Frančiškov prijatelj 3/2010 - Kapucini

kapucini.si

Frančiškov prijatelj 3/2010 - Kapucini

Odpuščanje

3/2010


Uvodnik

Hvala ti, Gospod, ker me ozdravljaš!

Hvala ti, ker me sprejemaš!

Hval ti za vse novo, kar v meni ustvarjaš!

Hvala ti za milost zmeraj novega rojstva!

Hvala ti za odpuščanje!

Hvala ti, ker sem pred teboj enkraten, novo bitje,

izvirno delo tvoje ljubezni…

Zvijezdan Linić

Odpuščanje

»Ob določeni uri je bil trg že nabit z meščani.

Na oder so se povzpeli brat Pacifik in

njegov zbor bratov pevcev. Kralj verzov je z

močnim glasom izrekel te besede: Meščani

Assisija! Prisluhnite »Sončni pesmi«, ki jo je

brat Frančišek sestavil pred nedavnim na svoji

bolniški postelji v slavo in zaradi sloge med

brati… Ko so bratje zapeli zadnji kitico o odpuščanju,

je množica začela jokati. Vsesplošni

ganjenosti se je posrečilo, da se je globoko

dotaknila tudi dveh sprtih dostojanstvenikov.

Načelnik je stopil naprej v množici in je

šel do škofa. Pokleknil je k njegovim nogam

in rekel: »Tudi morilcu mojega sina, tudi

najhujšemu od mojih sovražnikov bi v tem

trenutku odpustil iz ljubezni do boga in do

njegovega služabnika Frančiška… Škof Gvido

mu je ponudil roko, načelnika je dvignil

pokonci, prisrčno ga je objel in mu rekel: Tudi

jaz prosim za odpuščanje. Moja služba zahteva

od mene ponižnost. Toda po naravi sem jezljiv

in trmast. Prosim te, odpusti mi iz ljubezni do

Boga in do njegovega služabnika Frančiška.

Tistega dne je ljudstvo hvalilo Asiškega

ubožca, ker je s svojim sporočilom miru

prinesel slogo v mesto«. (prim. Ignacio Larranaga,

Naš brat Frančišek, str. 328-329)

Kakšno pričevanje brez velikih besed in

praznih obljub. Ko bi le znali tisti, ki vedno

obljubljajo in bolj malo storijo delovati na

tak način. Brat Frančišek nagovarja tudi nas,

da je odpuščanje tisto, ki zdravi rane in nam

vsem odpira nebeško kraljestvo. Kolikokrat

naj odpustimo, so vprašali Jezusa In njegov

odgovor je bil, da sedemdeset krat sedemkrat.

Neprenehoma, vedno. Ker je to potrebno na

vsakem koraku, saj drugače ne moremo živeti

v ljubezni in se bližati Bogu, ki je neskončna

dobrota in Ljubezen.

Dogodki kot so Duh Assisija, Podaj MI

Roko, obletnica srečanja papeža Pavla II. v

Assisiju s predstavniki verstev nam kličejo,

da smo odgovorni za mir in odpuščanje tukaj

in sedaj.

Ni potrebno kazati s prstom na našega

bližnjega in čakati, da bo on storil prvi korak.

V našem srcu se odločimo že danes. In v nas

se bo naselil mir, ki nam bo pomagal, da

bomo tudi mi lahko glasniki miru. Prosimo

Gospoda, da bi po vzoru tistih, ki so mir živeli

in izžarevali okolici, tudi mi bili glasniki

njegovega miru in ljubezni. Brat in sestra,

pričujva skupaj temu zmedenemu svetu.

Vendar pa začniva vsak pri sebi…

br. Vlado Kolenko

Fran­čiš­kov pri­ja­telj • XXI/3 (177) • 2010

Iz­ha­ja šti­ri­krat na leto med šol­skim le­tom • iz­da­ja­jo bratje kapucini ter asiški romarji• ured­nik: br. Vla­do Ko­len­koured­niš­ki

so­de­lav­ci: Jana Pod­ja­voršek, Fani Pečar, br. Jože Smukavec • na­slov ured­niš­tva: Frančiš­kov pri­ja­telj, Me­kinče­va 3, 1119

Ljub­lja­na • elek­tron­ska po­šta: fran­ci­skov.pri­ja­telj­@rkc.si • revija se vzdr­žu­je s pro­sto­volj­ni­mi pris­pev­ki.

Gra­fič­na pri­pra­va: Sal­ve, d.o.o., Ljub­lja­na • tisk: Littera picta d.o.o., Ljub­lja­na

2 3


Če namreč odpustite ljudem njihove prestopke,

bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil.

Če pa ljudem ne odpustite,

tudi vaš Oče ne bo odpustil vaših prestopkov.”

Mt 6,14-15

Ob izviru

Ljubiti, ljubiti

in še enkrat ljubiti

Čas počitnic je čas, ko si odpočijem od

vsakodnevnih opravkov. Je čas, ko naredim

kakšno spremembo, zamenjam okolje, zjutraj

malo poležim in si privoščim kakšno dobro

knjigo.

Letos sem ob naključnem prebiranju

nove zaveze veliko premišljeval o odlomku

iz Matejevega evangelija. 14. in 15 vrstica 6.

poglavja pravita takole:” Če namreč odpustite

ljudem njihove prestopke, bo tudi vaš nebeški

Oče vam odpustil. Če pa ljudem ne odpustite,

tudi vaš Oče ne bo odpustil vaših prestopkov.”

Zmotila me je vrstica, ki pravi. Če pa ljudem

ne odpustite, tudi vaš Oče ne bo odpustil

vaših prestopkov. Ali kakor je rečeno: “Odpusti

nam naše dolge, kakor smo tudi mi odpustili

našim dolžnikom.” Ko premišljujem te besede

se mi Gospod Najvišji kaže v čudno nevsemogočni

luči, ali pa sem jaz kot človek postavljen

na pomembno mesto; da odpustim bližnjemu.

Sam namreč vem, da le stežka odpuščam.

Moje telo, razum, in kot človek na splošno

sem naravnan k samoohranitvi. Prva skrb je

skrb zame, da bom dobro živel, da sem sit,

na varnem, da živim čim bolj udobno. Nagnjen

sem k ugodju. Torej, kar je dobro zame

je dobro. In vprašam se: Zakaj moram jaz

odpustiti nekemu človeku, ki me je prizadel,

nekomu, ki me ovira na poti k uresničevanju

mojih želja po ugodju, tudi ugledu v družbi

in podobno. Odpustiti je težko, kako je sploh

mogoče odpustiti

To pomeni, da se moram premakniti iz

pozicije sebe v pozicijo drugega. Kajti, le če

zmorem vživeti se v drugega, v bližnjega, ki

naj bi mu odpustil, vidim sebe kot trdosrčnega

in vase zagledanega človeka, ki ne pozna

Gospoda, ki mi svetuje: »Ljubi Gospoda

svojega Boga z vsem srcem in vsem bitjem

in enako ljubi svojega bližnjega kot samega

sebe.« Gospod je Ljubezen in če ljubim Gospoda,

ljubim bližnjega in če ljubim bližnjega,

ga sprejemam in če čutim, kako mene Gospod

ljubi, potem ja edino prav, edino logično, da

tudi jaz ljubim bližnjega in če ga ljubim mu

odpustim (še preden me prosi odpuščanja).

Ljubezen je milostljiva, je dobrotljiva se ne

ponaša, itd. Torej ljubiti pomeni tudi odpustiti

in se veseliti.

Jezus odpušča tistim, ki so ga prizadeli.

Odpušča konkretnim osebam iz njegovega

časa. In če je Jezus moj idol, moj zvezdnik,

je naravno, da ga bom posnemal, kolikor

mi pač uspeva. Tako nekako sem povezal

dosedanje znanje o Bogu. Ljubiti, ljubiti

in še enkrat ljubiti. Iz ljubezni smo izšli,

od Boga smo poslani in v Ljubezen se

vračamo. To me osrečuje. A vendar me še

vedno bega misel: »Če pa ljudem ne odpustite,

tudi vaš Oče ne bo odpustil vaših

prestopkov«.

Primož Peterka

4 5


Ob svetem pismu

Odpustiti drugim

Če namreč odpustite ljudem njihove prestopke,

bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil.

Če pa ljudem ne odpustite, tudi vaš Oče ne bo

odpustil vaših prestopkov.” Mt 6,14-15

V zgornjem tekstu imamo trditev podobno

tistim, kot se uporabljajo v zakonih. Mišljenje

je združeno s strogostjo in se izključuje.

Najprej je predstavljen pozitiven vidik, sledi

mu negativen: »Če odpustite ljudem…, če ne

odpustite ljudem.«. Božje dejanje je odvisno

od našega. Ni nobene druge pasti ali izjeme.

To nam dokazuje tudi prilika o neusmiljenem

služabniku (Mt 18,23-35). Jezus malo prilik

pove tako direktno in določeno. Skupnost ne

more živeti resnično krščansko, če ta zakon

ni globoko zakoreninjen v srcu vsakega in če

to ne pogojuje njihovega delovanja.

Bog naše dolgove, ki pritiskajo na nas kot

neznosna teža, ki preprečuje, da bi živeli,

oddalji od nas. Oče je oče, ker daje in odpušča.

Odpuščanje je vsakdanji kruh Duha.

Ljubezen živi iz daru in odpuščanja: če je v

dobrem dar, v hudem zraste v odpuščanje.

Ne prosim odpuščanja samo zase, ampak

tudi za brate. Drugače ne dosežem vira odpuščanja,

ki je Očetova ljubezen do vseh.

Mi Bogu »dolgujemo« vse, kar imamo

in smo: vse prejmemo od njega (1 Kor 4,7).

Vendar to ni »dolg«, ki ga je potrebno vrniti:

to bi bil samomor! Je dar, ki ga je treba sprejeti

in živeti s hvaležnostjo. Grej je imeti življenje

za »dolg« in ne za dar. Odrešenje je prehod od

logike dolga in krivde v logiko greha.

Ko molimo k Očetu se predpostavlja, da

smo se že spravili z brati. Če ne odpustim

bratu, nisem sin! Odpustiti bratu ni neki dar,

ki mu ga dam, temveč ga od njega prejmem: v

odpuščanju prejmem Očetovega Duha. Zato

je odpustiti večji čudež kot obuditi mrtvega:

pomeni roditi se v nesmrtno življenje.

Bog ne skuša in ne vpeljuje v skušnjavo

(Jak 1,13): on je tisti, ki daje moč, da ne pademo

(26,41). Skušnjave so del naše poti. Bog

nam jih ne prihrani, toda v njih nam pomaga,

da bi namesto kraja poraza postale kraj zmage

ali pa odpuščanja, če pademo.

Hudič je tisti, ki nam hoče gospodovati.

Svoje zaveznike ima v naših strasteh in v našem

neredu, s katerimi nas skuša, da bi padli

v njegove roke in v njih ostali. Delo Boga je,

da nas iztrga iz njih in prepreči, da ponovno

pademo vanje. Kruh in odpuščanje, za katera

prosimo Očeta, imata moč, da nas obranita v

skušnjavi in osvobodita hudiča.

»Če pa ljudem ne odpustite, tudi vaš Oče

ne bo odpustil vaših prestopkov.” Te besede so

preverjanje, da vidim, ali sem molil v resnici.

Če nisem odpustil bratu, ne poznam Boga kot

Očeta in ne sprejemam njegovega odpuščanja

meni! Pravični ni tisti, ki ne greši – vsi grešimo

– temveč tisti, ki odpušča kakor Oče.

Odpuščanje bratu je poudarjeno prikazano

kot kraj, v katerem resnično spoznam Boga kot

Očeta (gl. Lk 15.11-32). Če ne odpustim, sem

molil zlagano, brez Duha Očeta in Sina.

Po raznih virih povzel br. Vlado Kolenko

Molitev

mladostnika

za starše

Gospod Bog, ti veš, da si včasih

predstavljam zakonsko in družinsko

življenje drugače kot moji starši. Na

mnoga vprašanja ljubezni in vzgoje otrok

gledamo jaz in moji vrstniki drugače in

bolj sproščeno. Naši pogledi se nam zdijo

boljši in pravilnejši kot prepričanje naših

staršev.

Toda prosim te, Gospod, pomagaj mi, da

se bom brez predsodkov približal svojim

staršem, da bom odkrit in iskren do

njih in jih skušal vedno znova razumeti,

čeprav so drugačnega mnenja kot jaz.

Pomagaj mi, da ne bom vedno ponavljal

pripomb na njihov račun, kot da bi

bili na svetu samo zaradi mene. Z

obzirnostjo in pripravljenostjo naj

sprejmem tudi njihove nasvete.

Daj mi moč in uvidevnost, da kaj

pripomorem k temu, da bosta moj oče

in mati našla dovolj časa zase, in da bi

se njuna medsebojna ljubezen, kateri

dolgujem življenje, ne bo ohladila po

moji krivdi.

Molitev otrok

za starše

Jezus, prosim te za svojo mamo. Ti si

hotel, da mi je dala življenje. Brez nje me

ne bi bilo. Hočem ji biti za to hvaležen.

Dolge mesece in leta je bedela nad menoj

in tudi sedaj neprestano dela zame.

Bila je prva, ki mi je govorila o tebi in

me naučila moliti. Prosim te, Jezus

blagoslovi jo in povrni ji stokratno vse

dobro, kar mi je storila. Obljubljam ti, da

ji bom rad pomagal, jo spoštoval in ljubil.

Kakor mami, dolgujem svoje življenje

tudi očetu. Pozabljam na skrbi, ki jih ima

zaradi mene. Pomagaj mi, da bom bolje

spoznal, kaj dolgujem očetu. Daj, da bom

pozoren, iskren in hvaležen otrok.

Jezus, daj, da se bosta oče in mama

med seboj dobro razumela. Daj, da

bomo srečna družina, v kateri boš ti s

svojo materjo Marijo stalno gost in naš

prijatelj.

6 7


Tema: Odpuščanje

Bili smo ujetniki

Izvor, Zlovešči otok, Učinek metulja …

je samo nekaj naslovov filmov, v katerih poskušajo

igralci spremeniti/popraviti dogodke

iz svoje preteklosti. Pa ne gre samo za filme,

verjetno si lahko vsak prizna, da se vsake toliko

ujame pri misli, kaj bi bilo, če bi kakšno

stvar v življenju naredil drugače, če bi imel

moč, da bi spreminjal preteklost. Preteklost

nas na nek način vedno lovi.

Žal ali na srečo moči, da bi čas zavrteli

nazaj, nimamo (mimogrede tudi v zgoraj

omenjenih filmih, se zadeva nikoli ne izteče

dobro), je pa ODPUŠČANJE eno izmed

orodij, kako se spoprijeti z že izvršenim dejanjem.

Ne spreminja sicer preteklosti, poveča

in izboljša pa prihodnost.

Odpuščanje je (kot tako je običajno definirano)

proces, ki zaključi jezo, odpor, zavračanje

ob napaki (zavestni ali nezavedni), ki smo

jo naredili sami ali drugi oziroma ob krivici,

ki smo jo doživeli. Gre za odpoved zahtevi po

maščevanju in povračilu.

V različnih religijah:

Do 80. let prejšnjega stoletja je bil sam pojem

odpuščanja praktično uporabljen samo v

povezavi z vero, po tem pa je dobil svoje mesto

tudi znotraj psiholoških znanosti.

Večina svetovnih religij ima namreč

učenje o odpuščanju vključeno v svoj nauk.

Ponekod je odpuščanje, ki ga ljudje izkazujejo

drugim, želja po božanskem odpuščanju, ki

ga sami potrebujejo zaradi svojih pomanjkljivosti,

medtem ko drugje ni razlike med

človeškim in božjim odpuščanjem.

V budizmu (ki poudarja srednjo pot) je

odpuščanje nujno potrebno, da bi se otresli

pretiranih čustev, ki se naberejo okrog

bolečine, ki jo človeku povzročajo neprijetni

dogodki. V hinduizmu je odpuščanje

značilnost tistega, ki želi prekiniti verigo

ponovnih rojstev. Koran

v islamu predvideva

nasilno vedenje samo v

primeru branjenja vere,

življenja ali lastnine, v

vseh ostalih primerih

je odpuščanje pravi odgovor.

Judje praznujejo

veliki dan spravni dan

Yom Kippur, ob katerem

pregledajo dejanja preteklega

leta in prosijo za

odpuščanje tiste, ki so

jim storili krivico (tako

ljudi kot Boga).

