oglejte si del knjige - VED

svarun.org
  • No tags were found...

oglejte si del knjige - VED

Ladislav ČrnologarSrečaUredil in napisal spremno besedo Iztok VrhovecLektoriral Gal PerunIlustracija na ovitku M. I. GarmashIzdala in založila Založba VED, Ljubljana©Ladislav Črnologar, VED d.o.o., 2005www.svarun.orgVED@svarun.orgCIP - Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana821.163.6-311.2ČRNOLOGAR, LadislavSreča / Ladislav Črnologar ; [napisal spremno besedoIztok Vrhovec]. - Ljubljana : Ved, 2005ISBN 961-91396-5-8218921728


Iztok VrhovecUvodna beseda


Gregor se po več kot petindvajsetih letih vrača vmajhno nemško mesto, kamor so ga med vojno prisilnoizselili skupaj z družino. Ženska, ki ji je med vojnonesebično pomagal, mu nenadoma zapusti veliko vsotodenarja. Kaj naj stori? Pograbi denar in zaživi ležerno inodmaknjeno življenje? Pomaga emigrantom, ki se borijoza demokratizacijo njegove domovine? Ga bo denarpokvaril? In kaj naj stori z Loti, s hčerko svoje »dobrevile«, v katero se zagleda? Je sploh mogoče, da bi ga tadama iz visoke družbe v resnici lahko vzljubila, da bi sehotela z njim vrniti v njegovo domačijo v hribih?Gregor, glavni junak romana, je globoko verenčlovek, njegov vrednostni sistem je umerjen po besedahpreroka; te so zanj najvišja resnica, edina pravamodrost: »Gotovo je obstajal razlog, da je Njegovosporočilo preživelo več kot dve tisočletji. Le katerinapotek bi se lahko primerjal z njegovim,« pravi.Gregorjeva dilema – rdeča nit celotnega romana – jedilema vsakdanjega človeka, nepomembneža, kinezaustavljivo trpi, ker čuti in se zaveda sveta, vkaterem živi: kako razumeti, kako se sprijazniti sstrašnimi izkušnjami, skozi katere mora človek na svojiživljenjski poti, ne da bi pri tem izgubil razum in postalživalsko maščevalen? Med vojno so mu ubili očeta,družino pa pregnali v tujo deželo. Dolga tri leta je moralz mamo in starimi starši trpeli v prisilnem izgnanstvu.Zdaj pa mu pripadnica prav tega naroda, ki si je predtolikimi leti hotel podjarmiti njega in njegovo ljudstvo,poklanja darilo, ki mu lahko usodno spremeni življenje –na bolje. Zdaj ima možnost, da se materialnoosamosvoji, osvobodi; uresniči želje, o katerih je lahko


le sanjal, za katere ni v resnici nikoli verjel, da jih lahkoudejanji. V Gregorju se spopadeta dve nasprotujoči sisili. Prva ga prepričuje, da je le preprosti nepomembnež,ki mu ni mar za materialne dobrine in probleme sveta,druga ima v sebi potencial, ki ga lahko pahne v breznosadizma, okrutnosti, neobčutljivosti – lastnosti, ki jih jeokusil med vojno od svojih brezsrčnih krvnikov. Avendar, sta možni le ti dve skrajnosti? Kaj ne more novopridobljene moči uporabiti koristno in pri tem še vednoostati to, kar je?Gregor v odločilnih trenutkih nezgrešljivo sledi svojimnajglobljim moralnim prepričanjem. Zdaj lahko v praksiuresniči svoje vedenje o tem, da so moralno pomembnele tiste odločitve, s katerimi vpliva na druge. Edino zatakšna dejanja je osebno odgovoren, edino ta štejejo,ponujajo izziv, ki je vreden človeka. Vse drugo je leprazno govoričenje, manipulativno nastopaštvo,moralistična blasfemija v službi najpritlehnejšegapolitikantstva.In ko se zgodba že skoraj razplete, ko (končno)odkrije in okusi zemeljsko srečo, se mora soočiti še zzadnjim, največjim izzivom svojega življenja. Njegovaprepričanja, ki niso neka navadna, brezlična verainfantilnega obsedenca, se znajdejo pred poslednjopreizkušnjo. Se bo mož, ki ve, da je vse, kar je, rezultatdelovanja Inteligence in Smisla, sposoben soočiti zlastnim propadom? Se bo zdaj vendarle zlomil insporekel z Bogom, podvomil v tehtnost, smiselnostnjegove odločitve? Bralcu bo roman tudi v tem,poslednjem vozlu zgodbe, razkril avtorjevo pretanjenopoznavanje značajske logike svojega glavnega junaka.


