11.07.2015 Views

Pogovor Kaj je kozmološka knjiga? - Arnes

Pogovor Kaj je kozmološka knjiga? - Arnes

Pogovor Kaj je kozmološka knjiga? - Arnes

SHOW MORE
SHOW LESS

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

YUMPU automatically turns print PDFs into web optimized ePapers that Google loves.

<strong>Kaj</strong> <strong>je</strong> kozmološka <strong>knjiga</strong>?<strong>Pogovor</strong> z Markom Uršičem v NUK, 2008GORAZD KOCIJANČIČ:Ali ra<strong>je</strong> gledaš zvezde ali bereš knjige?MARKO URŠIČ:Zahvalju<strong>je</strong>m se vsem, ki ste prišli v to lepo okol<strong>je</strong> naše Narodne in univerzitetne knjiţnice.Naj uvodoma povem, da sem v davnih letih tu prebil večino študijskega časa in da sem šeposebno počaščen in me veseli, ker lahko ravno v tem okolju govorim s prijatel<strong>je</strong>m Gorazdomo tako zanimivi in tudi neizčrpni temi, kot <strong>je</strong> kozmos, kot <strong>je</strong> kozmološka <strong>knjiga</strong>.Če začneva z vprašan<strong>je</strong>m, kaj ra<strong>je</strong> počnem, gledam zvezde ali berem knjige. Najprej bi rekel,da dandanes astronomi v glavnem gledajo na računalniške ekrane, ne zrejo več neposredno vnebo. Seveda <strong>je</strong> to neka nujna posledica razvoja znanosti. <strong>Kaj</strong>ti, čeprav se nam zdi, da <strong>je</strong>zvezd nešteto, s prostim očesom v najbolj jasnih nočeh dejansko ne vidimo več kot kakih tritisoč zvezd; in najbolj oddal<strong>je</strong>n ob<strong>je</strong>kt, ki ga vidimo s prostim očesom, <strong>je</strong> galaksija v ozvezdjuAndromede, dvojčica naše lastne Rimske ali Mlečne ceste. Ampak to so pač neka empiričnadejstva. Kljub temu posrednemu odnosu do neba pa se sodobni astronom, ki se ukvarja zznanostjo o zvezdah, o kozmosu, vsemu temu še vedno lahko čudi. Hočem reči, kljubposredovanju instrumentov, predvsem pa modelov in matematičnih teorij, ki so sicer lahkoovire pri primarnem odnosu do zvezd in neba, <strong>je</strong> moţno in tudi treba ohraniti tisto primarnozačuden<strong>je</strong> in občudovan<strong>je</strong> vesoljnega veličastja.Jaz se kot filozof s kozmologijo ukvarjam na nekoliko drugačen način od znanstvenika.Filozofska kozmologija <strong>je</strong> razmislek, miselna refleksija ravno o »kozmoloških <strong>knjiga</strong>h«, tj. ozgodovinskem izročilu na tem področju ter o sodobnih teoretskih modelih. <strong>Kaj</strong>ti to, kar <strong>je</strong> bil,če gremo daleč nazaj, Platonov Timaj – namreč prva konsistentna, zaokroţena kozmološkateorija – so dandanes matematični modeli, v podrobnostih dostopni samo tistim, ki se z njimiznanstveno ukvarjajo. Nekaj drugega pa <strong>je</strong> refleksija o teh sodobnih <strong>knjiga</strong>h, modelih, onjihovih ključnih pojmih, predpostavkah in implikacijah. Ta refleksija <strong>je</strong> delo filozofa, gre zaintegralni pogled na celoto in hkrati za kritično analizo ter presojo spoznanj in teorij, ki jihprinaša kozmološka znanost.In če zdaj poskušam odgovoriti na vprašan<strong>je</strong>, ali ra<strong>je</strong> gledam zvezde ali berem knjige, bomrekel takole: če bi bil res postavl<strong>je</strong>n pred to alternativo – upam pa, da nikoli ne bom, nasploh1


ne maram izključujočih alternativ – bi se ver<strong>je</strong>tno kljub vsemu odločil za knjige. <strong>Kaj</strong>ti tudi v<strong>knjiga</strong>h se ohranja spomin na zvezde. Po drugi strani pa <strong>je</strong> sama narava »Velika odprta<strong>knjiga</strong>«, kot so rekli renesančniki.Če to staro spoznan<strong>je</strong>, da <strong>je</strong> narava »<strong>knjiga</strong>«, ki se jo moramo naučiti brati, apliciramo nasodobno astronomijo, se lahko čudimo, koliko stvari <strong>je</strong> zapisanih, »zakodiranih« v eni samidrobni svetlobi, v enem samcatem ţarku iz neke daljne zvezde, galaksi<strong>je</strong>, s samega »robavesolja«. To <strong>je</strong> fascinantno. Iz svetlobnega spektra, ki ga ujamejo instrumenti, astronomilahko razberejo, iz česa <strong>je</strong> ta ob<strong>je</strong>kt sestavl<strong>je</strong>n, kako se gibl<strong>je</strong>, kdaj <strong>je</strong> nastal itd. Na primer,planete drugih sonc odkrivajo ravno s tem, da opazijo motn<strong>je</strong> v gibanju njihovega sonca,njihove matične zvezde.Obe knjigi sta torej pomembni, »<strong>knjiga</strong> narave« in zapisana kozmološka <strong>knjiga</strong>. Slednja <strong>je</strong>bila v starih časih vključena v mitološke, religiozne in filozofske »pripovedi«, v svete zapise oizročilih in razodetjih. Dandanes <strong>je</strong> pa kozmologija prisotna predvsem v znanstvenih modelih.Naj še enkrat povem: fascinacija nad zvezdami – to občut<strong>je</strong> me spremlja ţe od mladih let, taprisotnost numinoznega, veličastnega, hkrati pa tudi tesnobno neznanskega, seveda.GORAZD KOCIJANČIČ:In kdaj se <strong>je</strong> pri tebi vzbudila ta ţelja razumeti kozmos? Občut<strong>je</strong> numinoznosti sveta, ki terjarazumevan<strong>je</strong>?MARKO URŠIČ:Mislim, da se ţelja razumeti naravo, razumeti zvezde, vesol<strong>je</strong>, porodi v tistih občutljivihnajstniških letih, ko se človek začne odpirati svetu. Od takrat me ta ţelja ves čas spremlja. Kotfilozof in mislec zelo cenim razum, kajti, čeprav razum najbrţ ni naša najvišja spoznavnasposobnost, saj obstajajo tudi viš<strong>je</strong> spoznavne moči, um, intuicija, mistična izkustva, <strong>je</strong> razumza človeka zelo pomemben, zelo dragocen.Pri ţelji razumeti vesol<strong>je</strong> kot ure<strong>je</strong>ni, spoznavno dostopni kozmos ne gledam s stališča: ali vseali nič. <strong>Kaj</strong>ti, če gledaš s stališča vse ali nič, potem ti ostane v rokah nič. Stvari so takovelikanske, tako globoke, da so »san<strong>je</strong> o končni teoriji«, ki naj bi razloţila vse, res zgolj san<strong>je</strong>.Ampak to ne pomeni, da tisto, kar <strong>je</strong> človeštvo ţe spoznalo, ţe razloţilo, ni veličastno. Razvojznanosti od Grkov (pa še prej, od Babiloncev in drugih starih narodov) do dandanes <strong>je</strong>veličasten doseţek razuma. Samo če pomisliš, kako <strong>je</strong> človeku, ki se sprehaja po zemeljskipovršini kot kaka drobna mravljica, uspelo z močjo razuma, z domišljijo in voljo ţesorazmerno zgodaj izmeriti to našo »vesoljsko ladjo« Zemljo, namreč z dolţino senc intrigonometrijo – govorim o znameniti meritvi obsega Zeml<strong>je</strong>, ki jo <strong>je</strong> opravil Eratosten vhelenističnem Egiptu ţe v 3. st. pr. n. š.2