In krščanstvo

Pridiga o izgubljenem sinu ali o usmiljenjem

služabniku, blagri iz govora na gori,

Jezusov odgovor na Petrovo vprašanje, kolikokrat

naj odpusti (mimogrede odgovor 70

krat 7 krat ne pomeni samo 490 krat, ampak

vedno), je samo nekaj primerov, ki utemeljujejo

odpuščanje. Za razliko od drugih

religij je odpuščanje prostovoljni dar zaradi

Jezusove daritve in ni posledica človekovih

dobrih del.

no, da se bomo z golimi dejstvi strinjali,

potrebujemo neki racionalni okvir, ki bo

razložil, zakaj je do tragičnega dogodka

prišlo (tudi naključje je lahko zadovoljiv

odgovor);

• Ponovno izgradnja občutka varnosti

– potrebno je vsaj do neke mere biti prepričan,

da se dogodek ne bo več ponovil;

• Puščanje iz rok – zadnji korak pomeni

odločitev, da je zamera končana.

Odpuščanje kot terapija

V zadnjem času pa je odpuščanje del

zdravljenja duševnih ran. Hkrati pa vpliva

tudi na čisto telesno raven. Študije so namreč

pokazale, da so ljudje, ki zmorejo odpuščati,

srečnejši in živijo dlje kot zamerljivci, manj

so podvrženi različnim boleznim in na sploh

je njihovo življenje polnejše.

Učinkovit postopek vsebuje štiri elemente:

• Izražanje čustev – ne glede na to, kaj je

človeka prizadelo (nasilje, krivica …), je

potrebno, da izrazi, kaj je ob tem občutil;

• Razumevanje – naši možgani namreč

hočejo stvari razumeti in četudi ni nuj-

Pri tem ne gre za stopnje linearnega procesa,

ampak za elemente. Zaporedje med prvimi

tremi ni ključnega pomena, v kolikor so le vsi

trije vključeni (lahko se tudi večkrat ponovijo),

ni pa mogoče doseči četrtega (puščanja

iz rok) brez prvih treh.

Glede na to, da je odpuščanje nekaj, kar si

lahko privzgojimo, nimamo pravega izgovora,

da ga ne bi prakticirali. Na določen način

odpuščanje pomeni, da rešimo ujetnika in

pri tem ugotovimo, da smo ujetnik bili pravzaprav

mi sami.

po različnih virih povzela Fani Pečar

8 9


Frančišek in Klara vabita

Pozabiti in/ali

odpustiti

»Odpustil sem, ampak pozabiti pa ne morem!«,

so besede, ki jih velikokrat slišimo v

našem življenju. Sprašujem se, kaj je torej lažje

narediti: odpustiti ali pozabiti Mar naj to

ne bi šlo z roko v roki Če odpustiš, potem je

stvar vendarle izbrisana, in če je izbrisana, je

ni več. Zakaj torej hranimo spomin na to, da

je tam pa vendarle nekaj bilo, a smo izbrisali

V razlagi Očenaša brat Frančišek razmišlja:

»In odpusti nam naše dolge: po svojem

neizrekljivem usmiljenju, po trpljenju svojega

ljubljenega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa,

in po zasluženju ter priprošnji blažene

Device Marije in vseh tvojih izvoljenih. Kakor

tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom: in glede

tistega, česar ne odpuščamo popolnoma,

stori ti, Gospod, da v polnosti odpustimo,

da zaradi tebe sovražnike resnično ljubimo

in zanje pobožno molimo; da nikomur ne

vračamo hudega s hudim, temveč da se v tebi

trudimo koristiti vsem.«

Ob branju te razlage se mi oči ustavijo na

besedah: in glede tistega, česar ne odpuščamo

popolnoma, stori ti, Gospod, da v polnosti

odpustimo. Ob tem se mi poraja vprašanje:

ali smo ljudje sposobni popolnega odpuščanja

ali pa se nam vedno zatakne tam, ko je

treba tudi pozabiti Odpuščanje je milostni

trenutek tako s strani Boga do človeka, kot je

milostni trenutek v medosebnem odpuščanju.

A milostni šele takrat, ko nam Gospod nakloni

moči za popolno odpuščanje; za kar pa je

treba prositi. Kajti če nepopolno odpuščamo,

če so besede odpuščanja na naših ustnicah,

naše srce pa še ne more pozabiti, potem bomo

temu človeku težko delali dobro ali pa bo naša

dobrotljivost nepristna in zlagana.

Sestra Klara pa o odpuščanju govori v

zvezi s pokoro, ki naj se naloži sestram, ki se

pregrešijo ter v opomin in poboljšanje sester.

Takole pravi: »Če bi sovražnik zapeljal kako

sestro, da bi smrtno grešila zoper način življenja,

ki smo ga zaobljubile, naj jo opatinja

ali druge sestre dvakrat ali trikrat posvarijo.

Če se ne poboljša, naj toliko dni, kolikor traja

njena upornost, v obednici na tleh je kruh

in vodo vpričo vseh sester. Opatinja naj ji

odmeri strožjo kazen, če se ji bo zdelo potrebno.

Dokler je uporna, naj druge molijo, da ji

Gospod razsvetli srce za pokoro. Opatinja in

njene sestre pa se morajo varovati, da se ne

bodo jezile ali vznemirjale zaradi greha kake

sestre; kajti jeza in nemir ovirata ljubezen v

njih samih in v drugih.«

Slednji zapis o tem, naj se sestre ne vznemirjajo

in jezijo zaradi greha kake sestre, ker

to ovira ljubezen v njih in v drugih, pa najbrž

ne velja samo za sestre, ki sledijo sveti Klari.

Prav tako in v obilni meri bi moralo veljati

za kristjane sodobnega časa, ki imamo ob

srečanju s svetnim in posvetnim veliko priložnosti,

da bi stresali svojo jezo in morda celo

gnev na koga izmed Kristusovih bratov in

sestra. Morda se premalo zavedamo dejstva,

da jeza in nemir ovirata ljubezen v nas samih

in drugih. Morda pa se želimo kakor Adam

in Eva postaviti na mesto Boga in postati sodniki

svojih bližnjih. Prevečkrat pozabljamo,

da je bilo tudi nam veliko odpuščeno. In kdo

smo mi, da smemo obsojati druge v njihovih

napakah in prestopkih. Raje se odločimo za

moč molitve, ki bo spreobračala nas same in

svet okrog nas.

Andreja Štunf

Prosil sem Boga, da mi odvzame ošabnost. Bog pa je rekel: »Ne.« Dejal je, da to ni njegova

naloga, ampak da jo moram odložiti sam.

Prosil sem Boga, naj ozdravi mojega pohabljenega otroka. Bog pa je rekel: »Ne.« Dejal je,

da je njegov duh zdrav, telo pa je samo nekaj minljivega.

Prosil sem Boga, naj mi da potrpežljivosti. Bog pa je rekel: »Ne.« Dejal je, da je

potrpežljivost sad trpljenja. Ni podarjena, temveč si jo je treba pridobiti.

Prosil sem Boga, naj mi da srečo. Bog pa je rekel: »Ne.« Dejal je, da mi On daje svoj

blagoslov, sreča pa je moja naloga.

Prosil sem Boga, naj mi prihrani bolečino. Bog pa je rekel: »Ne.« Dejal je, da nas trpljenje

rešuje posvetnih skrbi in nas bliža Njemu.

Prosil sem Boga, naj mojega duha spodbuja k rasti. Bog pa je rekel: »Ne.« Dejal je, da

moram rasti sam, On bo le obrezal veje, da bom bolje obrodil.

Prosil sem Boga, naj mi pomaga ljubiti druge, kakor On ljubi mene.

In Bog je rekel: »Ah, končno ti postaja jasno!«

Prosil sem za moč … In Bog mi je dal težave, da me utrdijo.

Prosil sem za modrost … In Bog mi je dal probleme, da jih rešim.

Prosil sem za pogum … In Bog mi je dal nevarnost, da jo premagam.

Prosil sem za ljubezen … In Bog mi je dal ljudi v stiski, da jim pomagam.

Prosil sem za usluge … In Bog mi je dal priložnosti.

Nisem dobil nič od tega, kar sem hotel … Dobil pa sem vse, kar sem potreboval.

Moja molitev je bila uslišana.

Bruno Fererro

10 11


FO in Frama

Znamenje časa

Duhovni kapitelj za

animatorje FO in

FRAMO

Piran, 3.-5. september 2010

Bilo je jutro in bilo je popoldne, petek. In

pod večer sta prišli še zadnji skupini: delegacija

iz Vipavske doline in delegacija iz Ptuja.

Vstopili smo v temačen prostor in zagledali

mnogo znanih obrazov, ki so nas vprašujoče

gledali. Posedli smo se v 53-kotnik in

prisluhnili br. Vladu. Ko smo bili že zaspani

od gledanja odlične miniserije Momo, smo

zmolili, odšli vsak v svojo mehko posteljo in

pri priči zaspali.

Zjutraj smo se prebudili siti včerajšnje

pašte, a vseeno lačni duhovne hrane. Tako

smo se hitro umili, razgibali in pozneje začeli

razglabljati o himni FO in FRAME. Bili smo

preveč različni v skupinah, da bi dobili idealno,

realno rešitev, zato smo raje po kosilu zaplavali

v hladnem in osvežilnem morju. Tako smo prišli

nazaj v samostan mokri. Ko smo se najedli

napolitank, smo se po skupinah pogovarjali o

vseh mogočih problemih, tudi o tistih, ki jih

sploh ni in naredili takšne in

drugačne rešitve.

Bile so 3 skupine: Prva

nevednih (tistih, ki so bili

prvič na kapitlju ter niso

poznali FRAME), druga

filozofov (tisti, ki so reševali

svet in Frančiškovo mladino

ali manj pametnejši in odrasli

ljudje) in tretja – najbolj

odgovorni, animatorji FO.

Zelo smo se izmučili,

saj smo se skoraj na pamet

naučili kateheze Frančiškovih otrok. Ko nam

je zmanjkalo moči in pameti, smo se lačni

odpravili na večerjo, ki nam je zelo teknila,

saj so jo pripravile odlične kuharice.

Po večerji, zabavna večerja (oz. večer) z

zabavno kosmato materjo in blond majhnim

sinom, ki umira ob pijanem očetu. Kasneje je

šla zabava z večerom samo navzdol. Potem

smo šli še izkoristit večer za romantiko na

obalo, ta najbolj zmešani pa so se tudi kopali.

Nekateri so svoje kopanje nadaljevali

še zjutraj in tako lepo preživeli sveže jutro v

slani vodi.

Po zajtrku smo se posedli v avtomobile in

se odpeljali na ziher najzabavnejšo predstavitev

solin ever. Preverjeno!

Polni znanja in novih spoznanj smo šli še

v faro gospoda Stanka k maši in prepevali naglas

in s srcem. Ker se je naš vikend skupnega

preživetja zaključeval, smo se odpravili nazaj

v samostan na kosilo, kasneje pa so nekateri

pospravljali, drugi pa smo malo zakinkali.

Tisti, ki so morje najbolj pogrešali so se vrgli

vanj, tisti, ki te potrebe nismo imeli, pa smo

bili vanj vrženi za 20 evrov. Tak je bil še

zadnji pozdrav poletju, domov smo se vrnili

prijetno utrujeni.

Urban in Ana – Frančiškova mladina

Zakaj je lažje

obsojati kot

odpuščati

Že na začetku vam povem, da odgovora

na to vprašanje ne vem, le skupaj z vami

bi rada razmišljala o njem. V času, ko so

zdravniki prenehali delati nadure, so jih v

javnosti s polno paro obsojali, da premalo

delajo, da imajo previsoke plače … To, da

znotraj zdravniškega ceha ni vse v redu, je

jasno, toda posploševanje in grde obsodbe,

pa niso na mestu. A nihče, ki glasno obsoja

vsevprek, ne zna videti in niti ne zmore, kako

naporno je operirati, pregledovati paciente,

diagnosticirati, pomagati …

Ko se poleže vihar okoli zdravnikov, se

začne polivati gnojnico po učiteljskem in

vzgojiteljskem kadru. Spet obsojanje vsevprek

– da imajo tako ali tako samo počitnice,

da niso učinkoviti, da premalo naučijo

… Premalo je cenjeno delo vzgojiteljic in

vzgojiteljev, ki se ukvarjajo z najmlajšimi. In

prav malo jih ve, koliko priprav je potrebnih

za izpeljavo ene učne ure in da je kljub dobri

pripravi lahko pouk prava polomija, če se le

en učenec odločil, da ne bo sodeloval. In da ni

enostavno malčkov naučiti previdnosti ob igri

ali pa stati pred 28 pubertetniki, ki na primer

organske kemije organsko ne prebavljajo.

Kaj govorijo in pišejo o duhovnikih, pa

tudi že vsi veste. Čeprav vem, da ima vsak, ki

bere te vrstice, čudovite izkušnje in pozna vsaj

enega predanega duhovnika, ki mu pomaga

na poteh v življenju. Vsaj enega ….

Na drugi strani pa imamo heroje, ki gradijo

stadione, stolpnice … na račun ljudi, ki

jim ni odvzeta le temeljna pravico do plačila,

ampak tudi človeško dostojanstvo. Kakšna

dvoličnost! »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj

delajo,« tudi danes prosi trpeči Jezus na križu.

Občutek imam, da je v Sloveniji obsojanje

nacionalni šport, ki gre v bok nevoščljivosti.

Pa saj sta obe lastnosti malce v sorodu, kajne

Ko smo v septembru razmišljali tudi o

samomorilnosti našega naroda, mi je na misel

šinilo, da je naš problem, ne le, da ne znamo

odpuščati drugim, ampak da ne znamo

odpustiti niti sebi. Tu pa se pot odpuščanja

začne. In ker imamo oči obrnjene od sebe, je

lažje videti, kaj dela narobe drugi, kot kakšno

napako odkriti pri sebi, jo popraviti in si jo

odpustiti. Mogoče je pa zato lažje obsojati kot

odpuščati Ne vem. Mogoče …

Mateja Feltrin Novljan

12 13


Božje stvarstvo okrog nas

Intervju: Urban Kobal

Poznajo ga kot Turbo

Moja jutranja pot in

molitev

Vsako jutro, med delavnikom, se odpravim

peš do postaje, kjer počakam na

avtobus, ki me pelje do Celja v šolo. Pot je

dolga približno dva kilometra. Sprehodim

se mimo našega vinograda, med njivami, ki

jih kmetje skrbno obdelujejo in gledam, kako

zori koruza. Nato pridem v vas. Po prižganih

lučeh ugotavljam, kdo že bedi in kdo je že v

hlevu. Pot nadaljujem po cesti čez Dravinjo.

Pridem do gozda in poslušam, kako pojejo

ptice: sinice, kosi, slavčki… Včasih vidim celo

kakšno divjo žival. In že sem skoraj na postaji.

Večkrat mi kdo reče, naj raje grem s kolesom

ali s »štirjakom«, da bom prej prišel

na postajo. Vendar raje vstanem malo prej

in grem peš čez to čudovito pokrajino. Med

potjo si vzamem čas za meditacijo in pogovor

z Bogom. Tako se lažje pripravim za napore,

ki mi jih prinese dan. Najprej pomislim na

vse stvari, ki pridejo danes na vrsto. Bom

šel danes ministrirat Imam pevske danes

Je trening Pišem danes kakšen test Bom

slučajno vprašan... Nato se malo zberem

in se zahvalim Bogu za vse stvari, ki mi jih

je podaril. Za še en dan, ki mi ga je dal. Za

čudovito naravo, da lahko uživam v njeni

lepoti. Za družino, v kateri odraščam. Za oba

brata in sestri. Za vse dobre prijatelje. Za vse

stvari, ki so se mi zgodile v prejšnjem dnevu.

Za vse ocene v šoli, tudi negativne, saj se s tem

zavedam, da se moram več učiti…

Na koncu se še priporočim Bogu, da bi dan

potekal kar se da dobro, da ne bo kakšnih velikih

nevšečnosti… Vendar naj se zgodi kakor

hoče Bog, ker On ve, kaj je najboljše za mene.

Ob koncu molitve sem pa že skoraj na

postaji. Srečam se s prijatelji in že »vrežemo«

kako debato…

Janez Črešnar

V letošnji Stični je bil eden izmed neutrudnih

animatorjev »Samarijanov« na ulici,

kljub dežju je vztrajno spodbujal mlade, jih

usmerjal na pravo pot. Je vsestransko uporabni

človek dobrega srca, ki pomaga tako z besedami,

poslušanjem, življensko izkušnjo, kot tudi s

pridnimi rokami. V Vipavskem Križu in Ajdovščini

pa je navzoč na mladinki sceni, ob tem

pa so njegovi hobiji še sadjarstvo in kozjereja.

Urban, bi morda še kaj dodal o sebi

Ni prav kaj veliko dodati. Mislim, da je predvsem

kaj za odvzeti. Sem navaden štirindvajsetletnik.

Trudim se, da bi bil kolikor toliko dober človek

in to je tudi vse. Pa še to mi velikokrat ne uspeva.

Kam bi peljal najljubšo osebo v Assisiju in kam v

Sloveniji Zakaj

Hm, ne vem. Nikoli me še ni nihče tega vprašal.

