Å tevilka 23, januar 2012 - Carinska uprava Republike Slovenije

carina.gov.si

Å tevilka 23, januar 2012 - Carinska uprava Republike Slovenije

l Glasilo Carinske uprave Republike Slovenije l januar 2012 l številka 23 l

Zlati red za zasluge slovenski carini

Intervju: Jože Lipanje

Spomini na začetke slovenske carine

Praznovanje 20-letnice slovenske carine


[NAMESTO UVODNIKA]

> > > > >

Predsednik Republike Slovenije dr. Danilo Türk

je na podlagi sedme alineje prvega odstavka 107. člena

Ustave Republike Slovenije ter 2. točke 7. člena in 10. člena

Zakona o odlikovanjih Republike Slovenije

ZOdl-UPB1 (Uradni list RS, št. 69/04)

odlikoval

Carinsko upravo Republike Slovenije

za izjemen prispevek k vzpostavitvi sodobne carinske službe od osamosvojitve

Republike Slovenije do dana{njih dni

z

ZLATIM REDOM ZA ZASLUGE

Slovenska carina 8. oktobra 2011 praznuje 20-letnico. A njeno nastajanje in vključevanje v oblikovanje nove države Slovenije

je še starejše. Po zgodovinskem referendumu o samostojnosti Slovenije 26. decembra 1990 je vodstvo slovenskih carinarnic

odreklo pokorščino zveznim jugoslovanskim oblastem. Začela se je carinska vojna. V sodelovanju in s podporo takratnega

slovenskega političnega vodstva je slovenska carina prenehala nakazovati pobrane uvozne dajatve v zvezni proračun in tako

omogočila vir prihodkov novonastajajoči državi Sloveniji. Za to dejanje je bilo potrebno veliko poguma in politične modrosti

vodilnih v carini, saj je bila ta formalno vse do izteka moratorija Brionske deklaracije o prenehanju sovražnosti podrejena

jugoslovanskim oblastem.

Slovenska carina je leta 1991 začela z odločnimi cariniki, staro zakonodajo in novo južno mejo, na kateri je bilo treba zagotoviti

možnosti za delo ter zaposliti in izšolati carinike. Jugoslovanski carinski zakon je bil leta 1996 nadomeščen z novim. Poenostavil

je carinske postopke, omogočil razvoj selektivnosti pri preverjanju in bil prvi približek evropske carinske zakonodaje.

1. maja 2004 je Slovenija postala del carinske unije EU. Prevzela je carinsko zakonodajo EU ter informacijske sisteme za

usklajeno delovanje in nadzor nad izvajanjem postopkov. Pot od samostojne države do vstopa v EU je trajala le 13 let in carina

je bila med prvimi državnimi organi, ki so usvojili evropsko zakonodajo s svojega področja, ter med pionirji pri uvajanju

sodobnih informacijskih sistemov in sistemov poslovanja.

Carinska služba ima danes v Sloveniji pomembno davčno vlogo. Z dajatvami zbere obsežen del proračuna Republike Slovenije. S

svojim delovanjem pomembno prispeva k zagotavljanju varnosti in zdravja ljudi ter dobrih pogojev za mednarodno poslovanje.

Carina želi biti gospodarstvu prijazna in učinkovita sodobna služba, ki z uporabo informacijskih tehnologij omogoča slovenskim

podjetjem elektronsko poslovanje ob vsakem času in spodbuja njihovo konkurenčnost. Naj bo to odlikovanje dodatna spodbuda

slovenski carini kot dejavniku gospodarskega razvoja.

Za zasluge pri osamosvajanju Slovenije in uspešno vzpostavitev sodobnega carinskega sistema ter vlogo, ki jo je carina odigrala

v 20 letih delovanja, podeljujem zlati red za zasluge.

Ljubljana, 7. oktober 2011

Carina.si | Interno glasilo Carinske uprave RS

Izdaja: Ministrstvo za finance, Carinska uprava RS, Generalni carinski urad, Šmartinska 55, Ljubljana

Glavna urednica: Sabina Langus Boc | Fotografije na naslovnici: Zlati red za zasluge (foto: Jani Ponikvar) | Lektoriranje: Mira Anžur

Grafična priprava in tisk: Birografika Bori d.o.o., Ljubljana

Naklada: 2000 izvodov

Ponatis delov ali celotne publikacije ni dovoljen brez pisnega pristanka izdajatelja. Uporaba in objava posameznih prispevkov je dovoljena le z navedbo vira.

ISSN 1581-8829

2 | CARINA.SI


[INTERVJU]

»S predstavniki zveznih

organov nismo hoteli

sodelovati.«

Nekdanji upravnik Carinarnice

Sežana pravi o svojih dejanjih leta

1991, da bi v enakih okoliščinah in

pogojih tudi danes enako ravnal.

Foto: arhiv CU Sežana

Jože Lipanje, nekdanji

upravnik Carinarnice

Sežana, je carinarnico

prevzel in vodil v času

priprav na osamosvajanje

Republike Slovenije, med

osamosvajanjem in po njem.

Povabili smo ga na pogovor

in obujanje spominov na čas,

ko so se začele trgati vezi

z Zvezno carinsko upravo v

Beogradu in so se že porajali

zametki slovenske carinske

službe. Čeprav je od leta 1999

v pokoju, se tistih nemirnih

časov še vedno živo spominja.

Kakšni so vaši spomini na prve mesece vodenja carinarnice, ki so sovpadali

s pripravami na osamosvajanje Republike Slovenije?

»Vodenje Carinarnice Sežana sem neuradno prevzel po upokojitvi dotedanjega

upravnika Milana Hanzla konec leta 1990. To je bil čas, ko se je na vseh področjih

življenja čutilo vznemirjenje. Bilo je jasno, da tako stanje ne more dolgo

trajati. Na eni strani so bili pritiski iz Beograda k absolutni poslušnosti, na drugi

strani nezadovoljstvo v Sloveniji in želja po večji samostojnosti. Tudi Zvezna carinska

uprava se je začela obnašati, kot da je carina samo srbska, prej razmeroma

korektni odnosi so se začeli krhati.«

Ste lahko bolj konkretni?

»V preteklosti, tam okrog leta 1980, je bila uporaba jezikov posameznih narodov

v carinski službi nekaj povsem normalnega. Spoštovala se je večjezičnost, celo

spodbujala se je. Takrat so iz Beograda prihajali v carinarnico dopisi in akti v

slovenskem jeziku. Po letu 1986 se je to začelo opuščati in vse, vsi dopisi, akti

in drugo, je bilo samo še v srbohrvaščini. Slovenci smo se ob tem počutili prikrajšane.

Spet drugič so v Beogradu zahtevali, da se ob sprejemu novih delavcev

obvezno sprejme določeno število kandidatov iz drugih republik tedanje SFRJ,

čeprav je bilo v carinarnici že več kot pol delavcev z drugih območij države.

Sam sem bil takrat v še posebno neugodnem položaju. Poleg tega, da sem bil pri

vodenju carinarnice novinec, sem delo opravljal z delovnega mesta pomočnika

KAZALO

Intervju z Jožetom Lipanjem ....3

Nastajanje slovenske carine

in nadzor iz Beograda .............7

Osamosvajanje Slovenije

in prva leta samostojne

carine ............................. … 10

Odločbe za zgodovino ...........12

Carinska tarifa od rdeče

mape do baze TARIC ............13

Vstop Slovenije v Evropsko

unijo ..................................15

20 let Obrežja ......................17

Skodelica kave ....................19

Pogled z odra .......................21

Srečanje z upokojenci

CU Koper ............................23

Utrinki s slovesnosti

ob 20-letnici .......................24

Razstava o zgodovini carine

na Slovenskem ....................26

E-učenje se nadaljuje ...........28

Kriminalistični tečaj 2011 ....29

Seminar o informacijskem

sistemu EMCS .....................31

Mednarodna kuharija

2011 ...................................32

15 let ŠD Carinik Ilirska

Bistrica ...............................33

Zbornik o carinskih športnih

igrah 1975–2010 ................35

Pohod na najlepšo točko

Prlekije ...............................35

Milan Pintarič,

novopečeni upokojenec .......37

Rudiju v slovo ......................38

Carinska križanka ................39

CARINA.SI | 3


[INTERVJU] > > > >

>

upravnika, saj po odhodu dotedanjega upravnika nisem bil

imenovan ne za upravnika ne za vršilca dolžnosti upravnika.

Zvezna carinska uprava me je za upravnika imenovala

šele 1. junija 1991. V tako negotovih razmerah sem se začel

sestajati z upravniki drugih slovenskih carinarnic, skupaj

pa smo sestankovali s predstavniki Izvršnega sveta Skupščine

Republike Slovenije in tudi z Izvršnim svetom RS. S

takratnim sekretarjem za finance dr. Markom Kranjcem

smo se prvič srečali že 28. decembra 1990 in nato ponovno

13. marca 1991. Sledilo je še več sestankov s predstavniki

republiških upravnih organov in z vlado oziroma Izvršnim

svetom RS.«

Katere so bile teme na teh sestankih?

»Na prvih dveh je tekla beseda o možnostih in načinu

prenosa carin in drugih dajatev, ki so jih za zvezni proračun

pobirale slovenske carinarnice, na poseben račun

Republike Slovenije. Sklenjeno je bilo, da upravniki carinarnic

poskrbimo, da se ta sredstva ne odvajajo več v zvezni

proračun, ampak na poseben račun pri takratni Službi

družbenega knjigovodstva v korist Republike Slovenije.

Mislim, da je to bilo takrat pogumno dejanje, saj smo bili

vsi uslužbenci Zvezne carinske uprave v Beogradu in izid

osamosvojitvenega procesa še ni bil jasen. Zagotovo so

upravniki carinarnic tu orali ledino. Zadrževanje carin v

Sloveniji je bilo glavni povod dogodkom, ki so sledili. Tudi

na naslednjih sestankih je bilo govora o, lahko bi se reklo,

osamosvajanju carinske službe izpod zvezne oblasti. Na

Jože Lipanje med ogledom razstave o zgodovini carine na Slovenskem v Generalnem

carinskem uradu. Foto: Brane Gregorič

njih smo se seznanili tudi s pripravami na osamosvojitev

Republike Slovenije

Kakšen je bil odziv zveznih organov ob ugotovitvi, da

denar od pobranih carin v Sloveniji ne prihaja več v zvezni

proračun?

»Najprej je bil sprejet Odlok o izvrševanju zveznih predpisov

o plačevanju carin in drugih dajatev. Bistvo odloka

je bilo, da se mora blago, namenjeno podjetjem v Sloveniji,

najprej uskladiščiti in se lahko tam carini, vendar je

dvig blaga iz skladišča možen šele takrat, ko denar za plačilo

carine prispe na račun v Beograd in Zvezna carinska

uprava obvesti pristojno carinarnico o prispelem plačilu.

Izvajanje tega odloka bi blokiralo slovensko gospodarstvo,

zato se je carinska služba v Sloveniji temu uprla.

Sledili so bes zveznih organov in pritiski na carinarnice z

grožnjami o suspenzu tistih delavcev, ki odloka ne bi upoštevali.

S pogajanji med Republiko Slovenijo in zveznimi

organi je bil nekajkrat dosežen odlog izvajanja odloka,

vendar le za kratek čas. Vodstvo slovenskih carinarnic se

je ponovno sestalo v Novi Gorici in se dogovorilo, da bomo

spoštovali slovenske predpise o carinskih dajatvah in

ne zveznih. To je bila soglasna odločitev vseh carinarnic

v Sloveniji.«

To je bila odločitev vodstva carinarnic. Kako pa so delavci

sprejeli drugačna navodila za delo od tistih, ki so

prihajala iz Zvezne carinske uprave v Beogradu? Je bilo

potrebnega veliko prepričevanja, so bila potrebna pisna

navodila?

»Kot že rečeno, je bila narodnostna

struktura zaposlenih v carinarnici

mešana. Kljub temu ni bilo posebnega

nasprotovanja. Sodelavci so

upoštevali moja ustna navodila in ne

pisnih, ki so prihajala iz Beograda. Bilo

je sicer nekaj negodovanja, vendar

so se stvari s pogovorom postopno

uredile. Tudi delavci so se posvetovali

z delavci sosednjih carinarnic in ko so

dobili potrditev o carinjenju, so sami

lažje enako ravnali. Je bil pa primer,

ko delavec blaga ni hotel cariniti in

je to storil šele na moj pisni ukaz.

V konkretnem primeru je bila pod

vprašanjem cela vlakovna kompozicija.

Menim, da so bili dvomi o tem,

katera navodila upoštevati, predvsem

posledica strahu pred izgubo socialne

varnosti. Edini argument, ki sem ga

slišal za to, da bi bilo bolje upoštevati

4 | CARINA.SI


[INTERVJU]

< < < < < [INTERVJU]

zvezne predpise, je bil, da smo Zvezna carinska uprava in

da od tam prejemamo plačo.«

Na katerih mejnih prehodih Carinarnice Sežana je takrat

potekalo blagovno carinjenje?

»Blagovno carinjenje se je takrat opravljalo izključno v Carinski

izpostavi Terminal Sežana, tudi za blago, ki je prispelo

po železnici, zato so bili delavci te izpostave najbolj

obremenjeni in izpostavljeni. Blago, ki so ga potniki nosili

s seboj za potrebe gospodinjstva, se je carinilo na mejnih

prehodih Fernetiči, Lipica in Kozina.«

Zakaj so v drugi polovici junija 1991 prišli v carinarnico

uslužbenci iz Beograda? Kako ste jih sprejeli? Kaj je

bila dejansko njihova naloga?

»Ker upravnikov carinarnic v Sloveniji ni bilo mogoče 'disciplinirati',

je Zvezna carinska uprava poslala v vse carinarnice

v Sloveniji tako imenovane 'inštruktorje', ki naj bi

pomagali zagotoviti red pri carinjenju. Dejansko so prišli z

namenom, da bi v pravem trenutku zamenjali upravnike in

prevzeli vodstvo carinarnic. V Carinarnico Sežana sta tako

20. junija 1991 dopoldne prišla dva 'inštruktorja', potrkala

na vrata moje pisarne in rekla, da sta prišla 'v pomoč' in da

bosta do nadaljnjega v moji pisarni. Sedla sta za sejno mizo

in prihajala vsak dan vse do 25. junija. O kakšnem sprejemu

v tistem času ni bilo govora, ne z moje ne z njihove

strani. Vse je bilo gola formalnost, čeprav smo se poznali. A

moram reči, da sta poskušala biti vsaj v pogovoru prijazna

in se nista vtikala v moje delo.«

Kako pa sta sicer vplivala na vaše delo?

»Pravzaprav nista. Mene je motila le njuna stalna prisotnost

pri telefonskih pogovorih in obiskih strank, saj vsi

pogovori niso bili primerni za njuna ušesa. Pri tem sta

se izkazala tako tajnica kot telefonist, ki sta me pogosto

poklicala iz pisarne in telefonski klic preusmerila v drugo

pisarno, kjer sem lahko v miru opravil svoje delo. Tiste dni

se je po carinarnici gibalo tudi večje število teritorialcev,

ki so v kletnih prostorih carinarnice čuvali orožje, kar sta

zvezna delavca zagotovo opazila, vendar tega nista omenila.

Iz moje pisarne sta odšla 25. junija, ko je eden od njiju

(gospod Mašanović) dobil odločbo o razporeditvi na mesto

upravnika Carinarnice Sežana, in se nista več vrnila, čeprav

bi prav v carinarnici morala delovati. S seboj naj bi imela

tudi odločbo o moji razrešitvi, vendar mi ta ni bila nikoli

vročena, in 'bianco' podpisane odločbe o suspenzu, ki bi jih

uporabila za neposlušne delavce v primeru, če bi se stvari

obrnile drugače, kot so se.«

Kako je začetek vojne za Slovenijo vplival na delo in

poslovanje carinarnice na mejnih prehodih?

»Med vojno za Slovenijo smo se umaknili s cestnih mejnih

prehodov, takoj ko so s prehodov odšli delavci slovenske

milice. Z delavci zveznih organov (JLA, milice in carine)

nismo hoteli sodelovati. Najprej smo zapustili mejni prehod

Fernetiči. Na prehodu so ostali vojaki JLA, pripadniki

zvezne milice in štirje delavci zvezne carinske službe, ki se

v carinarnico niso več vrnili. Podobno je bilo na mejnih

prehodih Kozina in Lipica, le da na teh prehodih ni bilo

zveznih carinikov, ter na maloobmejnih prehodih Gorjansko,

Repentabor in Klariči, kjer pa so bili samo vojaki JLA.

