Julij - Planinski Vestnik

planinskivestnik.com

Julij - Planinski Vestnik

VSEBINA:PO SLEDOVIH PRVIH FLORISTOV V NAŠIHGCRAIIDr. Viktor Petkovšek 297REKLANSKA DOLINAJanko Blažej 306PLANINSKIM DRUŠTVOM. NAROČNIKOM.BRALCEM IN PRIJATELJEM 307LJUDJE. ČAS IN GORADr. Ivan Gams 308PO PCTEH GREGORČIČEVE BRIGADET. 0 310MARIČKINA PLOŠČABoris Režek 312JOGO Z APADNA STENA KARANFILAVelibor Stanišič 316ŠTIRJE SRČNI MOŽJEFranc Ceklin 318V GREBENIH KOČNEFranc Ekar 322DRUGA PLAT KOLAJNEVilko Mazi 325DRUŠTVENE NOVICE 330ALPINISTIČNE NOVICE 332IZ PLANINSKE LITERATURE 336CBČNI ZBORI 338RAZGLED PC SVETU 340SMUČANJE NA SLOVENSKEMDrago Stepišnik 343NASLOVNA STRAN:SLAP GLINŠČICEFolo MagajnaPRILOGA:STENAR - Foto Zupan JurijPLANINCI!VABIMO VASNAsvečano otvoritevnovegaplaninskega domaDR. FR. TIČARJA NA VRŠIČUV NEDELJO DNE 31. JULIJA 1966Lepo planinsko svečanost lahko združite sprimernim izletom v vršiške gore in s prijetnozabavo v novem domuPlaninsko društvoJeseniceTuristično in avtobusnoKOMPASLJUBLJANApodjetje»Planinski Vestnik« je glasilo Planinske zveze SlovenijeIzdaja ga PZS - urejuje ga uredniški odbor.Odgovorni urednik: Stanko Hribar; glavni urednik:Tine Orel. Revija izhaja dvanajstkrat na leto. Člankepošiljajte na naslov: Tine Orel, Planinska zvezaSlovenije, Ljubljana Uprava: Planinska zveza Slovenije.Ljubljana, Dvoržakova 9, p. p. 214, telefon312-553 / Tu se urejajo: reklamacije (ki se upoštevajodva meseca po izidu številke), naročnina, honorarji,oglasi, razvid naslovov / Tiska in klišeje izdelujeTiskarna »Jože Moškrič« v Ljubljani / Letna naročninaje din 1500.-, ki jo morete plačati tudi v štirihobrokih (naročnina za inozemstvo din 2500.—) / Tekočiračun revije pri Narodni banki 503-8-10 /Spremembo naslova javljajte na Upravo Planinskegavestnika, pri čemer navedite poleg prejšnjegavedno tudi novi naslov, po možnosti s tiskanimičrkami.35 turističnih poslovalnic po vsej Jugoslaviji- 45 modernih turističnih avtobusov»Mercedes« za izlete in potovanja po Jugoslavijiin inozemstvu - 125 osebnih avtomobilovza izposojanje brez šoferjaŽičnica »Zelenica« na Ljubelju - Restavracija»Ljubelj« na Ljubelju — Restavracija»Školjka« v Rovinju - Hotel »Kranjska gora«v Kranjski gori - Gojitveno lovišče PetrovciOdpovedi med letom ne sprejemamo. Upoštevamopa pismene odpovedi, ki jih naročniki izroče Upravido 1. decembra za prihodnje leto.poštnina plačana v gotoviniplaninski vestnikjulij • letnik 66.Pred vsakim potovanjem je Kompas najboljšisvetovalec — Desettisoči zadovoljnihturistov so najboljše priporočilo za kompasoveusluge!


planinski vestnikg l a s i l o p l a n i n s k e z v e z e S l o v e n i j ePo sledovihprvih floristovv naših gorahNapisano za 70-letnicoVestnikaDr. ViktorP e t k o v š e kPlaninskegaDela nekaterih antičnih avtorjev nam dokazujejo,da je flora naših krajev slovela že vgrški in rimski dobi. Aristotelov učenec T e o -f r a s t (iz 4. stoletja pred našo ero) omenja vspisu »Historia plantarum« med številnimirastlinami z Balkanskega polotoka tudi vrstoperunike (Iris) iz Ilirije, vendar ne iz primorskihpredelov, temveč iz severnejših krajev vnotranjosti, nekako iz povirja Dobre, Kolpe,Reke, Pivke in Vipave, to je iz tedanje Japidije.Isti avtor omenja na različnih mestih vsvojih delih tudi druge rastline, predvsemzdravilne ali drugače koristne vrste iz današnjeMakedonije in Bolgarije (tedanje Tracije).Slovela je makedonska jelka (Abies albaMili.), ki je dajala najprimernejši stavbni lesin hlodovino za ladje. V Hemu (Haemus == Stara planina) so šumeli bujni gozdovi shrasti, bori, jelkami, lipami, orehom, telohomin zimzelenom. V Tracijskih gorah pa je rastla»cedra«, to je današnja vrsta brinja Juniperusexcelsa M. B.Po T e o f r a s t u so citirali ilirsko perunikoše drugi antični medicinski pisatelji, med katerimije bil pri nas najbolj znan rimski vojaškizdravnik P. Dioskorid iz prvegastoletja našega štetja. Korenika ilirske perunikeje bila tedaj važna vegetabilna droga inpomemben predmet ilirskega izvoza (M. D.Grmek, 1949). Stari naziv Iris illyrica zasledimoše pri pisateljih zeliščarskih knjigv srednjem in novem veku ter je obsegalrazne vrste perunik, ki so uspevale v gorahBalkana. Od K. L i n n e j a (17. stol.) dalje pase namesto ilirskega imena pri speciesu pojaviza iste vrste naziv Iris germanica. Z opustitvijostarega imena so storili tedanji medicinciin botaniki zgodovinsko krivico enemunajslavnejših antičnih zdravilnih zelišč nanaših tleh.Znano zelišče, ki ga medicinski avtorji tudicitirajo od rimskih časov dalje, je košutnik(Gentiana si. 10). P. Dioskorid (»De materiamedica«) trdi, da se rastlina imenujetako po ilirskem kralju G e n t i s u (umrlSlika 1


1. 167 pred n. e.), ki je rastlino prvi uporabljal.Dioskoridov sodobnik C. P 1 i n i j S e c.(23—79, življenje je izgubil ob izbruhu Vezuva)pravi, da so najboljše encianove korenine izIlirije. Kolikor je danes mogoče ugotoviti, grepri teh navedbah za podvrsto košutnika (Gentianalutea L., forma symphyandra Murbeck),ki še sedaj pogosto uspeva v gorskih področjihna Krasu v jugozahodni Sloveniji in na Hrvatskem.karna je ohranjena v ostankih samostana pavlincev(F. Minafik, 1950).Med prvimi rastlinoslovci, ki so se dalj časamudili v naših krajih in so se temeljiteje lotiliproučevanja rastlinstva, je bil italijanskizdravnik iz toskanskega mesta Siena P. A.M a 11 i o 1 i (latinsko: P. A. Malthiolussi. 1). Rojen je bil leta 1500 in v Padovi dokončalmedicinske študije 1523, ko je začelz zdravniško prakso v domačem mestu. Zaradipolitičnih nemirov ga je kmalu zapustil in sepodal v Rim. Od tu so ga vojni dogodki pregnalileta 1527 na podeželje v Valle Ananiav okolici Tridenta na južnem Tirolskem, kjerje odmaknjen ob vznožju gora preživel 14 let.Prosti čas, ki mu ga je nudila zdravniškaslužba, je porabil za zbiranje in študij zdravilnihrastlin ter za destilacijo zdravil.Leta 1541 je P. A. M a 11 i o 1 i prišel v Gorico,kjer je živel in deloval kol zdravnik do leta1553, ko ga je cesar Ferdinand I. odpoklicalv Prago za telesnega zdravnika svojegasina. Umrl je za kugo v Tridentu (1577). V Goricije M a 11 i o 1 i napisal svoje največje instrokovno najvažnejše delo, komentarje kDioskoridovim spisom o zdravilih (1544).Prvih pet italijanskih in prva latinska izdaja(1554) komentarjev je izšla še za časa njegovegabivanja v Gorici. To delo »De materiamedica«, ki ga je postopno izpopolnjeval inrazširjal, mu je prineslo veliko slave in jedoživelo skupno nad 60 izdaj in ponatisov vraznih jezikih. Skoraj vse izdaje je dal avtorbogato ilustrirati in število ilustracij povečevalin izboljševal od izdaje do izdaje, takoda jih pri nekaterih naštejemo preko 1000.Med njimi je nad 9 /' rastlinskih podob, ostanekpa pripada živalskim vrstam in zdravilomrudninskega izvora.Koroško je štel za svojo drugo domovino, čepravje bil rojen v Švici, T. Paracelsus(1493—1541), znani reformator medicine in kemije.V okolici Beljaka je preživljal del svojemladosti (1502—1510) in tudi pozneje je večkratobiskal naše kraje. Močan vtis sta nanjnapravili pestra ljudska medicina in bogataflora Vzhodnih Alp. V svojem delu »Die grosseWundarznei« (1536) piše o rastlini Sisymbriumsophia takole: »Die arznei zum beinbruchvvissent, das es ein kraut ist, heisst sofia kraut,bei den Windischen wol bekannt«. Njegovstik z našim narodom na Koroškem mu jebil, kot vidimo, v korist in ni dobil odmevasamo v njegovih spisih, temveč tudi v kasnejšimedicinski literaturi. Danes preprosti ljudjepri nas rastline niti po imenu več ne poznajo(L. Glesinger, 1963). Med maloštevilnimirastlinami, ki jih T. Paracelsus omenja,je tudi cesarski silj ali jaščarica (Peucedanumostruthium). Znana zdravilna rastlina je prinas razširjena največ v pasu ruševja.V starodavni lekarni v Olimju pri Podčetrtkuje ohranjena freska, ki nam kaže tega velikegazdravnika, lekarnarja in alkimista. Le-Naslov, ki ga je M a 11 i o 1 i dal svojemu življenjskemudelu, označuje le majhen del njegovevsebine. Razen botanične in medicinskerazlage, analize, pa tudi kritike D i o s k o -r i d a ter drugih antičnih in sodobnih renesančnihavtorjev, nam nudi delo skoraj celotnipregled tedanjega stanja botanične, medicinskein posebno še farmakološke znanosti.V primeri z D i o s k o r i d o m je izredno pomnožilštevilo obravnavanih rastlinskih vrst,deloma iz antičnih in renesančnih virov, vveliki meri pa iz lastnih bogatih dolgoletnihspoznanj, ko je med svojim bivanjem na južnemTirolskem in v Gorici botaniziral, nabiralrastline, živali in rudnine, jih determiniral


in primerjal z onimi, ki so jih opisali antičniavtorji. Med njegovimi originalnimi izsledkiso za nas posebno dragoceni podatki o razširjenostinekaterih avtohtonih vrst iz naše flore,kulturnih rastlin in pripombe o njihovi praktičniuporabi v medicini in folklori.Pri posameznih prirodninah P. A. M a 11 i o 1 ičesto omenja naše kraje, dele pokrajin, gorein reke kot nahajališča, kjer je nabiral ali odkoder je dobival od znancev in prijateljev posameznevrste, ki jih opisuje v svojih komentarjih.Pi-av iz njegovih pripomb pri nekaterihprirodninah lahko marsikaj sklepamo,česar nam njegovi biografi niso ohranili izčasov Mattiolijevega življenja in službovanjav Gorici. Tako je v nekatere krajeposebno pogosto zahajal, pa bodi, da je toterjala od njega poklicna zdravniška dolžnostv skrbi za zdravje zaupanih mu ljudi ali paga je tja zanesla znanstvena raziskovalskagorečnost, da je preverjal in iskal vrste D i o -s k o r i d o v i h zdravilnih sredstev, odkrivalnove ali pa k znanim nahajališčem prirodnindodajal nova imena krajev, ki jih antični avtorjiše niso poznali.Med bolj oddaljenimi kraji, ki jih je čestoobiskoval, omenja P. A. M a 11 i o 1 i že v prviitalijanski izdaji svojih komentarjev (1544)idrijski rudnik, kjer so leta 1508, torej komaj30 let pred njegovim prihodom v Gorico, odkrilibogata ležišča živega srebra. To je obenemprvi znani opis tega rudnika, ki je dragocentudi zaradi tega, ker ga je napisal edennajbolj slavnih zdravnikov in naravoslovcevtedanje dobe.Idrija je bila, podobno kot Gorica, do 1520pod benečansko oblastjo. Ostala je del Goriškedo leta 1783, ko se je združila s Kranjsko(A. M e 1 i k , 1929). Cestno zvezo s svetomje dobila šele leta 1760 preko vasi Dole zVrhniko (I. V r i š e r in M. V e r b i č , 1960).Pred tem so rudo izvažali preko Zirov v Poljanskodolino in v Škofjo Loko, letno okoli500 ton (A. Melik, 1. c.).Iz teh in drugih zgodovinskih virov lahko zgotovostjo sklepamo, da idrijski rudarji nisoimeli svojega zdravnika vse do leta 1754, koje telesni zdravnik avstrijske cesarice MarijeTerezije G. S w i e t e n dodelil novo ustanovljenomesto fizika v Idriji zdravniku in botanikuJ. A. S c o p o 1 i j u (W. V o s s , 1884,str. 9).Zato lahko razumemo, čemu je M a 11 i o 1 ipogosto obiskoval Idrijo in jo tako dobro poznal.Njegovi številni obiski idrijskih rudarjevso bili verjetno več ali manj obvezen del njegovezdravniške službe, ker v teh časih Idrijaše ni imela svojega zdravnika.Iz obširnega teksta, kjer v delu »De materiamedica« podrobno opisuje idrijski rudnik innačin pridobivanja živega srebra pred več kot400 leti, občutimo, da nam govori zdravnik,ki je že tedaj opozarjal na nevzdržne razmere,v kateiih so morali rudarji kopati rudo. Opisalje že tri bolezenske simptome, ki so se pridelavcih pojavili (gingivitis, izpadanje zob,tremor) in zaključil z besedami: »Redki so rudarjiin delavci, ki kopljejo in predelujejoživosrebrno rudo, pa če so tudi najmočnejšetelesne konstitucije, da bi vzdržali pri temdelu nepoškodovani do četrtega leta. Od škodljivegaizhlapevanja kovine se jim kmalu(živčno) tresejo vsi deli telesa.« (Vsi citati invse slike so povzeti po izdaji iz leta 1569,stran 846—850.)Razumljivo je, da vzbuja to mesto posebno pozornostzdravnikov, ki proučujejo zgodovinomedicine v naših krajih. L. Glesinger(1951) mu je posvetil posebno razpravo, na tomesto pa se sklicuje tudi E. Lesky (1956,Slika 3str. 9), ko pravi: »Cesarski zdravnik P. A.M a 11 i o 1 i je pisal v 16. stoletju, kako je videlidrijske rudarje, da so si tiščali usta innos pred hlapi živega srebra.«Iz raznih okolnosti, predvsem pa iz vsebinecitatov, ki jih bomo vsaj deloma navedli, sklepamo,da Mattioli ni potoval v Idrijo podolinah ob Soči in Idrijci, temveč kakor sampravi: preko »gozdnatih gora«, kjer je odkril


in nabiral širokolistno lobodiko (Ruscus hypoglossum,si. 2). 1Na dveh zaporednih straneh (na str. 847 in848) omenja naš avtor razdaljo med Goricoin Idrijo v stavkih, ki nam zvenita nekammladostno in podjetno za njegovo tedanjo starost:»... v Idrijski gori, ki je samo dan potovanja(40 000 korakov) proti kranjski mejioddaljena od Gorice.« 2 Bil je očividno dobroutrjen, ker mu kljub temu, da mu je petikriž že na polovico zlezel na pleča, ni bilotežko, ves dan jezditi ali potovati z vozompo kamenitih poteh in preko strmih gora, daje prispel v Idrijo.Kakor smo že omenili, moramo po razdaljimed Gorico in Idrijo, ki jo Mattioli samnavaja (40 000 korakov), sklepati, da je prihajalv Idrijo po nekdanji rimski vojaški cestimimo Ajdovščine (Castra), preko Cola in Hrušice(Ad Pirum). Za to trditev govori tudi dejstvo,ker Hrušico večkrat omenja, čeprav nikoliz imenom. Pri telohu pravi: »Vse vrstetelohov cveto marca in aprila na enem inistem nahajališču v ogromnem gozdu, ki morajoskozenj tisti, ki potujejo iz Gorice v Ljubljano,glavno mesto Kranjske. Tu smo jih tudimi češče nabirali.« (= Elleborum, str. 755,si. 3). 3 V velikanskem gozdu, kjer se je avtorčešče mudil, in ki mu je bil tako všeč, da gaje še dvakrat omenil in odlikoval s superlativirazsežnosti, spoznamo današnjo Hrušico. Vtem gozdu ob poti iz Gorice v Ljubljano jenašel in nabiral še dve zanimivi vrsti praprotnicin sicer sladko koreninico (Polypodiumvulgare = Filicula, str. 794) ter pozidno rutico(Asplenium ruta muraria = Paronychia, str.661), ki je tu v velikanski množini »večno zelenelana ogromnih skalah, ne meneč se zazimski mraz.«Ali je sploh kedaj in kolikokrat P. A. M a 11 i -oli obiskal preko Hrušice Ljubljano, tega iznjegovih komentarjev ne moremo razvideti. Pačpa je večkrat prišel v Vipavo, ki je po njegovem20 000 korakov oddaljena od Gorice inod tam občudoval Nanos. Imenuje ga »magnusmons Vipacus«, torej: »mogočna vipavska1 »Nascitur haec frequentissima . . ., et quibusdamsilvosis montibus non longe a Goritiensi comitatu,qua iter est in Hydriam ad argenti vivi fodinas.«(1569: str. 741).1 »Fossilem vidimus frequenter nos in argenti vivifodinis, Hydria monte, qui una tantum dieta (== quadraginta millia passuum) a Goritia distat,circa Carniolae fines.« (Str. 847)1»Visuntur nigri universa genera Martio et Aprilimensibus uno et eodem loco florere in amplissimasilva, per quam transeunt, qui Goritia LabacumCarniolae metropolim proficiscuntur, ubi et nospraestantissimum saepius legimus« (str. 755).gora«. Pri pritlikavem šetraju (Satureia subspicata= Symphytum petraeum, str. 620) naštevakot nahajališča več naših krajev in gora(Gabernik, Sv. Urban), med njimi tudi Nanos,kjer je našel rastlino »malo nad (vipavskim)gradom in v drugih delih te gore.« 4Iz teh besed lahko sklepamo, da je bil Mattiolivečkrat na Nanosu ali vsaj, da se jeod različnih strani vzpenjal na pobočja Nanosater proučeval njegovo rastlinstvo. Zatonas tem bolj presenečata dva večja florističnaspodrsljaja, ki sta se mu primerila prav obnaštevanju rastlinskih vrst z nahajališč na območjuNanosa. Na strani 30 svojih komentarjevnamreč trdi, da je na Nanosu, v Istri inna gorah okoli Beljaka na Koroškem (torejmorda na Dobraču!) nabiral slavno še iz keltskihčasov znano zdravilno zelišče pravo špajko(Valeriana celtica = Nardum celticum, si. 4).Sicer svojo trditev glede Nanosa sam nekolikopopravlja, ker piše, da je tu dobil samonekaj rastlin. Pravo špajko so že v staremveku nabirali na Štajerskem in Koroškem vgorah, ki pripadajo Centralnim Alpam, in jopreko naših pristanišč v Istri izvažali v Orient.Tudi v 16. stoletju je trgovina z dehtečimSlikaizeliščem še cvetela in jo naš avtor omenja.Pomešal pa je med seboj nahajališča mordatudi zato, ker je preveč zaupal D i o s k o -4 .. . id tamen postea reperi mense Septembri suisfloribus emicans, longe a Goritia circiter vigintimillia passuum, in latere magni montis Vipacipaulo supra arcem, ac deinde in aliis ipsiusmontis partibus, aliisque Iapidiae locis, praesertimeo tractu, qui vulgo Sclavis dicitur Gabernich,quin et in monte illo eiusdem tractus, quemvocant Sancti Urbani, .. .«


i d u , ki navaja rastišča v Istri. Prav takoodgovarja slika rastline le v spodnjem delu,torej korenine in listi, nasprotno pa so cvetoviin steblo produkt fantazije.Druga rastlinska vrsta, ki jo je M a 11 i o 1 i»po krivem« prestavil na Nanos je rožnikoren (Sedum roseum = Rhodia radix, str.653, si. 5). 5 Danes je znano da uspeva rožnikoren v subalpskem in v alpskem pasu našihgora raztreseno največ med ruševjem v JulijskihAlpah, Karavankah in v Kamniškihplaninah. Ne poznamo pa nahajališč izvenAlp in rožnega korena nimajo niti Goljaki vTrnovskem gozdu, kjer se ruševje (Pinusmugo) Nanosu najbolj približa. Iz teksta jerazvidno, da je avtor gojil rastlino, ki mu joje poslal iz Gradca zdravnik P. Salicetus,v Gorici na svojem vrtu. Tudi slika, ki ilustrirabesedilo v komentarjih, je popolnomav redu, zato si ni mogoče razlagati, kako jeprišlo do pomote pri navedbi Nanosa kot nahajališča,kjer naj bi rožni koren uspeval vobilici, kakor piše M a 11 i o 1 i.Vipavo in vipavsko vino, ki ga zelo pohvaliin skupno s prosekom (vinum pucinum) priporočaza zdravljenje želodčnih bolezni, omeniza velik del današnje Slovenije), mnogo modrasov.6Od krajev in gora, ki jih je pogosto obiskoval,omenja sam M a 11 i o 1 i še izvir Timava, Sabotinnad Gorico, Solkan, Grgar in samo okolicoGorice. V njegovih časih je na Sabotinuobilno uspeval lepi jeglič ali avrikelj (Primulaauricula = Auricula ursi, str. 622, si. 6)in pa kranjska bunika ali volčič (Scopolia carniolica= Solanum somniferum alterum, str.Slika 6večkrat. Na strani 901 vidimo zanimiv opis,kako je zdravil soprogo vipavskega župana,ki jo je pičila kača v desno roko. Malo daljena str. 950 pravi, da je v okolici Gorice inv gorah Japidije, to je ilirsko-keltsko ime zagorato pokrajino med Istro in reko Uno (torej6 ». . . quam tamen postea frequentissimam reperiin monte magno supra Vipacum, qui circiterviginti millia passuum a Goritia distat.« (Str. 653).679, si. 7), ki jo je najbrž tudi gojil na svojemvrtu. 7 Tekstu je pri obeh rastlinah dodaldobri sliki, ki izključujeta zamenjavo z drugimivrstami. Avrikelj še dandanes uspeva po» »Siquidem Ammoditae, meo iudicio, in plunbusItaliae et Illyriae iocis reperiuntur, praesertim inGoritiensi comitatu et Iapidiae montibus.« (Str.950).7 »Nascitur in Agro Goritiensi Salvatino monteinter saxa, unde aliquot nobiscum tulimus plantas«(str. 679).


