jubilejna Å¡tevilka - Carinska uprava Republike Slovenije

[CARINARNICA SEŽANA]Darko Žigon in njegov boj za sežansko carino8. oktobra 1991 je slovenska carinapostavila svoje vrste na južno mejo invzpostavila mejne prehode z RepublikoHrvaško. Sežanska carinarnica jeodprla tri mejne prehode: železniškiprehod Ilirska Bistrica ter cestna prehodaJelšane in Starod (ob odprtjuPodgrad).Vendar je pred tem tudisežanska carina bila svojo vojno …Ena ključnih oseb, ki je osamosvojitevSlovenije aktivno spremljala od začetkain vse do vzpostavitve mejnih prehodovz Republiko Hrvaško, je bil DarkoŽigon, carinik, ki je svojo pot začel vCarinarnici Sežana 2. julija 1975, setu povzpel do vodje ekipe za zatiranjetihotapstva, med agresijo na Slovenijostal v vodstvenih vrstah teritorialneobrambe, 2. julija 1991 ponovno odprlmejni prehod Fernetiči, po vojni vpeljalcarino na mejni prehod Starod kotv. d. vodje izpostave, nato nadaljevalslužbovanje kot v. d. vodje CI Jelšane,vodil mejni prehod Lipica, nato pa jeleta 1994 iz sežanskega urada prestopilv Generalni carinski urad.Z Darkom Žigonom sem se pogovarjalao vojni, o tistih trenutkih, ki sodoločili našo usodo, o aktivnostih,akcijah, podvigih, zaradi katerih je vesčas agresije visela v zraku gotovost,da bomo zmagali, da bomo dosanjalisvoje sanje. Takratni predsednik državeMilan Kučan je dejal, da so »nocoj(25. junija 1991) dovoljene sanje, jutripa bo nov dan«.V Sežano so se 26. junija začeli zgrinjatitanki jugoslovanske vojske, ki sose pripeljali skozi Vremsko dolino inse zlovešče namestili na slovenskoitalijanskimeji, s topovi, obrnjenimiproti »neposlušni« Sloveniji.Carinikom, ki smo v tistem obdobjustali na robu soda s smodnikom, seob omembi vojne porodijo spomini:odločnost braniti svojo novo državo,zanesenost, upanje pa tudi jeza in bes.Zdi se mi, da tako med seboj povezani,kot smo bili takrat, ko smo si na jugoslovanskouniformo pripeli priponkenove slovenske carine, nismo bili nikoliveč. Marsikdo za spomin še vedno čuvarumeno priponko z napisom CARINAREPUBLIKA SLOVENIJA. Kolikoponosa in pričakovanj, zanesenosti inodločnosti je bilo v enem samem gibu,s katerim smo jo pripeli … Koliko pogumain odločnosti je tlelo okoli nas. Inkoliko razočaranj, ko smo bivše sodelavce,za katere smo mislili, da jih zelodobro poznamo, naenkrat videli v lučiagresorja, ki so nas, Slovence, pošiljalidomov z besedami »Ajde, poberi se, kajše čakaš, naši so tu, ne potrebujemo teveč, saj je konec koncev samoumevno,da je ta carina jugoslovanska…«.Večina carinikov ni vedela, kaj se »tamzunaj« zares dogaja, so pa bili taki, kiso dogajanje zunaj ustvarjali, in DarkoŽigon je bil eden izmed njih. Spominjase: »Kot član občinskega štaba TOsem že pred 25. junijem prejel poziv nausposabljanje v center v Poljčah pri Begunjah,kjer sem takoj sprevidel, da grezares, da je vrag odnesel šalo. Z novimiuniformami so posameznikom podeliliposebne izkaznice, ki so predstavljalenekakšno legitimacijo za primer agresije.Usposabljanje ni trajalo dolgo, saj sose razmere začele zaostrovati, zato semse kmalu vrnil v Sežano kot oficir zavarnost pri TO, moje delo pa je odrejaladržavna organizacija TO v Ljubljani.V okviru primarne naloge – varovanjaobmočja – smo v kleti sežanske carinarniceza primer agresije spravili karnekaj orožja, ki ga je varoval posebenvod teritorialcev. Toda ko so se predvrati carinarnice začeli zbirati agresorji,je postalo jasno, da je potrebno orožjein teritorialce umakniti iz kletnih prostorov.Akcija je bila hitra in učinkovita.Preko prostorov blagovne izpostave ins pomočjo odgovornega delavca, ki jeodklenil pomožna vrata carinskegaskladišča, sem skozi skladišče BTC soborcepovedel iz carinskih prostorov, šepreden so v stavbo carinarnice vstopili'Beograjčani'. Nihče ne ve, kaj bi se zgodilo,če bi agresorji našli teritorialce inorožje v kleti carinarnice.«Spomni se, da je ob glavni cesti skoziSežano v zasedi in z napeto puškoležal skupaj s pripadniki TO, točnonasproti železniške postaje, kjer je stalvojaški oklepnik kot branitelj jugoslovanskeenotnosti, ki pa so ga natoobkolili in se je posadka predala. Šelepozneje je razmišljal o tem, da je zahrbtom imel stanovanje svoje družinein stanovanja tistih, ki so se izkazaliza pomagače agresorja. Takrat ni biločasa razmišljati o tem, potrebno jebilo braniti »naše sanje«. Prijetni sospomini na trenutke, ko so prvo zaplenjenovozilo jugoslovanske armadeodpeljali na varovano območje zunajSežane. »Kot da bi majhnemu otrokudal igračko, tako vesel je bil šofer, ki jeimel nalogo to vozilo odpeljati na varno,da smo se njegovega veselja in srečenalezli vsi, in to je bil najlepši trenutektistega obdobja«, se Darko spominjaprvih zmag.Vprašam ga, kako so izvedeli za namerevojske, ki se je 26. junija s tankipripeljala prav do slovensko-italijanskemeje, in izvem: »Med vojno je kar nekajvojakov in tudi častnikov prestopilo nastran slovenske vojske, med prvimi dvavojaka albanske narodnosti, ki sta pobegnilavojaščini na mejnem prehodu intakoj po prestopu k nam izdala pozicijetankov. Tanke smo obkolili in čakali nanadaljnje ukaze. Bili smo kar razočarani,ko je prišel ukaz za deblokado in umik.Istočasno smo dobili posebno nalogo,CARINA.SI | 19