Carinska izpostava Železniška postaja Sežana je bila edina,

kjer delo carine ni bilo v ničemer moteno, čeprav so bili

tam delavci zvezne milice in je pred železniško postajo

vzbujal strah tank JLA. Za dva dni smo celo delavci uprave

zapustili svoja delovna mesta, ker je grozil napad JLA na

upravo in izpostavo Terminal Sežana.«

So na mejne prehode prišli tudi tanki JLA?

»JLA je poslala tanke na mejne prehode carinarnice že

26. junija 1991. Mejni prehod Fernetiči so obkolili v popoldanskih

urah in tam tudi obstali, na sam prehod pa

niso prišli. Podobno je bilo na drugih prehodih carinarnice.

Tanki so prihajali proti Fernetičem z orleške strani

mimo Terminala Sežana. Spomnim se šoferja tovornjaka

z mariborsko registracijo, ki je skočil v vozilo in na vsak

način hotel zapeljati pred tanke. Drugi šoferji in ostali

prisotni so ga komaj odvrnili od v tistem trenutku nesmiselnega

početja. Ko so Sežančani izvedeli za prihod tankov

na Fernetiče, so v velikem številu prišli izražat svoje

nezadovoljstvo in provocirat vojake. Enega, ki je stražil

nad Kompasovo restavracijo in preprečeval prehod civilistom,

so tako sprovocirali, da je snel puško z ramena,

jo repetiral in usmeril proti ljudem. Šele tedaj so stopili

korak nazaj.«

Na mejni prehod Fernetiči ste bili poklicani v času, ko

so tam potekala pogajanja med armado in mejno milico.

Kako se spominjate tega dogodka?

»Bilo je 27. junija 1991. V popoldanskem času, okrog 15.30

so me obvestili, da na mejnem prehodu Fernetiči potekajo

pogajanja med pripadniki JLA in mejne milice ter želijo tudi

mojo prisotnost. Ob mojem prihodu so v prostorih izpostave

že bili zbrani vodja mejne milice Ravbar, oficir JLA,

predstavnik zvezne milice in predstavnik Zvezne carinske

uprave Mašanović. Oficir je z odločnim in rezkim glasom

ukazal, da se mora republiška milica takoj umakniti s prehoda,

sicer bodo uporabili orožje, in da bo njeno mesto

zasedla zvezna milica. Oznanil je še, da je za upravnika Carinarnice

Sežana postavljen Mašanović in sem jaz suspendiran.

Delavci republiške milice so takoj začeli zapuščati

prehod.«

CARINA.SI | 5


[INTERVJU] > > > >

>

Kaj ste takrat storili vi?

»Bil sem pred pomembno odločitvijo. Ostati ali oditi? V

trenutku sem se odločil, da skupaj s slovensko milico zapustimo

mejni prehod tudi uslužbenci carine, čeprav nas v to

ni nihče silil, in da z zveznimi organi ne bomo sodelovali.

Carinikom sem povedal svoj namen in vsi so po odhodu

milice zapustili mejni prehod, tudi delavci iz drugih republik.

Tam so ostali le štirje delavci Zvezne carinske uprave,

določeni za vodenje celotne carinarnice. Pripadniki teritorialne

obrambe v carinarnici in nesodelovanje sežanskih

carinikov so predstavnike zveznih organov očitno tako

šokirali, da niso več zapustili mejnega prehoda in so ob

napadu teritorialne obrambe na mejni prehod zbežali v

Italijo. Med osamosvajanjem oziroma po prihodu v carinarnico

zvezni cariniki niso imeli prav nobenega vpliva na

delo carinarnice.

Je bilo težko sprejemati pomembne odločitve o organizaciji

dela v izrednih razmerah?

»Nekatere da, druge ne. Moram povedati, da so mi bili pri

odločitvah v pomoč sodelavci, vodje nekaterih izpostav in

še posebej delavci uprave. Tako je bila na njihovo pobudo,

ki jo je porodil strah, da blago ne bi prišlo v roke zveznim

uslužbencem, večja količina zlatih predmetov iz skladišča

blaga, zadržanega po prekrških, je bila prenesena v trezor

Banke Koper, postaji milice v Sežani je bilo predanih

deset pušk in nekaj nabojev, v poslovne prostore družbe

BTC Sežana pa smo umaknili računalnik za obračun plač

in telefaks, ki smo ju kupili iz sredstev skupne porabe.

Računalnik je nekaj dni kasneje zelo prav prišel, saj smo

podatke za prvi obračun plač, ki smo jih dobili iz republiškega

proračuna, sestavljali v prostorih Carinske izpostave

ŽP Sežana.«

Kako so sodelavci v carinarnici sprejeli ustanovitev slovenske

carinske službe?

»Zelo različno, kar je tudi razumljivo, saj so bili z vseh območij

takratne države. Nekateri so bili navdušeni, drugim

se je to zdelo nekaj najbolj normalnega, tretji so bili absolutno

proti, kar so pokazali z odhodom iz carinarnice. Teh

je bilo več kot 40. Nekaj dni po osamosvojitvi so mi šefi

izpostav samo poročali, kdo ni prišel na delo, ker naj bi,

sodeč po govoricah, zapustil Slovenijo in odšel v svoj kraj

z družino ali sam. Med njimi so bili tudi šefi. Nihče se ni

poslovil. Vzela jih je noč.«

Kako ste lahko organizirali delo potem, ko je toliko delavcev

zapustilo Carinarnico Sežana in so se odprli novi

mejni prehodi z Republiko Hrvaško?

»Z osamosvojitvijo in začetniško evforijo delavcev se je

pravo delo šele začelo. Treba je bilo organizirati delo v

upravi carinarnice in še posebno v izpostavah, in to z več

kot 40 delavci manj. Poiskati smo morali vse rezerve in

število delavcev zmanjšati na še razumni minimum. Tako

je bil npr. en šef odgovoren za dve izpostavi. Čeprav je carinarnici

primanjkovalo kadrov, je morala s kadri pomagati

novoustanovljeni Republiški carinski upravi. Z odprtjem

treh novih izpostav na mejnih prehodih s Hrvaško se je

stanje še poslabšalo. Šefi in vodje izmen so bili tudi delavci

z neustrezno izobrazbo, število delavcev v izpostavah pa

je bilo pod minimumom. Kljub temu je bilo delo zaradi

velike požrtvovalnosti in razumevanja delavcev dobro

opravljeno.«

Za prave in pogumne odločitve pri vodenju carinarnice

v času osamosvajanja Republike Slovenije ste prejeli

najvišje priznanje Občine Sežana. Bi bila danes kakšna

vaša odločitev drugačna, kot je bila takrat?

»Prepričan sem, da bi v enakih okoliščinah in pogojih tudi

danes enako ravnal. Šlo je za nas, za naš obstoj.«

Odkar ste zapustili carinsko službo, se je v njej marsikaj

spremenilo. Ste pričakovali take spremembe? Vas

je kaj posebej presenetilo?

»Spremembe, ki se v carinski službi dogajajo, odkar sem

jo zapustil, spremljam zgolj od zunaj, kot občan. Vem, da

se služba spreminja tako organizacijsko kot vsebinsko, da

dobiva nove naloge in nove pristojnosti. To me ne preseneča,

moram pa reči, da me preseneča stanje v družbi, državi

nasploh.«

Za zaključek nam povejte še, zakaj ste v carinski službi

vztrajali tako rekoč celotno delovno dobo? Kaj je bilo

tisto, kar vas je v tej službi zadrževalo in vedno znova

prepričalo, da se splača vztrajati?

»Še sam ne vem, enostavno sem vztrajal. Morda je bil

vzrok dinamika dela, dolga leta sem delal v tako imenovani

operativi, morda to, da je bilo dela vedno preveč in nikoli

premalo, morda je bila odločilna urejenost carinske službe,

zagotovo pa so svoj del prispevali tudi dobri medčloveški

odnosi. V Carinarnici Sežana sta bili solidarnost med delavci

in pripravljenost za različne oblike druženja tudi zunaj

delovnega časa vedno veliki.«

Hvala, ker ste si vzeli čas za pogovor.

»Hvala tudi vam za povabilo.«

Ana Mahnič, CU Sežana

6 | CARINA.SI


Osamosvajanje slovenske carine

in nadzor iz Beograda

< < [20-LETNICA SLOVENSKE CARINE]

O tem smo se po dvajsetih letih pogovarjali s takratnimi glavnimi akterji v celjski carinarnici:

Francem Turnškom, upravnikom Carinarnice Celje, Marjanom Groskom, šefom Carinske

Izpostave Celje in Karlom Grenkom, uslužbencem Carinske izpostave Velenje.

V 115. številki glasila Carinik (julij, avgust 1991) lahko že

iz naslovnice s pomenljivim naslovom »Jedinstvena služba

– dokle?« razberemo, kakšna je bila rdeča nit zadnje izdaje

zveznega carinskega strokovnega lista. Med drugim piše o

stotinah mrtvih in ranjenih na strani zveznih oboroženih

sil, o nehumanem mučenju in psihični torturi zveznih uslužbencev

carinske službe Jugoslavije. V enem izmed člankov

je slovenska osamosvojitvena vojna celo poimenovana kot

»najgnusniji i najprljaviji rat, koji se mogao voditi u istoriji

čovečanstva«. Ne bomo razpravljali o tem, kakšne stvari so

se v naslednjih letih dogajale na ozemlju drugih republik

nekdanje Jugoslavije, ampak nakazujemo samo na to, kako

je takrat delovala zvezna propaganda in kakšno protislovensko

vzdušje se je ustvarjalo. Med prebiranjem revije lahko

med vrsticami vseeno ugotovimo, da se je vseh 62 zveznih

carinskih delavcev srečno vrnilo na svoje domove, medtem

ko vstop na območje novonastale države 178 carinikom

sploh ni bil dovoljen oziroma so bili takoj poslani nazaj

domov.

večja, se je takratni direktor podjetja v nekem slovenskem

časniku ponosno fotografiral s puško slovenske izdelave

na prsih. V Beogradu so zaradi tega takoj skočili v zrak in

v Celje poslali ekipo revizorjev, ki naj preveri delo velenjskih

carinikov. Seveda je bila dokumentacija že prirejena

in beograjska revizija ni zaznala nepravilnosti …

Med osamosvojitveno vojno so slovenske carinarnice obiskale

številne revizorske ekipe iz Beograda, ki so skušale

O takratnih razmerah, vzdušju na eni in drugi strani in o

še čem, smo se po dvajsetih letih pogovarjali s takratnimi

glavnimi akterji v celjski carinarnici Francem Turnškom,

upravnikom Carinarnice Celje, Marjanom Groskom, šefom

Carinske Izpostave Celje in Karlom Grenkom, uslužbencem

Carinske izpostave Velenje.

Eden izmed carinskih ocvirkov iz takratnega časa je

povezan z izdelavo prvega slovenskega orožja, ki ga je

izdelovalo hčerinsko podjetje Gorenja iz Velenja. Ker je

bila večino sestavnih delov za avtomatske puške iz uvoza

in so bili »na posebnem režimu«, bi bilo treba za njihov

uvoz pridobiti dovoljenja, ki jih je takrat izdajala Zvezna

carinska uprava v Beogradu. Da bi se temu izognili, so

velenjski cariniki blago ocarinili kot neko drugo blago

in podjetju omogočili sestavo pušk. Da je bila zmeda še

Karl Grenko je bil zaposlen v carini od leta 1970 vse do

upokojitve 2009.

CARINA.SI | 7


[20-LETNICA SLOVENSKE CARINE] > >

> > >

prevzeti nadzor nad delovanjem carinarnic in zagotoviti nemoten

dotok denarja, ki ga je takrat zvezna carinska služba

pobirala in odvajala v zvezni proračun.

»V celjsko carinarnico so prišli trije revizorji, vodja revizije

Davidović, 'prekršajac', in še en član, ki o carini pravzaprav

ni imel pojma, kar smo zelo hitro ugotovili,« se spominja

Franc Turnšek, ki doda, da sta se z Davidovićem poznala

že prej. Po vrsti sicer korektnih pogovorov je Turnšku v nekem

trenutku celo pokazal odločbo, s katero ga je zvezni

direktor carine imenoval za upravnika v Celju. Ker je bil

Turnšek z Davidovićem v dobrih odnosih, mu je povedal,

da prevzema oblasti v Celju ne bo dovolil, in mu prijateljsko

svetoval, naj odidejo iz Slovenije, dokler je še mogoče. Tudi

Davidović je bil razumen človek in je dejal, da bo čakal

nadaljnja navodila iz Beograda. Kmalu nato so vsi slovenski

upravniki carinarnic dobili telefaksno sporočilo, da se

naslednjega dne oglasijo v Beogradu na nujen sestanek. Po

posvetu s slovenskimi varnostnimi organi so se odločili, da

na sestanek ne bodo šli, saj se je domnevalo, da bi tako imenovani

revizorji med njihovo odsotnostjo poskušali prevzeti

oblast v slovenskih carinarnicah.

Marjan Grosek, ki je bil takrat vodja CI Celje, se tistega

jutra spominja, kot bi bilo včeraj. Revizorji so prihajali vsako

jutro med osmo in pol deveto uro s službenim vozilom.

Carinski nadzornik, ki to ni bil, je prihajal v Groskovo pisarno,

kjer je imel na razpolago obsežno dokumentacijo.

Z njo si revizor ni mogel kaj prida pomagati, saj carinskih

postopkov ni poznal. Da se ne bi preveč osmešil, si je raje

ogledal kakšno carinsko skladišče.

napisano, razglednico vzel in rekel: » I ja ću podpisati!«

Podpisal jo je brez besed in komentarja. Po kolegiju so se

odpravili na letališče, ki je bilo popolnoma zapuščeno in

prazno, letalo pa brez goriva. Uslužbenec, ki je bil zadolžen

za polnjenje goriva, je bil na nekem pogrebu, tako da

so ostali na tleh, dokler ga niso našli. Nato so z Ohrida

odleteli brez vsake kontrole letenja.

Tistega dne, ko bi moral celjski upravnik na sestanek

v Beograd, so prišli beograjski revizorji v carinarnico,

Franc Turnšek je bil na čelu Carinskega urada Celje do leta

2007.

Zadnje srečanje upravnikov Jugoslavije, ki se ga je udeležila

celotna slovenska delegacija, je bilo maja 1991 na

Ohridu. Ti kolegiji so bili običajno »balkansko temperamentni«,

a na zadnjem je bilo kar turobno vzdušje. Slovenski

udeleženci so zaradi napete notranjepolitične situacije

potovali z zasebnim letalom velenjskega podjetja,

kar jim je svetoval slovenski politični vrh, za vsak primer,

če bi se morali na hitro umakniti iz razgretega carinskega

ozračja. Na zadnjem večeru se je poslovil direktor jugoslovanske

carine. Turnšek, ki takrat še ni bil upravnik

celjske carinarnice, je nadomeščal bolnega upravnika

Blagotinška. Na zaključnem večeru je prevladovalo komorno

vzdušje, »člani slovenske delegacije« so sedeli za

eno mizo in precej anemično čakali na konec kolegija.

Domislili so se, da Blagotinšku pošljejo razglednico z

»zadnje večerje« jugoslovanske carine. Razglednica je

zakrožila po mizah, kar je opazil tudi prvi carinik Jugoslavije

v odhodu, ki je pristopil k mizi, ne da bi pogledal

Marjan Grosek se je upokojil leta 2010 po 44 letih dela v

carini.

