oglejte si del knjige - VED

svarun.org
  • No tags were found...

oglejte si del knjige - VED

M a t e j K r a j n cR A D O S L A VVsebuje CD s skladbami iz romanav avtorjevi izvedbi!založba VED


Matej KrajncRadoslavZaložba VED


Matej KrajncRadoslavRecenzija Anton ŠepetavcLektoriral Gal PerunIlustracija in oblikovanje ovitka Miloš RadosavljevićIzdala in založila Založba VED, LjubljanaZa založbo Iztok VrhovecPrelom K. RokTisk Medium, Žirovnica©Matej Krajnc, VED d.o.o., 2005www.svarun.orgVED@svarun.orgCIP - Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana821.163.6-31KRAJNC, Matej, 1975-Radoslav / Matej Krajnc. - Ljubljana : Ved, 2005ISBN 961-91396-7-4219791360


Recenzijamag. Anton ŠepetavcANTON ŠEPETAVC je diplomirani slovenist inromanist, magister slovenistike, profesor slovenščinein francoščine na I. gimnaziji v Celju, publicist, esejist,lektor in kritik, objavil je vrsto člankov o zgodovini inliteraturi, je avtor mnogih dodatnih besedil in študij vknjigah uglednih slovenskih avtorjev, bil je rednisodelavec Celjskega zbornika, sodelavec časopisaZgodovina za vse, urednik zbornika Ivan Cankar.doc.Zivi in dela v Celju.Radoslav, romaneskni prvenec celjskega pesnika,pisatelja, prevajalca in glasbenika, izvira iz avtopoetike, ki siže od najzgodnejših začetkov prizadeva hoditi vštric zživljenjem.Ker verjame v moč in večno poslanstvo aristotelovskegamimezis, zanj relacija fakt(i) – fikcija ni suhoparnaliterarnoteoretska dilema, pač pa živi ustvarjalni problem:kako sredi vsegazmožnega in vsegapolnega (literarnega) svetanajti svojo pot, svojo izvirno, svežo govorico; kako najti tistosrečno – pa čeprav na trenutke morda otroško naivno –resnico o času in prostoru in človeku v njem?Zato Kranjčevo pisanje, pa najsi gre za poezijo ali prozo,vselej preveva strastno iskanje življenja in njegovega globljegasmisla. In se dogaja, da tudi v najbolj banalnih poskusih, okakršnih beremo v tem romanu in ki se zdijo obešenjaškihumor (z milozvočnim naslovom vred!), slednjič odkrijemonemoč nekega modernega Sizifa, klovnovsko podobo nekoga,ki smo naposled morda mi sami. Ali pa bi lahko bili. Nekoga,ki od A do H – tako Krajnc zares izvirno, glasbenometafo-


ično poimenuje poglavja – nosi na obrazu smeh in samonavidez brezskrbno poje »I'm easy«, v sebi pa melanholičnoutrujen od borbe za vsakdanji kruh in iskanja uspeha, sreče insmisla joče in z Menartom sluti jesen, ki »molče, potihoprihaja iznad severnih gora /…/, nosilka neprebranih knjigsrca«.Roman Radoslav je precej nenavadno literarno delo tudi vslogovno-jezikovnem pogledu: včasih se zazdi kot strip, vkaterem medmeti in iz njih izpeljani glagoli izpričujejoprvinskost čustev in dejanj. Kot bi se od nekod vračalidadaisti s tisto svojo idejo o iskreni, otroški govorici, edinempravem jeziku tega gnilega sveta! Tudi zato dialogi delujejoživljenjsko stvarno in neprizanesljivo; opominjajo nas, daživimo v svetu, kjer je beseda vse in nič hkrati. Kolikor boljtrda je, toliko resničnejša je. Toliko iskrenejša. Krajnčev jezikzavestno raste iz te trdote, zavedajoč se, da se diamanti jezikanikoli niso in se nikoli ne bodo brusili iz krhkega, zlaganega inosladnega besedišča.Bralcu za popotnico: Krajnčev prvenec je sicer kratkočasnobranje, a še zdaleč ne samo to – zahteva primerno pozornostin zbranost. Zgodba, ki jo ubeseduje, je samo navidezpreprosta, tako kot je tudi sicer življenje samó navidezpreprosto. V resnici ni niti v njem niti v knjigi ničpreprostega. Četudi bi avtor na začetku še trikrat ali petkratnapisal »Vse osebe in dogodki v knjigi so zgolj in breznadaljnjega kvečjemu slučajni!«, bi vedno znova ugotovili, datudi tako deklarirana slučajnost na koncu nikakor ni slučajna.Slučaja preprosto ni. Vse pod tem soncem ima svoj smiselin namen. Tudi Krajnčev Radoslav, roman o človeku,glasbeniku, ki s sizifovsko vztrajnostjo išče, medtem ko lepoigra in čaka, čaka.Na kaj že?