O avtorjuSreča je avtorjev peti roman. Leta 1980 je izšelnjegov prvenec Na gredi (Kmečki glas), sledili so muNa drugem bregu (1984), Triinosemdeset stopnic (1987)in Sabotaža (1991). Poleg tega je izdal kar devet knjigkratke proze: Tri domače povesti (1977), Razstreljenibog (1989), Tehnološki presežek, rdečelasa lisica in šekaj (1990), Igra življenja (1991), Logarjeva skrivnost,Sla po strahu, Utripajoča svetloba, Voluharji (1995),Mrvice življenja 1999; pet knjig aforizmov: Iz knjige knjig(1993), Šola življenja (1993), Zgoščene misli od tu intam (1995), Spoznati sebe (1997), Mala šola življenja(1998); in tri radijske igre: Saloma 1994 (1996),Razstreljeni bog (1997), Kralj džungle (1998). V Delu jeleta 1995 dober mesec in pol izhajal njegov podlistekProdajalci megle (št. 158 – 206).


Ladislav ČrnologarSreča


1.Tujina


Avto se je počasi prebijal po dobro asfaltiranicesti skozi ravnino Bavarske. Cesta je bilaspeljana skozi nepregledna polja žita. Odvalujoče žitne monotonosti je cesto ločeval topolovdrevored, ki je bil tako dolg, da se je na koncu videlasamo točka.Voznik se je še dobro spominjal ceste, po kateri se jepred več kot petindvajsetimi leti peljal v nasprotno smer,le da je takrat sedel na razmajanem tovornjakuameriške vojske, ki je prešel pekel druge svetovnevojne.Na levi strani se je nad žitom prikazala manjšavzpetina s cerkvijo na vrhu. Vedel je, da je blizu cilju.Cerkev je naznanjala, da so že blizu manjšegabavarskega mesta. In res se je nedolgo zatem začelokazati vse več značilnih bavarskih hiš. Skozi misli muje, kakor mimo drveči topoli, hitelo vse več spominov natri leta, ki jih je v tem kraju preživel kot mlad fantič vizseljenskem taborišču.Spomnil se je debelušne lagerführerjeve žene, kakosmešno je poskakovala z noge na nogo in pela svojgrleni fidiri-fidira-fidiralala, kadarkoli je v svojo zabavozbrala okoli sebe izseljenske otroke na prostranemdvorišču tovarne, ki so jo spremenili v taborišče. Hotelajih je naučiti kakšno nemško pesem, pa ji je to le slabouspevalo, in je potem vselej godla o nekakšnih barbarih.11


Spomnil se je njenega moža – postaranegalagerführerja, upokojenega oficirja, v obveznih jahalnihhlačah in z bičem v roki, ki naj bi pripomogel k prevzgojiotrok.Voznik je stresel glavo, da bi pregnal privid, a vseenoso mu misli še vedno samovoljno uhajale nazaj v tističas, ko človeško življenje ni bilo vredno piškavegaoreha, kot so takrat rekli. Kar čakal je, da bo spetzaslišal zamolklo bobnenje ameriških letečih trdnjav –bombnikov, ki so na nemška mesta sejali smrt, strah innepopisno tesnobo. Število letal je bilo običajno tolikšno,da se je od vibracij motorjev stresala zemlja. Takogloboko v podzavest se mu je zajedel tisti strah, da sega celo po tolikih letih ni mogel otresti. Takrat je bil vletih, ko bi mladostna dojemljivost morala početi vse kajdrugega, kot zreti v nebo in čakati, da pride smrt. Vednose je spraševal, ali bo še kdaj lahko obiskal kraj, kjer jedoživel toliko tesnobe, kraj nepreglednih žitnih polj, kjerse je vedno počutil neprijetno, kajti vajen je bil visokihgora, pod katerimi se je bil rodil.Zavil je proti trem visokim dimnikom, edinim v celemmestu. Tam je bila med vojno, če se je prav spominjal,majhna industrijska cona, kajti ta del bavarske je bilpredvsem žitnica z večinoma kmečkim prebivalstvom.Del ene od tovarn za proizvodnjo kmetijskih strojev sospremenili v izseljensko taborišče.Ti trije dimniki so med vojno ostali nepoškodovani,kar je bil pravi mali čudež, saj so bili večkrat tarča12


ombnih napadov, a bombe so vselej zadele le bližnjapolja, kjer so izdolble tolikšne jame, da bi bilo v njihprostora za dvonadstropno hišo. Taboriščniki obnapadih niso smeli ven na prosto kot drugi prebivalci,temveč so morali ostati v tovarniških kleteh. In tako kotdimnike je tudi njih obvaroval nekakšen čudež, da soživi dočakali konec vojne.Od daleč se mu je zdelo, da se v vseh teh letihpodeželsko mestece Zenhausen ni prav nič spremenilo,le obnovili so ga po starem vzorcu, saj je bilo med vojnoprecej porušeno. Prav nič ni kazalo, da je del dežele,kjer je po vojni prišlo do skokovitega gospodarskegarazmaha. Pa saj tudi že prej ni nikjer opazil novogradenjin stolpnic, kakršne je bilo videti v deželi socializma, odkoder je prihajal, in kjer je zunanji blišč zakrivalneizbežen notranji razkroj vrednot.Med vojno je bilo v Zenhausnu eno izmed taborišč,kamor so preseljevali družine. To je bil del nemškeganačrta, po katerem so začeli izseljevati dežele, ki so jihhoteli spremeniti v povsem nemške.V taborišču je moral vsakdo delati. Mlajši predvsem vtovarni, starejši in otroci pa na poljih, ki so jih že takratvečinoma strojno obdelovali, a se je vselej našlo delotudi za otroke. Ob žetvah so jih nagnali za stroje, ki soodmetavali klase žita, da so jih otroci pobirali. Vseskupaj je bila le kaplja v morje v primerjavi s celotnimpridelkom, a tudi v tem se je kazala značilna nemškapedantnost.13


