

paziti na kvaliteto izdelkov in

predvsem upoštevati stranke. Profesionalce

in osebje stalno usposabljamo,

skupino pa lahko uvrščamo

Herman Zupan, lastnik podjetja HZ Group: »Po mojem mnenju se uspešno podjetje

ne more meriti svojih rezultatov samo v profitu, zato si vsa leta prizadevam za širši

družbeni angažma in prispevek h poglobitvi slovensko-argentinskega prijateljstva.«

med najuspešnejša podjetja. Moto

je na področju embalaže ustvarjati

za okolje in uporabnike prijazne

rešitve. Vodilna filozofija podjetja

je, da prispevamo ideje in rešitve ter

na takšen način razvijamo uspešne

in praktične uporabne izdelke, ki so

v skladu s potrebami strank. Naša

strategija temelji na štirih temeljnih

elementih, ki so bistvenega pomena:

1. Vertikalna integracija: razvoj

proizvodne dejavnosti v vsaki verigi

daje fleksibilnost in konkurenčnost.

2. Horizontalna diverzifikacija:

sinergija z ostalimi enotami skupine

HZ omogoča, da lahko izdelujemo

pakete z različnimi materiali

in različne aplikacije ter zagotavlja

vsestranskost in diferenciacijo.

3. Mednarodni »Benchmarking«:

aktivna udeležba v večjih mednarodnih

industrijskih podjetjih, kar

omogoča dostop do sodelovanja in

neprekinjen proces učenja za razvoj

inovativnih rešitev za naše stranke.

4. Regionalna širitev: več kot

šestdeset let razvijamo prisotnost

na ključnih regionalnih trgih Južne

Amerike.

Kako delujete v argentinskem

okolju?

Delujem v različnih argentinskih

grafičnih organizacijah, več let

sem aktiven član “CIGA”, Argentinske

zbornice za grafično industrijo,

Instituta Gutenberg in Zveze

podjetnikov za celulozo in papir. Bil

sem med ustanovitelji 1. kongresa

grafične industrije v Latinski Ameriki,

CONLATINGRAF, leta 1967. Kot

argentinski grafičar se vsako leto

udeležujem grafičnih kongresov

po vsej Ameriki, od leta 1962 in do

danes potujem vsako leto v Evropo,

kjer skrbno spremljam tendence

v svoji stroki. Poleg tega sem član

ECMA, European Association of

Folding Carton Makers, od leta 1997

član ICC, International Container

Conference. Imam izkušnje z vodenjem

Slovenske-latinskoameriško

trgovske zbornice, ki je dolga leta

uspešno delovala in je skrbela za

aktivno medsebojno povezavo med

Argentino in Slovenijo.

Pred kratkim ste se uvrstili med

finaliste za slovensko nagrado za

družbeno odgovornost Horus 2011

za podjetnika s slovenskimi koreninami,

ki deluje po svetu. Nagrado

podeljuje IRDO – Inštitut za

razvoj družbene odgovornosti in

Slovensko društvo za odnose z javnostmi.

Kaj vam pomeni družbena

odgovornost?

Po mojem mnenju uspešno podjetje

ne more meriti svojih rezultatov

samo v profitu, zato si vsa

leta prizadevam za širši družbeni

angažma in prispevek h poglobitvi

slovensko-argentinskega

prijateljstva. Delam v slovenski

skupnosti v Argentini, bil sem

med ustanovitelji in vodja gradnje

Slomškovega doma v Buenos Airesu,

ki je še danes eden najmočnejših

slovenskih domov.

Leta 1991 sem bil imenovan za

častnega konzula RS, to funkcijo sem

opravljal kar 20 let. V obdobju osamosvajanja

sem se posvetil prizadevanju

za mednarodno priznanje

Slovenije, država Argentina je bila

med prvimi v južni Ameriki, ki je

Slovenijo priznala. Za to delo sem

od predsednika RS prejel nagrado

Zlati red za zasluge na mednarodnem

polju. Pri družbeni odgovornosti

skupine HZ želim poudariti, da

smo ustanovitelji in financerji »Fundación

por los Niños y Ancianos«,

ustanove oziroma doma za ostarele

slovenske rojake. S ponosom lahko

povem, da se po kvaliteti delovanja

in visokem standardu oskrbe ta dom

uvršča med najboljše v južni Ameriki.

Sedaj je prostora za 72 oseb, v njem

trenutno prebiva 27 Slovencev. Nekaj

je posameznikov, ki ne morejo

plačevati stroškov oskrbe in jih

vzdržuje naše podjetje, saj ne želimo,

da ne bi bilo poskrbljeno za vsakega

slovenskega rojaka. V več kot 50 letih

sem bil sponzor številnih dogodkov,

kulturnih prireditev in aktivnostih v

slovenski skupnosti.

Kaj je vaš moto v življenju?

V polni meri preživeti vsak dan.

11


POSLOVNE STRANI

Poslovne ženske o priložnostih zamejskega gospodarstva

Srečanje društva FAM

Društvo poslovnih žensk Slovenije - FAM, združuje najuspešnejše

managerke in poslovne ženske iz vse Slovenije. Namen društva je,

da članice spodbuja in povezuje v močno skupnost, ki bo s svojim

potencialom in ambicijami imela vpliv na nadaljnji razvoj družbe.

Ana Mrzlikar

Bi ženske v poslovnem svetu znale bolj prijazno vladati kot moški in bolj prijazno doseči tisto, kar želijo?

Decembrsko srečanje

je društvo FAM, katerega

začetki segajo v

leto 1996, pripravilo v

sodelovanju z Inštitutom za narodnostna

vprašanja in Uradom Vlade

RS za Slovence v zamejstvu in po

svetu, potekalo pa je na temo predstavitve

zamejskega gospodarstva

in priložnosti. Okroglo mizo, kjer so

sodelovali ugledni gostje, uspešni

Slovenci, ki živijo in delujejo v sosednjih

državah, je moderirala

Sonja Novak Lukanovič, direktorica

Inštituta za narodnostna vprašanja.

Srečanja se je kot častni govornik

udeležil prof. dr. Boštjan Žekš, minister

za Slovence v zamejstvu in po

svetu. V svojem pozdravnem nagovoru

je dejal, da je vesel, da se poslovno

uspešne ženske družijo med

seboj, saj ženske na žalost v Sloveniji

v poslovnem svetu še nimajo

prave teže, čeprav je prepričan, da

bi znale bolj prijazno vladati kot

moški in bolj prijazno doseči tisto,

kar želijo.

Razvoj zamejskega gospodarstva

in njegova promocija v Sloveniji je

eden najpomembnejših projektov

Urada v zadnjem mandatu. Aktivnosti,

povezane s sprejemom

Strategije sodelovanja med Republiko

Slovenijo in avtohtono slovensko

narodno skupnostjo v sosednjih

državah na področju gospodarstva

do leta 2020 in delovanjem posebnega

telesa za spremljanje strategije,

je v nadaljevanju predstavila

dr. Breda Mulec in med drugim tudi

povedala, da sodelovanje poteka na

več področjih: pri spodbujanju internacionalizacije

in privabljanju tujih

neposrednih investicij v Slovenijo,

na področju kmetijstva in trajnostnega

razvoja, na področju energetske

učinkovitosti, pospeševanja

turizma, posebne pozornosti pa so

deležni mladi. Na tem področju gre

zlasti za usposabljanje za delo, da se

omogoči in spodbudi mlade kadre

za pravo izhodišče za zaposlitev.

Gre za postopno graditev info baze

za ponudbo in povpraševanje po

kadrih, ki iščejo nove priložnosti in

so pripravljeni iti na delovne prakse

v sosednje države.

Majhnost je prednost

Poslovno okolje med koroškimi

Slovenci in gospodarske priložnosti

v sosednji Avstriji sta predstavila

Foto: Ana Mrzlikar

Marina Einspieler in Feliks Wieser.

Marina Einspieler, direktorica Slovenske

gospodarske zveze (SGZ) iz

Celovca, je organizacijo SGZ, ki že

20 let povezuje regije, institucije,

podjetnike, predstavila kot most za

slovenska podjetja, ki želijo prodreti

v Avstrijo in pozneje na zahodni trg.

Feliks Wieser, predsednik upravnega

odbora Zveze Bank in direktor

podjetja Drava Trading GmbH, je

povedal, da se morajo mala in srednja

podjetja organizirati regijsko in

poudaril, da že nastaja nova regija

Slovenija-Hrvaška. »Povečati je treba

tudi zavest o tem, da Slovenci

nismo sami, da je naša majhnost

popolnoma nepomembna in da je

treba v njej najti le prednosti; zaradi

nje smo lahko bolj dinamični in

fleksibilni«.

Hrvaško poslovno okolje in razmere

ter priložnosti je najprej predstavila

Marjana Košuta Bankovič z

Urada za Evropo, ki deluje na Reki

in dejansko predstavlja »poslovni

servis« za stranke ter pomaga podjetjem

pri dokumentaciji za kandidiranje

na evropskih razpisih. Povedala

je, da se na žalost bogastvo, kot

je poznavanje dveh kultur, dveh

jezikov in dveh poslovnih okolij, na

Hrvaškem še ni izkazalo za prednost

pri zaposlovanju. Podobnega mnenja

je bil Ignac Rupar, predsednik Poslovnega

kluba slovensko-hrvaških

gospodarstvenikov, ki je Hrvaško

predstavil kot odličen trg, vendar

pa po njegovih izkušnjah Slovenci

do Hrvatov nastopamo nekoliko

preoholo. Svojo uspešno poslovno

zgodbo je na kratko predstavila

tudi Barbara Antolič, uspešna podjetnica,

predsednica Sveta slovenske

narodne manjšine Varaždinske

županije, ki se je Uradu tudi iskreno

zahvalila za veliko delo, ki ga opravlja

za Slovence na Hrvaškem.

V različnosti je

zanimivost in so nove

priložnosti

Priložnosti v sosednji Italiji sta

predstavila Andrej Šik, direktor

Slovenskega deželnega gospodarskega

združenja (SDGZ) Trst, in Boris

Peric, predsednik Upravnega

odbora finančne družbe KB1909

Gorica. Slednji je povedal, da je

njihova skupnost v vsem evropskem

prostoru najuspešnejša, tako

gospodarsko kot tudi na drugih

področjih. »Najbolj razvita ekonomija

je namreč tista, ki sprejema

druge, drugačne, različne; v

različnosti je zanimivost in so nove

priložnosti …«

Gostje so se načeloma strinjali v

točki, da imajo Slovenci, ki živijo in

delujejo v sosednjih državah, prednost,

da poznajo dva svetova, dve

poslovni okolji, tekoče govorijo dva

jezika. To jih dela uspešnejše, lahko

delujejo bolj dinamično in imajo

praviloma tudi na sploh veliko

možnosti za uspeh.

Gospodarsko sodelovanje v slovenski

skupnosti iz Porabja naj bi na

okrogli mizi predstavila predstavnica

madžarske skupnosti Andrea Kovacs,

direktorica Razvojne agencije

Slovenska krajina iz Monoštra, ki

pa se zaradi bolezni srečanja žal ni

udeležila.

Formalnemu delu srečanja je sledilo

neformalno in prijetno druženje

med članicami društva FAM in gosti.

12


KULTURA

Svetovni prvak Denis Novato

Čas njegovih skladb

šele prihaja

Edina vzornika svetovnega prvaka v igranju na diatonično harmoniko

sta Slavko Avsenik in Jože Burnik

Jože Galič

Najin pogovor sva začela

– na začetku: pri spominu

na njegov prvi

nastop na slovenski

javni televiziji, sredi devetdesetih

let, v tistega dne na moč deževni

Ravnici nad Novo Gorico. Mladega

harmonikarja, tržaškega Slovenca,

je na snemanje pripeljal njegov

oče. Danes svetovni prvak v igranju

na diatonično harmoniko in prvi

slovenski harmonikarski solist, ki

je prejel platinasto ploščo, seveda

potuje sam. Z avtomobilom prevozi

na leto okrog sto tisoč kilometrov,

poletov z letali pa že nekaj časa ne

šteje več.

Malokdo ve, da ste kot otrok

najprej igrali klavirsko harmoniko.

Bi tudi z njo lahko tako uspeli kot

ste z diatonično?

»Ne verjamem. Kot solist že ne.

Mogoče bi bil član kakega orkestra

ali narodnozabavnega ansambla. V

resen študij klavirske harmonike je

treba vložiti več truda kot v igranje

diatonične. Po drugi strani poznam

kar nekaj koncertnih mojstrov klavirske

harmonike, ki presegajo moje

Denis Novato, svetovni prvak v

igranju na diatonično harmoniko:

»Zlasti med Slovenci po svetu

doživim veliko lepega in

zanimivega: vedno se mi močno

vtisne v srce njihovo sprejemanje

slovenske glasbe.«

izvajalske sposobnosti, vendar pa

niso tako uspešni in se z glasbo

težko preživljajo.«

Ali sploh obstaja kdo, ki je še danes

vaš vzornik in mu potihem morda

celo zavidate, ker je v kakšni podrobnosti

boljši od vas?

»Moja edina vzornika sta Slavko

Avsenik in Jože Burnik. Imel sem

čast, da je pred leti gospod Avsenik

posebej zame napisal skladbo

Polka za prijatelja in da sem večkrat

sodeloval z Jožetom Burnikom. Ko

začutim, da je nekdo v nečem boljši

od mene, jemljem to kot spodbudo,

da pri sebi še kaj izboljšam. Sicer

pa menim, da so danes pomembne

predvsem sveže ideje, zato se tudi

skladanja lotevam na svojevrsten

način. Zaradi tega sem včasih tarča

ostrih kritik, a vseeno vztrajam, saj

sem prepričan, da čas mojih skladb

šele prihaja.«

Je lahko virtuozu vašega kova

všeč tudi povsem drugačen, bolj

enostaven, ljudski način igranja

diatonične harmonike? Sprašujem

zaradi nedavnega koncerta, ki ste

ga v Zgoniku pripravili v spomin na

Lojzeta Slaka.

»Če sem sam virtuoz, še ne pomeni,

da imam rad samo virtuozne,

tehnično zahtevnejše skladbe. Delo

Lojzeta Slaka sem razumel in vzljubil

na gostovanjih pri Slovencih v

Ameriki. Tam sem spoznal velik

čustveni naboj, ki ga imajo njegove

skladbe, in to je gospod Slak

odlično prenašal na poslušalce. Da,

v Zgoniku se je 4. decembra odvil

že tretji narodnozabavni spektakel

Denis Novato in muzikantje Evrope.

Posvečen je bil Lojzetu Slaku, osrednji

gostje so bili njegovi Fantje s Praprotna.

Bilo je veličastno.«

Prej ste omenili Ameriko. Oktobra

ste spet bili tam. Kaj je bil vzrok

tokratnega gostovanja?

»V Ameriki sem bil v letu, ki se je

izteklo, kar dvakrat, vsega skupaj

pa že štirinajstkrat. Velike zasluge

za to ima moj prijatelj in agent John

Ferfolja. Kadar le morem, v Ameriki

obiščem tudi patra Krizologa.

Moj nedavni nastop je bil v okviru

praznovanja 95-letnice slovenske

cerkve na Manhattnu, za njegovo

popestritev pa sem s seboj povabil

še obetavnega harmonikarja Roka

Zupančiča, ki igra po mojih načelih,

izkazal se je že tudi na številnih tekmovanjih

in dosegel več mednarodnih

priznanj.«

Vi sami pa tudi največ nastopate v

tujini…

»Na leto imam tudi do dvesto nastopov,

od tega kakšnih osemdeset

odstotkov v tujini. Zadnje čase prihaja

na letališčih do prav smešnih

prizorov: strogi policisti mislijo, da

imam v nahrbtniku pisalni stroj in

da sem morda kakšen tehnološko

zastarel pisatelj iz Vzhodne Evrope…

Zlasti med Slovenci po svetu doživim

veliko lepega in zanimivega: vedno

se mi močno vtisne v srce njihovo

sprejemanje slovenske glasbe. Žal

starejše generacije izumirajo, vendar

se mladi, narodno zavedni potomci

še ne dajo! Veliko igram tudi

za druge narode, še posebej uživam

na nastopih za nemško manjšino na

Južnem Tirolskem. Brez teh igranj

bi se z glasbo bržkone ukvarjal zgolj

ljubiteljsko. V tujini je vzdušje bolj

sproščeno in občinstvo bolj hvaležno

kot v Sloveniji, kjer poslušalci in zlasti

glasbeniki nenehno nekaj ocenjujejo

in iščejo dlako v jajcu… Pač ne izvajam

tako imenovanih show programov,

prodajam samo svojo glasbo in izvajanje,

kar pa je za slovensko realnost

včasih premalo zanimivo.«

Kje boste preživeli prehod v novo,

za vas jubilejno leto?

»V Avstriji, v družbi prijateljev.

Harmonika bo seveda z menoj! Kot

bo velikokrat tudi v letu 2012, ko

bom proslavil 25 let svojega igranja

nanjo. Za to priložnost pripravljam

jubilejne ploščo, DVD, televizijski

koncert z gosti… In gotovo spet

kakšno glasbeno novost!

Denis Novato je prvi slovenski harmonikarski solist, ki je prejel platinasto ploščo

13


KULTURA

Tinca Stegovec

Motivi so jo našli sami

Med romanistiko, književnostjo in likovno umetnostjo je izbrala

slednjo in postala legenda slovenske grafike. Celoten grafični opus

je zaupala MGLC.

Blanka Markovič Kocen

Foto: Jaka Babnik

velika umetnica za Slovenijo danes

razgrnila spomine na svojo ustvarjalno

pot.

Kakšni so bili vaši umetniški

začetki?

Zelo zdravo in srečno otroštvo

sem preživela v središču Slovenije,

na Vačah, kjer je bil moj oče učitelj

in šolski upravitelj, kar je bilo zame

zelo pomembno. V šolo sem se

namreč morda prav zato vpisala že

s petimi leti, brala pa sem že pred

tem. Moje prvo čtivo so bile zgodbe

v mladinskih revijah Vrtec in

Zvonček. Dobro se spomnim, kako

sem občudovala tako pisano besedo

kot ilustracijo in ju skušala ponoviti.

Zaželela sem si, da bi kakšen

obraz tudi sama naslikala in začela

risati ljudi iz svojega bližnjega okolja.

Vsi člani družine so moje početje

spremljali z dopadljivostjo… Posebno

oče je bil zadovoljen, starejša

sestra Vida pa je slovesno izjavila,

da bom šla na akademijo, kar se mi

je takrat zdelo povsem normalno

in prav. Ko smo se pri mojih šestih

letih preselili v Ljubljano, sem se

začela z risanjem resneje ukvarjati.

Šolske čitanke so namreč prinašale

tudi podobe naših pesnikov in pisateljev.

Risali so jih Jakac, Smrekar

in Gaspari, iz spoštovanja do njihove

pisane besede sem jih zavzeto prerisovala.

Za srednjo šolo sem, tudi

po nasvetu starejše sestre, izbrala

klasično gimnazijo. Kot dijakinja

višjih razredov sem obiskovala še risarski

tečaj, ki ga je v svojem ateljeju

v pred kratkim podrtem Kolizeju

vodil kipar Franc Gorše, in začela še

posebej vrednotiti umetnost.

v svojo grafično specialko prejel

prof. Jakac. Bila sem zelo srečna,

še zlasti zato, ker takrat ženske še

niso obiskovale grafične specialke.

Jakac mi je bil naklonjen. V specialki

smo pripravljali plošče, materiale,

jedkali in tiskali, risali pa

smo doma. Spet sem risala ljudi,

obraze, sčasoma cele figure, tako

v domačem okolju kot tudi zunaj.

Veliko zagona in navdušenja mi je

dala nagrada Prešernovega sklada

za študente. Ob zaključku študija

smo imeli na akademiji razstavo, ki

jo je videl sloviti hrvaški slikar prof.

Ljubo Babić. Ob mojih eksponatih

je izjavil: »Ovo vama nije student

nego je umjetnička ličnost!« Potem

so profesorji z akademije, predvsem

tisti, ki so študirali pri njem

v Zagrebu, postali pozorni name.

Postala sem samozavestna in začela

svobodno, samostojno delati predvsem

grafiko, čeprav slikanja nisem

opustila. Toda od tega nisem mogla

živeti, zato sem se zaposlila na

gimnaziji. Ker je bila ta zaposlitev

zelo obilna, sem sčasoma opuščala

slikarstvo in se posvečala grafiki.

Ste izjemna opazovalka dogajanja

okoli sebe in tudi svoje lastne

duše. Kako izbirate motive za svoje

ustvarjanje?

Zmeraj sem risala po opazovanju.

Današnja likovna vzgoja je takšna,

Umetnica z eno od obiskovalk in

pomočnico direktorice MGLC Yasmin

Martin Vodopivec (v ozadju)

Tinca Stegovec (1927),

slovenska slikarka in

grafičarka, velja za eno

od spremljevalk Ljubljanske

grafične šole. Celoten grafični

opus z matricami in štirimi risbami

ter velik del svoje strokovne

knjižnice je po spletu okoliščin podarila

Mednarodnemu grafičnemu

likovnemu centru (MGLC), kjer so

1. decembra odprli njeno retrospektivno

razstavo. Pred otvoritvijo je

Literarnega ustvarjanja pa niste

povsem opustili?

Zelo veliko sem brala in pisala

dnevnik, marsikaj v francoščini,

zlasti tisto, kar naj bi drugim ostalo

skrito. Obenem sem risala ljudi

v svojem okolju, sošolce, sošolke,

profesorje…

Po maturi sem se vpisala na akademijo,

čeprav sta me zelo mikali

tudi romanistika in književnost.

Študirala in diplomirala sem na

slikarskem oddelku, nato pa me je

Otvoritev retrospektivne razstave je

bila deležna velikega zanimanja.

14


KULTURA

Foto: Jaka Babnik

da otroci v glavnem slikajo po

domišljiji, igrivo in sproščeno. Moji

motivi so bili vedno ljudje, v svoji

zreli dobi pa jih sploh nisem iskala,

ampak lahko rečem, da so motivi

našli mene. Ko sem, denimo, šla

po vsakdanjih opravkih, sem nenadoma

opazila kak prizor in ga

skicirala. Potem sem ugotovila, da

je tisti prizor prispodoba tedanjega

dogajanja v mojem ali družbenem

življenju. Ker se je tega nabralo precej,

s tehniko praktično nisem dohajala

idej.

Kako pa nastaja vaše grafično delo

od zamisli do odtisa?

To je zelo obsežno. Najprej je

skica, potem uredim risbo v tistem

formatu, ki ga bo imela grafika. In

pri tem je že jasno, kakšna je ideja in

kaj me je pritegnilo. Nato prenesem

risbo na kovinsko ploščo in začne

se dolgotrajen proces izdelave

grafike v globokem tisku. Sprva,

ko sem začela, je bila to čista jedkanica,

ki sem jo pozneje obogatila

z akvatinto, v Parizu pa sem počasi

prešla na kombinirano tehniko, reliefni

tisk, reliefno jedkanico, črtno

jedkanico… Reliefno jedkanje z globinami

daje prostorski videz grafiki,

črtna jedkanica obrise predmetom,

akvatinta tone, barva zrak… To

tehniko sem izoblikovala po svojem

študiju v Parizu, kjer sem marsikaj

pridobila.

Kakšen izziv je za vas pomenila

pridobitev pariške štipendije ter

odhod v francosko prestolnico in na

nek način prestolnico umetnosti?

V Pariz sem si želela že dolgo,

in sicer zato, da bi se seznanila z

moderno umetnostjo. Prej sem bila

vsepovsod. V Italiji, denimo, sem

se srečala s klasično, renesančno

umetnostjo, Pariz pa je bil takrat

prestolnica moderne umetnosti,

ki se je pozneje preselila v London,

danes pa je to New York. Dobila sem

štipendijo za svobodni študij, vendar

sem že po enem tednu začutila

potrebo, da bi delala grafiko, kar

pa v hotelski sobi ni bilo mogoče.

Želja, da bi pripadala določenemu

krogu ljudi, me je pripeljala v atelje

angleškega grafika Stanleyja Williama

Hayterja, ki je zelo slovel

kot pedagog. Številni grafiki od

vsepovsod, predvsem s špansko

govorečega sveta, in iz Azije, so s seboj

prinesli svoje izkušnje in spoznala

sem mnoge skrivnosti globokega

tiska.

Foto: Jaka Babnik

Foto: Jaka Babnik

Tinca Stegovec v družbi s kustosinja razstave mag. Bredo Škrjanec in direktorico

MGLC-ja Nevenko Šivavec ob otvoritvi razstave v MGLC.

Povsod, kamor ste odhajali, ste

našli prijatelje in prijateljstva

tudi ohranjali. Kaj vam pomeni

prijateljstvo?