O avtorjuMatej Krajnc začne resneje pisati že leta 1982, ko prisedmih letih začne objavljati svoje prispevke vosnovnošolskem glasilu; pri trinajstih (1988) izda prvopesniško zbirko Moja pesem je moje življenje. Leta 1990zmaga na območnem natečaju Roševih dnevov kot najboljšimladi prozaist s črtico Spomini na Splavarja in izda drugopesniško zbirko Vrednote pomladnega jutra, ki vsebuje tudidve kratki prozi Noči v belem in Levi breg. Tega leta muobčinska knjižnica založi tudi rokopisno zbirčicoNapredovanje, naslednje leto (1991) pa še Kažipot.Leta 1992 kot najmlajši ustvarjalec zmaga na republiškemnatečaju revije Mentor za najboljšega mladega pesnika. Izidenjegova tretja pesniška zbirka Žongliram s sabo. Postanenajmlajši gost oddaje Zgodnja dela na nacionalnem radiu.Leta 1993 izide njegova četrta pesniška zbirka Stopinjezadnjih let. Kot dijak I. gimnazije Celje osvoji prvo mesto zraziskovalnim delom Janez Menart in njegov odnos dosočasne poezije. Prvič nastopi kot kantavtor.Leta 1994 zmaga na natečaju za literarno delo na temo»aids«, občinsko prvo mesto osvoji že druga njegovaraziskovalna naloga, tokrat o ukrasnih pridevkih v poezijiKajetana Koviča.Leta 1997 izide njegova peta pesniška zbirka Trenutkiživljenja (ZKO Celje). V studiu Činč v Ljubljani dokončasnemanje prve avtorske plošče.Leta 1998 ob desetletnici izdaje prve zbirke izide do zdajdvakrat ponatisnjeno satirično zbirko Razpoloženja. Izideprva CD-plošča Glory And Honor, ki ji leta 1999 sledi prviavtorski album Na prvem ovinku.


Leta 2000 izide njegova knjiga Lirika Bruca Springsteena,2001 pa sedma zbirka pesmi z naslovom Medmavričje, drugaavtorska plošča V akciji (Helidon), na Valu 202 je prvič gostoddaje Izštekani.2002 izide »pesniška zbirka v glasbi« z naslovom Vsepesmi so tihe (KUD Štempihar), ki jo v Nedeljskem dnevnikukritik Radia Študent Milko Poštrak razglasi za album leta.Mesec pozneje izide nova avtorska plošča Drugi udarec.Postane tudi najmlajši član Društva slovenskih pisateljev.Izide knjižica Pesmi Elvisa Presleya, ki vsebuje prevodeElvisovih pesmi.Aprila 2003 izide njegova zbirka kratkih zgodb Zgodbe izprve roke, maja sledi zbirka sonetov Vsakdanjost. Decembrav sodelovanju z Društvom mladih jezikovnih ustvarjalcev, kdrugi številki literarnega zbornika Literarna zrna priložiizbor svojih pesmi ... in mi obstajamo le še iz govoric.Decembra začne sodelovati tudi s kultnim ljubljanskim KUDomFrance Prešeren. Za njegovo knjižno založništvo pripraviantologijo poezije Leonarda Cohena, ki izide aprila 2004 inhitro postane ena najbolj prodajanih KUD-ovih knjig. Istegaleta izide še izbor njegovih pesmi Umila me je neka čudnarosa, »celjska povest« Dolina tetrisa, knjižica kratkih zgodbPsalmpsesti ter satirična sonetna zbirka Tri pesnitve. Kotkantavtor je že drugič vabljen v oddajo Izštekani. Decembraizide njegova šesta plošča Likvidamber; Jane Weber ga vNedeljskem dnevniku razglasi za pevca leta 2004.Elvis – filmsko življenje kralja rokenrola izide januarja2005 (Umco). Sodeluje pri prevajanju Enciklopedije glasbe(Didakta) in pisanju gesel za Veliki splošni leksikon DZS;Poleg pesniške zbirke Preteklost načrtuje za 2005 še izidknjige prevodov Toma Waitsa (KUD France Prešeren), HankaWilliamsa (KUD Štempihar) in knjigo proze. Njegov drugiroman je predviden za leto 2006 (VED).