Mislim, da se mora v znanosti, še posebej v kozmologiji, ohranjati obo<strong>je</strong>, tako tisto prvotnočuden<strong>je</strong> nad naravo, fascinacija pred numinoznostjo neba, kakor tudi zaupan<strong>je</strong> v zmoţnostinašega razuma, domišlji<strong>je</strong> in vol<strong>je</strong> pri spoznavanju sveta, vesolja, v katerem ţivimo. Prav ogovori tudi Kant v tistem znamenitem stavku o čudeţnosti zvezdnega neba nad nami inmoralnega zakona v nas.Pa velikost vesolja: to <strong>je</strong> nekaj nepojmljivega, tako v prostoru, kot v času! Bol<strong>je</strong> rečeno,velikost vesolja <strong>je</strong> sicer abstraktno določljiva na matematični način, opisljiva z matematičnimimodeli, ki jih tako dobro uporablja sodobna fizika – vendar <strong>je</strong> nepredstavljiva. Vesoljnimrazseţnostim se lahko samo čudimo. Pri tem <strong>je</strong> nekakšna »iniciacija« v astronomijo oziromakozmologijo spoznan<strong>je</strong>, preţeto s čuden<strong>je</strong>m, da <strong>je</strong> naše svetlo Sonce le ena izmed tisočerihzvezd, ki jih vidimo na nebu. <strong>Kaj</strong>ti, ko to dojameš, ko poskušaš te razseţnosti razumeti ne le zabstraktno mislijo, ampak jih doumeti tudi s tem, da si jih predstavljaš – na primer tako, da sev domišljiji oddaljiš tako zelo daleč, da tudi samo presvetlo Sonce postane ena izmed zvezd,ena izmed drobnih lučk na nebu (ali obratno, da se zvezdicam v domišljiji pribliţu<strong>je</strong>š, doklerne postanejo sonca) – tedaj na intuitivni ravni začneš do<strong>je</strong>mati, kako velikansko <strong>je</strong> nebo.Seveda ta »relativizacija« našega Sonca izhaja iz neke razumske konstrukci<strong>je</strong>, ki se <strong>je</strong>oblikovala na začetku novega veka s Kopernikom, Kepler<strong>je</strong>m, Galile<strong>je</strong>m, in tudi, predvsem naintuitivni ravni, z Giordanom Brunom, ampak hkrati <strong>je</strong> v tej znanstveni in filozofski razumskikonstrukciji vseskozi prisotno čuden<strong>je</strong> nad veličast<strong>je</strong>m vesolja. Po drugi strani pa <strong>je</strong> tospoznan<strong>je</strong> tudi strašljivo, o čemer so govorili nekateri drugi veliki duhovi, na primer BlaisePascal, ki ga <strong>je</strong> bilo groza teh strahotnih globin, brezen, ki se odpirajo v prostoru in času. –Vprašan<strong>je</strong>, zakaj <strong>je</strong> vesol<strong>je</strong> tako velikansko, se seveda zastavlja tudi v sodobni kozmologiji.Jaz si na to vprašan<strong>je</strong> poskušam odgovoriti nekako takole: kljub občutju numinoznosti obzrenju v neznanske razseţnosti vesolja, pa sama velikost ni edino merilo pomembnosti nekestvari; človek <strong>je</strong> telesno dosti manjši in minljivejši, na primer, od gore, ver<strong>je</strong>tno pa se bomostrinjali, da ni od n<strong>je</strong> manj pomemben člen vesolja. <strong>Kaj</strong>ti tisto, kar <strong>je</strong> največ<strong>je</strong>, ni nujno tudinajbolj pomembno, če svet gledamo skozi ontološko, spoznavno in seveda tudi etičnovrednoten<strong>je</strong>.GORAZD KOCIJANČIČ:Ker sva se takoj zazrla v brezna, naj ti zastavim vprašan<strong>je</strong>, ki se mi glede kozmologi<strong>je</strong> zdi sfilozofskega stališča središčno. Grki sami so v arhajski fazi mišl<strong>je</strong>nja, k<strong>je</strong>r se <strong>je</strong> našakozmologija pravzaprav začela, izhajali iz predpostavke, da <strong>je</strong> ta svet v vsej svojinuminoznosti pravzaprav navidezen, da ni realen; to občut<strong>je</strong> realnosti, ki nas spominja naindijsko duhovnost, srečamo npr. pri Heraklitu ali Parmenidu. To <strong>je</strong> seveda radikalno3


drugačna perspektiva razumevanja sveta kot tista, ki jo večinoma razbiramo vsamorazumevanju znanosti. Seveda tudi sodobna znanost vzpostavlja abstraktne modeleresničnosti, daleč odmakn<strong>je</strong>ne od neposrednosti čutnega izkustva, razsuva neposredno podobosveta in predstave zdrave pameti, ampak v bistvu <strong>je</strong> ta svet zanjo realnost. V omen<strong>je</strong>niarhajski tradiciji mišl<strong>je</strong>nja, ki pa ni bila na Zahodu le stvar začetka, ampak trajnega toka, ki vvseh časih privira na dan v mističnih tokovih, pa se odpira čisto druga perspektiva: to, kar <strong>je</strong>za znanstveni pogled realno, naj bo še tako neizmerno, se kaţe kot neki infinitezimal, kotneka izginjajoča kvantiteta pred neko Realnostjo, do katere znanost, ki operira s svetom,kakršen se nam da<strong>je</strong>, nima dostopa.Kako ti osebno razumeš to razpot<strong>je</strong>? Se ti zdi ta mistična paradigma realnosti iluzorna? Alipa morda tudi ti misliš, da <strong>je</strong> kozmos, kakršen se nam kaţe, zgolj neka manifestacijaRealnosti?MARKO URŠIČ:Kot oba veva, <strong>je</strong> to eno največjih filozofskih in sploh duhovnih vprašanj, ki ga lahkoformuliraš na različne načine, bodisi kot vprašan<strong>je</strong> imanence – transcendence, monizma –dualizma in podobno, ali pa na tako naravnost, kakor si ga vpeljal ti.Jaz bi rekel takole: v velikih duhovnih tradicijah obstajajo vrhunski misleci, v grški Parmenid,v indijski Šankara (in seveda na svoj način tudi Buda, čeprav <strong>je</strong> bil več kot mislec), vkrščanski tradiciji apofatiki, ki zanikajo pravo realnost sveta in v n<strong>je</strong>m vidijo vesoljni privid,iluzijo. V vedski tradiciji izraz maja pomeni privid sveta; »pajčolan ma<strong>je</strong>« <strong>je</strong> eden ključnihizrazov v vedanti, najbolj izrazito pri Šankari. Ni pa to edini tok duhovnosti, ne na vzhodu, nena zahodu.Ob vsem spoštovanju skrivnosti, ki se razpira v tej preseţni misli, sem jaz nek<strong>je</strong> drug<strong>je</strong>. In vtej točki, se mi zdi, <strong>je</strong> lahko najin pogovor filozofsko zanimiv in ploden, kar tudi <strong>je</strong> ţe daljčasa. Če rečem čim bolj preprosto: jaz mislim, da kozmos ni iluzija. Da zares biva. Drugovprašan<strong>je</strong> <strong>je</strong>, kakšen <strong>je</strong> odnos med čutnim in umskim svetom, med fiziko in matematiko itd.Mo<strong>je</strong> miselno izhodišče <strong>je</strong>, da kozmos biva in da <strong>je</strong> naše edino domovan<strong>je</strong>. Se pravi, danimamo kakega domovanja drug<strong>je</strong>. S tem ne mislim samo domovan<strong>je</strong> teles, ampak tudidomovan<strong>je</strong> duš in duha. Jaz svo<strong>je</strong> misli, svojo filozofijo, zlasti ta kozmološki del, gradim napredpostavki, bol<strong>je</strong> rečeno, na neki temeljni intuiciji, da sem v tem kozmosu doma. Seveda tone pomeni, da <strong>je</strong> vse, kar se dogaja v n<strong>je</strong>m, dobro. Ni. Očitno ni vse dobro v»mikrokozmosu«, tj. polisu in človeku, in tudi v »makrokozmosu«, vesolju, se odpirajobrezna, kot sva ţe rekla. Ampak kljub temu <strong>je</strong> mo<strong>je</strong> temeljno občut<strong>je</strong> biti-tu-doma. Sevedavem, da temu tako ali drugače oporekajo globoki misleci na vzhodu in zahodu, ki mislijo, da4


smisel onstran v pomenu neke časovno-prostorske in tudi ontološke drugosti, ali <strong>je</strong> smiseltostran? In moj odgovor <strong>je</strong>: smisel <strong>je</strong> tu, tostran. Toda nemudoma moram dodati: ta tostran, okaterem govorim, <strong>je</strong> »globok« tostran. Ne gre zgolj za neko »površino« brez globine, kajti»transcendenčna napetost« vselej išče v površini tudi globino … No, v teh mislih se ver<strong>je</strong>tnorazhajava, vsaj deloma.GORAZD KOCIJANČIČ:Res <strong>je</strong>. A to nestrinjan<strong>je</strong> <strong>je</strong> le del širšega, ki zadeva morda samo znanost. Zato so to realna tla,kakor si rekel v prispodobi. Sam sem dosti bolj skeptičen. Rekel si, da imaš veliko zaupan<strong>je</strong> vrazum, v človekov pro<strong>je</strong>kt razumskega spoznavanja realnosti. Seveda <strong>je</strong> to nekako povezano zvrednoten<strong>je</strong>m kozmosa kot nečesa resničnega – s tem, o čemer sva govorila na začetku.Zanima pa me, kako svo<strong>je</strong> zaupan<strong>je</strong> v napredovan<strong>je</strong> razuma usklaju<strong>je</strong>š s poznavan<strong>je</strong>mzgodovine znanosti? Povsem različni modeli razumevanja kozmosa so v zgodovinispreminjali tudi znotraj same znanosti: nekajkrat, ob ključnih zgodovinskih prelomnicah <strong>je</strong>prišlo do – če uporabim znameniti Kuhnov po<strong>je</strong>m – sprememb znanstvene paradigme, doznanstvenih revolucij, in s tem tudi do popolnih zasukov kozmološkega mišl<strong>je</strong>nja. Znotrajvsake smo si ljud<strong>je</strong> čisto spodobno razlagali svet in svo<strong>je</strong> mesto v n<strong>je</strong>m. Če vzameš najprejmitično mišl<strong>je</strong>n<strong>je</strong>, potem vznik grškega logosa, pa potem vladavino aristotelske fizike, natovznik novoveške fizike in n<strong>je</strong>j sija<strong>je</strong>n razmah ter končno prodor nove paradigme zrelativnostno teorijo in kvantno mehaniko …. Se ti zdi, da ne drţi Kuhnova teza, da so vse teparadigme neprimerljive in na neki način enakovredne? Ali kako drugače v njihovi premenimisliš napredovan<strong>je</strong>?MARKO URŠIČ:Gre za vprašan<strong>je</strong>, kaj <strong>je</strong> skupno različnim iskan<strong>je</strong>m, različnim <strong>je</strong>zikom, tako v diahronem kotv sinhronem pomenu, tako zaporednim diskurzom v zgodovini kot vzporednim v istem času.Tisto, kar <strong>je</strong> najbrţ in najpoprej skupno mitologiji, religiji, znanosti in različnim paradigmamznotraj same znanosti, <strong>je</strong> neko prvotno čuden<strong>je</strong>, neka primarna radovednost. Hoteti vedeti, radimeti veden<strong>je</strong>. Svet imaš tudi zato rad, ker bi rad vedel, kakšen <strong>je</strong>, kako delu<strong>je</strong>, kaj <strong>je</strong> n<strong>je</strong>govsmisel. To <strong>je</strong> tista primarna radovednost otroka, ki poskuša razstaviti neko napravo, da bovidel, kaj <strong>je</strong> notri. Ali pa Leonarda, ki <strong>je</strong> seciral trupla, da bi videl, kako delu<strong>je</strong> ta čudovitorganizem, v katerem domu<strong>je</strong> ţivl<strong>je</strong>n<strong>je</strong>, duša.Če pa gledamo na zgodovinski razvoj človeškega spoznavanja sveta, lahko rečemo, da <strong>je</strong> bilatradicionalna novoveška slika, zelo poenostavl<strong>je</strong>no, takšna: najprej <strong>je</strong> bila mitologija, potem <strong>je</strong>prišla religija in nazadn<strong>je</strong> kot »najviš<strong>je</strong> spoznan<strong>je</strong>« – znanost. To pojmovan<strong>je</strong> razvojaspoznanja in človeškega duha se <strong>je</strong> miselno najbolj sublimiralo v Heglovem sistemu, k<strong>je</strong>r kot6