Tovrstno delo pa je imelo tudi pozitivno plat. Oddomačinov so sem in tja dobili kakšen kos kruha, ki je bilsicer med taboriščnim rdečim zeljem in krompirjemprava redkost.Gregor Ropret je bil ob koncu vojne star štirinajst letin je takrat že marsikaj razumel, čeprav nikoli ni mogeldoumeti tiste nesmiselne morije in nasilja. In zakaj se jezdaj, po četrt stoletja, vračal v kraj svojega izgnanstva,čeprav je nekoč sklenil, da nikoli več noče videti mesta,kjer ni preživel niti trenutka, ki bi se ga ne spominjal breztesnobe v duši? Vračal se je, ker so ga ves čas vztrajnovabili, in ne nazadnje, ker je bil v hudi stiski zaradivrednot, ki so se razsule v domovini pod gorami. Da,nekoč davno je naredil nekaj takega, kar je bilo vrednočloveškega dostojanstva. Težko je razumel pretiranohvaležnost, ki ni zamrla niti po tolikih letih, saj se jenjemu njegovo takratno dejanje zdelo popolnomasamoumevno.Bilo je devetnajsto petinštiridesetega, ko se je nemškirajh že razkrajal na vseh koncih, in so zavezniška letalapopolnoma gospodarila nad Nemčijo ter jo spreminjala vruševine. Tudi v taborišču ni bilo nobenega reda več. Zasvoje preživetje je moral skrbeti vsak sam. Fantje so sezdruževali v skupine glede na starost, predvsem pa ponarodnosti. Vodja ene od njih je bil tudi Gregor. Ker jelagerführer zbežal, so prosto hodili po okoliških vaseh inprosili za hrano. Ko pa so prišli do orožja, se je najedilniku znašla celo divjad in ribe iz bližnje reke.14


Zadostovala je ena sama ročna bomba, pa je površinavode postala vsa bela od omamljenih rib, ki jih je bilotreba samo še pobrati.Nekateri posamezniki so ropali zapuščene hiše, a sona to ostro reagirali sami taboriščniki, češ da se nesmejo spustiti na raven zatiralcev.V levem krilu tovarniških zgradb, ločeno od taborišča,je ves čas vojne odmaknjeno živela ženska s hčerko. Onjej so govorili, da je bila pred vojno lastnica tovarne, inso jo nacisti razlastili. Bila je dobra in če je le mogla, jekakšnemu otroku dala košček kruha, piškot iz črnemoke, sadje. Pisala se je Mitermajer, hčerki je bilo imeLoti. Bili sta vedno lepo oblečeni, pravo nasprotjerazcapanim taboriščnikom.Nekega dne proti koncu vojne je pritekel h Gregorjuprijatelj in mu povedal, da Poljaki ropajo stanovanjeMitermajerjeve in nadlegujejo mamo in hči – češ da sovsi Nemci enaki. Gregor se ni pomišljal in je s svojoklapo napadel Poljake, katerih starši so se še prednedavnim izdajali za folksdojčerje in so v taborišču zasezahtevali posebne privilegije. Stanovanje je bilopopolnoma razmetano, iz njega so odnašali vse, kar jebilo uporabno. Nekaj fantov je na tleh držaliMitermajerjevo in Loti ter naklepalo nečedno dejanje. Šezdaj se je jasno spominjal njunih široko razprtih oči,polnih strahu, njuno tesnobno drhtenje. Gregor je ssvojo številčnejšo klapo hitro opravil z ropajočimi Poljakiin se opravičil Mitermajerjevi. Vprašal jo je, ali gre lahko15