Prijateljstvo je pravzaprav

razširjena družina, torej tisti krog

ljudi, kjer si sprejet, te razumejo in

hočejo dobro, jaz pa njim. Ti prijatelji

so bili sprva samo domači

ljudje, potem pa sem bila vabljena

na mednarodne kongrese, ki jih je

prirejal mednarodni biografski center

Cambridgea. Tam sem spoznala

zelo zanimive ljudi in se sprijateljila

najprej z belgijsko komparativistko,

urednico likovne revije Spechaal, Lisette

de Backer, s katero sva si dolgo

dopisovali. Na kongresu v Madridu

sem srečala Brid O’Doherty, Irko iz

Dublina, tudi komparativistko, ki

je imela štipendijo za Pariz. V spominu

mi je ostala še poljska Židinja

Sarah Gumpreht Linke, nekdanja

taboriščnica, ki je vodila izraelsko

galerijo v Amsterdamu.

Moji prijatelji so bili tudi prof.

Jakac, dr. Trstenjak in zdajšnji kardinal

Rodè. Milček Komelj je zapisal, da

je bil Trstenjak do mene očetovski,

Jakac zaščitniški, Rodè pa spodbuden.

Ti prijatelji so mi dostikrat

tudi kaj svetovali, ker je bilo moje

življenje polno težav. Zaradi številnih

nemirov in sprememb v preteklem

stoletju imam vtis, kot bi od mojih

začetkov minilo že tisoč let.

Kaj štejete za vrh svojega ustvarjalnega

dela?

Po mojem in po mnenju številnih

poznavalcev je to grafika z naslovom

Knjiga. Gre za podobo knjige,

delo mojega priljubljenega pisatelja,

Louisa Evélyja, v travi. Evély

je bil francoski pisatelj belgijskega

rodu. Dolgo obdobje je bil moj

duhovni vodja, čeprav ga nisem osebno

poznala. Pisal je o aktualnih

temah, eno njegovih knjig sem celo

prevedla.

Katera od mnogih razstav se vam je

posebno vtisnila v spomin?

Grafični listi se v nasprotju s kipi

in slikami zlahka pošiljajo. Posebno

doživetje je bila zame otvoritev

razstave v Šoštanju, za dan

žena, ki jo je z velikim razumevanjem

odprl nedavno preminuli Jože

Hudeček. Prišle so preproste ženice

iz okoliških vasi in so se strašno zanimale,

kaj pomeni ta in ona slika.

To je drugače kot v mestih, ko bolj

gledajo, kdo je napravil kot kaj je

napravil. Posebna je bila razstava

v Rimu, v Studio d’Arta Moderna,

prvič zato, ker znajo Italijani zaradi

svoje tradicije zelo dobro čitati

likovno delo, v kakršnemkoli slogu

je. Nek starejši arhitekt je izjavil:

»Gospa, vi ne delate umetnosti iz

ljubezni do umetnosti, ampak iz

ljubezni do ljudi.« To se mi je zdelo

precej točno. O razstavi so italijanski

časniki pisali zelo pozitivno. Tretja

zanimiva razstava je bila v Atenah,

v galeriji Parnasos. To je neka

posebna stavba, podobna našemu

NUK-u, kjer se avtor pogovarja z

ljudmi, ki mu posredujejo svoje

izkušnje in tako dobi neko potrditev.

Bolj v slabem spominu pa mi je

ostala razstava v Londonu, ki je bila

sicer uspešna, a sem bila ob vrnitvi

deležna zavisti slovenskih kolegov.

Imela sem mnogo težav zaradi te

razstave.

Svoj grafični opus ste oddali v trajno

last MGLC-ju, nacionalni ustanovi.

Zakaj ste se tako odločili?

Zaradi selitve sem bila primorana

svoj grafični opus nekam dati. Hiša,

v kateri sem prebivala celih 67 let,

na Gosposki ulici 10, se je spreminjala

v hotel. Močno me je skrbelo,

kam bi s svojim življenjskim delom.

Dali so mi dve leti časa, prišlo pa je

nenadoma. Lahko rečem, da je bila

to generalka za smrt. Izbrala sem

si grafični center, ker je strokovno

najbolj merodajna ustanova, poleg

tega pa je v Ljubljani, kjer sem

preživela vse življenje.

15


kultura

Tü mo – tukaj bomo

Slovanska poselitev

Prekmurja

Pomurski muzej v Murski Soboti pogosto preseneti s

pomembnimi dogodki: aktualnimi razstavami in tudi

vsebinsko bogatimi zborniki.

Ernest Ružič

V

muzeju je tudi Kološev

kabinet, v katerem je

stalna razstava del tudi

v slovenskem prostoru

znanega, žal že pokojnega fotografa

Jožeta Kološe – Kološa. Pomurski,

do nedavnega Pokrajinski muzej,

sodeluje tudi v čezmejnih projektih,

kot je Doživetje prostora, skupaj s

szombathelyjskim muzejem Savaria

in Galerijo - muzejem Lendava. Do

31. maja 2012 bo odprta razstava

Tü mo – Tukaj bomo, ki je takoj po

otvoritvi vzbudila precejšnje zanimanje

med strokovnjaki in nasploh

med obiskovalci muzeja, ki ga vodi

Metka Fujs.

Avtor razstave Tü mo – Tukaj

bomo, slovanska poselitev Prekmurja,

je etnolog Branko Kerman,

pri zasnovi je sodeloval tudi

Domen Fras. Razstava je zgodba

o slovanskih prišlekih, ki so se naselili

v drugi polovici 6. stoletja na

območju sedanjih polj južno od

Murske Sobote. Že naslov razstave

je dovolj pomenljiv, saj pove, da so

se slovanski priseljenci preprosto

odločili naseliti se med polji in potoki

pri sedanji Murski Soboti, tukaj

živeti in umreti. Kasnejšim rodovom

so pustili sled spomina svojega bivanja

preko skromnih ostalin, da jih

odkrije lopata arheologa. Največ

Rekonstrukcija zemljanke, preprostega slovanskega bivališča. Večina zemljank je

bila zaradi globokega oranja uničena, ohranila so se le globlje vkopana dna.

slovanskih objektov je bilo odkritih

na Novi tabli pri Murski Soboti na

skoraj 40 hektarjih.

Arheološka

raziskovanja in

gradnja avtoceste

Med letoma 2000 in 2002 so

bili na poljih južno od Murske Sobote

ob izkopavanjih na avtocestni

trasi odkriti ostanki zgodnjezgodovinske

poselitve. Sicer pa so

bila izkopavanja od leta 1999 do

2008. Odkritje preprostih slovanskih

bivališč – zemljank, katerih

starost je bila strokovno določena

z analizo drobcev oglja, je potrdilo

nastanek slovanskih naselbin na

tem območju že v drugi polovici

6. stoletja. Odkopane zemljanke,

peči, vodnjaki, gospodarski objekti

in grobišča, predvsem pa značilna

lončenina, so ključni dokazi za razumevanje

slovanske naselitve, je

ocena arheološke stroke. Pridobljeno

gradivo je izjemno in predstavlja

novost v raziskovanju in poznavanju

slovanskega obdobja v širšem prostoru.

Znano je, da so bila podobna

naselja na Češkem, Slovaškem in

Madžarskem.

Avtor razstave Tü mo – Tukaj bomo,

arheolog Branko Kerman.

Prišli so z vzhoda

Na razstavi je predstavljena bivalna

in materialna kultura slovanskega

življa v Prekmurju. Slovanske ostaline

se spoznajo preko preprostih

bivališč in najstarejših neokrašenih

posod, ki spadajo v konec 6. in 7.

stoletje, do prevladujočih loncev,

okrašenih z valovnicami iz 8. in 9.

stoletja. Med ostalinami, ki jih pripisujejo

Slovanom, so se ohranili

tudi sočasni, a maloštevilni predmeti

bizantinskega in avarskega izvora,

predvsem deli noše in okrasja.

Rekonstrukcija zemljanke in

film Prišli so z vzhoda pa dodatno

približata način življenja zgodnjih

slovanskih priseljencev, katerih pradomovina

je bila vzhodno od dežel

germanskih ljudstev, na območju evropskega

dela današnje Rusije, Belorusije,

Ukrajine in Poljske. Slovanska

naselitev v Panonski nižini je bila

odvisna od privolitve Avarov, ki so

naselitev dovoljevali znotraj meja

svoje države. Pomenljivo je tudi

spoznanje, da je v 9. stoletju postalo

območje Prekmurja del Pribinove

in Kocljeve Spodnjepanonske

kneževine z upravnim središčem

v Blatogradu/Zalaváru pri Blatnem

jezeru. Tam sta se ustavila tudi Ciril

in Metod, ki jima je Zveza Slovencev

na Madžarskem pred leti postavila

spomenik, skulpturo akademskega

kiparja Metoda Frlica.

Tü mo – Tukaj bomo

Razstavo Tü mo – Tukaj bomo

skupaj z obsežnim katalogom v

slovenskem in angleškem jeziku

ter številnimi fotografijami, dvema

filmoma, Prišli so z vzhoda in Kako so

posodo izdelovali stari Slovani, lahko

umestimo med najpomembnejše

kulturne dogodke v Prekmurju v

letu 2011. Za ogled razstave v treh

tematsko zaokroženih prostorih Pomurskega

muzeja si je treba vzeti čas

in pomaknili se bomo daleč nazaj k

našim prednikom, spoznali bomo,

od kod so prišli, kakšen je bil njihov

način življenja, dela in tudi umiranja.

Razstava priča o načrtnem

arheološkem raziskovanju tega

dela Slovenije, kar je pospešila in

celo finančno omogočila gradnja

avtoceste, kajti najprej so na trasi

svoje naredili arheologi in šele nato

delavci s stroji.

16


kultura

Kulturni kažipot izbrala

Maja Kaplan

Razstave

Tinca Stegovec: Grafike

in risbe iz zbirke MGLC

Od 1. 12. do 8. 2., Mednarodni grafični likovni

center, Grad Tivoli, Ljubljana

Na ogled so dela celotnega grafičnega opusa

z matricami in štirimi risbami ter velik del

strokovne knjižnice slovenske slikarke in

grafičarke Tince Stegovec.

Makučeve etude - slike,

skulpture in dela na papirju

Od 7. 12. do 12. 2., Cankarjev dom, Prešernova

cesta 10, Ljubljana

Vladimir Makuc sodi med ugledne slovenske

grafike, risarje, slikarje in kiparje. Za svoje delo

je doma in v tujini prejel številna priznanja in

nagrade, med drugim nagrado Prešernovega

sklada, Prešernovo nagrado, nagrado Riharda

Jakopiča idr.

Urejeni po afriško: Frizerske

in brivske table Afrike

Od 9. 12. do 26. 2., Slovenski etnografski

muzej, Metelkova 2, Ljubljana

Na ogled je zbirka originalnih frizerskih in brivskih

tabel iz Kameruna, Senegala, Centralnoafriške

republike in fotografije frizerskih salonov iz Toga,

Benina in Gane od leta 1970 do danes.

Predstava

Hrestač

Od 7. 1. do 14. 1., SNG Opera in balet,

Župančičeva 1, Ljubljana

Hrestač – Božična zgodba madžarskega koreografa

in režiserja Yourija Vámosa je »lesketajoče

zasnežena, očarljiva, vesela in pričakovanja

zbujajoča predstava«, ki s svojo čarobnostjo

tudi domačemu občinstvu vedno znova pričara

decembrsko praznično vzdušje. Eno najlepših

baletnih pravljic, ki jo je libretist Marius Petipa

zasnoval po Dumasovi adaptaciji Hoffmannove

pravljice Hrestač in mišji kralj, je režiser nadgradil

z znano brezčasno Božično zgodbo Charlesa

Dickensa. V ospredju je zagrenjen ljudomrzni

skopuh, ki sovraži božič. Skozi sanje spozna

krivice, ki jih je storil v življenju, se pokesa ter

postane ljubeč in radodaren človek. Velika baletna

uspešnica je uprizoritev z globokim sporočilom, da

človeka lahko osrečita tudi prijaznost in sočutje do

drugih ljudi.

Festival

Choregie 2012 - Mednarodni

festival glasbenega gledališča

Od 8. 1. do 13. 1., Dvorana Union, Partizanska

3-5, Maribor

Choregie festival prinaša inovativno programsko

politiko, ki raziskuje raznolika dela glasbenega

gledališča našega časa. Festival predstavlja

Sloveniji in mednarodnemu prostoru predstave,

ki na sečišču glasbe in giba, zvoka in svetlobe,

podobe in objekta, odkrivajo ter prepletajo nove

načine glasbeno scenskega ustvarjanja. Odpira

nove prostore izraza in vnaša v svet glasbe in

gledališča svežino, prepričljivosti, intenzivnosti

doživljanja in komunikacije.

Koncerti

The Walkabouts

16. 1. ob 21.00, Kino Šiška, Ljubljana

Po šestih letih ustvarjalnega premora so The

Walkabouts objavili nov studijski album z

naslovom Travels in the Dustland. Chris Eckman

in Carla Torgerson sta posnela že svoj 15. studijski

album pod imenom The Walkabouts. Snovati sta

ga začela novembra lani, s snemanjem pa končala

junija letos. Tudi tokrat je z njima sodelovala

ekipa, ki je ustvarila že prejšnje albume (Terri

Moeller, Michael Wells, Glenn Slater).

Dale Watson & The Texas two

19. 1. ob 21.00, Kino Šiška, Ljubljana

Dale Watson, po rodu iz Alabame, trenutno pa

živi v Teksasu, uteleša prvinsko country glasbo,

ki je danes skorajda ni več. Watsonove mojstrsko

zaigrane in zapete “ameripolitan” skladbe črpajo

iz tradicije očeta countryja Hanka Williamsa,

botra honky tonka Leftyja Frizzella, pravovernosti

Johnyja Casha, uporništva Waylona Jennigsa in

balad Merlea Haggarda, ki pa jih, na žalost, popcountry

industrija iz Nashvilla danes označuje za

alternativne in precej čudaške.

Tarja Turunen

22. 1. ob 21.00, Kino Šiška, Ljubljana

Za samostojno glasbeno pot se je odločila

leta 2005, ko je zapustila uspešno skupino

Nightwish, na prvi samostojni turneji pa se je

leta 2009 ustavila tudi v Ljubljani. Zaradi velike

baze oboževalcev, se vedno znova rada vrača v

Slovenijo, kjer se bo v začetku leta 2012 v okviru

svetovne turneje »What Lies Beneath World

Tour« predstavila z zadnjim, tretjim, albumom.

Na koncertu lahko pričakujemo vrhunski operni

vokal in kakovostno izvedbo njene spremljevalne

skupine ter morda tudi kakšno Nightwish

uspešnico.

Mnozil Brass

22. 1. ob 17.00, Slovensko stalno gledališče,

Ulica Petronio, 4, Trst

Skupino Mnozil Brass sestavlja sedem glasbenih

virtuozov. Izvajajo vse glasbene zvrsti, njihovi

nastopi pa so pravo doživetje tudi z gledališkega

vidika, saj so prežeti s komičnimi prizori. Zaradi

tega privabljajo na svoje koncerte vse generacije

poslušalcev, tudi tiste, ki se na glasbo ne

spoznajo.

Sejem

Alpe-Adria: Turizem

in prosti čas

Od 26. do 29. 1., Gospodarsko razstavišče,

Ljubljana

Na sejemski prireditvi Alpe-Adria: Turizem in

prosti čas se predstavljata turistična ponudba

Slovenije in drugih destinacij regije Alpe Jadran.

17


Slovenski knjižni sejem

KNJIŽNA POLICA

Slovenska knjiga ni

izgubila privlačnosti

V konkurenci 100 založnikov, ki letno izdajo več kot 6000 knjig, se na

majhnem slovenskem trgu bije boj za preživetje

Tomaž Štefe

Vtis, ki bo obiskovalcu 27.

slovenskega knjižnega

sejma še dolgo ostal v

spominu, je, sodeč po

prerivanju med obiskovalci, pravzaprav

zelo ugoden, celo presenetljiv.

Da je bilo med obiskovalci največ

šolskih skupin z vseh koncev Slovenije,

govori v prid zavedanju vodstev

osnovnih in srednjih šol ter

pedagoških delavcev, da se prav

v letih odraščanja oblikuje odnos

do knjige, pri čemer je na sejmu

odnosu knjiga – bralec mogoče in

treba prišteti še odnos knjiga – ustvarjalec.

Na sejmu je namreč mnogo

lažje kot v knjigarni srečati tudi

ustvarjalce knjig, od piscev preko

založnikov do tiskarjev in knjigarnarjev

in se z njimi tudi pogovoriti.

Več kot 100 založnikov in več kot

6000 novih knjig v enem letu je za

tako majhen trg, kot je slovenski,

res veliko. Zato ni čudno, da mnogi

tudi potarnajo, kako težko se je ob

tako močni konkurenci obdržati

na trgu in preživeti. A danes je že

tako, da pravzaprav ni področja,

na katerem ne bi bilo ostrega

konkurenčnega boja za preživetje.

In tako kot na drugih področjih

je tudi pri knjigah veliko odvisno

od ugleda piscev, privlačnosti v

knjigah obravnavanih tem, od videza

in cene izdelka, možnosti in

iznajdljivosti pri oglaševanju. Velike

založbe, kot je na primer Mladinska

knjiga, so pri tem dosti na boljšem

kot majhne, saj si lahko privoščijo

učinkovito in drago oglaševanje.

Vse to mladi ljudje ob obisku sejma

Urednica pri založbi Mladika Nadia Roncelli

generacija lahko oziroma morala iskati

svoj prostor pod soncem. Tako

kot slovenska kultura nasploh bo

tudi slovenska knjiga, ne glede na

nevarnosti, ki ji pretijo, še dolgo ostala

eden od osrednjih temeljev in

čuvarjev slovenskega jezika in slovenstva

nasploh. Videti je, da slovenska

knjiga za sedaj še ni izgubila

svoje privlačnosti.

Založba Mladika Trst

To je še posebej pomembno tam,

kjer gre dejansko za biti ali ne biti

Foto: Tomaž Štefe

Rodoljubni založnik, kot je sam

sebe označeval Lavoslav Schwentner,

je bil rojen na Vranskem leta

1865, umrl pa je leta 1952. Bil je

eden največjih in najboljših slovenskih

založnikov in po njem se

imenuje nagrada, ki jo vsako leto

na knjižnem sejmu dobi eden od

založnikov. Mimogrede velja povedati,

da je Schwentner poznan predvsem

kot Cankarjev mecen in po

tem, da je izdal okoli 236 knjig.

Založba Mladika iz Trsta letos

praznuje 50 let svojega obstoja.

Leta 1961 je namreč luč sveta v

Trstu zagledala pesniška zbirka

Moja pomlad tržaške pesnice Brune

Marije Pertot. Vse od tedaj založba

Mladika izdaja leposlovno, otroško

literaturo, zgodovinske študije, slovarje

in priročnike. Najbolj pri srcu

so ji domači, v zamejstvu živeči avtorji,

katerih dela promovira in širi

v celotnem slovenskem prostoru.

Z nagrado Vstajenje pa nagrajuje

najboljša literarna dela. V 50 letih je

izdala 300 naslovov, 11 samo od lanskega

do letošnjega knjižnega sejma.

Med njimi si posebno pozornost

gotovo zasluži izbrano delo pesnika

Miroslava Košute Drevo življenja. S

prevodno literaturo nagovarja tudi

italijansko govoreče bralce – letos je

izšel prevod 12 novel Alojza Rebule.

Ob 50-letnici je založba izdala

tudi bibliografijo z naslovom 50 let

knjižnih izdaj Mladike 1961 – 2011.

Veliko teh del si je še vedno mogoče

ogledati na pregledni razstavi v

Narodni in univerzitetni knjižnici v

Ljubljani.

Foto: Maja Kaplan

Velike založbe, kot je na primer Mladinska

knjiga, so pri tem dosti na boljšem kot majhne,

saj si lahko privoščijo učinkovito in drago

oglaševanje.

vsaj površno lahko spoznajo oziroma

začutijo.

Spoznajo pa tudi, da človekova

ustvarjalnost in iznajdljivost nimata

meja in prav v tej smeri bo mlada

Slovenec. To je na robu, kot pravi

letošnji Schwentnerjev nagrajenec,

odgovorni urednik tržaške založbe

Mladika Marij Maver, ki je hkrati

tudi urednik revije z istim imenom.

18


KNJIŽNA POLICA

Knjižni dar 2012

Jezik nas povezuje

Slovenska prosvetna zveza iz Celovca je v predprazničnih dneh

predstavila zanimiv literarni sveženj. Za 90 evrov v Sloveniji in pol

manj na Koroškem obilo zanimivega branja.

Blanka Markovič Kocen

Slovenska prosvetna zveza,

ki Knjižni dar izdaja že od

davnega leta 1946, je ljubitelje

knjig poleg tradicionalnega

Koroškega koledarja letos

razveselila še z dvema romanoma,

literarno revijo in otroško slikanico,

kot dodatek pa še zgoščenko

Koroški samorastniki. »Knjiga je v

povojnem času po drugačnih poteh

prihajala v slovenske domove

kot danes,« se začetkov Knjižnega

daru spominja dr. Janko Malle,

vodja Prosvetne zveze. »Knjige smo

prodajali po zaupniški mreži, po

slovenskih prosvetnih in krajevnih

društvih, vselej pred božičnimi in

novoletnimi prazniki, po zelo ugodni

ceni.« Sistem Knjižnega daru so

ohranili vse do danes, da zanimanja

ne manjka, pa priča podatek o

približno 500 prodanih svežnjih na

leto, tudi v času, ko so številne denarnice

bolj kot ne prazne. »Včasih

smo jih prodali še veliko več, a

okoliščine so danes spremenjene,

saj lahko bralci knjige kupujejo

tudi v slovenskih knjigarnah v Celovcu,«

pravi dr. Malle in dodaja, da

skušajo tako sistem Knjižnega daru

kot tudi njegovo koroško-slovensko

tematiko ohraniti. Večina knjig iz

Knjižnega daru prihaja iz Založbe

Drava, občasno, tudi tokrat, pa se

dogovorijo z Založbo Wieser.

Letošnja ponudba

Koroški koledar, stalnica Knjižnega

daru, in obravnava različne članke

in teme na Koroškem. Tokrat je v

njem zbranih dvajset prispevkov

petnajstih avtoric in avtorjev z

avstrijske Koroške in iz Slovenije.

Roman Anisja – prisilna delavka

na Koroškem Tomaža Ogrisa je

pripoved dveh Ukrajink, ki sta bili

med drugo svetovno vojno kot petnajstletni

dekleti pregnani iz družin

in domačega okolja in sta morali delati

kot prisilni delavki na območju

tedanjega nemškega rajha.

Petra Handkeja Še vedno vihar,

ki ga je v slovenščino tenkočutno

prevedel Brane Čop, izšel pa je pri

Založbi Wieser, je avtobiografska

zgodba o otroštvu na Koroškem.

»Posebnost je v tem, da avtor svoje

prednike kliče na zagovor, ker ga

niso naučili slovenskega jezika,«

poudarja Malle.

Literarna revija Rastje izhaja

od leta 2007 in objavlja literarne

prvence mladih koroških Slovencev.

Letos predstavlja 28 pismenih oziroma

literarnih izdelkov mladih od

7. do 14. leta, ki so sodelovali na literarnem

natečaju Na dan z besedilom,

na katerega se je odzvalo 350

otrok z dvojezičnih šol in gimnazij na

južnem Koroškem.

Knjižni dar letos ponuja tudi

otroško slikanico, to je v bistvu

drugi del trijezičnega, slovenskoitalijansko-nemškega

otroškega slovarja.

Izdal ga je celovški kulturni

center Haček kot učni pripomoček

za otroške vrtce in dvojezične osnovne

šole na Koroškem.

Knjižnemu svežnju je dodana še

zgoščenka Rožanski muzikantje, gre

pa za delo vokalnega solista Alberta

Sime, ki ob spremljavi harmonike

Joška Packa in vokalni podpori

Maksija Sime poje slovenske ljudske

ter nemške, ruske, slovaške, italijanske,

romske in židovske pesmi.

»Celoten komplet stane 90 evrov,

vendar ga na Koroškem prodajamo

za polovično ceno, ker sta ga podprla

Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu

in po svetu in ministrstvo za

kulturo na Dunaju,« pojasnjuje vodja

Slovenske prosvetne zveze, ki je predstavila

tudi projekt Popki literature, s

katerim, kot je na novinarski konferenci

dejal Lojze Wieser, na Koroškem

odkrivajo mlado literaturo in mu

bomo v eni od prihodnjih številk revije

namenili posebno pozornost.

Celovški založnik Lojze Wieser

Pri SPZ skušajo sistem Knjižnega daru ohranjati

Novinarska konferenca v Ljubljani

Foto: Metodij Rigler

Zanimanja za Knjižni

dar ne manjka, pa

priča podatek o

približno 500 prodanih

svežnjih na leto, tudi

v času, ko so številne

denarnice bolj kot ne

prazne.