Pa tudi od mojega zadnjega obiska Assisija je več

kot 4 leta. Če bi bil že v Assisiju, bi to osebo peljal

na vse pomembne kraje in ne le na enega, ker je

škoda denarja za pot, da bi si ogledala samo en

kraj. Me je pa od vseh assiških znamenitosti najbolj

nagovorila La Verna. V Sloveniji pa bi osebo peljal

v Prekmurje.

V katerih lastnostih ti je Frančišek najbližji

Frančišek mi je že od malega zgled. Čeprav ne

smem pozabiti omeniti, da sem na ta zgled tekom

mladosti prevečkrat pozabil. Pa tudi sedaj sem še

zmeraj grešnik in bi Frančišek gotovo rekel, da

ga slabo posnemam. Frančišek mi je predvsem

blizu v svojem odnosu do narave in v ljubezni

do dela. Pokazal nam je zgled kako je potrebno

vsako živo bitje spoštovati in gotovo ne bi zagovarjal

modernih superstrupenih insekticidov in

neselektivnih herbicidov. Sam se zato trudim, da

bi naravo s svojim delom čim manj obremenjeval.

Sicer uradno nismo nič ekološki. Nimamo nobenih

papirjev, ker se mi ne zdi vredno zapravljati časa s

tem. Je pa sadje, zelenjava in ostalo, kar pridelam,

popolnoma nesporno.

Kako se je znal Frančišek čuditi stvarstvu, je

prva pomembna lastnost, druga pa je, kako je znal

pomagati tudi malemu človeku. Kot tretje in gotovo

najpomembnejše pa je njegova preprostost.

To mi povsod po svetu, kjerkoli grem, pomaga, da

lažje živim. Ni mi potrebno, da bi živel v prestižnem

hotelu, ni treba da jem le petično hrano... Pa tudi

do ljudi veliko lažje pristopaš, če prideš pred njih

ponižen in preprost. Veliko lažje je doseči njihov

način razmišljanja, veliko lažje se ti odprejo. Prav

v tem, v spoznavanju različnega mišljenja ljudi, pa

vidim največji čar vsakega potovanja, misijona ali

službovanja v tujini. Že res, da je zanimivo gledati

rajske plaže na Tajskem, Machu Picchu v Peruju,

krater vulkana Teide na Tenerifih, a bistvo so vendarle

ljudje, od katerih se lahko učim.

Kaj te je najbolj zaznamovalo v življenju, ti pustilo

največji pečat

Stara mama. Bila je moja vzgojiteljica in zgled.

Drugače pa moje življenje ni življenje sv. Pavla

ali pa katerega drugega človeka, kateremu se je

življenje dramatično spremenilo. Moje življenje se

14 15


spreminja počasi, organsko, v malih korakih. Vsak

dan sem nekoliko drugačen, in se to opazi šele na

dolgi rok. Vsak trenutek človeka nekoliko zamaje,

verjetno so tudi stranpoti potrebne, da lažje vidiš

kak pomemben cilj. Odmik vsakokrat bolje razkrije

resnico, kot če bi po resnici kopal. Kot voda. Le če

se odmakneš ven iz nje in je ne blodiš, lahko pričakuješ,

da se bo zbistrila in morda boš videl na dno.

Veliko svojega prostega časa razdajaš drugim, med

drugim si bil na delovnih taborih najprej Karitasa v

banjaluški Škofiji, nato vsako leto po več mesecev v

Peruju, Afriki, nazadnje letos na Tajskem… Kot si

zapisal, ljudem najraje daš košček sebe, svoj čas…

Zakaj

Jezus nam je dal zgled. On je daroval samega

sebe. Jaz tega ne posnemam dobesedno, ampak v

prenesenem pomenu. Zdi se mi, da je to največ, kar

lahko človek da, in hkrati tisto, kar je najtežje dobiti

dandanes. Na voljo imamo mojstre za vsako stvar.

Tudi kar se je še do nedavnega naredilo z medsosesko

pomočjo, danes skorajda ne obstaja več. Za

vse so servisi. Ne obstaja in tudi ne more obstajati

servis, ki nudi človeku bližino. Ne obstaja servis, ki

bi ga lahko plačal in se potem počutil človek.

In ob teh razmišljanjih, ko sem opazil to praznino,

sem se odločil, da jo bom po svojih močeh

skušal zapolniti. Po letih, ki sem jih posvetil predvsem

tujini, opažam v kaj drvimo. Mnogi mislijo da

je v Sloveniji kriza, a v resnici sploh še ni hudo. Vsaj

ne v primerjavi s tistim dnom, s katerim se človek

lahko sreča na Gran Canariji ali v Bangkoku. Da

o Pattayi sploh ne izgubljamo besed. Tako da se

sedaj po malem vseeno nagibam, da bi se posvetil

delu v Sloveniji. Da skušam tukaj narediti, kar je v

moji moči. Je pa vseeno res, da ko te enkrat okuži

misijonski duh, ne moreš več mirno živeti, ne da bi

mislil na ljudi, s katerimi si živel in delal.

Gotovo veliko ljudi, srečanj iz te misijonske izkušnje

nosiš še vedno s seboj Bi katero delil z nami

Ne vem, katero bi opisal. Veliko je dogodkov,

ki so za vedno zapisani v možganih. Prav zaradi

taborov sem se tudi sam spremenil. Morda lahko

opišem izkušnjo iz Tajske, ki je še sveža. V skupini

smo se velikokrat spraševali, če smo res kaj dosti

naredili. Smo jim res veliko pomagali. Kaj so sploh

imeli od nas Potem pa se je zgodil poslovilni

večer. Vsak je do vsakega prišel ponižno, se stisnil

in povedal kakšno lepo misel, se zahvalil da smo

prišli, povedal morda dogodek, ki si ga bo za vedno

zapomnil... In to še vse v soju sveč in ob prijetni

glasbi. Ko si v njihovih očeh videl, kako pomembno

je bilo zanje zgolj to, da si bil z njimi. Da smo jih

naučili nekaj angleščine, nekaj bolj tehničnih del

in vse ostalo je bistveno manj pomembno. Otroku

s solzo v očeh je bilo predvsem pomembno, da si

bil z njim in da si ga imel rad. Od takrat naprej vsi

vemo, zakaj smo šli in za kaj smo bili tam.

Kot absolvent teologije in filozofije si osem

mesecev poučeval na Kanarskih otokih. Kako te je

zaznamovala ta izkušnja Kakšne so razlike med

mladimi v Sloveniji in mladimi na Kanarskih

Vsak človek je različen. Narod od naroda pa še

precej bolj. Španci so vročekrvni in mladina potem

vsekakor ne more biti bistveno drugačna. Je pa res,

da so Kanarski mešanica ljudi z vsega sveta. Tako

rasnega nasprotovanja pač ne more biti toliko, kot

ga je v Slovenji, kjer živimo v glavnem Slovenci.

Tudi stereotipov imajo gotovo precej manj. Na Kanarskih

je razlika z mojega zornega kota predvsem

v tem, da so tam razlike med mladimi veliko večje.

Tisti, ki so aktivni, so še toliko bolj aktivni kot v

Sloveniji, veliko več pa je tudi popolnoma pasivnih

mladih, ki jim ni mar za nič na svetu.

So pa tudi bolj praktične razlike. V Sloveniji

ima vsak človek vsaj nekoga v žlahti, ki je kristjan,

na Kanarskih pa sem, ob poučevanju religijskega

pouka, odkril, da prav noben v razredu ne hodi v

Cerkev in to kljub temu, da je Španija uradno zelo

katoliška država. V Slovenji se mladina napija, na

Kanarskih je alkohol med mladimi že nekoliko iz

mode in se rabijo predvsem droge. Pri nas je prostitucija

le preko oglasov v oglasnikih, na Kanarskih

pa se prostitutke in prostituti prosto sprehajajo in

spravljajo mladega človeka v skušnjavo kar sredi

vasi ali mesta pri belem dnevu.

Razlik je zelo veliko, hkrati pa je tudi res, da je

otrok povsod po svetu otrok, in da smo si s kanarčani

tudi zelo podobni.

Izkušnja Kanarskih mi je, poleg tega, da sedaj

veliko bolj „čisto“ vidim, kam drvi civilizacija, dala

tudi veliko samozavesti, da to preusmerim. Sam

pred Kanarskimi nisem imel veliko izkušenj z učnim

procesom in sem bil tako praktično brez predhodnega

praktičnega znanja potisnjen v učenje v

angleškem jeziku. Ker pa angleščine tam praktično

ne znajo, sem se moral velikokrat posluževati tudi

španščine, da sem razložil, kaj govorim. To je bilo

izredno težko, saj mi je angleščina v srednji šoli

povzročala premnoge nevšečnosti, da o neznanju

španščine sploh ne izgubljam besed. Ko se na vse

to spomnim, mi je veliko lažje učiti v Sloveniji. Tukaj

lahko vse razložim kar v jeziku, katerega obvladam.

Veliko bolj kot moji kolegi se zavedam, kakšen

blagoslov je to.

V Stični sem občudoval tvoj pristop do mladih,

predvsem tistih, ki jih nisi poznal. Na kakšen način

pristopiš do mladega človeka

V Stični sem bil član ulične ekipe. Tako sem

ves čas posvetil pogovoru z mladimi na robu. Nobenega

od njih nisem prej poznal. Kako pristopiti

je verjetno najtežje, a vseeno je to v Stični lažje,

saj te mladi že pričakujejo in vedo, da boš z njimi

govoril. Sicer so nas precej učili, kako je dobro

k takim ljudem pristopati, a sem to v glavnem

pozabil in kar pozdravil in se pridružil skupini pri

pogovoru. Mislim, da nisem bil nič kaj drugačen od

svojih sodelavcev. Kako pa v normalnem življenju

pristopam do mladega, ne vem. Nikoli nisem o

tem razmišljal. Tudi ne pristopam do ljudi kar tako,

sredi mesta. Si pa navadno vzamem čas za tiste, ki

pridejo k nauku, na srečanja ipd. Mislim, da je pri

pristopu najbolje pomisliti, kaj sočlovek potrebuje.

Kaj želiš podariti mladim, kam jih želiš usmeriti, tudi

v okviru Frame

Do sedaj še nikoli nisem bil član nobene verske

organizacije ali gibanja. Nisem niti skavt, niti emanuelovec,

niti ministrant, niti član Frame... In do

nadaljnjega se tudi v nobeno versko organizacijo

se ne nameravam vpisati, ker ne čutim potrebe po

tem. Ali pa mogoče tega, kar tam nudijo, ne znam

primerno ceniti. Verjetno je lažje slediti in živeti

evangeljsko življenje, če te veže obljuba, a sem si

sam izbral težjo pot. Svoboda mi je velika vrednota

in najverjetneje plačujem zanjo previsoko ceno, a

trenutno vidim obljubo kot prisilo, da stvar izpolnjujem.

Sam pa bolj hrepenim po tem, da se vsak

dan sproti odločam za dobro. Verjetno je to zelo

težko razumeti, a tako delujem. In če bom danes

začutil, da moram kakšno stvar narediti drugače,

mi noben ne more reči: »Glej ga, tak je, pa čeprav

ga vežejo vrednote te in te oraganizacije«.

Z mladimi in vsemi ostalimi pa se ukvarjam

predvsem zato, ker se trenutno čutim poklicanega

za to delo. Prav imate, da več časa namenjam

mladim. To pa gotovo prvo zaradi evangelija, ki jim

ga lahko posredujem, kot drugo pa zato, da jim

pokažem svoje napake in jim skušam pokazati, da

16 17


jim ni treba vseh mojih nespametnosti ponoviti, da

bi spet prišli nazaj do Kristusa. Ker jih imam rad jih

skušam obvarovati. Deliti želim z njimi to, kar živim.

Svojo ljubezen do Stvarstva poleg hoje v naravo

izražaš tudi s sadjarstvom in kozjerejo. Kaj si se ob

tem naučil za življenje

Da lahko daješ, moraš najprej prejemati. In jaz

prejmem največ prav na tisti zaplati zemlje, ki jo

ima mama v lasti. Kadar imam le kaj časa, grem

tja. Neverjeten občutek navdaja človeka, ko vidi,

da je majhna vejica postala že velik grm, kako iz

tistih treh koz nastaja družina, kako iz ene zajke

živi že manjši trop.

Poleg občudovanja pa je za človeka, ki se

ukvarja z težkimi mentalnimi problemi, zelo potrebno

tudi fizično delo. Preveč imam sošolcev, ki

so bili pridni in marljivi filozofi in se jim je po par

letih študija zmešalo in so sedaj bolni. Problemi

so prehudi za človeka in nujno je potrebna fizična

aktivnost, ki psihični pritisk razbremeni. Sam se

najlažje razbremenim prav z delom, ki od mene

ne zahteva prav nobenega miselnega napora.

Tako zelo rad plevem, kosim, kopljem, pobiram...

Hkrati pa je to tudi kraj moje molitve. Prav na tej

zemlji sem Bogu lahko najbližje. Upam, da ne bo

bogokletno, če povem, da včasih čutim večjo

prisotnost Njega, kot celo med adoracijo v cerkvi.

Pa ne, da bi ji s tem kaj manjšal pomen. Tudi sam

se adoracij udeležujem. Je pač tako, da lahko med

zelo enoličnim delom preideš v drugo stanje duha,

podobno kot se to zgodi med enoličnim rožnim

vencem. Delo je lahko oblika meditacije.

Zelo pomembno pa mi je kmetijstvo tudi zato, ker

se ob nekaterih opravilih lahko sreča vsa (tudi širša)

družina. Že res, da hodimo drug k drugemu na rojstne

dneve ipd., a tam je vse nekako v naprej pripravljeno

in vsaj v minimalni meri prisiljeno. Pri delu pa se da

vse drugače pogovarjati kot za polno obloženo mizo,

ko intimno sploh ne moreš z nobenim govoriti, ker te

sosed (nehote) posluša. Ni mogoče bolje negovati in

utrjevati družinskih vezi kot med delom, ki ni hitenje

po narejenem, ampak druženje.

Pogovarjal se je br. Gregor Rehar

Animator sem

Pojdite po vsem

svetu in oznanite

evangelij vsemu

stvarstvu!

V zgornjem Jezusovem stavku se gotovo

prepoznamo vsi animatorji, ki smo letos delovali

na različnih koncih; oratoriji, tabori,

duhovne vaje so bili prizorišča našega oznanjevanja.

Kar nekaj pa jih je bilo, ki so vzeli zares prvi

del »po vsem svetu« in so dejansko v svojem

služenju prestopili meje naše domovine. Nekaj

vtisov je zapisanih spodaj, kot pričevanje pa

tudi kot spodbuda, da bi tudi sami naredili

korak naprej.

Biti v Afriki

Ena ura plus šest ur plus pet ur letenja

plus ena ura vožnje po prometnem kaosu v

Luandi plus štiri ure in pol voznje do Calula

je sedemnajst ur in pol potovanja. Tako se je

začela »moja« Afrika. Sončni vzhod, zajtrk,

nasmejani obrazi, druženje... To je prvo, kar

sem jaz opazila v Afriki. Toda, kaj je to tako

drugačnega od življenja pri nas

• Spoznanje, da smo za nekoga v svoji drugačnosti

tako zelo lepi, dela novo našo

podobo.

• Govorimo različne jezike, toda ugotavljamo,

da nas povezuje isti jezik - jezik

ljubezni.

• Izdelovanje preproste gosenice odkriva

našo zagnanost narediti nekaj za drugega.

• Prenesti kovček na glavi ali v rokah kaže

željo in dobrodošlico, da smo tukaj drug

za drugega.

Torej, kako veš, da si v Afriki Ko okrog

tebe poskakuje mnogo malčkov »črne« barve,

ko se vsi želijo s teboj rokovati, ... ko zvečer

namesto kreme za telo uporabljaš sprej proti

komarjem.

... Ampak najbolj afriška stvar pa je pesem

150 grl Seja bem vindas!

Seja bem vindas (dobrodošle) je za nas

odmevalo vsak dan znova. Vsak dan je bilo

moč začutiti veselje, da smo tam. Kar je mene

ves čas nagovarjalo, je ta njihova uporabnost.

Znanje prenesejo v konkretno življenje, živijo

iz vere, ponosni so na to, kar so, nasmejani

so... Vendar, ne želim delati primerjav. So

njihovi otroci pridni in tudi poredni, so naši

otroci pridni in so poredni. Želim si samo, da

bi mi znali vse to, kar nam je podarjeno tako

vnovčiti v življenju, kakor znajo ti preprosti

ljudje v Afriki.

Za to izkušnjo sem zelo hvaležna, saj je

resnično dobra naložba za vse življenje. Želim

si da bi bilo moje življenje preprosto in

bogato. To je to kar sem jaz dobila v Angoli.

Jasmina Pišek

Tajska

7 mladih, ki smo to poletje delovali na severu

Tajske, smo imeli možnost spoznavanja

animatorstva v centru za otroke.