kam drugam, saj je bilo jasno, da v tovarni po vsem temne bo več varna. Prikimala je in pospremili so ju na drugikonec mesta, kjer je bilo nekaj razkošnih vil, ena od njihje bila očitno njena last. Že takrat se je spraševal, zakajtam ni živela že prej.In to je bilo vse, kar je takrat storil.Ko se je vrnil v domovino, je kmalu prispelo pismo odMitermajerjeve. Redno sta si začela dopisovati. Za božičje vedno poslala kakšno malenkostno darilo. Nenehnoga je vabila, naj pride živet k njim ali pa naj jih vsajobišče. Ni hotel biti nevljuden in je vselej odpisal, da sebo oglasil, ko bo imel za to možnost. In tako so leta teklain tekla. In tudi ko bi že lahko dobil dovoljenje zapotovanje v tujino, je odlašal, vse dokler se mu ni vživljenju postavilo na glavo toliko reči, da je končnomoral oditi nekam daleč stran, da o vsem skupaj v mirupremisli.Pred mestom je nagonsko zavil proti tovarniškimdimnikom. Ko se je približal, je le opazil spremembo. Napolju poleg stare tovarne je stalo nekaj novih tovarniškihdvoran. Da, tudi stare zgradbe so bile obnovljene, saj sobile po vojni zaradi bomb precej uničene. Želel si jeogledati notranjost tovarne, a je uvidel, da nima smisla,saj se je že na daleč videlo, da ni ostalo nič, kar bi šespominjalo na nekdanje taborišče. Pa tudi pogled nauniformiranega vratarja ni vzbujal dosti upanja, da bi gakar tako spustil v notranjost.16


Vžgal je avto, ga obrnil in se odpeljal, a še vedno ne vmesto, temveč je zavil na poljsko pot, kjer so globoketraktorske sledi pošteno stresale že tako razmajanifičko. Ustavil se je ob reki, ki je z vsakoletnimispomladanskimi poplavami preplavila večji del pokrajinein vsakokrat pustila na njej tanko plast najboljše zemlje,ki jo je prenašala v svojih vodah, ter s tem ustvarilažitorodno ravnico. Pomočil je roko v vodo, ob kateri jetri leta izgnanstva prebil marsikatero uro, loveč sprijatelji ribe na preprosti trnek, tvegajoč, da bo pri vrnitviv taborišče opažen in bo okusil lagerführerjev žgočijahalni bič.Spominjal se je govoric, da so jih tam nastanili kotnekakšen varovalni ščit, ker naj bi bile v okolici velikepodzemne tovarne vojne opreme, taborišča z delovnosilo, zbrano od vsepovsod po svetu, pa v gozdu, ki se jekot temna črta risal daleč za žitnimi polji na drugi stranimesta.Sedel je na breg tik pred zapornico, ki je služila zanamakanje polja. Zazrl se je v motno reko, ki se je lenovila pred njim. Zazdelo se mu je, da so se vsa letanenadoma izbrisala in so tam v taborišču zbrani spet vsidomači: mati, sestra, stari oče, stara mati, ki strahomačakajo, da jih odpeljejo drugam, tja, kjer so plinskecelice in krematoriji – v prav tej deželi, kjer je bil spetzdaj, v deželi, katere pripadniki so mu v povračilo za to,ker naj bi bili neznanci napadli neki nemški avto, ubiliočeta.17


Da, kar precej vode je moralo preteči, da je dojel,kako smo vsi ljudje pravzaprav otroci enega očeta,težko se otepajoč z zlim duhom, ki nam zamegli inomrači razum. Dokaj mlad je moral spoznati, da ni vselejprav tisto, kar govorijo in store odrasli ljudje, v kar je bil vmladosti naivno prepričan. Samo v nebo se je zagledal,ki je bilo navadno polno letal, nosečih smrt sočloveku,ne glede na to, ali je bil dober ali slab, pa se je vednoznova sesul njegov domišljijski svet. Da, rodil se je včasu, ko je že zgodaj moral premišljevati o stvareh, ki jihmlad človek v drugačnih časih ne zazna. Prav ob reki seje naučil misliti prvih samostojnih misli, plavati v njej intudi sicer v življenju, kajti tako v vodi kot v življenju sečlovek brez pravilnega otepanja okoli sebe kaj hitroutopi. Prav tu se je tako stežka odtrgal od matere, ki gaje hotela ubraniti pred samostojnimi potmi in spoznanji,ki uničijo mladostne sanje.Pobral je kamen in ga vrgel v reko, da je za kratekčas vzvalovila, potem je vstal in se odpeljal.Ustavil je ob prvem hotelu v mestu in povprašal zaprosto sobo. Ko se je vpisoval v knjigo gostov, mu jevratar rekel, naj počaka, ker so mu naročili, da moranekoga obvestiti, če se bo pojavil človek s takšnimpriimkom.Gregor je zmignil z rameni, sedel na stol in si prižgalcigareto. Pomislil je, da so to gotovo naročiliMitermajerjevi, ker je sporočil, da bo te dni enkrat prišel.Ni bilo treba dolgo čakati. Pred njim se je pojavil mož v18


