6V SREDIŠČUMÓČ (ne moč) ali MÔČI (ne moči)V Slovenskem pravopisu je za besedo móč navedeno: konjska, delovna, učna, udarna, obrambna, kupna,davčna, zdravilna, izrazna, moralna, moška (potentnost) in móč navade, nabrati si móči, črpati, móč plahni,pojema, móči ga zapuščajo, z združenimi móčmi … dobiti móč nad kom (oblast, vpliv), imeti móč do koga aličesa, nad kom ali čim, v mojih móčeh (oblasti, pravici), izgubiti móč (veljavo, obveznost) …Za môč, môči, moram, mogel, mogla, moglo: ne more ga,môči je, ni môč, je mogoče, kolikor, kar, kjer more pomagati,lahko bi pomagal, ne more do sape, ne more mu do živega,ne more vsemu kaj, ne moreš kar tako, nič mu ne morejo …Lejla NovakPostojnski prepih / april <strong>2012</strong> • www.postojna.siObe besedi in vse njune izpeljanke zajemajo bistvo človekovegaobstoja in delovanja, ki pa je seveda predvsemin zgolj odvisno od móči volje, usmerjene v uresničevanjedelovnih in moralnih vrednot. Voljo pa se lahko nameri vrazlične smeri človekovega obstoja in delovanja – v spodbudoza sleherno delovanje, v notranje ravnotežje, v moralnoočiščenje, v pogum v preizkušnjah, v svobodo dejanja, v samozavest,k uspehu, v podrejenost strasti, k zmagi duha nadsnovjo…Naša volja mora ukrotiti in uporabiti sile (moči, moč), dalahko uresniči tisto, kar je v nas najboljše, kajti moč je izpeljanaiz Pravičnosti in vodi k Zmernosti.Eden izmed najmočnejših oziroma edini akter za uveljavljanjemoči je človek (človeški faktor), človek, ki samega sebepostavlja in zaznava kot simbol, simbol vsega obstoječega. Vštevilnih izročilih je človek opisan kot sinteza sveta, pomanjšanvzorec univerzuma, mikrokozmosa, da je središče svetasimbolov in da sodeluje s tremi vladavinami – rudninsko,rastlinsko in živalsko – z Naravo. Narava pa je tudi snovnisvet, snovno vesolje, naravni svet in naravno vesolje, je vsasnov in energija, še posebej v svoji snovni obliki, neodvisniod človekovega vpliva.Povežimo. Človek je v Naravi le začasen gost, a ji gostoljubjevrača na najbolj krut, nemoralen, nedostojanstven način– z odlaganjem svojih in drugih vseh mogočih »proizvodov«kamor koli in kjer koli.In ko človek stopi samo dobrih deset metrov iz svojega»čistega« bivalnega prostora, že lahko naleti na »pravo« človeškosmetišče, na gnijoče prazne ali pa z vsemi mogočimiodpadki napolnjene »barake«, na podirajoče ali podrte hiše,v katerih se redijo miši in podgane, samo še kače morajo prilestina plan. In nič ni bistveno drugače, če gre le malo dlje,da bi se naužil »svežega« zraka. Skoraj na vsakem korakuzopet naleti na človeške odvržene odpadke.Sami sebe lahko povsem upravičeno vprašamo: »Le kamčlovek ob metanju odpadkov odvrže tudi vso svojo moč volje,moralno moč, zavedanje, da dela slabo, da škoduje najprejsam sebi, čeprav meni, da je prav on najvišji produktnarave.« Podlo!Nadaljujmo. Pri vsem tem se ne moremo izogniti tudivlogi zadolženih in odgovornih ustanov. Je vsa zakonodajatega področja napisana kot »l'art pour l'art« oziroma je samasebi namen, kajti nekatere »črne točke« so v našem okoljuprisotne že več desetletij. Delovanje in odgovornost ustanovje prav tako velika in pomembna kot posameznika. Pri vsempa mora biti prisotna tudi poštenost – ustanov in posameznika– tu ni dveh poti. K poštenju pa vodi samo ena pot.Prisotna mora biti vest in zavest.Trkati na poštenost, na vest in zavest pa je mukotrpnoopravilo. Kako uspeti, da bo človek prenehal odlagati svojumazanijo na neustrezna mesta in da bodo tudi ustanoveopravljale svojo nalogo? Morda tudi s zavedanjem, da so človekovekosti nekaj takšnega kot zemlja, kri kot voda, pljučakot zrak, glava pa kot ogenj in da je človek duh in meso.Toda obstajajo tudi bitja, imenovana človek, ki nimajo duhain se zelo lagodno počutijo v svetu in ne čutijo nikakršnenostalgije do Narave, ki je pravo bistvo človeka.Moralna pridiga? Ne! Nikakor ne! Je samo obuditev spominačloveku, da je le simbol sobivanja in sožitja z Naravo.In še, da je moč in moč z močno voljo v človeških glavahdopustiti, da se zgodi samo miselni 'klik'.