Konkretno pomeni to celo paleto različnih

dejavnosti. Tako smo se poskusili v sovodenju

oratorija (z domačimi salezijanci in

kandidatkami za sestre HMP) ter se ob tem

naučili precej »novih« tajskih besed – recimo

hitro ali gremo. V »običajnem vsakdanjiku

centra« smo poskusili otrokom prinašati

tehnično znanje, ki smo ga pridobili v naši

domovini in bi jim utegnilo koristiti (delo s

stroji, računalniki, instrumenti, inštrukcije

matematike ...). V šolah smo učili angleščino

in brez dvoma bi vsak med nami lahko

postal na Tajskem nadpovprečno dober

profesor/ica angleščine). Pri tem je bilo

verjetno najpomembneje, da smo otrokom

poskušali odgnati strah pred tem jezikom,

jim ga približati ter jim vzbuditi veselje zanj.

Mimogrede, največja znamenitost Slovenije

na šolah, kjer smo poučevali, je pošast (»sapalat«),

ki se skriva v naših jamah in sliši na

ime človeška ribica.

Veselili smo se tudi vključitve v sam

sistem delovanja (tako centra kot tudi ene

izmed šol), kjer smo lahko povedali tudi naš

pogled na stvari in se pogovorili o sami (ne)

smiselnosti določenih navad. Najbolj kritični

smo bili zagotovo pri načinu poučevanja v

osnovni šoli – glavni namen učiteljice je tam,

da na začetku ure prižge televizijo ter jo na

koncu tudi ugasne! Predvsem z zgledom smo

poskusili predstaviti prednosti poučevanja, ki

temelji bolj na »živem stiku« med učiteljem

in učencem.

Z zgledom pa so tudi otroci pomagali

nam pri premagovanju stereotipov, začetnih

težav, spoznavanju kulture in načina življenja

... Predvsem prek zgleda ljubezni smo se drug

od drugega naučili največ ter si pomagali

odkrivati zgled Kristusa v naših življenjih.

18 19


Animatorji lahko izven Slovenije naredimo

ogromno dobrega! Predvsem zase. Bolj

kot se daruješ ... Majhna dejanja ljubezni so

nas nekatere vodila že prek mnogih celin

(Južna Amerika, Afrika, Azija), kjer smo

odkrivali svoje poslanstvo in postajali orodje

v Gospodovih rokah. V kolikšni meri nam

je to uspelo, ve samo On, ampak zagotovo se

nam zdi zelo pomembno, da se tudi danes,

tukaj, trudimo za pravičnejši svet, za bližino

in toploto, ki jo potrebuje vsak od nas, za razširjanje

zavesti o trpečih otrocih med nami,

za odgovornost vsakega med nami za boljši

jutri. In po taki izkušnji se lahko trudimo za te

stvari z iskrivim upanjem v srcu in nasmehom

Otroka v mislih!

Urban, Karla, Benjamin

Ukrajina 2010

V okviru projekta POTA sem se letos

julija v ukrajinskem mestu Harkov udeležila

14-dnevnega tabora za otroke. Pridružila

sem se ekipi petih animatorjev, ki so svoj

čas (dopust) in talente darovali otrokom, ki

izhajajo iz socialno šibkih družin. Po izkušnjah

s slovenskimi otroci iz kateheze ali z

oratorijev lahko rečem, da ukrajinski niso

nič drugačni – od začetka malo zadržani,

potem pa neposredni, iskreni in igrivi. Za

sporazumevanje smo največ uporabljali jezik

ljubezni, potem sčasoma še malo ruščine in

pri starejših angleščine. Posebnost večine

teh otrok pa je barva kože – čeprav v Evropi,

daleč od vroče Afrike, je barva čokoladna.

Seveda v različnih odtenkih... Zakaj Komunistične

oblasti so v preteklosti imele

zanimiv način širjenja svojih idej - afriškim

študentom so omogočile brezplačen študij

s prikrito ali odkrito željo, da bi njihove

ideale širili po vrnitvi na črno celino. Mnogi

so ostali, se poročili in njihovi otroci so se

udeležili našega programa. V sodelovanju z

dvema sestrama usmiljenkama, ki delujeta na

primestni župniji sv. Vincencija Pavelskega,

smo pripravili tri enotedenske tabore (oratorije)

o sv. Pavlu. Kateheze in dramatizacijo

prizorov so prevzele sestre – predvsem zaradi

jezikovnih ovir, prostovoljci pa smo pripravili

delavnice, različne igre in banse, predvsem

pa z otroci živeli 24 ur na dan. V spominu

mi ostaja njihova odprtost in naklonjenost,

veselje ob vodnih igrah, zavzetost in trud in

natančnost v delavnicah, duh sodelovanja v

veliki igri, razposajenost pri kopanju v reki,

veselje do petja in čudovit posluh nekaterih,

umirjenost in zbranost pri sv. maši in molitvi.

Posebno doživetje je bila izkušnja srečanja

z mladimi, ki živijo na ulici. Mladi prostovoljci

iz Vincencijeve zveze dobrote se z njimi

srečujejo in jim delijo hrano. Pretresle so me

njihove želje, ki v cvetu mladosti ne segajo

dlje kot do toplega obroka in lepila v žepu, s

katerim se omamljajo.

Hvaležna sem za izkušnjo tovrstnega služenja.

V sebi sem okrepila ali tudi odkrila darove,

ki mi jih je Gospod dal, da jih množim,

hkrati pa trčila na svoje meje, ki me izzivajo,

da ob njih rastem. Bogu hvala za vse.

s. Zdenka Prevolšek, Marijina sestra

Poklical si me

Ljubezen na prvi pogled

Bila je globoka in neomajna vez z Bogom, veselje,

ki me je mikalo, močan klic, ki je dolgo zorel.

Varovala sem ga kot biser, tudi ko nanj še nisem

zmogla odgovoriti.

Moje sanje so bile v kmečki družini, kjer bi

otroci odraščali svobodno, v povezanosti med

seboj in z naravo, z zaupanjem v Boga, tako kot

smo odraščali mi, le na manjši kmetiji z več otrok.

Začela sem z molitvijo za bodočega moža … Pri

skavtih sta nam namreč ob temi zakon voditelja

postavila izziv: »Pa kaj molite za bodočega moža,

ženo« Tako sem začela prositi Gospoda za bodočega

moža in družino, brata pa sta mi iskala fanta.

Ojoj …

Božji načrti

so bili drugačni.

Ljubezen do

Cerkve in Boga

je rasla že zgodaj

v župniji, med

skavti. Vedno

bolj. Ob koncu

osnovne šole sem se odločila, da bom redno hodila

k nedeljski maši in, kot smo delali pri skavtih, iskala

sporočilo v Svetem pismu.

Korak v srednjo šolo, ki so jo vodile šolske sestre

sv. Frančiška Kristusa Kralja, je že bila ljubezen na

prvi pogled. Prvi dan v njihovem okolju sem vedela,

da je to to, da je to moj dom, ne pa še, zakaj. Ta leta

so bila zame notranje izredno bogata. Po zaupnih

pogovorih, vsem dogajanju v Št. Petru (avstrijska

Koroška) in pisanju dnevnika, je Gospod postal

Prijatelj. Prelomnica pa je bila v Assisiju. Sestre so

me »okužile« z duhom svetnikov iz Assisija, vsako

leto so namreč tja organizirale romanje. Prepričal

me je Frančiškov in Klarin način življenja po evangeliju

v veselju, preprostosti, bratstvu, ponižnosti,

predanosti Bogu. Brez tega si življenja nisem mogla

več predstavljati. Odločitev je poooooočasi zorela

zaradi viharno bogatega obdobja, ko sem izkusila

svojo »ničelno točko« in iskreno prosila: »Gospod,

ne morem več, ti stori.« In je storil na kolesarski poti

v Assisi s sestro Polonco, ali z drugimi besedami, v

šoli zaupanja in izkušnje neizmerne Božje ljubezni

in odrešenja. »Da, Gospod, z veseljem!«

Tako mi je Gospod podaril šolske sestre sv.

Frančiška Kristusa Kralja: ker sem jih že zgodaj spoznala,

ker mi je spregovoril po njih in po evangeliju,

ki ga živijo na način sv. Frančiška iz Assisija, ker

so preproste in vzgojiteljice, ker … je to skrivnost.

Živeti čisto, ubogo in pokorno v redovni skupnosti

je velik zastonjski dar, ki v meni prebuja

hvaležnost do domačih, župnije, prijateljev, sester

in mnogih, ki jih niti ne poznam in vem, da prosijo

Gospoda, naj pošlje delavcev v svoj vinograd.

Z veseljem sem Njegova, tudi za vse vas, v zadnjem

času v iskanju ravnovesja med »biti z Gospodom«

v skupnosti in »biti za druge«. Ne gre za sanje,

tavanje kar nekje, gre za zelo realno življenje sester

po evangeliju v povabilu Gospoda vsak dan »hodi

za menoj« z vsem, kar si, po poti spreobračanja,

vere, miru in veselja, ker sem te poklical.

Ko pa pokliče Ljubezen, ni strahu. Gospod

je tisti, ki vse daje, za vse skrbi in nas z večno

ljubeznijo noro ljubi. Kar mi je podaril, dajem na

razpolago in se Mu za večno izročam: »Vse moje

je tvoje!« (Jn 17,10).

Bog vam povrni, ker nas vse poklicane v Bogu

posvečeno življenje spremljate z molitvijo in se mu

tudi sami dajete na voljo. V Njem smo povezani, v

Njem smo bogati.

s. Urša Šebat, šolska sestra sv. Frančiška

Kristusa Kralja

20 21


Znova se lahko rodiš

Srečanje s svetim Frančiškom

Gloria

22 23


Mozaik

Assisi 2010

»Tu sem moje roke porabi«

Vse ima svoj čas. To so besede zapisane

v svetem pismu in temu skoraj ne gre oporekati,

ne glede na smer v katero boš stavek

obrnil. Tudi za letošnje romanje v Assisi to

velja, ampak to je majhna izjema. Izjema, ker

bomo vsi romarji, ki smo letos bili tam, duh

Assisija podoživljali še dolgo. Nemogoče je,

da bi po dnevih pisal kaj vse smo počeli. Bi

sploh imelo smisel Lahko pa napišem o tem,

kako je tam vsak našel vsaj delček tistega,

zaradi česar je bil na romanju. Veliko je bilo

premišljevanja in duhovnega premlevanja

stvari, ki se tičejo vsakega izmed nas in so se

dotikale tudi sv. Frančiška. Časa za to je bilo

več kot dovolj in prepričan sem, da je vsak

odgovoril na kakšno svoje vprašanje ali pa je

svojo vero še bolj potrdil. Če tega ni bilo med

osebnim pogovorom z Bogom, je to storil

med sveto mašo, ki smo jih obhajali na res

prečudovitih krajih. V cerkvi svetega Štefana,

v samostanu kjer je živel Leopold Mandić, v

kapeli na kraju Carceri, v prelepi umbrijski

naravi… To je bil prvi in pomembnejši del

romanja, zaradi katerega je to sploh imenovano

romanje. Drugi del pa se tiče romarjev

kot skupnost. Kako bi namreč lahko obšel

vse, kar se nam je lepega zgodilo. Nemogoče

je, da bi pozabil neštete sproščene pogovore,

nenehno smejanje. Še dolgo se mi bo izrisal

nasmeh na obrazu, ko se bom spominjal na

vesele večere oz. jutra ali pa na zelo dobro

pripravljene oddaje Radia romar, ob katerih

so nam minevale ure vožnje na avtobusu. Kar

zaželiš si, da bi bil spet tam, ko se spomniš na

radostno prepevanje po asiških ulicah in na

vesele odzive ljudi ob tem prepevanju. Da,

veliko je bilo teh dogodkov in vsak bi verjetno

lahko še kakšnega svojega dodal.

To je bilo torej nekaj o letošnjem romanju

v Assisi z brati kapucini in kaj bi bilo za konec

primernejšega kot geslo le tega, za katerega

verjamem, da se ga vsi trudimo izpolnjevati.

Gospod, moje roke porabi.

Ožbej Verhnjak

Odmev na romanje v Assisi

Ko me je br. Jožko po zaključku v Vipavskem

Križu prosil, če bi kaj napisala, sem kar

malo oklevala. Ne veljam ravno za spretnega

pisca. Pa me je vseeno prešinilo, zakaj pa ne.

Geslo letošnjega romanja je: Tu sem, moje

roke porabi. Zakaj torej ne bi svojih neštetih

darov, ki sem jih bila v tem tednu deležna,

delila z drugimi Če Gospod želi, da napišem

članek, mi bo pa dal še besede.

Ni naključje, da sem v zadnjem trenutku

videla vabilo na romanje; ni naključje, da sem

se odzvala in zasedla še zadnje mesto; ne, ni

naključje, da sem lahko svoj god preživela

skupaj z zavetnico sv. Klaro in še devetinštiridesetimi

prijatelji. Gospod je mene prvič,

nekatere drugič, morda že tretjič poklical

na srečanje s Frančiškom in Klaro, da bi se v

assiškem miru znali ustaviti, ozreti na svoje

življenje, začutiti, kako nas Bog neskončno

ljubi, mu prisluhniti in nazadnje z vso svobodo

v srcu odgovorili: »Tu sem, moje roke

porabi.« Skozi ves teden sta nas povezovali

globoka molitev in iskrena pesem.

Lahko bi naštevala, kaj vse smo videli, katere

kraje smo obiskali … pa ne bom. Vsi kraji so bili

napolnjeni z Božjo bližino, povsod smo srečevali

Frančiška, Klaro, sebe, prijatelja, ki je na avtobusu

sedel poleg tebe, prijatelja, ki s teboj večerja,

prijatelja, ki vidi tisto, kar se včasih zdi, da nihče

ne vidi. Bili smo s prijatelji, ki vidijo nas same.

Kot je v zaključni refleksiji povedal br. Matej:

vsak je dal na razpolago samo samega sebe, zato

pa je prejel devetinštiridesetkratno povračilo. Še

posebno povezanost smo čutili v razmišljanjih

po skupinah, kjer je res prišlo na dan marsikaj,

kar je presenetilo in spremenilo vsakega od nas.

Ko ti Bog da svoj pečat, ga je nemogoče

izbrisati. Tako smo se počutili, ko smo v

jutranji zarji odhajali in še zadnjič mahali v

slovo Assisiju. V srcu pa nam je odzvanjala

zadnja kitica pesmi št. 80: »Ko v življenje spet

se vračam, me iskreno zaskrbi; le kako naj tam

obračam vse bogastvo zadnjih dni. Kakor ti

bom s sebe stresel ves napuh in blišč sveta in v

molitvi bom prinesel svoje stiske pred Boga.«

Vse te skrbi smo pri zaključni maši v Vipavskem

križu prinesli pred Gospoda in mu

izročili naša življenja. On ve, kako težko je

prinašati luč ljudem, a tudi ve, da bodo naša

prijateljstva postala izvir Njegove moči, ko

bomo v stiski. Zato ga prosim: Moj Gospod,

Ti si najsvetlejša luč v mojem življenju, ki še

posebno svetiš, kadar tavam v temi. Nakloni

mi milost, da Te bom v težkih trenutkih

začutila in sledila navodilu, ki si ga dal sv.

Frančišku: » Popravi mojo Cerkev.« Naj me

njegov zgled in priprošnja sv. Klare varno

pripeljeta k Tebi, ki si moj edini pravi dom.

Še nekaj Te prosim: naj ta ljubezen, ki si jo

v nas prižgal na romanju, nikdar ne ugasne.

Prvo noč mi je nova prijateljica rekla: »Boš

videla. Ko greš enkrat v Assisi, verjemi, da ne

greš zadnjič.« Ja, Sara, imaš prav.

Klara Jarc

Svetovni dan mladih – kaj je to

Papež vsaki dve oz. tri leta povabi mlade

na mednarodno srečanje. Več sto tisoč mladih

z vsega sveta roma v prestolnice sveta, da bi

skupaj izkusili in praznovali svojo vero. Med

vrhunce srečanja sodijo kateheze, festivali

in koncerti, predvsem pa zaključek srečanja

(vikend) z vigilijo in zaključno sv. mašo. Pred

samim svetovnim dnevom mladih škofije

v državi, ki gosti srečanje, pripravijo predprogram,

kjer mladi lahko bolje spoznajo

kulturo, navade in življenje dežele, ki jih gosti,

poleg tega pa sodelujejo pri različnih socialnih

pobudah (akcijah) in živijo pri družinah.

Za prihodnje leto smo tako dobili vabilo

na svetovni dan mladih se v Madrid. srečanje

bo od 16. do 21. avgusta 2011. Uvod v SDM

so Dnevi srečevanja po španskih škofijah, od

12. do 14. avgusta 2011.