šoferski uniformi in rekel, da mu je naročeno, naj gaodpelje.“Kam?” je vprašal Gregor.Kot da ni razumel, se je možakar le rahlo priklonil.Gregor mu je sledil. Zunaj se je šofer ustavil predrazkošnim avtomobilom in uslužno odprl vrata. Gregor jepokazal na svoj oranžni fičko in mu pojasnil, da ima svojavto in bo vozil za njim. Šoferju se je ob pogledu naGregorjev avto prvič spremenil brezizrazni obraz,reagiral je tako, kot da bi zagledal bitje z drugegaplaneta, a se je že naslednji trenutek spet obvladal in sinadel običajno masko. Sedel je v avto in počasi odpeljal,pogledujoč v ogledalo, ali Gregor vozi za njim.Vozila sta skozi mesto in potem mimo pokopališča.Dobro se je spominjal tega pokopališča. Še v sanjese mu je pogosto prikradlo. Prav tod mimo je takratspremljal Mitermajerjevo s hčerko. Bilo je grozno. Nekajtednov prej so letala, ki niso mogla odvreči bomb naBerlin ali bližnji Nürenberg, odvrgla svoj tovor napokopališče. Iz grobov je vrglo trupla nedavnopokopanih ljudi. Vse naokoli se je širil ogaben smrad.Eno od trupel je viselo ujeto za nogo v krošnji vrbežalujke z glavo navzdol. Mrtvec je imel široko razprteoči, pošastno steklenega videza, v vetru se rahlo zibajočsem ter tja, kot da še v svoji smrti ne more verjetinesmislu človeškega uma, ki ga je tako rano pahnilnazaj v temo novega pričakovanja. In ta mrtvečev19


stekleni pogled ga je od časa do časa še zdaj preganjalv sanjah, da se je zbujal ves prepoten.Razkošna limuzina pred njim je že precej daleč izvenmesta zavila levo proti vilam. Gregor je ustavil avto in žeje bil pri njem služabnik ter mu odprl vrata. S kretnjoroke ga je povabil za sabo po stopnicah. Popeljal ga je vveliko sprejemnico, kjer so po stenah visela umetniškadela, ki so le še potrjevala imenitnost, ki je bila očitna žeod zunaj.V ozadju so se odprla vrata in zagledal je žensko, kije bila vsa v črnini, da se je njen beli obraz ostro odražalv temini, ki ga je obkrožala – kot bi gledal obrazharlekina. Iz oči ji je žarela neka čudna trdost z rahloprimesjo mehkobe. Nasmehnila se je in mu ponudilaroko.“Ste dobro potovali?” je po pozdravu vprašala ženskain mu pomignila, naj sede poleg nje.“Hvala, dobro, če ne upoštevam moj mali avto,” jeodvrnil Gregor.“Mislim, da se nama ni potrebno predstavljati, saj obaveva, kdo je kdo, kajne, George? Saj mi dovolite, da vaskličem George, ker je bolj po naše?” je nadaljevalaženska.“Oprostite, a v zadregi sem. Ne bi vedel, kdo ste,” jeodvrnil Gregor, čeprav je slutil, da govori s hčerkoMitermajerjeve. Zdela se mu je malce premlada. Loti je20


ila ob koncu vojne že skoraj odraslo dekle, ženskapred njim pa je bila gotovo mlajša od njega.“Loti sem. Seveda je že toliko let od takrat, da me nemorete spoznati. V tistem strašnem času ste nampomagali, moji materi in meni, predvsem mami, ki je obvsaki priložnosti zatrjevala, da ji je prav fant iz daljnedežele povrnil zaupanje v ljudi, v človečnost, ker jeponudil pomoč roki, od katere je sprejemal samo slabo.Priznam, da se vsega bolj slabo spominjam. Verjetno biže pozabila, če vas mati ne bi stalno omenjala.”“Torej ste to res vi, Loti! Zdelo se mi je, da ste, anisem bil povsem prepričan. Vendarle je minilo že tolikolet, kar se nisva videla. Toda že takrat sem si pravgloboko vtisnil v spomin obraz dekleta, ki je bilo takodrugačno od nas taboriščnih otrok. In to še danespotrjuje nenavadna lepota zrele ženske. Mlajši ste, kotsem mislil,” se Gregor ni mogel vzdržati, da ji ne bilaskal, ker je bila resnično lepa, pa čeprav na neknenavaden način: kot je lep kip, s katerega ni močrazbrati odtenkov notranjega življenja in čustev.“Hvala, George! A gotovo ste utrujeni od dolge poti invas ne bom več zadrževala. Po večerji bovapoklepetala.”“Nisem preveč utrujen, Loti. Zanima me, zakaj ste metokrat tako odločno povabili sem?”“Sporočili smo vam, da je mati dala neka navodilaglede vas. Saj boste lahko ostali dalj časa?”21