najvišja znanost, Wissenschaft, nastopa filozofija; po drugi strani pa <strong>je</strong> bila takšna hierarhijaspoznanja značilna za pozitivizem (ki pa filozofijo podredi pozitivnim znanostim). Dandaneslahko rečemo, da <strong>je</strong> ta poenostavl<strong>je</strong>na slika razvoja spoznanja in z njim tudi sveta ţepreseţena. Dvajseto stolet<strong>je</strong> <strong>je</strong> pokazalo, da mitični diskurz zgodovinsko soobstaja naprej tudiz znanstvenim oziroma ob n<strong>je</strong>m kot neka druga raven <strong>je</strong>zikovnega koda. Glede tega sever<strong>je</strong>tno strinjava. Problem <strong>je</strong> pa naslednji: ali obstaja med različnimi diskurzi nekaspoznavna in tudi vrednostna hierarhija? Tu pa <strong>je</strong> Heglova senca dolga. Na vprašan<strong>je</strong>, aliobstaja hierarhija različnih vednosti, <strong>je</strong> poskušal odgovoriti v prvi polovici 20. stoletja tudiErnst Cassirer, novokantovec, ki mi <strong>je</strong> v marsičem blizu. To <strong>je</strong> eden izmed pomembnihfilozofov minulega stoletja, ki <strong>je</strong> pri nas zaradi raznih okoliščin premalo znan, v svetu pa gazadn<strong>je</strong> čase ponovno odkrivajo. Cassirer razvija filozofijo simbolnih form, ki pod skupnim,sinteznim pojmom »simbolne forme« obravnava različne spoznavne diskurze, od vsakdan<strong>je</strong>ga<strong>je</strong>zika, mitologi<strong>je</strong>, religi<strong>je</strong>, umetnosti, do znanosti in filozofi<strong>je</strong>. N<strong>je</strong>govo metodološkoizhodišče <strong>je</strong> prepričan<strong>je</strong>, da so vsi ti diskurzi spoznavno enakovredni. Da so to različne poti inda si lahko, če si sposodim prispodobo iz budizma, predstavljamo spoznan<strong>je</strong> kot neko»osmerno pot«, se pravi, kot veliko kolo, v katerem iz osmih smeri, po osmerih potehnapredu<strong>je</strong>mo od oboda k središču. Ampak tu ostaja nerešeno neko veliko vprašan<strong>je</strong>. TudiCassirer, ki <strong>je</strong> eden zadnjih, mogoče celo zadnji veliki mislec filozofske sinteze v 20. stoletju,mislec, ki <strong>je</strong> skušal zdruţevati znanost in umetnost, duhoslov<strong>je</strong> in naravoslov<strong>je</strong>, tudi on se neizogne temu, da rangira diskurze, spoznavne poti. Ne izogne se sklepu, da <strong>je</strong> navsezadn<strong>je</strong>znanstvena resnica o svetu spoznavno višja od drugih podob sveta, recimo od mitične.Z ugotovitvijo, da <strong>je</strong> znanost s svojo analitično, razumsko metodo spoznavno uspešnejša odumetnosti in religi<strong>je</strong> pri razlaganju sveta, predvsem v naravoslovju, torej tudi v kozmologiji –s tem dejstvom se teţko ne strinjamo. Poudaril pa bi, da pri tem mo<strong>je</strong>m »zagovoru« razumane gre za nikakršno čaščen<strong>je</strong> razuma, za tisto v smislu 18. stoletja razsvetl<strong>je</strong>nsko malikovan<strong>je</strong>razuma, niti najmanj ne, zavzemam pa se za spoštovan<strong>je</strong> razuma, naših razumskihsposobnostih, ki se najbolj izrazito kaţejo v znanosti. Kar pa seveda ne pomeni, da <strong>je</strong> človekzgolj animal rationale …V zvezi z vlogo razuma v znanstvenem spoznanju sveta, tako vesolja kot osnovnih delcev, sev sodobni fiziki in kozmologiji zastavlja vprašan<strong>je</strong>, ali <strong>je</strong> moţna neka (do)končna teorija?Termin »končna teorija« (final theory) pogosto zasledimo v sodobnih kozmoloških <strong>knjiga</strong>h,če se spet malce vrneva k samim <strong>knjiga</strong>m, ki so glavni predmet današn<strong>je</strong>ga pogovora. Mnogikritični znanstveniki – naj omenim samo Rogerja Penrosa, ki <strong>je</strong> zelo zanimiv mislec, saj sekot matematik in fizik ukvarja tudi s filozofskim ozad<strong>je</strong>m sodobne znanstvene paradigme –7


pravijo, da <strong>je</strong> ta »končna teorija« lahko le nekakšna »regulativna ideja« (če uporabim Kantovizraz), nek ideal za daleč naprej, ne pa nekaj, kar bi bilo moţno doseči v sorazmerno bliţnjiprihodnosti, tako kot so to nekateri pričakovali pred nekaj desetletij zaradi velikih teoretskihin tudi empiričnih uspehov v bazični fiziki. Seveda so pričakovanja glede »končne teori<strong>je</strong>«odvisna tudi od tega, kaj si v znanosti predstavljajo s tem izrazom. Ali gre »zgolj« zapoenoten<strong>je</strong> štirih glavnih sil ter eo ipso kvantne fizike in Einsteinove relativnostne teori<strong>je</strong> vneki enotni, »končni teoriji«? Nekaj časa se <strong>je</strong> zdelo, da v tem pogledu največ obeta takoimenovana teorija strun, vendar se zadnja leta skepsa tudi glede te teori<strong>je</strong> poveču<strong>je</strong>. Drugi,»močnejši« pomen termina »končna teorija« pa <strong>je</strong> v tem, da gre res za neko dokončno,univerzalno teorijo, za Teorijo z veliko začetnico, ki naj bi odgovorila tako rekoč na vsamoţna vprašanja o naravi, o svetu ter posledično tudi o človeku. V moţnost takšne Teori<strong>je</strong> pajaz ne verjamem in tudi mnogi kolegi znanstveniki v to ne verjamejo. Čeprav gre tu za neko»kantovsko situacijo«: po eni strani ne verjameš v moţnost udejan<strong>je</strong>nja »ideala čistega uma«,po drugi strani pa ta ideal potrebu<strong>je</strong>š na poti, po kateri hodiš. Sicer pa se včasih v diskusijah o»končni teoriji« spomnim tudi na tisto duhovito, ironično varianto, ko jo najdemo v zdaj ţeklasični znanstvenofantastični knjigi Douglasa Adamsa Štoparski vodnik po galaksiji: ljud<strong>je</strong>zastavijo superračunalniku, ki so ga končno uspeli zgraditi, tisto staro vprašan<strong>je</strong>, kaj <strong>je</strong>pravzaprav bistvo vsega? Saj veste, kako gre zgodba dal<strong>je</strong> – On jim odvrne, naj počakajokakih milijon let, pa jim bo odgovoril. In po milijonu let odgovori: »42«. Seveda ga začudenosprašu<strong>je</strong>jo, kaj to pomeni. 42 <strong>je</strong> neka koda, ki <strong>je</strong> zelo preprosta, zdi se, da <strong>je</strong> absurdnopreprosta za razlago »bistva sveta«. Toda Adamsova ironija <strong>je</strong> v dvomu, ali <strong>je</strong> človeški razumsploh zmoţen razumeti neko »dokončno resnico«, tudi če bi bila tako preprosta, da bi se jodalo napisati na majico.V mlajših letih sem se kar precej ukvarjal z logiko. V logiki in matematiki <strong>je</strong> ena izmedzanimivih, malone čarobnih situacij v tem, da imaš aksiome, ki so pravzaprav nekaj zelopreprostega. Na primer, peterica Evklidovih aksiomov <strong>je</strong> preprosta in jasna (peti aksiomseveda postane pozne<strong>je</strong> vprašljiv, vendar ga lahko razumeš brez več<strong>je</strong>ga truda) – ampakdedukcija iz teh petih aksiomov, ta pa <strong>je</strong> velikanska in zelo zapletena! Piramida kompleksnihstruktur, ki izhajajo iz preprostih izhodišč, <strong>je</strong> v vsem svo<strong>je</strong>m bogastvu, v vseh svojihposameznih členih, nepojmljiva, »nepregledna«. Nekaj podobnega srečamo pri matematičnih»receptih« za fraktale, npr. za Mandelbrotovo mnoţico obstaja preprosta formulca, iz katerese poraja neskončno bogastvo raznolikih detajlov, posameznih figur … Ne vem, morda semnekoliko zašel, ali pa tudi ne.GORAZD KOCIJANČIČ:8


