PDF formatu (2.0 Mb) - Kapucini

Ob svetem pismuOpravičenjev Svetem Pismu –ali kako se pridev nebesa?Prav gotovo se je že vsak od vas kdajgloboko v svoji notranjosti vprašal: »Kaj najstorim v življenju, kako naj živim, da bom posmrti prišel v nebesa?« V teološkem jeziku pase to vprašanje glasi: »Kaj naj storim, da bompred Bogom opravičen?«Človek, ki je opravičen pred Bogom, jetako pravičen, da ga bo Bog, ko se bo njegovoživljenje končalo, vzel v nebesa. Toda kdo jetako pravičen, da ga bo Bog ob smrti vzel vnebesa? Na to vprašanje vsekakor ni preprostegaogovora. Z gotovostjo pa lahko rečemo,da je to prepuščeno Bogu, kajti on je tisti, kiodloča, kdo pride v nebesa in kdo ne. Tu greza veliko skrivnost, ki jo pozna samo Bog. Čeverujemo, da je Bog dober in da je njegovaljubezen do nas neizmerno velika, potemtudi lahko v veri rečemo: Bog bo zagotovonaredil tako, da bo prav in da bo za človekanajbolje.Sveto pismo pravi, da je opravičenje jeodpuščanje grehov (Rim 2,23-25; prim. Apd),osvoboditev iz oblasti greha in smrti (Rim5,12-21) in iz prekletstva postave (Gal 3,10-14). Je sprejetje v Božje občestvo že sedaj inzatem v polnosti v prihodnjem kraljestvu(Rim 5,1-11). Opravičeni ljudje živijo iz vere,ki se poraja na temelju Kristusove besede(Rim 10,17) in je sad Duha (Gal 5,22).Toda ko se sprehodimo skozi zgodovinoCerkve ugotovimo, da je prihajalo do velikihnesoglasij prav glede nauka o opravičenju.Ob koncu srednjega veka so določeni krogiv katoliški Cerkvi zelo poudarjali pomenodpustkov. To pomeni, da so ljudi učili, najv spravo za svoje grehe opravljajo zakramentsvete spovedi, podleg tega pa naj še darujejonekaj za Cerkev, da se jim bodo na ta načinizbrisali grehi. Med drugim so pudarjali, daimajo naša dela velik pomen pri našem opravičenju.Takšno prepričanje je zelo zmotiloMartina Luthra, ki je v začetku 16. stoletjatudi zaradi nestrinjanja s tem vprašanjempovzročil cerkveni razkol. Reformatorji, kiso sprejeli Lutrov nauk in ga še poglabljali sonaglašali, da je opravičenje človeka izključnoBožje delo. Naše zasluženje, postava in našadela so izključena. Opravičimo se samo poveri, samo po Kristusu, samo po Svetempismu, samo po Božji milosti. Vera je priopravičenju pred Bogom bistvena, medtemko so naša dela in naše zaupanje v lastnazasluženja povsem izključena.Predsednik Papeškega sveta za edinost kristjanov kardinal Edward Cassidy in predsednik Svetovne Luteranske zveze škof ChristianCrause sta 31. oktobra 1999 cerkvi sv. Ane v Augsburgu podpisala skupno izjavo glede nauka o opravičenju.Spor med katoličani in luterani se je potemmočno poglobil, med drugim tudi zato, kerniso bili pripravljeni razumeti drug drugegaali ker so na eni ali drugi strani dali prevelikpoudarek zgolj določeni podrobnosti v naukuo opravičenju. Nesoglasje v zvezi s temvprašanjem je zato dolga stoletja ločevalokatoličane in luterane. Po drugem vatikanskemkoncilu pa se je tudi na tem področjuzačel ekumenski dialog. Sad tega dialoga jeSkupna izjava katoliške Cerkve in Svetovneluteranske zveze glede nauka o opravičenju,ki sta jo 31. decembra 1999 v Augsburgupodpisala predsednik Papeškega sveta zaedinost kristjanov kardinal Edward Cassidyin predsednik Svetovne Luteranske zveze škofChristian Crause.Osrednja misel te izjave je naslednja: Našaskupna vera nas uči, da je opravičenje delotroedinega Boga. Oče je poslal svojega Sina,da bi odrešil grešnike… Prav zaradi tega jeopravičenje v tem, da je Kristus sam našapravičnost, ker smo te pravičnosti deležnipo Očetovi volji v Svetem Duhu. Skupaj izpovedujemo,da nas Bog sprejema brez našihzaslug. Sprejema nas ob Kristusovem odrešilnemdelovanju samo z milostjo po veri.Ljudje od Božjega odrešilnega delovanjaprejemamo milost, Božjo pomoč. Zato jeopravičeni človek odgovoren, da ne zapravimilosti, ampak v njej živi. Povabilo k opravljanjudobrih del je obenem povabilo k poglabljanjuvere. Dobra dela naj bi opravičeniljudje namreč delali zato, da utrdimo svojopoklicanost in vero v dobrotnega Boga.Ob vsem zapisanem lahko ob koncu sklepamo,da si poti v nebesa nikakor ne moremosami zaslužiti, četudi smo v življenju opraviliže nešteto dobrih del. Vrata v nebesa nam odpiraJezus Kristus, Božja milost in naša vera.Naša dobra dela pa naj slavijo dobrotnegaBoga in nas utrjujejo v dobrem. Kaj bo storilBog, ko se bo končalo naše življenje pa je velikaskrivnost. Toda, ker je naš Oče dobrotniBog bo zagotovo usmiljeno ravnal z nami.br. Matej Štravs