“Da, nikamor se mi ne mudi.”“Veste, da me preseneča, kako dobro obvladate našjezik, pa čeprav z rahlim naglasom.”“Sem pripadnik majhnega naroda in ne moremo siprivoščiti, da bi pozabili jezike, ki jih enkrat obvladamo.”“Zdaj pa vas res ne morem več zadrževati,” je bilaodločna Loti. Pritisnila je na stikalo ob mizici.Prikazala se je strežnica v beli halji in vljudnopridržala vrata. Gregor ni mogel več ugovarjati. Sledil jije v prvo nadstropje, kjer ga je peljala v prostornostanovanje. V kopalni kadi ga je že čakala prijetnodišeča voda. Razkazala mu je omare polne oblek inperila ter mu pojasnila, da je vse to pripravljeno zanj.Hotela mu je pomagati pri kopanju, pa jo je rahlo zardelv obraz odpravil, češ, da česa takšnega ni vajen, saj zasedaj še lahko poskrbi sam zase.Dobre pol ure pozneje je prijetno utrujen od toplekopeli, oblečen v mehko domačo haljo, ležal na posteljiin strmel v strop, komaj verujoč, da je vse, kar doživlja,res; da se je v samo enem dnevu preselil v popolnomadrugačen svet. Svet, ki ga je bežno poznal samo izfilmov in knjig.22


Izberi svojo ljubezen(Srečanje v Festivalni)ljubezenski romanBoris, moški v svojih štiridesetih, je uspešen direktor javnegazavoda z dvema otrokoma, ki sta že na fakulteti. Žena je učiteljicalikovnega pouka, ki si želi svoje prve slikarske razstave ... Njun zakonje pred propadom, Boris neprenehoma išče izgovore, da le lahkoodide zdoma. Jasna, dvajsetletnica iz okolice Maribora, študira vLjubljani. Nekega sobotnega večera se z Borisom po naključju srečatav Festivalni dvorani ...Roman nam ponuja možnost sproščene nostalgije ob obujanjuspominov na svoje (prve) ljubezni, po drugi strani pa možnostrefleksije o prelomnicah, ki so s svojim čustvenim nabojemzaznamovale naša lastna življenja, o predsodkih in lažeh, ki smo si jihna podlagi teh pretresov izmislili, da bi preživeli. Zgodba, ki spretnorazvije in preplete igralce te vsakdanje slovenske drame, nam nevsiljivonudi možnost soočenja z lastno banalnostjo, z možnostjo spoznanja,da je edini planet, za katerega spremembe smo odgovorni, ki gaedinega lahko v resnici spremenimo, planet z imenom – jaz.Podatki o knjigi• ISBN 961-91396-4-X• Avtor: Bojan Martinec• 21 cm• 200 straniCena: 4.995,00 sit.192


PUST in druge zgodbeVsebuje zvočno knjigointerpretira Gojmir Lešnjak -GojcKnjiga vsebuje zgoščenko: 60-minutno zvočno knjigo vinterpretaciji igralca Gojmirja Lešnjaka – Gojca.Pust, zbirka kratkih zgodb Iztoka Vrhovca, je precej nenavadno insamosvoje umetniško dejanje. Še posebej če ga primerjamo sslovensko literarno tradicijo. V svoji strukturi namreč te zgodbezdružujejo dve karseda težko sobivajoči prvini, pravzaprav dve oblikismeha – nenazadnje tudi sam avtor poudarja, da mu počutje bralcanikakor ni odvečna skrb. Na eni strani tako opažamo ironično, izrazitokritično odčitavanje absurdno toge realnosti, nekakšen jedek smehpolzi izpod te pripovedne plasti. Na drugi strani pa začutimo v tejprozi tudi izrazito veselost, karnevalsko igrivost, dejansko sprevračanjerealnosti v razigrani ples ...Vrhovčeva knjiga bo poseben in dragocen dogodek, v prvi vrstiseveda zaradi vsebine, ki nenazadnje duhovito komentira resničnostmedijskih parol in klišejev. Potrebno pa je tudi dodati, da so te zgodbekot nalašč ustvarjene za zvočno knjigo.Podatki o knjigiKnjižna izdaja• ISBN 961-91252-0-7• Avtor: Iztok Vrhovec• Spremna beseda: Mitja Čander• Trda vezava (23,5 x 15,4 cm), 96 straniZvočna knjiga• ISBN 961-91252-1-5• Zgoščenka: 60'• Interpretira: Gojmir Lešnjak – GojcCena knjižne + zvočne izdaje: 4.995 sit.193


ModokracijaVsebuje zvočno knjigointerpretira Gojmir Lešnjak -GojcKnjiga vsebuje zgoščenko: 63-minutno zvočno knjigo vinterpretaciji igralca Gojmirja Lešnjaka – Gojca.Modokracija je literatura, ki v sebi združuje vznemirljivo zmessatire s srcem in ostre kritike poveličevanja človeških omejenosti invsiljevanja družbenih sistemov, ki so – ne glede na bleščavo trenutnoprevladujoče blagovne znamke – vedno v službi pohlepa po moči inprevladi. Provokativna, sugestivna kritika prežeta z izvirnodomišljijsko in ustvarjalno močjo, odeta v plašč izbrušenega,svojstvenega in duhovitega sloga, ki bo pritegnila vse tiste, ki nepristajajo na absurdnost poveličevanja kapitalistične paradigme,pripravljene umoriti vsakršen vzgib duha, ki ni v soglasju z njenimsofisticiranim korporativnim makiavelizmom. Hinavec – poslednjazgodba, seveda ni le Post Scriptum, temveč eruptivni crescendo, skrajnoizostreno zrcalo pravkar povedanemu in povzetek celotne zbirke. Jepoziv na tisti upor, ki daje človeku edino pravo upanje: je poziv narevolucijo srca.Podatki o knjigiKnjižna izdaja• ISBN 961-91252-2-3• Avtor: Iztok Vrhovec• Spremna beseda: Gal Perun• 21 cm, 111 straniZvočna knjiga:• ISBN 961-91252-3-1• Zgoščenka: 63'• Interpretira: Gojmir Lešnjak – GojcCena knjižne + zvočne izdaje: 4.995 sit194


