kaznovanje in disciplinski režim v gimnazijah na slovenskem v ...

Gimnazijska vodstva pa so s pozivi zbirala obleko, obutev, hrano, šolske
potrebščine in denarna sredstva za revne dijake. Seveda so veliko prispevali
duhovniki, toda »njihovi« dijaki so se morali nameniti za duhovniški poklic.
Cerkvenim predstavnikom je bila gimnazija sredstvo, priprava za nadaljnje teološke
študije na fakultetah, zato so skrbeli za revne gimnazijce in so s tega stališča
presojali gimnazijsko didaktično in vzgojno delo, država pa je želela z organizacijo
gimnazijskega pouka doseči širše smotre. Prav zato je, preden je država sploh
potrdila gimnazijski osnutek, prihajalo do mnogih kritičnih pripomb s strani Cerkve
(Schmidt 1966, str. 144–145).
Z ustanavljanjem realk je marčna revolucija odvzela gimnazijam položaj edine
srednje splošnoizobraževalne šole (Schmidt 1966, str. 146).
Z marčno revolucijo se je spremenil tudi učiteljski poklic. V predmarčnem obdobju
srednješolska profesura ni bila poklic, za katerega se je bilo moč izučiti enkrat za
vselej. Bila je le zaposlitev, ki ni zahtevala poprejšnje izobrazbe. Po marčni
revoluciji pa je moral učitelj oziroma tisti, ki je hotel dobiti mesto gimnazijskega
učitelja, opraviti izpit pred strokovno komisijo, na katerega se je moral predhodno
prijaviti. Obenem je moral imeti zaključno spričevalo gimnazije ter univerze, ki je
dokazovalo, da je bil kandidat vsaj sedem semestrov redni slušatelj fakultete, od
tega vsaj pet semestrov na filozofski fakulteti, in da je v tem času poslušal
predavanja filozofije, pedagogike, nemščine in materinščine v primeru, da ta ni bila
nemščina. Reforma srednjega šolstva je postavila potrebo po novih učnih zavodih,
ki bi mogli usposobiti kandidate za profesuro učitelja. Ker sta dva razreda filozofske
fakultete prešla v gimnazije, je bilo sedaj potrebno le še štiriletno izobraževanje po
zaključku gimnazije. Od tega eno leto na univerzi, dve leti na filološkozgodovinskem
seminarju, nato pa še eno pripravniško leto. Kvaliteta poklicnega
študija za profesijo je bila zelo visoka, saj je bil študij organiziran tako, da so bili v
vseh štirih letih kandidati slušatelji le eno leto, v ostalih treh letih študija pa so se
morali izkazati s svojo aktivnostjo. Za zaključek študija je moral kandidat pokazati
tako teoretično kot praktično znanje. Kandidat, ki je ustregel vsem zahtevam, je
lahko nastopil kot pripravnik v svojem poskusnem letu (Ciperle 1979, str. 44–48).
25