8 | CARINA.SI


[20-LETNICA SLOVENSKE CARINE]

vendar mimo Groskove pisarne v prvo nadstropje proti

upravnikovi pisarni. Grosek je takoj vedel, da bo dan drugačen

od prejšnjih revizorskih dni. Turnšek se spominja,

da je vsak dan pogledoval skozi okno, kdaj se bodo revizorji

pojavili pred celjsko carinarnico. Običajno jih je

pričakal s kavo, tistega dne pa ne. V njegovo pisarno so

vstopili brez trkanja in ostrmeli, ko so upravnika zagledali

za pisalno mizo. »Zar nisi išao?« je vprašal Davidović

in Turnšek je odgovoril, da ni nihče iz Slovenije odšel na

sestanek. Povedal mu je, da je gostoljubnosti konec, zahteval,

da zapustijo carinarnico, in svetoval, naj se vrnejo

v Beograd. Davidović mu je dejal, da morajo počakati nadaljnja

navodila iz Beograda. Turnšek pa odvrnil, da jim

v Sloveniji ne more zagotoviti varnosti, in jim svetoval,

naj se čim prej vrnejo v Beograd ali odidejo v vojašnico

v centru Celja. Po Turnškovih informacijah so se cariniki

vrnili v Hotel Evropa, nato pa v vojašnico. Službeni avto

so pustili kar ob cesti pred hotelom Celeia. Tako je bila

zgodba z revizorji končana. Turnšek je kmalu zatem sklical

kolektiv carinarnice in povedal, da so odslej slovenski

cariniki. Vsi, ki so to želeli, so podpisali izjave, Turnšek

pa jim je razdelil priponke, ki jih je edina razlikovala od

zveznih carinikov.

V upravno stavbo celjske carinarnice se je med osamosvojitveno

vojne naselila skupina teritorialcev, ki je imela

nalogo braniti prostore pred morebitnim zavzetjem zveznih

organov. Vsi uslužbenci so morali biti pozorni na

dogajanje v okolici carinarnice. Nekega dopoldneva se je

na Kidričevi cesti nasproti carinarnice ustavil tovornjak,

ki se precej časa ni premaknil. Uslužbencem je postalo

sumljivo in so svoje opažanje takoj sporočili teritorialcem,

ki so skovali načrt, kako onesposobiti sumljivo vozilo. Po

dolgem posvetu se je skupina teritorialcev odpravila zavzet

sovražno vozilo, a so dokaj hitro odkrili, da je v vozilu

le prestrašen šofer, ki mu je počila guma in ni mogel ne

naprej ne nazaj.

Marjan Grosek, takratni šef Carinske izpostave Celje, se

spominja dneva, ko so ga vpoklicali v Teritorialno obrambo

Slovenije.

»Bil sem poveljnik jurišnega odreda s poveljstvom v Slovenskih

Konjicah. Dan pred začetkom oboroženega spopada

sem kosil v jedilnici, ko je pristopila tajnica upravnika in

povedala, da se moram nemudoma oglasiti v celjski komandi

TO. Odkrito povem, da mi je grižljaj hrane kar obtičal v

ustih. Odložil sem žlico, se brez obotavljanja odpravil v komando

in se v carinarnico vrnil šele po končanih vojaških

aktivnostih teritorialcev.«

Grosek se spominja, da so bili v njegovem odredu brez orožja.

Ker je bil takrat tudi referent za obrambo carinarnice, je

dobro vedel, s kakšnim orožjem razpolaga carinarnica, in

da bi mu »carinsko orožje« prišlo še kako prav. Zato je poklical

upravnika Turnška in ga prosil za orožje. Izročil mu

je vse orožje do zadnjega naboja. To je bilo nekaj časa edino

orožje, ki ga je premogel njegov odred. Po predaji celjske

kasarne in padcu vojaškega skladišča v Bukovžlaku pri Celju

je bila to edina oborožitev, ki jo je Grosek razdelil med

svoje vojake, sam pa je obdržal enega izmed kalašnikov.

Na vprašanje, ali bi se prevrat beograjskih carinikov posrečil,

če bi tistega dne vsi upravniki slovenskih carinarnic odšli

v Maribor, je Turnšek odgovoril, da z gotovostjo ne more

reči, kaj bi se zgodilo. Kolektiv je bil dokaj enoten in se to

najverjetneje ne bi zgodilo, kar utemeljuje s podpisanimi

izjavami delavcev, ki so se vsi po vrsti strinjali s tem, da postanejo

slovenski cariniki. Žal mu je, da si dogodkov, povezanih

z osamosvojitvijo, ni zapisoval, saj bi se tako ohranila

kakšna podrobnost, ki ostaja zabrisana. Glede na to, da so

bile vse aktivnosti ob osamosvojitvi izvedene v strogi zaupnosti

peščice ljudi, veliko stvari ni smel izdati niti svojim

najožjim sodelavcem, ki jim je sicer zelo zaupal.

Marjan Grosek se spominja, da je za namero, da Slovenija

vzpostavi svoj carinski mejni nadzor, kar je ena izmed temeljnih

nalog vsake države, izvedel tik pred zdajci – torej dva

ali tri dni pred dejansko vzpostavitvijo mejnih prehodov. Bil

je zaskrbljen, kako bodo cariniki brez vsakršne opreme in

strehe nad glavo na mejnih prehodih opravili vso potrebno

administracijo. Turnšek mu je odvrnil, da bodo že nekako,

in je poskrbel za velike senčnike na mejnih točkah. Grosek

se spomni, da je imela Intereuropa na dvorišču parkirano

počitniško prikolico, ki jo je po poletni sezoni umaknila iz

nekega avtokampa. Prešinila ga je ideja, da bi prikolico začasno

postavili na mejnem prehodu. Turnšek je za prikolico

takoj zaprosil direktorja STC Marka Brezigarja, ki mu jo je

seveda odstopil. Nato je poklical še nekaj direktorjev celjskih

podjetij in še dve prikolici sta bili na voljo. 8. oktobra

1991 ob osmi uri zjutraj so celjski cariniki vzpostavili mejni

nadzor v Bistrici ob Sotli, Rogatcu in Dobovcu. Kot nalašč

se je močno ulilo, tako da so bile prikolice zavetišče tudi za

slovenske policiste.

S tem dejanjem se je zaključilo še zadnje poglavje osamosvajanja

slovenske carine in začelo novo, nič lažje poglavje,

ki je napovedalo razvoj slovenske carine v sodobno evropsko

carinsko upravo, ki smo ji priča dvajset let kasneje.

Igor Robar, CU Celje

Foto: arhiv CU Celje

CARINA.SI | 9


[20-LETNICA SLOVENSKE CARINE] > >

> > >

Osamosvajanje Slovenije in prva leta

samostojne carine

Že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bila zelo popularna priponka Ko bom velik, bom

carinik na Kolpi, ki se mi je zdela najprej zelo zanimiva in šaljiva. Vsaj nekaj let je nisem

jemal popolnoma resno ali pa nisem doumel njenega sporočila.

Carina je bila ena prvih zveznih institucij, ki je že decembra

z dejanji pomagala v osamosvajanju Slovenije, zato je bila

tudi prva na udaru zveznih organov. Med drugim je bil v

prvi polovici junija izdan Odlok o zagotavljanju izvrševanja

zveznih predpisov o plačevanju carine in drugih uvoznih

dajatev, s katerim se je ob neupoštevanju carinikom grozilo

z odpuščanjem, vodje posameznih izpostav pa bi naj bili suspendirani.

Tako smo dan osamosvojitve nekateri dočakali

na barikadah v teritorialni obrambi, drugi v izpostavah (kolega

Franci Sitar se je kljub tankom prebil do izpostave Aerodrom

Brnik, kjer je na varno pospravil pečate in klešče).

Da osamosvajanje ne bo teklo povsem nekonfliktno, mi je

prvič postalo popolnoma jasno, ko so me 19. junija 1991

vpoklicali v teritorialno obrambo. Tako smo 26. junija 1991

zvečer namesto proslavljanja na Trgu republike prevzemali

bojno opremo in eksplozivna sredstva na Kodeljevem.

Predsednik predsedstva RS Milan Kučan je na proslavi dejal,

da so danes dovoljene sanje, jutri je nov dan. Nam sanje

tiste noči niso bile dovoljene oziroma omogočene, saj smo

bili malo po prvi uri ponoči obveščeni, da se jugoslovanska

vojska pomika od vojašnic proti mejnim prehodom. Zato

smo se premaknili na Tržaško cesto v Ljubljani, na križišče

pri Narta studiu v neposredni bližini Instituta Jožef Stefan,

kjer smo postavili barikade (dva avtobusa Krpan in nekaj

delovnih strojev), da bi tankom jugoslovanske vojske iz

vojašnice pri Vrhniki preprečili dostop v center Ljubljane

iz postojnske smeri. Naslednji dnevi so bili zelo napeti: od

grožnje z letalskimi napadi Ljubljane, prebijanja zvočnega

zidu, sestrelitve vojaškega helikopterja neposredno nad našimi

glavami, uničenja komunikacijskih zvez zvezne vojske

na Ljubljanskem vrhu do razminiranja vojaškega skladišča

v bližini Hude Luknje pri Celju.

Po Brionski deklaraciji so se zadeve začele umirjati in sredi

julija sem se vrnil v izpostavo Aerodrom Brnik. Dela na

potniškem delu izpostave ni bilo, zato so me začasno pre-

mestili v izpostavo Cona Terminal Ljubljana. Tam sem dočakal

7. oktober 1991, ko me je popoldne (če me spomin ne

vara, je bilo nekje po drugi uri popoldne) vodja izpostave

Dušan Jovanovič obvestil, kam se bom odpravil naslednjega

dne zgodaj zjutraj. Draga Habijana in mojo malenkost

je doletela čast, da bova carinika na Sotli, in sicer v kraju

Orešje pri Bizeljskem.

8. oktobra 1991 sem se ob peti uri zjutraj odpravil iz domačega

Kamnika do železniške postaje Dobova, kjer sem

prevzel carinski pečat, klešče, carinsko vrvico, zalivke in

nekaj obrazcev (potrdil o iznosu osebnih stvari, zapisnik o

prekršku ipd.). Odpeljal sem se na Bizeljsko, kjer sem povprašal

domačine, kako se pride do meje. Meja je potekala

po reki Sotli in v Orešju je bil eden izmed mostov čeznjo.

Prav tam je bil mejni prehod Orešje oziroma Bizeljsko, kot

se je najprej imenoval. Na levi in desni so bila koruzna polja

(nepožeta koruza, nam je zelo prav prišla pri nekaterih

nujnih opravilih).

Da sem prispel na mejo, sem ugotovil po policijskem Renaultu

Trafficu. Po kratki predstavitvi je sledilo ugotavljanje,

da smo pristali nekje bogu za hrbtom (kot sem kasneje

izvedel od ostalih kolegov, tudi oni niso bili nič kaj na

boljšem). Naslednje dni sva se s sodelavcem Habjanom

izmenjavala na mejnem prehodu (prehod je bil za carinske

postopke odprt od 7. do 19. ure). Hrvaška še nekaj mesecev

ni postavila carinikov na svoji strani in prvega dne so bili na

meji samo njihovi policisti.

V nekaj tednih so na mejno ploščad postavili zabojnike, v

katerih so bili službeni prostori, majhna kuhinja in sanitarije.

Kljub naporni vsakodnevni vožnji se na srečo nobenemu

od nas ni pripetila hujša nesreča na cesti. Tako je večina

spominov na te mesece v krajih daleč od doma lepih in

prijetnih. Seveda bi lahko kdo dejal, da nam ni bilo hudega,

in še dobro so nas plačali. Res je, da na manjših prehodih ni

10 | CARINA.SI


[20-LETNICA SLOVENSKE CARINE]

Dardo Topolovec in Mladen Mokotar na mejnem prehodu Bizeljsko novembra 1991

bilo takšne gneče kot na večjih mednarodnih, a smo se srečevali

z zapletenimi primeri, kot so bili tihotapljenje živali

čez mejo, tranzit vojakov iz hrvaškega Zagorja čez Slovenijo

in nato nazaj na Hrvaško nekje pri Starodu, da so lahko

prispeli na fronto pri Karlovcu in šli naprej proti Zadru.

Spominjam se dogodka iz prvih tednov, ko smo se že spoznali

z večino ljudi, ki so dnevno prehajali mejo. To so bili

v glavnem domačini, ki so odhajali po opravkih ali nakupih

na eno ali drugo stran meje. Na hrvaški strani so Slovenci

kupovali kruh, saj je bila najbližja pekarna na slovenski

strani šele pri Brežicah, Hrvati pa so na slovenski strani

kupovali kmetijske pripomočke in orodje, saj je bila trgovina

na Bizeljskem mnogo bližja kot v Kumrovcu. Nekega

poznooktobrskega dne se je mejnemu prehodu s slovenske

strani približeval golf z ljubljansko registracijo. Za volanom

je sedel moški, ki sem ga na mejnem prehodu videl prvič in

se zato odločil, da vozilo ustavim in natančneje pregledam.

Postopek se je začel tako kot običajno z »Dober dan, carina

Republike Slovenije, imate kaj za prijavit«. Na zadnjem sedežu

sem opazil fotografsko torbo z dobrim fotoaparatom,

lahko bi rekel že kar profesionalnim. Gospoda sem opozoril,

da bi bilo dobro, če bi fotoaparat ob izhodu iz države prijavil

in se izognil sitnostim ob povratku v Slovenijo. Takrat

bi moral dokazovati, da je fotoaparat iznesel iz Slovenije

(v tem pogledu smo bili »Brničani« kar dosledni). Potnik

je izpolnil potrdilo in prejel dokazilo o istovetnosti blaga.

Med postopkom sva se prijetno pogovarjala, kako je kaj biti

carinik na Sotli, in dejal sem, da je kar v redu, da čakamo na

zabojnike s sanitarijami in nam ne bo treba več uporabljati

koruzne njive, ki je že dovolj dobro pognojena. Ob tem

komentarju se je gospod nasmejal. Če z nekaj dni, ko sem

na ta pogovor že skoraj pozabil, sem v Sobotni prilogi Dela

prebral članek o novinarju, ki se je odpravil po mejnih prehodih

s Hrvaško. Opisoval je, kaj je doživel in videl in med

drugim zapisal, da še nikjer ni doživel tako doslednega, a

korektnega pregleda kot na mejnem prehodu Bizeljsko, kjer

morajo cariniki še vedno na potrebo na njivo koruze.

To je bil eden izmed dogodkov, ki ostanejo za vedno v

spominu. Seveda bi se našlo še veliko anekdot, saj sem bil

spomladi 1992 premeščen na mednarodni mejni prehod

Obrežje, kjer smo v vlogi vodij izmen sodelavci iz Ljubljane

(Zvone, Bačko, Predrag, Janez, Buco, Stane, Dušan, Iztok

in moja malenkost) dobro leto uvajali nove carinske kadre

iz lokalne skupnosti. Vendar naj te anekdote prihranim za

naslednje obletnice naše službe, saj kakor kaže, mi naše pokojninske

reforme (trenutna, tista, ki ni bila sprejeta, in še

kakšna prihodnja) omogočajo, da bom še kar dolgo časa

vaš sodelavec.

Dardo Topolovec, CU Ljubljana

Foto: arhiv CU Ljubljana

CARINA.SI | 11


[20-LETNICA SLOVENSKE CARINE] > >

> > >

Odločbe za zgodovino: prehod iz

jugoslovanske v slovensko carinsko upravo

Prvi zakon o carinski službi, ki je začel veljati z razglasitvijo

samostojne države Republike Slovenije 25. junija

1991, je med drugim ustanovil Republiško carinsko upravo

kot upravni organ v sestavi ministrstva, pristojnega za

finance. Področje carin je bilo v skupni državi SFRJ v

pristojnosti zveznih organov, zato v Sloveniji do ustanovitve

samostojne države ni bilo republiškega organa s pri-

stojnostmi s tega področja. Carinarnice, ki so delovale na

območju Republike Slovenije, so sodile v Zvezno carinsko

upravo SFRJ.

Ustanovitev Republiške carinske uprave je pomenila nov

mejnik tudi za delavce, ki so bili do takrat zaposleni v Zvezni

carinski upravi. V Zakonu o carinski službi je bilo več

določb, ki so urejale njihov status.

Pomembnejša med njimi je zagotovo

tista, ki je bila zapisana v 1. odstavku

37. člena:

»Delavci v organih carinske službe, ki

so ob uveljavitvi tega zakona razporejeni

na delo v carinarnicah in njihovih

organizacijskih enotah na območju

Republike Slovenije, postanejo z dnem

uveljavitve tega zakona delavci Republiške

carinske uprave s pravicami,

obveznostmi in odgovornostmi, ki jih

določa ta zakon.«

Na podlagi te določbe so delavci,

ki niso dali pisne izjave, da ne želijo

skleniti delovnega razmerja v

Republiški carinski upravi (kar je

zakon tudi predvidel v prehodnih

določbah), prejeli odločbe, da so

sprejeti v delovno razmerje v Republiški

carinski upravi. Odločbe

za zgodovino – z njimi se je formaliziral

prehod delavcev iz Zvezne

carinske uprave v Republiško carinsko

upravo in začasno, do sprejema

prve sistemizacije, uredil status teh

delavcev v novem organu. Tako so

odpadli še zadnji dvomi o tem, ali

bodo delavci, ki to želijo, res lahko

nadaljevali z delom v novi, slovenski

carinski službi.