Utrinki500 in ena misel znamenitih osebnostiPoleg slovenskih prevodov knjiga vsebuje tudi originalno različicoz navedbo vira. Knjiga vsebuje tudi zgoščenko – e-knjigo, karomogoča preprosto iskanje po avtorju, delu, temi ipd.Primer:Kolikor lahko spoznamo, je edini smisel človeškega obstojaprižiganje luči v temi golega bivanja.Carl Gustav Jung**Soweit wir zu erkennen vermögen, ist es der einzige Sinn dermenschlichen Existenz, ein Licht anzuzünden in der Finsternis des blossenSeins. Carl Gustav Jung (1875-1961), švicarski psiholog, Erinnerungen, Träume,Gedanken (1962), 11. pogl.P odatki o knjigiKnjižna izdaja:• ISBN 961-91396-1-5• 21 x 14,8 cm• 162 str.• izbral, prevedel in uredil: Iztok Vrhovece-knjiga:• ISBN 961-91396-2-3• pdf formatCena knjižne + elektronske izdaje: 4.995 sit195


Utrinki500 in ena misel znamenitih osebnostiŽEPNA IZDAJAPoleg slovenskih prevodov knjiga vsebuje tudi originalno različicoz natančno navedbo vira.Primer:Eno najljubših vodil mojega očeta je bilo razlikovanje med dvemavrstama resnic: med globokimi resnicami, ki jih prepoznamo po tem,da je njihovo nasprotje prav tako globoka resnica, in plehkostmi,katerih nasprotja so očitno absurdna.Niels Bohr **One of the favourite maxims of my father was the distinction betweenthe two sorts of truths, profound truths recognized by the fact that theopposite is also a profound truth, in contrast to trivialities where oppositesare obviously absurd. Niels Bohr (1885 – 1962), danski fizik, v S. Rozental:Niels Bohr (1967), str. 3P odatki o žepni izdaji• ISBN 961-91396-3-1• trda vezava• 10 x 7 cm• 304 straniCena: 2.495 sit196


C E P I V ASo zares varna in učinkovita?Ta izčrpna knjiga vsebuje več sto pomembnih dejstev in podatkov.Vključuje 30 diagramov in več kot 900 navedkov, tako da lahkopreverite vse informacije. Kot skrbni starši boste lahko prišli dopreudarne in odgovorne odločitve o koristnostnostih in tveganjih, kijih za vašega otroka prinaša cepljenje...Kaj o tej knjigi pravijo drugi:»Neil Miller s svojo knjigo o cepivih prispeva k spreminjanju sveta– osveščeno, osvobajajoče delo, ki bo postalo klasika holističnezdravstvene literature. Hygieia to knjigo najtopleje priporoča vsem, kiimajo radi otroke in jim ni vseeno za prihodnost našega planeta.«Jeannine Parvati Baker, dir., Hygieia College, babica, porodna učiteljica inavtorica knjig Hygeia: A Woman’s Herbal, Consious Conception in Prenatal Yoga»G. Miller opozarja na nevarnosti 'obveznih' in mnogih drugihcepiv. Njegovi opisi posameznih bolezni in spornosti cepiv si zaslužijopozornost.« American Library Association Booklist»Prepričljivi dokazi! Knjiga je name naredila globok vtis. Vsemskrbnim staršem jo nadvse priporočam.« mag. Rayna Siegler-Dineen,vzgojiteljica»To knjigo o cepivih bi morali prebrati vsi starši in vsi, ki seprofesionalno ukvarjajo z zdravstvom. Le želel bi si lahko, da bi bila navoljo, ko sva se z ženo morala odločiti, ali naj cepiva najino hčerko aline.« dr. Marvin Surkin, naravni zdravnik197


