O obisku piše p. provincial Milan Bizant - Jezuiti v Sloveniji

Obisk provinciala pri Afriških misijonarjih
V Afriki živi in deluje več slovenskih jezuitskih misijonarjev, trenutno pet v Zambiji (p. Jože
Grošelj, p. Janez Mlakar, p. Janez Mujdrica, br. Jože Rovtar, p. Radko Rudež) in dva v Malaviju (p.
Lojze Podgrajšek ter p. Stanko Rozman). To sta sosednji državi na jugu Afrike in pripadata isti
jezuitski provinci – imenovani Zambijsko-Malavijska provinca Družbe Jezusove.
V aprilu 2011 sem obiskal kot provincial slovenskih jezuitov naše misijonarje, in pri tem od blizu
spoznaval njihovo življenje, delovanje in okolje. Eno je, ko misijonarji pridejo na dopust (običajno
vsake tri leta, za tri mesece) in povedo marsikaj; še nekaj drugega je biti tam, nekaj časa živeti in
tako skozi neposredno izkušnjo (kolikor je pač možno v kratkem času), spoznati njihov drugačen
svet – gledano kulturno, pa tudi duhovno-cerkveno.
Delo in poslanstvo misijonarjev ni vezano le na zakramentalno-liturgično delovanje, pač pa je to
širša pomoč ljudem v njihovem vsakdanjem življenju. Marsikdaj je tu vključena skrb za zdravo
pitno vodo, saj brez vode je življenje zelo negotovo in izpostavljeno nevarnostim. Kopanje
vodnjakov in ureditev črpalk ljudje na podeželju najprej potrebujejo. Tudi to je konkretna božja
skrb in ljubezen, ki se skloni v človeško stisko. Potem je tu skrb za šole ter za zdravstvene
ambulante. Za marsikaj od tega v Zambiji in Malaviju še ni poskrbljeno. Podobno je nekdaj v
Evropi Cerkev delala prve korake na področju šolstva, zdravstva, sociale. Socialnih in zdravstvenih
potreb je veliko. V Zambiji in Malaviju je vsak tretji prebivalec okužen z virusom HIV/AIDS.
Posledično so mnogi otroci sirote in marsikateri od njih konča na cesti prepuščen sami sebi. Čeprav
je razširjena družina tradicionalni sistem, kako pomagati svojim članom v stiski, pa zaradi
razširjenosti bolezni sedaj to ne zadostuje. Potrebna je dodatna skrb in pomoč.
Med obiskom sem se srečal s tamkajšnjim provincialom, ki je domačin. Pogovor je tekel tudi o
vprašanju, če so misijonarji še vedno potrebni. Njegov odgovor: so še potrebni, a važno je, da imajo