Odločba za carinika sodelavca v Carinski izpostavi Fernetiči 25. junija 1991

Ana Mahnič, CU Sežana

Foto: arhiv CU Sežana

12 | CARINA.SI


[20-LETNICA SLOVENSKE CARINE]

Kako smo se takrat znašli ali Carinska tarifa

od rdeče mape do zbirke TARIC

Ob 20. obletnici carinske službe sem pomislil, da čas neizmerno hitro beži, za nami sta

prehojena pot in opravljeno delo, v nas pa ostajajo spomini, v glavnem prijetni. Verjamem, da

pri veliki večini tudi zadovoljstvo nad vloženim trudom in dosežki naše službe.

Velika večina danes službujočih je prišla v carino v mladi

državi, konec leta 1991 in v začetku leta 1992 pa tja do

1995, v starosti med 20 in 30 let, nekako začetniki. Nekateri

naravnost iz šole ali fakultete, drugi zaradi težkih razmer

v gospodarstvu v iskanju boljšega zaslužka in predvsem

zaradi socialne varnosti. Kot so nam rekli: Če v carini ne

boš delal neumnosti, boš tam lahko dočakal »penzijo«. Sam

imam na takratne čase lepe spomine, čeprav lesna industrija,

iz katere sem prišel kot tehnolog, ni imela veliko skupnega

s carino. Priznam, na začetku je bilo težko, predvsem je

bilo vse novo. S carinsko tarifo, saj se spomnite tiste rdeče

mape posebnega formata, sem se enkrat prej že srečal, še v

Jugoslaviji. Prav posebej so mi ostali v spominu takratni količinski

in vrednostni kontingenti za stroje, ki smo jih takrat

kupovali v »fabriki«, to pa je bilo tudi vse. Carinski zakon je

bil zame nekaj povsem novega in tujega. Morda so občutki

taki tudi zato, ker je bilo branje njegove vsebine moja glavna

naloga prvega in nekaj naslednjih dni službe v carini.

Po rdeči mapi je prišla modra – slovenska carinska tarifa, kot

se za novo državo spodobi. To je bila Zbirka carinskih predpisov

s tarifo, v njej pa so bili Zakon o carinski tarifi in Odlok

o razvrstitvi blaga v oblike izvoza in uvoza ter poleg pravil

za uvrščanje še tisti ta pravi pripomoček: Carinska tarifa z

oblikami uvoza in izvoza. V spominu sta mi ostala Uradna

lista RS št. 15 in 16 iz leta 1992. Računalnika ni bilo. No,

ja, bil je, a podpora je bila takrat, če se še dobro spomnim,

le za vzorce oziroma analizo. Knjiga s tarifo je bila nujen

vsakodnevni pripomoček, Uradni list RS s spremembami,

ki so bile pogoste, pa osnova za popravke, ki smo jih izvedli

tako, da smo kopirali Uradni list RS, izrezali vsebino in jo

nalepili na ustrezno mesto, dokler niso prišli novi listi za

vstavljanje. Hvala bogu, imeli smo vsak svojo, ki smo jo tako

oblepili in obdelali, da je včasih ni bilo prijetno pogledati.

Vendar takšna, kot je bila, je skupaj s komentarjem odlično

služila svojemu namenu in pripomogla, da smo se marsikaj

naučili o blagoznanstvu pa tudi o poslanstvu carine, takrat

Carinska tarifa v različnih obdobjih

še z večjim poudarkom na fiskalnem učinku. 97 poglavij,

21 oddelkov, na milijone številk, podobno kot danes, a na

papirju, brez povezav na ostale pomembne dejavnike, ki so

posredno ali neposredno vplivali na pravilno uvrstitev in

obračun dajatev. Stopnje so bile visoke, preferencialov ni

bilo, v ozadju je bilo veliko denarja, kar je pomenilo veliko

odgovornost. Zato je tudi sprotno sledenje spremembam s

pravilnim lepljenjem popravkov imelo svoj smisel in namen.

Deklaracije smo namreč pošiljali v elektronski računski center

(ERC) v Ljubljano, kjer so jih vnašali v računalnik. Tam

so odkrili tudi takšne napake, ki jih carinik prej ni mogel

opaziti. Napačno izpolnjeno deklaracijo je bilo treba vrniti

izpostavi, deklarant jo je popravil in zopet je potovala v

ERC. A minil je mesec, včasih tudi dva, da je bil izstavljen

pravilen obračun in so bile plačane dajatve.

Sledile so večje mape v zeleni barvi slovenske carine, pa

zopet modre – evropske, dokler nismo prišli do zbirke TA-

RIC, računalniško podprtega sistema s povezavami na vse

predpise, ki tako ali drugače vplivajo na pravilno uvrstitev

blaga, obračun dajatev in izvajanje ekonomske politike.

CARINA.SI | 13


[20-LETNICA SLOVENSKE CARINE] > >

> > >

Carina postaja vse pomembnejša kot dejavnik zaščite

evropskega trga in vse manj kot fiskalni dejavnik. Ugodnosti,

ki jih na podlagi različnih sporazumov in enostranskih

ukrepov uživajo posamezne države ali skupine držav, so prinesle

nižje stopnje dajatev, v večini primerov je blago celo

prosto carinskih dajatev.

Danes ni več treba lepiti izrezkov iz Uradnega lista RS, da

bi sledili novostim – kako bi jih sploh lahko. Delo je olajšano,

saj je poskrbljeno, da se sistem sproti posodablja. Kljub

temu se mi včasih stoži po tistih dneh v začetku devetdesetih

let prejšnjega stoletja, ko smo v tarifo lepili izrezke s

popravki.

Tako je bilo nekoč …

Aleš Praček, CU Sežana

Foto: arhiv CU Sežana

… in tako je danes.

14 | CARINA.SI


[20-LETNICA SLOVENSKE CARINE]

Vstop Slovenije v Evropsko unijo na mejnih

prehodih Duh na Ostrem Vrhu in Šentilj

Moja naloga je bila, da ob koncu izmene pospravim vso dokumentacijo in žige, snamem tablo

z napisom CARINSKA UPRAVA REPUBLIKE SLOVENIJE in vse skupaj predam nadrejenim v CI

Šentilj. Pri snemanju table z zidu me je spreletel nenavaden občutek, kot da ukinjam državo.

A vedel sem, da se že naslednji dan širimo v Evropo.

Zadnjo izmeno pred vstopom Slovenije v EU 30. aprila

2004 sem delal na mejnem prehodu Duh na Ostrem Vrhu.

Na tem meddržavnem mejnem prehodu z Avstrijo tisti dan

ni bilo veliko prometa. Potniki, povečini domačini, so se

veselili vstopa v EU. Dejali so mi: nič več odpiranja prtljažnikov,

pot za pretok blaga bo prosta. Na tem prehodu sem

delal prvič in zadnjič. Moja naloga je bila, da ob koncu izmene

pospravim vso dokumentacijo in žige, snamem tablo

z napisom CARINSKA UPRAVA REPUBLIKE SLOVE-

NIJE in vse skupaj predam nadrejenim v Izpostavi Šentilj.

Pri snemanju table z zidu me je spreletel nenavaden občutek,

kot da ukinjam državo. A vedel sem, da se že naslednji

dan širimo v Evropo.

Ko sem istega večera nadaljeval delo na Šentilju, je bilo zelo

svečano in vse pripravljeno za vstop v EU. Cariniki smo

opravljali še zadnje preglede in spraševali potnike, ali imajo

»kaj za prijavit«. Seveda zadnji dan nismo bili tako strogi

in tudi potniki niso kupovali veliko stvari. Vedeli so, da bodo

lahko že naslednji dan vnašali blago brez pregledov in

uvoznih dajatev. Zanimivo je bilo to, da so nekateri potniki

v tujini kupovali blago večje vrednosti, potrdili DDV na avstrijski

carini, parkirali med našim in avstrijskim mejnim

prehodom, počakali do polnoči in nato prepeljali blago v

Slovenijo. S tem so se izognili uvoznim dajatvam in v tujini

dobili povrnjen davek.

Prišla je polnoč, zapornice so se dvignile, dvignila se je

zastava EU, ljudje in zaposleni so dvigovali kozarce in nazdravljali,

godba je igrala, bili so govori, razni komentarji in

na koncu nikoli ne bo več, kot je bilo. Bil sem carinik Jugoslavije,

carinik Slovenije in zdaj sem carinik Slovenije in

Štefan Velički na mejnem prehodu Duh na Ostrem Vrhu 30.

aprila 2004

Na Šentilju, tem legendarnem prehodu še iz časa Jugoslavije,

se je zbralo ogromno ljudi, da pričakajo vstop v EU.

Zame je in bo vedno ostal okno in vrata v Evropo in svet.

V urah rajanja in veselja so se nam pridružili žene, možje

in otroci, da smo skupaj ovekovečili vstop v EU in zadnjo

izmeno na severni meji.

Na mejnem prehodu Šentilj tik pred vstopom v EU

CARINA.SI | 15


[20-LETNICA SLOVENSKE CARINE] > >

> > >

EU. Vse se je začelo in končalo na mejnem prehodu Šentilj,

ki je sedaj navaden kraj.

Po pridružitvi EU se je začelo skupno policijsko delo z Avstrijci

na vstopu na slovenski strani in na izstopu na avstrijski

strani mejnega prehoda. Za spomin na delo v Šentilju

sem si odnesel domov carinsko zapornico. Bil sem vesel

Slovenije v EU, zaradi potnikov, ki so bili videti srečni in

bodo lahko neovirano potovali preko Šentilja. Tudi sam

sem veliko pričakoval: večjo plačo, boljše delovne pogoje,

boljše življenje itd. Po drugi strani mi je bilo žal za delo,

ki sem ga opravljal na tem mejnem prehodu – mojih 25 let

carinske službe na Šentilju. V tistem svečanem trenutku so

seveda odpirali šampanjec, toda kakšno pihalno godbo in

Izstopna kolona na Šentilju 1975

kozarček penine bi precej bolj potrebovali

ob osamosvajanju leta 1991;

dobili smo le streljanje med milico

in teritorialno obrambo na eni ter

JLA na drugi strani.

Ob vsem tem dogajanju mi spomini

bežijo nazaj v leta, ki sem jih preživel

na Šentilju. Začelo se je leta

1966, ko sem ga spoznal še v takratni

Jugoslaviji. Star sem bil deset let

in med velikonočnimi prazniki sem

tam stal kot učenec Osnovne šole

Šentilj, kot Titov pionir s titovko na

glavi, z rutko okrog vratu in s kanglico

za Rdeči križ v roki ter pobiral

prostovoljne prispevke. To je bil moj

prvi stik z mejo in carino.

Spominjam se gneče v osemdesetih

letih, ko je primanjkovalo kave in

drugih dobrin. Kot operativec sem

veliko kave tudi zasegel. Nato je prišel

čas depozitov, ko so morali državljani

položiti depozit na poseben

račun, če so hoteli v tujino. Prišlo je

tako daleč, da smo se zaposleni morali

javljati v uradu, če smo hoteli v

tujino. Delali smo v slabih pogojih,

v mrazu in vročini, a smo vztrajali in

čakali na boljše čase.

Iz glasila Zvezne carinske uprave leta 1986

Slovenija je postala samostojna in

začela se je vojna. Nekateri radi pozabljajo,

da se je vojna začela med

drugim tudi na račun carine. Veš čas

16 | CARINA.SI


[20-LETNICA SLOVENSKE CARINE]

vojne sem hodil v službo na mejni prehod, kjer sem pomagal

pri uvozu raznega materiala za pripadnike teritorialne

obrambe in policije. Dočakali smo svojo državo, v katero

smo verjeli in od nje veliko pričakovali.

1. maja 2004 je bil povsem nov dan. Delati sem začel na

mejnem prehodu Zavrč. Morali smo pozabiti Šentilj in se

preusmeriti k novim nalogam. Že 6. maja, drugi delovni dan

v EU, sem s sodelavcema odkrili 118 kg kokaina, skritega v

podvozju tovornjaka za prevoz vozil. S tem odkritjem smo

Evropi pokazali, da tudi slovenski cariniki znamo delati.

Toda to je že druga zgodba.

Namesto zaključka naj povem, da se kot delavec mobilnega

oddelka občasno vračam na mejni prehod Šentilj, ki zgleda

kot mesto duhov. A vseeno se rad spominjam preteklega

dela na njem. Nikdar se ne ve, morda se bomo kdaj vrnili.

Štefan Velički, CU Maribor

Foto: arhiv GCU in CU Maribor

20 let mednarodnega mejnega prehoda

Obrežje

Spomin bliskovito poleti skozi 20 let, ki so jih zaznamovali sodelavci, medsebojni odnosi,

delovni izzivi, novosti v zakonodaji in izvedbah postopkov, velika odkritja tihotapljenega

blaga, vsakodnevni dosežki, delovni pogoji in še bi lahko naštevali. Čas teče za vsakega

posameznika po svoje, enkrat hitro, drugič spet počasi, z leti pa se poleg zagnanosti in

veselja pri delu prikaže tudi temnejša plat, od razočaranj do neizpolnjenih pričakovanj.

Nič posebnega, bi rekli stoiki, življenje je takšno. Za večino izmed nas je to nekaj več, je

polovica aktivnega dela dneva, ki nosi dodatne in vedno nove izzive v življenju.

Bilo je nekaj večjih prelomnic: vzpostavitev južne meje in

začetek dela prve generacije delavcev CI Obrežje spomladi

leta 1992. Družili so nas je mladost, izredna energija in zagnanost

pri delu, pozitivna naravnanost mladega kolektiva,

prve resne delovne izkušnje in počasno zorenje spoznanja,

kaj carina sploh je in kaj pomeni. Res je, imeli smo dobre

učitelje, ki jim gre vsa zahvala.

Naše prvo desetletje je teklo nadvse hitro, med nami so se

razvijali prisrčni odnosi, pri delu smo bili zagnani in uspešni,

izkušnje so se nabirale in nič več nismo bili »zeleni«.

Delali smo v slabših delovnih pogojih kot danes, a to nas ni

bremenilo, saj smo bili tako »bolj na kupu« in bolj povezani.

Tudi v strokovni razpravi smo postajali vse glasnejši, ko

smo z žarom branili svoje ugotovitve in spoznanja, ki so se

oblikovala pri delu.

Začetek gradnje mednarodnega mejnega prehoda Obrežje

1991

CARINA.SI | 17


[20-LETNICA SLOVENSKE CARINE] > >

> > >

Mednarodni mejni prehod Obrežje

Dokumentarni pregled: potrdilo EUR. 1

Počasi so se pričele priprave Slovenije na vstop v EU. Načrtovanje

in izgradnja mednarodnega mejnega prehoda

Obrežje, odprtje in selitev v nove prostore so bili napoved

novega obdobja za vse nas. Prva potrditev novih časov je

bila ustanovitev Carinskega urada Brežice 1. aprila 2004;

prinesla je novo organizacijo dela, nove sodelavce, spremembe

v odnosih in delovnih področjih. Pred nami so

bili veliki izzivi v drugačnih delovnih pogojih in z velikim

številom novih sodelavcev, ki so se vozili k nam iz vseh delov

Slovenije. V uradu so začeli delovati Oddelek za trošarine,

Oddelek za upravni postopek, prekrške in izterjave,

Oddelek za kontrolne zadeve in Oddelek za preiskovalne

zadeve, ki je sicer organizacijsko sodil pod Generalni carinski

urad. Vse to je prinašalo zagon, ki je popeljal urad

k strokovnemu izpopolnjevanju in obvladovanju postopkov.

Praktično znanje se je prenašalo, preverjalo, delilo

in dopolnjevalo prek mnogih delovnih obiskov, revizij in

kontrol.