Zelo zanimivo <strong>je</strong>, kar si povedal, ampak dolţen si mi še odgovor na vprašan<strong>je</strong> ozgodovinskosti znanosti. Ker tukaj <strong>je</strong> po mo<strong>je</strong>m teţava. Okoli leta 1900 so bili znanstvenikipodobno prepričani kot danes, da <strong>je</strong> dovršitev vednosti o svetu pred vrati – še malo, pa bo tu.Danes se nam to zdi smešno. A ta situacija se kljub temu pojavlja vedno znova. Vsakageneracija misli, da <strong>je</strong> n<strong>je</strong>no mesto v zgodovini privilegirano. Ali se ti ne zdi, da se bodo tudinam čez 150 let reţali?MARKO URŠIČ:Nasledn<strong>je</strong> generaci<strong>je</strong> se itak zmeraj reţijo prejšnjim, tako pač <strong>je</strong>. Problem zgodovinskihprelomov paradigem <strong>je</strong> seveda globlji spoznavnoteoretski oziroma epistemološki problem,eden izmed glavnih problemov sodobne teori<strong>je</strong> znanosti. Omenil si Thomasa Kuhna, znanegateoretika znanosti, ki <strong>je</strong> pred kakimi petdesetimi leti uvedel po<strong>je</strong>m znanstvene paradigme. Vzadnjih nekaj desetletjih so o zgodovini znanosti premišl<strong>je</strong>vali tudi številni drugi filozofi, naprimer Imre Lakatos in Paul Feyerabend, slednji še posebno radikalno. S temi teorijami se prinas največ ukvarja kolega Andrej Ule.Kuhn ugotavlja, seveda ne prvi, čeprav se prvi tako izrazi, da se <strong>je</strong> sedanja znanstvenaparadigma začela z renesanso, z utemeljitelji moderne znanosti, Kopernikom, Kepler<strong>je</strong>m,Galile<strong>je</strong>m, Newtonom, ki so s svojimi idejami in odkritji popolnoma spremenili celotenmiselni okvir spoznavanja narave, sveta, vesolja. Torej, kot pravi Kuhn, spremenila se <strong>je</strong>celotna paradigma, miselno ozad<strong>je</strong>. Seveda se <strong>je</strong>, in to precej! Ampak kljub temu <strong>je</strong> marsikajostalo iz stare paradigme, saj <strong>je</strong> znanost vendarle kumulativna. Na primer, tudi v sredn<strong>je</strong>veškifiziki so obstajale teori<strong>je</strong> o impetusu, ki so se v novi paradigmi preoblikovale s pojmi inerci<strong>je</strong>,inercialne mase itd. Matematika in fizika imata stalno kontinuiran razvoj. Jaz sploh ne bipretiraval v tem, da se palača znanosti nenehno znova ruši. Ob prelomu paradigem se sevedamarsikaj zruši, ampak nikoli tako, da bi se zrušila cela zgradba. Znanost <strong>je</strong>, če gledamo nazajv n<strong>je</strong>no zgodovino, pravzaprav edini zgodovinsko kumulativni intelektualni pro<strong>je</strong>kt človeštva.To seveda ne pomeni, da <strong>je</strong> kaj boljša ali vrednejša od umetnosti ali filozofi<strong>je</strong>. Drugačna <strong>je</strong>,znanost se razvija v drugačnem <strong>je</strong>zikovnem kodu. Ta specifičnost znanosti v primerjavi zumetnostjo, religijo, filozofijo se kaţe tudi v tem, da pri znanosti zgodovinsko mišl<strong>je</strong>n<strong>je</strong>znotraj »znanstvene prakse« nima prav velike vloge, razen v metateoriji, potem ko se teoretikznanosti postavi v refleksivni odnos do n<strong>je</strong> in n<strong>je</strong>nih predpostavk. Skratka, zgodovinskakumulativnost v znanosti <strong>je</strong> drugačna, kot na drugih področjih duhovne kulture. Znanostvendarle napredu<strong>je</strong>, kljub teţavam.Seveda se lahko znova zgodi, tako kot se <strong>je</strong> ţe zgodilo v obdobju renesanse, da se sodobnaznanstvena paradigma podre ali vsaj zama<strong>je</strong> v temeljih. Takrat so bili ljud<strong>je</strong> tako rekoč9


neomajno prepričani, da <strong>je</strong> Zemlja v središču kozmosa, in za to prepričan<strong>je</strong> so imeli tudi zelodobre razloge: le k<strong>je</strong> drug<strong>je</strong> naj bi človek stal bolj trdno kot na »materi zemlji«, le kaj <strong>je</strong> boljočitno od tega, da Sonce vzhaja in zahaja, da ne govorim o takratnih metafizičnih, teoloških inne nazadn<strong>je</strong> tudi matematičnih argumentih za geocentrizem. In vendar se <strong>je</strong> vse to sKopernikom obrnilo. Thomas Kuhn, ki mu <strong>je</strong> ravno Kopernikov obrat vzorec za sprememboparadigme, pričaku<strong>je</strong>, čeprav bolj implicitno, »med vrsticami«, da se ravno v našem časunajavlja prihod neke nove paradigme. Mislim, da to vsaj v splošnem pomenu drţi. Ampaktudi pričakovana nova paradigma, ki se bo morda ro<strong>je</strong>vala v naslednjih desetletjih ali celostoletjih, ne bo porušila vse sedan<strong>je</strong> znanosti, če bo še tako radikalna. Marsikaj bo ostalo. Sajna primer, tudi znotraj novoveške paradigme Einsteinova relativnostna teorija ni povsem»sesula« Newtona, kot se jo včasih malce narobe razume. Ne, ampak ga <strong>je</strong> predvsemprecizirala za neke mejne vrednosti, to pa <strong>je</strong> seveda na konceptualni ravni potegnilo marsikajza seboj. Pred nekaj desetletji, v mojih mlajših letih, se <strong>je</strong> veliko govorilo o skorajšn<strong>je</strong>mprihodu nove paradigme, tudi v okviru t.i. »novodobnih« gibanj. Zdaj vidimo, da se stvari,predvsem pa misli ne premikajo tako hitro, mislim pa, da se bodo bistveno premaknile vprihodnosti. Predvsem pa sem prepričan, da <strong>je</strong> pri vsaki razlagi, tudi pri znanstveni, ključnazavest. Zavest prihaja na oder znanosti. Nova paradigma, če bo prišla, bo vključila v znanostzavest, znova bolj povezala naravo in duha.GORAZD KOCIJANČIČ:<strong>Kaj</strong> pa tvoj osebni kozmološki pro<strong>je</strong>kt, Marko? Govorila sva o premeni slogov mišl<strong>je</strong>nja,različnih znanstvenih paradigem in o problemih, ki iz tega izvirajo. K<strong>je</strong> vidiš mesto svo<strong>je</strong>gapro<strong>je</strong>kta v sintaksi zgodovine znanosti in mišl<strong>je</strong>nja?MARKO URŠIČ:Zdaj sem v obdobju, ko skušam napisati neko inventuro vsega, kar sem premišl<strong>je</strong>val leta nazajna področju filozofske kozmologi<strong>je</strong>. Tretji del mo<strong>je</strong> filozofsko-literarne tetralogi<strong>je</strong> Štir<strong>je</strong> časi,<strong>knjiga</strong> Jesen (to <strong>je</strong> dejansko ţe četrta <strong>knjiga</strong>, ker <strong>je</strong> Polet<strong>je</strong> izšlo v dveh), ki jo zdaj pišem, imadelovni naslov Človek in kozmos. Prva stvar, ki jo moram bralcem razloţiti (ne toliko mojimštudentom, ki to najbrţ ţe vedo, ampak drugim, ki ne poznajo mo<strong>je</strong>ga dela), <strong>je</strong> vprašan<strong>je</strong>,kako in zakaj se dandanes lahko filozof sploh ukvarja s kozmologijo. Ali ni kozmologija čistaznanost, področ<strong>je</strong> matematične fizike, eksaktnih teoretskih modelov? Seveda <strong>je</strong> in kot znanostkozmologija gotovo sodi v fiziko. V tem pogledu jaz kot filozof nisem usposobl<strong>je</strong>n zanjo, nitine sodi v moj delokrog. Vendar kozmologija ni samo znanost, ampak <strong>je</strong> v n<strong>je</strong>nih osnovah ševedno filozofija. Gre za razmislek, za refleksijo o sodobnih kozmoloških teorijah, o njihovih10