Se morda sprašuješ, če je vabilo zate. Če si

star med 14 in 35 let, če živiš na naši Zemlji,

če si kristjan in želiš skupaj pričevati za našo

vero, če imaš rad glasbo, molitev, srečevanje

z drugimi, …potem gotovo je. Mimogrede

menda se v Madridu prihodnje leto pričakuje

okrog dva milijona mladih.

24 25


Več o samem programu, dodatne informacije

in seveda prijavnico pa najdete na spletni

strani SKAMA: http://www.drustvo-skam.si/

sdm/index.php.

Kolesarsko romanje v Assisi

Kristjani se radi odločamo za različna

romanja. Skupina šestih fantov (br. Vlado

Kolenko, br. Jakob Kunšič, Jurij Čas, Klemen

Brumec, Janez Črešnar in Štefan Bukovšek)

se je tokrat na pot odpravila tako, kot se za

pravo romanje spodobi, s kolesi. K premagovanju

klancev in ravnin pa nas ni gnala zgolj

želja po avanturi in lepem uspehu. Zjutraj

hvalnice, zvečer večernice in vsakodnevna

sveta maša so stvari, ki so našemu potovanju

dodale romarski pečat.

Z našim skupnim kolesarjenjem smo

pričeli v Ljubljani v Štepanjskrm naselju v

ponedeljek, 16. avgusta zgodaj zjutraj. Pot nas

je preko Turjaškega klanca vodila proti Kočevski

reki, kjer smo imeli prvi večji postanek.

Tamkajšnji župnik nam je razkazal župnijsko

cerkev in nam povedal nekaj o polpretekli

zgodovini teh krajev. Po obilni malici smo

kolesarili do Fare, kjer smo se ohladili v Kolpi.

Nadaljevali smo proti Delnicam. Prespali smo

v Fužinskem Benkovacu, kjer smo imeli tudi

večerno sveto mašo. Prijazna gospa (očitno

oskrbnica kapelice) nam je dovolila, da imamo

mašo v kapelici, prespali pa smo kar ob njej,

na prostem. Naslednji dan smo se spustili z

Gorskega Kotarja proti morju. Kolesarili smo

skozi Hreljin in Novi Vinodolski, v Senju pa

smo se namočili še v morju. Narava ob tej poti

je neverjetna: na eni strani prostrano morje

z otoki, na drugi strani cedre… Še isti dan

smo prišli do Prizne in se potem s trajektom

odpeljali na otok Pag. Ker se je že temnilo, smo

imeli na trajektu še večerjo, sledilo pa je nočno

kolesarjenje do prvega primernega prostora

za nočitev. To mesto je bilo nekaj kilometrov

stran od plaže Zrće, tako da so se slišali ritmi

»glasbe«, ki so jo tam predvajali. Ker se nam

je zaradi trajekta, ki le enkrat dnevno iz Zadra

vozi v Ancono, že nekoliko mudilo, smo

se odločili, da naslednje jutro vstanemo zelo

zgodaj, saj bi ga sicer zamudili. Vstali smo ob

pol petih in se odpravili na pot. Ob petih so

se zvoki z Zrče umirili, mimo nas pa so začeli

voziti kombiji in avtobusi, ki so množico mladih

vozili domov. Jutranja vožnja po otoku je

bila čudovita. Prav neverjetno je, koliko živali

(predvsem zajcev) se skriva v trstičevju ob solinah.

Na poti proti Zadru smo se še nekajkrat

posladkali s figami, ki tukaj rastejo dobesedno

za vsakim ovinkom. Končno smo pravočasno

prispeli do Zadra in v miru kupili vozovnice

za Ancono. Vožnja s trajektom je trajala 6 ur, v

pristanišču na italijanski strani pa smo lahko

opazovali še, kako poteka polnjenje goriva v

trajekt. Prespali smo v parku, kjer smo imeli

tudi sveto mašo. Naslednji kolesarski dan je

minil zelo sproščeno. Nikamor se nam ni

mudilo, bilo pa je zelo vroče, zaradi česar smo

po kosilu naše kolesarjenje za nekaj časa tudi

prekinili. Po počitku nas je čakal vzpon na

Passo Cornelio (818 m), nato pa dolg, dolg

spust. V četrtek zvečer smo prispeli v Assisi,

naš romarski cilj, kjer je bil tudi začetek naših

duhovnih vaj. Nastanjeni smo bili v hiši Tau,

za katero skrbijo bratje kapucini. V Assisiju

smo ostali do torka.

Najprej smo si ogledali stolnico svetega

Rufina, kjer sta bila krščena sveti Frančišek in

sveta Klara. Ob krstnem kamnu, kjer sta bila

krščena, smo tudi sami obnovili krstne obljube.

V tej cerkvi je Frančišek pogosto pridigal,

preden pa je šel na prižnico, je vedno dolgo

molil. Njegove pridige so kot sad te molitve

mnoge ljudi spreobračale od svojih grehov.

Frančišek je pogosto hodil molit k svetemu

Damijanu. Nekega dne pa je bila molitev globlja

kot običajno. V njej je glasno spregovoril

Križani. Glas »pojdi in popravi mojo hišo,

ki se tako podira«, je bil popolnoma jasen.

Frančišek se je takoj lotil popravila razpadajoče

cerkve, a kasneje mu je Gospod razodel

globlji namen tega sporočila: poklican je bil,

da prenovi vesoljno Kristusovo Cerkev. Tudi

mi smo si ob cerkvi svetega Damijana vzeli

čas za razmislek o našem življenju. Razmišljali

smo o trenutkih, ko smo sami začutili bližino

Boga in se spraševali, kakšno mesto ima Bog

pri načrtovanju naše prihodnosti. Ogledali

smo si tudi cerkev v Rivotortu. Tukaj je bila v

času Frančiškovega življenja majhna cerkev sv.

Magdalene, zraven pa je bila »bolnišnica« za

gobavce. Frančišek je s svojimi brati v majhni

kolibi živel popolno uboštvo in stregel gobavcem,

v katerih je prepoznaval Kristusa. Nikdar

si ni želel stalnega bivališča. Vedno je hodil iz

kraja v kraj in tam oznanjal evangelij, pogosto

pa se je tudi umikal na samotne kraje, kjer se je

postil in molil. Tam je prejemal moč za svoje

poslanstvo oznanjevanja evangelija. Tudi sami

smo se za en dan odpravili na Carceri, samotišče

na pobočju gore Susbasio, kjer je pogosto

molil Frančišek. Dan smo preživeli v samoti,

sami s seboj in z Gospodom, zaključili pa s

sveto mašo, kjer smo si med seboj podelili tudi

to, kako je vsak izmed nas doživljal trenutke

tišine. Na gori je vsak resnično imel čas, da se

je ozrl na svoje življenje.

Ena najbolj znanih cerkva v Assisiju je

Porcijunkula. Tu je Frančišek doživel svoj

nov začetek, saj je ob poslušanju evangelija

o apostolih, ki jih Jezus pošilja, da bi pridigali

spoznal, da Jezus govori njemu osebno.

Besed, da Jezusovi učenci ne smejo imeti ne

zlata ne denarja in naj na pot ne jemljejo ne

kruha ne sandal niti dveh tunik, se je iskreno

razveselil, saj je bilo to neskončno zaupanje

v Božjo previdnost tisto, kar si je Frančišek v

resnici želel. Dan, preden smo odšli domov,

smo se nekaj časa zadržali še v molitvi pri

Frančiškovem grobu.

Iz Assisija smo odšli v torek, 24. avgusta.

Skozi Italijo smo se peljali z vlakom, pozno

popoldne pa smo prispeli v Gorico. Od tam

smo s kolesom odšli do Vipavskega Križa.

V Vipavskem Križu smo prespali, nato pa

smo se s kombijem odpeljali proti Ljubljani,

kjer se je naše kolesarsko romanje tudi zaključilo.

Skozi vse dni smo spoznavali drug

drugega. To je bila tudi šola potrpežljivosti in

preprostosti. Vedno bolj smo postajali enega

mnenja, da so tudi čebele nekaj čudovitega.

Razšli smo se z novo izkušnjo medsebojne

povezanosti in z željo, da se še kdaj vidimo

na kakšnem kolesarjenju.

Štefan Bukovšek

26 27


Oratorij v Mariboru

Tik tak, tik tak! Pazi, čas je dragocen…

Tako smo otroci in animatorji skupaj ugotavljali

na letošnjem oratoriju pri svetem Jožefu

v Mariboru. Teden je bil zares čudovit in

obsijan s toplimi sončnimi žarki in navkljub

kakšnemu oblačku smo vsak dan zavzeto pričeli

z molitvijo in oratorijsko himno. Ta nam

je kmalu zlezla pod kožo in ni dolgo trajalo,

pa jo je že vsak kratkohlačnik znal na pamet.

Nato smo se skupaj z deklico Momo podali na

skrivnostno popotovanje k mojstru Urniku,

se junaško zoperstavili Sivim gospodom in

jim pošteno zagodli. Otroci so bili navdušeni,

mi animatorji pa smo se lahko pobahali ob

odličnih igralskih veščinah. Za prav vsak dan

smo imeli posebej sestavljeni urnik, en dan

pa smo domišljiji dali prosto pot in se odpravili

na izlet. Želva Garmi ali kar po domače

garmin - saj veste, tista pametna stvarca, ki

šoferju soli pamet v avtu, kam naj pelje in

zavije - nas je popeljala v Olimje k bratom

minoritom, kjer so prav tako imeli oratorij. Po

kratkem ogledu samostana in lekarne smo se

jim opoldne pridružili pri molitvi in skupaj

zapeli nam vsem tako ljubo himno. Potem še

hiter skok v čokoladnico, kjer smo se čudili

dejstvu, da največ čokolade pojedo Švicarji in

da vijoličnih krav sploh ni, da le-te nikakor in

nikoli in niti pod tako ekstremnimi pogoji ne

proizvajajo kakava, kaj šele zapakirane Milke.

Ker je Garmi kaj kmalu postalo zelo vroče,

se je odločila, da nas za nagrado popelje na

kopanje. Uf, je bilo lušno, tobogani, valovi in

hladna voda… A nismo samo uživali, v delavnicah

smo se urili v izdelovanju zapestnic,

magnetov in pravih stenskih ur. Seveda pa še

noben oratorij ni potekal brez obilice najrazličnejših

iger, kjer smo animatorji lahko za

nekaj časa pozabili na skrbi in se preprosto

predali igri, ter se skupaj z otroci igrali med

dvema ognjema, angelčke, ter težko pričakovane

vodne igre, ki so sledile na koncu tedna.

Teden smo zaključili s sveto mašo in skupno

refleksijo in ugotovili da smo seme posejali v

rodovitno zemljo. In še majhen nasvet iz ust

naših animatorjev: ko se bodo na vas obešali

otroci, vas občudovali pri raznih spretnostih,

vam iz ust pili besede, vas jezili s svojo razigranostjo,

spravljali ob živce z razvajenostjo,

morili s svojimi vprašanji, se veselite, ker ste

za nekoga postali človek in po tem človeku se

edino lahko učloveči Beseda življenja.

Marija Čerček

Oratorij v Vipavskem Križu

Kot vsako leto zadnji teden pred šolo, v Vipavskem

Križu pod okriljem društva mladih

Vozel organiziramo Oratorij. V nedeljo 22.

avgusta, smo se v poznih popoldanskih urah

zbrali animatorji, da se med seboj spoznamo,

pregledali smo program za Oratorij in imeli

še nekaj zabavnega programa. Potem smo

morali spat, da bomo spočiti za otroke.

Prebudili smo se v sončno ponedeljkovo

jutro, vsi polni energije smo hiteli umivat zobe,

da ne zamudimo molitve, ki smo jo imeli animatorji

vsako jutro. Po molitvi, ki jo je vodil

br. Jožko Smukavec, ki je bil tudi naš duhovni

vodja, smo se napotili proti samostanu, kjer je

bilo že nekaj otrok. Medtem ko so otroci prihajali

smo se igrali igrice, peli banse, prepevali

pesmi in se naučili tudi letošnjo himno. Ko

smo se vsi zbrali smo imeli jutranjo molitev

skupaj z otroki, nato je sledila dramatizacija.

Naslov letošnjega oratorija »Pazi čas!«, nas

opominja, da si moramo vzeti čas za druge, ki

nas potrebujejo. Po igrici smo imeli vsak dan

delavnice. Izdelali smo twister, se preizkusili v

šivanju blazinic... Pred kosilom smo vsak dan

imeli »Alabanso« - slavljenje, kjer je br. Jožko

izpostavil najsvetejše, mi pa smo ob spremljavi

kitar, bobnov in tamburina peli pesmi, razmišljali

in igrali. Po alabansi je bil čas za kosilo,

da smo napolnili lačne trebuščke, po kosilu

prosti čas, velika igra. Dan smo zaključili s

sveto mašo. Po maši so starši otroke odpeljali

domov. Trije dnevi, ki smo jih preživeli u družbi

najmlajših otrok so minili hitro in komaj

smo čakali še tri dneve z najstniki.

V četrtek zjutraj so prišli najstniki, ki so

v Križu, v šotorih, tudi spali. Delo z njimi je

bilo precej zanimivo, saj so si med seboj zelo

različni, vendar smo skupaj poiskali vedno

pravo rešitev. Zvečer so nam popestrili člani

banda Vozel, ki so igrali krščanske rock pesmi

in tudi slovenske popevke. V petek zvečer

smo imeli sveto mašo v Plačah, ki jo je vodil

br. Vlado, ki je bil tudi duhovni vodja pri najstnikih.

V soboto je bil dan odhoda. Dopoldan

smo imeli program, po kosilu pa smo imeli

zaključno sveto mašo, ki se jo je udeležilo

veliko staršev. Po maši so otroci odšli domov,

nas pa je čakalo še pospravljanje in refleksija.

V imenu vseh animatorjev bi se še enkrat

zahvalila vsem staršem, ker ste nam zaupali

svoje otroke in vam otroci, da ste prišli, da ste

nas vsak dan spomnili, da je življenje čudovito,

Vsem, ki jih zadeva, ki ste kaj darovali in

zahvala gre tudi Bogu, da je ves čas z nami in

nas z izkušnjami dela močnejše.

Ines Vodopivec

ADAM 2010

Med 18. in 24. julijem letos je potekal že

tradicionalni jezikovno – duhovni teden za

otroke pri kapucinih v Domu duhovnosti Sv.

Benedikt v Kančevcih. Zbralo se je skoraj sto

otrok iz cele Slovenije, željnih novih prijateljstev,

dogodivščin ter seveda željnih znanja

angleškega jezika. Za znanje so poskrbeli

učitelji, za prijetno bivanje ter animacijo pa

preko dvajset animatorjev. Vodja tabora je bila

Fani Pečar, duhovni vodja pa br. Jurij Štravs.

Glavna tema letos je bila film »Moje pesmi,

moje sanje«, na podlagi katerega so potekale

dejavnosti skozi teden.

ADAM pa niso le duhovne vaje ter tečaj

angleškega jezika, temveč mnogo več.

ADAM je teden dni v letu, ko se srečamo stari

prijatelji. Mnogo otrok tako prihaja vsako

leto v Kančevce, saj se tam srečajo s svojimi

vrstniki, s prijatelji, ki jih čez leto ne srečajo.

Kančevci dajo tako otrokom kot animatorjem

28 29


ter učiteljem posebno toplino. Na obrobju

Goričkega imamo vsi teden dni zase, teden

za svojo dušo in srce. Seveda je tudi čas za

sprostitev, tako gremo skupaj na bazen, česar

se otroci še posebej veselijo. Ponovno smo

tudi prehodili pot iz Kančevcev do Rotunde,

se smejali ob zabavnih večernih prireditvah,

veliko smo peli in tudi plesali in se seveda

učili angleščine. Celo svete maše so potekale

v angleškem jeziku. Na koncu tedna smo se

težkih src, nekateri tudi s solzami v očeh razšli,

v upanju, da se prihodnje leto spet vidimo.

Matjaž Kosi

Jadranje

Ponovno sem dobil pošto od brata Jara,

spet neko srečanje, spet bo »dosadno« pa

bomo samo molili pa spet ne bo akcije. Pa

prebiram jaz te vrstice in preberem: Dragi

prijatelj, gremo na jadranje!

Z lahkoto. Zavrtim še številke od ostalih

članov, ki naj bi šli zraven, že je tukaj dobra,

kaj dobra, odlična volja. Dnevi do jadranja so

se mi vlekli kot kača, ampak končno je prišla

sobota, ko smo odjadrali. Kot bi mignil smo

sedeli v avtih in se že peljali proti Zadru,

kjer smo imeli zasidrano `našo barko`. Vsi

sestanki pred jadranjem niso tako pomembni

kot samo jadranje, zato jih ne bom posebej

opisoval. Prispeli smo. Zunaj je bilo 35 stopinj

seveda nad ničlo in Maribor je bil tisti dan

proti Zadru Antarktika. Skiper Eli, njegov

`mali brodski` Marko Žagar in br. Jaro so

odšli uredit formalnosti, ostala ekipa pa –

fantje na pivo, punce pa ledeni čaj. Manjkal

nam je samo še Peter. Priletel je

naravnost iz Anglije, kjer je imel

tečaj angleščine.