19


Krščanska kulturna zveza

SPOZNAJMO SE

Kultura za preživetje

narodne skupnosti

Krščanska kulturna zveza skrbi za razvoj kulture na Koroškem, za

povezovanje tamkajšnjih društev in ohranjanje slovenske besede.

O delu ene najpomembnejših organizacij koroških Slovencev smo se

pogovarjali z njeno predsednico Sonjo Kert-Wakounig.

Blanka Markovič Kocen

Sonja Kert-Wakounig, predsednica

KKZ: „Pomagamo, da se koroškoslovenska

društva razvijajo in s svojim

kulturnim delom skrbijo za prisotnost

slovenskega jezika na Koroškem.

Po mnenju Kert-Wakounigove

je prav kultura

osnova za preživetje narodne

skupnosti. Društva,

zbori in druge formacije koroških

Slovencev so pomembni biotopi,

kjer se še odvija slovensko življenje

tudi zunaj ožjega kroga družine.

»Pomagamo, da se koroškoslovenska

društva razvijajo in s

svojim kulturnim delom skrbijo za

prisotnost slovenskega jezika na

Koroškem,« pravi. »Vsem društvom

na Koroškem nudimo vsestranski

servis in po svojih močeh podpiramo

častno kulturno delo naših

društvenikov po celem ozemlju

dvojezične Koroške.« V Krščanski

kulturni zvezi (KKZ) tako med drugim

zbirajo note, urejajo arhive,

nudijo tehnični park, organizirajo

nastope, zunanjo strokovno pomoč

(zborovodske tečaje, gledališke

seminarje...), izdajajo knjige, prevzemajo

oblikovna, pisarniška in

druga administrativna dela.

»Kot krovna organizacija povezujemo

društva med sabo in z

okoljem, kjer delujejo, pa tudi s

širšim prostorom v Avstriji in vsem

slovenskim kulturnim prostorom,

kamor posredujemo kakovostne prireditve,«

pojasnjuje sogovornica.

KKZ je organizirana po avstrijskem

društvenem pravu, vanjo

je včlanjenih 54 društev in skupin.

»Smo največja tovrstna organizacija

na Koroškem in pokrivamo

vse tukajšnje kulturno življenje,«

poudarja Kert-Wakounigova in

dodaja, da sredstva za svoje delovanje

črpajo iz javnih podpor iz

Avstrije in Slovenije, drugih podpor

in darov oziroma zasebnih sponzorstev.

»Cilji KKZ pa so uveljavljanje,

zastopanje in pospeševanje kulturnih

stvaritev, potreb in interesov

koroških Slovencev, pospeševanje

znanosti in raziskovanj, ustvarjanje

izobraževalnih možnosti, posredovanje

kulturnih dobrin med obema

narodoma na Koroškem ter organizacijska

in strokovna pomoč

včlanjenim kulturnim društvom in

skupinam.«

Ohranjanje

slovenščine

Med pomembnejšimi projekti

KKZ v naslednjih letih je gotovo

projekt Slovenščina v družini, s katerim

želijo ozavestiti močno nazadovanje

slovenskega pogovornega

jezika na Koroškem ter, seveda,

okrepiti njegovo rabo. Z delavnicami

za dvojezične družine, zvočnimi

igrami v koroško-slovenskih

narečjih, filmi in oglaševanjem

želijo spodbuditi mlade družine,

da slovenščine ne opustijo. Sodelujejo

z izobraževalnimi ustanovami,

šolami ter vsemi kulturnimi in

političnimi dejavniki na Koroškem.

V tem sklopu načrtujejo posebno

jezikovno kampanjo za Zilo, saj

je tam slovensko narečje najbolj

ogroženo.

Zbiranje in

zapisovanje slovenskih

ledinskih imen

Kot zelo pomembno sogovornica

izpostavlja tudi zbiranje in zapisovanje

slovenskih ledinskih imen na

dvojezičnem ozemlju Koroške. »To

delo poteka v naših društvih že nekaj

let, po zaslugi Slovenskega narodopisnega

inštituta Urban Jarnik

so bila slovenska ledinska imena

na Koroškem leta 2009 sprejeta v

Unescov seznam nesnovne kulturne

dediščine v Avstriji. V okviru evropskega

projekta FLU-LED bomo s

strokovno pomočjo Inštituta Urban

Jarnik razvili enotno metodologijo

zapisovanja ter strokovno usposobili

vključene društvenike za to

zahtevno delo.«

20


SPOZNAJMO SE

Z drugim evropskim projektom,

DUO Kunsthandwerk, želijo ohraniti

in razviti domačo umetnostno obrt

in tradicionalne rokodelske dejavnosti

ter jih prenesti na mlajše generacije.

V projektu se rokodelci

povezujejo in predstavljajo, pripravlja

se spletni forum, rokodelski festivali

v Sloveniji in Avstriji. Obenem

pa se trudijo za kulturne izmenjave

med avstrijsko in slovensko koroško

regijo.

»V letu 2012 obhajamo tudi 70.

obletnico izseljevanja koroških

Slovencev, ki ji bomo skupaj z drugimi

kulturnimi dejavniki posvetili

tudi primerno pozornost,« dodaja

predsednica KKZ.

Celoletne aktivnosti

KKZ

Med celoletnimi aktivnostmi KKZ

predsednica opozarja na legendaren

in priljubljen osrednji koncert

KKZ, Koroška poje, vedno drugo nedeljo

v marcu. »V celovškem Domu

glasbe se ob tej priložnosti zberejo

koroški Slovenci iz vseh dolin, ki jim

predstavimo prerez pevskega ustvarjanja

koroško-slovenskih zborov,«

pojasnjuje. V zavesti skupnega

kulturnega prostora vedno povabijo

v goste tudi zbore iz Slovenije

ali slovenskega zamejstva v Italiji. Za

ta koncert KKZ spodbuja zbore, da

se povezujejo in posvetijo težiščnim

temam. Letošnja Koroška poje bo

že 40. po vrsti, namenili pa jo bodo

še živečim koroško-slovenskim

skladateljem.

V Novem mestu vsako leto konec

junija v sodelovanju z OŠ Grm KKZ

Utrinek s koncerta „Koroška poje“

2011, na sliki združeni nastopajoči zbori

(MePZ Danica iz Šentprimoža, Mešani

Mladinski zbor ZG/ZRG v Celovcu,

Vokalna skupina akzent/SPD Jepa-

Baško jezero, Vokalna skupina Voxon iz

Pliberka, Dekliški zbor „Bodeča neža“ iz

Gorice).Spredaj prof. Jožko Kovačič.

za slovenske otroke pripravlja

Jezikovne počitnice. 40 otrok ima

možnost, da po sprejemljivi ceni

v družinskem ozračju izpopolnijo

svoje znanje slovenščine. Nič manj

priljubljene niso Gledališke in lutkovne

delavnice za amaterske mladinske

gledališke in lutkovne skupine

v Ankaranu. Tu pod strokovnim

vodstvom slovenskih in avstrijskih

mentorjev okoli 200 otrok vsako

leto avgusta/septembra pripravlja

svoje predstave in se vežba v igri,

gibu in govoru.

»To sta pravzaprav klasična projekta

čezmejnega povezovanja, ki

jih Evropska unija v zadnjih letih

podpira in dokazuje, da smo s programi

in idejami pri KKZ na pravi

poti,« dodaja Kert-Wakounigova.

Priljubljena kreativna delavnica

za otroke je že polnih 20 let tudi

Teden mladih umetnikov v Mladinskem

centru na Reberci. Priznane

slovenske umetnice in umetniki

uvajajo otroke v svoje delo in jih

spodbujajo k ustvarjanju.

Stalnice pa so še vsakoletna

Srečanja otroških in mladinskih

zborov, Srečanja gledaliških skupin

ali družinsko petje in osrednji

gledališki praznik, 8. decembra, v

Mestnem gledališču v Celovcu.

»Širšega družbenega pomena

sta tudi podelitev Einspielerjeve in

Tischlerjeve nagrade, ki sta najvišji

odlikovanj koroških Slovencev in

ju podeljujemo skupaj z Narodnim

svetom koroških Slovencev,« pravi

sogovornica.

S pestrimi načrti v 2012

Po njenem mnenju je KKZ izpolnila

večino načrtovanih projektov

in ciljev. »Ker imamo toliko idej, jih

vseh, seveda, ni mogoče uresničiti

naenkrat. Že s številnimi stalnicami,

ki jih zaradi uspešnosti nikakor

ne kaže opusititi, smo personalno

in finančno precej zapolnjeni in bi

potrebovali več sredstev.«

Težišči v letu 2012 bosta kampanja

za ohranitev slovenskega

pogovornega jezika, zaenkrat predvsem

na Zilji, v okviru projekta

Slovenščina v družini in 70. obletnica

izseljevanja koroških Slovencev.

»Posebno obeležje zasluži tudi

50. obletnica slovenske predstave

v celovškem mestnem gledališču,

kjer načrtujemo posebno produkcijo

z domačimi izvajalci,« še spomni

Sonja Kert-Wakounig.

V končnih pripravah je zbirka

rožanskih ljudskih pesmi, priredbe

in obdelave za ženski, dekliški in

mladinski zbor, ter zbirka ziljskih

ljudskih pesmi iz zapuščine Lajka

Milisavljeviča. Tovrstne publikacije

so tudi tradicija in posebna pristojnost

KKZ, rožanske bodo izšle verjetno

še letos, najpozneje januarja

2012, ziljske v leta 2012.

Jernej Bajželj

Prostovoljstvo kot

način življenja

Slovenski rojak z visokim državnim odlikovanjem za prostovoljstvo

Blanka Markovič Kocen

Na sliki od leve: sin John s partnerko Andreo, hči Anne, Jernej Bajželj

in njegova žena Willy in sin Peter s partnerko Joy

Jernej Bajželj, avstralski Slovenec, je gotovo eden izmed tistih rojakov,

ki si, čeprav morda malce neopažen, zasluži posebno pozornost, tudi v

naši reviji. Da smo ga sploh odkrili, smo najprej navezali stik z njegovo

hčerko Anne Ling, ki nam je pri našem delu izdatno pomagala.

Septembra ste 2011 je g. Bajželj prejel visoko državno odlikovanje,

kolajno za svoje prostovoljno delo, kar je v letu prostovoljstva še toliko

bolj pomembno. Dolga leta je bil namreč aktivni član najrazličnejših

prostovoljnih organizacij, med njimi Rotary Kluba, v katerem je v

40 letih prepotoval višavja Papue Nove Gvineje in vodil skupino za

gradnjo bolnišnic v Ubaigubi. 16 let je, kot pravi, razvažal obroke

hrane po domovih ostarelih, bil član uprave bolnišnice Ulverstone, se

udejstvoval v najrazličnejših organizacijah in društvih upokojencev ter

številnih drugih organizacijah, ki tako ali drugače skrbijo za blagostanje

ljudi in jim lajšajo življenje, zlasti v letih, ko niso več aktivni.

Avstralsko državno priznanje podeljujejo že od leta 1972 osebam,

ki so se kot prostovoljci izkazali pri nudenju pomoči ljudem, ki le-to

potrebujejo. Bajželj dodaja, da je prostovoljstvo sicer v Avstraliji

zelo razvito in zaželena ter cenjena oblika medsebojne pomoči.

Prostovoljci sodelujejo, denimo, v gasilskih brigadah, v zdravstvenih

domovih, bolnišnicah, domovih za ostarele, obalnih stražah, skavtskih

in cerkvenih organizacijah, v šolah in podobno.

V aktivni dobi je bil Jernej Bajželj samozaposlen v gradbeništvu. »Leta

1959 sem ob obali v Ulverstonu zgradil, ustanovil in do leta 1977 tudi

vodil Bajžljeve počitniške domove,« s ponosom pove.

In spomini oživijo: 5. Januarja 1959 je iz tedanje Jugoslavije pobegnil

v Italijo, od koder so ga iz goriške ječe v okovih pregnali na otok Lipari

nad Sicilijo, od tam pa v begunsko taborišče v Rim. Kot imigrant je

pozneje zapustil Evropo in več kot 11 let živel v šotorih in delal v

pragozdovih v Queenslandu. Naposled si je našel dom v Tasmaniji, kjer

si je v Ulverstonu ustvaril dom in družino.

»Sodobna aviacija in komunikacija sta nam močno olajšali življenje

in nas približali svetu,« pove sogovornik in dodaja, da se Avstralija

lahko pohvali z zelo

visokim življenjskim

standardom in

blagim podnebjem.

»Tasmanija je več

kot dvakrat večja od

Slovenije, a ima zgolj

503 tisoč prebivalcev.

Sonce pa nam sije s

severa,« pove Jernej

Bajželj, ki je bil s

hčerko Anne zadnjič

v Sloveniji leta 2010

in je navdušen nad

razvojem svoje prve

domovine.

Jernej Bajželj ob prejemu priznanja iz rok

tasmanskega guvernerja Ewana Crawforda

21


SPOZNAJMO SE

Slovensko deželno gospodarsko združenje iz Trsta

Zamejstvo vabi mlade

iz Slovenije

Tržaško gospodarsko združenje, ki ima eno najdaljših tradicij med

tovrstnimi slovenskimi združenji v zamejstvu, se je predstavilo na

zaposlitveno-kariernem sejmu Moje delo v Ljubljani. Pogovarjali smo

se z direktorjem Andrejem Šikom.

Blanka Markovič Kocen

Andrej Šik, direktor SDGZ: »Mladi lahko

v trenutku, ko je težko najti zaposlitev,

dobijo dodatne možnosti in pridobijo

izkušnje, ki jih uporabijo neposredno ali

‘unovčijo’ v nadaljnji karieri.«

Foto: Maja Kaplan

V

Slovensko deželno gospodarsko

združenje (SDGZ) iz

Trsta, ki je letos slavnostno

zaznamovalo 65-letnico

svojega delovanja, je po besedah

direktorja Šika vključenih okoli tisoč

podjetij, od tega jih je 500 članov

združenja. »Člani so namreč samo

podjetja, ki so v lasti predstavnikov

slovenske manjšine v Italiji, sodelujemo

pa z vsemi podpornimi ustanovami

na področju gospodarstva, kot

sta obrtna in gospodarska zbornica

na slovenski strani,« pojasnjuje in

dodaja, da se članstvo v zadnjih letih

ni spreminjalo.

Na delovno prakso

čez mejo

Na letošnjem zaposlitveno-kariernem

sejmu Moje delo so želeli

predvsem privabiti del mladih, ki

naj bi se vključil v čezmejne delovne

prakse. »V okviru projekta

iCON pripravljamo 30 trimesečnih

čezmejnih delovnih praks in 20

dvomesečnih čezmejnih delovnih

izmenjav, ki naj bi jih udejanili v

letu 2012,« pravi Šik in dodaja, da

zanimanja podjetij za ta projekt

ne manjka. Po njegovem mnenju

mladi z vključitvijo zagotovo pridobijo

številne izkušnje na obmejnem

območju in postanejo gonilna

sila okrepljenega gospodarskega

sodelovanja v obdobju, ko zadnje

zapreke izginjajo. »Mladi lahko

v trenutku, ko je težko najti zaposlitev,

dobijo dodatne možnosti

in pridobijo izkušnje, ki jih uporabijo

neposredno ali ‘unovčijo’ v nadaljnji

karieri.«

SDGZ deluje na prostovoljni

ravni, po modelu italijanskih

stanovskih organizacij. »Naša

posebnost je, da smo manjšinska

organizacija, ki znotraj sebe, v sekcijah,

združuje številne dejavnosti.

Poleg sekcije proizvodnih dejavnosti,

ki združuje obrtnike in malo

industrijo, imamo sekciji trgovine

na drobno in mednarodne trgovine

in storitev, gostinsko sekcijo in sekcijo

svobodnih poklicev, kamor sodijo

pravniki, zdravniki, prevajalci,

projektanti...« našteva sogovornik.

Za svoje člane pripravljajo različna

izobraževanja in predavanja, kar

poleg storitev sodi v redno dejavnost

združenja, ki ima tri zaposlene

na organizacijskem področju

in 40 na storitvah. »Gospodarsko

združenje v Trstu ima najmočnejše

storitveno podjetje,« pravi Šik.

»Celo v okviru italijanske organizacije

ni tako močnega podjetja,

kot ga imamo mi. Več kot tisoč

podjetij, od katerih je 500 italijanskih,

uporablja naš sistem, ker je

razmerje med kakovostjo ponudbe

in ceno očitno primerno in delamo

povsem tržno.«

Do evropskih sredstev

prek Euroservisa

Kot zanimivo navaja izkušnjo

Euroservisa, podjetja, ki ga je

združenje ustanovilo leta 2005 in

je nadaljevanje urada za Evropo.

Sogovornik pojasnjuje: »To podjetje

je postalo glavna struktura

za črpanje evropskih sredstev za

čezmejno delovanje na osi Italija

- Slovenija in nudi storitve tako za

javne ustanove kot za ustanove slovenske

manjšine. Tudi to je podjetje,

ki dela povsem na tržni osnovi in je

uspešno opravilo že nekaj sto projektov.

Servis kot tak ima približno

2 milijona evrov prometa na leto, v

sistemu pa se obrne nekaj manj kot

3 milijone.«

Med pomembnimi projekti v

iztekajočem se letu direktor SDGZ

med drugim napoveduje začetek

projekta Transarmon z vključitvijo

predstavnikov slovenskih in italijanskih

inšpekcijskih služb. Izrekli naj

bi se o dokumentaciji, ki jo podjetja

na obmejnem območju dejansko

potrebujejo. »Čeprav se nepoznavalcem

zdi relativno, je to za podjetja

velik problem, saj brez ustreznih

informacij lahko zaidejo v težave takoj,

ko prestopijo mejo,« poudarja

Šik.

Poslovno okolje v italijanskem

zamejstvu je po njegovem mnenju

delno pod vplivom dogajanja na

državni oziroma na mednarodni ravni.

»Vemo, v kakšnem obdobju smo,

imajo pa naši člani konkurenčno

prednost, vezano z dejstvom, da

poznajo dva jezika, dva sistema,

tudi pravna, in v obmejnem prostoru

lažje poslujejo kot podjetja v

večinski italijanski lasti.«

V zadnjih desetih let je SDGZ,

tako Andrej Šik, postalo referenčna

struktura za čezmejno delovanje,

bodisi za slovenska podjetja, ki prihajajo

v Italijo, kot za italijanska, ki

gredo v Slovenijo, in to vlogo jim

priznavajo na obeh straneh meje.

22


NE PREZRITE

Rodoslovje

Napake v rodovnikih

Motiti se je človeško! Vsi se motimo v vsem svojem početju.

Prizadevamo si sicer, da bi bilo tega čim manj. Večinoma uspemo, ne pa

vedno. Napake so torej povsod, tudi v rodovnikih.

Peter Hawlina, Slovensko rodoslovno društvo

Vseh vrst so in tu se ne

bom spuščal v njihovo

kategorizacijo in posledice.

Za primer bom

nakazal po moji sodbi najbolj usodno.

To so nezakonska rojstva.

Nezakonska rojstva

Nezakonsko rojstvo sicer ni nobena

napaka. Je čisto naraven dogodek,

ki je samo zaradi družbenih

dogovorov postal »napaka«. Danes

sicer ne več enako kot za eno ali več

prejšnjih generacij. Morda najhujša

posledica rojstva nezakonskega

otroka je bila zelo majhna možnost

preživetja. Nezakonske otroke so

pogosto kar umorili. Če so preživeli,

so imeli največkrat težje pogoje za

izenačenje z drugimi ali celo za uveljavljanje

med njimi. Morda so zato

v grški antiki očetovstvo uspešnih

nezakonskih otrok pripisovali

bogovom.

Rojstvo nezakonskega otroka

je tudi ena od najhujših zaprek pri

rodoslovni raziskavi. In o tem bo

beseda v pričujočem prispevku. Če

se je rodil otrok neporočeni materi,

je smel matičar (župnik pri krstu)

vpisati samo mater in ne tudi očeta.

S tem se raziskovanje te družine

praktično ustavi. Danes ne bomo

več našli nikogar, ki bi vedel povedati

tisto, kar je takrat vedela vsaj mati,

lahko pa tudi oče, sorodstvo in soseska.

Še za mater je nadaljevanje

raziskave močno oteženo. Njeno

ime in priimek sta navadno nezanesljiva

atributa za iskanje. Micka

Kovačeva, na primer, je tako širok

pojem, da je nesmiselno ugibati,

katera bi to lahko bila. Lahko samo

sklepamo, da je bila stara najverjetneje

od 20 do 40 let. Še kraj rojstva

otroka je komaj kdaj uporaben

atribut, saj so šla neporočena

dekleta po možnosti rojevat kam

daleč od »sramote«. Pri bogatejših

se je reklo, da je šla v Rim.

Tu se nam torej rodoslovna raziskava

največkrat popolnoma ustavi.

Pa ne gre za resnično napako!

Gre samo za preskope podatke, ki

bi omogočili nadaljevanje. Saj bi v

primeru omembe očeta v zapisu

krsta otroka lahko iskali poroko

staršev tudi za Micko Kovačevo.

Ime ženina (npr. Franc Novak) pa bi

dovolj zanesljivo pokazalo na ustrezni

zapis v poročni knjigi, kjer bi pridobili

dodatne podatke o ženinu,

nevesti in njunih starših.

Neistovetnost

biološkega in

zakonitega očeta

Napaka se skriva drugje in je vsaj

tako pogosta, kot so rojstva nezakonskih

otrok. Ta napaka je neistovetnost

biološkega in zakonitega

očeta. Matičar je bil namreč dolžan

vpisovati v rubriko očeta zakonitega

moža matere. In to tudi v primeru,

ko ta ni bil biološki oče. Za to neistovetnost

je najpogosteje vedela

samo mati, ne tudi njen mož (ta je

navadno za svoje rogove izvedel

zadnji).

Omenjena napaka se zagotovo

skriva v vseh rodovnikih. Tudi

meni se je pripetila. Po nekajletnem

rodoslovnem raziskovanju

sem povsem po naključju izvedel,

da sem del rodovnika delal za »tujca«.

Domnevni oče moje tašče je bil

v resnici očim. Oče pa je po stotih

letih utonil v večno pozabo, saj se

o njem ne ve drugega kot to, da naj

bi bil konjeniški častnik italijanskega

rodu.

Rojstvo nezakonskega

otroka je tudi ena od

najhujših zaprek pri

rodoslovni raziskavi.

23


IZOBRAŽEVANJE in znanost

Vida Matičič, študentka solopetja na Nizozemskem

»Študij v tujini te

popelje v nov svet!«

Od cerkvenega dekliškega zborčka do opere v kraljevi palači

Metka Dijkstra Murko

Tradicionalnim »kategorijam«

Slovencev v tujini –

izseljencem in zdomcem

na začasnem delu v tujini

- se v zadnjih letih pridružuje vse več

študentov, ki se dodatno izpopolnjujejo

v tujini. Tako skupaj z vrstniki

z vsega sveta najdejo pot tudi do nizozemskih

univerz, ki vabijo z vrhunskimi

študijskimi programi. Opazno

je naraščajoče število glasbenikov,

ki se izpopolnjujejo na nizozemskih

konzervatorijih. Zakaj se odločajo

prav za Nizozemsko?

Kar se Vidka nauči...

Vido Matičič, 27-letno študentko

solopetja z Rakeka, je na Nizozemsko

pripeljalo več razlogov. Najprej

seveda njena strast do petja. Pri

Žlincovih – kot se po domače pravi

njihovi kmetiji – se je vedno pelo.

Vida je svojo pevsko »kariero« s

šestimi leti začela v cerkvenem

dekliškem zborčku, nato v šoli pri

otroškem zboru, z devetimi leti pa

že v narodnozabavnem ansamblu

Vilija Marinška.

Na glasbeni šoli je igrala prečno

flavto, s štirinajstimi leti je bila

sprejeta na solopetje, čeprav je bila

spodnja starostna meja pravzaprav

17 let. Kar nekaj pove o njenem talentu,

ki je prišel do izraza s trdim

delom pod vodstvom vrste izvrstnih

pedagogov: Elife Jashari, Ivana Andreasa

Arnška, Jožeta Oblaka, Tanje

Grlica. Po uspehu na Tekmovanju

mladih glasbenikov Slovenije se je

poleg študija na Pedagoški fakulteti

vpisala tudi na Umetniško gimnazijo

Koper: »Prof. Nina Kompare

Volasko je čudovita učiteljica in tudi

Prepevanje pri

narodnozabavnemu ansamblu

verjetno ni najbolj logična izbira

za devetletno deklico, Vida pa

si je rekla: »Ljudske pesmi so

mi prav všeč – zakaj pa ne?!«

Vodja ansambla Vili je poročen z

Vidino starejšo sestro Majo in z

ansamblom Erazem nadaljujeta

družinsko tradicijo.