predpostavkah in implikacijah. V ta namen mora filozof-kozmolog seveda te teori<strong>je</strong> poznati,vsaj v glavnih obrisih in postavkah.<strong>Kaj</strong> naj bi sodobna filozofska kozmologija pravzaprav počela? Vsekakor ne samo reflektiralaţe preho<strong>je</strong>no zgodovinsko pot. To <strong>je</strong> sicer nu<strong>je</strong>n uvod in k izvorom se <strong>je</strong> treba nenehnovračati. Od prvega velikega kozmološkega »modela«, celovite teori<strong>je</strong> o nastanku kozmosa vPlatonovem Timaju, <strong>je</strong> minilo ţe kakih 2400 let, in čeprav se <strong>je</strong> v tem času v zgodovini idejmarsikaj zgodilo in spremenilo, so misli iz Timaja še vedno filozofsko relevantne, tudidandanes <strong>je</strong> vračan<strong>je</strong> k njim dragoceno. Poleg tega <strong>je</strong> zadnjih nekaj let moja pogosta in ljubareferenca renesansa. Renesansa nam lahko marsikaj tudi za vnaprej … Sicer pa se mi zdi zdanašn<strong>je</strong>ga stališča za filozofe pomembno, da iz nekega širšega, filozofskega zornega kota, kivključu<strong>je</strong> različne metode, analizo, sintezo, fenomenologijo, hermenevtiko idr., premišlju<strong>je</strong>moo pomenu in smislu sodobnih dogajanj na področju znanosti, še posebej kozmologi<strong>je</strong>.Sodobna literatura, ki tako ali drugače obravnava vesol<strong>je</strong>, <strong>je</strong> obširna in raznolika. V samikozmološki znanosti se dogajajo pomembni premiki, ki jih raziskovalci objavljajo vznanstvenih člankih in na spletu. Lahko bi rekli, da val velikih odkritij iz 20. stoletja še vednotraja. Ţivimo v obdobju, ko se odkrivajo fantastične stvari, namreč na povsem empirični ravni<strong>je</strong> mnogo pomembnih rezultatov opazovanj, ki se potem fizikalno, matematično, računalniškoanalizirajo. Recimo, z novimi raziskovalnimi sateliti se <strong>je</strong> zelo izpopolnila analiza prasevanja,najstarejšega kozmičnega »fosila«, potem so seveda tu novi veliki pospeševalniki delcev (npr.CERN v Ţenevi), ki so v neposredni povezavi s kozmologijo, saj v njih dosegajo takšneenergi<strong>je</strong> delcev, kakršne so obstajale v vesolju kmalu po prapoku, ţe znotraj »prve sekunde«.Skratka, o sodobnih kozmoloških odkritjih obstaja mor<strong>je</strong> člankov v znanstvenih revijah,zbornikih, na internetu. Po drugi strani pa izhaja precej knjig tako imenovane poljudneznanosti (ta ni vselej čisto poljudna), ki se <strong>je</strong> ravno na kozmološkem področju zelo uveljavilazadnjih nekaj desetletij, od klasičnih uspešnic Stephana Hawkinga Kratka zgodovina časa inStevena Weinberga Prve tri minute dal<strong>je</strong>. V slovenščini imamo tovrstnih knjig kar nekaj, vzaloţbi Učila iz Trţiča sta izšli, na primer, znani in lepo bralni knjigi Briana Greena Čudovitovesol<strong>je</strong> in Tkanina vesolja, pa <strong>knjiga</strong> Martina Reesa Pred začetkom, naše in druga vesolja itd.Te knjige so zanimive in poučne, toda filozofsko usmer<strong>je</strong>ni bralec v njih pogreša nekoliko večtemeljnega premisleka in kritične refleksi<strong>je</strong> o sodobnih kozmoloških teorijah. Seveda <strong>je</strong> tonaloga nas filozofov, poljudne kozmološke knjige pa pišejo večinoma fiziki. Zanimiv primer»potrebe po filozofiji« <strong>je</strong> ravno Brian Greene, ki začne svoj bestseller Tkanina vesolja zAlbertom Camusom in problemom samomora; to <strong>je</strong> zelo nenavadno, da vstopimo v sodobnokozmološko tematiko skozi filozofijo absurda, skozi Tujca. Ampak potem Greene opusti to11


izhodiščno refleksivno naravnanost, seveda, saj ne more vsak avtor pisati o vsem. Delitev dela<strong>je</strong> nujna. Greene gre kot fizik naprej po svoji poti, se pa tu in tam ustavi pri kakem lepemdetajlu, k<strong>je</strong>r nas opozori na tisto primarno čuden<strong>je</strong> nad vesol<strong>je</strong>m; en tak detajl v Tkaninivesolja, ki nam kaţe na povezavo med filozofijo in kvantno fiziko, <strong>je</strong> pasus, k<strong>je</strong>r Greenerazlaga, kako so se na začetku infinitezimalno majhne kvantne fluktuaci<strong>je</strong> tako silno povečalez raztezan<strong>je</strong>m vesolja, da jih zdaj vidimo na nebu kot galaksi<strong>je</strong>, kot ogromne strukture, vkaterih se vrtijo milijarde zvezd. Tu začutiš fascinacijo fizika, ki si filozofsko reče: Glej,poglej ti to! In tu <strong>je</strong> v ozadju tudi neka sijajna povezava s staro metafiziko: filozofsko poučenibralec si reče: Aha, glej, glej, saj <strong>je</strong> o tem, o sovpadanju največ<strong>je</strong>ga in najmanjšega, pisal ţeNikolaj Kuzanski pa judovska in kaka druga mistika idr. To so misli, ki so še kako dragocene!Torej, nalogo filozofa v kozmologiji vidim predvsem v dvo<strong>je</strong>m: prvič, da poskuša v svojihrazmišljanjih o vesolju ohraniti v mislih in še okrepiti to čuden<strong>je</strong>, ki se oglasi tudi srediznanstvene prakse; drugič pa, da kritično premisli pomene ključnih teoretskih pojmov, ki jihuporablja sodobna znanstvena kozmologija, kot so na primer: prostor in čas, vzrok in namen,neskončnost in končnost, sub<strong>je</strong>kt in ob<strong>je</strong>kt itd. Zadn<strong>je</strong> čase se dosti govori o multiverzumu, tj.o mnoštvu vesolij, in s to precej »divjo« mislijo sem se zadn<strong>je</strong> čase malce ukvarjal kot filozof.GORAZD KOCIJANČIČ:Na začetku si omenil prepričan<strong>je</strong> renesančnikov, da <strong>je</strong> »narava sama velika odprta <strong>knjiga</strong>«. Toseveda ne velja le za renesančno znanost, ampak <strong>je</strong> celoten znanstveni pro<strong>je</strong>kt povezan znekim bran<strong>je</strong>m sveta. Ko se kakršne koli kozmologi<strong>je</strong> zapisu<strong>je</strong>jo v knjigi, gre pri tem zaprevod teksta, ki ga <strong>je</strong> omogočila ena najglobljih skrivnosti: ustrezan<strong>je</strong> matematične mislisvetu. Kako si ti sam razlagaš ta Pratekst, to osnovno skrivnost u<strong>je</strong>manja misli in realnosti?Temeljno Črko, temeljno Tkivo naravoslovne in posebej kozmološke vednosti?MARKO URŠIČ:Ena od točk, k<strong>je</strong>r se lahko vključim v razpravo o tem, ali bol<strong>je</strong>, v ta miselni tok, <strong>je</strong> ravnoodnos med matematiko in fiziko. Pred kakim tednom sva se pogovarjala, čeprav boljmimogrede, o zadnji, zelo debeli knjigi Rogerja Penrosa Pot k resničnosti (The Road toReality, 2005), ki <strong>je</strong> neke vrste enciklopedično delo sodobne (predvsem fizikalne) znanosti.Penrose <strong>je</strong> sija<strong>je</strong>n matematik in fizik, eno od n<strong>je</strong>govih ključnih filozofskih vprašanj pa <strong>je</strong>,kako da matematika, ki <strong>je</strong> neka od sveta neodvisna, abstraktna struktura, tako perfektnoustreza fiziki, fizikalni realnosti. To <strong>je</strong> v osnovi kantovsko vprašan<strong>je</strong>, ali pa, če gremo še dl<strong>je</strong>nazaj, platonsko vprašan<strong>je</strong> – in tudi odgovor: svetloba uma, ki jo Platon primerja s sončnosvetlobo in zmoţnostjo vida, nam omogoča spoznan<strong>je</strong> idej in sveta, ki v njih »deleţi«. Vsodobni kozmologiji pa gre za modele, za našo zmoţnost postavljanja matematičnih,12