(Daphne cneorum), več vrst preobjed (Aconitumspec.), jaščarico ali cesarski silj (Peucedanumostruthium), zlati koren (Asphodelusalbus), brstično lilijo (Lilium bulbiferum),zlati klobuk (Lilium martagon), črno murko(Nigritella nigra) in druge. Med njimi zasluži,da jo posebej omenimo, privlačna rastlina, kijo je odkril njegov prijatelj in sodelavec izPadove, J. A. C o r t u s o , danes pa združujev latinskem imenu priimka obeh botanikov:Slika 10Cortusa matthioli si. 9. Slovensko ji pravimordeči zvončki, ki se z njimi srečujejo obiskovalciPlešivca ali Uršlje gore.Kakor je Mattioliju dala domača grudapriložnost, da je spoznal rastlinstvo Sredozemlja(Mediterana), in okolica Tridenta, da jeodkrival nove alpske vrste, tako se je na Goriškem,v Istri in na »gorah Japidije«, ki jihmnogokrat citira, srečaval z novimi težavami,pri identifikaciji taksonov, katere prištevamodanes ilirskemu flornemu elementu. Med njimismo že omenili kraški košutnik (Gentianasymphyandra (si. 10), in širokolistno lobodiko(Ruscus hypoglossum), prišteti pa jim moramoza primer še vimček ali lipico (Epimediumalpinum). navadno tevje (Hacquetia epipactis),zlato jabolko (Lilium carniolicum, si. 11) itd.Teh in drugih rastlinskih posebnosti, ki jih jeM a 11 i o 1 i v svojih komentarjih na novoopisoval, njegovi sodobniki, živeči severno odAlp v Švici, Nemčiji in na Nizozemskem, nisopoznali. Zato so ga K. G e s s n e r , A. L u s i -tanus, M. Lobelius in drugi kritiziraliter mu očitali, da si izmišlja nove rastlinskevrste. Čeprav so mu v tem oziru delali krivico,je res, da so imeli in še imajo poznejši avtorjiz ugotavljanjem nekaterih Mattiolijevihprirodnin težave in sta nekaj vrst identificiralašele I. A. S c o p o 1 i (1760, 1772) inF. X. W u 1 f e n (1858), okoli 300 let po avtorjevismrti, nekatera njegova gesla pa so še danesostala uganka.Prijatelji in znanci so mu pošiljali redke vrsterastlin in mineralov tudi iz bolj oddaljenihkrajev. Vejico rdečeplodnega brinja (Juniperusoxycedrus) mu je prinesel iz Pazina v IstriG. Reffinger, protomedikus Kranjske(str. 110), iz Dalmacije je dobil po posredovanjulekarnarja B. Balistusa trnat grmkustovnico (Lycium spec., str. 151), in čapljevec(Geranium), ki mu ga je poslal znani prirodoslovecU. A 1 d r o v a n d i (str. 567). VIstri in Dalmaciji je morda sam opazoval velikemnožine grmovja konopljike (Vitex agnuscastus — Staphis agria, str. 761). V Istri in vnekaterih krajih Japidije, pravi, je pogostaCedrus Phoenicia (str. 110). Pri nekaterih zdravilihomeni M a 11 i o 1 i Makedonijo npr. prijelki (Abies, str. 89), smrdljiki (Therebinthus,str. 96), pri petršilju (Petroselinum, str. 512),pogosto pri nekaterih mineralih (Lemnia terra,str. 851; Alumen, str. 860; Nitrum, str. 866:Sideritis, str. 877). Znana so mu bila ležiščaasfalta v Dalmaciji, pri Hvaru blizu izliva Neretve,pa tudi v Albaniji in v Panoniji (str.101). Proti koncu knjige, kjer je govora o rudah,piše M a 11 i o 1 i, da mu je pred kratkimposlal slavni zdravnik Josephus SalandiusBergomensis lep primerek cinkoverude »Botryitis cadmiae« iz Zagreba,»mesta v Dalmaciji« (str. 828). 11" »Botryitis cadmiae frustulum sane pulcherrimumnovissime ad me misit Sagabria Dalmatiae urbeelarissimus medicus Iosephus Salandius Bergomensis. . .« (828).


Nič manj niso zanimiva tista mesta v M a -ttiolijevih komentarjih, kjer omenja našekraje v zvezi z raznimi vrstami živali. Skoraj150 let pred Valvasorjem opisuje lov napolhe v gorskih gozdovih Kranjske, Štajerske inKoroške kar na dveh krajih v svojih komentarjih:prvič pri geslu bukev (Fagus, str. 160),drugič pri polhih (Glires, str. 281) je še nekolikobolj zgovoren. Pri bukvi je omenil v zvezis polhi tudi druge živali in takole zapisal:»Polhi se te hrane (bukovega žira) zelo veselijoin postanejo debeli. Zato, ko dozori žir,nešteti lovijo polhe v alpskih gozdovih Kranjske,Štajerske in Koroške: Saj zgodaj zjutrajopazuješ prebivalce teh krajev, na hrbtih zvrečami polnimi polhov, ki so jih ulovili v enisami noči. Z bukovim plodom se zabavajo tudimiši: Kajti iz daljnjih krajev jih vodi naravniinstinkt, da v čredah navalijo v gozdove. Pravtako je priljubljena hrana vevericam, in tudidrozgom, kosom ter številni drugi perjadi(str. 160). 12Znano zdravilo živalskega izvora je bil »Casloreum«,ki so ga pridobivali od bobrov. V tedanjihčasih je bilo ob naših vodah še dovoljDonave, Drave in Save. 13 Prav tako je upodobilnekatere predstavnike morske favne, odkatere omeni morskega ježka (Echinus marinus),ki ga je dobil iz istrskega mesteca Pirana(str. 215). Njegovo pozornost vzbudi tudi rakovica(Pagurus), ki jo slovanski prebivalciJapidije ob Jadranski obali po domače imenujejo»paguri, (str. 230). 14Ko je služboval na južnem Tirolskem, je razenalpske flore spoznal tudi nekaj predstavnikovalpske favne. V Ananijskih gorah je videl planinskegazajca, ki dobi pozimi bel kožuh. 15Prav tam je spoznal že tudi svizce, ki jih imenuje»gorska miš« (Mus montanus, str. 282)." ». .. quin et in Austria, atque Pannonia, ubiDanubius, in aliisque finitimis provinciis, ubiDravus et Savus discurrunt. . . (str. 248).14 »Sclavi, qui Iapidiam incolunt, quorumque littoraAdriaticum mare alluit, . . . Paguri vulgo apellant«(str. 230).15 »Hi hyberno tempore admodum albicantes insummis vallis Ananiae montibus frequentes reperiuntur. ..« (str. 242).POVZETEKPO SLEDOVIH PRVIHV NAŠIH KRAJIHFI.ORISTOVteh živali. M a 11 i o 1 i imenuje kot njihovobivališče Avstrijo in Panonijo, oziroma porečje" »Glires hoc pabulo maxime delectantur, ae pinguescunt,Quamobrem cum eius advenit maturitas,innumeri capiuntur glires in Carniolae, Stiriae etCarinthiae alpinis silvis: Quippe iis in locis incolasmane inspexeris, qui saccos gliribus plenos ferantuna tantum nocte captis. Delectantur fagi fructuetiam mures: siquidem e longinquis regionibusnatura ducti gregatim silvas ingrediuntur. Item etsciuris gratissimus est cibus, ac etiam turdis,merulis, aliisque compluribus volatilibus (str. 160).Do nedavna so domnevali, da se je raziskovalno inznanstveno delo v floristiki, analogno pa tudi vdrugih panogah biologije, na tleh Slovenije in Jugoslavijezačelo šele s prihodom I. A. Scopolijav Idrijo, torej v drugi polovici 18. stoletja. Takoin podobno so doslej pisali vsi, ki so se ukvarjalipri nas z zgodovino teh znanosti. Trdili so, da seje strokovno delo v biologiji pri nas začelo neposrednos tako imenovano klasično dobo K. L i n -n e j a in njegovih sodobnikov, torej brez pripravljalnedobe. To misel je najbolj jasno izrazilW. V o s s v uvodu k svoji razpravi »Versucheiner Geschichte der Botanik in Krain« (1884), kopravi: »Es fehlt demnach in der Geschichte derBotanik dieses Landes eine sogenannte Vorzeit, inwelcher nach und nach der Boden ftlr klassischeArbeiten geebnet wurde. Eigentumlicher \Veise beginntsie hier sogleich mit einer klassischen Periode,wie die Zeit von 1754 bis 1800 zu bezeichnenware, in welcher Scopoli, Wulfen, H a c -q u e t und K. Zois im Lande ge\virkt haben«(str. 6).V enakem smislu sta pisala o začetkih naše biologijetudi N. K o š a n i n (1929) in P. Grošelj(1939).V grških in rimskih časih avtorjev florističnih inmedicinskih del (Teofrasta, Dioskoridain drugih) niso mikale odmaknjene gore in dolinenekdanjega Illyricuma, Thracije in Macedonije stujim in pogosto sovražno razpoloženim prebivalstvom.Zato so kraji iz teh področij le redkoomenjeni kot nahajališča za rastline, ki jih opisujejoantični avtorji.


Bistveno pa so se razmere spremenile ob koncusrednjega veka, ko so učenjaki renesančne dobez intenzivnim študijem grških, rimskih in arabskihavtorjev začeli ustvarjati temelje evropskih znanosti.S tem se je začela tako imenovana pripravljalnadoba tudi v zgodovini botanike, ki je v Evropipovsod približno enaka in ki je trajala od15. stoletja do nastopa K. L i n n e j a. Botaniki,bolje rečeno floristi, so bili v začetku večinomazdravniki, ki so se zadovoljili s tem, da so raziskovalikoristne, posebno zdravilne ali škodljive,včasih tudi »čudodelno« učinkujoče rastlinske močiali pa so komentirali dela antičnih avtorjev, posebnoDioskorida, in iskali njegove rastline.Redki so bili nadarjeni poedinci, ki so bili nadsvojo dobo in so delo v floristiki tretirali v vzvišenemznanstvenem smislu. Taki duhovi so biliredki in njihovi uspehi brez večjih vplivov inposledic. Niso mogli osnovati svoje skupine alisvoje šole, da bi se začeto delo nadaljevalo, znjimi je ugasnila luč, ki so jo širili okoli sebe.V severozahodnem delu Jugoslavije se je za nekajčasa ustavil na svojem triumfalnem pohodu poEvropi P. A. M a 11 i o 1 i (1500-1577), italijanskizdravnik, ki je prišel v Gorico leta 1541 in tu živelin deloval 12 let. V Gorici je napisal svoje strokovnonajvažnejše delo, komentarje k D i o s k o -r i d o v i m knjigam o zdravilih (»De materia medica«),ki so izšli prvič leta 1544 in skupno doživelinad 60 izdaj v raznih jezikih. Razen botanične inmedicinske razlage, pa tudi kritike Dioskoridater drugih antičnih in renesančnih avtorjev, namnudi delo skoraj celotni pregled tedanjega stanjafloristične in medicinske znanosti. V primeru zD i o s k o r i d o m je izredno pomnožil število obravnavanihrastlinskih vrst, v veliki meri iz lastnihbogatih spoznanj, ko je med svojim bivanjemv Gorici botaniziral in nabiral rastline, živali inrudnine, jih determiniral in primerjal z onimi,ki so jih opisali antični avtorji. Med njegovimi originalnimiizsledki so za nas posebno dragoceni podatkio odkritjih in o razširjenosti nekaterih avtohtonihvrst iz naše flore, kulturnih rastlin in pripombeo njihovi praktični uporabi v medicini infolklori.Med kraji, ki jih je obiskoval, kjer je nabiral aliod koder je dobival od znancev in sodelavcev posameznevrste rastlin, pogosto beremo imena našihgora, rek in celih pokrajin. Preko gozdnatih goraje često obiskoval Idrijo in pri tem spoznal bogatofloro velikanskega gozda na Hrušici, ki leži obrimski vojaški cesti med Aquilejo in Ljubljano.Večkrat je tudi prišel v Vipavo, od koder je občudoval»mogočno vipavsko goro« — Nanos in senanj tudi vzpenjal od raznih strani. Zelo rad inpogosto je obiskoval izvir Timava v bližini Trsta,znano goro Sabotin (609 m) nad Gorico, Solkan,Sv. Goro (682 m), Grgar in bližnjo okolico Gorice.Kot nahajališča prirodnin, ki jih opisuje v svojihkomentarjih, omenja tudi bolj oddaljene krajeoziroma pokrajine Istro, Kranjsko, Štajersko, Koroško,Dalmacijo, Macedonijo.Med prirodninami prevladujejo rastlinske vrste,ki jih je blizu 90 o/0 od skupnega števila obravnavanihgesel, le majhen del odpade na živali inrudnine. Mattioli se je posebno izkazal kotraziskovalec flore južnih Apneniških Alp in goraJapidije, ki jih često citira. V teh gorah, katerimpripada velik del današnjega slovenskega ozemlja,je odkril mnogo rastlinskih vrst, ki so bile dotlejše nepoznane in jih danes prištevamo ilirskemuflornemu elementu.Vidimo torej, da je delo P. A. M a 11 i o 1 i j a zanas še posebno dragoceno, saj je skoraj poldrugostoletje pred V a l v a s o r j e m in dvesto let predS c o p o 1 i j e m odkrival svetu lepoto ilirskih, japidijskih,kranjskih, štajerskih, koroških — alikakor jih že imenoval — krajev in gora ter zanimivostinjihove flore, favne in gee.LEGENDA KSLIKAMSI 1. Pietro Andrea Mattioli kot petdesetletnik.V desni roki ima izvod svojih znamenitinkomentarjev, v katerih pogosto omenja naše gore,doline, reke, ljudi, rastline, rudnine m živali. Vlevi roki drži znamenja zdravniškega poklica, mrtvaškolobanjo, zdravilno rastlino, skalpel in sesulo.Avtor portreta je verjetno G. Liberale izVidma (Udine), ki je Mattioli ju za časa bivanjav Gorici izdeloval tudi slike rastlin in živali.SI 2 Sirokolistno lobodiko (Ruscus hypoglossum L.)je Mattioli odkril v gorah med Gorico mIdrijo, ko je obiskoval idrijske rudarje.SI 3. Črni teloh (Helleborus niger) je spoznal innabiral v velikanskem gozdu v Hrušici, ki je skozenjvodila nekdanja rimska vojaška cesta protiLjubljani.SI 4 Prava ali keltska špajka (Nardus celtica L.},pri kateri se je Mattioli zmotil. Piše namreč,da io je nabiral na Nanosu, kar je nemogoče, kerne uspeva na apnencu. Tudi slika v gornjem deluje plod fantazije in ne odgovarja.SI. 5. Rožni koren (Sedum roseum (L. Scop.) tudine raste na Nanosu, kot je zapisal Mattioli.Mnogo pa ga je dobiti med ruševjem v vseh nasiliAlpah.SI. 6. Lepi jeglič, avrikelj ali trotovka (Primulaauricula L.), ki ga je naš avtor v množicah videlcveteti na Sabotinu nad Gorico (602 m). Tu uspevaše danes med skalovjem na severni strani hriba.SI 7. Kranjska bunika ali volčič (Scopolia carniolicaJacqu.), ki ga je pred 400 leti Mattioliše nabiral na Sabotinu (602 m) nad Gorico. Danestu rastline ni več mogoče najti, pač pa uspeva vgozdovih Hrušice in Trnovskega gozda.SI 8 Planiko, pečnico ali očnico (Leontopodiumalpinum) iz slike prav lahko spoznamo Tudi imeki ga je dal Mattioli tej, danes tako slavnicvetki, Leontopodium verum jo imenuje, zvem zelosodobno. Avtor je sam ni nabiral, temveč mu jo jeprinesel njegov sodelavec C a 1 c e o 1 a r i u s zgore Monte Baldo (2200 m) nad Gardskim jezeiom.SI 9 Rdeči zvončki (Cortusa matthioli) so redka inprivlačna vrsta, ki jo je naš avtor imenoval odknteliu in sodelavcu J. A. C o r t u s u na čast. Dvestolet pozneje je K. L i n n e z vrstnim imenomovekovečil Mattioli j a in tako danes rastlinav svojem latinskem imenu združuje priimka ooenbotanikov.SI. 10. Kraški ali bratinski košutnik (Gentianalutea f. symphyandra) je še iz rimskih časov znanozdravilno zelišče, ki je dobilo latinsko ime po lluskemkralju Gentisu. Rastlini tudi danes zelo strežejopo življenju in je niti zakonita zaščita ne moredovolj zavarovati.SI 11. Zlato jabolko (Lilium carniolicum) je, kotnaš avtor izrecno poudarja, sam našel na gorahJapidije. Pozneje so vrsto izločili iz rodu maslemcin jo dodelili rodu lilij.


SLOVSTVOA d a m o v i č L., 1909: Die Vegetationaverhaltnisseder Balkanlander (Mosisehe Lander). Leipzig.B a u h i n C., 1671: Pinax theatri botanici. Basileae.impensis Joannis Regis. 518 str.Clusius K., 1583: Rariorum aliquot stirpium,per Pannoniam, Austriam, & vicinas quasdam provinciasobservatarum Historia. Antverpiae.Domač R., 1950: Flora za odredivanje i upoznavanjebilja. Zagreb.Fraas C., 1870: Syriopsis plantarum florae classicae.II. Aufl., Berlin. 320 str.Glesinger L., 1949: p. A. Mattioli iz Siene onašim ljudima i krajevima, Liječnički vjesnik,71. god., Zagreb.1951: Opis trovanja živom kod rudara u Idriji iz16. stol. — Arhiv za higijenu rada I, str. 142—147.1963: Paracelsusova »Sophia« . . . Farmaceutski glasnik,19. god., Zagreb.Grmek M. D., 1949: »iris illyrica«. Liječniškivjesnik, 71. god., Zagreb, str. 63—64.Grošelj P., 1939: Prirodoznanska prizadevanjamed Slovenci. Zbornik Prirodoslovnega društva.Ljubljana.Hegi G., 1908—1931: Illustrierte Flora von Mitteleuropa.Wien. II. Auflage, 1936 u. 1939.Košanin N., 1929: Botanika. Narodna enciklopedijaSHS. I. zvezek, Zagreb.L e s k y E., 1956: Arbeitsmedizin im 18. Jahrhundert.— Werksarzt und Arbeiter im QuecksilberbergwerkIdria. Verlag des Notringes der wiss.Verbande Oesterreichs. Wien.L os s G., 1870: Illustrazione delle piante figuratedi P. A. Mattioli botanico del secolo decimosesto.Trento. M. Kupper-Fronza tip. ed.Mattioli p. A., 1569: Commentarii in sex librosPedacn Dioscoridis A. de Medica materia Str.409—413, Venetiis.Mayer E., 1952: Seznam praprotnic in cvetnicslovenskega ozemlja. Slov. Akademija znanosti inumetnosti. Ljubljana.M e 1 i k A., 1924: Idrija. Narodna enciklopedija SHS.II. Z v., str. 4.Min ari k F., 1946: Slovenske »na rokah« oisanezdravilske bukve iz leta 1759. Farmaceutski glasnik,Zagreb. Str. i—10.1955: Olimje, historična lekarna v sliki in besedi.Maribor,More t ti G., 1983—1852: Difessa a ilustrazionedelle opere botaniche di P. A. Mattioli. — Giornaledeli' I. R. Istituto Lombardo di Scienze, Lettereed Arti.Morpurgo G., 1929: Le vecchie Farmacie e gliscntori di cose farmaceutiche di Gorizia. studiGoriziani. Vol. VII.P e t k o v š e k V., 1939: J. Barleta »Prinosi slovenskimnazivima bilja« in naš botanični slovar.Časopis za zgodovino in narodopisje. Maribor.19G0: Začetki botanične vede pri Slovencih. Adannum horti botanici labacensis solemnem Univerzav Ljubljani. Str. 11—23.1963: Carolus Clusius v Sloveniji in na Hrvatskem227—231. Proteus, Prirodoslovno društvo, LjubljanaStr. 227—234.Pintar I.. 1954: J. A. Scopoli in njegovo prizadevanjeza obrtno higieno. Arhiv za higijenu rada 5,1954, 309—320.P o s p i c h a 1 E., 1899: Flora des osterreichischenKiistenlandes, I. Bd., str. 39—40.Scopoli, J. A., 1760: Flora carniolica. — 1772,Flora carniolica, ed. 2, I—II.Vos s W., 1884: Versuch einer Geschichte der Botanikin Krain (1754 bis 1773). Jahresbericht desStaats-Ober-Realschule in Laibach.Vrišer I. & Ver bi č M., 1960: Idrija. EnciklopedijaJugoslavije. IV. Zv., str. 315.W u 1 f e n , F. X., 1858: Flora norica phanerogama.(Herausg. von F e n z 1 und G r a f).ReklanskadolinaNapisano za 70-letnico PlaninskegaVestnikaJankoBlažejV Marijino in v svojo sramoto moram priznati,da sva se dobro ovedela, kje sva in kakose dolina imenuje šele, ko sva imela že skorajtretjino Reklanske doline za sabo. Vozila svase po Železni dolini in ko so se strme skalnestene na obeh straneh razmaknile, ko se jeBela na široko razlila po produ ter so vstaleSkluže pred nama kot starodavna langobardskautrdba, premišljeno postavljena na strateškovzpetino, se nama je zazdelo, da je biloza danes kilometrov dovolj ter da je čas, dazačneva misliti na povratek. Reklana naju jesprva zvabila samo na popotno kosilo v senci,potem pa, ko sva se podprla, naju je skoraj sčarobno močjo potegnila vase. Na levi straniso se na strmi travnati rebri pokazale sprvaposamezne hiše, potem pa cela manjša naselja.Šele tedaj sva si utrgala čas, se ustavila,razvila zemljevid ter se razvedela v pokrajini.Ugotovila sva, da sva v Reklanski dolini, včudoviti, odmaknjeni alpski dolini, kjer jeKugy našel svoje zasanjane in skromne furlanskevodnike. Dolino so v trinajstem stoletjuposedli Furlani ter so tako zabili klinmed koroške Slovence v Kanalski dolini termed primorske Slovence v Reziji, na najzahodnejšemdelu našega ozemlja.Saletto je edino večje naselje v dnu doline.Ko sva prišla v vas, je žgalo sonce navpičnoz neba in vročina je puhtela iz kamnitih talin zidov. Rdeč curek krvi je brizgnil nekječez pobeljeni zid ter je okamenel. Maček, črnkot oglje, se je privlekel čez pot, se s privihanimrepom podrgnil ob skalo in zopet izginil.Najin prihod je povzročil majhno začudenjev vasi. Natančneje: verjetno je povzročilazačudenje skromna rdeča zvezdicana beli tabli avtomobila. Gruča se je nabirala