Sprejem na konzervatorij je že sam po sebi velik uspeh, ki Vidi prinaša nove

priložnosti za pevski razvoj.

odlična pevka... Bila mi je velik vzor

in mi je že od začetka priporočala

študij v tujini.« Velik del »krivde«

nosi tudi priznani primorski skladatelj

Ambrož Čopi, njen profesor

na Umetniški gimnaziji in dirigent

Akademskega pevskega zbora Univerze

na Primorskem. »Ambrož me

je določil za vokalno pedagoginjo

– tako sem bila zadolžena za upevanje,

korepetiranje in po potrebi

individualno delo s pevci. Začela

sem iz nič, v roke mi je potisnil nekaj

literature in v štirih letih sem pridobila

ogromno izkušenj, ki mi vedno

pridejo prav.« Študentska leta

Foto: Uroš Malnaršič

v Kopru so bila prepletena z urami

petja, vajami, nastopi, s koncerti,

turnejami in še marsičim. Tako sta

z Urošem pri Akademskem zboru

postala par…

Pogled čez mejo

»Nina me je navdušila tudi nad

World Youth Choir (WYC) - Svetovni

zbor mladih.« Leta 2005 je bila Vida

na svetovni avdiciji izbrana za ta

prestižni projekt. Poletje je skupaj z

drugimi 80 mladimi pevci preživela

v Izraelu – 10 dni vaj in 10-dnevna

koncertna turneja so bili nepozabno

doživetje, ki mu je sledilo povabilo

na zimsko srečanje v Normandiji

ter naslednje leto turneja po Evropi.

»Takrat smo se ustavili tudi na

Nizozemskem!«

Iz ljubiteljstva je petje vedno bolj

postajalo poklicna zelja. »Če želiš

nadaljevati, moraš v tujino!« so ji

svetovali vedno znova. Kar nekaj

članov WYC-ja je priporočalo nizozemske

konzervatorije, malo je

»pomagalo«, da na Nizozemskem

živi teta Breda. In ko je Uroš rekel,

da pojde z njo, se je vse odvilo po

hitrem postopku.

Po enotedenskem izobraževalnem

izletu in po sprejemnih izpitih

na haaškem in amsterdamskem

konzervatoriju se je odločila za Amsterdam,

kjer je bila kljub polnemu

razredu sprejeta pri prof. Valerie

Guillorit.

Amsterdam je dober

začetek

Avgusta 2008 sta z Urošem, ki je

že po treh tednih našel službo, prispela

na Nizozemsko. »Nekaj časa je

trajalo, da sva se ustalila, pa tudi z

vsakim dnem izveva kaj novega in

tako se najino življenje tukaj vedno

bolj polni. Potrebovala sem pol leta,

da sem se navadila na okolje, profesorico,

nov način dela. Tu spoznaš

ogromno ljudi iz vseh mogočih

držav in kultur, kar ti dejansko odpre

oči in te popelje v nek nov, drugačen

svet!«

Sprejem na konzervatorij je že

sam po sebi velik uspeh, ki prinaša

nove priložnosti za njen pevski razvoj.

Poleg študija si Vida odrske

izkušnje nabira z nastopi v različnih

produkcijah. Največja doslej je spektakularna

uprizoritev opere Orfej

in Evridika na jezeru za kraljevo

palačo Soestdijk, ki jo bodo zaradi

velikega uspeha poleti ponovili.

Slovenska skupnost jo pozna tudi po

nastopih na Kulturnih dnevih in ob

drugih srečanjih, slovensko himno

pa je letos zapela tudi že v Mirovni

palači v Haagu. Vida se pravkar

mudi na Norveškem, kjer bo WYC

prepeval na podelitvi Nobelova nagrade

za mir.

24


MLADI

Eva Petrič

Z novimi načrti

po znanih poteh

Mlada slovenska umetnica Eva Petrič razstavlja po vsem svetu,

spomladi se bo predstavila tudi domačemu občinstvu. Prevodi njenih

knjig v nemški, španski in makedonski jezik so naleteli na dober odziv.

Blanka Markovič Kocen

Pol leta po objavi portreta

v Sloveniji danes je

mlada slovenska umetnica

Eva Petrič s svojimi

razstavami in predstavitvami

knjižnih del in njihovih prevodov

obkrožila že praktično ves svet.

Njeno popotovanje sem spremljala

skozi dnevniške zapise, ki mi jih je

pošiljala po elektronski pošti, in se

navduševala nad dejavnostjo še ne

30-letne umetnice. Prve dni novembra

pa sem jo prestregla v Sloveniji,

kjer se je, kot pravi, ustavila le za

krajši čas, saj je že kovala načrte za

naslednjo pot.

»Od maja do novembra sem bila

na Kitajskem, dvakrat v New Yorku

in Buenos Airesu v Argentini, Makedoniji,

Italiji…« našteva sogovornica,

ki se je v omenjenih državah

predstavljala tako z vizualnim kot

z literarnim delom, kar pomeni, da

je predstavljala svoje knjige, prevedene

v makedonščino in španščino,

ter fotografije.

Vsaka knjiga s svojo

zgodbo

Kot sem zaznala iz pogovora, ima

vsaka Evina knjiga svojo zgodbo.

Katera pa je za avtorico najbolj presenetljiva?

»Težko se odločim, ker

se vse zgodbe prepletajo, vseeno

pa bi lahko izpostavila knjigo Škatla

brez kože, lebdeča, ki me je popeljala

nazaj v Argentino in odprla velik

diapazon različnih tem. To je obenem

moja prva knjiga, ki je odprla

‘škatlo’ za vse druge smeri,« pravi

Eva, ki navdih za pisanje najde tako v

mešanici osebnega življenja, stvari,

ki se dogajajo v določenem prostoru

ali državi, kot v človeški psihi in

čustvih, ki jo najbolj zanimajo.

»Presenetljiva je tudi zgodba

moje knjige Vsi so jedli suši, ki je v

bistvu ljubezenska zgodba ali, bolje

rečeno, tri zgodbe, spletene v eno.

V knjigi sem izpostavila, kako smo

si v ljubezenskih zvezah podobni,

ne glede na to, na katerem koncu

sveta živimo.«

Najmočnejši vtis je na mlado

umetnico napravila Kitajska.

»Pravkar se namreč ukvarjam s

projektom Angel Hound, v katerem

je angel metafora za empatijo. Ta

je najbolj prisotna v kolektivnem

svetu, kar Kitajska nedvomno je,«

poudarja sogovornica, ki ugotavlja,

da imajo kitajski umetniki velik

navdih in zagon za umetnost, kar v

Evropi ni več tako prisotno.

Ves svet je njen dom

Eva Petrič se je očitno odločila

prej osvojiti svet kot Slovenijo, saj

je večji del življenja preživela v tujih

deželah. »Čeprav se počutim in se

bom vedno počutila Slovenka, lahko

zatrdim, da je ves svet moj dom.

Mislim, da je vsa današnja generacija

takšnega mnenja,« pojasnjuje.

Financiranje poti po svetu in organizacija

razstav je gotovo precej

zahteven projekt. »Trenutno sem

v slabem finančnem stanju, saj gre

za zelo drage projekte. Pomembno

pa se mi zdi izkoristiti priložnosti,

poskušati prodreti v širši svet... Denar

skušam dobiti od sponzorjev,

prijavljam se na različne razpise,

svoja dela prodajam, podprli pa

so me tudi na Uradu Vlade RS za

Slovence v zamejstvu in po svetu,

za kar sem jim zelo hvaležna.«

V tujini so Evini umetnosti zelo naklonjeni,

saj v različnih državah razstavlja

tudi po večkrat. » Iz Argentine

imam že vabilo za naslednje leto,

spet v Centru Cultural Borges v Buenos

Airesu. Tudi na Kitajskem želijo

še sodelovati,« pravi Eva in poudarja,

da ohranja stike z vsemi ljudmi.

Kam naprej?

Spomladi Eva načrtuje dve samostojni

razstavi, in sicer v galeriji

Mourlot v New Yorku in v galeriji

Vena Pilona v Ajdovščini. »Obe

razstavi mi veliko pomenita, zato

se nanju že zdaj pripravljam,«

pravi.

Spomladi bo izšla tudi knjiga Once

upon a time avtorja Joshue Sinclairja,

za katero je založnik Brandstaetter

Verlag z Dunaja izbral Evine

ilustracije.

Po omenjeni razstavi v Buenos

Airesu se bo jeseni, v času bienalnega

Evropskega meseca fotografije,

predstavila še na Dunaju, v

galeriji Peithner-Lichtenfels, obenem

pa se dogovarja tudi za samostojno

razstavo v ugledni dunajski

galeriji Lucas Feichtner.

25


med nami

Svetovni slovenski kongres

Visoki jubilej

Zorka Simčiča

»Argentinski čudež« so ustvarili ljudje, kot je Zorko Simčič, čigar

90-letnico so slovesno in spoštljivo zaznamovali v Svetovnem

slovenskem kongresu.

Sonja Avguštin

Omizje večera: z leve Stanislav Raščan, Zorko Simčič, Brane Senegačnik in Tone Rode

V

sredo, 23. novembra od matične domovine razumeli, kaj

2011, smo pripravili je to očetnjava, kaj so ‘tvoje korenine’,

ne glede na to, če si rojen tu

večer s pisateljem, publicistom

in esejistom, ali tam, ali kjerkoli drugje,« je dejal

akademikom Zorkom Simčičem ob Rode. Dodal je še, da so t.i. »argentinski

čudež« ustvarili ljudje, kot je

praznovanju njegovega 90. rojstnega

dne.

Zorko Simčič, »in nam predali to

V Mariboru rojeni pisatelj je močno

zaznamoval kulturno življenje generacija v Buenos Airesu pa tudi

baklo, za katero kljub razdalji neka

slovenskega izseljenstva v Argentini,

kjer je živel več kot štirideset let. čutimo zavezo, da jo držimo še vi-

mi na tej strani mostu še vedno

Tam je bil med drugimi soustanovitelj

Slovenske kulturne akcije ter človeka humorja in dobrega sposoko

k višku.« Opisal ga je tudi kot

prvih dvanajst let urednik osrednje mina, nikoli ni bil dolgočasen vzgojitelj.

Navdihuje s svojim veseljem

emigrantske kulturne revije Meddobje.

Po osamosvojitvi Slovenije do življenja, ki ga ohranja kljub prestanim

preizkušnjam in trpljenju.

se je vrnil v domovino. Leta 2005 je

bil imenovan za izrednega člana Slovenske

akademije znanosti in umet-

njeni osamosvojitvi je predstavljala

Simčičeva vrnitev v domovino po

nosti, letos za rednega.

pomemben dogodek za slovensko

Večer je vodil dr. Stanislav Raščan, literaturo, ki je »naenkrat spoznala,

gosta omizja pa sta bila Tone Rode, da je že dolgo časa nekaj več od tistega,

kar je tedaj mislila, da je,« je

direktor Družine, in doc. dr. Brane

Senegačnik, profesor na Filozofski

fakulteti Univerze v Ljubljani. ljudi v matični domovini se je tudi on

dejal Brane Senegačnik. Kot večina

Tone Rode je opisal Simčičevo dejavnost

v slovenski skupnosti v Ar-

trajne dosežke slovenske literature,

s Simčičevimi deli, ki predstavljajo

gentini, katere del je bil tudi sam. seznanil šele po njegovem prihodu

Med drugimi je izpostavil njegove v Slovenijo. Kot pravi, je bil Simčič

nagovore v okviru mesečnih mladinskih

maš pa tudi njegova preda-

literaturo in slovenstvom, vrnil pa

vseskozi živo povezan s slovensko

vanja na slovenskem visokošolskem se je kot iskriv in zanimiv sogovornik,

ne samo zaradi življenjskih

tečaju: »Odpiral nam je glavo, srce

in duha, predvsem pa omogočal, izkušenj ampak predvsem zaradi

da smo 12.000 kilometrov stran njegove žive vpetosti v sedanjost.

»Je človek, ki vso svojo izkušnjo živi

izredno intenzivno v tem trenutku,«

je še dodal.

Slavljenca in številne udeležence

večera je navdušil Mešani pevski

zbor Glasbene matice Ljubljane, ki

je pod vodstvom Špele Vrtačnik zapel

ljudsko iz Bele krajine Aj, zelena

je vsa gora in ljudsko iz Benečije

Preuozke so stazice.

Ob podelitvi zlatnika Svetovnega slovenskega kongresa

Foto: Arhiv SSK

Na koncu večera je dr. Boris

Pleskovič akademiku Zorku Simčiču

za njegov visoki jubilej in življenjsko

delo izročil priznanje in zlatnik Svetovnega

slovenskega kongresa.

Simčič je ob zaključku kot odgovor na

najbolj pogosto vprašanje o njegovi

vitalnosti dejal: »Človek dobiva energijo,

če ima rad sebe, svoje najbližje

in kakšno idejo, kateri se posveti,

naj bo to Bog, narod ali poklic. Nekaj

moraš imeti do take mere rad,

da trpiš, če se nekdo iz tega norčuje,

da te boli in celo jezi.« O prebujanju

narodne zavesti pa pravi: »Kdor nima

nekega odnosa do svojih korenin, ne

more živeti zdravo.« Dodaja pa, da je

žal danes patriotizem skoraj žaljivka,

vendar meni, da ta ne izključuje internacionalizma,

ampak verjame, da

le-ta more upoštevati posamezne

narode.

Za zaključek so vsi udeleženci zapeli

Zorku Simčiču zdravico z iskreno

hvaležnostjo za vse, kar je slovenskemu

narodu izročil v dosedanjih

devetdesetih letih svojega življenja.

Foto: Arhiv SSK

26


med nami

Slovenska izseljenska matica

Vse manj gostovanj

preko oceana

3. del poročila o gostovanjih slovenskih kulturnih skupin

Ajda Rogelj

Medtem ko smo v

prejšnjih številkah

kronološko pregledali

seznam gostovanj, jih

bomo tokrat pregledali z vidika prihodov

in odhodov skupin: koliko slovenskih

kulturnih skupin je odšlo med

naše izseljence in koliko naših rojakov

je prišlo v staro domovino. Zaključili

bomo s prikazom vseh gostovanj.

Ansambel Avseniki je na svojo prvo pot v tujino odšel v Francijo med naše izseljence.

(Pri)šli

Spodnji grafi prikazujejo, kakšno je

razmerje med gostovanji slovenskih

kulturnih skupin iz Slovenije med

izseljence in gostovanji iz izseljenskih

držav v Slovenijo. Razvidno je, da je

največja stopnja gostujočih prihodov

iz tujine iz Avstralije, sledita pa ZDA

in Kanada. Gre namreč za tipične

izseljenske države z močno razvito

in dobro organizirano slovensko

skupnostjo in slovenskimi kulturnimi

društvi, ki so v večji meri zmožne organizirati

gostovanja.

Večji delež domačih kulturnih skupin,

ki so odšla na gostovanja med

naše izsljence v tujino, so bile najbolj

zastopane v evropskih državah,

sledijo pa države Južne Amerike.

Najpogosteje domače kulturne

skupine potujejo v Evropo; predvsem

zaradi bližine in s tem povezanih

manjših stroškov.

Omeniti je treba, da so bile med

gostujočimi skupinami iz Avstralije

v Slovenijo vključene tudi večje

turistične skupine, ki niso gostovale

s kulturnim programom.

Tudi v ZDA prevladujejo predvsem

organizirane turistične skupine,

ki pa praviloma niso zgolj

turistične, ampak gostujejo z t.i.

Heritage Tour-i. Najbolj znan organizator

teh potovanj je več desetletij

stara slovenska agencija v

ZDA, Kollander Tour.

Razumljivo je, da beležimo večji

obisk skupin iz Slovenije v Južno

Ameriko, ker tam ni več veliko aktivnih

kulturnih skupin. Še posebej

to velja za Čile, Urugvaj in Brazilijo.

Novo obdobje

Ena izmed posledic razpada Jugoslavije

je bilo tudi dejstvo, da

so Slovenci na Hrvaškem, v Srbiji,

Črni Gori, Makedoniji in BiH izgubili

domovino Slovenijo oziroma dobili

novo državo. Stiki s Slovenci v novonastalnih

državah so nadomestili

upadle stike v klasičnih izseljenskih

državah, kot so ZDA, Belgija, Nizozemska...

Na spodnjem grafu, ki

prikazuje gostovanja v in iz bivših

jugoslovanskih držav, lahko vidimo,

da porast gostovanj sovpada z razpadom

Jugoslavije in nastankom

novih držav.

Spodaj lahko vidimo trend gostovanj

za vse izseljnske države.

Opazimo, da je bilo največ gostovanj

v 70, 80 in 90-ih letih prejšnjega

stoletja – upoštevaje tako gostovanja

iz kot v Slovenijo. Po letu

2000 prvič beležimo večje število

gostujočih skupin iz Slovenije v tujino

kot iz tujine v Slovenijo, kakršen

je bil trend skozi celotno slovensko

izseljensko slovensko zgodovino. To

je posledica zmanjševanja števila

društev in kulturnih skupin med

Slovenci po svetu.

Ob letošnjem visokem jubileju

Slovenske izseljenske matice in pripravah

na izdajo zbornika Rodna

Gruda, ki je pomemben dogodek

še ovekovečil, smo se vedno znova

zavedali, koliko dela, ljubezni in osebnih

žrtev je bilo potrebno, da je

večina izseljenskih naselbin ohranila

določene elemente narodne

kulture v najširšem pomenu te

besede.

Grafični prikaz deležev gostovanj za Evropo Grafični prikaz deležev gostovanj za ZDA in Kanado Kronološki prikaz gostovanj slovenskih kulturnih

skupin iz in v države bivše Jugoslavije

20

v SLO

136

iz SLO

303

v SLO

252

iz SLO

187

15

10

5

v SLO

iz SLO

0

do 1960

od 2001

Grafični prikaz deležev gostovanj za Avstralijo

Grafični prikaz deležev gostovanj za Južno Ameriko

Kronološki prikaz vseh gostovanj

200

150

v SLO

43

iz SLO

31

v SLO

35

iz SLO

48

100

50

v SLO

iz SLO

0

do 1960

od 2001

27


MED NAMI

Slovenija v svetu

Sedem argentinskih

pogledov na Vrtnico

GorIški oktet na koncertni turneji v Buenos Airesu in Mendozi

Tatjana Gregorič, Radio Koper

Goriški oktet Vrtnica,

ki mu zadnjih pet let

umetniški kredo neguje

maestro Marko Munih,

je svojo trideseto obletnico

delovanja zaokrožil z odmevnimi

štirimi koncerti na različnih

prizoriščih v glavnem mestu Argentine,

z dvema koncertoma na 23.

uveljavljenem mednarodnem zborovskem

festivalu Cantapueblo in

glasbenim večerom v Slovenskem

domu v Mendozi. Edi Florenin, Robert

Ličen, Dušan Sedmak, Kristjan

Pregelj, Marko Trošt, Fedor Bernard,

Radovan Ličen in Bogdan Brecelj,

ki so za turnejo pripravili cvetober

tridesetih pesmi, so s svojimi interpretacijami

osvajali tako slovensko

kot argentinsko občinstvo, s slovensko

pesmijo prebujali občutke

domotožja, z odličnimi izvedbami

sakralnih skladb očarali strokovnjake,

s sproščenim prepevanjem

po koncertih osvajali starejše in

mlajše obiskovalce.

»Zelo sem užival, ker sem videl,

da ne pojejo samo virtuozno in z

odlično tehnično pripravljenostjo,

ampak pojejo iz srca in z dušo,« je po

enem od koncertov goriških pevcev

v Buenos Airesu povedal 91-letni

Božidar Fink, nekoč sam pevec Akademskega

pevskega zbora Tone

Tomšič, sicer pa oče priznanega basbaritonista

Marka Finka in izjemne

mezzosopranistke Bernarde Fink. In

podobnih prestižnih hvalospevov je

bila Vrtnica na turneji deležna prav

po vsakem koncertu. Prvi se je zgodil

že komaj nekaj ur po pristanku

in namestitvi v hotelu Normandie

na Rodriguez Pena sredi najhujšega

mestnega vrveža.

V čudovitem in velikem, a za petje precej nehvaležnem

(beri neakustičnem) osrednjem gledališču v Mendozi,

smo nastopili s tematskim koncertom, z izborom

sakralnih skladb iz svetovne zborovske literature. V

posebni loži smo pred našim petinštirideset minut

dolgim nastopom z zanimanjem spremljali nastop

Slovenskega mendoškega okteta. Sestav, ki v Mendozi

prepeva od leta 1998, nas je s svojim kultiviranim

podajanjem skladb Na Vipavskem in Ljubavne iz Rezije

prijetno presenetil. Na skupni večerji po koncertu smo

si marsikaj povedali in seveda tudi združili glasove.

Nekje v severnem predmestju velikega Buenos

Airesa je Slovenski klub Carapachay, kjer so nas kljub

delovnemu četrtku sprejeli številni rojaki, željni

slovenske pesmi. Po nastopu so nas v svoji sredini

zadržali še nekaj ur, nam v prijetnem in sproščenem

vzdušju pripovedovali svoje zanimive zgodbe, nam

že takoj tudi postregli s tradicionalnimi argentinskimi

jedmi, predstavili svoje navade, med katere sodi na

primer tudi poljubljanje namesto rokovanja.

Veleposlaništvo Republike Slovenije v Buenos Airesu

je v počastitev dvajsete obletnice samostojnosti

Slovenije organiziralo koncert slovenskih ljudskih

in umetnih pesmi v dvorani A. Piazzolle v palači

province Buenos Aires. Izbrani povabljeni gostje iz

argentinskega kulturnega in političnega življenja ter

diplomatskega zbora so navdušeno spremljali naš

nastop. Na kasnejšem sprejemu, ki ga ja pripravil

pobudnik tega koncerta, veleposlanik Tomaž Mencin,

so pohvalne besede (»prebujali ste globoke občutke

domotožja, tako zbrano in ubrano prepevate, to

je resnično kvaliteten sestav z izjemno raznolikim

programom…«) deževale kot za stavo.

Slovenska pristava je prvo društvo, ki je po 2. svetovni

vojni nastalo v Argentini. Vsako leto tu pripravljajo

Pristavski dan. Letošnji razkošni program prireditve,

ki je potekala pod geslom »Slovenec sem, tako je mati

d’jala«, smo sooblikovali tudi člani goriške Vrtnice.

V počastitev 50. obletnice Slovenskega društva

Slomšek, velikega (več kot 500 rednih članov) in

pomembnega društva v tem velemestu, smo v

Slomškovem domu odpeli celovečerni koncert. Z

zanimivim, tehtnim, a tudi zahtevnim programom in

nekaterimi dodatki (znanimi slovenskimi zborovskimi

hiti, seveda) smo navdušili številne poslušalce, ki so

do zadnjega kotička napolnili precej veliko in zelo

akustično dvorano. Morebiti pa nam je koncert tako

odlično uspel tudi s pomočjo blaženega A. M. Slomška,

ki se je pridružil prvemu kvartetu goriške Vrtnice

pri izvajanju dvozborja v »O magnum Misterium« J.

Gallusa.

Naša druga predstavitev v okviru festivala

Cantapueblo, na katerem smo bili edini predstavniki

iz Evrope, je bila v dvorani Nave cultural. Kot zadnji

nastopajoči sestav na revijskem koncertu smo izvedli

pet skladb po svojem izboru. No, v resnici smo zapeli

še štiri dodatne, saj nas občinstvo ni pustilo z odra.

Kot zadnjo smo – v soju močnih žarometov – zapeli

argentinsko ljudsko »Dos palomitas«. Številnim

oboževalcem našega petja smo po koncertu morali

posreči z avtogrami.

Zadnji koncert naše argentinske turneje je bil v

Slomškovem domu mendoških Slovencev (okrog

600 jih živi v tej slikoviti provinci pod Andi) na ulici

Urquizza 335. Čeprav že utrujeni, pa smo vendar v

nastop vložili precej pevske energije, volje in moči, saj

smo se želeli kar najbolje oddolžiti našim čudovitim

gostiteljem. Slab teden so nas razvajali kot majhne

otroke. Med njimi smo podoživeli številne trenutke

pristnega slovenskega domoljubja, nabitega s čustvi in

ponosom biti Slovenec.

28


MED NAMI

Rafaelova družba

Argentinski utrinki –

2. del

Že v prejšnji številki revije smo pisali o čudovitem potovanju

Lenarta, Jasmine, Andreja, Urške, Dejana, Lucije, Simone in Damjane

po Argentini. Pred vami je še nekaj zapiskov, Argentinski dnevnik

pa lahko v celoti preberete na naši spletni strani http://rafaelovadruzba.rkc.si,

kjer je objavljenih tudi več fotografij.