Matej KrajncRadoslavVse osebe in dogodki v knjigi so zgolj in breznadaljnjega kvečjemu naključni!


Please stop pulling at my sleeve if you're just playingIf you won't take the things you're make me wanna giveI never cared too much for gamesand this is driving me insaneYou're not half as free to wonder as you claimThat's why I'm easy, yes I'm easyTake my hand and pull me downI won't put up any fight because I'm easyD. Carradine: I'm Easy, 1975Jesen, že slutim te … Molče, potihoprihajaš iznad severnih gora!Buditeljica sánjavih navdihov,nosilka neprebranih knjig srca!J. Menart: Jesen, že slutim te


AAgnostik Žvelc me je precej postrani pogledal in napolvstal s svojega stola, kot bi se mu mudilo skoz okno na zrak.»Ti!!!« je zarenčal. »Ti s svojimi pogoji!«Iz velikega namiznega predala je vzel pipo.»Počakaj trenutek …«Blub blub blub.Ko je spet spregovoril, je bil to popolnoma drug glas, boljumirjen in malce zasanjan. Besede so bile pa iste.»Ti s svojimi pogoji!«Pogledal sem ga, kot bi nikoli skupaj ne pila mornarskečobodre v pajzlu na robu mesta. Saj je nisva, ampak vseenosem čutil, da imam pravico, da tega ne upoštevam.»Žvelc,« sem počasi spregovoril, »nehaj!«Osuplo je dvignil obrv.»Kaj si rekel?«»Da nehaj!« sem ponovil.»Ne, nisi!« je zavpil. »Rekel si: ŽVELC, nehaj! To si rekel!A misliš, da sem se zastonj matral na ekonomiji, da me bošzdaj klical kot kak senilni profesor statistike!«»Ha?« sem ga osuplo pogledal.»Nič ha!«»Kaj mi hočeš dopovedati … Agnostik Žvelc?« sem gaponovno osuplo pogledal in zamižal na eno oko, da bipreveril, ali sem imeni povedal v pravem zaporedju.»Ponujam ti sto deset eurov za studio in ti me gledaš kotbebec!« je zarenčal Agnostik Žvelc.- 11 -


»Dol mi visi za sto deset eurov, to še za čips ni!« semzarenčal nazaj.»Znf!« je zagolčal Agnostik Žvelc.»Lej,« sem spet povzel besedo, »ne mi znfat! Ne se delatsvetnika! Odigral sem vse bluesovske pasaže in dobildvanajsttaktno kugo!«»Zzzzznf!« je zagolčal Agnostik Žvelc.»Kar nažgi si pipo!« sem začel besneti. »Ampak za stodeset eurov ne dobiš več kot en demo-posnetek. Kaj pa godbana pihala? Pa Fero Rubinštajn, veš kako težko sem gadobil?!«»Ne bom si dajal odvečnega opravka s pipo, dokler ti nedopovem, da pozabi na vse skupaj! Pogodbo lahkorazveljavim in sva končala!« je zakričal Agnostik Žvelc, ko jeuvidel, da znf-anje ne bo dovolj.»Ti bi morda končal, ja!« sem rekel mirneje kot prej, a zaodtenek robustneje. »Če je že tako, hočem petsto ceglovodpravnine in grem drugam! 55. člen Kantavtorskegapravilnika velí, da …«»Ti!!!!« je zarenčal agnostik Žvelc. »Ti s svojimi pogoji,odstavki, členi!«»Bruhal boš!« sem mirno dejal.»Drek!« je zamrmral in začel bruhati. »To so živci, to jeves ta šit, ki ga moram požret! To so živci, to bo dvanajstiinfarkt, kritičen in usoden, a ne sprevidiš?« je momljal.»Skrbet moram za biznis, a ne razumeš?«»Jaz moram pa živet in ojhá!« sem rekel na videz mirno,nekje globoko v sebi pa sem bil že čisto na robu.»Ti sploh ne živiš, brenkač, ti niti životariš ne!« je zavpil.»Ti si navaden kracun, ki bi me rad obral do bridkega konca!«»In to s ponosom!« sem zavpil nazaj. »Koliko mojih ploščsi že izdal? Dve? Tri?«- 12 -