okoli naju in odnekod je prišel celo karabinjer.Pomiril se je, ko ga je Marija v italijanščinivprašala za pot, ter nama je vse zelonatančno in prijazno razložil. Pred odhodomsva si še ogledala vas. Vsega skupaj mogočedvajset hiš, med njimi nekaj opuščenih. Dolinaje redko naseljena. Melik piše,* da v vsejdolini ne živi več kot tisoč ljudi. Sredi vasije italijanski spomenik žrtvam prve svetovnevojne. Kako drugačen od vseh avstrijskihspomenikov in vojaških pokopališč v Bohinju,Koritnici, v Zajezerski dolini ali pa v okoliciDoberdoba! Ves kraj je dihal tujino, tuje kulturnoin zgodovinsko območje.Dolina je ostajala pod nama in avto se je zagrizelv strmal, kot bi ga bila popadla pravagorniška strast. Spretno se vijuga cesta kviškuv zatrepu doline in ko so izčrpane vse možnosti,zavije cesta v predor, vsekan v živoskalo. Večeriti se je začelo, dolina je tonila vsenci, na zahodu pa so postajale vedno višjefurlanske gore. Majhna naselja so kot belelise vedno bolj bledele v oljčnem zeleniluvečera. Polagoma se je strmina položila in vsvoje okrilje naju je sprejela koča na Nevejskemsedlu.Večer v gorah. Koliko večerov je že bilo inkako različnih! In vendar se mi zdi, da gorskanarava s svojo močjo in s svojo lepotošele sedaj prav vdira v mojo dušo. Na enistrani Prestreljenik in za njim meja, na drugistrani mogočna gmota Montaža in Viša. Z izkaznicoPlaninske zveze sva si zagotovilačlansko prenočišče v sobi. Nato sva posedelav tržaški planinski družbi pred kočo. Na sredozemskistrani Alp sva. Skodelica na mizi,slog koče in mize, ki za njo sediva — vse jedrugače kot pri nas. In vendar sva šele narobu našega ozemlja. Globoko čutiva, da tudiob Sredozemlju žive naši ljudje.Mrzla noč je rodila prelep dan. Sonce najuje našlo že ob Rabeljskem jezeru. Jutranjemeglice so se dvigale iznad jezera, da je bilovideti kot začarano, ubogi avto pa je treskaliz ene jame na cesti v drugo. Tako zanikrnocesto bi pa še pri nas le s težavo našel.Rabelj. Visoke rudniške hiše, zidane v popolnomatujem, a vendar alpskem slogu. Govore,ne, kriče, da smo v popolnoma nemškemkraju. Tuje in odbijajoče, tudi v primerjaviz žalostno in zasanjano furlansko zemljo, da* Anton Melik: Slovenija, Slovenski alpski svet,SM Lj. 1954, str. 307.slovenska duša skoraj otrpne. Niti spomenikžrtvam, ki jih je z bolnico vred leta 1910 pogoltnilazemlja, naju ne more pritegniti zadalj časa.V Mrzli vodi se ustaviva ob skupini zakmašnooblečenih kmečkih ljudi, ki se vračajo odnedeljske maše. Krepki slovenski obrazi, lahkobi jih srečal tudi v nedeljo dopoldne vMojstrani ali v Tuhinju. In slovenska besedaiz njihovih ust, skoraj književno čista in pravilna.Pomožujemo in pomodrujemo. O vremenuin o ljudeh. Vreme bo ostalo, pravijo,oni pa žive tod, med Nemci in Furlani že takodolgo, kolikor daleč nazaj seže njihov spomin.Prvi Italijani so prišli v te kraje šele po letu1918. Poslovimo se, kot da bi bila najnaravnejšastvar, da smo se srečali tu, a zdi se mi,da nam je vsem domača beseda posijala vnedeljo kot sončni žarek v temo.Srce nama ne da, da bi se vrnila, ne da biprej v Ovčji vasi v gostilni naročila skodelicočaja po naše in se ne bi sprehodila po Žabnicimed domačimi ljudmi. Ene krvi smo inzdi se mi, da smo že desetletja čutili potrebopo razgovoru. Vsem mejam v brk!Planinskim društvom,naročnikom,bralcem in prijateljemGlasilo Planinske zveze Slovenije je zašlo nenadomav hudo finančno stisko, ker mu jeSklad za pospeševanje založništva sporočil, daletos ne bo več dobilo običajne letne dotacije.Finančni plan Planinskega Vestnika je s todotacijo za leto 1966 računal, ker mu je bilana sestanku komitentov tega sklada že trdnoobljubljena. Proračun PV znaša 21 milijonov,od tega gre za tiskarno in papir 17 milijonovstarih dinarjev. Z naročnino, članskimi prispevkiin oglasi zbere uprava PV 14 milijonovna leto, za kritje razlike potrebuje najmanj še7 milijonov starih dinarjev.UO PZS sredi leta težko poseže po drastičnihukrepih, kot je na primer ustavitev izhajanja,


skrčenje obsega ali izdajanje dvojnih številk,zmanjšanje kvalitete, nesorazmerno zvišanjenaročnine in podobno. Čuti se dolžan, da vsajza leto 1966 izda svoje glasilo v obsegu inopremi, kakor je bilo naročnikom napovedanona izredni skupščini PZS ob koncu leta 1965,ko je bila zvišana naročnina. Poleg tega imav letošnjem programu primorsko številko ob60-letnici Gregorčičeve smrti, himalajsko številkoo Kangbačenu, ljubljansko in mariborskoštevilko, za katere je gradivo že zbrano in ganaročniki pričakujejo.Zbiranje oglasov ne izda toliko, da bi glasilostiski ušlo. Tiskovnega sklada PZS nima.Za obvezno naročnino vseh članov se doslejše nobena planinska skupščina ni odločila izdobro utemeljenih razlogov.Ne preostane nam drugega, kot da potrkamona vrata naših naročnikov in na blagajnenaših planinskih društev.Tej številki prilagamo položnice s prošnjo, danam prostovoljno nakažete vsaj po 500 S - d i nizrednega prispevka za leto 1966.Tako prostovoljno zvišana naročnina na 2000S-din za leto 1966 še vedno ne bo previsoka zaca. 550 strani in 4 priloge spričo cen, ki namjih diktirata proizvodnja papirja in grafičnaindustrija, nikakor pa ne drugi stroški za planinskoglasilo, saj znašajo honorarji za glavnoin tehnično redakcijo ter za vse avtorske honorarjele 3 milijone S-din, honorar za uslužbenkoin ostali stroški pa 1 milijon S-dinarjev.Svojo prošnjo utemeljujemo prav tako kotvlogo založniškemu skladu. Pri tem apeliramona visoko člansko zavednost, ki se je ob kritičnihtrenutkih naše organizacije vedno odličnoizkazala. Pozivamo tudi planinska društva,da prispevajo iz svojih sredstev, kolikornajveč morejo, da se redno izhajanje Vestnikanadaljuje. Društva naj povečajo tudi prizadevanjeza zvišanje števila naročnikov. Pridobivajonaj nove oglase in tudi prispevke gospodarskihin drugih organizacij. Dolžni smo predslovensko javnostjo, da ohranimo planinskoglasilo, ki je 70 let spremljalo in usmerjaloslovensko planinstvo.Rešimo Planinski Vestnik!UPRAVAPLANINSKEGA VESTNIKAUPRAVNI ODBOR PLANINSKEZVEZE SLOVENIJELjudje,čas in goraNapisano za 70-letnico PlaninskegaVestnikaDr. IvanGamsKo sva s spremljevalcem prišla z Velega poljado tam, kjer se steza prevesi proti Vojam, sose onstran Bohinjske doline kot fatamorganazablesteli beli valovi s snegom zalitih Bohinjskihgora. Tedaj, bilo je pozimi 1962, še nismovedeli, da bo ta fatamorgana dosegljiva zasmučarje že čez nekaj let, ko bo zgrajeno turističnosredišče na Voglu. V tistih letih senam je kazalo na obzorju bodočnosti eno samovisokogorsko središče — Velo polje in meneso zdaj poslali sem, da bi preučil plazove. Toso bele nadležne muhe, ki bi se pozimi usedalena avtomobilsko cesto Rudno polje — Malopolje, ki smo jo pri zadnjem terenskem komisijskemogledu vrisali na karto. Ni bilo razgovora,ali bo cesta ali je ne bo. Govorili smole o variantah te ceste.Nadaljnja pot proti planini Zgornji Tošc nibila videti nič kaj mikavna in moj spremljevalecje ponudil stavo, da ne bom prišel čezzasnežene galerije. Čeprav nisem bil prepričanv uspeh, sem stavo sprejel in mu segel vroko. Tudi za slovo, kajti počakal me bo tamna prevalu. Ker je bil zgodaj zjutraj snegledeno gladek, najbrž ne bi prišel niti do galerij,če ne bi plaziči pustili za sabo zmrzlekepe snega, ki so mi služile kot stopnice. Obvrhu stene, ki jo je po vojni vsekala bohinjskazadruga za lažji dogon živine na Velo polje,je veter tu in tam izstružil poličke in takosem se po njih v slabih dveh urah spravil naono stran galerij na položnejši svet. Zasopihanemuse mi je smejalo in tolklo srce: »Pa leše nisi zanič!«. Razum pa se je branil: »Pojdino, s tem ponosom! Saj to ni bil noben alpinističniproblem! Pravi alpinist gre tu čez nasprehod!« »2e, toda bil sem brez dei - ez, brezcepina in s smučmi na ramah,« sem se branil,


Planinski dom Zorka Jelinčiča na Črni prsti (1844 m). Odprli ga bodo 7. avgusta t. 1. Ne zamudite tegapraznika PD Podbrdo in vseh primorskih društev!ker sem potreboval zadoščenje zmagovalca.Že dolgo se nisem poskušal v gorah, tam doliv dolini pa človeku gnijejo moči in kar je šehujše, ne ve več, ali je slabič ali korenjak.Tam doli se vključuješ v skupine in gibanjain ne veš, kdaj izgubljaš in kdaj dobivaš. Tupa sta le dva, ti in gora. Samo eden je lahkozmagovalec in tisti, ki je, ve, kaj je. Ni važno,kaj si premagal. Nekateri morajo preplezatismer VI da čutijo sladkost zmagoslavja.Drugemu je dovolj, če se povzpne po šodrovskistezi na vrh gore. Nadušnemu starcu je dovolj,da da podse Šmarno goro, in že si spet obnovitih kotiček zadovoljstva in zaupanja v svojemoči. Gora je bogata.Na polici, na kateri je nekoč stala planinaZgornji Tošc, sem v jutranjem soncu začelkartirati plazove, ki so se to zimo razlezli sTošca na vse strani, kot da bi zleteli iz sneženegagnezda na vx-hu gore. Na sami polici jeobtičal en sam plaz. Druge je pritegnil stranskijarek. V zimi 1960/61 jih je bilo tu več.Preplavili so polico in obtičali med prvimdrevjem na južnem bregu. Grapa izpod Studorskegaprevala je bila tudi letos ena samadolga plazina. S Slemena in Mesnove glave jezdrknil sneg po vseh večjih hudourniških jarkih.To bo treba galerij in tunelov! sem premišljeval.Toda tedaj, v letu 1962, smo že vedeli,da more tehnika poslati človeka na potv vesolje. In da ne bi mogla napraviti ubogeceste na Velo polje?Ker je opoldansko sonce zmehčalo sneg, je bilpovratek čez galerije mnogo lažji. Ko sva ses spremljevalcem vrnila v lovsko kočo naMalem polju, je bilo na soncu še prijetnotoplo. Spremljevalec je dober, si mislim, in mene bo zatožil, če si privoščim lenuharjenje nasoncu. Ležeč na deskah, ki sem jih zbezal izpodsnega, nisem dolgo opazoval vesine Tošca,Mišelj vrha in Triglava. Z vsem bitjem in žitjemsem čutil, kako vpije vsak košček kožetoplino sončnih žarkov, in ob prijetni utrujenostisem kmalu zatonil v dremavico. Nisemveč vedel, kje sem. Tošc ni več Tošc, Mišeljvrh ni več vrh. Vse naokoli je ena sama gora,pokrita s snegom in obžarjena s soncem. Medvrhovi je napeta tišina kot pajčevina. Le včasihzabrnijo njene srebrne nitke, tedaj, ko sev ne vem katere ostre skale ujame veter inglasen spet plane na piano. V te nitke se kdajpa kdaj zaplete šum ptičjega krila in zven


kamna, ki je kdo ve kje zapustil steno in zdajposkakuje od peči do peči, dokler se končnone umiri v tihem in globokem snegu na koncužleba. Veja, ki se je znebila snega, je švistnilakvišku in povedala drugim, da bo borovjekmalu pogledalo izpod snežene odeje. To jevse, kar slišiš in veš o svetu. In ti si samozato na svetu, da bi poslušal utrip življenjagore in čutil njen sneg in njeno sonce in njenotišino. Samo ti in gora.Ej, kako stara je ta pesem, človek in gora, naVelem polju. Začenja se tedaj, ko je prišel semgor, sledeč divjadi ali na čelu svoje črede, prvičlovek. Kdo bi vedel, kdaj je bilo to. Mordaže takrat, ko se je čez Velo polje umikal izdolin ledenik in se kot ranjena žival zatekelv brlog, v Velsko dolino, kjer se je še nekajčasa otepal toplega sonca, dokler niso ostalele kosti, ki kot morene še danes ležijo tam naokoli.Takrat je tu spodaj pod lovsko kočo,tam, kjer se danes čisti potoček na Malempolju izgublja v temno podzemlje, valovilomodro jezerce. Počasi in previdno je sledilledeniku gozd, najprej pretežno borov, natopretežno smrekov. Leto za letom so vetrovizanašali v valove milijone drevesnega peloda,ki je potonil v jezersko blato in ni razpadel.Kako krčevito branijo drevesne vrste svoj obstoj.Po dvanajst tisoč letih je pelod 1. 1962 izkopalznanstvenik, ga dal pod drobnogled innerazpadlemu določil, na kakšnem drevesu jedozorel. Jezersko kotanjo je sčasoma zapolnilailovica in jezero je preraslo barje. Vetrovi sose zaganjali v visoko barsko travje in meddrugim valovili tri rastline, ki so v botaničniliteraturi zapisane z zlatimi črkami, ker so jihnašli samo tu in nikjer drugje v Sloveniji alicelo Srednji Evropi. To so praprot mladomesečina,kimasti vrbovec ter pritlikava breza.Niti najstarejše bohinjske pripovedke ne vedopovedati, kdo je odkril, da je na Malem inVelem polju odlična paša. Ali je bil to Ilir,morda Kelt, ki je zbežal iz doline pred zimskimzavojevalcem in pred suženjstvom v mestuali na galeji. Gora je boljša kot suženstvo.Kdor koli je že bil prvopristopnik na Velopolje, gotovo ni iskal tu nič takega, kar iščemov gorah danes meščani. Morda bi se še dalougotoviti, če ni bila na Velem polju cela naselbina.Ravno dno Velega polja se imenujePoljana in na koncu Velske doline je v najboljtoplih prisojah Pungart, torej sadovnjak.Ali je bilo to na koncu srednjega veka, takrat,ko so na primer na koncu ledenika Pastercekopali rudniške jarke, ki jih je kasneje preplavilledenik in še danes niso vsi pogledaliizpod njega? Naj je bil rudar, lovec ali pastir,med golo kamenito višavje ga je prignala potrebapo hrani zase ali za govedo. Tedaj, koje bilo najvažnejše, kako se preživeti in ne,kako živeti, je porezal šoto in omenjene znameniterastline na barju na Malem polju, takokot še danes delajo na Ljubljanskem barju.Ne vemo, če je moral riniti za bežečimi gamsina sam Triglav. Če je bil tam gori, tega gotovoni imel za junaštvo, saj je to napravil zasvoj kruh. Junaštvo pa je nekaj, kar napraviškar tako, zaradi junaštva in ne da bi vedel,PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE VABI SVOJE ČLANSTVO, DA SE UDELEŽI OTVORITVEGREGORČIČEVE ROJSTNE HIŠE NA VRŠNEM AVGUSTA 1966.UPRAVNI ODBORI PD, MLADINSKI ODSEKI IN AO, PRIREJAJTE IZLETE IN TURE VGORNJO SOŠKO DOLINO. UDELEŽITE SE OTVORITVE PLANINSKEGA DOMA ZORKAJELINČIČA NA ČRNI PRSTI 7. AVGUSTA IN SLOVESNOSTI NA VRŠNEM 28. AVGUSTA1966.Po poteh Gregorčičeve brigadeI. Povzetek iz zgodovineGregorčičeva brigada je bila ustanovljena za to, da je vzdignila naše ljudi zoper »zemljelačnega tujca«, da je z orožjem potrdila meje našega naroda na zapadni meji in izpovedalacilje Osvobodilne fronte, to je, osvoboditev vsega slovenskega ozemlja. Primorski ljudje sodobro vedeli, zakaj so tej brigadi na bojno zastavo napisali prav ime »goriškega slavčka«.Ustanovljena je bila v Knežkih Ravnah, kjer je bilo prve dni maja 1943 zborno mestojužnoprimorskega odreda. Tu so se zbrali v V. slovensko narodnoosvobodilno brigado »SimonGregorčič«, prvi komandant ji je bil Albert Jakopič-Kajtimir.Z Raven je preko vasi Krna in preko Soče pri Kamnem prišla na Kovačičevo planino naKolovratu, tu bila ves dan težak boj, nato pa se je preko Matajurja spustila v Beneško Slo-


čemu koristi. To je pripadalo 1778. 1. padarjuWillomitzerju, ki so ga bohinjski lovci pospremilina Triglav. Ni, da se sami ne bi upalina vrh, toda zakaj bi hodili tja gor kar tako,brez koristi. Gora ni prijatelj, ker ji moraš iztrgativsak košček kruha.Prišla je nova doba in novi ljudje. V goro sonajprej pričeli riniti znanstveniki za navadnimikamni ali rastlinami, za njimi pa čudnimeščani, ki so iskali v gorah nekak mir. Smukavčev Janez, ki že dolga desetletja paseš naVelem polju in se moraš zadnja leta opreti napalico, če se hočeš zravnati in pogledati navrh Triglava, ker so te leta skrivila k tlomkot viharji star macesen, ti še veš povedati,kaj so rekli stari ljudje o prvih meščanih, kiso kar tako, za prazen nič, hodili v gore. Pase zdijo Bohinjcem še danes čudni. Hodijo sami,s palico in nahrbtnikom, tihi so in neopazni.Zjutraj zginejo iz Vodnikove koče, preden posijesonce, čeprav imajo dopust, in predenAngelca zakuri ogenj v kuhinji. Samo da ti,Janez, ne veš, da zadnji čas niso več tako tihiin skromni. Ko se vrnejo v dolino, napišejodolg članek, ki je ena sama obtožba. Obtožbaljudi, ki razgrajajo po planinskih kočah, kričijopo poteh, da si srne in gamsi lomijo noge,ko preplašeni bežijo čez drn in strn v zavetje,ter mečejo odpadle konserve in steklenice, kamorse jim zdi (tudi take, ki ti, Janez, včasihprav pridejo). V teh srditih člankih je enasama obtožba časa in teh, ki, nekontroliranirazbrzdanci, spreminjajo sveti hram gorsketišine v kričave beznice in smetišče. Veš, Janez,ti tega ne razumeš. Nekateri iz mestapotrebujemo mir, ki ga tam doli primanjkuje.Nismo vselej veseli kot ti, če v gorah srečamososeda ali človeka na sploh. Lepše je biti samin tudi meni zdajle prija občutek, da sem skorajsam od Triglava do Uskovnice. In počitekpotrebujemo, duševni in telesni počitek.Tudi jaz. Včeraj sva s spremljevalcem ves danhodila iz Radovne in vse do Bohinjskih vrafcse nama je sneg udiral do kolena ali pasu. Paje bi io še vedno bolje kot takrat, ko sem pozimisam rinil sem gor iz Voj. Ko me je prehitelanoč in sem se zgubil med grbinami, sembil presrečen, ko sem padel v megli v zapuščenobrunarico. Tedaj sem vedel, da bomostal živ. Drugo jutro sem videl, da sem lestreljaj daleč od lovske koče in tudi Vodnikovakoča ni daleč. Pa to so le še spomini.Se leto ali dve in sem gor se bomo pripeljaliz avtomobili. Tam na Kržetojci, med Malim inVelim poljem, se bo dvignil hotel, bel, razkošen,topel in ves razsvetljen. In drugi domovise bodo nagnetli naokoli kot piščetaokoli koklje. Zvečer bodo pribrzeli turisti izdoline z najnovejšimi modeli avtomobilov.Veš, Janez, ljudje potrebujejo dandanes obkoncu tedna spremembo okolja, zabavo in razvedrilo.Ce ves teden naporno delaš, se morašna koncu sprostiti. Skozi okno avta mimogredeuživaš razgled po divji naravi in o vožnji nadprepadom lahko pripoveduješ sosedu, da jeves zelen od nevoščljivosti. In pečenka in kozarčekse v gorah priležeta kot le kaj. Privenijo, da bi tudi to najzapadnejso slovensko pokrajino zajela v osvobodilni boj. Po kapitulacijiItalije je bila na Koradi pri Kobalarju ustanovljena I. soška brigada, ki je kasneje dobila imeXVII slovenska narodno osvobodilna brigada »Simon Gregorčič« (politkomisar ji je bil drSlavko Zore-Grisa). Tudi ta je oktobra 1943 šla v Beneško Slovenijo, kjer jo je novembrazajela sovražna ofenziva. Nato se je umaknila na levi breg Soče, februarja 1944 pa se je vrnilam prišla do Fojde prav na zapadni rob Beneške Slovenije. Avgusta 1944 je Gregorčičevobrigado, ko je dobila povelje, naj gre že četrtič v Beneško Slovenijo, obkolil sovražnik V bojuna Rdečem robu nad vasjo Krn je brigada imela težke izgube. Ko se je zbrala in odpočila ienovembra 1944 spet odšla v Beneško Slovenijo, kjer je imela nekaj bojev, predvsem pa jeJdelovala kulturno in politično.II. Organizacija spominskega pohodaOdbor za odkup Gregorčičeve rojstne hiše v Tolminu je v svoj program za prireditev na Vršnemane 28. avgusta t l. sprejel tudi planinski spominski pohod, »Po poteh Gregorčičeve brigade«.Sporazumno z odborom ZB v Tolminu, z odborom borcev Gregorčičeve brigade v Ljubljaniin koordinacijskim odborom primorskih PD smo se odločili, da pohod poenostavimo, saj je skorajnemogoče, da bi brigadne poti obnovili v njihovi zgodovinski resničnosti.Pohod bo potekal v treh smereh:I. Korada—Kobalar—Kambreško—Srednje—Kovačičeva planina—Foni—Vršno. To prevzamejopredvsem primorska planinska društva, vodstvo organizacije je prevzelo PD Nova Gorica.