teoretskih hipotez in teorij, ki ustrezajo izkustveni, fizikalni »realnosti«. To, da gre v znanostivselej za takšne ali drugačne modele, bi rad znova poudaril. Stare mitične kozmogoni<strong>je</strong> so biletudi nekakšni spoznavni modeli; seveda jih <strong>je</strong> teţko primerjati z današnjimi, ampak nekapovezava med njimi obstaja. Vzemimo, na primer, Heziodovo Teogonijo: začne se s Kaosom,iz katerega se porodita Gea in Uranos, in potem teče dal<strong>je</strong> diferenciacija, »strukturacija« večgeneracij bogov. Rečeno abstraktno (in seveda vnazaj), ţe pri Heziodu poteka »dialektični«proces nastajanja mnoštva iz enega, ki se potem sublimira v filozofski misli v PlatonovemParmenidu, mnogo pozne<strong>je</strong> pri Heglu, na svoj način pa tudi v matematični aksiomatiki, kisem jo prej omenil. – V sodobnih fizikalnih in/ali kozmoloških modelih gre, gledano s stališčanjigove osnovne miselne matrice, za podoben proces geneze mnoštva iz enega. Sprva naj bibila neka prvotna enost, tj. neka prvotna enotna sila, ki <strong>je</strong> bila hkrati tudi pol<strong>je</strong>, sevan<strong>je</strong>,energija in masa; ta »prasila« se potem diferencira v tako imenovanih lomih simetrij, konastajajo različni delci. Zadnjih nekaj desetletij se <strong>je</strong> v fiziki utrdil Standardni model, ki <strong>je</strong>standarden tako na področju fizike delcev kot tudi (z nekaterimi dodanimi parametri) napodročju kozmologi<strong>je</strong>, saj najmanjše in največ<strong>je</strong> na »prazačetku« sovpadata. In ta model <strong>je</strong>danes tista »<strong>knjiga</strong>«, ki jo fizika z matematičnim <strong>je</strong>zikom razbira iz narave, to <strong>je</strong> <strong>knjiga</strong>znanosti, ki ji uspeva opisovati fizikalno realnost.Ostaja pa seveda vprašan<strong>je</strong>, kaj <strong>je</strong> realnost. Jaz ţe na začetku svojih kozmoloških predavanjihposkušam dopovedati študentom, da noben, še tako popoln teoretični model ni »realnostsama«. Model <strong>je</strong> vselej le neka teoretska struktura, s katero modeliraš realnost, saj <strong>je</strong>enostavnejši, <strong>je</strong> neke vrste abreviatura, neka okrajšava, s katero lahko neznanskokompleksnost realnosti sploh zajameš v misel in enačbe, ne da bi zdrsnil v neskončnost. V tanamen <strong>je</strong> treba uvajati tudi razne simetri<strong>je</strong>, namreč v širšem, abstraktnem pomenu, kot»preslikave«, kot »invariantnosti«. Fiziki precej razpravljajo o »supersimetriji«, ljubkovalnoimenovani SUSY, simetriji med vsemi delci energi<strong>je</strong> in mase, ki <strong>je</strong> v teoriji zelo zaţelena, ker»rešu<strong>je</strong> enačbe« pred neskončnostjo, vendar ţe nekaj desetletij od matematičnega rojstvaSUSY ni nobene empirične evidence zanjo. Torej, če se vrnem k vprašanju, ali in kolikoteori<strong>je</strong> ustrezajo realnosti, bi za sodobno kozmologijo rekel nekako takole: <strong>je</strong>dro standardnegakozmološkega modela, tj., da <strong>je</strong> vesol<strong>je</strong> nastalo iz nekega vročega začetka, imenovanega»veliki pok« (ali »prapok«, kot jaz rajši parafraziram angl. izraz big bang), in da se zdaj, ţemilijarde let, razteza in razvija – zelo ver<strong>je</strong>tno ustreza »empirični realnosti«. Ta model <strong>je</strong> vsvo<strong>je</strong>m <strong>je</strong>dru doslej najboljši kozmološki model, najboljši teoretski opis fizikalnegavesoljnega dogajanja glede na podatke, ki jih imamo. Vendar to ne pomeni, da <strong>je</strong> ta opisdokončen, ampak le, da <strong>je</strong> trenutno najboljši. Bolj problematični pa so nekateri »dodatki«13


oziroma razširitve tega modela. Standardni kozmološki model <strong>je</strong> začenjal nastajati v '20.-ihletih minulega stoletja z Einsteinovo relativnostno teorijo in s Hubblovim odkrit<strong>je</strong>mraztezanja vesolja, uveljavil se <strong>je</strong> z odkrit<strong>je</strong>m prasevanja v '60.-ih letih in še bolj potrdil spodrobno analizo tega sevanja kot »sledi prapoka« v zadn<strong>je</strong>m desetletju. Toda k temuteoretskemu »<strong>je</strong>dru« <strong>je</strong> bila dodana »hipoteza inflaci<strong>je</strong>«, ki pa še ni dovolj izkustveno podprta,poleg tega se zdaj veliko razpravlja o vprašanju »natančne naravnanosti« izhodiščnihvesoljnih parametrov itd. Priznati <strong>je</strong> treba, da so te nadgradn<strong>je</strong> standardnega modela vse boljodmakn<strong>je</strong>ne od moţnosti verifikaci<strong>je</strong>. Toda v to spoznan<strong>je</strong>, da se vesol<strong>je</strong> razvija, da gre tudi vkozmologiji za evolucijski proces, dandanes skoraj nihče od resnih znanstvenikov in tudifilozofov ne dvomi več. O raztezanju pričajo »rdeči premiki« spektrov svetlobe iz drugihgalaksij, ki jih <strong>je</strong> odkril ţe Hubble …GORAZD KOCIJANČIČ:Toda Hubble sam in n<strong>je</strong>govi učenci so nasprotovali temu »standardnemu modelu« …MARKO URŠIČ:Takrat <strong>je</strong> šlo za teţavo, ki so jo pozne<strong>je</strong> razrešili. Hubble <strong>je</strong> namreč pri mer<strong>je</strong>nju konstante, kise zdaj po n<strong>je</strong>m imenu<strong>je</strong> Hubblova konstanta (tj. razmer<strong>je</strong> med oddal<strong>je</strong>nostjo in hitrostjooddal<strong>je</strong>vanja oz. rdečim premikom galaksij), najprej dobil previsoko vrednost. S to konstantonamreč lahko izračunamo pribliţno starost vesolja, Hubblovi prvotni podatki pa bi pomenili,da <strong>je</strong> celotno vesol<strong>je</strong> mlajše od posameznih zvezd ali celo od geoloških struktur na Zemlji, kar<strong>je</strong> seveda nesmiselno. Če so geologi odkrili, da obstajajo, recimo, štiri milijarde let starekamenine, potem ne more vesol<strong>je</strong> biti staro le dve milijardi let, kot <strong>je</strong> kazalo iz takratnihHubblovih mer<strong>je</strong>nj. Ampak to se <strong>je</strong> korigiralo s poznejšimi meritvami Hubblove konstante, kidanes kaţejo, da <strong>je</strong> vesol<strong>je</strong> staro kakih 14 milijard let. Naj ponovim svo<strong>je</strong> mnen<strong>je</strong>, dadandanes ni več smiselno dvomiti v samo <strong>je</strong>dro standardnega modela. Jasno, kanček dvomavselej ostaja. Toda racionalen dvom vstopi v sodobni kozmološki model pri n<strong>je</strong>govihnadgradnjah. V svojih člankih in predavanjih razliku<strong>je</strong>m tri faze v razvoju sodobnegakozmološkega modela. Prva faza <strong>je</strong> zdaj ţe »klasični«, standardni kozmološki model, tj.raztezan<strong>je</strong> vesolja, ki se <strong>je</strong> začelo s »prapokom«, čeprav tudi sam big bang ostaja vprašan<strong>je</strong>:ali gre resnično za »singularnost«, v kateri odpovejo vsi zakoni fizike, ali ne? Sam začetektorej ostaja skrivnosten, toda to, da se vesol<strong>je</strong> razvija, <strong>je</strong> dandanes dokaj očitno. Še zdaleč pani bilo očitno prej, pred Hubblom, tudi Einsteina <strong>je</strong> razvoj vesolja zelo presenetil, saj <strong>je</strong> bilo tospoznan<strong>je</strong> nekaj zelo novega glede na celotno znanstveno in filozofsko in tudi teološkotradicijo. Einsteinov prvi kozmološki model (leta 1917) <strong>je</strong> bil še statičen … Druga fazasodobne kozmologi<strong>je</strong> se začne s pomembnim dodatkom, s teorijo »inflaci<strong>je</strong>« ali napihn<strong>je</strong>nja14


primer <strong>je</strong> tudi Newtonova gravitacijska konstanta: <strong>je</strong> pač takšna, kot <strong>je</strong> izmer<strong>je</strong>na, ne ve pa se,zakaj <strong>je</strong> ravno takšna. S stališča fizike bi bili osnovni parametri našega vesolja kaj lahko tudidrugačni. Ampak če bi bili le malo, prav malo drugačni, bi bilo za nas vse čisto drugače:pravzaprav nas sploh ne bi bilo tu, ker majhna »razglašenost« fizikalnih parametrov ne bi večomogočala našega obstoja. In v tem dejstvu se v kozmologiji seveda zastavlja vprašan<strong>je</strong>: kako<strong>je</strong> mogoče, da <strong>je</strong> naše vesol<strong>je</strong> tako »natančno naravnano«? Večji del, pogojno rečeno,»ateistične znanosti« se poskuša izogniti vsakemu telosu, smotru v vesolju, vsaki »boţjiprevidnosti«, če rečem s klasičnim izrazom, in rajši predpostavi multiverzum, ki obsegamnoge »gugle« (tj. števila 10 100 ) vesolij – in vsaj v enem vesolju te neznanske mnoţice sezgodi pač to, da parametri ustrezajo ţivl<strong>je</strong>nju in zavesti. Leonard Susskind, eden od tvorcevteori<strong>je</strong> strun, <strong>je</strong> pred nekaj leti izdal zelo odmevno in dobro napisano knjigo, ki pa še niprevedena v slovenščino, z naslovom The Cosmic Landscape (Vesoljna pokrajina), v kateripredvideva, da <strong>je</strong> multiverzum zaobsega kakih 10 500 različnih, teoretsko moţnih vesolij in dapotemtakem ni nič čudnegas, da <strong>je</strong> v tem neznanskem številu eno vesol<strong>je</strong> pač takšno, da <strong>je</strong>»natančno naravnano« za nas, opazovalce. <strong>Kaj</strong>ti, če ne bi bilo, se o tem sploh ne bi moglispraševati. Temu sklepanju pravijo kozmologi »antropično načelo«. Meni se zdi, da gre primultiverzumu morda res, kot nekateri pravijo, za »zadnji krik ateizma« v znanosti. Po drugistrani pa mislim, da <strong>je</strong> treba razlikovati »inteligentni načrt« v biologiji in kozmologiji, todvo<strong>je</strong> se namreč pogosto nekritično meša. V biologiji <strong>je</strong> zadeva drugačna, tam so dejstvaneprimerno bolj v prid darvinizmu kakor v kozmologiji. Drugače rečeno, ne samo»ateistična« kozmologija z multiverzumom, ampak tudi »teistična« s stvarnikom, ki <strong>je</strong> izbralravno pravšn<strong>je</strong> parametre v svo<strong>je</strong>m »inteligentnem načrtu«, <strong>je</strong> vprašljiva. Jaz iščem nekotretjo pot, podobno kakor fizik in filozof Paul Davis, ki pravi, da »samoorganizacija« narave,»spontano« nastajan<strong>je</strong> zapletenih struktur, ne pomeni odsotnosti duha, temveč obratno:primarnost in imanenco duha v naravi, ki obliku<strong>je</strong> kozmos »od znotraj«.GORAZD KOCIJANČIČ:Skratka, <strong>knjiga</strong>, ki se piše sama …MARKO URŠIČ:Knjiga, ki se piše sama, ampak ne v smislu nekega »avtomata«, neke strukture brez sub<strong>je</strong>kta,kot <strong>je</strong> to razumel strukturalizem ... Saj veš, kako popularna <strong>je</strong> bila pred kakimi 40 leti misel,da se <strong>knjiga</strong> piše sama, da <strong>je</strong> <strong>je</strong>zik sam sub<strong>je</strong>kt pisanja, kot sta razglašala Barthes in Foucault.Ne verjamem, da se »kozmološka <strong>knjiga</strong>« piše sama v tem pomenu, brez sub<strong>je</strong>kta, brezzavesti, brez duha. Ne verjamem v tovrstne »avtomatizme« in tudi ne vem, zakaj nekateri16