Mihela Zaveljcina

17. dan, sobota,

22. oktober

Jasmina: Osrednji namen naše

današnje poti je bil obisk društva

beneških Slovencev v San Martinu, ki

so vključeni v zvezo Slovenci po svetu

in tesno sodelujejo z Renzom Matelligem

(z njim smo se srečali na nedavni

ekskurziji Rafaelove družbe po

Terski dolini). Večina Benečanov se je

sem priselila leta 1927, nekateri tudi

1949., da bi ubežali revščini. Danes je

v društvu v San Martinu šest družin iz

Terske doline, Barda in okolice, njihova

častna predsednica je gospa Irene

Landaro, ki nas je gostoljubno sprejela

na svojem domu, kjer tudi sicer

potekajo društvena srečanja. Člani

društva – razen dveh - pripadajo drugi

in tretji generaciji, ki slovenskega

jezika ne govori več. Kljub temu pa

ohranjajo zavest, da so Slovenci in se

še vedno se spominjajo, da so njihovi

stari starši prišli v Argentino s strahom

pred govorjenjem slovenskega

jezika, ki so jim ga v medvojnem času

vcepljale italijanske oblasti.

20. dan, torek,

25. oktober

Andrej: Na cilj v Tucuman smo prispeli

že v večernih urah. Pričakal nas

je g. Jože Žakelj, nečak Vinka Žaklja,

ki je najbolj zaslužen, da imamo na

Višarjah tudi Slovenci svoj dom - Erlichov

dom. Pri njemu doma, v Tafi Viejo,

smo tudi preživeli ta večer in noč.

Izredno prijetno gostoljubje Žakljevih,

ki se je razpotegnilo v noč, nam je dalo

vedeti, da so tu doma dobri, pošteni in

srčni ljudje … V Tucumanu sicer živi še

nekaj slovenskih družin. Od tod je tudi

znani hribolazec Dinko Bertoncelj, ki

je kot prvi Slovenec plezal v Himalaji.

22. dan, četrtek,

27. oktober

Zapustili smo Cafayete in se

odpeljali proti severu, v smeri proti

Salti. Take pokrajinske raznolikosti

v enem dnevu človek zlepa ne vidi.

Z našim mini busom in šoferjem

Leonardom za volanom smo za seboj

puščali vinorodne predele, polja

ožgane trave in kaktusov, se peljali

skozi grmičasto pokrajino, pokrito

s peščenimi dunami, ki jih na svojevrsten

način ustvarja veter, ter

slednjič stopili v puščavski svet nacionalnega

parka Los Quebrados.

Dolina z različno širokim dnom, kjer

je med mogočnimi skalnimi stenami

prostora za široko rečno strugo s

komaj opazno rečico in vijugasto,

z napisi dobro označeno cesto, na

razdalji nekaj deset kilometrov

ponuja lepote, ki jih človek s preprostimi

besedami ne zna povzeti.

Tu se namreč odvija veličastna igra

vsemogočih reliefnih oblik in barv …

Najmogočnejše so ogromne skalne

gmote, ki se bohotijo v značilni rdeči

barvi, z najrazličnejšimi položaji

kameninskih skladov nakazujejo

milijone let oblikovanja zemeljske

površine in sledove različnih faz orogeneze.

Pred očmi se rišejo številne

oblike teh gmot, na kar nas opozarjajo

tudi napisi ob cesti: gradovi,

okna, obeliski, lisjak, papige,

žaba, duhovnik… Še posebej nas

je navdušil amfiteater, ki je s ceste

komaj opazna razpoka v steni, ko

se približaš, pa se znotraj mogočnih

sten odpre čisto pravi amfiteater z

odlično akustiko. Z navdušenjem

smo prisluhnili fantom skupine Los

Quebrados, ki so se v času našega

obiska s pesmijo in igranjem na si-

ZIMSKI VIŠARSKI

DNEVI MLADIH

kus, čarango, keno in kitaro predstavili

množici obiskovalcev.

28. dan, sreda,

2. november

Urška: Ker nas tu pa tam že kdo

povpraša, kdaj zapuščamo Argentino,

nas že malo začenja preganjati

misel na odhod domov. Kaj vse bi še

radi tu doživeli! Na kosilo smo bili

povabljeni k Finkovim. Pričakali so

nas oče Božidar in mama Valentina

ter sinova Andrej in Marko. Kakšna

imenitna družba! Čeprav dolgo

kosilo je ob tej ali oni temi s tega

ali onega dela sveta minilo kot bi

mignil! Kot plesna navdušenka sem

nestrpno pričakovala tudi zaključek

dneva, ko smo šli na tango show.

Okrepljeni z domačini – Veroniko,

Pavlom in Andrejko, Marjanko in še

enim Pavlom smo preživeli prijeten

večer v lepem ambientu s pogledom

na Puerto Madero. Žal me argentinski

tango ni preveč navdušil. A

pomembno je bilo naše druženje –

zabavno kot vedno! Oh, kako lepo je

biti turist v dobri družbi!

Od četrtka, 16., do sobote, 18. februarja 2012

na Svetih Višarjah.

Vabljeni mladi Slovenci iz domovine in tujine!

Program: smučanje (dobrodošli tudi »nesmučarji«), ob

večerih srečanja z gosti, debata, duhovnost, druženje

in petje.

Starostna omejitev: od 20 do 35 let. Pohitite s prijavo!

Več informacij na tel. +386 (0)1 438 30 50 ali prek

e-pošte rafaelova.druzba@siol.net

29


zamejski dnevnik

Slovenci na avstrijskem Štajerskem

Uspešno leto

v Pavlovi hiši

Ena pomembnejših informacij z avstrijske Štajerske je 410

prijavljenih osnovnošolcev in dijakov k pouku slovenskega jezika v

okrajih ob slovenski meji in v Gradcu.

Ernest Ružič

Nastop pevskega zbora Pavlove hiše,

edine kulturne skupine štajerskih

Slovencev pod vodstvom Bruna

Petrischka.

V krovni narodnostni

organizaciji, Kulturnem

društvu člen 7 so zelo

zadovoljni, kajti zdaj

slovenščina ni samo

jezik sosedov kot še

pred desetimi leti,

marveč govorijo tudi o

jeziku babic in dedkov,

kar je pomenljiv

napredek.

Foto: E. Ružič

V

lanskem šolskem letu je

bilo sicer sedem učencev

več, vendar so v krovni

narodnostni organizaciji,

Kulturnem društvu člen 7, zelo

zadovoljni, kajti zdaj slovenščina

ni samo jezik sosedov kot še pred

desetimi leti, marveč govorijo tudi

o jeziku babic in dedkov, kar je pomenljiv

napredek.

Na avstrijskem Štajerskem ni narodnostnih

ali manjšinskih šol, ampak

sta prijava in vpis predvsem

odvisna od odločitve staršev. Ali se

ozirajo tudi v preteklost, ko so še

govorili slovensko narečje in s tem

želijo nadaljevati, ali spoznavajo,

kako pomembno je poznati osnove

jezika sosedov zdaj, ko se močno

prepleta življenje ob nekdaj še kar

strogo varovani meji. Zato tudi ni

odveč neke vrste opozorilo ali dobronamerna

pobuda mag. Norme

Bale, ki ima s slovenskim poukom

na Štajerskem bogate izkušnje, da

bi se morali tudi na slovenski strani

bolj množično odločati za nemški in

ne samo angleški in v novejšem obdobju

še francoski ali španski jezik.

Če nekako odmislimo, da na avstrijskem

Štajerskem uradno živi nekaj

čez dva tisoč prebivalcev, ki govorijo

slovenski jezik, natančneje slovensko

narečje, in da ima Avstrija po

7. členu avstrijske državne pogodbe

tudi na področju izobraževanja

enake obveznosti kot na Koroškem

in Gradiščanskem, potem smo s

sedanjimi razmerami in rezultati

nekoliko potolaženi, če že ne moremo

biti povsem zadovoljni.

Kljub mnogo prijaznejšemu

političnemu ozračju na deželni in

zvezni ravni, kjer o tem odločajo, je

vprašanje, kakšen bi bil odgovor, če bi

Kulturno društvo člen 7 na pristojne

naslovilo predlog o organizaciji narodnostnega

pouka na Štajerskem,

ker to Slovencem zagotavlja 7. člen

ADP. Zagotovo bi se najprej zelo

zmanjšalo sedanje število učencev

pri pouku slovenskega jezika. Zato je

zdaj, pa naj se sliši še tako politično

bojazljivo ali demagoško, bolje ostati

pri sedanji obliki in seveda razmišljati

o kakovostnem napredku. Kot je

denimo na šolah, kjer je pouk slovenskega

jezika izbirni predmet v

rednem urniku, v Arnežu/Arnfelsu in

še kje, in ne privesek, ko vsak učenec

želi čim prej domov.

Posebnost je gimnazija v avstrijski

Radgoni, ki jo obiskujejo tudi dijaki

Foto: E. Ružič

iz Prekmurja, in kjer se bomo zaustavili

v prispevku v eni prihodnjih

številk naše revije. V tem šolskem

letu je v gimnaziji pri slovenskem

pouku 21 dijakinj in dijakov.

Nasploh je bilo leto 2011 zelo

razgibano za Kulturno društvo člen

7 in za Pavlovo hišo. Kot rdeča nit

skozi vse leto so bile prireditve,

posvečene 125-letnici rojstva dr.

Avgusta Pavla. Zvrstile so se razstave,

skupni koncerti zborov iz

Szombathelya, Cankove in Pavlove

hiše in izid zgoščenke z uglasbenimi

Pavlovimi pesmimi. Pavlova hiša se

je vključila v festival Graška jesen

in evropski festival Dnevi vina in

poezije, izdali so 10. knjigo Literarne

zbirke Nenadoma se je stemnilo

Maruše Krese, ki je bila leta 2005/06

pisateljica mesta Gradec. Pesmi

je prevedla Daniele Kocmut, fotografije

pa je prispevala Meta Krese.

Za konec letošnjega leta so odprli

razstavo del Cristiana Grosschädla

iz Avstrije in Antonije Grum iz Slovenije,

imeli literarno branje Josefa

Tilla na temo Božično razpoloženje

in koncert zbora Pavlove hiše pod

vodstvom Bruna Petrischka.

V okraju Leibnitz/Lipnica obiskuje pouk slovenskega jezika v tem šolskem letu v

osmih šolah 194 učencev. Največ, kar 92, lani celo 96 na šoli v Arnfelsu/Arnežu tudi

po zaslugi učitelja Ernsta Kröblerja, ki se je že pred dvajsetimi leti zavzel in uspel s

poukom slovenskega jezika na tej šoli.

30


zamejski dnevnik

Slovenci na Madžarskem

Szombathely –

prijazen manjšinam

Vodstvi mestne občine in Železne županije sta naklonjeni manjšinam,

kar kažeta tudi s primernim financiranjem njihovih dejavnosti.

Ernest Ružič

V Univerzitetnem središču Savaria, kjer več kot 30 let deluje slovenska katedra, je

tudi spominska soba dr. Avgusta Pavla; na fotografiji: predstojnik katedre dr. Károly

Gadányi, predavateljica in urednica Slovenskih utrinkov Vijolica Dončec, generalni

konzul Dušan Snoj, etnologinja Marija Kozar Mukič in minister dr. Boštjan Žekš.

Natančnih podatkov,

koliko Slovencev se je

izselilo iz Porabja, nima

nihče. Najpogosteje

je uporabljena številka, da na

Madžarskem živi blizu 5 tisoč naših

rojakov, od tega nekaj manj kot 2

tisoč na različnih koncih države,

od Szombathelya, Budimpešte,

Mosonmagyarovára do Székesfehérvára

in v manjšem številu še

nekaterih krajih, kjer je starejša

generacija ohranila narečno govorico,

denimo v Tranyu v Županiji

Somogy.

Zelo aktivni so Slovenci v glavnem

mestu Železne županije Szombathelyu,

kjer imajo narodnostno

politično organizacijo Slovensko samoupravo,

ki jo vodi etnologinja v

muzeju Savaria Marija Kozar Mukič,

in Slovensko društvo Avgust Pavel,

ki ga vodi predavateljica na Slovenski

katedri in urednica TV oddaje Slovenski

utrinki Vijolica Dončec. V letu

2011 so pripravili kar 33 različnih,

zelo dobro obiskanih, predvsem

kulturnih dogodkov. Imajo primerne

prostore za druženje in dejavnosti,

za večje prireditve pa skupno

dvorano za okoli 300 obiskovalcev.

Vodstvi mestne občine in Železne

Foto: E. Ružič

županije sta naklonjeni manjšinam,

kar kažeta tudi s primernim financiranjem

njihovih dejavnosti. Ena

pomembnejših pridobitev je hiša –

rekonstrukcija slovenske dimnice iz

Gornjega Senika, ki so jo leta 2002

postavili v muzeju na prostem.

Tam imajo tudi večino poletnih prireditev:

nastope pevskih zborov,

likovne kolonije in likovne razstave.

Vsebinski poudarki slovenske samouprave

in društva so na ohranjanju

jezika in kulture ter povezovanju in

sodelovanju s Slovenijo in Slovenci

v Avstriji in Italiji. V Železni županiji

živijo dejavna hrvaška manjšina, ki

se povezuje z rojaki na avstrijskem

Gradiščanskem, ter Nemci in Romi.

Pavlovo leto 2011

Vsebinski poudarek v letu 2011

je bil na slovesnostih v počastitev

125-letnice rojstva dr. Avgusta

Pavla, jezikoslovca, literarnega zgodovinarja,

pesnika, prevajalca, etnologa,

ki je bil rojen na prekmurski

Cankovi, v Szombathelyu pa je živel

in se izobraževal. Sredi januarja so

za uvod v Pavlovo leto odprli Spominsko

razstavo Muzeja Savaria pod

naslovom Nekdo nam je poslal glas.

Razstavo, ki je pokazala vso širino

Pavlovega ustvarjalnega življenja in

delovanja na Madžarskem, v Prekmurju

in deloma na avstrijskem

Štajerskem, so v manjšem obsegu

predstavili v Murski Soboti, Potrni

med štajerskimi Slovenci, na rojstni

Cankovi, v prostorih Slovenske

akademije znanosti in umetnosti v

Ljubljani in v Budimpešti. Na otvoritvah

vseh razstav je očeta in njegovo

delo predstavila tudi hči Judita,

avtorja razstave sta bila še Marija

Kozar Mukič in Peter Illés.

V Pavlovem letu so se zvrstili

tudi drugi dogodki, od predstavitve

zgoščenke uglasbenih Pavlovih

pesmi do izida zbornika Sporočilo

iskrenega učitelja, skupaj okoli 30

dogodkov v treh državah.

Narodnostni dnevi

– staro ime z novo

vsebino

V prejšnjem sistemu, do leta 1990,

so v Železni županiji organizirali

Narodnostne dneve, letna srečanja

slovenske, hrvaške in nemške

manjšine. Dogodek je bil vsako leto

v drugem kraju in izmenjaje med

tremi manjšinami, medtem ko tedaj

Romi tega statusa še niso imeli. Sedanji

Narodnostni dnevi so ohranili

le ime, dogajajo se v szombathelyjskem

skanzenu – muzeju na prostem.

Na njih, doslej jih je bilo osem,

prevladuje kultura, predstavitev

skupin Slovencev, Hrvatov, Nemcev

in Romov. Bolj zaradi politične podpore

se dogodka udeležujejo tudi

železnožupanijski politiki, medtem

ko je za Slovence z vseh koncev

države to priložnost za druženje in

prijateljevanje med manjšinami, kar

je tudi namen prireditev.

Sombotelske

spominčice s prvo

zgoščenko

Pevski zbor Sombotelske

spominčice so ustanovili leta 2004.

Najprej ga je vodila Judita Pavel, od

leta 2006 je vodja skupine in jo na

harmoniki spremlja Francek Mukič,

odgovorni urednik slovenske radijske

postaje v Monoštru, jezikoslovec

in avtor prvega porabskega

romana Garaboncijaš – Črnošolec.

Sombotelske spominčice nastopajo

na domačih prireditvah, gostujejo v

Porabju, Sloveniji in med Slovenci v

Avstriji in Italiji. Rezultat njihovega

dela je zgoščenka z 22 porabskimi

in slovenskimi ljudskimi pesmimi.

Predstavitvene slovesnosti se je

udeležil tudi minister za Slovence

v zamejstvu in po svetu dr. Boštjan

Žekš, ki je v imenu Slovenije prof. dr.

Károlyu Gadányiju izročil Priznanje

in zahvalo za osebni prispevek k

razvoju študija slovenistike na Univerzitetnem

centru Savaria ter za

prizadevanje za krepitev položaja

slovenske manjšine v Szombathelyu

in Porabju.

V prvi vrsti prepolne dvorane: Francek Mukič in Sombotelske spominčice, Dubravka

Šekoraja s slovenskega veleposlaništva v Budimpešti, Dušan Snoj, slovenski generalni

konzul v Monoštru, dr. Boštjan Žekš, minister, Martin Ropoš, predsednik Državne

slovenske samouprave, Pavlova hči Judita in prof. dr. Károly Gadányi.

Foto: E. Ružič

31


Slovenci na Koroškem

zamejski dnevnik

Koroška - model

reševanja konfliktov?

Prva preizkušnja bo sprejem spremenjenega Zakona o narodnih

skupnostih. S predlogom niso zadovoljni niti Slovenci na Koroškem in

Štajerskem niti Hrvati na Gradiščanskem.

Ernest Ružič

Mag. Valerija Perger, višja svetovalka za narodnostno šolstvo v Porabju je na seminarju za učitelje iz avstrijske Koroške zelo

podrobno predstavila narodnostne in dvojezične šole na Gornjem Seniku, v Števanovcih in v Monoštru. Koroške učiteljice in

učitelji so minula leta večkrat obiskali tudi dvojezične slovensko-madžarske osnovne šole v Prekmurju, ki po strokovnih ocenah

spadajo med boljše narodnostne šole v Evropi.

Čeprav se je tudi v letu

2011 med Slovenci na

avstrijskem Koroškem

zvrstilo dosti različnih,

tudi pomembnih dogodkov, se na

prvo mesto uvršča sporazum o

postavitvi novih dvojezičnih krajevnih

napisov.

Topografska zgodba sicer ni

povsem končana, toda kolikor se

je je zgodilo, daje upanje ali vsaj

namig, da bo nemara ravno zato

mogoče razrešiti še druga, aktualna

vprašanja Slovencev na Koroškem.

Po nekaj desetletjih ali kot so

zapisale celovške Novice, s 56-letno

zamudo, kolikor je minilo od

podpisa avstrijske državne pogodbe

ADP), so na Koroškem začeli

postavljati in na novo postavili 72

dvojezičnih tabel, skupaj jih je 164.

To čast sta prvi imeli 16. avgusta

2011 Železna Kapla in Žitara vas.

Komentator je poudaril, da je to

»začetek nove poti in ne zaključek«.

Nekoliko poenostavljen povzetek

vseh izjav v Avstriji in Sloveniji, med

politiki in vodilnimi iz vrst slovenske

manjšine na Koroškem, je mogoče

strniti v spoznanje, da se je avgusta

2011 zgodil pomemben politični dogodek,

ki bo z leti sicer zgubil nekaj

sijaja, povsem zbledel pa ne bo dolgo,

če sploh kdaj.

Dvojezični napisi in

govorjena slovenska

beseda

Na Koroškem so se 16. avgusta

zbrali najvidnejši politiki, iz Slovenije

premier Borut Pahor, z avstrijske

strani zvezni kancler Werner Faymann,

predsedniki krovnih slovenskih

organizacij, pa koroški deželni

glavar Gerhard Dörfler, državni

sekretar in osrednji sogovornik z

manjšino Josef Osermayer. Slovenski

premier Borut Pahor je izrazil

zadovoljstvo nad doseženim,

kar bo izboljšalo tudi sosedske odnose

med Slovenijo in Avstrijo in

izpostavil: »Na ta dan smo lahko

ponosni, ker smo na pravilni poti

sporazumevanja in tolerance.«

Zvezni predsednik Werner Faymann

je označil Koroško kot evropski

model za reševanje konfliktov in

zaščite manjšin. Sicer pa so govorniki

največ zaslug pripisali državnemu

sekretarju Josefu Ostermayerju in

Foto: E. Ružič

deželnemu glavarju Gerhardu Dörflerju,

ki sta v enem letu našla ključ

za rešitev. V imenu slovenske narodne

skupnosti je predsednik

Skupnosti koroških Slovencev in

Slovenk Bernard Sadovnik poudaril

pomen večjezičnosti, delo konsenzne

skupine in dejstvo, da so

predstavniki koroških Slovencev v

ključnih vprašanjih našli enotno linijo,

med drugim so vsi trije predsedniki

podpisali memorandum, kar

je jasno in odločno znamenje, da

predstavniki manjšine v bistvenih

vprašanjih prevzemajo vzajemno

svojo odgovornost. Za vse manjšine

v Avstriji, predvsem za Slovence in

Hrvate, ki imajo pravice zapisane v

7. členu ADP, je bil pomenljiv govor

zveznega ministra za kmetijstvo,

gozdarstvo, prehrano in okolje Nikija

Berlakovića, ki je kot pripadnik

hrvaške narodne skupnosti na

Gradiščanskem v lepi gradiščanski

hrvaščini pozval koroške Slovenke

in Slovence, naj ohranijo svojo

materinščino in tudi s svojimi otroki

še govorijo v slovenščini. »Dvojezični

napisi imajo smisel le tedaj, če jezik

tudi še govorimo,« je dejal minister,

ki se pogosto v gradiščanskem

okolju udeležuje narodnostnih

prireditev. Enako ravna tudi drugi

gradiščanski Hrvat v aktualni zvezni

vladi, minister za obrambo Norbert

Darabos, ki je pogosto gost na narodnostnih

prireditvah.

V letu 2012 spremembe

Zakona o narodnih

skupnostih

Urad zveznega kanclerja je

predložil novelo Zakona o narodnih

skupnostih, ki je bil sprejet leta

1976. Kakor koroški Slovenci nikoli

niso bili zadovoljni z dosedanjim

zakonom, ki jim ga je vsilil kancler

Bruno Kreisky, tako imajo številne

pripombe na novi zakon, ki bo zelo

verjetno sprejet v prvi polovici leta

2012, táka je zdajšnja napoved.

Pavel Apovnik, ki velja za strokovnjaka

za manjšinsko pravo, svari pred

prenagljenimi odločitvami in predlaga

temeljito razpravo o osnutku

novega zakona. Novice so v naslovu

članka na dveh straneh napisale: »V

novem zakonu zaenkrat (še) manjkajo

veliki premiki. Z napovedanimi

spremembami niso zadovoljni

niti Slovenci na Štajerskem niti Hrvati

na Gradiščanskem. Slednji so

prepričani, da bi sprejem zakona pomenil

poslabšanje položaja hrvaške

manjšine na Gradiščanskem, zato

osnutek zavračajo, kot ga je zavrnil

tudi Center avstrijskih narodnosti

na Dunaju. Tema, o kateri bomo še

pisali.«

Veliko zanimanje za

učenje slovenščine na

Koroškem

Na območju dvojezičnega šolstva

poučujejo slovenščino na 71 šolah

ali dveh manj kot lani, kljub temu

je k slovenščini prijavljenih 4006

učencev, kar je več kot kdajkoli doslej.

Na Slovenski gimnaziji v Celovcu

imajo letos 506 dijakov ali tri več

kot lani, z vpisom so zadovoljni tudi

na Dvojezični trgovski akademiji.

32


ZAMEJSKI DNEVNIK

Slovenci na Hrvaškem

Za slovensko manjšino

bošnjaški poslanec

Neambiciozni ali pragmatični pripadniki slovenske manjšine?

Goran Ivanović, STA

Slovenska manjšina med

14 imeni na volilnem

seznamu za saborskega

poslanca albanske,

bošnjaške, črnogorske, makedonske

in slovenske manjšine v posebni

volilni enoti na decembrskih parlamentarnih

volitvah na Hrvaškem ni

imela svojega kandidata. Očitno ni

bilo dovolj ambicioznih pripadnikov

slovenske skupnosti, ki bi se odločili

za poslansko kandidaturo, ali pa

so ravnali pragmatično. Slovenska

manjšina na Hrvaškem bo namreč

glede na številčnost manjšin, predvsem

bošnjaške in albanske, ter

udeležbo in privrženost manjšin

svojim nacionalnim kandidatom

teoretično zelo težko dobila svojega

saborskega poslanca. Poleg tega

Slovenci na Hrvaškem večinoma

raje volijo kandidate na splošnih kot

na manjšinskih volilnih seznamih.

Volilna matematika

Volilna matematika je bila daleč

od astronomskih številk. Od nekaj

več kot 26.000 volilnih upravičencev

iz vrst omenjenih petih manjšin

jih je na volišča prišlo približno

6000, predsedniku Bošnjaške demokratske

stranke Hrvaške (BDSH)

Nedžadu Hodžiću pa je svoj glas pa

je zaupalo okrog 1.600 volivcev, kar

je bilo dovolj za poslanski stolček.

