Junij - Planinski Vestnik

celo uro, in več po »gorski« cesti od Cola do Predmeje, potem po drzni lokavški cesti
domov. Pa vpraša Valči glasno: »No, ženske, ali k letu pojdemo za ta praznik spet na
izlet« »Seveda!« vzklikne Marta, »samo če bo dež, saj v lepem gre vsak osel lahko na
izlet!«
2. Bikoborba pod Trsteljem
Bila sem že na Triglavu, na Krnu, na Durmitorju in Pelisteru, na Solunski glavi — a na
Trstelju pa še ne. Ali ni to sramota, ko pa je Trstelj tako blizu od Vipave! Naskočila sem
ga res že večkrat, a kaj, ko ima tako neusmiljeno slabe prometne zveze, da bi najraje
šla tja gor s kolesom.
Z Valčko sva preštudirali, da se ob nedeljah da priti do Dornberka nekako opoldan,
le za nazaj ni posebne zveze! A kaj za to — saj bomo le tri — Valči, njena hči
in jaz.
Iz Ajdovščine se peljemo po cesti proti Gorici. V Selu avtobus obrne proti spodnji
vipavski dolini, ki ji mi pravimo »dulenji kraji«. Tu so kovaške Batuje, za njimi pa sredi
mehkih gričev z vinogradi, med nizkimi a gostimi boršti — starinski Dornberk.
Ko nas je stresla potegavščina v Dornberku, ni bilo na cesti žive duše. Seveda, čas
kosila je, oblačno in soparno pa kar se da. Skozi okno nas zagleda priletna ženica.
»Kam graste« »Aha, smo že tam!« se mi posmeje Valči naskrivaj. Za jezikovne razprave
ni časa, jaz ji kar mogoče resno odgovorim: »Gramo pač na Trstelj, a za pot ne
varno.« »čje pejte,« nam začne razkladati v »mahkem« dulenjskem narečju, »po tej
asfaltni cesti, pa le nekaj korakov — tam pa boste videli kažipot, ki vas pelje po makadamu
do Železnih vrat... saj je markacija.« Lepo se ji zahvalimo, in ko zgine za vrati
svoje hiše, začneva z Valčko štirinajstletni Suzani razlagati govor »dulenjih« krajev,
kjer zamenjavajo ali ponarejajo samoglasnike. »Vem,« se zasmeje šolarka, »saj tudi
pri nas Podražani ne kupujejo sladkor, temveč kupijo cukerl«
Res, takoj za vasjo se odcepi ena cesta proti Kopru, druga, makadamska nas pa pelje
skozi naselje Potoki ob šumeči vodi med lepe boršte in vinograde. Dornberk, Batuje,
Prvačina, Okroglica, Renče, Bukovica, Miren, pa še Šempeter in še daljnja Gorica, vse
to ima tovarn zadosti, da se ljudje vozijo tja na delo. Ne rečem, da ni kako hišo znosil
tudi »kontrabant« z onstran meje in pa pridne roke ženske, ki hodi v staro Gorico za
postrežnico — a v glavnem vse išče dela v domačih tovarnah, vinca pa v domačih
vinogradih. Mnogo jih je, opuščajo jih ne, čeprav je marsikateri še po starem, na kolce
in z ozkimi vrstami. Ob robu vinogradov rastejo »bieke« — tako jim pravimo Zgornjevipavci,
»beke« jim pravijo Kraševci, »bake« pa »Dulenjci«, posebne vrste vrbe, ki jih
obrezujemo jeseni, da z njihovimi enoletnimi mladikami vežemo trto.
No, pa je nekoč onegavi Dulenjec prišel k nam in me spraševal, če imam naprodaj
»bake«. Jaz sem pa mislila, da bi hotel kupiti kakšne bike in sem ga peljala v hlev.
»Res je,« pravi Valči, »saj Vipavec skoraj lažje razume Štajerca kot Dulenjca,« to je ljudi
zahodno od Ajdovščine ob reki Vipavi.
Skrbno so obdelani vinogradi, cesta pa je prevozna, a precej strma. Naselij ni več
nikjer. V samotnem vinogradu nas vabi znamenje z napisom:
»Stoj, popotnik, kam pa graš Tukaj zmoli očenaš!
Mene smrt kar sredi dela v nogradu je doletela.
Stani, grozdja se najej, potlej pojdi brž naprej!«
Nismo se odzvali prijaznemu vabilu. Saj je letos grozdje taka kislica.
Bližnjica pelje skozi goščo. Markirana je že, a uporablja je nihče ne. Pa še med starimi
suhozidi iz krušljivega laporja, med lepimi hrasti pelje. Sedaj vinogradov ni več.
Sem ter tja se nam odpre razgled na Novo Gorico, Šempeter, Miren, Bukovico, na
podčavenske vasi. Malo manj lepo je, če nad temi vasmi od časa do časa preseka
zrak oster blisk. Daljnih vrhov pa za oblaki sploh ni videti. Glej! Zopet smo prišli
do nekaj večjih vrtač, ki so obdelane in pokošene. »Valči, od kod je slišati ta reaktivna
letala« vprašam. Valči je bleda. »To niso reaktivci, Elijev voz je! Ali ne slišite, kako
grmi!« Zopet smo na cesti, tu so še štiri lepe, obnovljene hiše. A zdi se, da je življenje
le v eni. Glasan odmeva grom, še glasnejši je lajež dveh velikih psov iz edine
naseljene hiše. Skozi okno gleda priletna žena, in ko nas zagleda, pokliče: »Vstopite,
ženske, saj graste na Trstelj, ko ste v gojzerjih! Nevarno je biti zunaj, zaradi strele!«
Hiša je lepo, sodobno urejena. Poleg starke je tu še lepa deklica — dvajset let ji je
bržkone. Pove, da se bo poročila s sinom te ženske. Zaposlena da je v konfekciji v
Komnu, in da se bo naselila tu, vrh Potokov. »Hudega mi ne bo,« pravi, »saj imam
avto. Fant dela v Šempetru«. Preletavanje »reaktivcev« za hip poneha. Poslovimo se od
dobrih žensk, ki so nam še povedale, da so razen njihove vse domačije vrh Potokov 342