vidijo nekaj tako privlačnega v odsotnosti zavesti, v nezavednem. Mo<strong>je</strong> osnovno prepričan<strong>je</strong><strong>je</strong>, da <strong>je</strong> duh prisoten nenehno in povsod. Tako so učili véliki misleci, tisti največji.In potem <strong>je</strong> tu enigma časa. <strong>Kaj</strong>ti, če časa ni – in v platonskem smislu, ontološko gledano, časni resničen, <strong>je</strong> le »podoba večnosti« – potem se razrešijo tudi problemi in paradoksi v zvezi ssub<strong>je</strong>ktom vesoljne evoluci<strong>je</strong>, npr. vprašan<strong>je</strong> »natančne naravnanosti«. Vprašanja, ki sezastavljajo v časovnosti, se »razveţejo« v brezčasnosti, večnosti.V zvezi s »paradoksom časa« <strong>je</strong> zanimivo tudi tako imenovano »holografsko načelo«, okaterem se danes v znanosti precej razpravlja. Poskušal bom zelo na kratko povedati, za kajgre. Ver<strong>je</strong>tno vemo, kaj <strong>je</strong> holograf. V prvotnem pomenu <strong>je</strong> holograf naprava oziromapostopek, ki omogoča, da na dvodimenzionalni površini s pomočjo polarizaci<strong>je</strong> svetlobezakodiramo vse informaci<strong>je</strong> o nekem tridimenzionalnem predmetu ali predmetih. Vprenesenem pomenu, relevantnem v kozmologiji, pa gre za posplošeno idejo, za holografskonačelo, kakor ga imenu<strong>je</strong> ţe omen<strong>je</strong>ni Susskind, da so v niţ<strong>je</strong>m številu dimenzij zakodiranevse informaci<strong>je</strong> iz viš<strong>je</strong>ga števila dimenzij. Recimo, da se postavimo sredi neke krogle, nekesfere: po holografskem načelu bi bila vsa informacijska vsebina te sfere razberljiva iz n<strong>je</strong>nepovršine, ki bi nas obdajala kakor kak nebesni obok. In odtod pridemo do tiste zanimive misli,zaradi katere tu omenjam holografsko načelo. Gre za odnos med holografijo in časom. VEinsteinovi relativnostni teoriji ima metrično enotni prostor-čas štiri dimenzi<strong>je</strong>, tri prostorskein eno časovno, in to pojmovan<strong>je</strong> prostora-časa sugerira neko misel, neko vprašan<strong>je</strong>: ali lahkoholografsko načelo prenesemo iz prostorskih dimenzij tudi na časovno? <strong>Kaj</strong>ti, če bi bilprostor-čas holograf, bi to pomenilo, da <strong>je</strong> četrta dimenzija, čas, v celoti zakodirana v trehprostorskih dimenzijah. Drugače rečeno, ves čas, preteklost, sedanjost in prihodnost, bi bil»navzoč« v prostoru; vse, kar se v času dogaja, bi bilo vselej »ţe« prisotno v »večnisedanjosti« – le razbrati bi bilo treba vse n<strong>je</strong>ne »kode«. Stari mistiki so to vedeli, bol<strong>je</strong> rečeno,videli, do<strong>je</strong>li v svojih preseţnih trenutkih.GORAZD KOCIJANČIČ:Skrivnostni čas <strong>je</strong> hitro minil, ura <strong>je</strong> naokrog. Če imate še kako vprašan<strong>je</strong>, bo Marko nanj zvesel<strong>je</strong>m odgovoril. Če pa ste se ţe tako zamaknili v vesol<strong>je</strong>, da ni več vprašanj oziroma <strong>je</strong>vse le vprašan<strong>je</strong> …MATJAŢ ŢBONTAR:Nam lahko poveš še nekaj besed o svoji nastajajoči kozmološki knjigi?MARKO URŠIČ:Hvala za vprašan<strong>je</strong>, Matjaţ. Knjigo Človek in kozmos sem začel pisati s prepričan<strong>je</strong>m, da <strong>je</strong>tudi dandanes smiselno razvijati ne samo znanstveno, ampak tudi filozofsko kozmologijo, in17


da so filozofski razmisleki koristni tudi za znanstvenike. Saj sami znanstveniki nenehnoprihajajo v območ<strong>je</strong> filozofi<strong>je</strong>, tako na področju najmanjšega, pri interpretacijah kvantnefizike, kot na področju vesolja. Mo<strong>je</strong> delo naj bi bilo torej nekakšen prispevek k dialogu medznanostjo in filozofijo.V slovenskem kulturnem prostoru doslej filozofske kozmologi<strong>je</strong> pravzaprav ni bilo, mordanekaj le v krogih krščansko usmer<strong>je</strong>nih filozofov oziroma teologov. Tudi filozofi<strong>je</strong> narave,katere del <strong>je</strong> kozmologija, ni bilo med univerzitetnimi predmeti, dokler <strong>je</strong> nisem uvedel predšestnajstimi leti na Filozofski fakulteti. A tudi zdaj, ko se <strong>je</strong> ta predmet ţe utrdil in ko <strong>je</strong> medštudenti dobro spre<strong>je</strong>t, ţal pogrešam več stikov, pogovorov in diskusij z našimi znanstvenikina področju fizike in nasploh naravoslovja. Pred leti sem si prizadeval, da bi z njimi navezalbolj intenzivne, »delovne« stike, pa nisem bil ravno uspešen, razen pri nekaterihznanstvenikih mlajše generaci<strong>je</strong>. Deloma <strong>je</strong> to pičlo zaniman<strong>je</strong> naših znanstvenikov zafilozofijo razumljivo, kajti znanost zahteva »celega človeka«, <strong>je</strong> zelo specializirana itd. Nanekem druţinskem sprehodu mi <strong>je</strong> kolega astronom rekel, da imajo znanstveniki bolj maločasa za filozofijo, saj se njihovo profesionalno ukvarjan<strong>je</strong> z nebom usmerja natančno na nekdoločen ob<strong>je</strong>kt ali fenomen (npr. na kak kvazar ali na vir X-ţarkov), ki ga spremljajo naekranih ter občasno obisku<strong>je</strong>jo velike teleskope na Havajih ali v Čilu. Mo<strong>je</strong> ukvarjan<strong>je</strong> sfilozofsko astronomijo in kozmologijo <strong>je</strong> seveda zelo drugačno, znanstvenik bi rekel, da <strong>je</strong>amatersko, in s svo<strong>je</strong>ga stališča bi imel prav. <strong>Kaj</strong>ti moja vloga in naloga <strong>je</strong> premišl<strong>je</strong>van<strong>je</strong> otem, kar spoznava in trdi znanost o vesolju. Doma v Kazljah na Krasu imam sicer tudi lepamaterski teleskop, za abrahama mi ga <strong>je</strong> kupila moja draga Lučka, in ob jasnih nočeh pravrad pogledam skozenj v nebo, ampak to opazovan<strong>je</strong> <strong>je</strong> seveda nekaj čisto drugega odastronomske znanosti. Mislim pa, da se te dejavnosti sploh ne izključu<strong>je</strong>jo.Če se vrnem k svoji nastajajoči kozmološki knjigi, vidim enega izmed glavnih cil<strong>je</strong>v tega delav vzpostavljanju mostov med filozofijo in znanostjo. Ne morem se sprijazniti s skorajpopolnim razcepom, ki <strong>je</strong>, predvsem v minulem stoletju, nastal med humanistiko indruţboslov<strong>je</strong>m na eni strani ter naravoslov<strong>je</strong>m in matematiko na drugi. Drţi sicer, da <strong>je</strong> en delfilozofi<strong>je</strong>, t. i. analitična filozofija ohranila stik z znanostjo in sledila n<strong>je</strong>nim odkrit<strong>je</strong>m indoseţkom, toda tudi analitična filozofija ima svo<strong>je</strong> pomanjkljivosti in teţave, predvsem prifilozofski refleksiji oziroma tematizaciji zavesti, zgodovine, duha. Razcep med naravo induhom <strong>je</strong> v bliţnji preteklosti dosegel, lahko bi rekel, neko skrajno točko. Toda človek <strong>je</strong>vendarle enotno bit<strong>je</strong>. Zato kot filozof poskušam preseči dualizem narave in duha ter ju mislitiv njuni primarni enotnosti.18