Proti večeru, ko smo se vsi našli,

smo izpluli. Vsi smo bili polni pričakovanj.

Za pot naj bi vsak pripravil

nekaj zanimivosti o krajih, ki jih

bomo oz. smo obiskali, vendar se

zaradi prevelike vneme po jadranju in ostalih

zadevah na sami jadrnici tega nismo takoj

spomnili. Prvih dni se že slabo spomnim,

toliko imam v spominu, vendar vem, da so

Kornati pusti otoki, neke vrste Murterski

vrtovi. Tako pravi legenda, pa vendar smo se

zasidrali in na hitro skopali tudi na Kornatih.

Seveda smo vsake toliko časa tudi nekaj

»malega« pojedli. Hvala Bogu za Žagarja, ker

on pa zna kuhati, jadrati, popravljati… Ker je

že bila nedelja, smo seveda imeli tudi sveto

mašo, ki jo je vodil br. Jaro. Ta se je znašel in

predlagal, naj pri pridigi vsak od nas kaj pove.

Zraven tega še sončni zahod in stare ruševine

utrdbe na otoku Žirje in bilo je popolno. Najbolj

nas je zanimala plovba proti otoku Visu,

saj je bil to za nas, neizkušene jadralce, velik

izziv. Pristali smo v Komiži, lepem mestecu

s še lepšo cerkvijo. Znano je, da je bil otok

zaradi vojaških zadev zaprt za turiste vse do

leta 1989. Znani marinec, Slavc Žižek, predsednik

FSR Maribor Sv. Jožef, je služil vojsko

na Visu. Tam smo prespali in imeli odlično

pizza večerjo. Naslednji dan smo si ogledali

še znamenito Modro špiljo – jamo na otoku,

v katero lahko pluješ s čolnom na vesla. V

dnevu, ki nam je sledil, smo imeli odličen

veter in smo zajadrali. Eli nam je še enkrat

dokazal, kako lepo je lahko jadranje. Po odlični

plovbi smo pristali na Paklenih Otokih, od

tam pa smo počasi odpluli proti Primoštenu,

kjer smo kupili vodne »pištolce« in potem si

lahko predstavljate nadaljevanje… Pot nas je

naprej vodila proti Šibeniku skozi kanal in

zasidrali smo se v Skradinu. Naslednji dan

smo odšli na izlet na slapove reke Krke, na

otok, ki je zelo podoben Blejskemu. Na njem

je samo frančiškanski samostan z zelo dobro

vojno zgodovino. Kasneje smo se še okopali

na slapovih in pozdravili sonce. Že naslednji

dan smo odpluli proti otoku Murter, kjer mi

je Eli dovolil upravljati jadrnico. Biti skipper

pomeni: imeti vso posadko pod komando.

Naj bo še tako dober prijatelj, te mora ubogati,

četudi mora stokrat pospraviti eno vrv. Tako

pač je. Seveda ni nihče od nas niti pomislil

na Zadar in vrnitev jadrnice, vendar smo

prav vsi že vedeli, da se to neizbežno bliža. Na

Murterju smo še zadnjič vrgli sidro, se skopali,

Marko Žagar pa je punce naučil upravljanja

Dingija – malega gumenjaka z dvotaktnim

motorjem. Upam, da je bil to šele začetek naše

jadralske etape, ki mislim oziroma skorajda si

že upam reči, da ni bila zadnja. Mislim in vem

pa, da bi brez Elija, Marka in br. Jara mi mladi

iz Maribora preživeli počitnice razpuščeni.

Miha Žižek

Srečanje ministrantov

kapucinskih župnij

V soboto 4. septembra smo se ministranti

župnije Vipavski križ: Blaž, Deni, Gašper,

Kristjan, Matic in Patrick naložili v kombi,

ki ga je na samostanskem dvorišču pripravil

br. Jožko, ter se odpravili v Celje na srečanje

ministrantov kapucinskih župnij. Tam smo se

pridružili ministrantom iz domače ter ostalih

župnij. Za nas so poskrbeli bratje kapucini. Bilo

je zelo lepo. Fino je bilo videti cerkev in biti pri

sveti maši, kjer smo seveda ministrirali, zlasti

pa smo bili veseli novih poznanstev in prijateljev.

Vsi smo igrali nogomet in druge različne

igre. Radi smo bili v družbi bratov kapucinov

in ostalih ministrantov iz Ljubljane, Ptuja in

Celja. Domačini so seveda poskrbeli, da smo

bili deležni odličnega kosila. Po končanem

srečanju smo se kar nekoliko neradi odpravili

vsak na svoj konec. Hvaležni smo bratu Jožkotu

in ostalim bratom kapucinom za lepo srečanje.

Deni in Patrick Krašna, foto Matic Soban

S Karitasom v Banja Luki

V mojih dijaških letih je bila redna vsakodnevna

tema vojna na Balkanu, vsak dan so pri

TV Dnevniku poročali iz posameznih vojnih

področij, uničenje, spletke, govorance, veliko

govorjenja, leporečja, a veliko manj dejanj, ki

bi ustavile morijo, ki je pobrala na tisoče in

tisoče življenj, ugasnila premnogo veselja….

»Mi pa hodimo vsako leto v Banja Luko

zidat s Karitasom, lahko bi šel z nami!« Tako

nekako se je glasilo povabilo sorodnika Andreja

Naglosta, bivšega dijaka Škofijske gimnazije

Vipava, ter Mateja Kobala, ravnatelja Škofijske

Karitas Koper na vsakoletni tabor v Banja Luko.

Če smo bratje kapucini pred dvesto leti v Parizu

gasili požare, vedno pomagali bolnikom,

oznanjali evangelij na take in drugačne načine

tudi jetnikom, vojakom… le zakaj ne bi še malo

zidali, so si morda mislili predstojniki, ko so

mi dali dovoljenje. No ja, prišlo je do zapletov,

nenadne spremembe datuma in namesto čete

večinoma dijakov in študentov smo se na

30 31


pripravljalnem srečanju zbrali le trije. Poleg že

omenjenega Mateja Kobala, župnika na Otlici

in mene, še Bogdan Vidmar, župnik v Podragi,

ki je trdno odločen utrdil še naju, da kljub vsemu,

četudi le trije, gremo v Prnjavor in pomagamo

družini do hiše. Odpravi se je pridružil

še Bogdanov oče, Albert in v nedeljo, 1. avgusta

smo se podali v Bosno. Slovenci in domačini

smo bolj ali manj krepko zagrabili za delo (o

metodah in orodju bi se dalo razpravljati), pa

vendar - kljub vratolomnim akrobacijam pri

različnih delih in nekoliko dežja ter pomanjkanju

delovne sile smo bolj ali manj sezidali čelna

zidova v mansardi, pripravili in postavili les za

grobo ostrešje, se napili bosanske kave, slišali

glas mujezina v živo… Predvsem pa se srečali

z ljudmi, njihovo kulturo, njihovimi radostmi

in težavami. Pri tem nam je veliko pomagal

domači župnik Ante, ki je kljub pritiskom edini

ostal na domači župniji ves čas vojne. Zadnji

dan smo obiskali škofijo, trapiste, Karitas v

Banja Luki… Zemljepis v šoli ni bil ravno moj

priljubljeni predmet, bolje je spoznavati svet v

živo. Na tistem področju so poleg poznanih narodov

tudi etnične manjšine, kot recimo Čehi,

Ukrajinci, Poljaki, Italijani… Kljub pretečenim

letom so še vedno luknje, čeprav morda za silo

zakrpane, v hišah, cerkvah, oknih, kot tudi v

odnosih med ljudmi, v ljubezni do bližnjega. A

vsaka mlada družina, ki se vrne, (izseljevanja

predvsem katoličanov je veliko) prižiga nov

plamenček upanja, da je potrebno graditi nove

odnose in mostove v boljšo prihodnost.

br. Gregor Rehar

Molitvena naveza

Pričevanje prebuja poklice

Kriza poklicev vse bolj trka na vrata

naše krajevne Cerkve. Ker se zavedamo

pomembnosti poklicne pastorale, se v Sloveniji

vse bolj resno moli in spodbuja. Zato

je naša molitvena naveza tako pomembna,

da skupaj, kot pravi Jezusovo naročilo, kjer

sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, tam

sem jaz med njimi (prim. Mt 18,20). Prosite

v mojem imenu, nam pravi Jezus, kar koli

boste prosili Boga Očeta v mojem imenu

vam bo dal (prim. Jn 15,16). Uporabil bi še

besede sestre Štefke Klemen, ki jih je dala kot

izjavo za radio Ognjišče v času tedna molitve

za duhovne poklice. Pravi, da je prepričana,

da duhovnih poklicev ni brez molitve. „Vsak

duhovni poklic je Božji dar. Je sad mnogih

molitev.“ Poudarja, da je molitev osnova, ker

gre pri tem za pristen odnos z Bogom. „Poklic

je stvar dialoga med Bogom in človekom, to pa

se dogaja v molitvi.“

Papež Benedik XVI. nagovarja vso Cerkev

v letošnji poslanici o duhovnih poklicih.

Vsak duhovnik in vsaka posvečena oseba,

zvesta svojemu duhovnemu poklicu, izžarevata

radost služenja Kristusu in vse kristjane vabita,

da odgovorijo na vesoljni klic k svetosti,

je zapisal papež. Pri spodbujanju duhovniških

in redovnih poklicev je namreč pomemben

zgled tistih, ki so že odgovorili na Božji klic.

Osebno pričevanje, v obliki konkretnih življenjskih

odločitev, bo mlade opogumilo,

da bodo sprejeli potrebne odločitve glede

svoje prihodnosti. Papež je izpostavil pomen

ustreznega srečevanja z mladimi, pogovorov,

ki razsvetljujejo, ter spremljanje z zgledom, ki

kaže, kaj pomeni živeti duhovni poklic.

V poslanici je papež v ospredje postavil tri

temeljne vidike duhovnega poklica, ki so temeljni

za učinkovito duhovniško in redovno

pričevanje: prijateljstvo s Kristusom, popolna

izročitev Bogu in občestveno življenje.

Kot temeljni pomen, tako za duhovniško

kot redovno življenje, je papež izpostavil

prijateljstvo s Kristusom. Jezus je namreč

živel v stalni povezanosti z Očetom, kar je

v njegovih učencih spodbudilo željo, da bi

živeli enako. Od Jezusa so se naučili živeti

v občestvu in stalnem pogovoru z Bogom.

Če torej duhovnik pripada Bogu in drugim

pomaga, da ljubijo Boga, mora gojiti globoko

zaupnost z Bogom, ostajati v njegovi ljubezni

in poslušati njegovo Besedo, je zapisal papež

ter kot prvo obliko pričevanja, ki spodbuja

duhovne poklice, navedel molitev.

Drugi vidik duhovnega poklica je popolna

izročitev Bogu, katere popoln zgled je

Jezusovo darovanje na križu. Kot je zapisal

papež v poslanici, se mora vsak, ki je poklican

k posebni posvetitvi svojega življenja,

popolnoma darovati Bogu. To je namreč

vir njegove lastne zmožnosti, da se bo lahko

daroval za tiste, ki mu jih bo zaupala Božja

previdnost, se daroval z popolno, stalno in

zvesto predanostjo, vesel, da je lahko postal

spremljevalec mnogih bratov in sester, da jim

lahko pomaga odpirati se Kristusu in da jim

Božja beseda lahko postane luč na njihovi

poti. Zgodba vsakega duhovnega poklica je

skoraj vedno povezana s pričevanjem duhovnika,

ki radostno živi dar svojega lastnega

darovanja za brate in sestre, v imenu Božjega

kraljestva, je izpostavil papež.

Kot tretji vidik, ki ga mora živeti vsak

duhovnik in vsaka posvečena oseba, pa je

občestveno življenje. Duhovnik mora na

poseben način biti človek občestva in skupnega

življenja, odprt za vse, spodoben zbirati

vernike v eno čredo, pomagati presegati

razprtije, krpati luknje, poravnavati prepire

in nesporazume ter odpuščati žalitve. Mladi

ljudje morajo videti duhovnika, ki je zgled

občestvenega življenja, kar jim bo razkrilo

lepoto duhovniškega poklica, je zapisal papež.

Duhovniški poklici so namreč rojeni iz

stika z duhovniki, kakor dragoceno izročilo,

ki se prenaša z besedo, zgledom in celotnim

načinom življenja.

uredil br. Jože Smukavec

Kdor se še želi pridružiti Molitveni navezi za dobre družine in duhovne poklice,

naj na Slovensko kapucinsko provinco, Mekinčeva 3, 1119 Ljubljana sporoči:

ime in priimek, če želi prejemati Frančiškovega prijatelja in imeti druge stike z nami,

tudi naslov, telefonsko številko, elektronski naslov.

33


Delavnice molitve in življenja

Odpustiti

Jedro vseh bratskih sporov je težava z

odpuščanjem. Le redko nas kdo zares užali, a

zelo pogosto se čutimo užaljeni. Zato moramo

nenehno odpuščati in tako ozdravljati rane.

Po drugi strani je mržnja kakor tumor, ki

zastruplja veselje, dušo preplavlja z žalostjo

in naše nebo prepreda s temnimi oblaki. Zamera

razjeda le tistega, ki zameri. Ni je večje

norosti, kakor podžigati in gojiti mržnjo.

Odpuščanje je v prid tistemu, ki odpušča.

Ranjena srca so plehka v odnosu do

drugih. Odpuščati je kakor osvoboditi se

mrtve teže, je kakor ozdraveti, kakor rešiti

se tumorja, kakor izpljuniti strup. Ni bolj

osvobajajoče terapije, kakor je odpuščanje.

Že zaradi lastne čustvene uravnovešenosti in

duševnega zdravja bi se bilo vredno truditi,

da bi nenehno odpuščali. Med raznovrstnimi

načini odpuščanja je najbolj učinkovito: odpuščati,

kakor da bi bili na Jezusovem mestu.

V popolni zbranosti in umirjenosti se moram

postaviti v Jezusovo notranjost, občutiti

njegovo notranje razpoloženje, se duhovno

poistiti z vsem njegovim bitjem (seveda v

moči Svetega Duha), in to na takšen način,

da moje oči postanejo Jezusove, moje roke

Jezusove roke, moje srce Jezusovo srce.

Svojega »sovražnika« postavi v kot svojega

spomina in ga v tesni povezanosti z Jezusom

skušaj gledati z Jezusovimi očmi, skušaj ga

čutiti z Jezusovim srcem, objeti z Jezusovimi

rokami! Kakor da bi bil ti Jezus, kakor da sta z

Jezusom v mislih postala eno bitje: odpuščaj,

razumi, ljubi, objemaj »sovražnika« dalj časa.

Vse dokler ne začutiš velikega miru.

Da bi mogel narediti prve korake v uresničevanju

zlatega sna, začni živeti štiri med

seboj povezane drže: razumevanje – spošto-

vanje – sprejemanje – odpuščanje. Vsebino

teh štirih besed z lahkoto strnemo v čudovito

božjo besedo usmiljenje. Če bi hoteli označiti

Jezusa, kot nam ga predstavijo evangeliji, bi

to lahko storili z dvema pridevnikoma, ki

pomenita le: sočuten in usmiljen.

Že od vsega začetka moramo biti v srcu

sočutni in usmiljeni do brata in do njegovega

stanja. Z odprtim in k drugemu naravnanim

srcem se moramo prepustiti vzgibom zastonjske

naklonjenosti, biti moramo ljubeznivo

sočutni za trpljenje in stisko bližnjega.

»Drugi« je skoraj vedno neznanec in ga kot

takšnega ne razumemo. Ker ga ne razumemo, ga

tudi ne sprejemamo; od tod torej nesporazumi.

Drugi si ni sam izvolil svojega bivanja.

Vržen je bil v življenje, ne da bi si to želel ali

izbral. Ni si izbral svojih staršev. Ni mu všeč

lastna oseba. Čuden značaj ima, ki ga jaz

težko prenašam, a ta značaj še bolj jezi njega,

ki ga mora prenašati dan in noč.

Njegovo obnašanje do mene se zdi trdovratno,

pa ne gre za trdovratnost, temveč za

potrebo po uveljavitvi. Njegovo včerajšnje

ravnanje proti meni se je zdelo napadalno.

Pa ni šlo za napad. Bil je le način, kako se

je trudil ohraniti svojo varnost. Videti je bil

ošaben, pa je v resnici le boječ.

Moja dolžnost je, da z njim gradim odnos

spoštovanja in usmiljenja.

Če je zoprn meni, je še veliko bolj zoprn

samemu sebi. Če mi njegov način obnašanja

povzroča trpljenje, sam še veliko bolj trpi.