V ozadju velikega dogajanja so nemoteno tekli običajni

dnevi, ko so sodelavci s svojim marljivim, strokovnim in

vztrajnim delom zagotavljali osnovo delovanja in obstoja

urada. Običajen dan v obsegu celotnega urada predstavlja

delo v vsakršnih vremenskih razmerah, 24 ur na dan,

vključuje številne postopke s tovornimi vozili, številnimi

potniki v potniškem prometu, pomeni ukvarjanje s carinsko

dokumentacijo in postopki, reševanje posebnosti v postopkih

in tudi razreševanje nesoglasij, odkrivanje prestopkov

in prekrškov, srečanja s prijetnimi in manj prijetnimi

strankami, včasih spopadanje s slabše delujočim informacijskim

sistemom, spremljanje dela in podajanje predlogov

in mnenj za rešitev težav, iskanje harmonije v odnosih s

sodelavci, nadgrajevanje lastnega znanja na področju stroke,

postopkov, informacijskih sistemov ipd. Delovni ritem

v vseh oddelkih urada je potekal s hitrim tempom, saj so

bili oddelki v svoji kadrovski sestavi maloštevilni, dela pa

je bilo veliko.

In na koncu še beseda o sodelavcih, ki jih potniki med prečkanjem

meje in v carinskih postopkih ne morejo opaziti, a s

svojim delom pomembno prispevajo k osnovnem delovanju

urada. To so zaposleni v Službi za splošne in finančne zadeve,

ki opravijo veliko dela na področju splošnih, kadrovskih

in finančnih zadev.

Fizični pregled na izstopu

Prav gotovo delo najbolj zaznamujejo medsebojni odnosi,

spremembe v mišljenju in razvoju sodelavcev v tem času,

prihodi in odhodi novih sodelavcev. V uradu je prišlo do

številnih premestitev in mnogo je bilo popolnitev z zaposlitvami

sodelavcev. Starejši so se tako znašli v vlogi mentorja

ter vzgojili nove generacije strokovnih in prizadevnih

18 | CARINA.SI


[20-LETNICA SLOVENSKE CARINE]

sodelavcev. Razvili smo čudovita prijateljstva in pristen

odnos.

V tem času so nekateri naši starejši sodelavci, mentorji končali

svojo vlogo v naših vrstah, si zaslužili pokoj in prestopili

v aktivno tretje življenjsko obdobje. Nekaj sodelavcev si

je poiskalo priložnost v drugih delovnih okoljih, na žalost

pa smo za vedno izgubili sodelavca Tomaža.

Vsa ta leta smo živeli tesno s spremembami, se sproti prilagajali,

nadgrajevali znanje in izkušnje, bili ves čas v toku z

aktualnimi dogajanji. To ves čas potrjujemo s svojimi delovnimi

dosežki, ki ostajajo naš cilj in želja tudi za naslednjih

20 let!

Milan Kelher, CU Brežice

Foto: arhiv CU Brežice

Skodelica kave

»Kava mora biti črna kot pekel, močna kot smrt in sladka kot ljubezen« (turški pregovor)

Bilo je zgodaj spomladi leta 1983, ko sem se prek mejnega

prehoda Korensko sedlo s starši vračal s »špecerijskega« nakupovanja

v bližnjem Beljaku v Avstriji. Strogi jugoslovanski

carinik v zelenorjavi uniformi je odrezavo vprašal: »Šta

imate prijaviti carini!?«. Odgovor »špecerija« ga ni zadovoljil.

V prtljažniku je pri podrobnem pregledu našel kilogram

kave, ki ga je odvzel, postopek pa se je zaključi brez kazni,

le z nekakšnim potrdilom. Sam sem takrat že zaključeval

študij na pravni fakulteti, bil sem poln teoretičnega znanja

in prepričan, da bom kmalu spremenil svet.

Istega leta poleti je Carinarnica Jesenice objavila razpis za

delovno mesto diplomiranega pravnika, na katerega sem se

prijavil. Bil sem izbran, sklenil sem delovno razmerje, zaključil

pripravništvo in v Beogradu opravil strokovni izpit.

26. junija 1984 sem dobil odločbo upravnika Carinarnice

Jesenice o razporeditvi v Odsek za carinsko upravne zadeve

in carinske prekrške v Carinarnici Jesenice. Tako se je začela

moja poklicna pot »carinskega sodnika za prekrške«, ki ji

je nekaj let dajala pečat prav kava.

Starejši se še dobro spominjamo časov, ko v nekdanji Jugoslaviji

ni bilo mogoče kupiti tehničnega blaga tujih proizvajalcev,

običajnih kavbojk in drugih oblačil, različnega gradbenega

materiala, avtomobilskih delov in drugega blaga, celo

pomaranč in banan ne – ali pa so bili ti izdelki na domačem

trgu nesorazmerno dragi. Na začetku moje carinske kariere

je bil eden takih izdelkov tudi kava, predvsem surova, brez

katere si državljani s privzeto balkansko tradicijo in mentaliteto

praktično niso mogli zamisliti vsakdana.

Kava je bila v nekdanji Jugoslaviji kar nekaj časa nadomestno

plačilno sredstvo. Z njo si lahko zaobšel vrsto pri

zdravniku, plačal usluge, si celo kupil izpit na nekaterih

fakultetah, seveda pa se je z njeno preprodajo dalo hitro in

dobro zaslužiti. V najbolj kriznem obdobju si menda za 200

kg kave lahko dobil v Sarajevu novega TAS-ovega golfa.

Carinska skladišča na mejnih prehodih z državami zahodne

Evrope so postajala pretesna za shranjevanje začasno

zaseženega blaga, še posebej kave. Tisočem potnikom je

prav kava postala izziv za dodaten, hiter in dober zaslužek,

če jim je le uspelo pretentati stroge carinike na mejnih prehodih.

V letu 1984 je Carinarnica Jesenice zabeležila kar 237.958

kg odvzete kave, od tega 231.944 kg surove kave. 196.968

kg je pripadalo znanim kršiteljem, 41.190 kg pa neznanim

lastnikom (večinoma na avtobusih in vlakih). Vpisnik prekrškov

v Carinarnici Jesenice za leto 1984 je bil zaključen

s številko 1.689. Na nekdanjem mejnem prehodu Ljubelj

je bilo treba namestiti dodaten večji zabojnik za začasno

shranjevanje zasežene kave. V tem letu je bilo v Carinarnici

Jesenice znanim kršiteljem zaseženih še 26.930 ženskih

rut, 11.313 listov za ročne žage, 3.130 kavbojk, 1.691 plošč

ali 13,7 t pocinkane in bakrene pločevine …

CARINA.SI | 19


[20-LETNICA SLOVENSKE CARINE] > >

> > >

Poln prtljažnik kave na mejnem prehodu Ljubelj v 70. letih prejšnjega stoletja. Foto: arhiv GCU

Carinski »prekršajci« smo predvsem ob petkih ponoči redno

dežurali na mejnem prehodu Ljubelj in kršitelje neposredno

obravnavali, tj. zasliševali na kraju prekrška. 20 do

30 prekrškov je bila dokaj običajna norma za dan, ko so se

zdomci vračali domov z rednimi avtobusnimi linijami, kombiji

in lastnimi vozili. V prenekaterem avtobusu so cariniki

našli celo 100 in več kilogramov neprijavljene in skrite kave,

ki jo je bilo treba fizično prenesti (prepeljati s samokolnico)

v poseben zabojnik. Nekoliko zunaj črke zakona so cariniki

včasih storilcu prekrška obljubili »vračilo« kilograma kave,

če je odvzeto kavo sam, pod carinskim nadzorom odnesel

ali odpeljal v zabojnik. Neke petkove noči na Ljubelju nas

je obiskal energični upravnik Carinarnice Jesenice (v istem

letu se je upokojil). V civilni obleki in ob obilici zasežene

kave je poprijel za samokolnico in pomagal odvažati kavo v

priročni zabojnik. Po nekaj samokolnicah kave ga je ogovoril

eden kršiteljev iz avtobusa, ki si je pri carinikih izprosil

svoj kilogram kave, rekoč: »Tebi, stari, če carinici sigurno

pustiti dva do tri kilograma kafe, koliko si je več odvezao u

kontejner …«.

Kazni za prekrške so bile zelo visoke, predpisane v mnogokratnikih

prikrajšane carine, povratništvo je bilo glavna

oteževalna okoliščina. Ob storitvi prekrška je bil kršitelju

obvezno zasežen potni list, ki ga je dobil nazaj šele po

plačilu kazni. Na zadnjo stran potne listine se je vpisala

zabeležka o storjenem prekršku. Odvzem prevoznega sredstva

je bil v primeru posebnih skrivališč ali večje vrednosti

skritega blaga nekaj povsem običajnega. Leta 1984 smo v

Carinarnici Jesenice v postopkih zaradi prekrška odvzeli

102 osebna avtomobila.

V spominu mi je ostala večkratna kršiteljica iz Bosne in

Hercegovine, ki je s poroko kasneje pridobila avstrijsko

državljanstvo in s katero sva se nekajkrat srečala v carinski

pisarni. Vsakokrat je bil vzrok tihotapljenje kave, imela

pa je nekaj rabljenih vozil, prirejenih za tihotapljenje. Pri

enem zadnjih prekrškov se spominjam njene prošnje: »Dule,

znam, da mi ovaj put nečeš oduzeti avto, jer je vlasništvo

mog muža, a također znam, da ne uzimaš avte ispod 40 kila

sakrivene kafe ...«. Prošnja ni bila uslišana, povratništvo in

»bunker« sta opravila svoje.

»Dura lex, sed lex« (zakon je krut, a je zakon) je bilo nekaj,

kar sem takrat zagotovo dodobra spoznal. Obenem sem

hitro doumel, da sveta zanesljivo ne bom spremenil, prav

tako ne takratne SFRJ (v letu 1991 sem vendarle imel priliko

pri tem sodelovati), če pa se prav spominjam, sem kavo

pričel piti šele v samostojni Sloveniji, ko sem začel delati v

karavanški izpostavi.

Dušan Rajgelj, GCU

20 | CARINA.SI


[DOGODKI OB 20-LETNICI]

Pogled z odra

Slovesnost ob 20-letnici slovenske carine: 7. oktober 2011, dvorana Grandis v Kongresnem

centru Brdo.

Kakšno vreme! Dežuje kot iz škafa in še hladno je, si godrnjam

v brado, ko okrog poldneva stisnjena pod dežnikom

stopicam mimo luž proti steklenemu poslopju Kongresnega

centra Brdo.

Največja dvorana v centru je tiha, dva možaka marljivo postavljata

ozvočenje in dodatne luči, organizatorka našega

dogodka iz JGZ Brdo kritično ocenjuje postavitev odra,

cvetličnih aranžmajev, dodatnih mizic na odru in stolov v

vrstah. Stopim na oder in si predstavljam, kako bo ta prostor

videti čez nekaj ur, ko ga bodo napolnili glasbeniki (na

poti je več kot 60 članov Policijskega orkestra z dirigentom

in dve pevki) in 400 gostov v 15 vrstah. Na odru se počutim

prijetno, dober občutek imam in prepričana sem, da bo slovesnost

odlično uspela.

Večina povabljenih je že v preddverju, kar me razveseli, saj

si ne želimo zamudnikov. Policijski orkester in pevki na odru

imajo tonsko vajo. S protokolom usklajujemo še zadnje

podrobnosti o tem, kje na odru bo stal predsednik RS, kje

naš generalni direktor in kje bo stala mizica za odlikovanje.

Ugotovimo, da bo treba nekoliko prestaviti monitorje

za glasbenike, vendar to prepustim tonskima mojstroma in

glasbenikom, saj sem sama še vedno v kavbojkah, majici s

kapuco in športnih čevljih. Pa še svoje tonske vaje nisem

imela! Vzamem naglavni mikrofon in oddajnik. Obrnem

Ura se bliža pol peti popoldne, kar pomeni, da je do začetka

slovesnosti ob 20-letnici slovenske carine še dobre pol

ure. Predsednikovi varnostniki in predstavnice Protokola

RS so že prispeli. Gospa iz protokola je oznanila, da se je

predsednik odpravil iz Ljubljane in bo na Brdu točno ob

petih.

Pevki Katarina Janjič in Teja Saksida na vaji pod budnim

očesom dirigenta Policijskega orkestra Tomaža Kmetiča

Pogled na dvorano Grandis z odra

Usklajevanje zadnjih podrobnosti glede sedežnega reda za

prvo vrsto. V ozadju ima orkester tonsko vajo.

CARINA.SI | 21


[DOGODKI OB 20-LETNICI] > > > >

>

Prihod gostitelja generalnega direktorja Carinske uprave RS

Rajka Skubica in najvišjih gostov

Bleščeče nove uniforme – ni dvoma, kdo praznuje

dvajsetletnico.

Vrhunec slovesnosti je bil podelitev plaket, najvišjih carinskih

priznanj.

se na petah, ko me prešine. Kam naj pravzaprav zataknem

oddajnik (moja obleka namreč nima nobene zadrge, pasu

ali česa podobno primernega)? Tonski mojster ima rešitev

takoj pri roki. Pritrditi ga je pač treba na kakšno oporo in

tokrat je to - khm - modrček. Prav, pokimam, in odhitim v

garderobo. Spotoma se s protokolom in organizatorko še

strinjamo, da je treba goste počasi spustiti v dvorano, da se

bodo v miru posedli. 400 ljudi ni malo.

Pet minut do petih. Pokukam po dvorani. Vidim vesele

obraze, sodelavke in sodelavce, nekatere v novih uniformah,

upokojene direktorje, vsi so v pričakovanju prijetnega

večera. Slišati je pridušeno pomenkovanje in šelestenje

oblačil – nekakšno prijetno brenčanje, značilno za vse

prireditve tik pred začetkom. Glasbeniki prikorakajo na

oder in se posedejo. Trije stoli v ozadju odra so še prazni,

rezervirani so zame in za pevki. V preddverju generalni

direktor in minister za finance vsak hip pričakujeta predsednika

RS.

Z gospo iz protokola sva dogovorjeni, da napovem prihod

visokih gostov v tistem trenutku, ko jo zagledam, saj bo ona

prva vstopila. Pogledujem zdaj proti vratom zdaj v svoje naročje,

kjer na kolenih počiva zelena carinska mapa z zame

najpomembnejšim dokumentom tega večera – scenarijem.

S pogledom ošinem besedilo, čeprav vem, da sem ga že

stokrat pregledala in da ga tik pred zdajci res ne gre spreminjati

ali dopolnjevati. Treme nimam in bolj kot s tem, ali

je to dobro ali slabo, se v tistem trenutku v mislih ukvarjam

z oddajnikom na hrbtu pod obleko. Napravica mi namreč

preprečuje, da bi se na stolu naslonila. Bom pač sedela lepo

vzravnano, si rečem, in takrat se začne. Prihajajo!

»Spoštovani gostje, prihajajo predsednik Republike Slovenije

dr. Danilo Türk, minister za finance dr. Franc Križanič

in generalni direktor Carinske uprave Republike Slovenije

gospod Rajko Skubic.«

Gostje vstanejo in preplavi nas gromek aplavz.

22 | CARINA.SI


[DOGODKI OB 20-LETNICI]

Po uri in pol me čaka le še zaključek. Slovesnost je gladko

tekla, zadovoljna sem in moje sklepne besede mehko zaplavajo

po dvorani:

»Pogum, samozavest in neomajna vera v svoj prav leta 1991

so nas prek sosledja dogodkov v preteklih 20-ih letih danes

pripeljali do točke, kjer so naše oči uprte v prihodnost. V

dejanja, ki so danes morda še ideje, s katerimi se poigravamo

v svojih mislih, ali upanja in želje, ki se jih oklepamo

in nadejamo njihove uresničitve, ali morda kanček strahu

in dvoma. Naj vam povem le tole preprosto, a prepričljivo

misel o carini, ki sem pred kratkim prebrala: To je služba, ki

bo obstajala toliko časa, dokler bo obstajala država.«

Sabina Langus Boc, GCU

Foto: arhiv GCU

Srečanje z upokojenci CU Koper ob

20-letnici slovenske carinske službe

Vodstvo koprskega carinskega urada je vsem svojim upokojencem,

ki so se upokojili v slovenski carinski službi, poslalo

povabilo na skupno srečanje v počastitev 20-letnice

slovenske carine. Povabilu se je odzvalo lepo število naših

upokojencev. Z njimi smo se srečali 14. oktobra 2011 v prostorih

carinskega urada.

