ISIS december 07.indd - Zdravniška zbornica Slovenije

25INTERVJUsama znajti do diplome. Zelo sem zadovoljna, da sem končala klasičnogimnazijo, ki je bila sicer stroga, vendar mi je dala široko humanističnoizobrazbo. Kmalu po zaključku študija na medicini sem se poročila. Imam(žal) le enega otroka, ki je danes profesorica fizike; pred kratkim sempostala babica. Bila sem prepričana, da bova z možem skupaj »doklernaju smrt ne razdvoji«. Kako smo ženske naivne... Usoda je hotela, dasem se – ob ločitvi – zbližala s svojim predstojnikom na kliniki (ko ježe odhajal v pokoj) in sva srečno poročena že veliko let.Po 40 letih sem ponovno ponosna lastnica vozila MINI-Cooper: prvegasem imela kot študentka medicine skupaj z bratom (foto: Andraž Cerar,abs. med.).Naj se pohvalim: bila sem dobra študentka medicine, predkliničnepredmete (tudi patofiziologijo, profesor Kordaš!) sem opravila z odličnimuspehom. Sprva sem želela biti raziskovalka, zato sem se zaposlilav farmakološkem laboratoriju tovarne zdravil Lek. Imela semodličnega šefa, kemika in farmakologa, profesorja Djordjevića. Mordabi še danes delala na tem področju, če me ne bi poklical moj sošolec inprijatelj iz gimnazije, Janez Primožič, in povedal, da je zelo zadovoljenkot specializant pediater na otroški kirurgiji ter da je objavljen razpisza še eno delovno mesto. Vprašal je, ali bi kandidirala. Zgodba naprejje znana. Bila sem sprejeta in od takrat sem že 36 let zvesta temu kliničnemuoddelku.Domnevajva, da ste postali predstojnica (s pooblastili, ki so samoumevnale v t.i. Indiji Koromandiji, kjer poštenemu predstojnikuzakoni omogočajo delovanje po zdravi pameti) na novo ustanovljenegakliničnega oddelka vaše stroke. Kako bi iz velikanske populacijeneznanih zdravnikov izbrali svoje sodelavce?Izbira sodelavcev je ključna za uspešnost šefa. V zasebnem podjetjusi lastnik lahko oblikuje tim po lastni želji (tudi v »Indiji Koromandiji«).Omejene pa so možnosti novega predstojnika na kakem kliničnem oddelku,kjer so delovna mesta že zasedena in je zaposlene, tudi vodilnestrokovnjake, prejel za doto. V tem primeru lahko v kratkem času zelomalo stori v izbiri sodelavcev. Moj prvi predstojnik na kliniki, profesorKornhauser, pa je imel enkratno priložnost, da je začel kot edini pediaterna oddelku, čez 10 let pa je že imel tim s 15 pediatri. Spremljala semnjegovo politiko kadrovanja: že na medicinski fakulteti se je zanimalza odlične študente, med obveznim zdravniškim stažem jih je vabilna daljši pogovor in ugotovil, ali so ustrezni za interdisciplinarno sodelovanje,ali jih bo pritegnila urgentna medicina. Šele po dveh, trehmesecih poskusnega dela na kliniki je lahko ocenil mladega zdravnika:če ni ustrezal pričakovanju, mu je svetoval, naj poišče drugo zaposlitev.Zanimivo: znano mi je, da nihče med njimi ni protestiral. Verjetno smobili edina klinika v KC, ki je vodila takšno »aktivno kadrovsko politiko«.Torej, tudi v »samoupravnem socializmu«, kjer naj bi bil delaveczaščiten kot »beli medved«, je bilo možno ustvariti kolektiv, ki je imelmožnosti za dobre medsebojne odnose in obenem za strokovni razvoj.In še to: za uspešno delovanje bolniškega oddelka je pomembno,da ima ne le dobre šolane medicinske sestre, temveč za ta poklic tudizasedena vsa razpisana delovna mesta. Znano je, da so v KC desetletjatarnali, da primanjkuje medicinskih sester. Na »otroški kirurgiji« tegakot zdravnica nisem doživela. S politiko štipendiranja, z osebnim prizadevanjemv razredih medicinskih šol, ne le v Sloveniji, smo pridobiliin še dodatno podiplomsko šolali čez sto medicinskih sester: brez njihbi bilo strokovno delo v intenzivni terapiji onemogočeno.Po vrnitvi v Slovenijo mi je mlada zdravnica, a že t.i. narejenaspecialistka svoje stroke povedala tole: »V ZDA je šef od nas pričakovalogromno, a je bil pripravljen za našo visoko produktivnostin kreativnost tudi veliko nuditi. Zavedal se je visoke vrednosti časasvojih sodelavcev in ni dovolil, da bi čas zapravljali za delo, ki gaje lahko opravila katera od tajnic ali asistentk. Spoštovali smo ga,ker nam je dajal občutek, da povsem obvladuje razmere v našemkliničnem raziskovalnem centru. Če si je kdo želel in potrebovalpomoč (tehnično ali sodelavca), ju je skoraj čez noč tudi dobil. Čepa je bil kdo od skupine moteč, ga je čez noč odpustil«. Ali je pravin pravično – ali pa ne – da ima šef takšna pooblastila?Na to vprašanje sem Vam delno že odgovorila. Seveda so pogoji zazelo široka pooblastila predstojnika v raziskovalnem laboratoriju ali vbolnišnici zelo različni: predstojnik kar tako, čez noč ne more odslovitizdravnika, ki je na oddelku že 20 let. Če novi šef z njim ni zadovoljen,naj mu to pove, obenem naj mu pomaga najti drugo delovno mesto.Čeprav je Slovenija majhna in je izbira omejena, se marsikaj da sporazumnourediti. Če je predstojnik oseba zaupanja in strokovno močan,je prav, da terja za sodelavce ljudi, ki predstavljajo razvoj in ne coklo,ter z njihovo pomočjo načrte tudi uresniči.Pogosto slišimo, da medicina ni le znanost, temveč tudi umetnost.Menim, da je o tem, ali je medicina znanost, mogoče razpravljati. Pravgotovo pa dober zdravnik medicino uporablja (tudi) kot umetnost.Ali jo je mogoče opredeliti?Kot predstavnik »ekzaktne« znanosti, profesor Kordaš, se verjetnonasmihate paradigmi, da je »medicina tudi umetnost«. Pred leti je dvojnidecember 2007 ISIS