»Tri!« je rekel s prizadetim glasom in agnostičnimnaglasom.»Koliko pa sem ž njimi zaslužil?«»Naredil si si ime, a to ni nič vredno?!«»Kakšno ime?« sem ga vprašal z izrazom Garyja Colea naobrazu. »Saj niti ne dobim poštenega špila! Špilam za kakav!Špilam za deset ljudi! In izdal sem tri, pazi, tri plošče!«»Hja …« je zacvilil.»Nič hja!« sem zakričal. »Zelo ne-hja je vse skupaj! Oči seti niti navlažijo ne, ko ti govorim o svojem vsakdanu! Nobenetolažbe ni! Sploh me ne poslušaš!«»Prav dobro te slišim!« je rekel Agnostik Žvelc z glasombolnika, ki so mu štete minute. »In do nosu sem te sit!«»Potem pa razveljavi tisto sranje, naj frči revščina po sobi,zatakni si jo v pipo, samo nehaj znfat in se sprenevedat!«Naredil je šibko kretnjo po zraku in zagolčal: »Niproblema!«»No?«»No kaj?«»Kaj torej čakaš, Agnostik Žvelc?«»Ti to resno?«»A sem videt kot zajebant?«»Prav!«Iz Žvelčeve pisarne sem odšel s sedem tisoč koščkipogodbe v žepu in čudnim občutkom prostosti.Kaj pa zdaj?»Taki kot ti doma inhalirajo lim!« je vpil za menoj Žvelc,ves moder zaradi pipe.Njegovo kričanje me ni prizadelo. Bil sem star 31 let inbrez nepremičnin. Prav tako brez premičnin. Tiste, ki so sepremikale, so zbežale drugam. Baje nimam dovolj velikih oči.- 13 -


Baje tudi nisem velik Don Juan. Svoji edini dve ženski semspoznal tam, kamor moč preganjavcev ne seže.S prvo me je seznanil Rupnik, kolega špilač, ki je sicer tudiprodajal pihala in servisiral trobila. Ime ji je bilo Alma in bilaje nora na tipe s kitarami znamke Takamine.»Alma,« sem ji ves čas prigovarjal med najinimdvomesečnim niti najmanj zabavnim odnosom, »glede nasvoj status si takamince ne morem privoščit!«»Uf!« je rekla, začela nekaj namigovat, in potem je bilovsega konec, ker je v mini-garsonjero, kjer sem takrat bival,vedno vletel poštar.»Hugo, kaj počenjaš tu ob dveh zjutraj?« sem ga spraševaljezen, zelo razjarjen in hud.»Si odprl pismo od zjutraj?« se je drl Hugo.»Hugo, nisi doma!« sem ga opozoril.»Banka ga pošilja!« je vztrajal Hugo.Zavzdihnil sem, prezrl Almin očitajoči pogled in odprlovojnico iz banke. Bil je opomin pred rubežem.Ker ste za 155 tisočakov v negativnem stanju …Alma je neuspešno namigovala dva meseca, potem pa jeugotovila, da »samo kraspaš skupaj denar« in da »tezanimajo samo bančni izpiski«, se naveličala vsega skupaj inšla.Sem jo poprej vprašal: kakšen denar. Že kakšen, je siknilain že je ni bilo več.Hugota sem zato za kazen nalil do roba, priznam. Skrilsem ga k sosedi, pod njen šivalni stroj. Ona je ves čas spala,zato ni imela pojma. Pošta pa ga ni pogrešala, že naslednjidan, ko ga ni bilo, so najeli Sandija in zadeva je bila urejena.Vse dokler se Hugo nekega jutra ni zbudil. Premalo sem ganalil. Bolje rečeno: streznil se je.»Kje je moja služba in zakaj sem pod šivalnim strojem?«so bile njegove prve besede.- 14 -