Po uvodnem pozdravu je direktor urada pripravil pregled

zgodovine in aktivnosti naše carinske službe. Gosti so z

velikim zanimanjem in navdušenjem sledili predstavitvi,

še posebej tisti, ki so se upokojili takoj po osamosvojitvi

Slovenije, saj se je od takrat marsikaj spremenilo. Sledilo

je sproščeno druženje, kjer smo člani kolegija direktorja

poklepetali z gosti ter se spomnili marsikatere anekdote in

dogodka iz preteklih let. Tudi za upokojence je bila to prilika,

da poklepetajo med seboj in spet navežejo stike, čeprav

se nekateri redno srečujejo.

Čas skupnega druženja je hitro tekel, kar ni nič nenavadnega,

saj upokojenci tradicionalno nimajo veliko časa in so

polno zasedeni. Vsi smo se strinjali, da je bilo tako srečanje

prvič po dolgih letih resnično lepa gesta z naše strani, in si

zaželeli, da se v prihodnosti spet srečamo.

Nedjan Jerman, CU Koper

Foto: arhiv CU Koper

Upokojenci s kolegijem CU Koper

Direktor CU Koper je pripravil prerez dogodkov v zadnjih

dvajsetih letih v slovenski carini.

CARINA.SI | 23


[DOGODKI OB 20-LETNICI] > > > >

>

Utrinki s slovesnosti ob 20-letnici slovenske carine

7. oktober 2011, Kongresni center Brdo

Za glasbeno podobo slovesnosti so skrbeli policijski orkester

ter solistki Teja Saksida in Katarina Janjič.

Predsednik republike je Carinsko upravo RS odlikoval z

zlatim redom za zasluge (v ozadju pribočnik predsednika

republike Stojan Todorovski).

Predsednik republike dr. Danilo Türk je v svojem govoru

poudaril, da je slovenska carina med osamosvajanjem leta

1991 delovala izjemno pogumno in državotvorno ter v vrtincu

takratnih dogodkov ostala zvesta svoji nastajajoči državi.

Generalni direktor Carinske uprave RS Rajko Skubic je

povedal, da je ponosen na prehojeno pot slovenske carine in

na dejstvo, da carina ostaja pomembna služba v državi.

Prva vrsta v dvorani Grandis Kongresnega centra Brdo je

bila rezervirana za prejemnike plaket in visoke goste (med

njimi generalni direktor Policije Janko Goršek in svetovalec

predsednika za obrambne zadeve Ladislav Lipič).

Prejemniki plaket v družbi predsednika republike in

generalnega direktorja: Ivan Živko, Franc Košir, Mateja

Vraničar, Marjan Strle, Štefan Velički in Zoran Zorko (od leve

proti desni)

24 | CARINA.SI


[DOGODKI OB 20-LETNICI]

Sproščen pogovor na sprejemu po slovesnosti

Polonca Črnila iz Notranjerevizijske službe z Nevenko Kovačič,

vodjo Sektorja za tarifo, vrednost in poreklo. V ozadju sta

pomočnik ljubljanske direktorice Marko Bolta, direktor

Carinskega urada Nova Gorica Jure Bačar in vodja Sektorja

za splošne in pravne zadeve Natalija Radelj Mehle.

Med visokimi gosti iz tujine sta bila generalni sekretar

Svetovne carinske organizacije Kunio Mikuriya in generalni

direktor Direktorata za obdavčenje in carinsko unijo v

Evropski komisiji Walter Deffaa. Na fotografiji sta skupaj z

vodjo Službe generalnega direktorja Branetom Gregoričem,

namestnikom generalnega direktorja Stanislavom Mikužem

in direktorico Carinskega urada Ljubljana Barbaro Gregorič.

Direktor Carinskega urada Sežana Milivoj Novič v družbi

»finančnic« iz Generalnega carinskega urada: vodje Sektorja

za finančne zadeve in nabave Marte Mihelin ter njenih

sodelavk Irene Bera Kvasič in Mojce Kavčič

Nasmejani minister za finance Franc Križanič z namestnikom

generalnega direktorja

Pogovor med direktorjem Carinskega urada Murska Sobota

Slavkom Horvatom ter upokojenima direktorjema Francem

Turnškom (Celje) in Svitoslavom Vižintinom (Nova Gorica)

Foto: arhiv GCU, Darko Katrašnik in Kostja Prinčič

CARINA.SI | 25


[DOGODKI OB 20-LETNICI] > > > >

>

Razstava o zgodovini carine na Slovenskem

Ko se je marca 2011 oblikovala delovna skupina za pripravo razstave ob 20-letnici slovenske

carine, je člane čakala obilica dela. Razdelili smo si naloge in zgodovinska obdobja, potem

pa se je začelo: oblikovanje koncepta, ki se je spreminjal od sestanka do sestanka ali celo iz

dneva v dan, ustvarjanje, različne zamisli, tuhtanje, pogovori, prepričevanje …

Sledilo je zbiranje gradiva in eksponatov, ki bi bili primerni

za ogled in ne zgolj sami sebi namen, taki, ki pripovedujejo

zgodbo. Brskali smo po literaturi, lastnih arhivih, pri upokojenih

delavcih, strastnih zbirateljih doma in v tujini, pri

uslužbencih carine, ki sta jim ljubi zgodovina in nostalgija,

povezani s službo, po muzejih …

Stvari so kapljale ena za drugo, naše znanje o tem, kako je

služba delovala v preteklosti, se je širilo, delo je postajalo

bolj in bolj zanimivo, z vsakim novim eksponatom se je odprlo

kakšno novo vprašanje. Številne zamisli je postavil na

trda tla denar, kar nekaj odličnih idej je bilo treba pospraviti

v omaro, ker so bile finančno neizvedljive ali pa zanje

nismo imeli dovolj časa (na primer maketo mreže carinske

službe, fička na mejnem prehodu).

En teden pred odprtjem je razstava izgledala takole.

Z omejenimi finančnimi sredstvi, veliko mero iznajdljivosti

in prostovoljnim delom delovne skupine, drugih zaposlenih

in zunanjih ustanov je nastala razstava o zgodovini carine

na Slovenskem. Ponosno smo jo odprli 7. oktobra 2011, dan

pred praznikom slovenske carine. Težko si je predstavljati,

koliko dela in truda je bilo vloženega, ampak ko je razstava

ponosno stala v avli Generalnega carinskega urada, smo bili

člani delovne skupine upravičeno ponosni na svoje delo.

Še posebej nas veseli, da si je razstavo ogledalo lepo število

ljudi, tako zaposlenih kot zunanjih obiskovalcev iz šol,

fakultet, drugih državnih organov in ustanov. Veliko pozornosti

so ji namenili tudi mediji. Lepo je brati pohvale, lepe

misli in čestitke v knjigi vtisov, dobrodošle so seveda tudi

druge pripombe.

Eden vrhuncev razstave o zgodovini carine na Slovenskem

je bil izid obsežnega zbornika Zgodovina carine na Slovenskem

od antike do slovenske osamosvojitve, ki smo ga napisali

štirje avtorji: Boštjan Hepe, Stanislav Mikuž, Ivan Živko in

Katarina Janjič. V veliko čast si štejemo, da nam je z zborni-

Manjkali niso vrtalniki, sesalniki in rezalniki.

kom uspelo pritegniti tudi strokovno javnost. Pri njegovem

nastajanju je sodeloval priznani zgodovinar, redni profesor

Filozofske fakultete v Ljubljani dr. Božo Repe, ki je napisal

uvod, in s kolegom, prav tako rednim profesorjem ljubljan-

26 | CARINA.SI


[DOGODKI OB 20-LETNICI]

Kot je poudaril dr. Božo Repe, se je Jugoslavija od 50. let

naprej močno razlikovala od drugih socialističnih držav, Slovenija

kot ena njenih republik pa je še posebej izstopala. V

kulturnem smislu je bila prozahodno usmerjena, z zahodom

je imela stalne stike, imela je višji standard in nenazadnje so

njeni prebivalci hodili po nakupih v tujino. Kot je slikovito

povedal, so ljudje sicer verjeli v Tita in samoupravljanje, a tudi

v pralne stroje in druge dobrine zahoda. V prvih povojnih

letih je cvetelo tihotapstvo na slovensko-italijanski meji. Obmejno

prebivalstvo je iz Italije tihotapilo sladkor, kavo, riž,

limone, fotoaparate, sirkove metle, v Italijo pa meso, maslo,

jajca. Avstrija do sredine 60. let ni bila tako priljubljena kot

Italija, predvsem zaradi višjih cen in slabše ponudbe.

Ivan Živko in Katarina Janjič skrbno zlagata carinske knjige v

vitrino.

Zapornica na simboličnem prehodu iz jugoslovanske v

slovensko carino

Dr. Dušan Nećak je predstavil pomen Trsta kot nakupovalnega

središča, ki je dolga leta živel od jugoslovanskih

kupcev. Zlato obdobje je bilo v letih od 1960 do 1990.

Njegov pomen se je razlikoval glede na vrsto ljudi oziroma

nakupovalcev. Za obmejno prebivalstvo je bil poleg nakupovanja

tudi mesto kulturnih, izobraževalnih in športnih

prireditev, prebivalci iz notranjosti Slovenije so ga obiskovali

za razvedrilo, kupovali pa so predvsem stvari, ki jih

v Jugoslaviji ni bilo mogoče dobiti ali pa si bile čez mejo

precej cenejše (tekstil, igrače, kava, foto oprema, rezervni

deli za avtomobile). Drugi prebivalci Jugoslavije so v Trstu

na veliko kupovali poceni robo in jo nato drago prodajali v

domovini. Kavbojke, denimo, so bile v Beogradu dvakrat ali

celo trikrat dražje kot v Trstu. Razbohotilo se je tudi tihotapljenje

v Romunijo in Bolgarijo. Tržačanom nakupovalni

turizem ni bil vselej pogodu. Pritoževali so se nad nenehno

gnečo v središču, kaosom v prometu in »neuglednimi« kupci.

Z razpadom SFRJ je nakupovalni turizem začel usihati.

V letih 1992 in 1993 so bili tako glavni nakupovalci v Trstu

Madžari in Hrvati, Slovenci pa so začeli poceni nakupe postopoma

iskati na Madžarskem (Lenti).

Mag. Stanislav Mikuž je poudaril sodobno vlogo carine kot

službe, ki opravlja nadzor nad uvozom, izvozom in tranzitom

blaga, uporablja sodobno informacijsko tehnologijo, s

podjetji posluje brezpapirno in jim omogoča carinske postopke

24 ur na dan. Močna je tudi njena fiskalna vloga,

saj pobira dajatve: trošarine, davek na dodano vrednost ob

uvozu, okoljske dajatve, carine in druge dajatve.

Zgodovinarja Dušan Nećak in Božo Repe sta si ogledala

razstavo skupaj s svojimi študenti.

ske Filozofske fakultete, dr. Dušanom Nećakom sodeloval

na predstavitvi.

Boštjan Hepe je v zborniku prispeval obsežno poglavje o

zgodovini carine od antike do konca druge svetovne vojne.

Pri zbiranju podatkov in gradiva je ugotovil, da je zgodovina

carine na slovenskih tleh še precej neraziskano področje,

gradivo pa je razdrobljeno v različnih virih, tudi v tujini,

kjer so mu zelo pomagali v avstrijskem carinskem muzeju

na Dunaju. Zato je študentom zgodovine, ki so prišli na

CARINA.SI | 27


[DOGODKI OB 20-LETNICI] > > > >

>

predstavitev zbornika, predlagal, da se zgodovine carine

morda lotijo v svojih seminarskih ali diplomskih nalogah.

Razstava je v avli Generalnega carinskega urada na ogled do

26. januarja 2012, ko obeležujemo svetovni dan carine. Želimo

si, da bi razstava dobila stalno mesto, se dopolnjevala

in dobila tudi elektronsko različico v obliki virtualnega carinskega

muzeja, podobno, kot ga imajo nekatere tuje carinske

uprave, na primer italijanska, avstrijska, in madžarska.

Zdaj je najpomembneje, da ves čas beležimo pomembne

dogodke in mejnike službe, arhiviramo fotografije in drugo

gradivo ter s tem bogatimo svojo zgodovino.

Postavljanje razstave o zgodovini carine na Slovenskem je

bilo nedvomno velik in pomemben projekt carinske službe.

Pomemben je zato, da smo spoznali svojo zgodovino, svoje

korenine in razvoj, da se zavedamo, da ima carinska služba

dolgo in bogato zgodovino, da je bila v vseh zgodovinskih

obdobjih in je še danes izredno pomembna za obstoj in

pomen države. Ali kot piše dr. Repe v uvodniku zbornika:

»Carine so eden ključnih kazalcev suverenosti neke države.

Najbolj neposredno namreč pokažejo, kdo ima oblast na nekem

ozemlju in kdo nadzoruje pretok blaga. Če tega ne zmore,

ni suveren.« Če se ob tem spomnimo leta 1991: kdo je prvi

v sodelovanju s takratnimi republiškimi oblastmi obrnil hrbet

nekdanji državi in začel delovati v korist nove države?

Slovenski cariniki.

Katarina Janjič, Sabina Langus Boc, GCU

Foto: arhiv GCU

[E-UČENJE] > > > >

E-učenje se nadaljuje

Čas nenehnih sprememb in hitrega načina življenja zahteva od posameznika stalno

izobraževanje, a nam žal vedno primanjkuje časa. Kot vemo, postaja znanje v vseh svojih oblikah

temeljni dejavnik kakovosti življenja. Obseg znanja se povečuje, hkrati pa znanje tudi izredno

hitro zastareva. Potreba po stalnem obnavljanju in širjenju znanja nas sili v vseživljenjsko učenje.

Že od leta 2007 omogočamo zaposlenim v Carinski upravi

RS prijaznejši način izobraževanja z e-učenjem, pri katerem

si lahko sami določajo tempo in čas učenja. Tako smo tudi

v letu 2011 nadaljevali z e-vsebinami, ki so carinskim delavcem

poznane že iz prejšnjih let, dobili pa smo tudi novo e-

vsebino: skupnostni sistem obvladovanja tveganja CRMS.

E-tečaj o preiskavi vozil

E-tečaj, s katerim je Carinska uprava RS vpeljala e-učenje v

svoj sistem izobraževanja, se je konec oktobra uspešno končal

z nekaj več kot tridesetimi udeleženci. Dobro je sprejet

že od svoje prve izvedbe leta 2007, ravnodušnih pa ni pustil

niti lanskoletnih kandidatov. Povprečni čas učenja 35

udeležencev je bil 16 ur in 31 minut. Povprečna uspešnost

je bila 80 %, e-test so v povprečju reševali 27 minut. Do

danes je e-tečaj o preiskavi vozila uspešno zaključilo 513

uslužbencev, pretežno zaposlenih na mejnih prehodih in v

mobilnih oddelkih. Pomagali so jim mentorji Tomaž Suša,

Sandi Antolovič in Vanja Tajnšek.

E-tečaj o preiskavi zabojnikov

Slušalke se po tečaju o preiskavi vozil niso niti dobro ohladile,

ko so jih dobili udeleženci tečaja o preiskavi zabojnikov.

105 udeležencev je bilo razdeljenih v dve skupini. Povprečni

čas učenja prve skupine je bil 8 ur in 14 min. Njihova

povprečna uspešnost je bila 94 %. Tudi druga skupina se je

odlično izkazala, saj je bil njen povprečni čas učenja 6 ur in

2 minuti, povprečna uspešnost pa 96 %.

E-učenje o preiskavi zabojnikov se je začelo leta 2010. Ob

podpori mentorjev Matjaža Podobnika, Andreja Starca in

Boštjana Kanca je tečaj do danes uspešno zaključilo 266

uslužbencev.

E-tečaj CRMS – Skupnostni sistem

obvladovanja tveganja

Evropska komisija, Generalni direktorat Evropske komisije

za obdavčevanje in carinsko unijo je v okviru programa Ca-

28 | CARINA.SI


[E-UČENJE]

Mentorja in udeleženci prve skupine o preiskavi zabojnikov

2010

Uvodna predstavitev e-tečaja CRMS v Generalnem carinskem

uradu

rina 2013 pripravila za carinske uprave držav članic e-tečaj

o carinskem informacijskem sistemu Skupnosti za obvladovanje

tveganj. E-tečaj CRMS omogoča hitro izmenjavo podatkov

o možnih ali ugotovljenih tveganjih pri opravljanju

carinskih postopkov med državami članicami in Komisijo

ter izvajanje skupnih prednostnih kontrolnih področij.