plesu si lahek in pri mizi zgovoren kot že dolgone. Zadnja leta ti v dolini ni več za vriskanje.Tu pa se ti zvečer, ko stopiš pod napusč,da bi se ohladil, izvije iz grla tak mladeniškiglas, da še pol ure odmeva od stene do stene.Da, to so gore.Janez, zvečer ne boš smel več krave kar takozagnati v stajo. Treba jih bo tudi privezati,sicer ti bo katera zbezljala, ko bo zaslišalaizlive gorskega veselja. In sobo zakleni, daboš imel mir pred tistimi, ki ne bodo vzdržalinemira v hotelu. Veš, Velo (= Veliko) poljebo postalo malo, pretesno za vse, za te, kihočejo izkoriščati bogastvo gora za kruh, zatiste, ki bi radi uživali v gorah naravo, in one,ki bi radi v gorah uživali življenje.In kaj, če se bo vsem tem v naslednjih desetletjihpi-idružila še kaka zvrst ljudi, ki v gorene prihajajo, da bi jih uživali, temveč da bijih osvajali? Ali nimaš, Janez, občutka, dapostaja tesno v naših gorah? Pa ne zato, kerbi nas bilo preveč! O ne, le drug drugemupostajamo vedno bolj napoti. Ko po dolgi,žgoči debati o tem, kdo je pravi planinec,srečam na gorski stezi neznanega planinca, bise mu rad izognil, ker se bojim, da mu ne bibil pogodu. In v razgovoru ne vem, ali najuporabljam izraz planinec, gornik ali kakodrugače, da ne bo zamere.Sonce je zlezlo za sleme in mraz me je spraviliz dremavice, da sem se vrnil v kočo. Vremenskanapoved napoveduje za jutri še lepšidan.MaričkinaploščaBorisRežekV zahodnem ostenju Planjave so plezalnesmeri tako na gosto potegnjene in prekrižane,da skoraj ni več sežnja skale, po katerem sekdo že ni pehal, prebijal, pa tudi kdaj obtičal.Od Sedla gor je mimo Bab po trati in melule dober skok do stene in že drenovci sopotem, ko so opravili z zahodno steno inBrinškovim kaminom, preplezali vse, kar seje tiste čase pač dalo brez klinov, potegov inlestvic. Ta njihova plezanja pa so se sčasomapozabila in marsikdo je menil, da pleza nanovo po kakšni smeri v zahodno steno aliseverozahodni greben. Navdušeno je nabijalkline in se vesil tam, koder so naši davniplezalni vzorniki plezali prosto in celo nenavezani.Tako je neka grapa, ki drži za prvoglavo na severozahodnem grebenu, ki je poznejedobila ime Maričkina plošča, hotelabiti nova smer in sloviti Ipsilon je bil polevem odcepu preplezan tako na suho in zII Tolmin—Čadrg—Polog—Planina Sleme — (spomenik borcem na Rdečem robu) — ras Krn-Vrsno Pot prevzame Planinska zveza Slovenije oziroma njena mladinska komisija.III Tolmin-Knežke Ravne. Pot prevzame MO PD Tolmin in se pridruži nato na pot II.Mladinskim odsekom je mladinska komisija PZS poslala okrožnicoj K a t a n ^s kratko zgodovino Gregorčičeve brigade. Zveza borcev oziroma ^ b n brigade -Stmon Greoorčič« pa sta obljubila, da bodo mladinskim udeležencem na pohodu prtpouedouaii o ^ odovini brigade tudi borci te brigade, ki se bodo 28. avgusta 1966 na Vrsnem ^ele^ii zboraborcev brigade in se s tem poklonili pesnikovemu spominu m pomenu njegovega delaosvobodilni boj.Zbor udeležencev pohoda je za pot I. na Koradi pri Kobalarju 26. a^u S ta popoZdne Natančnejevas bo obvestilo PD Nova Gorica, ki sprejema tudi prijave ekip. Z* 0 *.^* 11 'je vZatolminu prav tako 26. avgusta popoldne. PrijavePrijave so nujne, ker je treba pripraviti prenočišče za 26. in 27. avgust in nekaj topie prehrane. Zato s prijavami pohitite!III. Namen prireditveO tem je govorila že okrožnica PZS novembra 1965 in januarja 1966 V ^ J " " ^ treh obletnic, pomembnih za našo zapadno narodno mejo, ob kateri so ^področja. Letos poteka 100 let, odkar je zaradi spopada med nemskim in "jkim nacionalizmom začela ločeno od ostale Slovenije živeti Beneška Slovenija, dalje 70 let, odkar je bila


osimi nogami že okrog 1. 1910. Ponavljavcemtorej ni bilo v posebno čast, da so za taodstavek porabili rešto klinov in govorili onjem, kot bi bil kdove kakšen dosežek. Podobnoje bilo tudi drugod, koder je le bilokaj opor in res v vsem tem ostenju, razendveh ali treh izrazitih klinskih pristopov, žezdavnaj ni nič več novega.Planjava je zaradi bližine in lahkega dostopado ostenja sčasoma postala vzorno plezalnovežbališče, koder je na razmeroma majhnemprostoru od severozahodnega grebena pa doBrinškovega kamina, zbrano vse, kar je sicerv stenah porazdeljeno med številne razležaje.Tu so plati, zajede, pokline, previsi, žmule, vsteno zgubljajoče se poličke in zagonetni robovi,za katerimi se komaj da slutiti kakšnaopora ali špranja za klin. Vendar je vsega leza dobra dva ali tri raztežaje od vznožja gordo sklona stene, ko se položi v razklano pečevjein skrotje, ki se potem po grebenu inostenju pne proti vrhu. Zato ti pristopi nimajopomena kot samostojne smeri. Vse skupajje le nekakšen Turne pod Grmado vvečjem, ni pa rečeno, da bi se v teh skalnihodstavkih ne smele dogajati napete in grozljivezgodbe, na pol tragedije, ki pa so šemanj kot korak daleč od smešnega.Marsikdo se je namreč bil že zalezel in potemklical na pomoč vse svetnike, dokler niuvidel, da se bo pač moral iz zagate izvlečisam. Naveze so se zbesedovale, da se je razlegalood robov, in kdor je tedaj posedal kjena Sedlu, je lahko v malem spoznal, kakšnonezapisljivo besedje in izrazje je v rabi naplezarijah.Vse ostenje je polno takšnih in podobnih dogodivščin.Tu pa tam je bilo pač treba kogasneti izpod kakšnega previsa, in kdor je kajbolj obiral ostenje, si je lahko nabral vsakovrstnegaželezja, ki so ga nadobudni plezalcipuščali po špranjah. Od navadnih kavljev zaobešanje podob, preprostih kosov železa zzvrtano luknjo, pa do členov stare verige, kiso bili navarjeni na kakšen železen cvek.Razen tega pa je bilo še obilo dobrih klinovkamniške izdelave.Vse to železje pa dostikrat ni pomagalo posteni gor in naj bo povedana najbolj smešna,dasi sama na sebi tragična zgodba dveh nesrečnežev,ki sta obtičala pod nekim previsomvrh Ipsilona. Prišla sta gor po zlodjevo gladkipoklini in sta se potem z zaničevanjem ali paiz strahu z vrha olajšala vanjo. Toda ko stapotem hotela naprej, ju previs nikakor nipustil čezse. Niti zabiti nista mogla, da bi selahko spustila po vrvi nazaj in tako sta moralaspet lepo drug za drugim splezati poonesnaženi poklini dol in jo lepo očediti, dasta pridehtela na Sedlo, kakor bi pravkarprišla iz greznice ...Mnogo tega se je že porazgubilo, le imenaraznih štrlin in robov še spominjajo na podobnedogodivščine, saj se je na stotine ljudiubadalo po Planjavi, še preden in potem,ko je bila odki-ita Maričkina plošča.V Planjavo nas je zaneslo, kadar ni bilo pravegavremena, da bi dan ne bil zgubljen. Celoiz narodno-obrambnih razlogov ustanovljena posoška podružnica Slovenskega planinskegadruštva in 60 let, kar je umrl Simon Gregorčič, ki s svojo domoljubno, narodno prebudnoin socialno pesmijo in z vsem svojim pesniškim tvorstvom pomeni kulturni in politični temeljnaših zapadnih mejnikov.Zaradi vsega, kar v nas obujajo le tri obletnice in posebej zaradi pesnikove čustvene navezanostina svet pod visokim Krnom, zaradi pesnikovega hrepenenja po planinskem raju in zaradinjegove ljubezni do slovenskega naroda, ki je s svojim delom in obstojem branilo prelepisvet od Mangrta do Devina v najtežjih okoliščinah — prireja Planinska zveza Slovenijepohod, »Po poteh brigade Simona GregorčičaSimon Gregorčič je dajal našemu narodu zanos,ga zdruzeval in ga dvigal ter s tem zavračal krivice, ki jih je na zapadni meji utrpel, s tempa tudi izpovedoval vero v svoj narod, tako potrebno primorskemu in vsemu našemuljudstvu, da se ohrani za prihodnost. Ni čuda, če so socialne in nacionalne vrednote njegovele ljudska last in eden od temeljev našega boja za narodne pravice (France Koblar)UO PZS je na svoji seji 21. 10. 1965 sklenil, da proslavi pesnikov spomin predvsem s čimsirso popularizacijo primorskega planinskega področja in s tem okrepi občutek za dragocenepridobitve narodno-osvobodilnega boja in njegova izročila.Sicer Pa bo o tem obširneje in tehtneje spregovoril tržaški pisatelj Boris Pahor v prihodnjištevilki našega glasila, pisatelj France Bevk pa bo v isti številki popisal, kako in zakaj jenastajala med boji v Trnovskem gozdu Gregorčičeva številka »Partizanskega dnevnika« za100-letmco pesnikovega rojstva.T. O.


iz Bistrice smo jo po kakšnem slavju navsezgodajpotegnili gor. In kar je bilo že boljna roko, smo potem načeli, da smo se razgibaliin prevetrili.Tako smo neki pusti in megleni dan zlezli poseverozahodnem grebenu na izrazito čukljo,na kateri se združujejo vse smeri v območjugrebena. Med skalnimi roglji na vrhu, kjer jetoliko prostora, da lahko daje zavetje tremali štirim osebam, smo potem posedali. Nekolikosmo še zravnali tla in oklesali robove,naposled pa v spomin na ta neslavni dan zostmi kladiv še vklesali svoja imena v skalovje.Na Sedlu je bilo takrat precej ljudi, ki jih jevreme zadržalo, da niso mogli na ture. Poslušaliso tisto klesanje, ki je donelo iz megle,a so lahko samo ugibali, kaj počenjamo tamzgoraj.»Še Planjavo bodo podrli,« je robantil oskrbnikDebeli Anton, ki mu je šlo tisto klenkanježe malo na živce, posebno ker je vmes zabobnelatudi kakšna skala v steno nad Logarskodolino. »Ni jih moč ugnati,« je zmajevalz glavo. »Hudobe, ljubljanske!«Potem ko smo že posedli v tistem kotu podmaterjo božjo v kuhinji in smo imeli literkuhanega pred sabo, da smo se ogreli, nas jeprecej bolj ponižno vprašal, kaj neki smoimeli zgoraj.»Marički smo odkrili ploščo« mu je zaupljivopovedal Ogrin. »Dvajset let je že oskrbnicana Sedlu, pa se spodobi, da se ji malooddolžimo.«»Saj, dosti križev in potov sem imela zaradivas, ko včasih vso noč v koči ni bilo miru,«se je zasmejala Marička. »Da, kar dvajset letje že ...«Anton se je slovesno zresnil in ne da bi mukdo kaj rekel, je sam od sebe prinesel namizo nov liter.»Lepo ste naredili,« je godel, ker mu ganotjeni dalo do prave besede. »Kakšna plošča paje?«Zlagoma smo ga vlekli, da je plošča iz marmorjaz zlatimi črkami, kaj pa piše na njej,mu pa nismo hoteli povedati. Naj gre sampogledat. Samo Maričko bomo kdaj v prihodnjevzeli na vrv, da bo videla, kaj smo jinamenili. To pa Antonu, kakor se je bal skalovja,spet ni bilo prav in se je pogumnoodločil, da pojde takrat z nami tudi on.Tako smo se lepo zmenili. Novica o Maričkiniplošči na grebenu Planjave pa se je tako razširila,da smo morali res nekaj napraviti.Staro pločevinasto kažipotno tablo z vrh Turškegažleba je Kopač lepo prebarval in naslikalnanjo napis:MARIČKINA PLOŠČAODKRITA OB DVAJSETLETNICINJENEGA OSKRBNIŠTVA NA SEDLUTisto leto pa je že nismo več mogli spravitigor na ono čukljo, kamor je bila namenjena,ker je bila že pozna jesen in slabo vreme, dani bilo moč niti na Sedlo. Šele spomladi, koje odlezel sneg, smo jo pritrdili zgoraj.Potem se je šele prav začelo. Maričkina ploščasem in tja, je šlo med ljudmi in celenaveze so iz radovednosti lezle gor. In če jele kdo lazil tam okrog, ni rekel drugače, kotda je bil na Maričkini plošči, da se je to imeza vselej utrdilo.Isto leto smo nato imeli plezalni tečaj naSedlu in smo se seveda spet motali po Planjavi.Tedaj smo se spomnili, da bi vrh tistečuki je lahko napravili nekakšno zavetišče.Na Sedlu so tedaj dogradili novo cisterno inod del je ostalo nekaj desk in tramičev.Anton nam je milostno dovolil, da smo jihpobrali, in ves tečaj, kolikor nas je bilo, seje oprtal s tistim lesom. V dobrih dveh urahsmo ga z orodjem vred zvlekli po steni gorin malo pod večer je novi bivak že stal. Sajje bilo treba postaviti le streho nad prostormed skalnimi roglji in zapažiti eno stran,kjer naj bi bila vrata. Vrzeli smo založili sskalami in kamenjem, da je postalo pravprijetno zavetje z lino na strehi, skoz katerose je lepo videlo na Brano s Turško goro inRinkami v ozadju.Streho smo hoteli potem še prekriti s strešnolepenko, vdelati vrata in lino na strehi opremitis šipo. No, vrata smo še spravili gor, paje bila že prej spet jesen, preden smo moglivse postoriti. In tudi drugačne skrbi so biletedaj. Jemali smo slovo od gora, z neustavljivikoraki se je bližala vojna ...Še nekaj vedrih dni smo prebili na Sedlu.Odpravljali smo se še enkrat na Maričkinoploščo, pa je Debeli Anton, ker ravno ni bilodosti ljudi v koči, nekaj mencal okrog nas innaposled zaupal Modcu, da bi tudi on rad znami, ker Marička pač ni utegnila.Drugim, posebno pa meni, ni zaupal, da biga ne pobingljali na vrvi nad Logarsko dolinoin ga malo presušili na vetru, kot je bilže večkrat slišal.


»Ljuba Marija, ti meni pomagaj!« je potarnalže ob sami misli na kaj takega. Saj je dobrovedel, da bi vrvi gotovo nihče ne prerezal, aobljubiti bi moral nič koliko litrov, in tegase je bal. »Hudobe, ljubljanske!«Modec je imel torej čast, da ga je vzel navrv in kar naglo sta bila za nami na vrhu.Anton si je bil to plezarijo vse huje predstavljal.Nič ni bilo tega, kar smo mu bilinapovedovali, da je namreč onstran nadLogarsko dolino prepad prav do dna in segotovo zvrti v glavi vsakomur, če le pogledavanj. Tostran pa je vse gladko, da je trebalesti kakor muha po šipi...Seveda nam ni dosti verjel, malo pa ga jele skrbelo. Zgoraj pa se je le globoko oddahnilin ni mogel prikriti svojega zadovoljstva,ko je zlezel v tisti deščeni zbitek in seskoraj ves porinil skoz lino na strehi.»Marička, ali me vidiš!« je z dlanmi obustih zaklical dol na Sedlo, kjer je bila predkočo zbrana vsa njegova družina, ki je napetoopazovala, kako bo potekel ta prvi inposlednji plezalni pristop njenega nad stokil težkega očeta»Ata, ata ...« so ponosno zavreščali otroci intudi Marička je nekaj zaklicala, pa bi nemogel reči, da ji je šlo tako lahko od srcakot njim, ki so se objestno prekopicevali potrati.Navzdol je potem šlo prav tako gladko inskoraj smo bili v melu in za Babami, ker seje napravljalo k dežju. Plohi smo sicer ušli,ne pa tudi nalivu za mizo, kajti Anton se jebil skazal, da nikoli tega.Po štirih letih smo se spet vrnili v gore intudi na Sedlo. Mnogo nekdanjih tovarišev nibilo več med nami, padli so in njihove kostitrohne raztresene po daljavah.Bivak na Maričkini plošči je brez škode prestalvojno in vse viharje. Sprana streha se jesveže svetila z grebena, in kakor bi bilo včeraj,sem spet odpahnil vrata. Nekaj starihčasopisov je še ležalo tam na polici, kosplesnivega kruha, ki ga je bil pustil poslednjiobiskovalec, vrvica z dvema zarjavelimaklinoma... Doba, ki je pretresla svet, je šlamimo teh robov. Više po severozahodnemgrebenu je bilo nekaj več nasutin, tu pa tamse je bil odkrhnil kak rob, svet pa je ostalisti.Spet smo na plezalnih in reševalnih tečajihobirali Planjavo, pa tudi zaradi tega, ker namje bil Okrešelj zaradi bližnje meje nedostopen.Gledali smo v ostenja Turške gore inRink ter v tihi, zapuščeni Okrešelj. Nikoderni bilo človeka ne glasu, le slap Savinje jeneslišno šumel v silni globini pod nami.Pogled se je bolj in bolj usmerjal nazaj.Tisto, kar je bilo nekdaj, je znova oživelo inprebiral sem po spominu za slednjo nadrobnostjo.Marsikdaj mi je hušknil smehljaj čezlice, ko sem spet ujel kakšno posebno dobrozgodbo. Da, tam je še sloviti Iks in še drugihtakih krajev za celo abecedo, pa Glava, da bise samo o Planjavi dala napisati cela knjiga.Vendar se temu skalovju ni poznalo, da jebilo vanj nabitega na cente železa.Nastopil je nov plezalski rod, ki o vsem nekdanjemni hotel nič vedeti. K nabijanju klinovpa je dodal še vklesovanje opor invrtanje lukenj v skalo in tako je iz ostenjaPlanjave včasih donelo kakor iz kakšnegakamnoloma.Bivak na Maričkini plošči je ostal še nekajlet. Neki nepridipravi, ki so proglasili Grintovceza svojo last, pa so se lepega dne, koso bili prepričani, da ne bo nikogar od nasMaričkina plošča in zavetišče v sev. zah. grebenuPlanjave Po spominu narisal arh. Vlasto Kopač


lizu, spravili nadenj, ga razbili in pometalilesovje z Maričkino ploščo vred čez stenoRazen tega pa so še odklesali vsa imena sskal, da bi ne ostala nobena sled po tej ljubljanskinakazi na njihovem svetu.Ni se mi zdelo vredno, da bi si mazal rokeali besedo z njimi, ki so itak le malo časašarili po raznih plezalnih natepavališčih, potempa za vedno mrknili brez sledu. Za njimise je tudi v Planjavo vrnil nekdanji mir. Ničse ni dalo zbrisati; Maričkina plošča je ostala,čeprav je železo, na katero je bila naslikana,nemara že zrjavelo kje v sesutinah podsteno. Ime samo pripoveduje in bo ostalo,dokler bo še kdo lazil tam okrog.Napisal sem njegovo zgodbo, da bi se ljudječez leta morda ne vpraševali, kakšna in kateraMarička se je preplezovala po tistih pozabljenihklinih, ki tu pa tam še rjavijo pošpranjah.Umaknili smo se s torišča in ga prepustilinaslednikom; na naše zgodbe že lega nadihdaljne odmaknjenosti. Vendar so bile lep delnašega ubadanja po gorah in takšne nambodo tudi ostale.Jugozapadna stenaKaranfilaVeliborStanišičOb desetih dopoldne. Štirje sedimo na škrbiniRopajanskih vrat. Davi smo zapustili kočo vGrbaji in skozi dolino polno rose in ptičjihglasov, skozi brezpotni gozd in preko potokovprišli do zadnje krnice v Grbaji, da gremo vjužno steno Karanfila. Oprtniki so nam ožemalitelesa pri osemstometrskem vzponu. Enastran škrbine je albanska, z druge se na levovzdiguje naša stena. Zdaj nam to ni mar,preveč skrbi imamo z drugimi rečmi.Spustili smo se po strmem snežišču in zagledalisteno. Jutranja in sinočnja slutnja jepostala stvarnost: pred nami se je dvigal neizprosnivertikalni zid. Sredi njega so zrle nanas nekake zelenice. Senca Force (vrha naalbanski strani) zagrinja kraj, na kateremsmo. Hlad lije iz zasneženega ozebnika nadrugi strani škrbine, hladno je tudi pri srcu.Od škrbine direktno po razu je nemogoče. Primoji duši, kaj pa je danes nemogoče? Z našimznanjem, močmi in kovačijo pa ne gre!Nekaj niže levo vidimo vertikalne poči, pokaterih sklepamo na serijo kaminov. Splazimose čez krajno poč pod snežnim previsom inpridemo pod kamine. Več mislimo na to, kakose bomo spuščali z vrvjo navzdol kakor pana uspeh. In tako smo se spoprijeli s prvimimetri.Ob dveh popoldne. Ni bilo prehudo. Vrstil seje kamin za kaminom, zagozde druga za drugoin slaba varovališča, na katerih smo moralizabiti kline. Zdajci se piikaže greda sredistene, kakor lep sen. Nekoliko metrov lepezelene trave in zijalka polna snega, široka invisoka kakor železniški predor, koliko je globoka,pa ne moremo vedeti.Posedeli smo pred vhodom v zijalko. Jasnonam je, da smo premalo naredili, da bi siprivoščili bivak, žal pa nam je, da bi zapustilita imenitni kraj.Popoln mir kraljuje na albanskih gorah, navrhovih na oni strani krnice. Le kak kamense sproži v steni Force. Poslušamo, kako zoboka jame enolično kaplja. Tako lepo bi biloleči na gredo, se prepustiti soncu in nič misliti.Toda na strogo stvarnost opominja strmi,negostoljubni rumenkasti zid nad zijalko,skoraj brez elementov za razved. Ali najgremo na levo, na desno ali naravnost?Ob petih popoldne smo se končno le posloviliod široke leve. Sledilo je težko plezanje ponavpični precej krušljivi steni, brez dobrihrazčlenkov. Po treh raztežajih z varovališči,ki so nas bolj živčno utrudila kot pa fizičnospočila, po naprezanju druge naveze, da rešivrv, ki se je zategnila v vencu sponk, končnopolička, ki omogoča, da malo duškamo.Pol ure prekladanja klinov, prusikov, vreč zabivak, slonovih nog, končno pa četvorica ob-* Bralcem Vestnika je skupina Karanfil (ali Vezirovabrada) v Prokletijah že znana. O historiatunjenega alpinističnega odkritja je pisal BrankoKotla j ič (PV št. 8 in 9/64), medtem ko je geološkioris dal Mirko Markovič (PV št. II/64). To potopuščamo pripombe na nekatera nesoglasja v toponomastiki.To je končno stvar konvencije. Važnoje, da vselej vemo, za kateri objekt v naravi gre.Odtlej je dejavnost v Grbaji tekla dalje. V doliniso predlanskim odprli Kočo PD Radnički iz Beograda.Člani AOB so zadnji dve leti preplezali večnovih smeri, letnih in zimskih, v Očnjaku, s severnimvrhom Karanfila, Kopij u itd. Eden odkorakov v alpinističnem odkrivanju Karanfila jetudi edini dosedanji vzpon v njegovi jugozapadnisteni.


