12.07.2015 Views

1yj1RRs

1yj1RRs

1yj1RRs

SHOW MORE
SHOW LESS

Create successful ePaper yourself

Turn your PDF publications into a flip-book with our unique Google optimized e-Paper software.

012cestnihPOTPot je kratkain ni lahka,je pa zapletenain nevarna.Vsak potujoči,ki hodi po tej poti,še najraje videl bi,da po tej poti ne hodil bi.Pa vendarvsak prav dobro ve,da mu ni več pomoči,ko na to pot zašel je.In vsi,ki so zraven bili,ko po tej poti šel si,so veseli bili,da od tam naprej želiš si.AnčiBRAZGOTINECSpoštovani bralci in bralke, to jemoj vzdevek, ki so mi ga dali mojisotrpini že zaradi vizualnega videza:razštelanega obraza, ki že samveliko pove. Kaj vse se pa skriva zanjim, pa upam, z zanimanjem inobčudovanjem prebirate v mojihdelih, v mojih umotvorih.Že sam naslov je odbit kot avtor …in nenavaden. Brazgotine so vidnepo telesu, toda kaj se skriva v duši,pa lahko prebirate in se učite ternormalno veliko pomagate, kot sespodobi.Ranjena duša je stokrat hujša kotzlomljene kosti. Kakšna je vlogastaršev, vam ne mislim razlagati,saj vas nimam za bedake, saj bibili brez vas še bolj mrzli, kot smotrenutno. Skratka, zima pač. Mojnajboljši prijatelj in psihoterapevt,kot veste, je papir, na kateremsi olajšam dušo. Pišem ravno nadan, ko je začelo snežiti. Sranjena kubik, koliko naših bo šlo spetpod zemljo odrešitve, je pa zopetodvisno od vsakega posameznikain usode ter seveda vremena. Todatisti, ki preživimo, nadaljujemo zagonijo trpljenja življenja na cesti,kjer smo se znašli.Fak je mrzlo in še sneži kot odbito,torej ravno prav, da nas bo čimmanj, tako bo volk sit in državasrečna. Zopet moj sarkazem, ki sega ne morem rešit in se ga nikolitudi ne bom, toda: ali mi kdo splohlahko zameri? Uredništvo ne, sajdrugače ne bi bilo objavljeno …Preživel sem še eno novo leto insem zaradi tega kar žalosten. Lepoje namreč umreti in ne trpeti, kotsedaj živimo. Moj sarkazem prihajado končne meje in samo vi me šedržite pri življenju. Če ne bi bilovas, bi bil že pokojni. Hvala vamza razumevanje in podporo, ki si jočlovek globoko vtisne v zavest zavedno.Marko PavlinLJUBLJANSKA RAZGLEDNICAKar ni mogla verjeti svojim očem.Ustavila se je – kar tam na licumesta – na sredi Tromostovjakar naenkrat. Nekaj ljudi jezagodrnjalo, ko so se zaleteli vanjo.Ni jih slišala – vse je bil le nekšum – podoben je bil šumenjuLjubljanice, ki je tekla pod mostom.Široko je odprla oči in še boljostrmela.Sedel je na mrzlem kamnitempodstavku pod Prešernovimkipom. »Ja,« je pomislila, »tako jeostrmel Prešeren, ko je prvič videlsvojo Julijo v Trnovem.« Fant napodstavku je počasi obrnil glavoin jo pogledal. Gledal jo je z istimvprašujočim in hkrati osuplimpogledom, kot ona njega. Kotičkiustnic so se skorajda neopaznoprivzdignili navzgor.Med njima so zaplula čustva, ki sose nanadoma prikradla v njuni srci,ki sta nenamenoma začeli biti eno.Trenutek se je zazdel neskončen.Njena lica so zardela in sklonila jepogled, ko je ugotovila, da dejanskostrmi vanj.Bilo je težko, a vseeno je prisililasvoji nogi, da sta naredili korak. Innato še enega in še enega … In šla jemimo njega, mimo njej nepoznanegačudovitega bitja, oblečenega v črno,sedečega na podstavku pod kipomPrešerna, mimo tega fanta, in vedelaje, da ga ne bo videla nikoli več.AtmanPISMO TISTIM, KI MIGOSPODARIJOSpoštovane policistke in policisti!Spoštovane sodnice in sodniki!Prosim vas, pustite mi dihati.Pustite me v miru životariti, saj minormalno življenje tako ni usojeno.Prosim, nehajte me preganjatiz vsakovrstnimi kaznimi inpoložnicami, ki jim ne vem pomena.Razen tega, da izsesavate denar izmene. Gospe sodnice, od kod vamlogika, da je človeku dovolj petstoevrov letno za normalno življenje?Gospe policistke, če ne hodim ravnopokončno po ulici, to še ne pomeni,da sem pijan. Morda sem utrujen.Morda sem izmozgan. Morate tudive delati po deset do dvanajst urdnevno, da lahko plačate stanovanjein kupite nekaj malega hrane, da bipreživele? Gospodje sodniki, vestenisem ravno mentalno zavrt, vendarvašega pisanja ne znajo razvozlatiniti največji znanstveniki. Vse, kar seda razvozlati, je le to, da sicer nisemkriv, a kazen bom vseeno plačal.Denar pa ... za vas ni pomembno,če ga imam. Vi ga hočete in jazga moram dati, čeprav nedolžen.Gospodje policisti, prosim, neustavljajte me več z besedami: »Taubi,daj osebno.« Moje podatke poznatebolje od mene.Spoštovani vsi našteti, prosim vas,pustite mi še teh nekaj let življenja,kar mi ga je ostalo. Moja preteklost jezahtevala svoj davek. Rad bi le mirnoživotaril brez vaših nečloveškihpritiskov. Prosim, raje pritisnite tiste,ki imajo toliko, da ne vedo več kam biz vsem svojim premoženjem. Pustitepri miru mene in nas, ki nimamo nič.Nas, ki imamo manj od nič.Taubi

Hooray! Your file is uploaded and ready to be published.

Saved successfully!

Ooh no, something went wrong!