Če je kdo na tem svetu, ki želi, da ne bi bil

takšen, je to najprej on sam in ne jaz. Rad bi

bil pri vseh priljubljen, pa mu ne uspe. Rad

bi bil očarljiv, umirjen, pa ne zmore. Ko bi si

sam izbiral svoj način bivanja, bi bil gotovo

najprivlačnejši človek na svetu. Kakšen pomen

ima, če se jezim nad njegovim načinom

bivanja, ki pa si ga ni sam izbral Kakšna je

njegova krivda Si zasluži odklanjanje ali pa

preprosto le razumevanje

Ni druge poti modrosti, kakor da ga

opazuješ, sprejemaš in presojaš z usmiljenim

srcem. Če sam sebe kljub veliki želji

ne morem zvišati niti za en sam centimeter,

toliko manj zmorem zvišati njegovo postavo

s tem, da se nanj jezim. Če se moram najprej

jaz sprejemati takšnega, kakršen sem, in ne

takšnega, kakršen bi rad bil, moram sprejeti

tudi drugega, ne, kakor kakor bi si ga jaz želel,

temveč takšnega, kakršen dejansko je. Sprejeti

drugega torej pomeni, iti iz samega sebe, se

postaviti na njegovo mesto in ga presojati iz

njegovega zornega kota.

Ne gre za to, da bi se prepričal, ali ima

prav ali ne. Obravnavati ga z usmiljenim

srcem pomeni, postaviti se nad razloge in

sprejeti igro »razlogov«, ki jih narekujeta

usmiljenje in sočutje – ti pa so na ravni čiste

zastonjskosti – in sprejeti brata kot božji dar,

se veseliti njegovega bivanja in ga priznati za

pozitivnega.

Odlomek je vzet iz knjige Spremenjenje,

avtorja br. Ignacija Larrañage, ustanovitelja

Delavnic molitve in življenja.

pripravila Breda Bider

Sveti zakonci

Blažena Delfina

in sveti Elzear

Delfina je bila

hči edinka marsejskega

grofa in

grofice iz rodbine

Glandeves. Rodila

se je leta 1284

v Puy–Michelu.

Že kot dekletce je

bila svojim staršem

in družini

v veliko veselje.

Toda kmalu je

osirotela in zanjo

so skrbeli sorodniki,

še posebej stric, ki je bil v opatiji sv.

Katarine v Sorbu.

Po tedanjem običaju so jo v starosti 16 let

zaročili s plemičem, ki s svojo plemenitostjo

ni zaostajal za njo. To je bil mladi baron

Elzear, sin arianskega grofa.

Elzear je bil rojen leta 1285 na gradu

Saint-Jean-de-Robians v Provansi. Že od

malega je bil deležen strogih pravil in vaj v

usmiljenju ter znanstvenega pouka, saj je

za njegovo vzgojo skrbel njegov stric, Viljem

Sabranski, opat samostana Svetega Viktorja

v Marseillesu.

Štiri leta po zaroki sta se Delfina in Elzear

poročila. Oba sta v zakonu želela doseči krščansko

popolnost. V njunem dvorcu Ansouis

sta živela bolj spokorno kot gosposko, bolj

kot asketa kot fevdalca.

Kmalu po poroki sta se preselila v dvorec

Puy–Michel. Takrat sta vstopila v tretji red sv.

Frančiška (sedaj Frančiškov svetni red, op.a.).

34 35


Njuno notranje življenje se je obogatilo še z

eno dimenzijo: ljubeznijo do drugih, ki se je

kazala v veliki dobrodelnosti do revnih. Sama

sta živela skromno, da sta svoje dobrote lahko

čim bolj obilno delila revežem. Odlikovala sta

se v vseh delih usmiljenja.

Ko je Elzear leta 1317 postal poslanik v

Neaplju, je dobrodelnost zakoncev postala še

obilnejša. Neapelj je bil sovražno razpoložen

do Francozov. Upori in nemiri so bili na

dnevnem redu. Toda Elzear je v duhu evangelija

postal pravi ambasador miru in sloge

med ljudmi. Njegova žena mu je bila pri tem

v veliko pomoč.

27. septembra 1323 je Elzear umrl v Parizu.

Pokopali so ga v minoritski cerkvi v Aptu.

Delfina je po moževi smrti prodala vse imetje

in ga razdala revežem. Umrla je 26. novembra

1358, 35 let za Elzearjem. Doživela je kanonizacijo

Elzearja.

Ime in lik blažene Delfine in svetega Elzearja

sta bila prav posebej poznana v Franciji v

poznem srednjem veku. Delfina je bila simbol

dobre žene, ki je povsod okoli sebe širila

sijaj duhovne globine, milino, krepostnost in

toplino svojega sočutja, Elzear pa kot moder

in miroljuben veljak.

Ob njiju veljajo besede francoskega pisatelja

Charlesa Péguyja »Potrebno se je zveličati

skupaj, priti skupaj z drugimi k dragemu

Bogu. Ni mogoče najti Boga sam, brez drugih.

Zatorej velja misliti na druge, malo delati za

druge. Kaj nam bo Gospod dejal, če se vrnemo

k njemu sami, brez drugih«

V življenju blažene Delfine in svetega

Elzearja ni šlo za neko svetost, ki bi v življenju

Cerkve pustilo sledove nečesa velikega

in izrednega. Šlo je predvsem za dosledno

sledenje Kristusovemu evangeliju v vsakdanjem

življenju, k čemur smo vedno in povsod

povabljeni tudi mi.

Spomin nanju obhajamo 26. septembra.

Alenka Fras

Brat kapucin

Blaženi Leopold

iz Alpandeire

(1864-1956)

Br. Pasqual Riwalski je kot generalni

minister izrekel o njem tele besede: »Nedvomno

je vsakega, ki je srečal br. Leopolda,

takoj očarala njegova preprostost, naravnost,

nenarejenost, iskrenost, poštenost in evangeljsko

uboštvo. Ubožec, poln vere in čistosti,

preprost in nevsiljiv, ki se je znal vedno

umakniti v ozadje, ki je neopazno in ponižno

služil. Bil je mož z otroškim srcem, plemenit

in preprost, prijazen in zmeren, kmečko

pošten … Bil je zelo zadržan in skromen

ob vsem tem, kar je Gospod dobrega storil

po njem; vznemirjalo ga je hvaljenje ljudi,

veselil pa se je ponižanj; živo se je zavedal

svojih omejitev in svojih grehov. Pogosto

je ponavljal: 'Velik grešnik sem'. Resnična

evangeljska iskra je sad spoštovanja, ki ga

imamo v Božjem pogledu na naše bližnje

in na vse ustvarjeno. Br. Leopold je dobro

poznal tisti slavni izrek sv. Frančiška: 'Človek

namreč toliko velja, kolikor velja pred

Bogom in nič več' (Opomini, 19)«.

Njegovi starši Diego Márquez Ayala in

Jerónima Sánchez Jiménez so bili preprosti

in delavni kmetje in so kot večina ljudi trdo

delali, da bi iz kamnite zemlje pridelali dovolj

za preživetje družine. 24. junija 1864 se jima

je rodil prvi otrok, ki je 29. junija pri krstnem

studencu dobil ime Francisco Tomás od Janeza

Krstnika; to je naš brat Leopold. Diego

in Jerónima sta se razveselila še treh drugih

otrok: Diega, Juan Miguela in Marie Terese.

V toplini družinske ljubezni, ki jo je hranilo

življenje v krščanskih krepostih, je raslo

dobro krščansko seme Francisca Tomása.

Od svojega očeta se je učil dobrih navad, krščanskih

načel in dobrodelnosti. Iz maminih

ustnic pa se je učil moliti. Vesel, pameten,

sredi dobre družbe, neutruden delavec, je

Francisco Tomás začenjal dan z udeležbo pri

sv maši in z obiskom Najsvetejšega zakramenta.

Njegovo razdeljevanje tistega malo,

kar je imel in njegova neprisiljena naravna

dobrota, je bila izraz globokega duhovnega

življenja in močne izkušnje vere. Bil je kakor

»veliko srce«, ki pomaga revežem, pravijo

priče, ki so ga poznale. Pripoveduje se, da je

podarjal svoje kmečko orodje tistim, ki so ga

potrebovali ali pa je revežem, ki jih srečeval

na poti domov, razdajal denar, ki ga je zaslužil

ob trgatvi.

35 let svojega »skritega« življenja je preživel

med delom na polju in družinskim življenjem.

Medtem pa ga je Bog počasi oblikoval

in čakal priložnost, da ga pokliče v svojo

službo. Ko je tako leta 1894 v Rondi poslušal

pridiganje kapucinov ob pripravi na praznik

beatifikacije kapucina Diega Kadiškega, se je

mladi Francisco Tomás odločil za redovno

življenje med brati kapucini. »Rad bi bil kapucin,

kakor oni«. Privlačilo ga je »njihovo

življenje v odmaknjenosti«.

Šele leta 1899 je bil sprejet h kapucinom

v samostanu v Sevilli. Po mesecu dni je šel v

noviciat. Iz rok br. Diega iz Valencina, ki je

bil predstojnik in magister novincev, je 16.

novembra istega leta prejel kapucinski habit

in ime br. Leopold iz Alpandeire.

Br. Leopold je svoje ponižno delo na

polju in na samostanskem vrtu spreminjal

v nenehno molitev in velikodušno služenje.

Sprememba imena, kakor je to komentiral

kasneje, ga je pretresla, »kakor hladna prha«,

tudi zato, ker to ime ni bilo običajno med

člani Reda.

Ker so ga poznali kot kmeta, so ga v Sevilli

določili za pomočnika brata vrtnarja. V vrtu

je br. Leopold poleg zelenjave gojil tudi svoje

duhovne darove. Vsaka njegova gesta, tudi

najbolj vsakdanja in ponavljajoča, je namreč

privrela iz globoke zedinjenosti z Bogom.

Novinec br. Leopold je okušal veselje, da je

odgovoril na Božji klic. Bilo je gotovo: imel je

36 let, toda mladostnost duha ni bila le nekaj

notranjega, ampak je eksplodirala v vidno in

otipljivo veselje. Izkušnja noviciata je postavila

temelje njegove duhovne poti, kajti njegova

ljubezen do Boga je rasla ob spoznavanju

kapucinskega izročila in duhovnosti.

Na vrtu je rasel njegov pogovor z Bogom

in hkrati z njim so rasle tudi njegove kreposti.

Iz vrta je odhajal v kapelo Najsvetejšega, kjer

je ostajal dolge noči v globokem češčenju. V

starem samostanu v Granadi je 23. novembra

leta 1903 br. Leopold naredil večne zaobljube.

Po kratkem bivanju v Sevilli in v Antegueri,

je 21. februarja leta 1914 ponovno prišel v

Granado, kjer je ostal za vedno.

V mestu je bil med vsemi izredno priljubljen.

Predvsem otroci, ko so ga videli, so za

36 37


njim klicali: »Glejte, tam prihaja br. Nipordo«

in so mu tekli naproti. Ustavljal se je z njimi in

jim razlagal kakšen odlomek iz katekizma, ko

pa se je srečal z odraslimi, je prisluhnil njihovim

težavam in skrbem. Br. Leopold je odkril

način, kako vsem deliti Božjo dobroto: moliti

tri Zdravamarije. To je bila njegova formula,

kako vpletati Božje v človeško.

Pol stoletja je br. Leopold dan za dnem hodil

po Granadi in delil miloščino ljubezni, ko

je mnogim obarval žalostne dni, vzpostavljal

edinost in harmonijo, vse vodil v srečanje z

Bogom, dajal dostojanstvo vsakodnevnemu

delu. Vsaka njegova dejavnost in vsako njegovo

srečanje z ljudmi je bilo vedno nekaj

novega.

Zaradi svoje ponižnosti in razpoložljivosti

je imel poseben vpliv na vse, ki so ga

srečevali. Njegov lik ni bil tiste vrste, ki naredi

vtis in privlači pozornost. Bolj kot »iti

med ljudi, je br. Leopold, hodil med ljudmi«,

bolj kot da bi gledal, je videl v srce ljudi, ki

so ga iskali.

Plamenček je ugasnil 9. februarja 1956, ko

je imel 92 let. Ponižni pobiralec miloščine treh

Zdravamarij se je srečal z Gospodom. Vest

o njegovi smrti se je bliskovito razširila po

Granadi in vse ganila. Reka ljudi vseh starosti

in stanov se je zgrinjala pri kapucinskem samostanu.

Glas o njegovi svetosti, ki ga je spremljal

že za časa življenja, se je še bolj okrepil

po njegovi smrti. Vsak dan, še posebno pa 9.

vsak mesec, prihaja z vseh koncev na njegov

grob neobičajno veliko ljudi. Po priprošnji

svojega zvestega služabnika Bog naklanja

številne milosti.

Benedikt XVI. je 15. marca leta 2008

razglasil njegove herojske kreposti, 12.

septembra leta 2010 pa je bil razglašen za

blaženega.

Po Okrožnici br. Maura Jöhrija,

generalnega ministra bratov kapucinov,

povzel br. Vlado Kolenko

Iz kapucinskega sveta

Milano

V juliju so se bratje kapucini poslovili od

brata Luigia Padovese, ki so ga umorili v Turčiji

pri njegovem oznanjevanju. Na pogrebni

maši v milanski stolnici se je zbralo veliko

bratov. Časopisi so poročali o številu škofov,

duhovnikov, bratov kapucinov, politikov in

vernikov, zelo pa je bila ganljiva navzočnost

majhne skupnosti iz Turčije in sicer iz Iskenderna,

kjer je brat Luigi deloval. Prav na to

malo cerkev teh kristjanov iz Turčije se je v

poslovilnem govoru ozrl br. Ruggero Franceschini.

Omenil je, da je ta majhna čreda

razkropljena, še premlada, da bi imela še moči

prenesti podobne tragedije. Ta mala čreda v

Turčiji je prešibka, da bi se lahko postavila

po robu zlu, ki jo je zadelo, preveč majhna

je, da bi mogla sama v sebi najti sposobnost

nadaljnjega upanja za svoj obstoj. Ta govor je

bil klic, poziv, naj ne pozabimo kristjanov v

Turčiji. To je ob enem tudi spodbuda, da bi se

povezali s Cerkvijo v Anatoliji, s Cerkvijo, ki

je Kristusovo telo, mučeno, trpeče, a vstalo in

poveličano. Ta gotovost je tudi sled, ki ostaja

za bratom Luigiem Padoveze, ki je bil ob enem

tudi škof in s tem pastir te male Cerkve.

Španija - Granada

Brat Leopold iz Alpandeire je bil 12. septembra

2010 razglašen za blaženega. Mestni

odbor ga je imenoval »najboljši sin Granade«.

Predlog za ta visoki naslov temu preprostemu

kapucinskemu bratu je dal župan Jose Torres

Hurtado. Pri izročitvi visokega naslova

provincialu Audalusie, bratu Rafaelu Pozo

Bascón, je pojasnil, da s tem priznanjem izpolnjuje

želje meščanov Granade. Župan je

poudaril turistični prispevek brata za ta kraj.

Letno sprejme mesto več kot 800.000 vernikov,

ki prihajajo obiskat kripto, kjer počivajo

posmrtni ostanki redovnika, ki mu pripisujejo

čudežno ozdravljenje. Župan je utemeljil

to čast na osnovi duhovnih, socialnih in tudi

gospodarskih vrednot, ki so polnili 50 let življenja

tega brata. Skoraj 150 let je minilo od

njegovega rojstva (r. 1864). Z njim se je mesto

Granada poneslo na vse celine.

Bangkok

V Bangkoku se je srečalo 28 bratov kapucinov.

Teden druženja je ponudil pristen

in soliden pregled vzrokov preseljevanja,

motivov zanj, predvsem pa njegovih posledic.

Posebno dragoceno je bilo pričevanje bratov,

ki že delajo na tem področju. Srečanje je želelo

dati resnične ocene dela in stanja v krajih, kjer

bratje že delujejo in se srečujejo s tem problemom.

Skušali so osvetliti, kaj lahko naredijo,

kaj je nujno narediti, na kakšen način naj bratje

kapucini izboljšajo bivanje beguncev. Proti

koncu srečanja so izdelali načrt za bližnjo prihodnost.

Načrti so zaobsegli tudi begunce, ki

so v naših samostanih. V ta načrt so zajeti tudi

bratje, ki gredo v skupnost beguncev, tam živijo

in skušajo graditi mostove med skupnostjo

beguncev, njihovimi družinami in domovino.

Ta program je resnična spodbuda, da gremo

bratje na proti svetu beguncev in sicer na zelo

živ način. Bodimo jim blizu. Opazujmo njihove

potrebe in poskušajmo ugotoviti, kako prenesti

v njihovo življenje veselo oznanilo evangelija.

Upajmo, da bodo ti načrti iz Bangkoka uresničeni

in mnogim sposobni spremeniti življenje.