sojencev le sedi prikovana na kamnu, pripravljenana užitek, ki ga nudi noč na ozkivesni polici, pod njo pa stotine metrov zraka,prav toliko nad njo.Barve na večernem nebu so ugasnile. Noč počasiprihaja na svet. Saša in Keli kade podbivak-vrečo, jaz in Žika pa morava to prenašati,da bi Albanci ne opazili luči. Hrananam ne gre, k sreči pa imamo vodo. Kaj nambo prinesel jutrišnji dan?Prebudim se. Polnoč. Mislil sem, da se dani,pa je bila le mesečina. Tovariši spe. Kakosmo sami tu!Strmi vrhovi na jugu se blešče kakor srebro.Mesec dela arabeske po steni Force. Jezikimegle se stegujejo v Grbajo iz Zastana. Ostresence se črtajo po snežiščih in gruščih globokopod našimi nogami. Hladi me, di-htimod mraza. Počutim pa se lepo, kakor da letim,brez strahu in teže, kakor da ne pripadamveč svetu fizičnih bitij. Samo včasih človekv gorah čuti tako, da je ta hip eden od onih,zaradi katerih se splača živeti, da teko trenutki,ki se ne pozabijo. —Misli se zmedejo in spet zaspim.Po bivak-vreči je na drobno zabobnal dež.Ob treh.— Keli, spiš?— Slišiš dež?— Še malo pa bo dan.— Vse kaže, da bomo šli nazaj.— Nikakor. Zdaj je že težje navzdol kot navzgor.Spet kratek sen, grde sanje zlih slutenj, kismo jih pozabili, čim smo se zbudili.Pol petih. Hladno oblačno jutro, škropi pa neveč. Pospravljamo. Vsi trdi smo, drgetamo.Oprtniki čakajo. Keli in Žika kot prva navezazačenjata svoj težki, pogumni opravek.Ob desetih. Bilo je zares moško delo. Zdržalsem in klical v sebi vse zemeljske in nebeškesile (za vsak primer, če so). Nekoliko klinovje ostalo za nama, ker jim Sašine in mojeotrdele roke niso bile kos. Kot hipnotiziransem gledal na grušč med lastnimi nogami,gladke površine na vse strani, ki sem jihmoral obvladati kot pajek, spremljal sem letodkrušenega kamna in kakor po čudežu lovilravnotežje. Keli pa je brez omahovanja zmogelzadnji del smeri naravnost navzgor.Tudi to je za nami. Zbrali smo se na neudobnemstojišču, s katerega se je levo povprekvidel izhod na rob. Sonce je prebilo oblake.Veter je zasopel močneje in prinesel nejasenzvok s snežišča, na katerem sla se premikalidve črni piki. Bila sta Zvone in Uroš. Prišlasta gledat, kako delamo.Izstopili smo iz stene neposredno ob zadnjemvrhu v grebenu (jugovzhodnem), ki se spuščaproti Ropojanskim vratom. Naredimo možica.Smo res mi poslednja srečna generacija,' kiima priložnost, da v tej državi stopa na nedotaknjenevrhove?Vidimo, da je do glavnega grebena, s katerimse veže naš, še nekoliko takih grebenskih zob.Zdi se, da bo vse to lahko.Sonce je do kraja premagalo megle. Spet naskot včeraj pozdravljajo vrhovi Prokletij, samoda iz nove, človeškim očem še nedostopneperspektive. Na oni strani doline Ropojana sevzdigujejo na vzhodu doslej nepreplezanigotski stolpi Maja Čoškištes, blešči se ledMaja Jezerca.Previdno napredujemo po tankem, krhkemgrebenu. Na obeh straneh se odpirajo globokiozebniki in snežne plaznice. Nič ne ruši pokojazelenih polic, ki oklepajo strma rebra inse raztezajo po navpičnih stenah. Vse jeprvobitno, neomadeževano, očarljivo v svojiosamelosti in divjini.Vemo, da je pred nami še dolga pot prekoglavnih vrhov Karanfila in krnic Krošnje dodoline, pa se nam ne mudi. Radi bi, da bi tapraznik za oči trajal čim dlje.Večer pred kočo v Grbaji. Še enkrat, kakorže tolikokrat, tu v Grbaji, v Vratih, v Tamarjuali kjerkoli, gledamo v silne barierekamnitih platen nad strmimi gozdovi in grušči,z občutkom notranjega zadovoljstva, kilahko nastane samo na napornem in uspešnemdnevu v gorah.Mislimo: Nekega dne bodo morda do koče vGrbaji vozili turistični avtomobili, namestoubogih stanov bo verjetno stala ovčarskafarma, meja ne bo več neprehodni zid. naRopojanska vrata bo držala morda markiranasteza, po naši steni pa bodo plezalci potegnilimnoge druge smeri. Morebiti se bo vse spremenilo,morda bo vse bolje in lepše ljudem,ki prihajajo v Grbajo ali žive v njej. Mi smopa srečni, da ta kraj doživljamo tak, kakršenje zdaj. Tu se je tako malo spremenilo v zadnjihpetdesetih letih, od tistih časov, ko se jepo dolini Ropojana neka izčrpana vojskaumikala proti morju.Spet je lep zvezdnati večer, jutri gremo domov.Naša stena bo spet samotarila. V njejbodo rjaveli naši klini.


Tehničniopis:KARANFIL — jugozapadna stena — južnega vrha(Maja Keč) — smer mimo zijalke.Vstop nekaj deset metrov levo niže od Ropojanskihvrat. Skozi kamine stalno navzgor brez posebnihproblemov (mestoma zagvozdeni bolvani).Po šestih raztežajih se na levo odpira široka, rahlonagnjena travnata greda, na vrhu katere je vhodv veliko zijalko. Desno ob vhodu v zijalko navzgor(eksponirano in krušljivo), skozi plitve žlebove(kk) in po dveh raztežajih malo na desnookoli pomola do police (bivak). Odtod naravnostnavzgor, spočetka po neizrazitem stebričku, zatempo odprti steni (zelo eksponirano in krušljivo prostoplezanje). Po štirih raztežajih (kk) po bolj razčlenjenemterenu malo na levo, po izraziti policiproti robu stene. Izstop na stranski greben, kjerse vleče na jugovzhod od južnega vrha Karanfila,neposredno pri zadnjem vrhu nad škrbino Ropojanskihvrat.Višina stene okoli 500 metrov. Do zijalke IV, dokonca več detajlov V. Vzpon je težko narediti venem dnevu, ker pristop od koče do vstopa (gl.P V 8/64) normalno traja 4h, vzpon čez steno zahteva6 ur, sestop pa vsaj 5 ur.Sestop: Z vrha proti severozapadu na škrbino,potem lahko na okoli 50 metrov visoki kucelj, znjega na sledečo škrbino in po razčlenjenem ostenjuna sledeči špik enake višine (levo od karakterističnegažandarja). Z vrha iskati sestop naprejin nekoliko na desno po travnatem žlebu na sedelce.Preko naslednjega špika (lahko pa zelokrušljivo) levo navzdol in na glavni greben, nedaleč od južnega vrha Karanfila. Po glavnem grebenudesno (gl. opis PV st. 8/64) do severnegavrha in po planinski stezi skozi Krošnjo v dolino.Plezali: Zivojin Gradišar, Dušan Močilnik, AleksanderRogulič i Velibor Stanišič (vsi Beograd),5.-6. VII. 1964.Štirjesrčni možjeii.(Nadaljevanje)FrancCeklinZob časa je z lesene plošče, (čeprav pokrite sstrešico), izlizal že skoraj vso barvo. Ustnoizročilo ve povedati, da se je na tem mestuponesrečil »an jagr, k'je biv ta prvi na Trgvavu«.Na spolzkem mestu se mu je spodrsnilo,omahnil je vznak in se nasadil na ostri,kvišku štrleči rogelj odlomljene veje na podrtim(t. j. smreki, ki jo je podrl vihar).Okoli leta 1920 sem — kot drobcen fantič —še videl omenjeno »znamenje« na mogočnibukvi. Danes je ni več.Richterjevo omembo: »Dieser brave Steigerhat sich in der Folge am einer minder gefahrlichenStelle durch einem ungliicklichenFall erschlagen«, sem skušal povezati s ponesrečenimlovcem na Blatarju, vendar ključate uganke nisem našel. Bohinjske mrliškematrike ne poznajo tega »primusa«.V razdobju od 1792 do 1820, v katerem se jedrzni nočni obiskovalec Triglava ponesrečil,je v župniji Srednja vas umrlo 18 oseb z imenomPrimož, a so vsi, razen Primoža Arha,p. d. »Šoštarja« iz Stare Fužine, ki ga je ustrelilnek vojak, umrli naravne smrti. Prav takotudi vsi Primoži v župniji Bistrica, razenPrimoža Jensko, ki je zmrznil. Omenim naj,da je bila v jožefinskih časih dodana v mrliškematrike tudi rubrika »vzrok smrti«, česarte prej niso imele.Zatorej smemo reči, da neznani Richterjev»Primus N.« — sodobnik Matevža Kosa — nibil Bohinjec. Najbrž je bil doma kje v radovljiškiDeželi. 5Matevžu Kosu je žena Mina umrla, stara šele50 let, prav tisto leto, ko je izpod peresaZoisovega znanca, geologa Fichtla iz Sibinjana Erdeljskem izšla na Dunaju knjiga o vulkanskemporeklu neskladovitega apnenca, izkaterega se — po njegovem — sestojita rogTriglava (Terglou) in glava Vršaca (Werschatz).Prvih pet poglavij te knjige (MineralogischeAufsatzen, Wien, 1794) govori ookameninah, ki jih je Fichtel prejel iz Ljubljaneod Zoisa. Te okamenine so bile iz Bohinja;iz Za jezerske doline in z Velega polja,torej z leg v vznožju Vršaca in Triglava. Zomenjeno knjigo je stopil Triglav v ospredjeznanstvenega zanimanja prirodoslovcev širompo Evropi. Mnogi izmed njih so se obrnili doZoisa s prošnjo, da jim postreže z okameninami,ki jih navaja Fichtel. 6 Zoisu so od je-5Po mnenju Evgena Lovšina (»Gorski vodniki vJulijskih Alpah«, str. 263) naj bi bil neznani triglavski»Primus N.« — Primož H u d o v e r n i kiz Radovljice, h. št. 12 45, (rojen 1772, umrl1845).Kakor nam je blizu ta, nadvse zanimiva, delno podprtaugotovitev, pa bo treba še globljih dognanj,da nam bo postala docela sprejemljiva. Zakaj Richterjevoomembo (29 let po tem triglavskem vzponu),da se je omenjeni »Primus N.« »kasneje ubil nanekem manj nevarnem mestu«, ne moremo kratkomalonegirati z navedbo, da »so to mogle bitisamo kake bohinjske govorice«, pa čeprav je radovljiškiPrimož za celih 24 let preživel to Richterjevonovico.6 V 15. letih je Zois razposlal po svetu čez 5700 kosovrudnin in okamenin.


seni 1793 noge že toliko oslabele, da ni večmogel osebno v Bohinj. Zato se je v želji, dadobi od tam petrefaktov, obračal tudi na ValentinaVodnika, ki se je pod njegovim vplivomzačel zanimati tudi za prirodoslovnevede. (Dr. Jože Rus: »Triglav v herojski dobigeološke vede.«)Okamenine po Zajezerski dolini in na pobočjihTriglava so Zoisu iskali njegovi rudarji-Bohinjci: naš Matevž Kos; Lovrenc Arh, p. d.»Stagnar« v Cešnjici št. 71; Jurij Petras, p. d.»Klemene na Kočnar'ci« v Jereki št. 25, inMartin Petras, p. d. »Klemene« v Jereki št. 4.Lovrenc Arh, sin Antona, p. d. »Primožovca«v Cešnjici št. 51, je bil rojen 30. 7. 1744.Lovrenc se je prvič oženil z Marijo Stare, p.d. » Stagnarjevo« v Cešnjici. Iz prvega zakonaje imel sina Janeza, rojenega 1772. Ko mu ježena po letu dni skupnega življenja umrla, seje Lovrenc 25. januarja 1773 vnovič poročil.Njegova druga žena je bila Marjeta Kos,sestra kasnejšega triglavskega vodnika MatevžaKosa. Z njo je imel 9 otrok — petfantov in štiri dekleta. Lovrenc je nekaj časastanoval v Cešnjici pri »Stagnarju«. Leta 1778se je z družino preselil na Bistrico, kjer jebil zaposlen v Zoisovem železarskem obratu.Cez pet let ga ponovno najdemo v Cešnjici,leta 1788 pa že pri Stari Fužini. Tu je s številnodružino stanoval zraven znane »Cajnarice«na Ledini — v eni izmed Zoisovih hišv Logu (Stara Fužina, št. 69).Lovrenc je s svakom Matevžem Kosom večkratpotoval v Ljubljano k ohromelemu »bistriškemugospodu«.V avgustu 1795 je Lovrenc s Kosom in Legatomspremljal Valentina Vodnika, grofaHohenwarta in Ljubljančana Pinhacka po Zajezerskidolini na Vršac, se z njimi povzpelv pečevje Malega Triglava, naslednji dan pa


z vso družbo prebil šest ur na vrhu Tosca.Lovrenc Arh se je kmalu zatem preselil naKamnje, kjer je 3. decembra 1797 umrl. ŽenaMeta ga je preživela za osem let.Lovrenčev sin Anton se je 1806, dotlej bivajočna Kamnjah, preselil nazaj v Cešnjico, k»Stagnarju«. Njegov sin Janez, (rojen naKamnjah 1805, umrl v Cešnjici 1878) bi bilmorda oni »Janez Arh z Bistrice«, ki ga kotsvojega nosača omenja Rosthorn v opisuvzpona na Triglav 1828?Lovrenc Arh — Zoisov »Arh« — v svojihštevilnih potomcih (v petem in šestem pokolenju)še živi.Martin Petras, roj. 11. 11. 1739, in njegovJurij, roj. 8. 4. 1750, sta bila drugo- inbratpetorojenecJakoba Petrasa, ki se je leta 1736 izCešnjice (št. 62) priženil v Jereko št. 4 in vzel»domišarico« Jero Klemene. Martin, ki je biloženjen na domu, je umrl natanko na istidan, ko je preminul fužinarski padar LovrencWillomitzer. Juriju — poročil se je 1779 —izmed šestih otrok ostala edinole hčijeHelena'.Z njeno možitvijo 1. 1826 je priimek Petras vJereki izginil; v Cešnjici pa, kjer so se Petrasiobdržali vse do 1914, je po njih ostalohišno ime (na št. 74).Jurij Petras — Zois ga omenja v pismihVodniku4. 8. in 5. 9. 1795 — je v Koncu Zajezerskedoline pod Zelnarico odkril velikoskalnato ploščo s kremenastimiokameninami.Ploščo je v septembru istega leta MatevžKospo Zoisovem nalogu razdrobil, Vodnik papotem nekaj njenih kosov z izrazitejšimipetrefaktiposlal Zoisu v Ljubljano.Iz Zoisovih pisem Vodniku v letu 1795 se dapovzeti, kolikšno težaško delo so v tem letuopravili Matevž Kos in njegovi pomagačipriiskanju petrefaktov v Triglavskem pogorju(celo na Ledini pod samim vrhom) in prinaporni nošnji teh okamenin v dolino. Te sopotem v zabojih bistriškega oskrbnika Kollerjaromale v Zoisov prirodoslovni kabinet.Toplina, s katero je v teh pismih orisalMatevžaKosa in njegov značaj, kaže, da jepreprosti Jerekar Zoisu posebno pri srcu.Zoisovo pero nam je v teh pismihtudi Matevžev človeški lik.Navajenega trdega dela v rudnih jamahGorjuš,utrjenega s kdove kolikimi centibilpribližalotriglavskihokamenin na plečih, so vprav skrajnonaporni in hkrati življenje tvegani vzponiTriglav Matevža ojeklenili do izredne vzdržljivosti.naKo nam v pismu Valentinu Vodniku (4. oktobra1795) omeni naglico, ki je bila lastnaMatevžu: »Danes sem želel na Vaše zadnjepismo od 4. septembra obširno odgovoriti,vendar mi nagli (eilfertige) Kos, ki je daviprišel z Brda, in hoče še nocoj spet dospetitja, ne pusti časa...«, nam Zois hkratida je Matevž tega dne (bila je nedelja)pove,prehodilnič manj kot 60 kilometrov, se pravi10 do 12 ur hoda. Upoštevajoč, da je prejšnjidan preromal pot od doma do Zoisove graščinena Brdu pri Kranju, in da jo je naslednjidan na povratku spet premeril, vidimo,da je bil triglavski Kos tudi v dolini »doma«.Približno 150 km dolgo pot iz Bohinja v Ljubljanopa nazaj je prehodil v treh dneh.In ne samo tedaj.Z enega teh potovanj je s knjigami vredprineselVodniku na Koprivnik Zoisovožalostnonovico: »Linharta ni več!« (Vodnikov spomenik,Zoisova pisma, str. 51., 1859).Z Lovrencem Arhom je (4. 8. 1795) prineselZoisu tri Vodnikova pisma, in se z njim domenil,da bosta z Arhom očistila botaničnekoče na Velem polju in v Zajezerski dolini,jih preskrbela s svežim senom, terpopravilaokna in vrata. Nazaj grede je Matevž nosil sseboj dragoceni dokument o zgodnjiplaninskizgodovini Triglava: Zoisov načrt in navodilaza izvedbo velikega potovanja pogorah. Zreli sad tega je bil znamenitiTriglavskihvzpon:pesnik Vodnik in Ljubljančan Pinhack sta seob Matevževi varni roki z Legatom vredpovzpelana vrh Malega Triglava; grofHohenwartpa je v spremstvu Lovrenca Arha dosegelravni hrbet nižjega TriglavskegaVogla.Ni še konca Matevževih potovanj in gorskihvzponov.5. septembra je spet v Ljubljani. Zois dokončujepismo: »Polnoč je prišla, zaradiutrujenihoči ne morem več dalje vzdržati. Koshoče jutri zjutraj zgodaj odpotovati.« Naslednjejutro je v pismu, ki v Matevževihrokahroma na Koprivnik, napisana znamenita izpovedvelikega prosvetljenca: »Gore, narava,prijateljstvo — so mogočne, velike stvari!«.In dalje: »Pogrešam samo še sledoveokameninLedine ob Triglavu. Zaradi tega sem sez iskalcem Kosom dogovoril, da bo še letos,in sicer v bližnjih dneh, Ledino znova preiskal.Drugo leto ga mislim poslati na Velopolje in mu dodeliti štiri može, da bodo odtam hodili na Vršac in Triglav, ter naizbranihmestih odkopavali petrefakte oziromalomili sveže pole skalovja«.