zares poklic. Najbolje je, da pridejo že med študijem, si pridobijo prve izkušnje, se naučijo jezika,
potem pa naprej. Torej, čeprav je domačih jezuitov že veliko (večina članov province predstavljajo
že domači jezuiti) in čeprav jezuiti predajajo župnije škofijskim duhovnikom ter se usmerjajo na
čim bolj urgentne potrebe ljudi in Cerkve, je misijonarstvo še vedno aktualno.
Mislim, da je današnje misijonarstvo drugačno kot nekdaj, ko je bilo morda bolj enosmerno. Sedaj
je mnogo bolj dialoško: misijonarji lahko dajo nekaj, kar imajo in domačini lahko dajo nekaj nam.
Krščanstvo v Zambiji in Malaviju je mlado, ima dobrih sto let zgodovine in je potrebno dozorevanja
ter inkulturacije v domačo stvarnost. Počasi in vztrajno Jezus pronica v njihova stara verovanja.
Skupaj smo Kristusova cerkev, ki je prostor Božjega odrešenja.
Po obisku mi najbolj ostaja izkušnja živosti tamkajšnje Cerkve. Kot na župniji Kasungu je letno
povprečno 1200 krstov; v desetih letih, odkar je župnija nastala, dvanajst tisoč - kar govori o rasti in
obetavni prihodnosti. Nadalje: žeja ljudi po Bogu, branje Svetega pisma vzamejo silno resno, ljudi
žeja po duhovnih dobrinah. Bazična krščanska občestva, ko se verniki tedensko srečujejo, se
pogovarjajo o veri, berejo Sveto pismo, skupaj molijo in si dejavno med seboj pomagajo, govorijo o
živosti Cerkve. Potem je vse polno mladih – na ulicah in tudi v cerkvah. Dejavna prisotnost
tamkajšnjih laikov bi nam v Sloveniji lahko bila za zgled.
Med obiskom mi je večkrat prihajala misel na našo Evropsko kulturo sekularizma, ki izriva Boga iz
javnega prostora. Ljudje so me tam večkrat vprašali, zakaj ljudje v Evropi ne hodijo množično v
cerkev. Odgovoril sem jim, da ne potrebujejo Boga, božjega odrešenja in niti Cerkve. Težko so
razumeli ta moj odgovor.
Ni dvoma, da bo vera v Kristusa šla naprej. Če ne toliko v Evropi (pa čeprav so izredno močna
znamenja Božjega delovanja, a bolj kot simbolna resničnost, kot oaza sredi sekularizirane kulture,
kot pa množičnost in vpliv v družbi) pa v Afriki (in drugje po svetu), kjer je žeja po veri v Boga
velika in je tudi versko življenje živo.
Vsak od misijonarjev je svojski; dal se je na razpolago za različne naloge glede na osebne
sposobnosti in želje ter glede na potrebe tamkajšnje Cerkve. Naj na kratko predstavim vsakogar.
P. Radko Rudež je med slovenskimi misijonarji najdlje v Afriki – prišel je davnega l. 1956. Deloval
je na mnogih župnijah. Poznan je po tem, da je v župnijah, kjer je deloval, obiskoval ljudi, kar vse
po vrsti, ne glede na to, ali so bili katoličani ali ne in tako se je zelo približal domačinom in
vzpostavil temelje za pastoralno delovanje. Naučil se je njihovih jezikov (činijandža, čibemba,
čitonga, čišona, …). Nadalje je poznano, da je učil ljudi pesmi, ki jih je sam priredil ali spisal. Sedaj,
pri svojih skoraj 90 letih, živi v Lusaki, v hiši za ostarele jezuite. Pravi, da se dobro počuti. Tako
njegovo življenje teče naprej tam, kjer je teklo mnoga desetletja.

P. Janez Mlakar je v Zambiji od l. 1973 (potem, ko je zaključil študij teologije na Irskem). Deloval
je predvsem na župnijah, torej v neposredni pastorali. Sadovi so vidni. Npr. nedavno je v svojem
desetletnem delovanju v Nampundwi pripomogel k organiziranosti cerkvenega občestva do take
mere, da so področje in občestvo prevzeli domači škofijski duhovniki. To je dopolnjenost
poslanstva misijonarja. P. Mlakar pa je prevzel skrb za Kanakantapa, kjer bo nadaljeval delo, ki ga
je začel pokojni p. Lovro Tomažin.
P. Stanko Rozman je izkusil nekaj Zambije že med svojim študijem. V Zambiji je od l. 1977 in je
deloval na raznih krajih. Hitro se je pokazala njegova sposobnost za organiziranje gradnje. Prav
posebej je njegovo ime povezano z Nangomo, kjer je poleg gradnje cerkve in cerkvenega občestva
zgradil misijonsko bolnišnico in druge projekte - kot primer centra za razvoj podeželja. Zanj je izziv,
kako vključiti ne le pastoralno skrb, pač pa tudi skrb za šolstvo in za zdravstvo. Kaj pomaga, če
otroci nimajo možnosti šolanja ali primerne zdravstvene oskrbe Božja ljubezen se približa k
človeku in je konkretna. Od l. 2002 dalje živi in deluje v Malaviju na župniji sv. Jožefa v mestu
Kasungu, kjer tudi deluje po prej omenjenih načelih.

P. Jože Grošelj je v Zambiji preživel nekaj let med študijem teologije. Po končanem študiju v
Kanadi se je l. 1979 kot duhovnik vrnil v Zambijo. Deloval je na mnogih župnijah v različnih krajih
Zambije. Zgradil je mnogo cerkva – kar ne pomeni le gradnjo zidov, pač pa tudi cerkvenega
občestva. Sedaj je že deset let v Nangomi, ki je župnija z okrog trideset podružnicami. Obenem pa
je v Nangomi misijonska bolnišnica in drugi projekti, ki na tak ali drugačen način skušajo ljudem na
podeželju pomagati k razvoju. Poleg njega delujeta na župniji še dva jezuita duhovnika, en Poljak in
en domačin.
P. Janez Mujdrica je v Zambiji od l. 1980; prej je bil tam že nekaj let med študijem, da se je učil
lokalnega jezika ter si pridobil prve izkušnje. Sprva je sodeloval v pastoralnem delu na župnijah,
potem je bil poslan na študij religiozne vzgoje. To je potem dobrih deset let poučeval na katoliškem
učiteljišču. Trenutno uči religijo na Zambijski katoliški univerzi in pri tem skuša povezati človeško
in božjo dimenzijo ter biti blizu študentom (kot sem izvedel iz drugih virov, je zelo priljubljen, še
posebno pri študentih).