Hkrati pa je to spodbuda za vse brate, da bi se

navdušili in posvetili ljudem na robu družbe.

Nemčija - Münster

Na kapucinski fakulteti teološko-filozofskega

študija v Münstru so uvedli predmet zoološka

teologija. Ta študij naj bi pomagal še bolje

povezati vsebino teologije s biologijo - živim

svetom. Predvsem pa bi lahko še bolj odkrili

povezanost med človekom in živaljo. Ta odnos

je danes v svetu zelo delikaten in prav teologija

bi mu lahko dala pravo smer. Med živalmi in ljudmi

je posebna duhovnost, ki je močno vezana

na stvarstvo. Zato je resnično pomembno iskati

teološki pomen za ta odnos in to duhovnost.

zbral br. Jožko Smukavec

38 39


Serafinski svetniki I

Andraž Arko OFM c Urša Skoberne

VSAK UTRIP SRCA ZA BOGA

Serafinski svetniki II

Andraž Arko OFM c Urša Skoberne

Serafinski svetniki III

Andraž Arko OFM c Urša Skoberne

Nslovka 3 RED.indd 1 19.4.2010 11:06:57

Knjiga

Dotakni se me

Molitve za mlade in mlade po srcu

Anselm Grün

»Te molitve

ti želijo

pomagati, da

bo Bogu lažje

izrazil svoje

misli.

Dolga leta sem

bil usmerjen

v delo z

mladimi.

V začetku

mojega

delovanja so

mladi raje

Naše knjige

molili spontano, da bi našli prave besede za

molitev, s katero bi Bogu izpovedovali svoje

misli in občutke.

Prav zato sem napisal te molitve. Poskusil

sem jih izraziti v preprostem jeziku, ki je

vsakomur blizu.«

Tako je v uvodu v knjižico napisal Anselm

Grün, benediktinski menih, ki sicer vodi

ekonomijo v samostanu Münsterschwarzach

(Nemčija) in s tem opisal njeno vsebino. Avtor

je tudi predavatelj, duhovni spremljevalec

in voditelj različnih tečajev. Njegove knjige pa

sodijo med najbolj brana krščanska besedila

(kar nekaj jih je prevedenih v slovenščino).

Molitve, zapisane v tej knjigi, so mladim

dejansko blizu in v svoji preprostosti dajejo

vzorec, kakšen je lahko pogovor z Bogom. Kaj

pri Jezusu velja VSTOP DOVOLJEN!

Knjiga je izšla lansko leto pri Slomškovi

založbi, Maribor.

Sveti v svetu –

Serafinski svetniki 3

Andraž Arko, Urša Skoberne

Nekdo pride po hodniku,

ti v roke potisne da bi živeli evangelij ter ga oznanjali svetu med ljudmi – da knjigo

bi bili sveti v svetu.

Sveti v svetu

so poročeni in samski, duhovniki in redovniki, ljudje vseh stanov, od plemičev pa do preprostih ljudi,

SVETI V SVETU

ki jih je Bog poklical na za Frančiškom Asiškim,

Frančišek, ki ga imenujejo tudi Serafinski oče, je prav zaradi preprostega služenja Bogu in ljudem

Serafinski svetniki III

postal »oče« velike družine bratov in sester, mož in žena, ki so po njegovem zgledu živeli

v tesnem prijateljstvu z Jezusom, z ljudmi in z vsem stvarstvom.

Mnoge od teh je Cerkev razglasila za svetnike, zato so jih prav zaradi

in reče: »Tole Serafinskega očeta je Frančiška poimenovali kar Serafinski svetniki. tvoj

V prvem delu trilogije Serafinski svetniki smo spoznali svetnike iz I. reda, ki je nastal

ob samem Frančišku – Red manjših bratov, v katerem so združeni frančiškani, minoriti in kapucini.

V drugem delu smo spoznali svetnice iz II. reda - sestre klarise.

Tretji del trilogije Serafinski svetniki pa nam prinaša brate in sestre iz III. reda

rojstni dan!« – Regularni tretji red ti in Frančiškov svetni ni red. nič

Njihova svetost v svetu nas vabi, da bi se tudi mi trudili za iskreno prijateljstvo z Jezusom in z ljudmi,

da bi tudi mi postali Jezusovi in njihovi prijatelji. Naj nam bodo serafinski svetniki zgled in spodbuda

na naši življenjski poti, da bomo tudi mi znali in zmogli živeli v prijateljstvu z Bogom in med seboj.

In k srcu si vzemimo Frančiškov opomin:

jasno (posebej, ker imaš

»Za nas je torej velika sramota, da so svetniki izvrševali dela, mi pa hočemo prejemati čast in slavo iz tega,

da o teh delih samo beremo in jih oznanjamo«

(FOpom 6,3).

rojstni dan TO JE šele TO! čez SVETI V SVETU pol

leta). Potem pa pogledaš

naslov oziroma samo risbo

c

c

Andraž Arko OFM c Urša Skoberne

na naslovnici, in razumeš,

da se s tem res ni dalo počakati, ker je knjiga

ravno prišla iz tiska in jo kot član FSRja (Frančiškovega

svetnega reda) enostavno moraš

imeti takoj. In si vesel za brate iz prvega reda.

No, morda vsi do svojega izvoda ne boste

prišli na tak način, vsekakor pa jo je vredno

imeti na svoji knjižni polici (najbrž bo delala

družbo že dvema knjigama pred njo in sicer

knjigi: To je to! – serafinski svetniki 1 (svetniki

iz prvega Frančiškovega reda) ter drugi:

Vsak utrip srca za Boga – serafinski svetniki

2 (svetnice iz drugega reda- sestre klarise)). Z

naslovom (Sveti v svetu) želi pokazati, da gre

za svetnike iz Frančiškovega svetnega reda,

ki so lahko poročeni ali samski, duhovniki

ali redovniki, ljudje vseh stanov, ki jih je Bog

poklical na pot za svetim Frančiškom Asiškim.

Ob predstavitvi začetkov FSRja in sedanjega

stanja le-tega v Sloveniji nam knjiga predstavlja

54 svetnikov in hkrati ob koncu ponavlja Frančiškov

opomin: »Za nas je torej velika sramota,

da so svetniki izvrševali dela, mi pa hočemo

prejemati čast in slavo iz tega, da o teh delih

samo beremo in jih oznanjamo.« (FOpom 6,3).

Knjiga je letos (2010) izšla pri založbi Brat

Frančišek.

Andraž Arko OFM – Urša Skoberne

Sveti v svetu

Serafinski svetniki III

Pa ste dočakali še obljubljeni tretji, in to najobsežnejši del trilogije o serafinskih

svetnikih, po katerem ste mnogi spraševali že lansko leto. V njem so predstavljeni

svetniki iz Frančiškovega svetnega reda, to so tisti, ki niso odšli niti

med brate niti v samostane klaris, ampak so ostali v svetu in tam zaživeli v

duhu svetega Frančiška. Med njimi so kralji in kraljice, reveži in vdove, starčki

in otroci, kaplani in papeži, pa tudi čisto navadni ljudje, kakršne srečujemo

na ulici. To pomeni, da Frančiškova pot svetosti tudi za nas ni nedosegljiva.

Poglejmo si torej, kako so hodili po njej že pred nami, da je ne bomo zgrešili.

Format: 21 x 30 cm, trda vezava, 88 strani

Cena: 8,00 € (za bralce Brata Frančiška do 15. 9. 2010 samo 7,00 €)

Ines Jerele – Felicijan Pevec OFM – Jedert Vodopivec

Flores in colores

knjige iz Frančiškanskega samostana Novo mesto

Čeprav piše v podnaslovu, da gre za znanstveno monografijo, boste v knjigi

našli zelo razumljive in berljive prispevke avtorjev, ki govorijo o bogastvu

frančiškanske novomeške knjižnice. Posebej je izpostavljena knjiga s pobarvanimi

ilustracijami o zdravilnih rastlinah Hieronymusa Bocka iz 1556-72,

ki so jo s pomočjo Krke d.d. restavrirali v Arhivu Slovenije in v NUKu.

Format: 21 x 30 cm, broširano, 144 strani

Cena: 15,00 € (za bralce Brata Frančiška do 15. 9. 2010 samo 10,00 €)

Andraž Arko OFM s prijatelji

Ludvik IX. / Elizabeta Ogrska - ZBF CD 018

pripoved s pesmimi na zgoščenki

Med svetniki, opisanimi v slikanici Sveti v svetu, imata posebno mesto sv. Ludvik

in sv. Elizabeta, ki sta zavetnika Frančiškovega svetnega reda. Čeprav se nista nikoli

srečala in se nista poznala, imata veliko skupnega. O tem se lahko prepričate

iz pripovedi na zgoščenki, kjer je njuno življenje še bolj pestro predstavljeno z

besedo in pesmijo.

Cena: 8,00 € (za bralce Brata Frančiška do 15. 9. 2010 samo 7,00 €)

Šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja

Hvalnice in večernice - ZBF CD 019

Šolske sestre vas vabijo, da se jim pridružite pri molitvi iz Molitvenega bogoslužja

ali brevirja. Skupaj z njimi lahko zmolite in zapojete hvalnice, dnevno molitveno

uro in večernice za nedeljo tretjega tedna.

Cena: 6,00 € (za bralce Brata Frančiška do 15. 9. 2010 samo 5,00 €)

Predstavljeno lahko naročite na naslovu: Založba Brat Frančišek

Prešernov trg 4; 1000 Ljubljana; telefon: 01 2429312; faks: 01 2429313; e-mail: zbf@ofm.si

http://franciskani.rkc.si/zbf/

Andraž Arko OFM Urša Skoberne SVETI V SVETU Serafinski svetniki III

PRIHAJA BOG!

Nekega dne je neki človek izvedel, da

prihaja k njemu sam Bog na obisk.

»K meni« ga je zaskrbelo. »V mojo hišo«

Stekel je po vseh sobah, po stopnicah gor in

dol, splezal je na streho in zdirjal v klet. Svojo

hišo je videl z drugačnimi očmi, zdaj, ko je

prihajal Bog.

»Nemogoče! Ubogi jaz!« je tarnal. »Ne

morem sprejeti obiska v takem stanju. Vse

je umazano! Vse je polno nesnage. Tu ni

primernega prostora za počitek, ni niti zraka za

dihati.«

Odprl je okna in vrata.

»Bratje! Prijatelji!« je klical. »Naj mi kdo

hitro pomaga pospraviti vse!«

In začel je na vso moč čistiti svojo hišo.

Skozi oblak prahu je videl nekoga, ki mu

je prihajal na pomoč. V dvoje gre lažje. Vrgla

sta ven nepotrebno šaro, jo zbrala na kup in

zažgala. Vrgla sta se na kolena in dobro očistila

vsa tla in stopnišče. Porabila sta veliko veder

vode, da sta očistila vsa okna. Očistila sta tudi

vso umazanijo iz najbolj skritih kotičkov.

»Nikoli ne bova končala!« je nergal mož.

»Končala bova!« je mirno rekel drugi.

Nadaljevala sta z delom, drug ob drugem,

še ves dan. In končno, hiša je izgledala kot

nova, dišala je po čistoči.

Ko se je stemnilo, sta šla v kuhinjo in

pripravila mizo.

»Zdaj,« je rekel mož, »lahko pride moj

Obiskovalec! Zdaj lahko pride Bog. Le kje se

mudi«

»Sem že tukaj!« je rekel drugi in se usedel

za mizo. »Usedi se in jej z menoj!«

»In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca

sveta« (Mt 28,20).

Bruno Ferrero, Najlepši nasmeh

Ob ve sti la

Vse dogajanje najdete tudi na: http://kapucini.rkc.si

Kančevci

• 1. - 3. oktober 2010: Seminar za ozdravitev in

osvoboditve. Vodi p. Zvijezdan Linić

• 8. – 10. oktober 2010: Kako se pogovarjati in

kako se razumeti brez besed. Vodita Lidija in

Jože Kociper

• 16. – 23. oktober 2010: Teden zdravilnega

posta. Vodita (Ruth Müller-Wick, br. Miha

Sekolovnik)

• 23. – 30. oktober 2010: Teden zdravilnega

posta. Vodita (Ruth Müller-Wick, br. Miha

Sekolovnik)

• 5. – 7. november 2010: Svetopisemske figure.

Vodita Pavla Zrim in br. Primož Kovač

• 12. – 14. november 2010: Pevski konec tedna.

Vodijo br. kapucini s sodelavci

• 19. – 21. november 2010: Duhovni seminar za

zakonske pare. Vodi br. Vinko Škafar s sodelavci

• 26. – 28. november 2010: Duhovne vaje s

cerkvenimi očeti. Vodi br. Milan Špelič.

• 29. december – 1. januar 2011: Duhovna

obnova s silvestrovanjem za družine in druge.

Vodijo br. kapucini s sodelavci

Prijave in informacije: Dom duhovnosti,

Kančevci 38, 9206 Križevci v Prekmurju, tel.:

02/554-11-38, 02/554-10-78, 041/705-042. E-pošta:

dom.duhovnosti.benedikt@rkc.si

Podaj MI Roko

• LJUBLJANA - sreda, 20.

oktober 2010 ob 17h v

ljubljanski stolnici (peš do

pravoslavnih…), ob 19h maša

na Tromostovju

• MARIBOR – četrtek, 21.

oktober 2010 ob 17h

• PTUJ – sreda, 27. oktober 2010

• VIPAVSKI KRIŽ – sobota 23. oktober: ob 18h

sveta maša, nato večerna molitev z glasbenimi

ansambli in nedelja, 24. oktober: ob 14h do 16h

– nastop pevskih zborov, ob 16.15h molitev za

mir v samostanski cerkvi, ob 17h sveta maša v

samostanski cerkvi.

Vabljeni, da se katerega od teh srečanj tudi

udeležite.

40 41


Ali veš ...

Ujeto v objektiv

• je bil Balzac zasvojen s kavo – na dan je

spil tudi po 50 skodelic in na koncu umrl

od zastrupitve s kavo

• je bil v Ameriki poslovnež Al Cohol kaznovan

zaradi vinjenosti

• je kralj Kirus Veliki obsodil na smrt reko,

ker se je v njej utopil njegov priljubljeni

konj

• so leta 1970 v Franciji usmrtili kravo zaradi

čarovništva

• je v Dubaju dovoljeno dvobojevanje,

vendar samo pod pogojem, da sta oba

udeleženca darovalca krvi

• je stoletna vojna pravzaprav trajala sto

trinajst let

• znameniti rek »Majhen korak za človeka,

ampak velik korak za človeštvo« ni izum

Neila Armstronga, ampak ga je po naročilu

NASE iznašel pisatelj Arthur Miller

• lahko nekatere vrste metuljev letijo 10.000

km brez počitka – tako lahko prečkajo tudi

Atlantik

• se v povprečju več ljudi boji pajkov kot

smrti

• se lahko iz aspirina izdela eksploziv

• mravlje vedno padejo na desno stran, če

so zastrupljene

Modre misli o nogometu

»Ko na tekmi vodiš 4:0, ne smeš dovoliti

poraza 7:1.«

»Farmer je sedaj dal svoj 19. gol, to je točno

dvakrat toliko, kot jih je dal prejšnjo sezono.«

»Na koncu ostane samo eno: zmaga, poraz

ali remi.«

»Nemci imajo samo enega igralca pod 22

let in ta je star 23 let.«

»Ni pomembno, če izgubimo vsako tekmo,

da le na koncu osvojimo pokal.«

»Z veseljem bi igral za kakšno italijansko

moštvo, npr. za Barcelono!«

»Prevladovali smo v 99% igre, preostali 3%

so nas stali zmage.«

»Prvih 90 minut je pri nogometu najpomembnejših.«

»Verjeli ali ne, gol lahko spremeni tekmo!«

»Trdno sem prepričan, da če dosežeš prvi gol,

mora nasprotna ekipa doseči dva, če želi zmagati.«

Koliko veselih obrazov…

Radi se imamo

Še najbolj pogumni kolesarji »obležijo«…

Skupaj smo, Gospod je med nami

Postal bom znan kitarist

Vem, da se zdi,da ni

nikogar zate, vendar ne

obupaj. Ko sem si jaz

začel iskati ženo,

ni bilo nikogar

na svetu.

Adam,

kako neki

izgledajo trni

Čutim, kaj mi želi povedati zadnja

Prvi

človek,

Adam,

lahko

vzpodbuja

samske kot

nihče drug

v

Bo dovolj toliko hrane

zgodovini.

za šest lačnih

kolesarskih ust

A štopamo avtobus do Assisija

42 43


»Bog je prijatelj tišine.

Opazujte, kako narava - drevesa, cvetje, trava -

raste v tišini;

opazujte zvezde, luno in sonce,

kako se premikajo v tišini...

Tišino potrebujemo za to,

da bi se lahko dotaknili duše.«

bl. Mati Terezija

More magazines by this user
Similar magazines