Devet dni zatem, v torek, 15. septembra, jeob pomoči obeh Kosov Valentin Vodnik znovadosegel vrh Malega Triglava. Matevž je s 16-letnim sinom Antonom vodil pesnika čez»steno, ki jo poznajo le lovci.« Z MalegaTriglava so preplezali ostro rez med obemavrhovoma in z nje zavili v južno ostenjeVelikega Triglava, kjer so pod previsnimiskladi pri nekem odlomu nabrali vzorcekamenin.Mladi Anton je ob izkušeni očetovi roki, obmojstrskih storitvah nad triglavskimi prepadi,rastel in dozoreval v vrh slovenskega gorskegavodništva.Pičla tri leta kasneje so se Matevžu Kosuiztekle ure — prvemu izmed štirih triglavskihzmagovalcev. Utrujen po tolikih naporih jelegel poleg svojih dedov, počivajočih na razglednihRavnjah nad Srednjo vasjo. Na pozabljenemgrobu ne leži kamen spominskeplošče.Niže doli, ob šumljajoči Ribnici, še stoji spominskikamen: zapis ostarelega srenjskegažupnika Antona Šliberja: »12. junij 1798. MatevžKos, Jereka št. 17, star 50 let.« (Pravilno54 let. — Mrliška matrika za razdobje 1784——1812, stran 92. Srednja vas v Bohinju).»Kosovo« domačijo s starodavnim mlinomvred je za umrlim očetom prevzel 19-letnisin Anton. Čez dve leti si je izbral življenjskodružico — 25-letno Spelo, hčer ValentinaRavnika z Raven nad Bistrico, h. št. 7. Stal-ejšaizmed njunih hčera, Marija, se je primožilav Podjelje, mlajša, Marjeta pa k»Zgornjemu Šokliču« v Jereki, št. 22. Prinjejje na stara leta stanoval kot »gostač« njenbrat, Antonov sin Janez, in tam tudi umrl,star 74 let. Tretji Antonov sin, Jožef, jeumrlv 19. letu starosti, drugorojenec, Martin, pa nidočakal letodni.Jakob, najstarejši Antonov sin, rojen 11. julija1801, je tretji triglavski vodnik, ki ga jedala »Kosova« hiša. Pred sto leti jezaključilsklenjeno vrsto treh triglavskih Kosov, ki socelih 85 let klesali svoja imena v stene Triglava(1777—1862).Jakob se je tri leta po očetovi smrti poročilz »Odarjevo« Meto, hčerjo Primoža Zupancaizpod Studora, h. št. 14. Zanimivo je — slišise skoraj neverjetno — da najstarejši izmedIz kronike župnije Srednja vas v Bohinju. Tu se opisuje nesreča dveh vojakov nad Nomenjem leta 1721t-- *iZ J ;~ r r - O- ***f J. _ , y, > „. . V .


njunih petih otrok, Jernej, ki je ostal nadomu, pri »Kosu«, nikoli ni bil na Triglavu.89-letni Jakob, tretji izmed štirih Jernejevihotrok, je umrl lani. Čeprav očeta Jerneja, kotkaže,' gore niso kaj prida mikale, so mladegaJakoba že zgodaj zvabile k sebi.Ko je pomagal majariti (= planšariti) na Velempolju, je že kot 13-leten deček (leta 1886)prvič splezal na Triglav, kar v coklicah. Kislovreme se je med njegovim vzponom poslabšalo.V nižjih legah, na Velem polju, je lilo— kot so mu kasneje pravili. Zgoraj, nadvzburkanim meglenim morjem, v katerem sose pi-ekopicevale temne oblačne gmote, pa jekipel v čisto modrino neba rog Velikega Triglavain se sončil s fantičem vred.Jakobu je v 18 letih skupnega življenja dalažena Franca (rojena Arh v Češnjici, št. 56)enega samega dekliča, sinov pa kar — deset.Štirje so pomrli že v otroških letih.Pet Jakobovih sinov se je borilo v vrstahNOB. Dva sta padla. Enega — nosil je očetovoime — so domobranci zaklali (na Črnemkalu nad Farjim potokom pod Blegašem).V grebenih KočneFranc EkarIzrazite oblike zasneženih Grintavcev moremovideti že iz bele Ljubljane. V zapadnemdelu pozna večji del alpinistov le smer, kispada k celotnemu prečenju Kamniških Alp.V tej verigi pa se nahaja mnogo lepih in skritihsmeri, ki morejo v zimi zadovoljiti še takoizbirčnega alpinista.JUŽNI GREBEN KOČNEKončno je prispel urni kazalec do štirinajsteure in zaključil sobotni delavnik. Kar pohitetibo treba, da pridem še danes do bivakav Kočni. S sabo vzamem še Tatjano, da jis tem izpolnim željo spoznati zaledenele gore.Vožnja po lepi cesti do Zg. Kokre kaj hitromine. Motor pustiva pri Povšnarju. V pol ureprideva do velike kmetije Suhadolnik.Nadaljujeva po stezi, ki drži do Cojzovekočena Kokrskem sedlu. Ker je še dosti svetlo,se še dobro vidi trikotna pečina srediKočne,za katero se skriva bivak. Na videz niti nitako daleč, v resnici je dobre tri ure hoda.Pri macesnih zavijeva z gazi v celec. Udirase, ker je kloža še premalo zmrznjena. Najasi iznad hoste je bolje. V prvih skokihnaletivana požled. Ko prideva čez skoke, dopodnožja južne stene, je popolna tema. Zavijevapod njo, čez dve grapi na strma snežnapobočja, kjer sneg komaj še visi. Vendar jetoliko zmrznjeno, da se plazov ni za bati.Smer bolj slutim, kot pa odkrivam z očmi.Same zvezde dajejo prešibko svetlobo, mesecpa je zatajil.Tatjana misli, da sva zašla. Izza strehe Grintovcase končno le prikaže mesec. Ob tem zagledava,tik pred sabo, obrise grebena inskale, ki zakriva bivak. Še par metrov in odprose vrata v majhno vežico, kuhinjo in kotiček,kjer je miza in pograd.Kristalno jutro, brez oblačka. Ne mudi senama nikamoi - . Imava časa, da opazujeva čudovitirazgled. Na strehi Grintovca so se javilepike — prvi zgodnji obiskovalci. Pred bivakomse naveževa. Otvezem si še dereze, kerje dosti trdo in ledeno.Z lahkoto greva po trdem gi-ebenu, z vrvjov zankah. Nobenih težav, a že prvi raztežajiso dosti pisani. Pod nama je bivak, malo dljeKokrsko sedlo, na zapadnem obzorju se blestijoJulijci z mogočnim Triglavom.Ob takem razgledovanju prideva do Vratc.Tu je meja med Jezersko in Kokrsko Kočno.Skozi ta vratca uhaja jezerski sever. Vse naokolije v ledenih svečah in rožah. Tu je prviledeni raztežaj po grebenu proti JezerskiKočni. S pomočjo »grivelk« in cepina ga premagam.Tatjana gleda malo bolj postrani, ami zaupa. Doseževa rezino grebena; zelo razčlenjenigreben ima vse polno škrbin, po katerihmoraš gor in dol. Greben postaja vednoožji in ostrejši, zračnejši. Na severni stranidolina Jezersko, na drugi Kalška gora, Krvavec...Vrh Kočne. Rdečkast krušljiv stolp, skorajves zasnežen. Le ena stran ga izdaja, da dostopni dosti trden. Greben se še bolj zoži.Edini in zanesljivi način je jahanje. Težjamesta tako varno preideva. Vzpneva se še navrh, na cilj najine ture, z vrha pa po žlebu vDolce, do bivaka, z bivaka pa po isti smerinazaj proti lepi Kokri.


vidim samo snežni pramen, ki ga veter bržSEVERNO ZAPADNIGREBENodpihne. Prava divjina. Oba sva že podobnaV hiši na Zgornji Povšni se nas je zbrala snežnemu možu, vsa sva bela od megle, ki sekar lepa druščina. Imeli smo različne cilje, obeša na naju kot ivje, in od samega snega.končno pa smo se odločili za zapadni greben Iz ozkega sedelca premagujeva strmo pobočje.ali »Ta kratki«, tako se imenuje, čeprav je Na vrhu se umakneva v severno stran in podzelo dolg. Samo perspektiva ga naredi zelo strehami grebena do velikega bolvana, ki jekratkega.ves v ledenem slapu. Težko ga premagava.S svetilkami na čelu prodiramo skozi gosto Zatem se greben položi. Tudi hrbet grebenagrmičevje. Utruja nas mehki sneg, ki se ponekodudira do pasu. V jutranjem svitu smoje lepo zalit, sem pa tja štrli kaka skala. Vskalni razpoki najdeva steklenico. V njej sože precej visoko, še vedno v gozdu. Sneg jepodpisi navez. V steklenem možicu so imenatako sipek, da moramo hoditi po kolenih, paznancev Jeranka, Jamnika, Žvoklja ...ne popustimo, gremo le še s trmo. Pri prvemMegla se je nekoliko dvignila. Prikažeta sedotiku z izrazitim grebenom nas je Francekristalna vrhova Kočne, zaliti žlebovi, grapezapustil, in se spustil nazaj v Povšno. Jože,severnih pobočij. S počasnimi koraki nadaljujevaproti vrhu Kokrske Kočne. Iz vrhaVinko in jaz smo razvezali vrvi.Sonce močno pripeka. Jože išče prehode, kernadaljujeva smer po grebenu mimo Vratc inmu je smer že znana. V južnem pobočju karnaprej na vrh Jezerske Kočne.mrgoli gamsov. Streljamo jih s kamero. Tehničnihtežav ni, terja pa velike napore.PRVENSTVENA V ZAPADNI STENIPo šesturnem sopihanju stojimo na vrhuKOČNEKokrske Kočne. Z vrha se spustimo po vzhodnemgrebenu. Kakega umikanja tu ni. Je vse Po nekaj izletih in zimskih vzponih me jepreveč ozko in zračno. Toda naveza v troje prijatelj pričel nagovarjati za nekaj novega,se v takih situacijah dobro obnese. V snežnih strmega, ledenega. Kot začetnik sem bil takojstreh sestopimo v Vratca. Pred sabo imamo navdušen, saj je bila to prva priložnost zasamo še sestopanje. 2e od daleč vidimo široke prvenstveno smer.razpoke, ki čakajo toplejšega sonca ali manjšihobremenitev, da cela stran zgrmi navzdol.Priprave so bile v polnem teku. Potrebovalasva vse vrste klinov: daljše, tanke, kratke,Imamo tesnobne občutke.celo za vrtanje sva se pripravila. Ni minilIz tega smo se srečno izmazali. Pri bivaku jeteden, ko je bilo vse nared. Tehnično in fizičnosva bila pripravljena.zabrnel kuhalnik, ki je neusmiljeno topilsneg.Stena je tik nad nama. Mogla bi jo skorajpodpreti. Vrhnji del ji barva škarlatni sončniZAPADNI GREBENzahod. Zares čudovito! Dosti življenja je videtiv steni: Plazovi grmijo z vseh strani.Planina — to je izhodiščna točka. Na jasiPreko mostička v smrekovo hosto, po strmemstoji majhna lesena pastirska koliba, ki se jikolovozu do senikov na livadi, med bukovinoje pridružila še koča gornika Jenča. Od todpo grapah gre pot, više gori že pod snegom.je najboljši pogled na zapadno steno Kočne.Po dveurnem iskanju prehodov prideva doVsi pogledi so plastični. Tudi greben se vidipod stene. Opozarja naju čas, naj pohitiva.v celoti. Na zapadu straži visoki Storžič.Iz nahrbtnikov potegneva vrvi in ostalo opremo.Prvi raztežaji minevajo dosti hitro. Pre-S težkima nahrbtnikoma odrineva v smerigrebena. Začetek je že tik nad gozdno mejo.magati morava tudi nekaj težjih mest, kjerIščeva lažje prehodnih predelov. Sonce še niostane kak klin za spomin. Derez niti nidosti ojužilo snega. Gaziti morava globoktreba navezovati, saj se udira do kolen. Sredipršič.stene naletiva na ravnico. Na njej je polnoV takem doseževa vetrovni hrbet grebena,gamsov, ki se naju niti ne boje preveč. Ravnicaje popolnoma varna pred plazovi in pa-kjer se raznaša suhi sneg. Z vrha se stegujetudi megla. Na skromnem stojišču se naveževa.V primeru padca bi skočila vsak nadajočim kamenjem. Izkoristiva jo še midvaza kratek počitek. Nekaj raztežajev nad namaeno stran grebena. Cepin zabijem do okla terpa opaziva mesto, kjer bi se moglo bivakirati.se pripravim za varovanje. Srečo se spoprijemas prvimi metri težjega raztežaja na le-Pod večer zmagava prvo tretjino smeri in sedenem grebenu. Ko prične s sekanjem stopinj,pripraviva za bivakiranje.


S Polhovgrajske grmadepogled proti jugozahoduFoto AlbertSušnikTema naju sili, da v hitrici zabijeva kline,na katere naveževa opremo in sebe, da biv sanjah ne zdrknila z ozke poličke.Priveževa se pa na pomožno vrv in dobrovečerjava. Sneg in kamenje, ki pada mimonaju, ne moti. Romantično počutje na zračnipolički.Kmalu trdno zaspiva, pokrita čez glavo.Prebudiva se okoli pete, nekaj minut še polenariva,nato se odgrneva. Za vrat se namavsuje mrzli, novozapadli sneg. Sprva se šaliva,zadeva pa le ni tako enostavna. Trebase je odločiti za varianto, ki naju bi pripeljalačim hitreje in varneje iz stene. Ne preostanenič drugega, odločiva se za sestop poisti smeri, koder sva prišla od sem.Vrvi, kar jih imava, zveževa skupaj. Sledovod prejšnjega dne ni več, megla je že takogosta, da vidiš komaj meter pred seboj. Snežiše kar naprej. Fifi se spušča, robanti, ker nikamorne teče, vrvi se vozlajo, pa tudi mokroje že vse. Najbolj neprijetno je pa to, ker podsabo nič ne vidiš. Pridrsim za njim. Stojiščev snegu, v hudi strmini. Imam občutek, da sevse premika in da naju bo v kratkem odneslo.Vetrovke in vso obleko je že premočilo.Nadaljujeva brez varovanja, z vrvjo v rokah.Spet nove zapreke. Tokrat vrževa vrv okoliskale. Spuščanja se že kar bojim. Občutkav rokah ni več, vse je otrpnilo. Iz nahrbtnikapo malem curlja. Nad sabo zaslišiva grmenjeplazov, veliko je novega snega, povrhu pa šeodjuga. »Bo šlo?« sprašujem. »Mora iti!« Začutimzopet trdna tla. Naslonim se na steno.Zamislim se, zakaj je vse to sploh potrebno.Z zaprtimi očmi zagledam kristalne vrhove,sonce, ves ta divji, samotni "svet inzačutimše večjo ljubezen do gora. V trenutku najtežjeborbe z goro šele spoznaš, zakaj hodišv gore, kaj te privlači v njih.Sva sredi težjih mest. Vrsti se spust za spostom.Končno dobiva solidno stojišče pri samotarjumacesnu. Najprej naveževa vrvi, dodavaše pomožno vrv, kar znaša šestdesetmetrov. Končno sva na varnem. Vrv pa nočezdrseti okoli macesna. Z vso silo, kolikor je šeimava, vlečeva, vlečeva, pa ne gre. Tako se


je zavozlalo, da je treba splezati do polovicevrvi.Nad nama je še vse v megli. Sneži še karnaprej.Ne sprašujeva se, zakaj sva šla, čeprav svavedela, da vreme ne kaže najbolje. Kljubvsemu sva bila presrečna.P. S. Poizkus prvenstvene smeri v zapadnisteni Kočne.Plezala Vinko Pretnar in Franci Ekar.Druga plat kolajne(Razmišljanje ob 70-letnici PV)Vilko MaziVečkrat slišimo in beremo, da predstavljajonaša planinska društva najbolj množično telesnovzgojnoorganizacijo. Da to ni plehkafraza, temveč živo dejstvo, potrjujejo statističniizkazi ob koncu vsakega letnika PlaninskegaVestnika. Zadnji tak izkaz (za leto 1963)navaja 58 766 članov, to je za 1354 več kakorv prejšnjem letu. Verjetno smo medtem dosegliali celo presegli šestdeseti tisočak!Peščica rodoljubnih piparjev, ki jo je v lepijulijski nedelji 1882 prešinil vrh Stola trdenin plameneč sklep: »Vzdramimo se!«, ob vsemsvojem navdušenju niti sanjati ne bi upala,da se bo njena zamisel — ustanovitev Slovenskegaplaninskega društva — razraslakdaj v falango, ki bi se komaj zvrstila odMojstrane skozi Vrata ali skozi Kot do vrhaTriglava. Zdaj bi jo že skozi Krmo stežkarazporedili. Zamislimo si, da jo gledamo ponočiiz letala v svitu tisočerih plamenic...Kakšen čudovit prizor!Šestdeset tisoč organiziranih planincev, kakoponosna številka v poldrugmilijonskem narodiču!—• Vendar se ne dajmo kar tako omamitiod nje, kajti količina ne pomeni tudi kakovosti,je le njena posoda in nič več. Oglejmosi zato še to plat kolajne:V omenjenih statističnih izkazih najdemo tudipregled naročnikov Planinskega Vestnika,našega edinega organizacijskega glasila. Kajpa nam povedo te številke?Leta 1962 je bilo po društvih 4974, naslednjeleto pa 4725 naročnikov, torej občuten padec.Bolj ko to nas iznenadi, da je komaj vsakdvanajsti član naročnik. Ob tej ugotovitvihudo zbledi ponos na tisto »mogočno falango«,ki kaže tako malo zanimanja za svojo duhovnorazgledanost in s tem po kakovosti takodaleč zaostaja za količino; utone v njej!Tu je z našo planinsko organizacijo nekajnarobe. Pa ne morda šele od včeraj. Star,podedovan greh je, ki se vleče že od koncaprve svetovne vojne.5 tem grehom je sploh nekaj svojega. Neradise ga dotikamo, kakor boleče rane. Pa saj totudi je! In če se ga že kdaj dotaknemo, storimoto zelo narahlo, kar moč obzirno, takopač, kakor pri rani, »ki ni dobiti ji nikjerzdravila«... Nikoli nismo in najbrž nikoli nebomo zvedeli za očeta tega greha. Morda jezapisan v kakem arhivu, toda nihče še nistikal za njim in nemara tudi ne bo, v geslustare morale: greh se pove, grešnika se nesme!Ostanimo torej pri grehu samem in se skušajmotokrat nekoliko pogumneje spoprijetiz njim. Zdi se mi, da smo ob častitljivem jubilejunašega mentorja to skoraj dolžni storiti!Reči bi moral: spet enkrat storiti, kajti entak poskus je že bil in celo prav uspešen,kakor bom to še pokazal.Ko je po šestletnem prenehanju (1915 do 1921)začel Planinski Vestnik spet redno izhajati,je izginila z njegove glave prvotna, deset letse ponavljajoča označba, da »društveni članiprejemajo list zastonj«. (Plačan je bil s članarino,ki je znašala takrat 3 goldinarje ali 6avstrijskih kron.) V »Listnici upravništva«obnovljenega Vestnika beremo: »Prvo številkopošiljamo članom SPD. Celoletna naročninaznaša 70 K. Kdor noče postati naročnik, prosimo,da nam list takoj vrne!« Med »Društvenimivestmi« zvemo, da je zbor delegatov že16. nov. 1919 »odobril, da bodo dobivali Vestnikle tisti, ki bodo plačevali določeno naročnino.«V naslednji številki stoji poročilo občnegazbora Osrednjega društva za leto 1920,da »naj se določi za leto 1921 članarina na24 K in razen tega vpisnina za nove člane na6 K.« Predlog je bil sprejet z večino glasov.Članarina ni bila več vezana z naročnino nalist.Tako se je rodilo zlo, ki nas tepe že skorajpol stoletja, pa je zmerom manj upanja, da


i se ga kdaj otresli. In če to ni mogoče, kakobi ga vsaj zadržali, da bi se še ne širilo? —Precej obetajoč poskus je tvegal pred trinajstimileti idealen mož, kakršnega zlepa ne boveč med nami, dr. Anton Urbane, načelnikPlaninske založbe in široko razgledan intelektualec.(Prav letos, 13. junija bi mu bilo sedemdesetlet, da nam ga ni 15. aprila 1956ugrabila nenadna smrt.) V Plan. Vestniku1952 je objavil spodbuden članek »PlaninskiVestnik naša resnično velika skrb za leto1953«. Z nazornimi številkami je prikazal poraznostanje naročnikov oi-ganizacijskega glasilapo društvih in k temu pripomnil: »Izvendiskusije je, da Planinskega Vestnika pod nobenimpogojem ne smemo in tudi ne moremoustaviti. Preveč bi trpel ugled našega planinstva,ohromel bi! Tujina nas ceni v velikimeri po našem strokovnem glasilu. Se boljpa rabi naš planinec primernega planinskegaberila, da se njegovo obzorje širi in poglobi.V tradiciji iz leta 1895 je treba nadaljevati!Vsaj 20°/o naročnikov mora doseči v prihodnjemletu 1953 vsako planinsko društvo, dabo redno izhajanje Vestnika v skrajnem primeruzagotovljeno!«Ta plameneči poziv je dobro užgal. Iz člankaL. R. »Ali je uspela akcija za dvig naročnikovPlaninskega Vestnika?« (PV 1953/561) posnemamo,da je število naročnikov začelo vidnonaraščati in se v enem letu krepko podvojilo(od 2349 na 4848). Najlepše se je odrezaloPD Tolmin, ki je imelo prej med 250 člani le23 naročnikov, pa jih je pridobilo zdaj še 103,torej 41 %! Cestno je izpolnilo svojo obvezoše 25 drugih društev, 36 pokazalo vsaj dobrovoljo, 15 pa na žalost nobene... »Prepričanismo«, dostavlja L. R. svojemu komentarju,»da je to le trenutno stanje in da bodo prizadetadruštva poskrbela, da zamujeno pravočasnopopravijo in tako zavzamejo v letnistatistiki častno mesto. Ce bi vsa društva po-S triglavskih zimskih poti, ki jih bodo zdaj oživele trume triglavskih poletnih gostov Foto. J. Zupan


Leto1952 1953 1954 1955 1956 1957 1958 1959 1960 1961 1962 1963članstvovseh PD 36 746 35 326 34 016 34 640 37 629 39 034 43 912 49 608 51 661 56 013 57 412 58 766naročnikovPV 2 349 4 849 5 145 5 290 5 305 5 237 5 258 4 979 4 971 5 004 4 974 4 725PD Tolminčlanov 250 250 196 170 239 235 346 470 504 572 481 496naročnikovPV 23 126 102 54 52 48 49 46 37 41 62 57kazala tako vnemo in zavednost kot PD Tolmin,bi naklada Plan. Vestnika narasla v takovišino, da bi vzporedno z njo odpadli tudi vsifinančni problemi, ki so logična posledicaprenizke naklade.«Od tega časa je okrog naročnikov naše revijespet vse tiho. Mar naj to pomeni, da blagoslovdr. Urbančeve akcije še raste ali pa vsaj niuplahnil? So prizadeta društva upravičila pričakovanje,ki ga je L. R. stavil vanje? In kakoje s tistimi, ki so bila deležna zasluženegapriznanja.Letna statistika nam še zmerom redno prikazujeprimerjavo stanja s prejšnjim letom. Poučnejšibi bil pregled za več let, najboljši paza vso dobo od leta 1952 dalje. Le tako bilahko točno vedeli, pri čem smo. Tesen prostormi tega ne dovoljuje. Zato naj se omejimle na sumarični pregled vsega članstva,posebej pa še na PD Tolmin kot najvzornejšiprimer opisane akcije.Te številke so že same dovolj zgovorne, daiz njih spoznamo, kako malo povoda imamoza kakršnokoli utapljanje v samovšečnost.Plamen, ki ga je zanetil dr. Urbane, je nekajlet še veselo plapolal, nato pa začel pojemati,zlasti opazno v zadnjem letu. V primeri s stalnimnaraščanjem članstva je upadanje naročnikovPlan. Vestnika še bolj zaskrbljujoče.Kaj neprijetno občutimo to pri PD Tolmin,ki je že po dveh letih izgubilo več ko poloviconaročnikov in s tem prvenstvo, ki je bilovredno vse pohvale. Njegova slika, kakor joprikazuje gornja razpredelnica, je le stvarnaugotovitev, ki izključuje vsako objektivnosodbo, dokler ne poznamo številk še pri ostalihdruštvih. Morda bo pa le treba tudi teobjaviti? —• Ostanimo zaenkrat le pri splošnemstanju in napravimo iz tega potrebnezaključke:Danes nemara tudi skrbni dr. Urbane ne biveč terjal nadaljevanja s tradicijo iz leta 1895,se pravi obvezne naročbe na organizacijskoglasilo. S tako zahtevo bi nedvomno povzročilihud, da že ne rečem katastrofalen padecčlanstva, česar si gotovo nihče ne želi. Vsivemo, kako važna postavka je članarina vproračunih naših društev! Pri današnjem številučlanstva tudi ni nobene potrebe po takem»administrativnem ukrepu«. Naša skrb naj bov tem, da zagotovimo nemoteno izhajanjePlan. Vestnika vsaj v sedanjem obsegu, pomožnosti pa ga še povečamo in tehnično izboljšamo(kvalitetnejši papir, barvaste prilogein še kaj drugega). Vsebinsko mu skorajnimamo kaj prirekati, saj najde v njem vsaknekaj hvaležnega čtiva po svojem okusu inzanimanju, če že ne dovolj, kar pa v danihpogojih ni mogoče niti ob najboljši volji uredništvain uprave.Mislim, da nisem v zmoti, če pravim, da bi50 °/o naročnikov med 60 000 člani zlahka krilovse navedene potrebe. Ta odstotek naj bi bilpotemtakem realni maksimum našega pričakovanja.Daleč je še do tega vrha, pa to najnas ne moti. Z dobro voljo in rastočo planinskozavednostjo se mu bomo prej ali slej približali!Za zdaj bodi naša naloga, da čimprej dosežemominimum, kakor ga je postavil že dr.Urbane, to je 20 % naročnikov. Seveda tuditega ne bo moč kar tako stresti iz rokava.Dosti truda bo stalo, toda hvaležnega truda,ki ga bodo vztrajni propagandisti planinskihdruštev radi tvegali, če bodo deležni zadostnemoralne podpore srčike naše planinske organizacije,Planinske zveze Slovenije.Častiti jubilej Planinskega Vestnika bomonajdostojneje proslavili, če to priložnost porabimoza čim intenzivnejšo propagando pridobivanjanovih naročnikov. Morda bi nebilo napak, če bi v ta namen razpisali primernomeddruštveno tekmovanje. So še drugemožnosti za tako propagando, le poiskati jihje treba! Iz nič ni nič in brez mu je se šečevelj ne obuje. Napredek je le v gibanju, vnenehnem gibanju!Naj velja tudi za nas parola podjetnih pipar j ev:V zdramimose!