Dobil je le dober odstotek ali 72 glasov

več kot predstavnica albanske

skupnosti Ermina Lekaj Prljaskaj.

Slovenska manjšina na Hrvaškem

je očitno zadovoljna z uveljavitvijo

hrvaškega ustavnega zakona o nacionalnih

manjšinah, ki jim zagotavlja

nemoteno kulturno in politično

delovanje na lokalni ravni. Sicer pa si

svojega poslanca v parlamentu želijo

in si bodo zanj prizadevali na način,

kot je zagotovljen za madžarsko

ali italijansko manjšino, je povedal

predsednik Zveze slovenskih društev

Darko Šonc, ki je kot predstavnik

slovenske manjšine kandidiral na

parlamentarnih volitvah leta 2003.

Slovenci pričakujejo

tesnejše sodelovanje s

svojim poslancem

»Zelo kmalu po prevzemu poslanske

funkcije v hrvaškem saboru

se bom srečal s predstavniki vseh

manjšin, ki jih bom predstavljal,

vključno s slovensko,« je obljubil

Hodžić. Reški podjetnikpriznava, da

je bil med kampanjo osredotočen

na volivce v bošnjaški skupnosti na

Hrvaškem in ni imel uradnih stikov s

predstavniki katere koli izmed drugih

omenjenih manjšin.

»Upamo, da bo sodelovanje

z novim saborskim poslancem,

ki bo predstavljal tudi slovensko

manjšino, boljše, kot je bilo z njegovim

predhodnikom,« je povedal

Šonc. Kot je dodal, v slovenski skupnosti

pričakujejo, da bodo imeli

predstavniki manjšin bolj redna

srečanja s svojim poslancem, da

bi lahko razpravljali o problemih

manjšin na Hrvaškem.

»Zaenkrat ni perečih težav,« je ocenil

Šonc, ki si želi srečanja s Hodžićem,

s katerim se poznata iz manjšinskih

forumov na Hrvaškem, vsaj vsake

Manjšine na Hrvaškem imajo zagotovljenih

osem poslancev

Na Hrvaškem je sicer 22 manjšin, med katerimi je največja srbska, ki

ima zagotovljeno pravico do treh poslancev v parlamentu. Madžarska

in italijanska manjšina lahko volita po enega kandidata, ravno toliko

češka in slovaška ter skupina petih manjšin v kateri je tudi slovenska.

Enega poslanca volijo tudi avstrijska, bolgarska, nemška, poljska,

romska, romunska, rusinska, ruska, turška, ukrajinska, vlaška in

židovska manjšina. Hrvaški sabor je v preambulo hrvaške ustave lani

ponovno uvedel poimensko navajanje manjšin, tudi slovenske, potem

ko so jih leta 1997 izpustili.

tri mesece. Za prihodnje volitve je

treba urediti registracijo volivcev

in volilne sezname, kar si je kot nalogo

v novi vladi zadala tudi hrvaška

zmagoslavna levosredinska koalicija.

Po volilnih seznamih je namreč na

Hrvaškem več volivcev kot polnoletnih

prebivalcev. Zaradi pomanjkljive

registracije volivcev je bilo na zadnjih

parlamentarnih volitvah nekaj

nevšečnosti tudi za pripadnike slovenske

manjšine, ki so želeli poudariti

svojo manjšinsko pripadnost.

Kakšno je dejansko število Slovencev

na Hrvaškem, pa bodo pokazali izidi

letošnjega popisa prebivalcev.

Za dvojno volilno

pravico

Hrvaško ustavno sodišče je letos,

slabo leto po tem, ko je sabor

sprejel ustavni zakon o pravicah

narodnih manjšin, ki določa dvojno

volilno pravico za vse manjšine

na Hrvaškem, razen srbske, razveljavilo

dvojno volilno pravico vsem

manjšinam, vključno s slovensko.

Hodžić je napovedal, da bodo

manjšinski poslanci znova iskali

rešitve, da bi manjšine uresničile

dvojno volilno pravico.

Osrednji zagrebški Trg Bana Jelačića

Po volilnih seznamih

je na Hrvaškem več

volivcev kot polnoletnih

prebivalcev.

33


zamejski dnevnik

Slovenci v Italiji

V izpostavljeni legi

Ogledalo družbi in času izpod peresa Aceta Mermolje

Mirjam Muženič, RTV Slovenija

»Kdor spremlja politiko, se drži

za glavo, ko vidi in sliši, kako se

lasajo že med samimi zavezniki,

da ne govorimo o opoziciji.

Slednja naj bi bila tudi konstruktivna,

vendar govori kot gozdarji z motorno

žago v roki…« je v Trstu zapisal

Ace Mermolja. Pa ne v dneh pred

prvimi izrednimi volitvami v slovenski

parlament, kot bi bralec najprej

pomislil, temveč januarja leta 2007.

Knjiga, ki jo je Založništvo tržaškega tiska predstavilo na letošnjem knjižnem sejmu

je V izpostavljeni legi – Prostor in čas Slovencev v Italiji, izbor kolumn, ki jih je Ace

Mermolja objavil v Primorskem dnevniku med letoma 1996 in 2011.

Foto: Matej Kerec

Foto: Damjan Balbi

V enakem času pred desetimi leti

je Silvija Berlusconija predstavil takole:

»Je lastnik televizij, gradbenih

podjetij, delničar telefonskih družb,

založnik in lastnik časopisov in revij,

ki so deležni najrazličnejših državnih

koncesij in podpor. Ko bi postal premier,

bi lahko sam sebi delil državno

last in postal dejanski gospodar delov

države…«

Kako preroško! Takih ocen, ki

kljub časovnemu zamiku ohranjajo

aktualnost in napovedi, ki so se v

veliki meri tudi uresničile, je sposoben

le izvrsten zapisovalec vsakdanjega

dogajanja, njegov analitik,

ki lahko z razmišljanji o sodobnem

svetu kritično ocenjuje dileme in

stiske, pa tudi preroško gleda naprej.

Tak je Ace Mermolja, poklicni

Slovenec, kot sam sebi pravi pesnik,

novinar, javni in politični delavec iz

Trsta, ki je že dolgo v prvih vrstah

narodne skupnosti, njenih kulturnih

in političnih ustanov. Ace Mermolja

že vrsto let tudi tedensko objavlja

svoja razmišljanja v kolumnah Primorskega

dnevnika in njihov izbor

je letos jeseni izšel v dveh knjigah z

naslovom V izpostavljeni legi, Prostor

in čas Slovencev v Italiji v obdobju

med leti 1996 in 2011. Novost

Založništva tržaškega tiska na

skoraj tisoč straneh zajema zgodovino

slovenskih rojakov v Furlaniji

Julijski krajini s številnimi, še vedno

aktualnimi vprašanji ne samo v narodnostnem

prostoru, temveč bistveno

dlje od Trsta, Gorice in Vidma.

Gre za zapise od znotraj, od zunaj,

iz vseh možnih zornih kotov, predvsem

pa iz avtorjevega, ki vztraja,

da je majhno vezano na veliko in

veliko vpliva na majhno.

Mermolja izbor svojih ogledal

začenja z letom 1996, ki je z zlomom

Tržaške kreditne banke globoko

zaznamovalo Slovence v Italiji.

In ni naključje, da jih zaokroža z

letom 2010 oziroma zgodovinskim

srečanjem predsednikov Italije,

Hrvaške in Slovenije v Trstu. V prehojenih

15 letih se je namreč velikokrat

soočal z vprašanji, kako je

biti Slovenec v tedanjem času in

tistem prostoru, kakšna je podoba

Slovencev na sploh in Slovencev,

ki živijo v izpostavljeni legi, kot

je manjšinska skupnost v krušni

državi. V letih je tudi spreminjal

svoja mnenja, bil sprt sam s seboj,

zaradi evolucije v njem samem in

narodnostnih vrstah. Delo Aceta

Mermolje odlikujejo doslednost,

premočrtnost in pokončna drža

tudi takrat, ko so njegova zapisana

stališča sprožila polemične

odmeve, je knjigi na pot ocenila

slovenska senatorka v italijanskem

parlamentu Tamara Blažina. Za svojo

čuti tudi avtorjevo trditev iz leta

1998: »V naši skupnosti so nekateri

prepričani, da čim ostrejši si, tem

bolj zaveden Slovenec si.« Ko je v

narodnostnih vrstah zaznati napetosti,

tako naj bi bilo tudi v tem

obdobju, ko osrednje organizacije

in ustanove še vedno čakajo na 40

odstotkov letnega prispevka iz italijanskega

proračuna in so odnosi

med različno mislečimi vse prej

kot ustvarjalno prijateljski, je to še

kako aktualno. Dve knjigi v eni je

lektorirala Marija Cenda, oblikovala

Vesna Benedetič, pri izdaji sta

sodelovali tudi krovna narodnostna

organizacija Slovenska kulturno

gospodarska zveza in Zadruga Primorski

dnevnik. Vabljivo branje!

34


DOŽIVIMO SLOVENIJO

Črna na Koroškem

Snežni gradovi kot

zgodba turizma

Črna je tudi zelena, zlata in predvsem bela

Renata Picej

Koroška ima veliko posebnost.

Črna, kraj na koncu

Mežiške doline, kot

edina v Sloveniji poleg

mnogih lepot vabi tudi z barvami.

Včasih s črno, sinonimom za slikovito,

prijetno naselje v dolini ob reki

Meži, ki mu je pečat nadelo preko sto

let železarstva, drugič z zeleno, ko v

zrelem poletju sveže dihajo travniki

in gozdovi treh dolin (Topla, Koprivna

in Bistra) in glasno šelesti Najevska

lipa (mati vseh slovenskih lip in kraj

vsakoletnega srečanja državnikov),

ki ji postiljajo varno gnezdo v skalnem

objemu Pece, potem blešči zlata

barva, ko se iz smučarskih vijug,

začetih na črjanskem smučišču, izriše

ime Tine Maze (nenazadnje je Črna

prava »vas olimpijcev«; poleg bratov

Putgar še Katjuša Pušnik, Mitja Kunc,

Nataša Lačen, Aleš Gorza in zdaj Tina

Maze), in potem z belo barvo. Belo

kot sneg, iz katerega so postavljeni

domišljijski gradovi Kralja Matjaža.

Snežni gradovi

Ko na Koroškem zapade sneg,

se na začetku vsakega leta visoko

nad Črno, v Podpeci, tam

na ramenu Pece, vse od leta

1992 dogaja pravi vzorčni model

turističnega doživetja – »Gradovi

kralja Matjaža«. Največkrat zadnjo

soboto v januarju. Takrat od blizu

in daleč pridejo skupine snežnih

gradbincev, ki imajo cel dan časa,

da do mraka, na parceli 5 krat 5 metrov

postavijo svoj sanjski grad ali, v

novejšem času vse bolj popularno,

svojo domišljijsko skulpturo. S temo

je konec ustvarjanja. Takrat so na

vrsti ocene in nagrade ter veselo

druženje pozno v noč. Obiskovalci

pravljične pokrajine in snežnoledenega

domišljijskega parka so

dobrodošli v sobotnem popoldnevu

in večeru, ko plameni sveč in bakel

slavnostno okrasijo prizorišče in ko

veliki in majhni otroci lahko vstopijo

v živo pravljico tam daleč od

ponorelega sveta.

Kralj Matjaž

Kralj Matjaž je lik iz ljudskih pripovedk

z zgodovinskim ozadjem in

ga najdemo v številnih izročilih. Poleg

slovenskega še v madžarskem,

ruskem in drugih. Legenda o Kralju

Matjažu pravzaprav pripoveduje

zgodbo o Matiji Korvinu, ki je vladal

slovenskim deželam v času Karantanije

in je bil dober kralj. Obiskovali

so ga siromaki in zatirani in vsem je

nudil pomoč in zaščito. Dal je kovati

zlatnike in med njegovim vladanjem

je Koroška doživljala zlate čase. Ker

so mu bili drugi vladarji nevoščljivi

zaradi njegove mogočnosti, so

združili svoje vojske proti njemu. S

samo stotimi preživelimi junaki se je

moral skriti v votlino pod Peco, ki se

mu je sama odprla in ga skrila pred

sovražniki. V votlini se je Matjaž

usedel za mizo, ostali pa so se posedli

po tleh okrog njega in zaspali.

Legenda pravi, da se bo, ko mu brada

zraste devetkrat okoli mize, prebudil.

Takrat bo pred njegovo jamo

sredi zime zrasla lipa. Od polnoči do

ene zjutraj bo cvetela, potem se bo

posušila in takrat bo Matjaž s svojimi

vojaki stopil na plano, premagal

in zatrl vse svoje sovražnike, pregnal

krivico s sveta in v blagostanju zavladal

Slovencem.

20. GRADOVI

KRALJA MATJAŽA

Kdaj: 28. in 29. januar 2012

Prizorišče: Podpeca,

plato pred okrepčevalnico

»Pri Matjažu«

Osrednji dogodek je tekmovanje

ekip v gradnji snežnih gradov.

Dogodek spremlja pester zabavni,

kulturni in športni program, ki

je v celoti povezan z legendo o

Kralju Matjažu (predstavitev

ekip, izbor Alenčice, nastop

harmonikašev, ognjena predstava,

prihod Kralja Matjaža, razglasitev

rezultatov in predstavitev nagrad

najboljšim ekipam, nastopi

znanih glasbenikov.

www.gradovikraljamatjaza.com

NAJEVSKA LIPA

Kdaj: 1. sobota v juliju

TURISTIČNI TEDEN

Kdaj: v avgustu

TIC - PARK KRALJA

MATJAŽA

Center 101

2393 Črna na Koroškem

telefon: 02 870 48 20

info@parkkm.si

Foto: Peter Ogorelec

35

ČRNA VABI


Slovenski dnevi turizma

Doživimo Slovenijo

Slovenski turizem

pod eno streho

Slovenski dnevi turizma so povezali vse najpomembnejše dogodke in

in institucije s področja turizma v Sloveniji

Renata Picej

kakovostno in izjemno turistično

destinacijo.

Zaveza za skupno delo - iz leve

proti desni: Miha Kovačič, direktor

Zavoda Kongresnoturistični urad; dr.

Tanja Mihalič, redna profesorica na

Ekonomski fakulteti Univerze Ljubljana;

Drago Bulc, predsednik Društva

turističnih novinarjev Slovenije;

mag. Maja Pak, direktorica STOja;

mag. Marjan Hribar, generalni

direktor Direktorata za turizem in

internacionalizacijo; Tone Matjašič,

predsednik Združenja turističnih

agencij Slovenije; Zdravko Počivalšek,

predsednik Turistično gostinske

zbornice Slovenije; Peter Misja,

predsednik Turistične zveze Slovenije,

in Mate Matjaž, predsednik Sekcije za

gostinstvo in turizem.

V

začetku januarja 2011

je na ministrstvu za

gospodarstvo padla

odločitev, po kateri naj

bi ministrstvo skupaj s Slovensko

turistično organizacijo (STO),

Turistično-gostinsko zbornico,

Združenjem turističnih agencij Slovenije,

Turistično zvezo Slovenije in

Zavodom Kongresnoturistični urad

sprejelo namero za organizacijo

Slovenskih dnevov turizma. Tako

bi bili v okvir skupnega dogodka

združeni vsi najpomembnejši dogodki

s področja turizma v Sloveniji,

turistični praznik pa naj bi v prihodnje

povezal tudi vse pomembne dejavnike

turizma. Cilj tovrstnega dogodka

je v tem, da se še bolj poudari

pomen turizma za slovensko gospodarstvo

ter izpostavi tiste, ki ta

turizem delajo in skrbijo za njegovo

podobo in učinkovitost.

Program dvodnevnega dogodka

je v ospredje postavil turizem

kot enega največjih ekonomskih in

družbenih fenomenov današnjega

časa, ki posega in vpliva na številna

področja življenja. S svojimi

številnimi ugodnimi vplivi na gospodarski,

družbeni in socialni razvoj

je ena izmed najpomembnejših

gospodarskih panog ter eden izmed

glavnih dejavnikov nacionalnega

in regionalnega razvoja v Sloveniji.

Turistična industrija v Sloveniji s

posrednimi vplivi ustvarja kar 12,1

odstotka celotnega BDP ter 105

tisoč oziroma 12,4 odstotka vseh

delovnih mest (WTTC, 2011).

Partnerska

razmišljanja o turizmu

Prvič v zgodovini samostojne

Slovenije so se v skupni turistični

in partnerski glas povezali sooblikovalci

turizma, le-tega osvetlili

z različnih vidikov ter ob koncu

srečanja podpisali Deklaracijo o

partnerstvu za trajnostni razvoj

slovenskega turizma, ki pa ne ostaja

zgolj pri podpisih glavnih usmerjevalcev

turističnega razvoja, temveč

dodaja tudi druge, ki na nacionalni

ali lokalni ravni delujejo za isti

cilj – prepoznati Slovenijo kot lepo,

Povedali so:

Generalni direktor Direktorata

za turizem in internacionalizacijo

mag. Marjan Hribar: »Vsi

pomembnejši turistični dogodki v

Sloveniji, združeni pod eno streho,

pomenijo večjo prodornost

in boljšo učinkovitost. Prepričan

sem, da bo dogodek prispeval tudi

k večji prepoznavnosti pomena

slovenskega turizma. Turizem je

pomembna gospodarska dejavnost,

cilji za novo strateško obdobje pa

merijo še višje: da turizem postane

najpomembnejša gospodarska dejavnost.

Dnevi slovenskega turizma

predstavljajo močno komunikacijsko

sinergijo različnih dogodkov, s

pomočjo katere bo sporočilo o pomenu

turizma močneje odmevalo.«

Direktorica Slovenske turistične

organizacija mag. Maja Pak: »Prihodnost

slovenskega turizma je v

veliki meri odvisna od združevanja

naporov za doseganje boljših rezultatov.

Tega se dobro zavedamo,

zato je partnerski odnos vgrajen

v celoten proces načrtovanja, organiziranja

in izvajanja naših promocijskih

in trženjskih aktivnosti.

Verjamem, da bodo Dnevi slovenskega

turizma postali stična točka

vseh nas, ki delamo v turizmu in da

bomo z združenimi napori dosegli

večji učinek, še bolj izpostavili pomen

turizma kot pomembne gospodarske

panoge, z usklajenim

Vizija slovenskega

turizma

Slovenija naj bi postala razvita

turistična destinacija s sodobno,

raznoliko in visoko kakovostno

turistično ponudbo, temelječo

na inovativnih in kakovostnih

integralnih turističnih

proizvodih ter storitvah z visoko

dodano vrednostjo in ciljem

zadovoljstva turistov.

36


Doživimo Slovenijo

delovanjem povečali prisotnost Slovenije

na turističnem zemljevidu in

uspešno tekmovali z uveljavljenimi

konkurentkami.«

Predsednik Turistično gostinske

zbornice Slovenije Zdravko

Počivalšek: »Turizem je dejavnost,

ki povezuje gospodarstvo, promet,

regionalni razvoj, okolje in prostor,

kmetijstvo, finance, kulturo,

delo, šport, visoko šolstvo, zdravje,

javno upravo, notranje zadeve, zunanje

zadeve in lokalno samoupravo.

Zato moramo to panogo

koordinirano voditi. Menim, da je

izredno pomembno, da o rezultatih

dela panoge in prihodnjih načrtih

govorimo na dogodku, ki ga skupaj

pripravljamo vsi, ki se s turizmom

bolj poglobljeno ukvarjamo. Verjamemo,

da lahko panogi turizma,

ki ima poseben narodno gospodarski

pomen, zagotovimo razvoj, ki bo

prispeval k blaginji Slovenije z večjo

prodajo na tujih trgih in s tem povezanimi

novimi delovnimi mesti.«

Predsednik Sekcije za gostinstvo in

turizem Mate Matjaž – Tomi: »V času,

ko so vsi gospodarski kazalniki obrnjeni

navzdol, turistični sektor beleži

pozitivne trende in prepričan sem, da

je delno zaslugo za to treba pripisati

ravno enotnosti in usklajenosti vseh

organizacij, kar bomo z Dnevi slovenskega

turizma še posebej pokazali.«

Vprvi vrsti polne kongresne dvorane hotela Bernardin so sedeli ljudje, odgovorni za slovenski turizem.

Predsednik Združenja turističnih

agencij Slovenije, Tone Matjašič:

»Čeprav naše združenje povezuje le

turistične agencije in organizatorje

potovanj, je tudi za nas dogodek

pomemben z vidika srečevanja z

vsemi ponudniki v turističnem gospodarstvu,

saj agencije same, brez

Marjan Batagelj; ko je pred letom in pol od Istrabenz Turizma kupil takratni Turizem

Kras, d. d., je predvideval, da bo v Postojnsko jamo v petih letih investiral deset

milijonov evrov. Zdaj ve, da bo treba investirati še več in kljub temu vztraja, da je za

obisk jame številka 650.000 obiskovalcev letno skrajna meja za dobro poslovanje.

Kot svetla zvezda slovenskega turizma je namreč kot prvi dojel, da prodaja dogodek

in ne jamo, in da mu zato manjši obisk na dolgi rok prinaša več. Na fotografiji

prejema nagrado Društva turističnih novinarjev Slovenije – Triglav, stekleno statuo

v znak priznanja za njegovo delo.

četrtem strokovnem srečanju predstavila

in promovirala nadgradnjo

projekta, in sicer z blagovno znamko

Gostilna Slovenija, katere namen je

dvigniti prepoznavnost Slovenije in

obenem znak za kakovost in tradicijo

v kulinariki.

14. slovenski turistični

forum

Predstavlja najpomembnejše

strokovno srečanje v turistični

panogi v Sloveniji, pomeni izplen

stališč o nadaljnjem razvoju in

trženju turizma na nacionalni, regionalni

in lokalni ravni, v okviru

portoroških dnevov turizma pa je

izzvenel kot najbolj kakovosten

Dnevi slovenskega turizma pomenijo velik premik v

miselnosti in organiziranosti slovenskega turizma.

podpore vseh drugih ponudnikov,

ne morejo ponuditi kakovostnih

produktov.«

Direktor Zavoda Kongresnoturistični

urad Miha Kovačič: »Prvič

v Sloveniji smo povezano predstavili

pomen turizma za Slovenijo

in njeno gospodarstvo. Združujemo

več kot 60 ponudnikov kongresnih

storitev; ponudnike prizorišč in

kongresnih storitev na področju

Slovenije in naše poslanstvo je njihovo

povezovanje ter predstavitev

Slovenije kot zaokrožene turistične

destinacije.«

Predsednik Društva turističnih

novinarjev Slovenije, FIJET Slovenije

Drago Bulc: »Dnevi slovenskega turizma

pomenijo velik premik v miselnosti

in organiziranosti slovenskega

turizma. V Sloveniji smo to dejstvo z

razdrobljenostjo in nepovezanostjo

turističnih dejavnikov in organizacij

do letos vztrajno zanikali.«

Projekt »Okusiti

Slovenijo« dopolnili z

»Gostilna Slovenija«

Potem ko ima Slovenija vse od leta

2006 pomemben dokument z naslovom

Strategija gastronomije Slovenije,

ki je nastal v želji po sistematičnem

in doslednem upoštevanju

kulinaričnih ter gastronomskih

vsebin za boljšo turistično razpoznavnost

Slovenije, je Sekcija za

gostinstvo in turizem na svojem

del srečanja. Na njem so govorili o

strateških usmeritvah, tekoči politiki

in številnih pomembnih projektih

slovenskega turizma.

Osrednja tema letošnjega foruma

je bila problematika, ki bi jo

lahko strnili v zgodbo o spremembah,

ki so stalnica prihodnosti,

oziroma v slovenski turizem pred

izzivi 21. stoletja. Ugledni predavatelji

in gosti iz tujine ter Slovenije

so na te spremembe gledali skozi

prizmo gospodarskih in družbenih

okoliščin, prepoznavali, kako se s

svojimi navadami in vrednotami

nanje odzivajo turisti, obenem pa

iskali odgovore na izzive, s katerimi

se trenutno sooča slovenski

turizem.

37


ŠPORT

Šport v zamejstvu

Portal Slosport

združuje športnike

Branko Lakovič skupaj s sinom Igorjem in peščico zagnancev ustvarja

športni portal, ki je vir informacij o zamejskem športu in športnikih

te dobrodošla vez med slovenskimi športniki po svetu.