Sredi decembra 2011 smo usposobili prvo skupino 64 udeležencev,

ki so v izpostavah določeni za varstvene in varnostne

analize tveganja ter določanje carinskih kontrol. Tečaj

je v angleškem jeziku, kar udeležencem ni bilo najbolj pogodu.

Večina tečajev je namreč prevedenih v slovenščino.

Kljub kritikam na vsebino tečaja smo ga uspešno pripeljali

do konca, saj so v prvem in drugem roku uspešno zaključili

e-testiranje vsi udeleženci, ki so se ga udeležili. Povprečni

čas učenja vseh 64 udeležencev je bil 11 ur in 11 minut.

Povprečna uspešnost je bila 73,5 %. Mentorja e-tečaja sta

bila Jože Kavčič in Rajko Kobal.

V e-učenje je bilo od leta 2007 do danes vključenih 1725

uslužbencev, mnogi med njimi so sodelovali pri dveh ali

več e-tečajih. E-tečaji niso vsi potekali na platformi eCampus,

ki omogoča sprotno preverjanje in komunikacijo

med udeleženci in mentorji. V eCampusu je potekalo šest

e-tečajev, ki se jih je udeležilo 1504 uslužbencev. Odzivi

udeležencev so bili pozitivni, predvsem ker jim je vsebina

predstavljena na nazoren način, udeležencem pa sistem

omogoča prijazno in dostopno učenje v času in kraju, ki

si ju sami izberejo.

Karmen Kožar in Irena Morel, GCU

Foto: arhiv GCU

[DOGODKI] > > > >

Kriminalistični tečaj 2011

Kriminalistični tečaj Policijske akademije in Uprave kriminalistične policije je namenjen

novim delavcem kriminalistične policije, ki tako pridobijo potrebno znanje in pooblaščenost

za delo. Tisti iz policijskih vrst, ki so že pooblaščeni in že imajo znanje, pa pridobijo dodatno

strokovno znanje za preiskovanje kaznivih dejanj. Tečaj se izvaja enkrat letno, od februarja

do junija, ter obsega trimesečni teoretični del in dvotedensko samostojno praktično delo.

Zaradi specifičnega preiskovalnega znanja se tečaja že vrsto let udeležujejo tudi pripadniki

obveščevalno-varnostne službe vojske, specialne brigade in vojaške policije.

CARINA.SI | 29


[DOGODKI] > > > > >

Ideja o udeležbi delavca Carinske uprave RS je obstajala že

nekaj časa. Tako sem se leta 2011 kot predstavnik carine iz

Sektorja za nadzor in preiskave prvič udeležil kriminalističnega

tečaja.

28. februarja se je na Policijski akademiji v Tacnu zbralo 23

udeležencev teoretičnega dela tečaja, od katerih sta bila le

dva zunanja udeleženca, in sicer pripadnica vojaške obveščevalno-varnostne

službe in jaz, predstavnik carine.

Predavatelji so bili ugledni profesorji Fakultete za varnostne

vede in visoki predstavniki kriminalistične policije. Predmetnik

je obsegal dvanajst strokovnih predmetov: človekove

pravice in policijska pooblastila, kriminalistika, kazensko

materialno pravo, organizirana kriminaliteta, forenzične

preiskave in kriminalističnotehnična ter ogledna opravila,

samoobramba, sodna medicina, kriminalističnoobveščevalna

dejavnost, kazensko procesno pravo, gospodarska

kriminaliteta, preiskovalna psihologija in kriminologija. Na

koncu predavanj je vsakemu predmetu sledil ustni ali pisni

izpit.

Junija je potekal praktični del tečaja v vadbenem centru

Gotenica, ki se ga je udeležilo še 29 tečajnikov, med njimi

dva pripadnika Slovenske vojske z večletnimi terenskimi

izkušnjami na področju preiskav. Inštruktorji, ki so bili večinoma

vodje sektorjev kriminalističnih policij posameznih

policijskih uprav, so nas praktično popeljali čez dejanske

preiskovalne aktivnosti pri posameznih kaznivih dejanjih

ter prikazali organizacijsko oziroma logistično izvedbo

ukrepov pri večjih preiskavah najresnejših oblik kriminala.

Dvanajst dni, kolikor je trajal praktični del, je bilo zelo

zanimivih in razburljivih, a tudi izjemno napornih, saj so

nekatere preiskave potekale ves dan.

Tečaj smo uspešno zaključili 17. junija s svečano podelitvijo

priznanj in službenih izkaznic tečajnikom, ki so z opravljenim

tečajem pridobili tudi pooblaščenost. Priznanja in izkaznice

je podelil generalni direktor Policije Janko Goršek v

prisotnosti vodstva kriminalistične policije.

Na podelitvi sta bila izbrana najboljša tečajnika teoretičnega

in praktičnega dela. Za najboljšo tečajnico teoretičnega

dela je bila izbrana kriminalistična inšpektorica iz Urada

kriminalistične policije Generalne policijske uprave. Sam

sem se najbolje izkazal pri izvajanju posameznih preiskovalnih

dejanj na terenu in tako v najboljši možni luči predstavil

usposobljenost slovenske carine. Priznanje in nagrado za

najboljšega tečajnika praktičnega dela mi je podelil generalni

direktor Policije Janko Goršek v prisotnosti pomočnika

vodje Sektorja za nadzor in preiskave Generalnega carinskega

urada.

Skupinska slika prisotnih na slavnostni podelitvi v Gotenici. Foto: Branimir Ritonja

30 | CARINA.SI


[DOGODKI]

Zbor udeležencev teoretičnega dela kriminalističnega tečaja

na Policijski akademiji v Tacnu

Foto: Policijska akademija

Generalni direktor Policije Janko Goršek je Nejcu Sušniku

podelil priznanje za uspešno opravljen kriminalistični tečaj.

Foto: Branimir Ritonja

Nejc Sušnik, GCU

Seminar o informacijskem sistemu EMCS

V okviru programa Fiscalis 2013 je med 21. in 23. septembrom 2011 v hotelu Union v Ljubljani

potekal seminar o informacijskem sistemu EMCS (Excise Movement and Control System) za

spremljanje gibanja trošarinskih izdelkov v odlogu plačila trošarine. Seminar je uspešno vodil

Miran Kvenderc, vodja Sektorja za trošarine.

Seminar je bil organiziran v obliki plenarnega zasedanja in

delavnic. Vsebinsko je bil razdeljen na tri glavne teme:

• priprava na uvedbo tretje faze projekta EMCS,

• sprememba Uredbe Sveta št. 2073/2004 o upravnem sodelovanju

na področju trošarin, vpliv te spremembe na

organizacijo upravnega sodelovanja v državah članicah,

• prve ocene uprav držav članic o uporabi aplikacije EM-

CS.

Na seminarju je sodelovalo 62 predstavnikov 27 držav

članic EU, Hrvaške in Turčije, poleg njih pa še pet predstavnikov

Evropske komisije, med katerimi je bil tudi bivši

sodelavec Sektorja za trošarine, ki je na začasnem delu pri

Evropski komisiji, Robert Ferbežar.

Udeležence je uvodoma pozdravila Mateja Vraničar,

državna sekretarka Ministrstva za finance, ki je povzela

prve izkušnje s sistemom EMCS v drugi fazi. Povedala

je, da je postopna uvedba sistema EMCS, ki je trajala

od aprila 2010 do januarja 2011, potekala brez večjih težav.

Po uvedbi se mesečno izmenja v povprečju približno

240.000 dokumentov. Posamezne težave se rešujejo s

sodelovanjem med državami članicami, v veliko pomoč

je tudi aktivno sodelovanje Evropske komisije. Predstavila

je še prednosti sistema EMCS. Poudarila je, da ima

Slovenija pozitivne izkušnje z delom pri projektu EMCS

in s sistemom EMCS tako na strani uprave kot na strani

gospodarstva.

Seminar se je začel s predstavitvijo uvedbe tretje faze

sistema EMCS, ki je bila predvidena za 1. januar 2012

(mejnik c). Vključuje nove funkcije, ki jih bodo uporabljali

gospodarski subjekti, in nove funkcije, ki se nanašajo na

upravno sodelovanje med državami članicami. Udeleženci

CARINA.SI | 31


[DOGODKI] > > > > >

so si izmenjali pričakovanja o praktični uporabi teh novih

funkcij in izpostavili morebitne težave ob prehodu na novi

sistem.

Spremembe uredbe Sveta št. 2073/2004 se nanašajo na

upravno sodelovanje. Beseda je tekla o pričakovanih spremembah

pri delu in organizaciji upravnega sodelovanja, ki

lahko nastanejo kot posledica nove uredbe. Sledila je izmenjava

mnenj o prvih praktičnih izkušnjah posameznih držav

članic in njihovega gospodarstva z uporabo elektronskega

trošarinskega dokumenta. Predstavniki držav članic so

predstavili posamezne primere dobre prakse v svoji državi,

izpostavili težave, s katerimi se srečujejo, in podali predloge

za nadaljnje izboljšave sistema. Miran Kvenderc je predstavil

težave, ki jih ima Slovenija kot izstopna država članica

zaradi nepravilnega izpolnjevanja elektronskih trošarinskih

dokumentov, ki so namenjeni v izvoz.

Seminar o informacijskem sistemu EMCS je vodil Miran

Kvenderc.

Predstavniki Evropske komisije in udeleženci seminarja so

seminar ocenili izredno pozitivno, s strokovnega in z organizacijskega

vidika. Sprejeto je bilo skupno stališče, da je

bil sistem EMCS uspešno uveden v vseh državah članicah

in da ob prehodu na novo fazo sistema v začetku leta 2012

ne bo večjih težav.

Maja Jenko, GCU

Foto: Urban Pustovrh

Skoraj 70 udeležencev iz držav članic EU, Evropske komisije,

Hrvaške in Turčije

Mednarodna kuharija 2011

Ob pestrem dogajanju na prireditvenem prostoru V Murski Soboti so Carinski gurmani ugnali

močno konkurenco, med drugim tudi v poznavanju prometnih predpisov.

Združenje policistov Slovenije je v okviru projekta »Policist

vaš partner« v Murski Soboti 1. oktobra 2011 organiziralo

družabni dogodek Mednarodna kuharija 2011. Prijavljene

ekipe so tekmovale v kuhanju golaža, prireditev pa so spremljale

tudi predstavitve različnih služb: predstavitev dela,

opreme in poklica policista, slovenske vojske, gasilcev, reševalcev

in carinikov. Celotno prireditev je popestrila tematska

tržnica, na kateri so se s svojimi običaji in obrtmi predstavila

turistična in kulturna društva iz celotne pomurske regije.

Za predstavitev carinske službe je poskrbela mobilna ekipa

Carinskega urada Murska Sobota. Pri mlajših obiskovalcih

je bil največje pozornosti deležen službeni pes, starejši

obiskovalci pa so si z zanimanjem ogledovali razstavljene

ponaredke, še posebej so jih zanimali vzorci nafte in vzorci

različnih oblik zlorabe naftnih derivatov.

Na tekmovanju v kuhanju golaža se je pomerilo sedemnajst

ekip. Okusno jed je ocenjevala žirija dveh profesionalnih

32 | CARINA.SI


[DOGODKI]

kuharjev in enega okuševalca. Skupna ocena je bila sestavljena

iz ocene jedi, kar je predstavljalo 60 % ocene, in

ocene tekmovališča, ki je zajemala urejenost tekmovališča,

organiziranost ekipe in upoštevanje pravil tekmovanja.

Carinske barve je na tekmovanju zastopala ekipa carinikov

Izpostave Središče ob Dravi, ki so si nadeli ime Carinski

gurmani. »Prva kuhalnica prehoda« Stanko je mlajši rod

vzel na kratko in uspeh je bil zagotovljen. Ivan, Drago, Matej

in moja malenkost smo s timskim pristopom dodali svoj

delež. Strogo žirijo smo Carinski gurmani navdušili tako z

golažem kot s tekmovališčem in prepričljivo zmagali.

Poleg glavnega tekmovanja v kuhanju golaža so potekala še

spremljajoča tekmovanja, kjer je ekipa carine kljub močni

konkurenci iz modrih vrst zmagala tudi v poznavanju prometnih

predpisov. Skratka naša ekipa je delovala kot pravi

multipraktik.

Dušan Režonja, CU Murska Sobota

Zmagovalna ekipa: z leve Ivan, Dušan, Stanko, Matej in Drago

Foto: Janez Donša

[ŠPORT IN PROSTI ČAS] >

Tudi tako je mogoče praznovati

Rezervirali smo dve soboti v oktobru 2011, eno za planinski pohod, drugo za druženje

drugačne vrste, ko smo medse povabili tudi upokojene sodelavce. V obeh primerih je bil namen

isti: v sežanskem uradu proslaviti 20-letnico carinske službe in 15-letnico delovanja Športnega

društva Carinik Ilirska Bistrica.

Dan za planinski izlet je bil kot naročen. Aleš Praček, pomočnik

direktorja, je pripravil vse potrebno: predvidel potek

poti, oblikoval zanimivo vabilo, navdušil sodelavce. In

smo šli – do prelaza Volovljek na 1209 metrih nadmorske

CARINA.SI | 33


[ŠPORT IN PROSTI ČAS] >

> > > >

Pogled z vrha Konja na prepadno stran Reznika

Foto: Dušan Grošelj

V jubilejno torto so zarezali Jože Lipanje, prvi upravnik

Carinarnice Sežana, Danijel Mihalič, predsednik Športnega

društva Carinik Ilirska Bistrica, in Milivoj Novič, direktor CU

Sežana.

Foto: Vili Raimondi

višine v avtomobilih, naprej preko Gojške proti Mali in Veliki

planini v planinskih čevljih, z nahrbtniki na ramenih in

pohodnimi palicami v rokah. Naš cilj je bil 1803 metre visoki

Konj. Osvojili smo ga, nekateri z lahkoto, drugi z nekaj

muke, vsi pa odločeni, da naslednje leto ob dnevu carinske

službe izberemo nov cilj, nov vrh, s katerega bo najmanj tak

razgled kot z osvojenega Konja.

Da je bilo vse tako, kot mora biti, z vremenom vred, pričajo

priložene fotografije. Pot je bila nekoliko daljša, kot

si jo je Aleš zamislil, vendar zato nič manj lepa in zani-

Velika planina – le kdo je ne pozna.

Foto: Dušan Grošelj

miva. Žal ga ni bilo z nami (višja sila), zato smo kakšno

bližnjico, ki se je nato izkazala za daljšo pot, ubrali malo

po svoje. Če vodje ni, je pač tako. Hodili smo osem ur

(predvidenih je bilo šest) in prehodili nekaj več kot 20

kilometrov. Tako so pokazale elektronske naprave za tovrstna

potepanja.

Tudi dan za druženje z upokojenimi sodelavci je bil odlično

izbran. Ob tej priložnosti se je izkazal Danijel Mihalič,

predsednik ŠD Carinik Ilirska Bistrica. Izbira lokacije, vabila,

program … vse je bilo v njegovih rokah. Ostali smo

samo prišli in se imeli lepo. Tudi zato ker

se nam je pridružilo veliko upokojenih sodelavcev.

Nekateri že z dolgim stažem v

pokoju, drugi še »sveži« upokojenci, vsi pa

z živimi spomini na čas, ki so ga preživeli v

carinski službi.

O prehojeni poti carinarnice in carinskega

urada v Sežani je spregovoril direktor Milivoj

Novič, o ustanovitvi in 15-letnem delu

ŠD Carinik Ilirska Bistrica pa Danijel Mihalič.

V nadaljevanju je bilo še veliko besed,

takih vsakdanjih, ki jih poraja radovednost

o tem, kako kdo živi, kako se ima, kakšni

so spomini na pretekle čase, pa tudi o načrtih

in novih nalogah carinske službe je

tekla beseda. Bilo je prijetno praznovanje

in prijetno druženje. Kot se za praznovanje

spodobi, ni manjkala niti torta.

Sodelavci CU Sežana

34 | CARINA.SI


[ŠPORT IN PROSTI ČAS]

Izdaja zbornika o carinskih športnih igrah od

1974 do 2010

Naslovnica zbornika

Jadranka Štimac, od avgusta 2011 upokojenka, je bila celih

38 let zaposlena v Carinskem uradu Nova Gorica. Vsa leta

je gojila izredno ljubezen do športa, zato so ji v posebno

lepem spominu ostala športna srečanja v okviru carinske

službe. Pred leti je začela zbirati rezultate in fotografije s

srečanj. Sčasoma je zbrala in uredila gradivo vse od leta

1975, ko so bile v Beogradu organizirane 1. carinske športne

igre Zvezne carinske uprave SFRJ. Nastal je zbornik,

ki zajema vse rezultate tekmovanj in nekaj zanimivih fotografij,

ki jih je Jadranka pridobila tudi s pomočjo kolegov

in prijateljev iz drugih carinskih uradov.