Ko jih je izustil, sem bil v studiu. Moj prvi pravi session.Zelo zanimivo je prišlo do njega. Na neki ne preveč starikaseti v neki ne preveč založeni trgovini (imena ostajajo lasttelefonskih imenikov, seveda okrožnih in takih, za katerihračunalniško delovanje je potrebno vpisati kodo) sem zaslediltelefonsko številko precej razvpitega studia, kjer so snemalanekatera spoštovanja vredna imena, njih kariere pa so zdajbolj na psu kot moja.Takrat sem delal v skladišču. Nedovoljeno stanje semmoral pokrivat in mi je bilo vseeno, kako. Magari z ogabnokapo s cofom, ki sem jo svojčas za sveže zimske dni dobil odsorodnikov. Hkrati mi je moralo še kaj ostati za še slabše čase.Vozil sem viličarja in to zato, ker si ga nihče drug ni upal.»Vilice ima!« je v grozi vpil Robi, meter inosemindevetdeset centimetrov velik stoosemnajstkilski silak zenim steklenim očesom in tetovažama BABY in LOKA PRIŽUSMU na desnem obramju.»Velik je! Premika se!« je ves trd vpil Ico, podoben silak, leda je imel vtetovirano ime VANDA!»Hrumi!« je z razrvanimi živci vpil Hine, podoben silak, leda ni imel nobene tetovaže.Tisti dan sem šel na malico, izbrskal to kaseto inprikorakal z njo nazaj v skladišče.»Pjebi,« sem rekel, »zdej bo treba pa firanke spucat!«»Kaj?« so zavpili, nenačitani robustneži.Vsakemu sem dal izvod Žepnega slovarčka narečij in sevanj tudi podpisal.»Kaj pa je to za ena kaseta?« je zanimalo fante.Dobesedno potisnil sem jo v kasetar, Ico pa je ščemeprebiral besede na ovitku.»Hej, tule je telefonska od enega studia!« je naenkratzarohnel. Nato me je lopnil po levi rami, mi jo izpahnil in popoti nazaj zadel še v rob tilnika, da sem se v hipu zgrudil.- 15 -


Hinetu je sicer uspelo vpahniti mi ramo nazaj na svojemesto, ampak budili so me vsaj kakih deset minut. Ko semprišel k zavesti, je bilo že odločeno: viličarist, ki je pred tremimeseci tako dobro zašpilal tretji solo iz Wonderful Tonight(edini solo, ki ga je sploh znal), mora poklicat studio.»Pjebi, ne! Pjebi, pjebi, ne! Ne ne, pjebi, ne!« sem sebranil, a Ico me je zagrabil, postavil na noge in odrinil ktelefonu.»Kliči ali pa boš frčal po lagerju!«Obrnil sem tiste cifre.»Ja, prosim?«»Hhhhhhhhhh …« sem izdavil v slušalko. Ico me jenarahlo prijel za vrat.»Prosim?«»Hhhhhhh …«»Kdo se zajebava?« se je slišalo na oni strani. »Kdo kliče,pida-pida, pa se zajebava? Saj vidim številko, mater, pidapida,na telefonu, mater, pida-pida! A se boš oglasil,jebežnik?«Glas je še kar rohnel.Izdavil sem svoje ime in vzrok klica.»Ja pida-pida, kaj si presrano usrane ali kaj, kaj?«»Ampak …«»Ne meni ampak, meni ampak ni nič, nič, pida-pida, nič,kaj, kdaj?«Začudeno sem Pido-pido vprašal kaj kdaj?»Kdaj prideš?«»Hm!«»A si sera, posrano usrane, pida-pida?« je še karpopidevalo onstran.»Kdaj pa lahko?« sem plašno izdavil. Icotov stisk jepopustil.- 16 -