LASTNEGA VODNIKA sem hotela imeti,zato sem poročila Vauchera, je odkritosrčnozapisala Yvetta v opisu svojegavzpona v severni steni Matterhorna. SKronigom je nista rada vzela s seboj, paje preprosila. Ker sta oba moža plezala zaEvrovizijo, je bila ženska v navezi celodobrodošla. Daisy Voog, prva ženska vEigerju, je bila tudi v bližini, a tu se jiželja ne bo izpolnila: Yvette je že nastartu, takorekoč v uradni jubilejni navezi.Končno — tudi Yvette ima ime: Zaseboj ima 106 skokov, najvišjega iz višine3000 m. Leta 1963 je morala obrniti vEigerju zaradi vremena, zato pa je v dvehletih požela druge najslavnejše smeri, kijih naši najboljši še nimajo za seboj (francoskosmer v Zapadni Cini, Maestrijevo vjugozapadni steni Rotivanda, severno stenoArgentiere in tretjo žensko ponovitev vPointe Walkerju).Pravi, da je ni bilo strah Matterhorna,čutila je le neskončno napetost, še večjokot pri padalskem športu; brez nje bi plezanjene bilo prav nič imenitno. .. Tuditovarištvo v navezi je lepo, rada ima to.Prijateljstvo v gorah je nekaj sijajnega.Po tveganem prečnem ozebniku sta se zMichelom objela. Brez njega bi bila stenazanjo premrzla, sovražna. Tako pa je bilovse divje in lepo, razburljivo, avantura ...Seveda je prišlo do krize, ker stene ni bilokonec: Imela je dovolj garanja, nevarnosti,višine in neznanske globine, rada bi spetstopila v pravo življenje. Bivak, ki ga nisoimeli v načrtu, jih je zadel na neugodnemmestu, v globino je odšumela dvojna vrečaza bivak, v nahrbtniku je bilo le nekajčokolade in čaj. Ponoči je mislila na Tonijain Franza Schmidta, na življenje, kibo po tej turi še lepše. Na vrhu se je zjokala,kakor majhna, »srečna deklica, ki soji vrgli k nogam vse lepote sveta«, jokalaje in bila srečna, neskončno srečna. Nivedela, da je življenje lahko tako lepo ...PETIT DRU je stopil v ospredje svetovnegaalpinizma leta 1952, ko je GuidoMagnone s tovariši preplezal tisto slovitosmer, ki smo jo tedaj pred 13 leti, imenovali»preobrat v alpinizmu«. Minula sotri leta in že je v isti steni Bonatti v šestihdneh preplezal jugozapadni steberPetit Druja, drzno direktno smer, ves časv silnem razu stebra. Med Magnonovo inBonattijevo smerjo pa je tisti del Druja,ki je najbolj strm, prevesen, poln streh,»narobe obrnjene stopnice«. Tu vmes staAmerikanca John Harlin in R. Robbins od17. do 22. avgusta 1965 potegnila smer, kiji je težko najti enako. Robbins je že leta1962 s Hemmingom splezal direktno variantona Magnonovo smer, tako da imaPetit Dru pet smeri, ki so v spodnjem deluzelo vsaksebi, vse pa se razidejo na vršnemšpiku, le Magnonova se že prejezdruži s smerjo Allain-Leininger iz leta1935 v severni steni. Od leve proti desniso torej naslednje smeri: Allainova, Robbinsovadirektna varianta na Magnonovo,Magnonova, amerikanska direttissima innazadnje Bonattijev steber. Direttissimoso skušali narediti med drugim Rene Desmaison,Pierre Mazeaud, Sorgato in šenekateri tem enaki. Pripadla pa je Amerikancem,ki so iz El Capitana vajeni šehujših stvari.John Harlin poroča o treningu, ki je trajalmesece, o skrbnih pripravah. Vsega soimeli dovolj, od krom-molibdenskih specialčkovdo oddajnika, pri katerem je vMontenversu bdela Robbinsova žena. Največjestrehe so razmeroma lahko premagaliz izvrstnim materialom, ves čas vzankah, stremenih, stoječ in viseč onstranvertikale. Za prvi bivak so našli tolikoprostora, da so lahko vsaj stali na trdnem.Naslednji dan se je vrstila streha za streho,blok za blokom.To ni bilo več plezanje, en sam maneverz majhnimi specialnimi klini, tako majhnimi,da bi si nanje komaj upali obesitizimski plašč, ves čas v strahu, da streha— blok zgrmi v prepad. To se sicer nizgodilo, pač pa je za ped debel kamen prisikalz višine in usekal Harlina v golen.Udarec je bil hud, šok še hujši, vendar seje sešlo brez alarma. Pred drugim bivakomje plezal Robbins svoj najtežji raztežaj,same krušljive, sumljive strehe. Čimje zabil nov klin, je prejšnji sam izpadel.Tretji dan je ves požrla streha, ki jehorizontalno molela iz stene svojih 15 m.Harlin pravi, da še ni videl v stvarstvutake nesmiselnosti, kot je bil ta strop nadnjim. Imela pa je drobno razpoko in na tose je zanesel Robbins. V tretji noči sobolečine v Harlinovi nogi odjenjale. Četrtidan ni bil nič lažji. Zdaj sta že komajčakala, da stopita Druju na teme. Ob štirihpopoldne sta ga dosegla, pri sestopu pasta morala še enkrat bivakirati. Zbudilasta se zametena v novem poletnem snegu.John Harlin je bil star 30 let, doma iz Francisca,študent umetnostne zgodovine, nogometaš,modni risar pri Dioru, lovski pilotin lovec na veliko divjačino. Leta 1962 jev štirih dneh s Kirchom iz Miinchena preplezalEiger, leta 1963 levi steber Freney,ima prvenstveno v južni steni Aiguille duFou in zapadni steni Aiguille du Blaitiere.Od leta 1963 je bil športni učitelj v »AmericanSchool« v Leysinu v Švici, ustanovilpa je tudi lastno šolo »of modem Mountaineering«,da bi učil novo tehniko. Bil!Medtem ga je pokosila smrt v Eigerju, očemer bomo še poročali.135 PLAZOV je pozimi 1964/65 sestrelilavarnostna služba v območju Parsenna.Obstreljevanje plazov je bilo potrebno 433-krat, 298 projektilov je bilo brez uspeha.


Parsennska varnostna služba je od leta1935 na kanadskih saneh prepeljala vdolino preko 10 000 poškodovanih smučarjev.Danes jo postavljajo za zgled vsempodročjem, ki s svojim vertikalnim prometomvabijo množice smučarjev na svojesmuške proge. V Parsennu delajo pri tejslužbi poleg šefa Josta, njegovega pomočnikain tajnice še šef prog in 20 čuvajevprog, ki so obenem reševalci.IZSELJEVANJE HRIBOVSKEGA PREBI-VALSTVA v Švici je spravilo več občinv stisko. V kantonu Graubiinden je od 221občin v enem samem desetletju izgubiloznatno število prebivalcev 137 občin ali62 %>, pri 24 občinah je upadlo prebivalstvoza 20 % in več. Podobno je v drugih hribovskihobčinah. V Švici pravijo, da to niv korist državi. Država se mora zato stanovitnoukvarjati s tem vprašanjem. Koncentracijaprebivalstva v dolinah in mestihje že postal švicarski državni problem. Švicarskimesečnik za alpsko gospodarstvo papripominja, da to ni samo stvar »države«,temveč mora zanimati slehernega državljana.HRIBOVSKO PREBIVALSTVO v Franciji,posebej v Alpah, predstavlja aktualenpredmet za znanost in gospodarstvo. Jesenileta 1965 so v Savoji priredili tretje mednarodnozborovanje pod geslom »Alpskogospodarstvo in turizem«. Francozi nič neskrivajo problematike, ampak pravijo naravnostbobu bob, popu pop. Takole pišejo:»Mi urejamo gore in Alpe samo, če se tosplača. Hribovski kmetje za nas niso interesantni,naj bodo, kjer so pač. Država jimnič ne daje, pa tudi nič ne terja od njih.«(Švicarjem tako stališče ne gre v glavo.)V Franciji hribovski kmet ne dobi od državenobene podpore, pomoč pričakujekvečjemu lahko od občine, pa še od te letedaj, če ga občina rabi, to je, če so hribovskikmetje potrebni zaradi turizma. Pritem ne gre toliko za ohranitev kmeta kotza pospeševanje ali ohranitev turizma. VFranciji je tako stališče morda pravilno,saj ima le malo goratega sveta, ravnina paše ni izrabljena, kakor bi bila lahko. Francijani odvisna od hribovskega kmeta, zdolinskimi pa ima že tako dovolj težav.Seveda pa turizem prodira v gorati predel,s tem pa se poviša dohodek iz predelov,ki bi sicer zelo malo donašali. Zato je francoskikmet v drugačnem, boljšem položaju.Turizem ga išče skoraj povsod, kjer pa gane, mu kaže pot v dolino. V Švici pa jeravno narobe. Tam pravijo, da je hribovskogospodarstvo zanje življenjskega pomenain tudi vprašanje obrambe. General Guisanje ustvaril pojem »reduit«, vojaški reduitpa ne bi nič koristil, če ne bi bil istočasnotudi preskrbovalno področje za armado inljudstvo.Švicarji menijo, da je odseljevanje kmetovtreba zavreti, ker bi sicer gospodarstvocelih predelov prišlo v zagato. Tudi velikekmetije bodo morale propasti, če ne boljudi, ki bi hoteli delati na njih. Alpskogospodarstvo, ki nima kmetov, pa podležeturizmu, socialno kočljivemu pojavu v takihrazmerah. Seveda so tudi v Švici ljudje,ki vidijo sanacijo alpskega gospodarstvav pospeševanju turistične industrije in vgradnji počitniških domov in letovišč, vikendov,chaletov itd. Vendar prevladujejotisti, ki pravijo, da je turizem dvorezen nožin da je treba ohraniti hribovsko prebivalstvo,če hočemo ohraniti zdrave temeljealpskega gospodarstva. Težko je temu oporekati.AMERIKANSKI PLEZALSKI REKVIZITIbodo verjetno preplavili Evropo. Izdelujetajih firmi CMI in Denver v Coloradu. Odlikujejose po dovršenosti, po izvrstni izdelavi,po novih oblikah in dobro premišljenitehnični izdelavi. Npr. kladivo tehta 800 g— teža jim nič ne pomeni — ima ročajoblečen z gumijem, udelan po anatomijiroke, nasajen pod pritiskom 151 z brezšivnim,obdelanim ročnikom, s trdnostjo88 kg/mm 2 , glava kladiva ima uho. Stanepa kakih 12 000 din brez carine, ima kon~trolno številko in garancijo za eno leto.Specialni klini iz krom-molibdenskega jeklaso po kakih 2000 din. Amerikanci ločijovarovalni klin od plezalnega in jih delajov šestih različnih velikostih. Za las širokepokline v prakamenini so izdelali tkim.»crack tacks« kline, ki so bolj podobni zapognjenimklinam z ušesom. To so nekaki»minimalčki«, miniaturni klini, klinčki, kislužijo za plezanje, ne za varovanje. Uho jele tolikšno, da se vanj potegne vrv za500 kg obtežitev. Izdelava je taka, vse takolepo zglajeno, polirano in zaobljeno, da nisov nevarnosti nylonske zanke in aluminijastevponke. Ti klini se nič ne zakrive,zato so uporabni v glavnem le za ravnepokline. V Ameriki klinov ne puščajo vsteni. Ker je v prakamenini največ takihšpranj, razpok in polclin, je izbijanje enostavno,visoko legirano kladivo z ušesompa je primerno za »ruvanje« klinov. Čimkrajši je klin, tem trša je izdelava. Če se»klina« skrha, jo brusijo z navadno pilo.Evropski mehki klini take uporabe in obravnaveseveda ne prenesejo. Klini firmeCMI sploh nimajo ostrih robov in oglov,so temnomodre barve, motno brunirani invarni pred korozijo. Firma CMI med drugimponuja tudi Cassinov klin s pripombo,da ni varovalnega značaja. Ledno kladivo— cepin firme CMI tehta 700 g, je 49 cmdolgo, ima aluminijast ročnik, ki ima vglavi pri korenu uho, nekako tako kakorsovjetski cepini.


DRUŠTVENENOVICEČESTITKAPROF. DR.BRECLJUBOGDANUPo prihodu v domovino je bil medorganizatorji in aktivnimi članiGRS, napisal je tudi prvo sistematičnoknjigo o pomoči ponesrečencemv gorah, bil pa je tudiodbornik SPD in član TK Skale.Vojna je začasno prekinila njegovoplaninsko udejstvovanje. odšelje v partizanske bolnice in tamreševal življenja ranjenih borcevter jih kot ortoped usposabljal zanovo življenje, če so bili kot invalidipotrebni rehabilitacije. Koje vojna vihra minila, so zopetoživele planinske steze, zopet seje sestala družba Bogdanovih planinskihprijateljev, ki so kmaluobnovili svoj topli planinski domekna Pšincu nad Uskovnico inše z večjo zaverovanostjo odhajalina vrhove in v stene, saj so vedeli,s kakimi žrtvami je bila talepa slovenska zemlja osvobojenain so jo zato še bolj cenili. Tov.Bogdan se je tudi po vojni vključilv aktivno planinsko delo. Obkrizi v GRS po nesreči v Špiku jeprevzel začasno vodstvo GRS in jes svojo avtoriteto mnogo pripomogeldo ureditve in normalizacijerazmer v tej službi.Ko smo se ob Bogdanovem jubilejumudili za krajši čas na Pšincu,mi je rekel, da zanj 60-letnicane pomeni kake posebno visokestarosti, saj teh let ob redni hojiv gore skoro ne občutiš, posebno,če ne pretiravaš in precenjuješsvojih zmožnosti.Vem, da bo tov. Bogdanu naklonjenihše mnogo lepih in srečnihdni v planinah in da bomo šepraznovali njegove obletnice. Vsi,ki ga poznamo, pa tudi ostali slovenskiplaninci, mu to iskrenoželimo.Fedor KoširJANEZ BROJAN —5ESTDESETLETNIKCe ga srečamo v gorah, ne verjamemo,da je res. Janez Brojan je po vedno novem odkrivanju in do-V višine ga od nekdaj vleče željanamreč prehodil 60 let svojega življenja,od katerega je nad 40 let je rodil. Ze v mladosti se je radživljanju gora, v katerih okolju seposvetil goram. Toliko življenjske pridružil vodniku Kobarju, ki musile in mladostnega ognja je še je na paši posredoval svoje planinskeizkušnje in doživetja.v njem, da bi mu teh let ne prisodili.Utrdil se je v šoli življenja, ki muPred kratkim smo Citati v časopisih,da je prof. dr. Bogdan Breceljpraznoval svoj 60. rojstni dan. Pri delu se težko kosaš z njim,ni ničesar podarilo. Rodil se je16. julija 1906 v številni delavskiNjegovi poklicni tovariši so opisalijubilantovo pot, ki se je pri-enakimi. Napore prenaša lažje kotpri vzponih in turah je prvi meddružini v Mojstrani in je kmaluspoznal, da ob skromnem zaslužkučela 6. maja 1906 v Gorici in ga je dvakrat, trikrat mlajši alpinisti,očeta-cementarja ne bo kruha zavodila preko gimnazijskih let, prekoštudija medicine na univerzah Njegov nahrbtnik je često najboljreševalci ali mladinci v skupini.vse. V zgodnji mladosti je moralbiti pastir, nato voznik, lesni delavec,cementar in železar. Končnona Dunaju in v Innsbrucku ter zajeten in težak.preko mnogih strokovnih študijev Nam planincem, posebno še starejšigeneraciji, je Brojanov lik družino, vzgojil in preskrbel obasi je s planinsko družico osnovalv raznih državah sveta do specialista— kirurga in ortopeda, ki alpinista dobro znan. Tih, skromen,delaven in požrtvovalen je dar ne odneha. Dnevno ga vidimootroka ter zaslužil pokojnino. Ven-ga zaradi njegovega strokovnegaznanja in humanosti pacienti v dosegel z bornimi plezalnimi pripomočki,zato pa z odličnimi te-delovna vnema še zdaleč ni zapu-med jeseniškimi železarji, saj gapravem pomenu besede obožujejo.Kljub veliki zaposlenosti s poklicnimdelom pa je tov. Bogdan ubi-navezi, alpinistične podvige, ki solesnimi sposobnostmi, sam ali v stila.ral v življenju tudi drugo pot, pot spadali pred zadnjo vojno med V planinskem delu je začel odvnetega alpinista, gorskega reševalca,planinca in planinskega denimose na novo smer v osrednjem bolj ceni današnje možnosti, kinajtežje v naših Julijcih. Spom-kraja in brez sredstev. Zato temlavca.Ze v rani mladosti mu je stebru Rogljice, na neponovljeno jih nudi naša družba mladim, čenjegov oče, znan zdravnik in ljubiteljnarave, pok. dr. Anton Brecelj na druge prvenstvene smeri, ki je nosač, gorski vodnik in nekajsmer v zapadni steni škrlatice, pa le pokažejo nekaj zanimanja. Bilkazal pot v gore. Ko je sin doraščal,si je kmalu našel planinske soplezalca v Rigljici, Mlinarici, pinistično šolo je imel sam v do-jih je preplezal Janez sam brez časa tudi oskrbnik. Osnovno al-prijatelje in sopotnike, posebno Kukovi špici, Tičarici. Se bi mogli mačem Grančišču in Krasih, natopok. dr. Slavka Prevca. Z njimi je naštevati, saj je v naših stenah v dolini Vrat. Segal je vedno višjeizvršil vrsto težkih plezalnih vzponovv naših gorah, ko pa je študi-prvenstvenih vzponov. Njegovi je tudi nesebičen gorski reševalec,izvedel blizu 40 letnih in zimskih in postal član TK Skale. Ze 35 letral v Innsbrucku, so mu bile vzponi in pohodi v domačih gorah pripravljen vedno pomagati v stiskiin nesreči.avstrijske gore in Dolomiti stalen — bil pa je tudi v tujih — so takocilj, kjer je preživel svoj skopo številni, da ga v tem ne bomoodmerjeni prosti čas.po vojni se je še bolj posvetil planinskemudelu. V Mojstrani jemogli doseči.od-