Blanka Markovič Kocen

Branko Lakovič, ustanovitelj in urednik

Slosporta: »Vse manj pa je tudi pri nas

mladine, ki bi šla po poti večkratnih

svetovnih prvakinj, kotalkarice Tanje

Romano ali rolkarice Mateje Bogatec.«

38

Spletna stran www.slosport.org

je zagledala luč

septembra leta 1999. »Že

pred tem sem razmišljal,

da bi vse letne podatke in dogodke

zamejskega športa v Italiji objavljali

na posebnem portalu, saj sem od

leta 1995 urejal Zbornike slovenskega

športa v Italiji, ki so bili dragocen

dokument o našem tukajšnjem

športnem gibanju,« pojasnjuje ustanovitelj

in urednik portala Branko

Lakovič. »Žal smo morali zaradi

finančnih sredstev izdajo Zbornikov

leta 2010 prekiniti. Moja začetna zamisel

glede portala pa je bila, da bi

se vsi slovenski zamejci in športniki

po svetu povezali preko ene, glavne

spletne strani.« Ko je bil Lakovič

pred leti v Kanadi, je navezal stike z

nekaterimi tamkajšnjimi športnimi

delavci, v stik pa je stopil tudi s

športnimi delavci v Avstraliji. »Na

naši spletni strani imamo link

Športna dejavnost Slovencev po

svetu, ki pa je močno zastarel in

obravnava le nekaj društev iz Avstralije.

Zaradi preobremenjenosti

z drugim delom na spletni strani

nisem imel časa, da bi se ukvarjal s

to, zelo zahtevno nalogo, za kar mi

je iskreno žal,« dodaja.

Zaradi finančnih

težav brez stalnih

sodelavcev

Na Slosportu dnevno in čim prej

objavljajo vse dogodke slovenskih

športnih društev in slovenskih

športnikov v Italiji. »Glede na to, da

je dogodkov precej, predvsem ob

vikendih, ne uspemo objavljati ‘globljih’

vsebinskih poročil o našem

športu v Italiji,« pravi sogovornik.

Za objavljanje novic in oblikovanje

strani namreč skrbita sama s

sinom Igorjem, v čigar domeni je

tehnična plat, medtem ko Branko

skrbi za vse ostalo in še za slike.

»Prva leta smo imeli nekaj stalnih

sodelavcev, ki smo se jim morali

zaradi finančnih težav odreči.

Odlično pa sodelujemo s Primorskim

dnevnikom, časopisom, ki izhaja

v Italiji, in s fotografsko agencijo

Kroma,« pravi.

Športnih dogodkov v slovenskem

zamejstvu v Italiji je toliko, da z zapolnitvijo

rubrik nimajo nikakršnih

težav. To velja še posebno za sobote

in nedelje, ko so na sporedu

številne tekme v raznih športih.

Ob ponedeljkih pa svojim obiskovalcem

ponujajo statistični pregled

in druge rubrike, predvsem pa

fotografske reportaže s sobotnih

in nedeljskih tekem. Ker spletna

stran Slosport obravnava izključno

dogodke slovenskega športa v Italiji,

objavljajo novice iz Italije in Slovenije

samo, ko tam na tekmah ali

turnirjih nastopajo njihove ekipe ali

športniki. »Več društev iz Slovenije

in tudi italijanskih klubov iz Furlanije

- Julijske krajine nas je vprašalo,

če bi jim dodelili kotiček na našem

portalu. Morali pa smo jih odkloniti,

čeprav se zavedam, da bi verjetno

s tem imeli vsaj dvakrat toliko obiskov

in stikov,« pove Lakovič.

Šport med

najpomembnejšimi

dejavnostmi slovenske

skupnosti v Italiji

Šport med Slovenci v Italiji je tako

razvejan in ima tako bogato zgodovino,

pravi urednik Slosporta, da

sodi gotovo med najpomembnejše

dejavnosti slovenske skupnosti v

Italiji sploh. »Že dejstvo, da imamo

kar 58 društev, ki se ukvarjajo z 22

različnimi športi, da je v naših klubih

zraslo skoraj sto italijanskih

reprezentantov, da smo in prirejamo

odmevne mednarodne turnirje,

so bili in so naši športni delavci na

vidnih položajih italijanske zveze,

vse to kaže, kako pomembno vlogo

ima športna dejavnost med Slovenci

v Italiji.«

Glede športnih panog pa se zanimanje

med zamejskimi športniki

spreminja. Poleg tradicionalnih

športov, kot so nogomet, košarka

in odbojka, za katere je zanimanje

vedno veliko, smo imeli še

pred nekaj leti velike uspehe v

namiznem tenisu, kotalkanju in

rolkanju. »Najbolj obetavne so

bile prav slednje, tako imenovani

»revni športi«, ki pa zahtevajo od

športnikov in športnic veliko garanja

in odrekanja. Vse manj pa je

tudi pri nas mladine, ki bi šla po

poti večkratnih svetovnih prva-


ŠPORT

kinj, kotalkarice Tanje Romano ali

rolkarice Mateje Bogatec,« ugotavlja

Lakovič.

Branko Lakovič, ki se je, kot pravi,

v mladih letih ukvarjal z nogometom,

odbojko in košarko, nato pa je

bil dolga leta košarkarski trener, je

prepričan, da je spletna stran Slosport

potrebna, saj je, kot so bili

Veliki načrti kljub

slabim izkušnjam

»Glede na finančno razpoložljivost,

mislim, da je že to največ, kar lahko

nudimo našim obiskovalcem,« pravi

urednik, ki pa ima kljub temu še

veliko načrtov. Njegove izkušnje iz

enajstih let, odkar deluje Slosport,

pa niso spodbudne. Meni, da bi

Največji prispevek dobimo od Združenja

slovenskih športnih društev v Italiji, nekaj

manj od Kmečke banke in Zadružne kraške

banke ter manjše prispevke od nekaterih drugih

organizacij in podjetij.

nekdaj Zborniki slovenskega športa

v Italiji, dokument športnega dogajanja

Slovencev v Italiji. »To je tudi

razlog, da pri naporih vztrajam. Pri

tem pa bi se tudi javno zahvalil vsem

našim številnim sodelavcem, ki so

mi s poročili in slikami v neprecenljivo

pomoč,« dodaja.

»Največji prispevek dobimo

od Združenja slovenskih športnih

društev v Italiji, nekaj manj od

Kmečke banke in Zadružne kraške

banke ter manjše prispevke od

nekaterih drugih organizacij in podjetij,

kar letno pomeni približno

17.000 evrov, od katerih nam davki

odvzamejo polovico,« Lakovič

odgovarja na vprašanje, kako se

Slosport financira in spomni še na

stroške za registracijo serverja,

telefon, bencin in stalno nabavo

nove tehnologije.

morali najprej oblikovno posodobiti

portal. »Spremembe pa bi zahtevale

dodatni finančni in človeški napor,

saj imamo na portalu več milijonov

novic in vsaj milijon slik. Bolj kot

načrtujem pa si želim, da bi na našo

spletno stran uvedli facebook, obogatili

portal z videoposnetki,« pravi

sogovornik. »Glede vsebine pa, da bi

obnovili začetno željo in združili vse

zamejce in Slovence po svetu na en

sam portal, povezan z linki za posamezne

države, kjer živijo in delujejo

slovenski športniki in društva.«

Urednik Slosporta si še želi, da bi

še bolj okrepili italijansko stran in

predvsem angleško različico, ki jo

sedaj ažurirajo le nekaj mesecev na

leto, da bi uvedli nove športne rubrike

(rekreacija, zdravstvo, invalidski

šport, delo z otroki itd.). Za vse to

pa so potrebna finančna sredstva in

predvsem novi sodelavci. »Zavedam

pa se, da je to v kriznem obdobju, ki

mu ni videti konca, le pobožna želja.«

Prek 18 milijonov

klikov na leto

V letu 2010 so na portalu Slosport

zabeležili 289.845 obiskov in

18.338.203 klikov, 2011. pa so do

vključno novembra imeli 306.991

obiskov, in 17.601.408 klikov. »V

zadnjih dveh letih imamj torej

letno več kot 18 milijonov stikov,

kar je mesečno več kot milijon in

pol, dnevno pa več kot 50 tisoč.

Glede na to, da obravnava naša

spletna stran izključno slovenski

šport v Italiji, mislim, da smo kar

uspešni in da je naš portal, vsaj na

športnem področju, med najbolj

obiskanimi v deželi Furlaniji - Julijski

krajini.

Na spletni strani

www.slovenci.si

smo ustvarili spletno

skupnost, v kateri bomo

lahko izmenjali številne

uporabne informacije in

nasvete.

Prijava je preprosta,

zato se nam pridružite v

čim večjem številu.

www.slovenci.si 39


šport

Iztok Čop - na Otoku sanjski konec izjemne kariere

»Športno znanje želim

prenašati na mlajše«

Veslač Iztok

Čop je gotovo

najuspešnejši

športnik v

samostojni

Sloveniji. Pri

40 letih bo

nastopil na

olimpijskih

igrah v

Londonu. To

bodo zanj že

šeste igre

zapored.

Peter Zalokar, Delo

državam EU pri reševanju problematike

prehoda iz športne v civilno

kariero vrhunskega športnika.

V Radovljici živite z ženo Petro in

dvema hčerkama, Ruby in Amber.

Kako je v družbi treh punc?

Družba je čudovita, le do besede

je težko priti.

Prepotovali ste zares veliko sveta.

Katera država vas je najbolj

navdušila in zakaj? Bi se bili tja pripravljeni

preseliti za vedno?

Veliko popolnoma različnih delov

sveta me je navdušilo. Sem

pa na svet pred dvajsetimi leti, ko

sem začel potovati, gledal precej

drugače kot danes, zato so tudi

primerjave težke. Med državami,

ki sem jih imel možnost spoznati,

mi je najbolj všeč način življenja na

Norveškem. Le klimatski pogoji mi

niso najbolj pri srcu.

Iztok Čop: »Preračunljivost lahko

koristi le, ko si v stiku z najboljšimi.

Brez garanja in trme pa ne moreš

biti konkurenčen. Še posebno ne v

veslanju.«

Čopovi največji uspehi so

3. mesto ob prvem nastopu

v Barceloni 1992,

sledili sta zlata kolajna v

Sydneyju 2000 in srebro v Atenah

2004. Čeprav je štirikratni svetovni

prvak dosegel vse, kar je mogoče,

njegova sla po uspehu in izzivih ni

nič manjša kot na začetku športne

poti. Za izjemne dosežke v športu

ga je predsednik Slovenije Danilo

Türk leta 2009 odlikoval z redom za

zasluge.

Normo za London sta med slovenskimi

veslači izpolnila le vidva

z Luko Špikom v dvojnem dvojcu.

Lahko zdaj tudi uradno potrdite

olimpijski nastop?

Že od dneva, ko je London dobil

kandidaturo za organizacijo OI, sem

si potihem želel, da bi tam sklenil

kariero. Veslanje ima svoje korenine

in posledično zelo bogato tradicijo

prav na Otoku, zato mi je bilo tam

vedno užitek nastopati. Pa vseeno

je bilo leto 2012 vedno tako zelo

oddaljeno, da si nisem upal prav

naglas razmišljati, da bom takrat še

aktiven športnik. Vendar danes svoj

nastop v Londonu lahko potrdim.

Dokončna odločitev je padla kmalu

po svetovnem prvenstvu, saj

sem čutil, da sva z Luko sposobna

boljšega nastopa, kot sva ga pokazala

na Bledu.

Aktivni ste tudi v športni politiki,

kjer ste v komisiji za športnike. Kaj

je najbolj pereč problem slovenskih

vrhunskih športnikov oziroma,

kaj želite storiti, da bo odnos

države bolj prijazen do njih?

Predvsem si želimo, da bi nas

jemali resno. S svojimi predlogi o

reševanju specifičnih problemov, s

katerimi se ubadamo izključno vrhunski

športniki, nikakor ne naletimo

na razumevajočega sogovornika

na strani države. Naši predlogi

Foto: BOBO

zajemajo predvsem posodobitev

trenutne zakonodaje in ne dvigajo

finančnih stroškov. Žal pa krojači

športne politike ne razumejo vrhunskega

športa in športnikov.

Bolj kot do OKS ste bili večkrat

kritični do odnosa ministrstva za

šport. Zakaj? Ali mislite, da bo

Zoran Janković kot znani ljubitelj

športa lahko bolj dojemljiv za

spremembe?

Zadnja leta smo športniki del organov

OKS, kjer z uveljavljanjem

svojih idej in predlogov nimamo

večjih težav. Kot sem omenil, pa

sem v zadnjih treh letih na MŠŠ zapravil

ogromno časa za nikakršen

premik. Izgovor, da za spremembe

ni zakonske podlage, zame ni

sprejemljiv. Kdo pa spreminja zakone?

Od Jankovića pričakujem,

da bo prisluhnil in upošteval naše

predloge. Prepričan sem, da lahko z

malo truda postanemo vzor drugim

Imate kdaj domotožje? Kaj najbolj

pogrešate, kadar ste dalj časa

zdoma?

Predvsem svoja tri dekleta.

Je Slovencem veslanje pisano na

kožo, je v skladu z našim nacionalnim

karakterjem? Potrebno je garanje,

pa tudi nekaj preračunljivosti

… in trma, ki je Gorenjcem

še posebno blizu. Se mi pa zdi,

da je v zadnjem času vse več

preračunljivosti, manj pa pripravljenosti

na trdo delo. Preračunljivost

lahko koristi le, ko si v stiku z

najboljšimi. Brez garanja in trme

pa ne moreš biti konkurenčen. Še

posebno ne v veslanju.

Slovensko veslanje izgublja stik

z elito. Ali obstaja upanje na

skorajšnji ponovni vzpon? So zadaj

veliki talenti?

Menim, da je kar nekaj talentov,

nisem pa prepričan, če so sposobni

oziroma pripravljeni svoj potencial

izkoristiti. Brez vsakodnevnih naporov,

vsaj v veslanju, talent ni dovolj.

Če bodo preklopili miselnost v svojih

glavah in si res želeli doseči cilj,

potem me za našo prihodnost ne

skrbi. V nasprotnem primeru pa

zelo.

40


ŠPORT

V Ljubljani ste imeli šolo veslanja,

ali jo še imate? Razumete svoje

poslanstvo, da svoje znanje in

izkušnje prenesete na mlajše?

Veslanje ljudem postaja vse bliže.

Ko enkrat preizkusiš to obliko vadbe

in vidiš dejanski rezultat, spoznaš,

da ne gre za nikakršen bavbav, pač

pa za eno čisto »fajn« zadevo. Verjamem,

da je veslanje primerna oblika

rekreacije za vsakogar. Žal je pri

nas premalo poznana, zato želim

to spremeniti. V to vadbo vlagam

velik del sebe, saj si želim prenesti

naprej najboljše, kar me je vrhunski

šport naučil. Vesel sem, če ljudje

uživajo in pri tem naredijo veliko

dobrega zase. Prav neverjetno je,

koliko pozitivne energije je vedno v

dvorani. Mislim, da je to tisto, česar

nam danes najbolj primanjkuje. Lahko

rečem, da je vsaka naša vadba

»team building« v malem. Kar se pa

tiče prenašanja izkušenj na mlajše

generacije veslačev – to je moja

velika želja, saj ne bi rad, da gredo

vsa ta leta nabiranja dragocenega

znanja v nič. Verjamem, da s toliko

različnimi informacijami in znanji,

s koristnimi napotki z različnih

področij, ki gradijo vrhunski šport,

preizkušenimi v praksi, pri nas razpolaga

le malokateri strokovnjak.

Zato se mi zdi pomembno, da se

to znanje prenese naprej. Če bo

seveda na drugi strani interes za kaj

takega.

Kakšne so pri nas razmere za delo v

primerjavi s tujino?

Niso slabe. Na Bledu smo predvsem

po zaslugi odličnih naravnih

pogojev primerljivi z vsemi svetovnimi

centri.

Kdo je vaš najboljši prijatelj med

tekmeci? Morda Tufte, s katerim

ste tekmovali skupaj na svetovnem

pokalu na Bledu?

Z Olafom se res odlično razumeva.

Drug drugemu sva bila najhujša

nasprotnika v čolnu, hkrati pa

najboljša prijatelja na suhem. Tudi

sicer se veslači na splošno zelo dobro

razumemo med seboj. Večkrat

sestavimo mednarodne posadke

na tekmovanjih izven domene

mednarodne veslaške zveze, saj

je, nenazadnje, druženje in tkanje

prijateljskih vezi ena izmed tistih

stvari, zaradi česar te šport obogati.

Radi hodite na veslaške dirke na

Temzi - kaj vas tam tako pritegne?

Na Temzi vedno uživam. Že London

in Temza imata poseben čar,

dodatno pa tradicija in odnos ljudi

do veslanja. Tekmovati v Londonu,

še posebej pa na Henleyju, je posebno

doživetje, ki se ga ne da primerjati

z drugimi veslaškimi tekmami.

To je enostavno treba doživeti. V zadnjih

letih pogosto sestavljamo vrhunske,

nacionalno mešane posadke,

v katerih je še poseben užitek veslati.

Ste velik ljubitelj motorjev. Je

hitrost vaša strast?

Motor sem v zadnjih letih zamenjal

za kolo. Hitrosti se sicer ne branim,

žal pa za potepanja z motorjem

ni več časa. Kolo pa je odličen

dopolnilni trening.

Redno tudi tečete na smučeh. Je to

v sklopu priprav ali gre za užitek v

naravi?

Tek na smučeh je bil moj prvi

šport, danes pa je odličen zimski

trening. V zaprtem prostoru

nisem sposoben opraviti potrebne

količine treninga, veslanje pozimi pa

skoraj ni možno. Na smučeh v naravi

pa je dan hitro prekratek.

Po dolgih letih ste se spet lotili

študija na Fakulteti za šport, in sicer

kineziologije. Ste že pri koncu?

Tu sem pa bolj počasen. Upam,

da po končanih Olimpijskih igrah ne

bo več toliko razlogov za izmikanje

študijskim obveznostim.

Kakšne so vaše športne in

življenjske želje v tem letu 2012?

Želim si, da bi v športu užival, ter

da se bom lahko z najbližjimi veselil

nastopov v Londonu.

Foto: BOBO

Vijolični razred zase

ŠPORTNE NOVICE

Slovensko nogometno prvenstvo se je odpravilo na zimski počitek in se

bo nadaljevalo šele marca, že zdaj pa je bolj ali manj jasno, kdo bo novi

stari prvak. Maribor ima namreč po 21 kolih kar 15 točk (49) prednosti

pred Gorico, ki je nazadnje v gosteh premagala ljubljansko Olimpijo in

se z njo izenačila pri 34 točkah. Sledijo Mura (32), Rudar (30), Koper

(27), Celje in Domžale (po 25), Nafta (21) in Triglav (13). Na lestvici

strelcev vodi Olimpijin reprezentant Dare Vršič s 14 goli. Mariborčan

Dalibor Volaš jih je dosegel 11.

Slovenski poker uspešen

Slovenski rokometni klubi so z odliko opravili nastope v evropskih

tekmovanjih. Vsi štirje bodo namreč »prezimili« v Evropi, kar se bo

zgodilo prvič po sezoni 2004/05. Za nameček bodo med najboljšo

osmerico igrale tudi rokometašice Krima Mercatorja. Prvak Cimos

Koper si je z neodločenim izidom pri poljski Wisli Plock (25:25) že tri

tekme pred koncem zagotovil nastop v osmini finala lige prvakov, zdaj

pa je na dobri poti, da osvoji drugo mesto v skupini C, kar bi mu v žrebu

lahko prineslo lažjega tekmeca. Odločilna bo naslednja tekma proti

skopskemu Metalurgu, ki bo v koprski Bonifiki gostoval 11. februarja.

Gorenje je v pokalu EHF na povratni tekmi ubranilo prednost desetih

golov proti Valladolidu, Celjani so v pokalu pokalnih zmagovalcev z

dvema visokima zmagama izločili estonsko Kehro, Mariborčani pa so

bili v pokalu Challenge zaradi večjega števila doseženih golov v gosteh

boljši od Radničkega iz Kragujevca.

Matevžičeva nova kapetanka

Slovenske ženske teniške reprezentance v prihodnje ne bo več vodil

Iztok Božič. Čeprav je nekdanji igralec računal, da bo še naprej opravljal

svojo funkcijo in tudi na TZS doslej uradno o njegovi zamenjavi niso

želeli govoriti, je kapetansko vlogo prevzela Maja Matevžič. Ena

najboljših igralk v samostojni Sloveniji bo reprezentanco prvič vodila

februarja na Japonskem v 1. kolu svetovne skupine II pokala federacij,

pri čemer je že jasno, da Ljubljančanka ob svoji premieri ne bo mogla

računati na Katarino Srebotnik.

Foto: NK Olimpija

Mina prvakinja

Mina Markovič je svetovni pokal v športnem plezanju v težavnosti

končala tako, kot ga je začela – z zmago, s katero je potrdila že pred

tem v Kranju osvojeno prvo mesto v skupnem seštevku svetovnega

pokala. Ptujčanka je letos kar na devetih od desetih težavnostnih

preizkušenj stopila na zmagovalni oder in šestkrat zmagala, obenem pa

osvojila še zlato kolajno v kombinaciji. Maja Vidmar je finalno tekmo

v Barceloni končala na petem mestu in zadržala bron v težavnosti,

Klemen Bečan pa je bil osmi.

41


vaša pošta

Dragi bralke in bralci,

sporočamo vam, da smo izjemno veseli vaše pošte,

ki jo prejemamo v velikih količinah, praktično z

vsega sveta. Zaradi prostorske omejenosti in tudi

zato, ker bi želeli objaviti čim več vaših sporočil,

vas prosimo, da jih omejite na največ 1000 znakov

s presledki, v nasprotnem primeru si uredništvo

pridržuje pravico krajšanja prispevkov. Primerno

sporočilo je tudi fotografija v jpg formatu s kratkim

opisom. Veselimo se sodelovanja z vami!

Uredništvo Slovenije danes

Večer s francoskim pesnikom

Andréjem Velterjem

Skrajna ljubezen rojeva skrajno poezijo, tako

skrajno, da se ne more zardževati na ploščadi

ljubezenske poezije, pač pa z nje poleti proti

drugim vrhovom. Ljubezenska poezija postaja

poezija višin, skoraj alpinistična poezija, se

hkrati razraste v poezijo odhoda in nato zakroži

nazaj v ljubezensko poezijo. V ljubezni je odhod

in v odhodu ljubezen. Takšna poezija raste iz

pesnika, ki sta ga v torek zvečer gostila Centre

de Créations pour l’Enfance ter Hiša slovenske

poezije v Franciji. André Velter je pesnik,

popotnik, urednik zbirke Poésie pri založniški

hiši Gallimard ter energičen bralec in govornik,

ki odnese poslušalce s seboj v druge svetove.

Ob branju svoje poezije je namreč očaral

poslušalce z energijo, ki vriska iz vsake vrstice

in za katero se prav točno ne ve, od kod jo črpa.

Mogoče iz potovanj, za katere pravi, da so mu

nekakšna čudna droga. Potoval bi lahko brez

prestanka, pa tudi brez namena iskati snov,

motive ali forme. Ne potuje zaradi inspiracije,

saj znajo včasih ravno najlepša, najdaljša ali

najbolj polna potovanja ostati brez enega

samega verza.

A če lahko potuje zaradi potovanja samega, ne

piše zaradi poezije. Saj poezija zanj ni le forma,

in ni v pesmih; poezija, pravi, je življenje. Če

človek piše, pa s pesmijo nič ne pove, ker tudi

nima nič povedati, potem ni pesnik, je le človek,

ki se dolgočasi. A»življenje je kratko, usoda je

kruta,« je zaklical svojemu poslušalstvu, »torej

se ne dolgočasimo!«

Večer je slovesno (in slovensko) okronala

predstavitev slovenskega prevoda Velterjeve

pesniške zbirke Skrajna ljubezen*, ki jo je

prevedla Mateja Bizjak Petit. Izid sta predstavila

urednika Književnega društva Hiša poezije Ivan

in Nadja Dobnik. Tako je bil večer pomemben

tudi za delovanje Hiše slovenske poezije v

Franciji, saj se tudi s prevodi in srečanji, kot je bil

sinočnji, tkejo vezi in raste prepoznavnost. (Živa

Čebulj)

*Velter, André: Skrajna ljubezen: pesmi za Chantal

Maudit. Ljubljana: Književno društvo Hiša poezije, 2011.

Učna delavnica »Koliko je ura

v mojem življenju«

Društvo Slovenski zvon iz Krefelda je za konec

tedna od 11. do 13. novembra pripravilo

dvodnevno srečanje slovenskih družin v

Baasemu v Eiflu. Predsednica društva Rozina

Lovrenčič je za predavatelja povabila socialno

pedagogonjo Valerijo Ilešič Toš in našega znanca

Milana Černela, profesorja matematike in fizike,

amaterskega režiserja KUD Vitomarci. Srečanja

se je udeležilo 40 slovenskih rojakov iz dežele

Severno Porenje – Vestfalija. V petek zvečer

smo se z obema predavateljema pogovorili,

o čem bo potekala letošnja učna delavnica.

V soboto dopoldne smo se na plenarnem

zasedanju z žrebom porazdelili v tri skupine.