Jadranka Štimac je zbrala gradivo o carinskih športnih igrah

od prvih v SFRJ leta 1975 do letnih v CU Nova Gorica leta

2010.

Pri izdaji je priskočilo na pomoč Športno društvo Carinik

Nova Gorica, ki je prevzelo finančno breme tiska. Zbornik

je izšel decembra 2011 v nakladi 100 izvodov.

Aleksandra Turel Kerševan, CU Nova Gorica

Foto: arhiv CU Nova Gorica

Pohod na najlepšo točko Prlekije

Bil je lep sončen petek, ko smo se 14. oktobra 2011 delavci

Carinskega urada Murska Sobota zbrali na parkirišču avtobusne

postaje Ljutomer. Namen našega srečanja je bil že

nekaj mesecev prej načrtovani pohod na Jeruzalem.

Pot nas je vodila mimo cerkve sv. Janeza Krstnika iz 13. stoletja,

prek vasice Spodnji Kamenščak in še vedno zelenega

gozdička na obrobju Ljutomera, mimo nepopisno lepih in

urejenih vinogradov do vinotoča Belec.

CARINA.SI | 35


[ŠPORT IN PROSTI ČAS] >

> > > >

Da bi s pogumom premagali 10 km poti, smo imeli s sabo

tudi zdravilni napitek iz 56 vrst zelišč, ki se najlepše zaužije

iz elegantne epruvete; ta je skrbno krožila med pohodniki.

Za protokol in arhiv smo vtise iz okolice in zanimive trenutke

ovekovečili s fotoaparatom. Med potjo smo naleteli

na nekaj trsov, ki še niso oddali svojega pridelka. Bili smo

veseli, kot so včasih veseli škorci, in zobali sladko grozdje.

Prvi večji postanek smo imeli v osrčju »Prleške republike«,

kjer običajno sestankujejo »Künštni Prleki«. Sprejel nas je

osebno predsednik »Vlade Republike Prlekije« gospod Belec.

Člani družine Belec so nas v pristnem prleškem okolju

razvajali z raznimi starinami na stenah, slikami, pejsaži,

kaminom in seveda z odličnim mladim domačim vinom,

narezkom, domačim kruhom, zaseko, okrašeno z dišečim

grozdjem jurke, svežo zelenjavo. Svoj obisk smo zabeležili

v veliki knjigi gostov, kamor smo odtisnili žig ŠD Carinik,

zapisali svoje vtise in se podpisali. Za nami so ostali prazni

krožniki in kozarci na masivni leseni mizi ter stoli z izrezlja-

nimi srčki. Na zunanji terasi s čudovitim razgledom na okoliške

vinograde in Prlekijo smo bili počaščeni s popotnico:

pristnim domačim žganjem, več vrst in okusov.

Naredili smo še nekaj posrečenih posnetkov pred tablo

»Sedež vlade Republike Prlekije, Železne dveri 11«, nato pa

zadovoljni in veseli nadaljevali pot.

Pri tabli Jeruzalem smo od naše Suzane izvedeli nekaj zanimivih

podatkov o kraju in zgodovini kraja ter se spomnili

Napoleona, ki je pred mnogo leti prav tako ljubil ta kraj. Baje

je v tistih časih dobila sorta grozdja šipon svoje ime. Napoleon

je menda z navdušenjem pohvalil to grozdje z vzklikom:

»C´est bon!«, tj. »se-bon« oz. »ši-pon« kot: odlično je!

Na zanimivi obcestni tabli Vinski hram Brenholc smo lahko

v več jezikih prebrali, da nudijo domače jeruzalemsko

vino, domače specialitete, znani pa so tudi po znameniti

vinski kleti in vinoteki. Gostišče Brenholc leži na najlepši

točki vasice Jeruzalem in je bilo tudi naš končni cilj. Tik

pred dvorcem Jeruzalem iz leta 1652, kamor radi zahajajo

naši najpomembnejši državniki, smo na desni strani lahko

občudovali in uživali nepopisno lep sončni zahod, ki nam

je jemal dih.

Pri Brenholcu nas je čakala nesramno okusna enolončnica,

ki nam je v poznih popoldanskih oziroma že večernih urah

odlično teknila. Neporočeni del ekipe si je ogledal poročno

dvorano, konferenčno sobo, zgornjo restavracijo in galerijo.

Za nadaljevanje poti je potreben energijski napitek.

Po prijetnem druženju in okusnih dobrotah smo si pred vhodom

nadeli kapuce in se podali v hladnejšo jesensko noč.

Oboroženi smo bili s kresničkami, z baterijskimi svetilkami

in odsevnimi jopiči. Ni bilo pretemno, saj nam je ponosno

svetila veličastna polna luna. Vso pot nazaj sta nas spremljala

Željkov pesniški navdih in omenjeni zdravilni napitek.

Vroč čaj smo si privoščili pri priljubljenem »Čarliju«, ki je

znan po fantastičnih in okusnih hamburgerjih, ter se poslovili

z lepimi spomini. Hvala, športno društvo, da sem se

lahko udeležila te čudovite aktivnosti, in hvala, da skrbiš

za naše zdravje. Prepričana sem, da bodo postali ti pohodi

tradicionalni in bo ŠD Carinik dobilo še več pohodnikov.

Pridružili se nam bodo tudi tisti, ki so si morda zaradi

zdravstvenih razlogov premislili, kajti takšne prostočasne

dejavnosti povezujejo sodelavce, nas družijo in predvsem

skrbijo za naše zdravje.

Gasilska, tik pred ciljem

Daniela E. Strnad, CU Murska Sobota

Foto: Daniela E. Strnad

36 | CARINA.SI


[NAŠI SODELAVCI]

Milan Pintarič – Pile, novopečeni upokojenec

Z vabilom na skupno večerjo se je za Pileta odprla nova stran v njegovem pestrem življenju, ki

je bilo pretežno povezano s carino.

Pisal se je junij 2011, ko nas je na oglasni tabli pričakalo vabilo,

da Milan ob svojem dogodku vabi sodelavce na večerjo

v gostilno Vrtnica v Lipovcih. Je človek morebiti zadel na

lotu ali kaki podobni igri na srečo? Kje pa, z nami se je želel

poveseliti pred svojim novim poslanstvom, v novi vlogi, ki

jo prinaša življenje. Obrnil je namreč nov list v svoji knjigi.

Na vidiku je upokojitev.

Njegova carinska kariera se je pričela davnega leta 1975.

Ugotovili smo, da najmlajši med povabljenimi na zabavo

takrat še ni niti privekal na svet. Večina nas je Pileta spoznala

ob selitvi na južno mejo po letu 2004. Takrat je največ

služboval na maloobmejnem prehodu Središče ob Dravi.

Z ukinitvijo stalne prisotnosti na teh prehodih pa je prišel

med nas v Izpostavo Središče ob Dravi.

Še zadnjič te poslušam, bodi kratka, prosim.

Prikupni sivolasec je velikokrat s svojimi izjavami, ki včasih

sicer niso imele pravilnega vrstnega reda, dal vedeti, da gre

za človeka, ki se spozna na zgodovino, politiko, gospodarstvo,

da športa sploh ne omenjam, navsezadnje tudi na svoj

posel. Vedno je bil na tekočem z novostmi. Tudi ob uvedbi

MOIZ-a je Pile obvladal vsak korak iz glave. Slovel je po

tem, da si je za vsa finalna dejanja v nogometu (evropska in

svetovna prvenstva) vzel nekaj dni dopusta in si jih v miru

ogledal. Torej, stran od stresa, ko je šlo za tako pomembne

športne dogodke.

V carinski službi je doživel veliko sprememb in jih uspešno

prestal. Na novi poti mu v imenu vseh sodelavcev želimo le

trdnega zdravja, vse ostalo že ima. Upamo, da mu z našim

darilom ne bo ušla nobena novica. Nekateri vozači pogrešamo

njegov pristni inteligentni humor. Pridi nas kaj obiskat

– na mejo, še slabo leto in pol imaš časa.

Zdaj mi ne uide nobena novica s spleta.

Janez Donša, CU Murska Sobota

Foto: Andrej Matko

CARINA.SI | 37


[IN MEMORIAM] > >

> > >

Rudiju v slovo

31. avgusta 2011 smo se delavci Carinskega urada Maribor

poslovili od sodelavca Rudolfa Sgerma.

V Carinarnici Maribor se je zaposlil maja leta 1972. Prva

leta je delal kot carinik v CI Železniška postaja, leta 1976

je bil premeščen v CI Šentilj. Zaradi zdravstvenih razlogov

je bil leta 1979 razporejen v Odsek za finančno-materialno

poslovanje, kjer je delal do sredine leta 2004.

Rudi je največji pečat carinski službi verjetno pustil z uvajanjem

informatizacije poslovnih procesov, in to še veliko

pred uradno uvedbo informatike. Že v 80-ih letih prejšnjega

stoletja je na svojem računalniku izdelal aplikacije za podporo

finančno-materialnemu poslovanju. Rudi je bil pionir

uvajanja računalnikov in informacijskih procesov v takratni

Carinarnici Maribor. Čeprav ni imel uradne računalniške

izobrazbe in se ni udeleževal usposabljanja za uporabo aplikacij,

je bil v tem obdobju dobesedno nepogrešljiv. Sodelavcem,

ki smo imeli na začetku dela z računalniki težave,

je bil pogosto edini izhod v sili. Zaradi tega se ni nikoli

pritoževal, ampak je pomagal. Ker sem bil v nekem obdobju

odgovoren za področje informatike, moram priznati, da se

informatika v hiši brez Rudijeve pomoči ne bi tako dobro

razvijala, kot se je. Dober glas o njegovih aplikacijah je segel

tudi v druge carinarnice oziroma v druge carinske urade.

Ko so kolegi rekli, da potrebujejo njegovo aplikacijo, Rudi

ni postavljal nobenih pogojev, nobenih vprašanj, ampak jo

je brez pomislekov odstopil.

Rudi je bil tehniško zelo razgledan človek. Če smo imeli

kakšno dilemo s področja strojništva ali elektrotehnike,

je bil Rudi najboljši naslov za dober nasvet. Prav je, da

omenim še ostale njegove človeške vrline. Rudolf Sgerm

je bil gospod v najboljšem pomenu besede. Nikoli ni nikogar

ogovarjal, nikoli ni nikomur želel ničesar slabega

in še manj storil, nikoli ni zahteval ugodnosti zase, nikoli

se ni prepiral, tudi če je vedel, da sogovornik nima prav,

in nikoli ni preklinjal. Bil je zmeraj korekten do vseh in

vsega.

Kmalu po vstopu Slovenije v EU leta 2004 je Rudi ponovno

oblekel carinsko uniformo. Najprej je delal na Izpostavi

Maribor, od leta 2005 pa na Izpostavi Letališče

Maribor. Potem je prišla zahrbtna bolezen in moral se je

boriti za življenje. V pokoj je odšel konec leta 2010 kot delavec

Izpostave Maribor. Takrat smo upali, da je bolezen

premagal.

Rudi se je poslovil, ostaja pa lep spomin na izjemnega človeka

in njegovo delo. Ostajajo tudi njegove računalniške

aplikacije, ki se še danes uporabljajo in se bodo verjetno

še nekaj časa. In to iz preprostega razloga, ker do danes ni

nihče napisal boljših od njegovih.

Stanislav Podgoršek, CU Maribor

38 | CARINA.SI


[CARINSKA KRIŽANKA]

AVTOR:

JANEZ

DONŠA

IZVOZ

RAČUNAL-

NIŠKA

PODATKOVNA

ZBIRKA,

FILE

NESOJENI

LETALEC,

DEDALOV

SIN

TRDA

KOVINA

(Ta)

SLAVILNA

LIRSKA

PESEM

DRAMA

KARLA

ČAPKA

ZALOŽNIK,

IZDAJATELJ

ČOPASTA

AVSTRAL-

SKA

PAPIGA

GORSKI

PASTIR,

PLANŠAR

MORSKO

PRISTANI-

ŠČE

FILMSKA

USTVAR-

JALKA

ČLANI,

ČLANSTVO

OLIVER

TWIST

KOVINSKA

ZAŠČITA

KOPITA

OTOČJE

PRI NOVI

GVINEJI

PREBIVALEC

GANE

TANKA PREVLEKA NA

ZIDU, KI NASTANE S

PLESKANJEM

ŠKARPA

SOSEDA

ŠPANKE

VLADIMIR

ILJIČ

ULJANOV

ZNAK ZA

ENAKOST

PRIPADNIK

SOTOV

KARMEN

STAVEC

VOJAŠKO VOZILO Z

GOSENICAMI

ZELO TRD MINERAL

CARINSKA

STORITEV,

KO GRE

BOLJ HITRO

OBREDNO

OBLAČILO

DUHOVNI-

KOV

ZADNJICA

PRI

ŽUŽELKAH

VZDEVEK

A.KERSNIKA

DEBELI

JE PRI

ANKARANU

NEKDANJA

SOVJETSKA

TISKOVNA

AGENCIJA

POT

VRH

LEDENE

GORE

KRAJ NA

OBROBJU

LJUBLJANE

STAREJŠI

ANGLEŠKI

ROCKER

ŽALOST

LEKOVO

SREDSTVO

PROTI

BOLEČINAM

STEZICA

ITALIJANSKA

GLASBENA

SKUPINA

TKANINA ZA

PLAŠČE

IME VEČ

SLOVENSKIH

VASI

IGRALKA

MacDOWELL

PIANIST

BERTONCELJ

NOVEJŠI

VW MODEL

VEČJA

PARTIZAN-

SKA ENOTA

TEREZIJA PO DOMAČE

ŠPORTNI PREMET

PROSTO (POGOV.)

SERIJSKI

STRIP

ZNAK ZA

KONEC

SKLADBE

ŠVEDSKO

SMUČIŠČE

PEVEC

RAMAZZOTTI

ZMAGO

JERAJ

DOKAZNO

SREDSTVO

OSKRBA

IN NEGA

ŽIVALI

ŠPORTNI

KLUB IZ

MADRIDA

VRHOVNI

POGLAVAR

IZMAELITOV

KAR GRE V

IZGUBO,

UNESEK

TANKA

OVOJNA

PLAST

RIJEKA

AMERIŠKA

ZVEZNA

DRŽAVA

(MORMONI)

NAJVIŠJA

GORA

FILIPINOV,

VULKAN

SESALEC S

TROBCEM,

RILČAR

EGIPČANSKI

BOG, HORUS

SPIEL-

BERGOV

VESOLJČEK

FILMSKI

REŽISER

KAZAN

ŠTEFAN JUG

OGRAJEN

PROSTOR

OB HLEVU

NAJVEČJI

GRŠKI OTOK

ALPINIST

MAHKOTA

MESTO V

BELGIJI

GLOBOKA

MISEL

AIR

FRANCE

PTICA

MODROSTI

RTV

NOVINARKA

ŠTULAR

AKTIVEN

VULKAN NA

SICILIJI

DOLGO

OBDOBJE

GUGLJAJ

ZAGREB

OBLIKA

IMENA

ERNEST

ŽENSKA,

KI NI

PRAVIČNA

DO VSEH

NASELJE OB

VZNOŽJU

SLOVENSKIH

GORIC

ŠVICARSKI

KOLESAR

CANCEL-

LARA


Podelitev carinskih znakov v Generalnem carinskem uradu, 7. oktober 2011

Foto: Vlado Vodopivec,

Kostja Prinčič

Zlati znak so dobili:

Neda Ravbar

(Carinski urad

Sežana) …

… Klavdija Marušič

(Carinski urad

Nova Gorica) …

Zlati, srebrni in bronasti carinski znaki

čakajo na prejemnike.

… Edvin Kočevar

(Carinski urad

Koper) …

…Zvonko Perovšek

(Carinski urad

Ljubljana) …

… Alojzija Lubi

(Carinski urad Murska Sobota) …

… Miran Hernaus

(Carinski urad

Celje).

… Miha Hropot (Carinski urad Ljubljana) in … Vsi prejemniki carinskih priznanj v letu 2011

More magazines by this user
Similar magazines