Krik 2 - Osnovna šola Franceta Prešerna Kranj

Glasilo Osnovne šole Franceta Prešerna v Kranju, letnik XLIII, šolsko leto 2007/2008, številka 2Krikov intervjukovalni projekt. Ko pa se je bilo treba odloiti za vpis na fakulteto,sem ugotovila, da je na biologiji le treba veliko kemije. Topa ni bil ravno predmet, ki bi ga ljubila iz vsega srca, in semrekla biologiji ne. Dve sestrini sta takrat že bili proti koncuštudija jezikov, ena je študirala anglešino in francošino,druga pa slovenšino in anglešino; jaz pa sem se odloilanekje vmes: anglešina prvi predmet, slovenšina drugi in takosem pristala na filozofski fakulteti v Ljubljani davnega leta1966. Takrat se je zael moj prvi letnik na univerzi.Koliko let ste pouevali in koliko let na osnovni šoli FrancetaPrešerna?Jaz sem glede tega silno dolgoasna oseba. Prav nobenezanimive stvari glede menjave službe vam ne morem povedati.Od prvega septembra 1971 sem na tej šoli. Letos mi teesedemintrideseto leto in se bo 31. avgusta izteklo v sedemintridesetlet pouevanja. e pa še dodam, da sem bila osem letuenka Prešernove šole še na starilokaciji ob Prešernovem gaju, imamna tej šoli absolutni rekord.Kaj vas je v teh letih razveseljevaloin kaj žalostilo v službi?Razveseljevalo me je veliko stvari.Sem na sreo take sorte lovek, dasicer zelo ustveno jemljem stvari,ampak se znam tudi zasukati na petiin iti ez tisto, kar je recimo slabo aližalostno, torej tako, da te ravno neosreuje. Zmeraj pa sem bila vesela,e so bili moji uenci uspešni, keruspeh uitelja se kaže izkljuno skozivašo uspešnost. Kako mi je bilo hudo,kadar sem brala v asopisu, gledalapo televiziji, poslušala v pogovorih, dauitelji delamo vse, da bi uencemzagrenili življenje To ne drži, vsaj karse mene tie, ne. Mislim, da se vsakuitelj na svoj nain potrudi, da bi vasim ve nauil in da bi tisto znanje tudiosvojili ne samo za takrat, ko pišetekontrolno, ampak da bi vam vsaj nekajnauenega ostalo v glavah in da bi to tudi znali uporabiti. Zelome razveseli tudi kakšen iskren pogovor na štiri oi s posameznimiuenci. Vesela sem, kadar se bivši uenci vrnejo in reejo,da so se dosti nauili pri slovenšini ali pa, da se me radispomnijo. Ali pa ko pridejo bivši uenci, zdaj vaši starši. To sotake lepe stvari, ki delajo, mislim, uiteljski poklic dragocen,poseben in prijeten. Moram pa povedati, da nikogar od svojihotrok nisem uspela navdušiti za pedagoški poklic. To je torejdruga plat medalje. Morda sem se jim doma zdela preobremenjenas šolo. Ne vem.Katerega uenca si boste najbolj zapomnili in zakaj?Ne bi izpostavljala imen. Veina uiteljev nas ree tako. Zapomnimosi skrajnosti, torej tiste uence, ki so nam najbolj»kravžljali« živce, in tiste , ki so bili najbolj pridni in najboljuspešni. Tako, da malo smole imate tisti, ki ste nekje v sredini,da našemu spominu bolj kot ne uidete.Kakšna uenka pa ste bili vi in po em so se vas zapomniliuitelji?Ha ha….to se me enkrat vprašali tudi moji lastni otroci, pa sempoiskala knjižico – imenovala se je izkaz o uspehu in vedenju.Tam je bilo napisano rno na belem, tako da niso nikoli vespraševali, kakšna uenka sem bila, ker oitno niso upali. Celoosnovno šolo in gimnazijo sem bila odlina in šele na univerzisem prišla do tega, (kar najbrž zdajle ni prav dober nasvet zavas), da se nikakor ne splaa tako »sekirati«, kot sem se jaz vosnovni šoli in deloma tudi v gimnaziji. Kasneje v življenju šolskiuspeh sploh ni ve tako pomemben! Tudi zdaj se mi zdipopolnoma sprejemljiva ocena štiri ali pa tudi tri in kar hecnose poutim, kadar se kdo v petem razredu zaradi štirice meena trepalnice, potem pa se spomnim sebe, kako sem reagiralav tistih davnih asih. In razumem. Ampak res se ne splaa.V življenju je še mnogo drugih lepihstvari, lepših, kot so recimo samepetice.In kako so si me zapomnili mojiuitelji? Za veino ne vem, mnogiso že pokojni. Lahko pa reem zauiteljico, ki me je uila v prvem indrugem razredu. Zelo sem jo imelarada in mislim, da tudi ona mene.Ko sem prišla uit na to šolo, svabili še nekaj asa kolegici. Sedaj sesreava za vsako novo leto, kopovabimo na šolo upokojence.Nazadnje sva se videli na praznovanju40-letnice šole in bili svaveseli druga druge. Ta uiteljica jegospa Marija Velušek.Kateri predmeti so vam bili najljubšioz. osovraženi?Zelo rada sem zmeraj imela jezike.Težko sem razumela tiste svojesošolce, ki jim jeziki niso šli. Enostavnomi ni šlo v glavo, kaj je tutežkega. Meni se ni bilo treba nikoli uiti anglešine, ne v gimnazijifrancošine. To je samo po sebi letelo, da o slovenšinine govorim. Potem, rada sem imela zgodovino, deloma zemljepis,v osnovni šoli bolj kot v gimnaziji, ker gimnazijski je bilpreve dolgoasen in starinski. Naravoslovne predmete patako tako. Biologijo sem ljubila od prvega do zadnjega diha -e bi ne bilo živali, nižjih od ptiev. Potem bi verjetno še kemijopogoltnila in študirala biologijo. Matematiko sem imela šedovolj rada, kemija in fizika pa nista bila moja priljubljena predmeta.Nikoli nisem bila dobra risarka, eprav sem se sila trudilapri likovni vzgoji. To mi ni šlo. Telovadba…rada sem imelaigre z žogo; do tretje gimnazije sem igrala košarko pri Triglavu..Ker pa nisem potem ni ve zrasla, nisem imela kaj poetipri svojih sto šestdesetih centimetrih, v primeri z nekom, ki jebil blizu, recimo, meter devetdeset. Rokomet mi je bil tudivše, nisem pa marala parterne gimnastike. Nikoli v življenjuse nisem nauila kolesa, pa toliko energije sem vložila v to! Kobi vi vedeli …9