»Prebrala sem vašo knjigo o cepivih; globoko me je pretresla inzelo sem vam hvaležna.« Christine Ostic, prizadeta mama»Knjiga je bila zame prava ‘možganska bomba’. Hvala vam.«J. Stewart, New Mom»Vaša knjiga je izvrstna – širim novico!« Cynthia Goldenberg,prizadeta mati; njen nekoč zdravi sin je zdaj avtističen zaradi cepiva OMR»Vse več je spornih mnenj o tej temi in g. Miller zasluži pozornost.«George R. Schwartz, dr. med., zdravnik, toksikolog in glavni urednik revijePrinciples and Practice of Emergency Medicine»Čestitam! Končno obstaja nekaj, kar lahko dam pacientom, kipostavljajo vprašanja o tej begajoči uganki. Že mnogim sem povedalaza ta pomembni prispevek.« Janet Zand, dr. nat., dr. vzh. med. inregistrirana akupunkturistka»Ta knjigo je obvezno branje za vse, ki imajo otroke ali parazmišljajo o tem, da bi jih imeli.« NAPRA Trade Journal»Vse več je ljudi, ki nočejo imunizirati svojih otrok. G. Millerverjame, da je problem tik pred eksplozijo.« The Boston Herald»Obstajajo utemeljeni razlogi za dvome o varnosti in učinkovitostizdajšnjih programov cepljenja otrok. V knjigi so ti razlogi jasno intemeljito pojasnjeni.« Harold E. Butrram, dr. med.P odatki o knjigi• ISBN 961-91396-0-7• Avtor: Neil Z. Miller• Predgovor: Harold E. Butram, dr. med. inGeorge R. Schwartz, dr. med.• 21 cm• 128 straniCena: 4.500 sit198


CEPLJENJE INIMUNIZACIJANevarnosti, zablode in alternativeV javnosti prevladuje stališče, da je imunizacija varen znanstvenipostopek, ki ščiti in varuje zdravje. Resnica pa je nekoliko drugačna odtovrstnih uradnih sporočil vlade, medicine in javnih občil. Še več.Mnoge stvari se zde očitne in samoumevne, toda če jih pogledamonatančneje, se pogosto pokaže, da ne držijo. Obstajajo dokazi o tem,da nekatere imunizacije kratkoročno nisi varne, saj nudijo precej manjzaščite, kot si lahko predstavljamo, ter da dolgoročne posledicedoločenih oblik imunizacije lahko predstavljajo veliko zdravstvenotveganje …Zgodovinsko gledano je zgodba o cepljenju in imunizaciji zgodbaveličastnih trditev, podprtih z navideznimi uspehi, množičnimi intragičnimi neuspehi ter izkrivljanjem objektivnih dokazov. Motivizanje izhajajo iz najboljšega pa tudi najslabšega v človeški naravi, izprofesionalne kratkovidnosti in nepripravljenosti za kritičen odnos dotrenutno veljavnih »resnic«. Verodostojnost teh trditev bomo dokazaliv naši knjigi; bralec pa mora priti do lastnih zaključkov. Razmišljanje ozaščiti z imunizacijo temelji na filozofski ideji o povzročitvi bolezni; tapa je že sama sporna, saj sprevrača naše razumevanje notranjih,avtomatskih mehanizmov telesa.P odatki o knjigi• ISBN 961-6274-00-7• Avtor: Leon Chaitow, dr. nat.• Predgovor: mag. Petar Papuga, dr. med.• 21 cm• 192 straniCena: 6.000 sit199


Založba VEDSpletni naslovwww.svarun.orge-poštaVED@svarun.org200


Gregor se po ve è kot petindvajsetih letih vraèa v majhnonemško mesto, kamor so ga z družino med vojno prisilno izselili.Ženska, ki ji je med vojno nesebièno pomagal, mu nenadomazapusti veliko vsoto denarja. Kaj naj stori? Naj pograbi denar inživi varno in odmaknjeno življenje? Naj pomaga emigrantom, kise borijo za demokratizacijo njegove domovine? Ga bo denarpokvaril? In kaj naj stori z Loti, s hèerko svoje »dobre vile«, vkatero se zagleda? Je sploh mogoèe, da bi ga ta dama iz visokedružbe v resnici lahko vzljubila, da bi se hotela z njim vrniti vnjegovo domaèijo v hribih?Nenadna mrzla prha je predramila Gregorja, preseneèeno jeskoèil pokonci. Ob njem je stala Loti in ga škropila z vodo, ki joje prinesla v kopalni kapi. Iz oè ji je sijala otroška nagajivost.Zgrabil jo je okoli pasu in odnesel do jezera. Otepala se je,kolikor se je mogla, a moène Gregorjeve roke so se je oklenilekot primež. Že jo je mislil vreèi v vodo, ko ga je nenadomaspreletel tisti že skoraj pozabljeni obèutek, ki se moškemuporodi ob golem ženskem telesu. Prijetna toplota, ki se mu jerazlila po telesu, ga je skoraj ohromila. Zazrl se je v njene oèi.Zdaj so bile popolnoma drugaène, kot jih je bil sicer vajen:nežne, mehke, nedoumljivo globoke. V njem se je prebudila vsaprvobitnost narave, mogoèna sila, ki trga norme, pozablja navzgojo, prigovarjanje razuma in volje.9 7 8 9 6 1 9 1 3 9 6 5 3

More magazines by this user
Similar magazines