»Kaj igraš?« je zanimalo Pido-pido.Povedal sem mu svojo življenjsko zgodbo. Začel sem spianinom, prešaltal na godala, trobila in pihala, nadaljeval zrazličnimi tolkali in končal pri vaksimi in kitari.»Oooo, pida-pida!!!!!« se je slišalo na oni strani. »Vse toobvladaš?«»Ne!« sem rekel. »Samo kitaro!«»Aha!« se je slišalo na oni strani.»Brenkam, veste!« sem dodal.»Aha!« se je slišalo na oni strani.»Kdaj lahko pridem?« sem vprašal, ponovnoma.»Čakaj, da pogledam svoj ščecjul!« se je slišalo na onistrani.Prask prask, sem slišal v slušalki. Potem šumotanjepapirja. To je trajalo nekaj sekund.»Kaj pravi, kaj pravi?« so šepetali Robi, Ico in Hine.»Ne vem, datum išče!« sem šepnil nazaj.»Vau!!!« je spoštljivo izustil Ico. »VAU!«Tudi preostala dva sta izustila nekakšne zelo pretirane inpatetične vau-e, ki nič kaj ne pristoje takim planinam, potempa se je na oni strani spet oglasilo: »6. oktobra ob sedmihzvečer?«»Lahko!« sem rekel.»Koliko komadov?«»Jaz bi …« sem začel fafatačiti v slušalko. »Jaz bi …«Ico me je spet malce stisnil.»Deset!«»Deee-set …« se je slišalo onstran. Kazalo je, da si Pidapidavse to zapisuje.Potem me je izprašal še vse o kitari, zanimalo ga je tudi, alipotrebujem slušalke, dodal je še nekaj pid-pid in odložila sva.»Šestega oktobra!« sem povedal fantom.- 17 -


No, in potem sem sedel v tistem studiu. Ni šlo ravno takogladko, kot sem si zamišljal.»Pida-pida,« se je slišalo iz snemalnice, »ne dobim tisounda not!«Takrat še nisem imel založbe. Z Agnostikom Žvelcem svase srečala pozneje. Takrat je šlo vse iz mojega žepa. Ni bilglobok, zelo ga je prizadelo. Pri vsaki pidi-pidi sem trznil, kerje čas tekel, MENETEKEL UFARSIN. Saj veste, kako se jetisto končalo.Pida-pida je kar naprej vletaval v moj prostor, kjer semsedel med mikrofoni s slušalkami na glavi in čakal na njegovbefél.»Tole mnaštimam …« je momljal in vrtel čik med zobmi.»Tole mi mfercera, mater, ubija me!«In je sukal mikrofone.Ko sem končno začel snemati in zelo na hitro posnel dvepesmi, eno z naslovom Pod palmo, draga, ki je žile imela indrugo s podobno morbidnim naslovom Objel sem te nadtruplom pomorščaka, je Pida-pida kot nor butnil v prostor.»Kitara jebe, kitara jebe, kitara jebe!«»Da jebe?« sem počasi ponovil in gledal, kje bi se todogajalo.Pida-pida je skakal po prostoru.»MATERNA!!!« je nato zakričal. »Tako ne moreva!«»A?« mi še vedno ni bilo jasno.»Igraj bolj pri kobilici!« je nato rekel in izginil vsnemalnico.Igral sem bolj pri kobilici in s težavo posnel še eno pesem.Prosim te, ne umri je bila introvertirana balada in tudi menise je začelo dozdevati, da s kitaro ni čisto vse v redu. Ampaktudi sam nisem bil ravno spreten.- 18 -


»Prosim te, ne umri, vsaj ne še nocoj!« sem šepetal vmikrofon in se trudil obdržati roko čim bolj pri kobilici.»Prosim te, ne umriiiiiiiiiiiii!« sem kulminiral in izsnemalnice se je zaslišalo: »Jebemti, pida-pida, kako si zavpil,kazalce je kar vrglo z mize, vse je šlo trinajstkrat v rdeče, jebatga, še enkrat!«Čez nekaj sekund pa: »Čakaj, te bom probal nalocirat, paboš samo to vrstico!«Lociral me je kakih deset minut in nato je bila pesemsorazmeroma v redu.»Ampak tako bova vsak komad delala eno uro, jebemti!«se je slišalo iz snemalnice. »Kaj imaš to za eno kitaro,starudijo, pida-pida, kaj jebemti si jebežnik še kitare ne moreškupit za v studio? Sposodi si nekaj, pida-pi …«Obmolknil je, kot bi se nečesa spomnil.»Jaz imam gor eno kitaro!« je rekel. »Trda je, da kri ščiješ,ampak mogoče pa bi …«Stekel je iz studia in slišal sem, kako si žvižga nekje nadmano. Čez nekaj minut se je prikazal pred menoj s kitaro, kije bila videt slabše od moje.»To je megastična reč!« je slovesno izjavil in mi naštelnekaj legend, ki so v njegovem studiu že igrale nanjo.»Za pir boš dal!« je končal. »Evo, daj jo uglasit, paposnameva še kaka dva komada, dva, tri, ostalo pa jutri!«»JUTRI?«V mislih sem že videl bankovce, ki frčijo v prepad. Pa bolnamati? Pa sorodstvo, pa soseska?Pa sveta Cecilija?Pa filatelist Karlo?Pa moja zbirka evglen?Pa marčeve ide?- 19 -