P. Lojze Podgrajšek je najmlajši po starosti med slovenskimi jezuitskimi misijonarji. Dve Zambijski
leti je izkusil že med svojim študijem; potem se je vrnil po posvečenju l. 1984. Po večletni izkušnji
v župnijskem delu, je študiral v Rimu cerkveno pravo. Po vrnitvi je več let poučeval pravo v
bogoslovju, bil sodni vikar na škofiji ter član cerkvene porote. Dobrih deset let je deloval kot
študentski duhovnik na glavni državni univerzi v Lusaki. Od l. 2007 dalje živi v Malaviju, kjer je
odgovoren za velik projekt izgradnje gimnazije za 500 dijakov in dijakinj. Na ta način jezuiti
odgovarjajo na največje potrebe v Malaviju. To bo večletni projekt, kamor spada zbiranje denarja,
konkretna skrb gradnje (šola, dijaški dom, kapela, stanovanja za profesorje, za jezuitsko skupnost,
itd.) in seveda organiziranje vzgojno-izobraževalnega procesa.
V Zambiji deluje tudi jezuitski brat Jože Rovtar, ki je bil v času provincialovega obiska na
zdravljenju v Sloveniji. V Zambijo je prišel davnega l. 1967. Deloval je na tajništvu katoliških šol,
potem v malem semenišču Mpima, nato dolga leta v noviciatu v Lusaki (od 1984 dalje). Mnogi
domači jezuiti se ga s hvaležnostjo spominjajo. Želijo, da bi se pozdravil in se vrnil v njihovo
sredino. Omenjajo njegovo preprostost, dobroto, pridnost in skromnost. Drža služenja, ki prepriča
brez kakih drugih dodatnih argumentov.
Lansko leto je umrl p. Lovro Tomažin, ki je deloval v Zambiji mnogo desetletij. Bil je izredno
podjeten in je zgradil mnogo cerkva in na druge načine pomagal ljudem. Spominjajo se ga s

hvaležnostjo. Neka indijska redovnica mi je odgovorila na vprašanje, kaj je največ prejela po njem:
On nas je učil govoriti resnico in vselej resnico.
Med obiskom sem v spremstvu p. Rudeža in p. Mlakarja obiskal njegov grob v Kasisiju.
V Zambiji je deloval tudi p. Jože Kokalj od l. 1967 do 1981, ko se je vrnil v Slovenijo, ker je bil
imenovan za provinciala slovenskih jezuitov. Po končani službi provinciala se ni vrnil, je pa dejaven
v Sloveniji na misijonskem področju. Sadovi njegovega dela v Zambiji se poznajo. Zgradil je veliko
cerkev v Materu v Lusaki. Ko je bil župnik v centralni župniji v Lusaki, je med drugim uvedel maše
v domačem jeziku, za delavce pa zgradil dostojne hiše. Mnogi domači jezuiti in misijonarji se ga po
mnogih letih še vedno živo spominjajo. Vedo povedati, da bi hotel ostati v misijonu vse življenje,
saj si je v Materu izbral prostor pri cerkvi, kjer naj bi bil pokopan. A je njegova pot potekala
drugače.
V Zambiji deluje tudi slovenski misijonar minorit p. Miha Drevenšek. Žal ga zaradi omejenega
časa nisem mogel obiskati. Deluje v mestu Ndoli. Dolga leta je bil tam župnik, sedaj pa je urednik
dveh domačih časopisov in vodi veliko in moderno tiskarno. V Sloveniji je zelo poznan, saj je z
organiziranjem pevcev in plesalcev že večkrat razveseljeval slovensko javnost.
Lahko smo hvaležni za te naše može, ki se posvečajo tamkajšnjem ljudem, rasti tamkajšnje Cerkve.
Vselej je to naša – Kristusova cerkev. In sadovi so že vidni, mnogo jih bo še zacvetelo, zorelo in
bodo sočni sadovi. Ker je Bog na delu. V sadovih njihovega prizadevanja je vključena tudi
raznovrstna pomoč ljudi in organizacij iz Slovenije in iz drugih delov sveta. Tako vsi rastemo v
Kristusovi cerkvi.
Zapisal: provincial p. Milan Bizant DJ