Res pa <strong>je</strong>, da <strong>je</strong> teţko najti pravo metodo za mišl<strong>je</strong>n<strong>je</strong> te enotnosti, saj so raziskovalne metodev naravoslovni znanosti zelo drugačne od filozofskih oziroma »dušeslovnih«. Na primer, zdajse ukvarjam s sodobnimi teorijami multiverzuma, ki sem ga ţe omenjal. Če na te teori<strong>je</strong>gledaš abstraktno, »mrtvo ladno«, kot se reče, če slediš zgolj konceptom, si rečeš okej, stvarinekako funkcionirajo, skupaj s celotnim matematično-fizikalnim instrumentari<strong>je</strong>m, ki ga vpodrobnostih sicer ne poznam, pa ver<strong>je</strong>tno še bolj. Matematika <strong>je</strong> prekrasna tudi v tem, da vseprenese, vse omogoča (razen protislovja), <strong>je</strong> neke vrste poezija formalnih struktur. Ampak čezačneš filozofsko, bolj intuitivno in obenem refleksivno, recimo fenomenološko, razmišljati oteorijah multiverzuma, potem te misli odnesejo v neke čudne vode. Recimo, ţe ta moţnost, daobstaja neko drugo vesol<strong>je</strong>, ki <strong>je</strong> skorajda identična replika našega? <strong>Kaj</strong>ti teori<strong>je</strong> multiverzumagredo v take detajle, da ti izračunajo, kako daleč <strong>je</strong> tvoj popolni dvojnik. To neznanskodaljavo izraţa neka matematična potenca, ki se jo sicer prav lahko napiše, recimo 10 120metrov, zapiše se jo le s petimi znaki, to papir zlahka prenese, aritmetika pa tudi – nikakor pasi te razdal<strong>je</strong> ne moremo predstavljati, si jo »pribliţati« v zavesti, jo do<strong>je</strong>ti kot »konkreten«po<strong>je</strong>m. Sicer pa se <strong>je</strong> sodobna znanost v osnovi odrekla predstavljanju ţe na začetku novegaveka in <strong>je</strong> s tem tudi marsikaj pridobila. V klasični, platonsko-aristotelski vednosti in tudi še vrenesansi – spomnimo se Leonarda da Vincija – <strong>je</strong> imela predstava in nasploh imaginacijabistven pomen: stari kozmologi so si v podobah in likih predstavljali ustroj sveta, medtem koz novoveško znanostjo, zlasti z Newtonom, ne gre več za »ikonične modele« kozmosa, ampakza abstraktne modele, izraţene v matematičnem <strong>je</strong>ziku, predstava pa postane sekundarna.Po drugi strani pa ostaja potreba po miselnih eksperimentih, ki so običajno tudi predstavni.Einstein se <strong>je</strong> pri odkrivanju zakonov relativnosti igral v mislih z vlaki, dvigali ipd; kot <strong>je</strong> samdejal, <strong>je</strong> bila n<strong>je</strong>gova najsrečnejša misel, ko <strong>je</strong> pomislil, pravzaprav, ko si <strong>je</strong> predstavljal, kakobi občutil gravitacijo nesrečni krovec, medtem ko bi padal s strehe – med samim padcem <strong>je</strong>namreč ne bi <strong>je</strong> občutil. S to predstavo <strong>je</strong> Einstein prišel do načela ekvivalentnosti gravitaci<strong>je</strong>in pospeška, ki mu <strong>je</strong> odprlo pot k abstraktnim enačbam splošne teori<strong>je</strong> relativnosti. Torej sopredstavne bergle, lepše rečeno, lestve še vedno potrebne v znanosti, čeprav <strong>je</strong> v splošnemsodobna znanost vse bolj oddal<strong>je</strong>na od stvari, ki si jih znanstvenih lahko »izposodi« izvsakdan<strong>je</strong>ga sveta. Ali se bo ta trend nadal<strong>je</strong>val in kako daleč bo šel, <strong>je</strong> teţko ugibati. Mislimpa, da matematika mora voditi sodobno naravoslovno znanost in da navsezadn<strong>je</strong> ni nobenedruge alternative. Jaz občudu<strong>je</strong>m bogastvo formalnih struktur in mislim, da <strong>je</strong> trebamatematiki spoznavno zaupati, saj brez abstraktnih teorij, ki jih matematika gradi,naravoslovna znanost ne bi več nikamor prišla.GORAZD KOCIJANČIČ:19


Ţe, ţe, ampak teţava sodobnih abstraktnih teorij <strong>je</strong> ravno njihova nepreverljivost, ki postavljapod vprašaj samo zahodno zamisel eksperimentalne znanosti. Teorija strun, ki si jo omenil, biza svojo eksperimentalno verifikacijo ali falzifikacijo potrebovala pospeševalnik delcev, ki biv premeru meril sedem do deset svetlobnih let. Ker ni prav ver<strong>je</strong>tno, da bodo kdaj koli takpospeševalnik zgradili, <strong>je</strong> očitno, da imamo pri podobnih matematičnih modelih opraviti steorijami, ki ţivijo same iz sebe.MARKO URŠIČ:To <strong>je</strong> res, vsaj deloma, ampak jaz bi se tudi tu skliceval na Rogerja Penrosa: na koncu svo<strong>je</strong>velike knjige Pot k resničnosti vendarle pride do spoznavnega optimizma, kljub vsej skepsi, kijo izraţa na svoji dolgi skozi sodobno znanost. Seveda ostajajo nerešeni problemi, tudimetodološki, čedal<strong>je</strong> teţ<strong>je</strong> <strong>je</strong> verificirati ali vsaj falsificirati (v Popper<strong>je</strong>vem pomenu) sodobnefizikalne teori<strong>je</strong> o osnovnih delcih in vesolju. Ampak potem se spet nekaj premakne, odkri<strong>je</strong>se nekaj bistvenega in odprejo se nove poti, nove moţnosti. Po mo<strong>je</strong>m mnenju <strong>je</strong> nesmiselnogovoriti o koncu znanosti, zlasti po nekem obdobju, ki <strong>je</strong> bilo za znanost fantastično – saj <strong>je</strong>20. stolet<strong>je</strong> prineslo ogromno novih odkritij, ne samo tehničnih oziroma tehnoloških, temvečtudi osnovnih znanstvenih spoznanj o svetu in nas samih, o naravi in vesolju. Zdaj ver<strong>je</strong>tnoprihaja do nekakšnega »povratnega učinka«, toda po velikih doseţkih se <strong>je</strong> vedno treba malcezaustaviti, se ozreti nazaj in misliti naprej … Spoznan<strong>je</strong> <strong>je</strong> kakor val, ki pride k nam na obaloin se potem spet umakne, da bi lahko prišel znova ... Podobno kot v našem času <strong>je</strong> bilo vrenesansi. Pred Kopernikom se <strong>je</strong> zdelo, da o vesolju ni več mogoče spoznati ničesar bistvenonovega: Ptolema<strong>je</strong>v sistem <strong>je</strong> bil izdelan do popolnosti, tisti nebesni epicikli (bilo jih <strong>je</strong> večsto) so se dokaj natančno u<strong>je</strong>mali z opazovanji, matematika <strong>je</strong> odlično funkcionirala … pavendar <strong>je</strong> prišlo do bistvenega miselnega premika in stvari so se zasukale drugače. Vendar,kot rečeno, ne povsem drugače, tako da se <strong>je</strong> precejšen del starega, ţe prej pridobl<strong>je</strong>nega,vendarle integriral v novo.Mislim, da za časa našega ţivl<strong>je</strong>nja najbrţ ne bomo spoznali posledn<strong>je</strong> resnice.GORAZD KOCIJANČIČ:A umrli bomo prepričani, da jo bodo spoznali naši potomci … (smeh)MARKO URŠIČ:Recimo tako, vendar ne, da jo bodo dokončno spoznali, ampak da ji bodo bliţe, vsaj vznanosti. Meni <strong>je</strong> bistvena pot spoznanja, tudi v filozofiji, in to večkrat ponavljam: filozofija<strong>je</strong> pot, to se mi zdi bistveno. Kot človeku mi <strong>je</strong> dano marsikaj, zelo veliko. Če premišlju<strong>je</strong>m omestu človeka v kozmosu, si rečem: kakšen privilegij <strong>je</strong> biti opazovalec, biti zavestno bit<strong>je</strong>!To <strong>je</strong> res čudovito, da lahko opazu<strong>je</strong>mo zvezde, in se tudi zavedamo, da jih opazu<strong>je</strong>mo:20


premišlju<strong>je</strong>mo o njih in o sebi. To <strong>je</strong> nekaj fantastičnega, da smo tu in da smo to, kar smo,misleča in čuteča bitja. In to občut<strong>je</strong> nas nekako nosi naprej. A tudi če bi nekega dne res prišlido »posledn<strong>je</strong> resnice« – kaj potem? V tistem ironičnem zasuku pri Douglasu Adamsu, kosuperračunalnik odgovori, da <strong>je</strong> bistvo sveta 42, <strong>je</strong> pomisel, da tudi če bi se to res razkrilo – sowhat? Bi se tem potovan<strong>je</strong> končalo? Najbrţ ne.Naj s tem končam?GORAZD KOCIJANČIČ:Pri 42 (smeh). Najlepša hvala, Marko, da si prišel med nas.21

Hooray! Your file is uploaded and ready to be published.

Saved successfully!

Ooh no, something went wrong!