»Ha, no, pida-pida, a hočeš ornk al pa raj nč!« je zavpilPida-pida. »Polovičarji v tem studiu ne snemajo! A sipresrano usrane ali kaj? Ne zjáj zdaj kot idiot! No, kaj bo? Teodklopim in ti zaračunam dve uri in dobiš, kar si zmlel, aliboš naredil zadevo, kot se reče? Pesmi niso slabe, mogoče bite pa kdo sfural. Neodločno usrané posrano si, pida-pida,jebežnik!«To sem že slišal.Sklonil sem glavo in priznal, da nočem biti jebežnik.Ura je bila pol treh zjutraj, ko sem stal na cesti predstudiem. S pirom ni bilo nič. Kitaro sem pustil kar not, dežnikpa sem vzel s seboj; je pršelo.»Bemtiš!«Peš sem odšibal do ceste. Avtobusov nikjer. Peš semodšibal do glavne ceste. Avtobusov nikjer.Začel sem si mrmrati pesem, ki so jo pred dolgimidesetletji in stoletji peli popotniki, ko so stali petnajst do trehzjutraj na pršcu na pločniku ob štiripasovnici.Metuljček cekinček, ti potepinček, kje si pa biiiiiuuuuu …Kar predstavljal sem si ga, Woodyja Guthrieja, kakoobnemogel stoji sredi noči in si brunda to pesem. Tudi Jack &Neal sta jo verjetno znala. In Flere Krivostegno. On jo je pelše nižje.ZUUUUUMMMM! je švignil mimo mene zapozneliavtomobil.ZUUUUUMMMMMMM! je švignil še eden. Boljši. Inpotrobil.Hudiča! Saj!Ustavil se bo, se obrnil in posilili bodo kantavtorja!Pa moj viličar? In …Avto je v hipu izginil s horizonta.Malce sem še pešačil … kakih 300 metrov. Potem semzagledal cerkev in pomislil, da bi morda lahko prespal na- 20 -


cerkveni klopi ali morda v krstni kadi … Cerkve so ponavaditako ali tako odprte. Da lahko verniki častimo tudi obnečloveških urah, če seveda ni na voljo avtobusov.Zadnji atom moči zbiram, sem pomislil in mislil naposnetke, ki sem jih naredil pri Pidi-pidi. Plata, bo, plata! Oh,kako dobra plata bo! Dvanajst komadov bo, ne deset!Dvanajst! Še dodatna dva bom posnel. Še dva bom …… pos …… neeel …Kljuka se ni vdala.Od kdaj pa zaklepajo? Saj tatjé ne kradejo po božjihhramih. Kaj pa naj bi ukradli? Deset zlatih mašnih plaščev izzlatega runa, ki so ga sem prinesli Argonavti? Lepe zlateizrezbarjene svečnike? Freske? Kipe?Kljuka se še vedno ni vdala.Saj to ne more biti res! To je vendar pravi zločin!KLJUKAAA!!!Nič.Na zgradbi poleg cerkve je pisalo Župnišče.Mogoče bi pa tukaj …Pozvonil sem.Dvakrat.Nič.Morda je župnik na nočnem obhodu skoraj umrlih, starakuharica Klara pa spi z železno traverzo čez glavo.Obesil sem se na zvonec kot rajni Nenad pod strop.Nenad je bil kolumnist. Objavljal je v nekem lokalnemčasopisu in dobival kompenzacijo v obliki bonov zarestavracijo Interspar. Kar naprej je momljal nekakšneodstavke od kdovekod; bili so še najbolj podobni Hugoju.Slišati so bili nadvse poetični.- 21 -

More magazines by this user
Similar magazines