OGLEDALO, Številka 54, 14.april 2006 - Občina Vojnik

ŠPESOV DOM
celo prepleskal hišo.
Sam se ga spominjam, kako je s pokojnim sosedom Gračnerjem
prišel na občino in previdno obrazložil svojo idejo o
gradnji doma za starejše. Prepričljiva sta bila, že takrat pred
dobrimi desetimi leti. In Franček je še dodal: »Pa zemljo dam
za dom!« Te zadnje besede so me presenetile! Zavezale so me
k dejanjem!
vzrokih, ki so ga naredili za človeka velike dobrote in velike
ideje, vendar vse to ni več pomembno. V Vojniku ne bo človeka,
ki bi imel večji zapis dobrote, kot ga imate vi v Špesovem
domu. Še več pa bo vreden spomin na človeka, ki nas je s
svojo dobroto presenetil, ki nam je dal misliti!
Ko smo kasneje na občini kdaj obupovali zaradi težav, ki so
se kopičile, ko ni bilo podpore, je rad dejal: »Bo že šlo, kar
počasi, saj še imam čas!«
Ta čas se je te dni iztekel. V tem času se je Vojniku zapisal z
velikimi črkami.
Zagotovo je zapisan v vsakem izmed nas. Na svoj način! Še
posebej med tistimi, ki smo kdaj potrebovali Špesov dom in
vemo, kaj pomeni za kraj in kaj pomeni za njegove stanovalce
in njihove sorodnike. Tudi on sam je v njem našel drugi
dom in v Žoharjevih drugo družino.
Ko berem njegov življenjepis, iščem vir njegove naklonjenosti
in dobrote.
Veliko bo vreden spomin na njegovo preprostost in globoko
vero, spomin na njegovo zaupanje in preprosto veselje.
Spoštovani Franček, mnogi: bodisi od občine, zaposlenih v
Špesovem domu, družine Žohar, vaših sorodnikov, vaših prijateljev
..., se zavedamo, koga smo izgubili.
Ob vas smo vedeli, da pomeni živeti, biti zadovoljen in nasmejan;
ob vas smo vedeli, da pomeni živeti, biti hvaležen za
luč in ljubezen; ob vas smo vedeli, kaj pomeni v vsem videti
božji dar!
Želimo si, da bi ob večnem spominu na vas to zmogli vedeti
tudi v prihodnje!««
MORDA so bila to njegova otroška leta, ki jih je preživel pri
stari mami in stricu Drejčku ter z obema tetama v Malih Dolah;
MORDA je bilo to delo v Trbovljah, ko je spoznaval negostoljubnost
delodajalcev;
MORDA je videl, da mora delati drugače, ko je spoznal grozote
ruske fronte;
MORDA je uvidel, da mora biti drugačen, ko je težko delal v
Tovarni volnenih odej in si gradil hišo;
MORDA je spoznal nujnost doma za starejše, ko je skrbel za
svojega očeta in se srečeval še z drugimi obnemoglimi ljudmi
iz kraja.
Lahko bi še razmišljali, danes ob tem zadnjem slovesu, o
OgledalO 04/54 12 14. april 2006