Predavateljica Valerija je napisala na tablo

naslednja vprašanja: za kaj je prepozno, za kaj

prehitro in za kaj je ravno čas. Prepozno je,

da bi izboljšali odnos med nami in pokojnimi.

Danes bi se v določenih situacijah do teh ljudi

drugače obnašali. V njeni skupini smo se veliko

vrteli okrog vzgoje otrok. V današnjem času

materializma je otrokom skorajda vse prinešeno

na pladnju. Mi smo tisti, ki za otroke lovimo ribe.

Mladina je kritična do nas, za kar smo deloma

sami krivi, saj smo ga včasih polomili v veri,da

delamo za otroke najboljše. Vedno se je treba

boriti do konca. Tudi v negativnih in žalostnih

trenutkih je treba najti kaj pozitivnega. Na

osnovi pozitivnih izkušenj gradimo prihodnost.

Prišli smo do ugotovitve,da je za nas pravi čas za

upokojitev. Pozorni moramo biti na sprejemanje

in določeno kritičnost do informacij. Sobotni

večerji je sledilo martinovanje. Za smeh sta

poskrbela gosta Valerija in Milan s skečem.

Nato je prišel duhovnik, ki je krstil mošt v

vino. Obiskale so nas vinska kraljica Klavdija in

princesi Daniela in Irena. Potem ko so poizkusile

mlado vino, so ga ponudile vsem v dvorani.

Zanimivo darilo prijateljev za minuli 70. rojstni

dan je prejel dolgoletni aktivni član društva

Emmerich Dobaja. Darko in Tone sta zaigrala na

harmoniki, da smo tudi zaplesali, prepevali in se

družili dolgo v noč. V nedeljo dopoldne smo na

plenarnem zasedanju povzeli delo vseh skupin

z željo,da se prihodnje leto zopet srečamo.

Po kosilu smo se odpeljali svojim domovom

naproti.

Učno delavnico je finančno podprl Urad RS

za Slovence v zamejstvu in po svetu. (Dušan

Čegovnik)

Slovensko božično drevo v

Düsseldorfu

Banka Commerzbank AG v svoji glavni

podružnici v Düsseldorfu letos že 13. leto

zapored izvaja razstavo mednarodnih okrašenih

božičnih dreves »Weihnachten International an

der KÖ” za Unicef«. Tik pred božičem ta drevesa

podarijo socialnim in izobraževalnim oziroma

vzgojnim ustanovam v mestu in regiji. Tako je

v preteklih letih prek te akcije že 140 božičnih

dreves prešlo v domove ostarelih, otroške vrtce

in druge ustanove ter razveseljevalo obdarjene.

Slovenijo je letos zastopal Konzulat Düsseldorf,

ki je sprejel botrstvo naše dežele pri enem

izmed božičnih dreves oziroma prevzel krašenje

drevesa. Konzul Matjaž Pen je krasitev poveril

slovenski slikarki Nadji Zikes, rojeni v Mariboru,

ki živi v Oberhausnu. Z unikatno poslikanimi

kroglami je bilo slovensko drevo deležno

velikega zanimanja. (M. W.)

Razgled po Sloveniji

Sredi oktobra se je Raglam izpolnila dolgoletna

želja. Še pred enim letom je bilo potovanje v

Argentino bolj kot ne ideja, sanje. Na koncu

nam je z veliko lastnega truda in pomoči

bližnjih, prijateljev dobrotnikov, donatorjev,

Občine Trebnje in Urada Vlade RS za Slovence v

zamejstvu in po svetu uspelo uresničiti projekt.

Poimenovali smo ga Razgled po Sloveniji.

Glavni namen našega gostovanja je bil ponesti

ljudsko glasbeno dediščino, za katero menimo,

da je ena temeljnih podlag narodne, jezikovne

in kulturne identitete, med Slovence, ki živijo

v Argentini in ponosno povedo, da so Slovenci.

Vrnili pa se ne bi.

Veliko je mešanih zakonov, ki svoje otroke

ob sobotah redno pošiljajo v slovenske šole,

njihovi neslovenski starši pa se tudi želijo učiti

slovenskega jezika. Slovenske skupnosti so zelo

žive, utečene in povezane, kar jim je v tistih

težkih časih, ko so prihajali v Argentino, tudi

pomagalo preživeti.

Na vsakem koraku smo bile deležne zelo

prijaznega sprejema in gostoljubja.

V Mendozi smo pripravile delavnice za

otroke, mladino in odrasle, večerni koncert in

sodelovale pri slovenski sveti maši, v pokrajini

Entre Rios v mestu Parana smo koncertirale na

Katoliški univerzi. v Buenos Airesu pa priredile

dva skrajšana koncerta v domovih za starejše.

Obiskale smo še radijsko oddajo ‘Okence v

Slovenijo’ na radiu Splendid z Mirkom Vasletom.

S koncertom Čarobna Slovenija smo skušale

predstaviti staro ljudsko glasbo v vsej

raznolikosti in čim več oblikah. Pele in igrale (s

starimi inštrumenti) smo pesmi in viže iz vseh

slovenskih pokrajin. Tako je raznolikost Slovenije

42


vaša pošta

predstavljena še na drugačen način, ne le s

tipičnimi turističnimi točkami.

Delavnica z mladino je bila prijeten zaključek

tri dnevnega druženja v Mendozi. Naše

terensko snemanje pa je starejše in vodstvo

skupnosti navdušilo za projekt zbiranja gradiva

v naslednjih mesecih, ki ga želijo zbrati v

pesmarici. Bolj aktivnega odziva si ne bi mogli

želeti! (Marjana Saje)

Miklavž v Essnu in Hildnu

V društvu Bled v Essnu je otroke iz družin naših

rojakov v decembru kot vsako leto obiskal

Miklavž. Učenci Dragice Gornik so mu pokazali,

kaj so se naučili in mu zapeli nekaj pesmi. Tudi

starejša skupina je predstavila svoje znanje.

Obenem so se učenci in starši poslovili od

priljubljene učiteljice, ki se na njihovo žalost

vrača domov. Miklavž je obiskal tudi otroke v

društvu Maribor v Hildnu. Učenci prof. Dušana

Čegovnika so pogumno stopili pred dobrega

moža in mu zapeli ter deklamirali, kar so se

naučili, Miklavž pa jih je lepo obdaril in obljubil,

da jih naslednje leto zopet obišče. Seveda, če

bodo tako pridni kot letos… (Jože Pahič)

Hospitacija pri dopolnilnem

pouku slovenščine na Reki

Ministrstvo za šolstvo in šport organizira

in financira dopolnilni pouk slovenščine za

Slovence in njihove potomce v tujini, za vsebino

dopolnilnega pouka in strokovno usposabljanje

učiteljev pa je pristojen Zavod Republike

Slovenije za šolstvo.

Del programa letošnjih strokovnih priprav za

učitelje in druge spodbujevalce slovenstva

v tujini, ki se podajajo na zahtevno pot

poučevanja v oddelkih dopolnilnega pouka,

je 5. novembra 2011 predstavljala hospitacija

pri pouku Dragice Motik na Reki. Novoizbrani

učitelji so v živo spremljali potek pouka za

odrasle udeležence, ki so bili ves čas v središču

učnega procesa. Vanj so bile vključene govorne,

pisne in bralne dejavnosti, ki so se nanašale na

osnovno besedilo, na legendo o Ajdovski deklici.

Učiteljica je skupino udeležencev razgibano

peljala od prvih motivacijskih korakov do

uspešnega in tudi zanimivega konca. Na koncu

pouka so udeleženci zaigrali dramsko besedilo,

ki so ga sami napisali ob obravnavi legende o

nastanku Cerkniškega jezera.

Udeleženci strokovnih priprav so na koncu

strokovnega usposabljanja izrazili zadovoljstvo

s programom in povedali, da jim bo vse veliko

pomagalo pri njihovem delu v tujini. (Melita

Steiner)

Društvo Slovencev v Parizu

gostilo rojake iz Dolenjskih

Toplic in Ribnice

V soboto, 12. novembra, je Društvo Slovencev v

Parizu v dvorani Slovenskega doma organiziralo

martinovanje.

Za začetek srečanja je zbor je s petjem polepšal

mašno liturgijo.

Sledil je izredno kvaliteten koncert MePZ

društva KUD Dolenjske toplice pod vodstvom

Vesne Barbič Šenica, skupaj z organizatorjem

gostovanja, Slavka Strune. Pestra izbira

slovenskih pesmi različnih pokrajin je navdušila

številne ljubitelje petja in glasbe. Zboru je

energično in profesionalno dirigiral Boštjan

Tisovec. Aplavzov kar ni bilo konca.

Ansambel Zakrajšek mladih iz Ribnice je s pevko

Urško Lužar v uradnem programu predstavil

nekaj skladb, med drugimi Pod Golico, in požel

buren aplavz.

Predsednica Društva je v uvodnem pozdravu

izrazila veliko veselje nad prvim gostovanjem

dolenjskih rojakov v Parizu, ki so ga veseli tudi

člani Društva, še posebno tisti, ki so po rodu

iz tega dela Slovenije in zaradi ostarelosti in

bolezni ne zahajajo več v domači kraj. Skupino

je spremljal tudi župan kraja Dolenjske Toplice,

Jože Muhič s soprogo. V svojem nagovoru je

obširno orisal ta del Dolenjske in prikazal njene

naravne in turistične posebnosti. V svojem

nagovoru je poudaril, da se občina Dolenjske

toplice izredno trudi za razvoj in modernizacijo

svojega kraja.

Program v slovenščini je iskrivo povezovala

Brigita Tisovec, pevka in članica zbora, v

francoščini pa Nataša Vičič, odbornica DSP,

Slovenka druge generacije. Kot je med drugim

dejala Brigita Tisovec: »Pesem ohranja

slovensko besedo in običaje ter prinaša vonj

domačnosti ... Pesem je postala pomemben

del našega vsakodnevnega utripa ... V njej smo

gradili, v njej rastemo in ustvarjamo, ob nas pa

se v njej oblikujejo tudi naši otroci, ki pojejo v

zboru.«

Foto: D. Motik, T. Jurkovič

Srečanje se je nadaljevalo ob zvokih ansambla

in ob čudovitem glasu mlade pevke; poskočne

domače melodije so izvabile na plesišče mlado

in staro, večer je popestrila tudi pariška operna

pevka Shéhérazada, ki je gostom občuteno

zapela šansone Edith Piaf ob klavirski spremljavi

Lilijane Novak, priznane pariške glasbenice in

pedagoginje.

Od gostov z Dolenjske smo se poslovili v poznih

večernih urah, trdno prepričani, da se bo to

novorojeno prijateljstvo trajno obdržalo in

porodilo v bodočnosti še kakšno sodelovanje v

okviru spoznavanja domovine in njenih krajev.

(Ana Stegu Vičič)

Predstavitev knjige Izlet na

modri planet

Na predvečer praznovanja Martinovega je

Društvo Slovencev RS Triglav Banja Luka

priredilo še eno prijetno kulturno druženje s

slovenskim književnikom. Tokrat je bila z nami

gostja Ivanka Mestnik.

Društvo Slovencev RS Triglav Banja Luka in

Društvo za razvijanje prostovoljnega dela

Novo mesto sta izdali dvojezično knjigo Ivanke

Mestnik Izlet na modri planet, predstavili pa so

jo sredi novembra v Otroški knjižnici v Boriku.

Na predstavitvi knjige so bili prisotni

predstavniki Urada Vlade Republike Slovenije za

Slovence po svetu, Branka Bukovec iz Društva

za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto,

konzul v Banja Luki Branko Zupanc, učenci in

učiteljice z osnovne šole Iva Andrića in številni

člani društva Triglav.

Poleg avtorice so o knjigi govorili prevajalec Milan

Stjepanović, književnica Aleksandra Čvorović ter

ilustratorka knjige Vesna Lenić, ki je tudi članica

društva Triglav. Članici Vanja Prosen in Jovana

Dimitrijević pa sta prebirali odlomke iz knjige v

srbskem in slovenskem jeziku. (Ana Kunjadić)

Vabimo vas k sooblikovanju naše revije. Na naslovu

vasa.posta@sloveniatimes.net

pričakujemo zanimive utrinke iz življenja

Slovencev po svetu. Vašo pošto sprejemamo tudi

na naslovu Slovenija danes, Trg MDB 12, 1000

Ljubljana, Slovenija.

43


SUMMARIES

60 Years of Slovenian Emigrant

Association

Wishing that

compatriots

wouldn’t be as

divided as we

are at home

Slovenian Emigrant Association marked its 60th

anniversary of existence on 3rd December,

the day of Slovenian culture. Honouring this

venerable jubilee Rodna gruda, a journal

representing a monument of Slovenian

emigration, and Milena Mulders’ book entitled S

trebuhom za kruhom, a sociological research of

Slovenians in the Netherlands, were published.

“The anniversary is an opportunity to take a

pause in the everyday rush and think about the

path we have taken. The 60th anniversary of

Slovenian Emigrant Association for sure is such

a milestone to look back at what we have done

and what has happened and think about our

future work,” said Sergij Pelhan, president of

Slovenian Emigrant Association in the welcome

speech which he gave at the ceremony in

Ljubljana. Sixty years is a respectful period

for a civil society, said Pelhan and reminded

everybody of the fact that the 1,600 Slovenian

associations active in the past 60 years started

to die down due to assimilation; today there

are a little more than 600 left. “However we

are pleased to see that in the past 20 years,

so ever since we have been independent,

a number of new active societies has been

established in the neighbouring countries of the

former Yugoslavia,” he added and stressed that

numerous tasks await the Slovenian Emigrant

Association in the future.

Mitja Bervar, director of SNG Opera

and Ballet

A New Future

Challenges

Await the Opera

After six years of renovation and numerous

complications, the Ljubljana opera and ballet

building opened its doors in December, shining

with splendour and magnificence. Its director

Mitja Bervar took us on a tour through the

renovated rooms where one really has things to

marvel. The invitation to tenders process from

the selection to today lasted 14 years while the

sole renovation took six seasons. It occupied six

ministers and three directors. “The problem of

renovation was mostly the fact that the global

economic crisis interfered with the, true, a really

long-lasting project, resulting in the necessity

to change plans. Many companies that worked

on the building went bankrupt, including also

two construction giants Vegrad and SCT and a

number of mid-sized and small subcontractors.

The work which should have been done but

wasn’t caused great troubles in terms of

finishing the project,” said the director Mitja

Bervar a few days before the grand opening.

He believes that it is important for the people

to feel the building, see it again and also keep

coming back to it. According to him, Slovenians

are a good opera audience.

Herman Zupan, Slovenian

businessman in Argentina

“Company’s

Success Cannot

Be Measured

Only By Profit”

HZ Group, the leading packaging company

in South America is owned by a Slovenian

compatriot Herman Zupan, a loyal and active

member of the Slovenian community in

Argentina. Herman Zupan fascinates with

extreme professionalism, engagement,

entrepreneurial spirit, social responsibility and

optimism. Moreover, every businessperson in

Argentina knows his Slovenian company. Zupan

is an example of a key “ambassador of Slovenia”

in the entire Latin America and can justifiably

be proud of his results. He does not fear bold

business decisions and at his 86 years of age he

is still the president of the board, a loyal and

active member of the Slovenian community in

Argentina. We are presenting his life path in the

Business pages.

Tinca Stegovec

The Motifs

Themselves

Found Her

Tinca Stegovec (1927) is a Slovenian painter

and graphic designer and is known to be one

of the companions of the Ljubljana School of

Graphic Art. A set of circumstances made her

give her entire graphic opus with matrixes

and four drawings alongside a vast part of her

professional library to the International Centre

of Graphic Art (MGLC) where they opened

her retrospective exhibition on 1st December.

The great artist who has opted for art when

choosing between it, Romance studies and

literature became a legend of Slovene graphic

design. She talked about the memories of her

artistic career for Slovenija danes before the

exhibition opening.

End of an exceptional career in the UK

Iztok Čop

wishes to

pass on his

rich sports

knowledge to

the youth

The rower Iztok Čop is definitely the most

successful sportsperson of the independent

Slovenia. At the age of 40, he will take part

in the Olympic Games in London which will

be his sixth Games in a row. Čop’s greatest

achievements are the 3rd position on his debut

in Barcelona 1992, followed by a golden medal

in Sydney 2000 and silver in Athens 2004.

Even though the four-time world champion

has achieved everything possible his lust for

success and challenges remains the same as in

the beginning of his sports career. The president

of Slovenia Danilo Türk decorated him with the

Order for Merits, recognising his outstanding

sports achievements.

Iztok Čop wants to pass on his experiences to

the younger generations as he would not want

all those years of precious knowledge gathering

go to waste. “I believe that there are only a very

few experts that possess such a diversity of

information and skills and also useful tips from

different competitive sport constituting fields

that have also been tested in practice. Thus I

think it is vital that this knowledge is passed on.

If of course there will be interest for such a thing

on the other side,” Čop said in an interview for

Slovenija danes.

44


RESÚMENES

60 años de la Sociedad de

Inmigrantes Eslovenos

Que los

compatriotas

no estén tan

divididos como

lo estamos aquí

en Eslovenia

El 3 de diciembre pasado, día de la cultura

eslovena, la Sociedad de Inmigrantes Eslovenos

(Slovenska izseljenska matica) celebró sus

primeros 60 años de actividad. Con motivo del

aniversario se presentó el tomo conmemorativo

Rodna gruda (N. del T.: tierra natal, terruño) en

homenaje a la inmigración eslovena, y el libro

S trebuhom za kruhom (N. del T.: frase que

sugiere “sin dinero”.) de Milena Mulders, un

estudio sociológico sobre los eslovenos en los

Países Bajos.

En su discurso inaugural el presidente de la SIE

Sergij Pelhan dijo, entre otras cosas, que “este

aniversario nos da una oportunidad para olvidar

por un momento el trajín diario y meditar sobre

el camino recorrido” y que “el sexagésimo

aniversario de la Sociedad es un hito que nos

obliga a mirar hacia atrás, reflexionar, y luego

pensar en el futuro”.

Sesenta años es una edad respetable para un

sociedad civil, agregó Pelhan, y advirtió que el

número de sociedades eslovenas se redujo, en

los últimos 60 años, de 1600 a 600 por culpa

de la asimilación. “Nos complace que en estos

20 años de independencia eslovena se hayan

formado nuevos y activos clubes en los países

vecinos de la antigua Yugoslavia”, agregó el

Presidente y subrayó que la SIE tiene aún mucho

por hacer.

Mitja Bervar, director de la sección

de Ópera y Ballet del Teatro Nacional

Esloveno

La Ópera y

el desafío del

futuro

Luego de seis años de complicadas y polémicas

renovaciones, a mediados de diciembre pasado

reabrió sus puertas la Ópera de Ljubljana, el

hogar del ballet y la ópera en la capital eslovena.

El director de la institución, Mitja Bervar,

nos guió a través de las impresionantemente

renovadas salas, unos días antes de la

inauguración oficial. El proceso de licitación

(desde la selección del contratista hasta hoy)

duró 14 años; las reformas, seis. “La razón por

la cual las reformas se demoraron tanto fue

primeramente la crisis económica mundial, que

obligó a cambiar los planes originales. Luego

una gran cantidad de empresas que trabajaron

en el proyecto quebraron, como los gigantes de

la construcción Vegrad y SCT y un número de

contratistas pequeños y medianos, lo cual nos

trajo muchísimos problemas”, nos dijo Bervar.

El director cree que el público esloveno disfruta

mucho de la ópera, y que lo más importante hoy

en día es que “el público regrese, como antaño,

a ver y sentir esta casa como propia”.

Herman Zupan, empresario esloveno

en Argentina

“El éxito

empresarial no

debe medirse

sólo de acuerdo

al lucro”

El Grupo HZ, una de las más importantes

organizaciones de la industria del packaging en

América Latina, es propiedad del compatriota

Herman Zupan, activo miembro de la

comunidad eslovena residente en Argentina.

Herman Zupan derrocha profesionalismo,

compromiso, espíritu emprendedor,

responsabilidad social y optimismo. Más aún, no

hay empresario argentino que no conozca a esta

empresa eslovena, y Zupan es un verdadero

“embajador de Eslovenia” en toda América

Latina. A sus 86 años se mantiene como CEO

de la empresa, y no le teme a las decisiones de

negocios audaces. En la sección de Negocios de

este número de Slovenija Danes presentamos

su historia.

Tinca Stegovec

Los motivos la

encontraron a

ella

Tinca Stegovec (1927), artista plástica y gráfica,

es sinónimo de la Escuela Gráfica de Ljubljana.

El 1 de diciembre pasado se inauguró una

retrospectiva de su opus en el Centro de Arte

Gráfico International (MGLC) de Ljubljana,

compuesta por su obra completa en matriz,

cuatro dibujos y una gran parte de su biblioteca

profesional. Esta gran artista, quien antes de

dedicarse al arte plástico pasó por el estudio de

las lenguas y literaturas romances, nos concedió

una entrevista antes de la inauguración de la

exposición, donde nos contó sobre su vida y

obra.

En Londres, un final soñado para una

carrera excepcional

Iztok Čop

quiere enseñar

a los más

jóvenes

El remero Iztok Čop es sin duda el deportista

esloveno más exitoso de los últimos 20 años.

En 2012, y con 40 años cumplidos, competirá

en los Juegos Olímpicos de Londres; su sexta

vez consecutiva. Čop, además de ser cuádruple

campeón mundial en su disciplina, fue medalla

de bronce en su primera participación en los

Juegos de Barcelona 1992, medalla de plata

en Sydney 2000, y medalla de oro en Atenas

2004. Por sus destacados logros deportivos fue

condecorado con la Orden del Mérito en 2009

por el Presidente de Eslovenia, Danilo Türk. Si

bien Čop ha ganado todos los títulos posibles de

su deporte, su pasión por el éxito y el desafío no

han disminuido con los años.

Iztok Čop actualmente planea comenzar a

transferir su larga experiencia a las nuevas

generaciones, ya que no quiere que todos

estos años caigan en saco roto. “Creo que

el deporte de primer nivel está compuesto

por una multitud de información y prácticas

que provienen de muchas y variadas áreas

de conocimiento. En Eslovenia contamos con

muy pocos expertos en el tema, y por eso creo

importante transferir todo este conocimiento

a las nuevas generaciones”, dijo, entre otras

cosas, en la entrevista que aparece en el

presente número de Slovenija danes.

45


zadnja stran

Križanka

Geslo decemberske križanke se glasi: ŽIVE JASLICE.

Srečna nagrajenka je Antonija Krajnc iz Ljubljane. Za nagrado podarjamo

knjigo Učbenik življenja, Martin Kojc založbe Domus.

Geslo januarske nagradne križanke lahko do 13. januarja pošljete po pošti na naslov Slovenija danes, Trg MDB 12, 1000 Ljubljana, Slovenija ali pa nam ga sporočite po

elektronski pošti slovenija.danes@sloveniatimes.net. V sporočilu navedite tudi svoj točen naslov, da vas bomo lahko obvestili o nagradi.

Prenovljen osrednji medij za Slovence izven Republike Slovenije

izhaja mesečno - zadnji petek v mesecu

Želite prejeti brezplačni ogledni izvod?

Pošljite nam vaš poštni naslov na e-mail: slovenija.danes@sloveniatimes.net

ali po pošti: Slovenija danes, c/o The Slovenia Times, Trg MDB 12, SI-1000 Ljubljana, Slovenija

IME

NASLOV

DRŽAVA

Would some of your family members like to read

news from Slovenia in English?

You can subscribe to The Slovenia Times, the leading Slovenian monthly in English.

Send us your e-mail: subscription@sloveniatimes.com or fill in and cut out the enclosed form and

send it to: The Slovenia Times, Trg MDB 12, SI-1000 Ljubljana, Slovenija

NAME

ADRESS

COUNTRY

TELEFON

DATUM

TELEPHONE

DATE

E-POŠTA

PODPIS

E-MAIL

SIGNATURE

Slovenija

Mednarodno

Slovenia

Worlwide

6 številk 15 EUR 22 EUR 6 issues

28,80 EUR 39,60 EUR

46

12 številk 27 EUR 38 EUR 12 issues 54,72 EUR 75,25 EUR

Revija bo poslana z avionsko pošto, tako da jo prejmete 5-7 dni po izidu

30% discount if you subscribe to both magazines - The Slovenia

Times and Slovenija danes

Slovenia

Worlwide

6 issues

43,12 EUR

61,60 EUR

12 issues 79,27 EUR

113,24 EUR


WWW.DVAJSET.SI


POSTOJNSKA JAMA

CAVE-GROTTA-HÖHLE

Special annual business overview brings you

the best in investment opportunities, economic

success stories and top lifestyle choices.

COMING IN FEBRUARY 2012

Contact: Tel.: +386 (0)1 520 50 85, marketing@sloveniatimes.com, www.sloveniatimes.com

More magazines by this user
Similar magazines