ločilno prispeval k vzgoji mladegeneracije alpinistov in gorskihreševalcev. Sodeloval je v tečajihin taborih ter tako posredoval svojeznanje slovenski planinski mla-ZBOR MOZIRSKIHPLANINCEV!Na praznik 27. aprila, ko je slovenskinarod proslavljal 25-obletnicoustanovitve OF, se je vršilletni občni zbor PD Mozirje. Zesam kraj občnega zbora je bil zeloposrečeno izbran nad vse prijaznagorska vasica Šmihel nad Mozirjemje bila gostiteljica številnihmozirskih planincev in gostov, kiso se udeležili zbora.Po zelo izčrpnih poročilih društvenihfunkcionarjev, iz katerih jebilo razvidno delo društva, se jerazvila živahna razprava. Dosti jebilo govora in besedi o planinskihpostojankah, posebno še o Mozirskikoči in pa o postojanki v Smihelunad Mozirjem. Na splošno jebilo lansko leto naše društvo zeloagilno, vsi skupinski izleti članovkakor tudi mladine so bili dobroobiskani, posebno še izleti po slovenskiplaninski transverzali, ki jodela 22 članov našega društva.Delo mladinskega odseka pa jemalo zaspalo.V delovnem planu za letošnje letoje med drugimi nalogami in izleti,skupinski izlet v dolino Soče inKobarid, kjer si bomo ogledalikraje, v katerih je deloval goriškidini. V štiridesetletnem planinskemdelovanju si je pridobil dosti dinski odsek ima v načrtu dvaslavček — pesnik Gregorčič. Mlabičnoin požrtvovalno delo pri planinskiorganizaciji.prijateljev, ki so se spotoma radi večja skupinska izleta in sicer vzglasili pri njem, želeč njegovo dolino Soče in pa na Ribniško Pohorje.Transverzalci bodo letos pre-Na koncu so izvolili še novi upravniin nadzorni odbor, to se pravispremstvo ali vsaj napotke. Kljubletom je še vedno aktiven alpinist,gorski reševalec, vodnik in transverzale in pa čez Kamniškehodili pot po primorskem delupotrdili so starega, ki je z delomdokazal, da je vreden voditi delodelaven v odsekih.planine, tako da bodo nekateri žedruštva še v naslednjem letu.Svoja doživetja in vtise iz domačihin tujih gora je rad priobčilA. M.drugo leto opravili vso pot od Mavplaninskem glasilu. Njemu enakihbi potrebovali v naši organizacijiveč, da bi bila planinskaFRANCIJU MALNERŠICU turi, po naši in tuji alpinistiki.misel vedno živa. Planinska organizacijamu je dala priznanje zaV SPOMINVsi najini razgovori so bili posvečenile goram. Ves svoj prostinjegovo dosedanje delo s podelitvijosrebrnega in dveh zlatih čast-Komaj sedemnajstletnega te je iztrgalakruta usoda iz kroga doma-pozdrav je bil: »Jih vidiš? Marčas si posvetil planinstvu. Tvojnih znakov.čih, iz kroga tvojih mladih planinskihtovarišev. Izgubil si življenjeniso lepe. Kdaj gremo zopet?«Avgust Delavecpri delu za naš dom na PlaniniPavle Mraknad Vrhniko. Tudi tvoje zadnjeČlanstvo našega društva je poraslood lanskega leta za 93 članov inje najmočnejše v vsej Gornji Savinjskidolini. Občni zbor je soglasnosprejel sklep o povečanjučlanarine. Ker naše društvo nimasvoje planinske postojanke, je članarinaostala minimalna za člane8 N-din, za mladince 4 N-din in zapionirje 2 N-din. Zelo delaven jebil odsek Gorske straže, ki štejesedaj 27 članov, od teh je 10 mladincev.Frančiminute so bile posvečene delu zadom, katerega smo si mi vsi takozelo želeli.Še kot otrok si gledal skrivnostnein vabljive bele vrhove, šolar izTrojice. Dijaki smo skupaj odšliv gore. Ljubezen do planin nas jezdružila, ustanovili smo MO. Delalsi z nami od začetka. Mnogo smohodili skupaj. Miren in skromenpa odločen si odšel od doma. Gorate je priklenila nase. Kadar je kjev steni pelo kladivo, si dejal: »Nekočbova šla v steno.« Usoda jehotela, da se nikoli ne bova navezala.Vsi smo cenili tvojo razgledanostv naši planinski litera-Malneršičribora do Ankarana, med njimi jetudi član, ki dela to pot že drugič.Delovni predsednik tov. Pogelšekje v imenu Planinske zveze Slovenijeizročil pismene pohvaledvema članoma za njihovo nese-VTISI Z OBČNEGA ZBORAPD BREŽICEPlan. društvo Radeče me je izvoliloza delegata na občnem zboruPD Brežice, ki je bil 24. 3. t. 1.zvečer v Prosv. domu. Ob napovedaniuri so se začeli zbirati planinciv spodnji dvorani doma.Med gosti sem srečal zopet predsednikakoordinacijskega odboraPD Zasavja, tov Goloba iz Zagorja,ki je zastopal tudi Planinskozvezo v Ljubljani. Zbor jevodil priznani planinec tov. ZvoneGabršček.Brežiški planinci nimajo v oskrbinobene planinske postojanke. Njihovaporočila so bila vsebinskobogata. Zlasti zanimivi sta bili poročilimladinskega in pionirskegaodseka. Mladina prireja množičneskupinske izlete v planine. Najomenim, da šteje mladinski odsek200 članov, pionirski pa 180. Društvoima šotore in nahrbtnike injih za majhno odškodnino posojamladim planincem.Na občnem zboru so sprejeli predlogradeškega plan. društva, danaj bi mladina množično prirejalapohode po poteh zasavske transverzale.Priporočal sem mladimplanincem iz Brežic, naj bi svojevtise z izletov opisali v PlaninskemVestniku. V Brežicah je precejnaročnikov nanj.Občni zbor je ponovno potrdilupravni in nadzorni odbor z dosedanjimže večletnim predsednikomtov. Zorkom na čelu.S. S.


ALPINISTIČNENOVICEDevet kranjskih in jeseniških alpinistovin gorskih reševalcev jev prvomajskih praznikih 1966 opraviloeno najvidnejših visokogorskihsmučarskih tur v območjuVisokih Tur v Avstriji — vzpon ssmučmi na 3666 m visoki Grossvenediger.Pot je vodila iz Hinterbichlamimo koče Johanneshuttein po južnih pobočjihVenedigerja do naslednje kočeDefregger. Ob nadaljevanju vzponaso se povzpeli še na 3400 m zasneženivrh Reinerja in končno navrh Venedigerja. Ob spustu ssmučmi so se pripeljali do kočeDefregger. Naslednji dan se jenaveza treh kranjskih alpinistov(Tomaž Jamnik, Brane Jaklič,Franci Ekar) odpravila v ranemjutru proti vznožju Wei(3spitze.Od tam so preplezali severni grebenin sestopili z vrha po zapadnisteni.Spust s smučmi se je nato nadaljevalpo sijajnem smuškem svetuokoli Venedigerja do najnižje kočeJohanneshiitte. Celotni spust znašaokoli 15 km.Udeleženci: Jesenice: Janez Krušic,Jože Bernard, Kranj: PeterJamnik, Alojz Smolej, TomažJamnik, Brane Jaklič, Lado Kavčič,Igor Janhar in F. Ekar.USPEŠNANAVEZAFr. EkarČe bi se lotili naštevanja posameznikovali navez pri nas, ki sozmožne preplezati večino »problemov«,bi jih našteli verjetno šekar lepo število, toda kaj — ko pavedno pride nekaj vmes! Zdaj jeslabo vreme, drugič primanjkuječasa, tretjič pa ne »gredo ven« zaradiodprav. Le redke so bile sezone,da bi lahko rekli: ta in ta jeletos presegel vsa pričakovanja inpo kvaliteti vzponov pustil ostaledaleč za seboj.Za letošnjo predsezono bi kot takonavezo lahko imenovali PetraŠčetinina (AAO) in Anteja Mahkoto(AO-Lj. Matica). Čeprav iz različnihodsekov in v pripravi na sezono,ko plezata s svojima partnerjema,sta se odlično ujela indoslej opravila tri take vzpone inv tako zgodnem terminu, s kakršnimise pri nas doslej ni mogelpohvaliti še nihče.Za prvomajske praznike stabila z odpravo AAO v kanjonuVelike Paklenice. Tu sta kot prvav enem dnevu ponovila velebitaškosmer (VI) v Anič Kuku, ki jepo prvem vzponu že dve naveziprisilila na bivakiranje.16. V. sta se podala v Travnik inv 10 urah preplezala Aschenbrennerjevo,čeprav je posebno v zgornjemdelu stene bilo precej snegain je na mnogih mestih voda teklapo steni.22. V. pa sta vstopila v Civetto insicer v Torre Trieste, smer Car-ZIMSKA ALPINISTIČNASEZONA 1965-66S sklepom sestanka načelnikov AOSlovenije na Kalu, da se za zimskevzpone (z veljavnostjo od sezone1965-66) štejejo le tisti, ki sobili opravljeni v času koledarskezime (23. XII.—21. III), smo, upam,dokončno definirali zimski vzpon.Seveda pa še vedno ne moremotrditi, da zimska sezona, kakršnaje bila dosedaj v veljavi (odslej seti vzponi označujejo kot »vzponi vzimskih razmerah« in se kot takitudi upoštevajo pri kandidaturahza odprave), nima več svojih zagovornikov.Gotovo pa je, da stadolžina dneva in temperatura, dvatako važna faktorja, ki brez zapadnjaškeprakse odločilno podpirataodločitev.S tem sklepom pa seveda še zdalečnismo rešili tudi našega zimskegaalpinizma. Čas za opravljanjeprvenstvenih zimskih vzponov (kijih bo, kaže, dovolj še za nekajgeneracij) je krajši in ker navadnovsi računajo še na čim kasnejšitermin (kondicija, vremenski pogoji. . .), se navadno dogodi, daželje ostanejo le želje. Tako jebilo tudi letos.Vsi smo s strahom pričakovali prihodČehov in Slovakov (njihoveuradne odprave), ki so obljubljalinaskok na Čopov steber (trenutno— nesporno zimski problem št. I— prav zaradi njih). Se dobro, daso se v zadnjem trenutku odločilivsi (16 po številu) za Zap. Alpe.Pri tem pa smo povsem spregledaliprihod Vzh. Nemcev in doživelienega najhujših porazov vzgodovini našega alpinizma:V dneh 8,—10. III. 1966 so Richter-Giinter in Kaltbrunner-Heine-Warmut(Dresden) preplezali prvenlesso— Sandri. Smer ki je bilapreplezala že leta 1937, je v vodičuocenjena še vedno s VI -h (22—20 urplezanja) in se upravičeno štejemed najtežje kopne smeri. Imelasta srečo, da jima je bilo vreme— razen megle — naklonjeno, insta izplezala že v ponedeljek navsezgodaj(13 ur čistega plezanja).Ko sta se pospravila na varno,pričelo deževati.Kakšna bo njuna nadaljnja pot?Ali bosta uresničila načrte, ki sozaenkrat še njuna skrivnost in kibi dali našemu »škripajočemu alpinističnemuvozu« nov pospešek,bomo videli jeseni ob zaključkusezone.FranciSavencstveni zimski vzpon v Špiku —skalaško smer.Pri tem pa to niti ni bil njihovprvi uspeh pri nas. V pretekli zimiso namreč opravili tudi že I. zimskoponovitev Prusik-Szalayevesmeri v severni steni Triglava. Toje njihova priprava na ekspedicijov Mongolijo.In kaj smo opravili mi? Razen nekajlepih — »uživantskih tur« inpristopov na vrhove — komaj štiriprvenstvene ture (če izvzamemovzpon v Suhi Lasti — BiH, ki soga registrirali celjski alpinisti).6.-7. I. 1966 sta Jože Zvokelj inBoris Cegnar (AO Kranj) opravilaprvenstveno prečenje Košute. Vskupno 28 urah čistega plezanjasta prečila vrhove: Tolsta Košuta,Košutnikov Turn, Macesje, Tegoškoin Pungersko goro, Kladivo,Kofško goro in Velikih vrh.7. III. sta zakonca Barbka Ščetini-Lipovšek in Peter Ščetinin (AAO)kot prva pozimi preplezala Zupanovosmer v Koglu (10 ur).8.-9. ni. sta Boris Kambič inFranci Savenc (AAO) preplezalaprvenstveno zimsko smer po grapina drugi vrh Struga v RateškihPoncah in prečila greben do SrednjePonce.18.—20. III. sta Boris Kambič inJanez Rupar (AAO) preplezala prvenstvenizimski vzpon v VelikiMojstrovki — smer Debeljakove.Zaradi slabih razmer (padavine —slab sneg) sta morala dvakrat bivakirati.In kakšna bo prihodnja sezona?Zaenkrat se to sprašujemo gledeletne. Cas bi že bil, da bi se zamisliliže zdaj tudi malo naprej.Franci Savencje


ODPRAVA AAOV PAKLENICOZe pred leti, ko smo na Akademskemalpinističnem odseku šeiskali oblike za sistematično invsestransko vzgojo, smo se odločilida po možnosti vsako leto organiziramov času prvomajskihpraznikov »malo odpravo« v enood gorskih skupin drugih republik.Te odprave naj bi poleg čistotehničnih ciljev — plezanja, imeleše celo vrsto nič manj važnih nalog.Spoznavanje z alpinisti drugihrepublik in njihovimi dosežki vgorah, privajanje na taborno življenje,ki je za odprave izrednopomembno, in ne nazadnje tudiafirmacijo slovenskega alpinizmav drugih republikah, kar največkratvse preveč zanemarjamo.Z odpravo, ki je letos delovala vkanjonu Paklenice, smo doseglivse to in še več. Prvič, odkar jihorganiziramo, so se nam priključilitudi alpinisti iz drugih odsekov(dva iz Celja in eden iz AO Lj.matica).Kljub utrujenosti kot posledicidolge poti (kanjon Paklenice senahaja nad Starigradom) in kljubkratkem bivanju so alpinistiopravili 29 vzponov vseh težavnostnihstopenj, od katerih je najpomembnejšatretja ponovitevvelebitaške smeri. Ta smer spadaprav gotovo med naše najtežjesmeri in so se v njej poskusilitudi že Nemci, toda do letos so joplezali vedno z bivakom. PeterŠčetinin, ki jo je preplezal v naveziz Antejem Mahkoto, pravi daso nekateri raztežaji povsem enakovredni»diretissimi« v VelikiCini in da svojo oceno — VI — povsemopravičuje, še posebno kerje visoka skoro 400 m. Toda tudiostale preplezane smeri opravičujejodolgo pot Brahmova (V +) voriginalni smeri in varianti, mosoraška(V +), splitska (IV) indruge so omogočile udeležencempreizkušnje v kopni skali mnogopreje kot pri nas doma.Nepravilno bi bilo iz tega primerazaključevati, da je tako dopolnjevanjeaktivnosti v domačihgorah najboljše, ker vemo, da sev tem času lahko opravljajo tudipri nas vzponi in to v zimskihrazmerah. Lahko pa trdimo, današim južnim gorskim skupinamposvečamo vse premalo pažnje (sajsmo aktivnejši v Zap. Alpah inDolomitih) in da je prav letošnjeleto, ko komisija za alpinizem PSJprireja s tem ciljem nekaj taborov,priložnost, da to popravimo.Še dve zanimivosti. V tem predeluje še obilo možnosti tudi za prvenstvenevzpone (tu so pri poskusihnajbolj aktivni zagrebškialpinisti), bližnji kanjon pa je alpinističnopraktično še povsem neraziskan(čeprav ima nekoliko nižjestene). In druga — ob tejpriložnosti je najmlajša udeleženkaNeva Blažina v družinski naveziopravila svoj prvi vzpon.FranciSavencTITOVA ŠTAFETA Z VRHATRIGLAVATudi letos smo v počastitev 74.rojstnega dne maršala Tita izvedlištafeto z vrha Triglava. Jeseniškiin mojstranški alpinisti si štejemov čast, da leto za letom sodelujemopri tradicionalni štafeti znajvišje gore naše domovine. Mladinskakomisija pri Planinski zveziSlovenije je organizirala letosŠtafeto: Triglav — Krma — Mojstrana— Jesenice — Valvazorjevdom — Vintar — Bled — Radov-Stafetnopismoz vrhaTriglavaRisalFr. KrajcarDRAOLMUljica — Begunje — Tržič — Kropa— Dražgoše — Potok — Črni vrh— Cerkno, kjer se je priključilazvezni štafeti. Letos so na najtežjemdelu proge sodelovali polegjeseniških in mojstranških alpinistovše Martuljčani, Javorničani,Bohinjci in Kranjčani.V četrtek 12. maja smo v različnihsmereh prispeli do Kredarice. Nekateris smučmi, drugi brez. Zvenavezipo slovenski smeri v severnisteni Triglava, drugi iz dolineKrme preko Bohinjskih vratcin Velega polja ali preko Apnenicein Staničevega doma, Bohinjci papreko Voj in Velega polja — nekateris smučmi drugi brez. Zvečernas je bilo zbranih vseh tridesetudeležencev v topli jedilnicidoma na Kredarici, kjer je zadobro počutje poskrbel naš prijateljz gora, prvoborec Stane Kersnik.V prijetnem kramljanju jeminil večer. Zunaj pa je močanveter divjal in tulil okoli koče inpreko zasneženih grebenov.Petek 13. maja. Rana ura, zlataura! Vstali smo že ob treh zjutraj.Dve navezi sta še pred svitomutirali gaz v strmali Malegain Velikega Triglava. Ob štirih sože plezale ostale naveze druga zaTOVARIŠU TITU«1401 fiORNIRI-ALPINtS.l I ZBRANI NA \Rj!«' POSOv\K>mi ŽELJAMI ZA VAŠ 7-1 ROISTNI 0\S. Z V RliA NAJVIŠJE (,0RE NASE LEPEDOMOVINE. Rl |E BILA BORU U SOCTAl ISIlČNEREVOLUCIJE SlVVftl, ODLOČNO ZREMO V$VEfLO l\ SREČNI. IŠO BODOČNOST, IŠER.MS SA TfcfPOTI VODITE VI s iAOHM UVtOU IN NEOMAJNOVOLJO ZATO ŽE UHO tU POZIVU E ŠE ttNOOOLE I ZA NASE IX>8RO IN ZAPOKOLE NJA!'ms^m^f^ms


Udeleženci Titove štafete pred domom na Kredarici Foto Fr. Ekardrugo po zasneženem grebenu. Šepred šesto uro smo stali na ožarjenemvrhu Triglava, kjer se jevidela iz snega le streha Aljaževegastolpa.Majhna slovesnost! V vetru stazavihrali planinska in slovenskazastava. V imenu Planinske zvezeSlovenije sem nato izročil petnajstletnemuMartuljčanu Omanuštafetno palico z najlepšimi željamiin čestitkami maršalu. Jožeje prebral še vsebino pisma — inštafeta je krenila na pot. Veselih,TRIGLAVSKI TURNI SMUK1966Tradicionalno tekmovanje najboljšihsmučarjev na triglavskemsmuku je žal prešlo v pozabo.Morda je temu kriva motorizacija,žičnice, morda organizator? Alinas je strah naporov in dolge poti?Ali je prav, da smo opustili najlepšein edinstvene smuške terenev naših Julijskih Alpah, da sozagorelih obrazov so se spet vrnilenaveze nazaj na Kredarico. Odtodso nekateri smučali preko zasneženihvesin očaka Triglava nazajv dolino Krme, drugi so se vračalipeš. Na zeleni, cvetoči planji Zasipskeplanine so mojstranški alpinistiprenočili v Kovinarski koči.Lepo gorsko doživetje je za nami.Tovarišu Titu pa iskreno želimovsi planinci in alpinisti — še namnoga leta!JanezKrušicsmučarji v kraljestvu Zlatoroga —bele vrane?Planinci, alpinisti smo poklicani,da ta čudoviti gorski svet spet »odkrijemo«za številne smučarje, kijih je posebno med mladino vseveč in to ne oziraje se, kdaj bostekla triglavska žičnica. Planinskazveza Slovenije je zato poverilaorganizacijo in izvedbo letošnjegatriglavskega turnega smuka AOPD Jesenice. Turni smuk ni tekmovalnegaznačaja — temveč imanamen približati ta gorski svetmnožicam planincev in smučarjev.Prepričani smo, da nam je to tudiuspelo.V soboto 23. aprila so prihajalimladi planinci ves dan in še poznov noč iz Krme na Staničev dom.Prišli so iz Celja, Ljubljane, NoveGorice, Vrhnike, Šmarij pri Jelšah,Kranja, Tržiča, Bohinja, Bleda,Gorij, Martuljka, Planice, najboljštevilno pa so bili zastopani gornikiiz Mojstrane, Javornika inJesenic. Tudi dijakov iz jeseniškegimnazije je bilo precej, zaslugagre prof. Klinarju. V stari in novistavbi Staničevega doma se jezbralo 85 udeležencev, tako da staimela pridna Krajcar in Vilmanpolne roke dela.Prebudili smo se v krasnem nedeljskemjutru. Vse okoli nas jebilo odeto v nov snežni plašč. Največjineugnanci so se povzpeli šena vrh Triglava, na Begunjski vrh


Prizor s Triglavskega smuka - pred Staničevo kočo Foto V. LangusFoto JakaCop


ali Vrbanovo Spico, drugi pa sopreizkušali svoje smučarske sposobonostina lepih smučiščih v bližiniStaničevega doma. Kakšnonavdušenje, živahnost in razpoloženje!Po osmi uri pa so že začeli krmaritismučarji iz grebena Rži vkonto pod Rjavino, preko Apnenice,mimo lovske koče do Poljav Zgornji krmi. Mladi in starejši,fantje in dekleta, vsi so se razpoloženido prešernosti smučali pobelem gorskem svetu.Na Apnenici sem se pogovarjal znekim Ljubljančanom. Bil je prvičpozimi tod in je navdušen zagotavljal,da bo odslej prihajal nasmuk vsako leto.Na Polju pod Vernarjem so seudeleženci po večini ustavili in posedlipo kopnih skalah. A smukaše ni bilo konec. Spet so se črtalesmučine v zasneženih vesinah meliščpod Draskimi vrhovi vse doSpodnje krme. Sele na planji predZasipsko planino so morale smučina ramena. Sprejelo nas je bogatoIZPLANINSKELITERATUREpomladno zelenje in cvetje. Kolikobolj občutiš pomlad, če prideš izzasneženih gora v cvetočo dolino.Na Zasipski planini je PogačnikovTone skromno pogostil reševalce,ki smo pred 20 leti sodelovali priakciji ob njegovem edinstvenem80-meterskem »skoku« v Triglavskoseverno steno. Da, minilo jetočno 20 let »kar gora ni hotela«.Kovinarska koča na Zasipski planinije nudila gostoljubje žejnimplanincem. Srečni, zadovoljni, razpoloženiin zagoreli so se vračalipopoldne udeleženci triglavskegaturnega smuka nazaj v svojekraje.Naslednje leto bomo spet priredilitriglavski turni smuk — saj se jeletošnjega udeležilo nepričakovanoveliko dobrih, mladih smučarjev.Ni res, da so mladi samo tam,kjer so žičnice.Prepričani smo, da se drugo letoštevilo udeležencev vsaj podvoji.In če nam to uspe — smo svoj namendosegli.JanezKrušicga osvojimo in obvladamo v vsakempogledu.Geograf Meze pri svojem delu nimogel mimo solčavskih, lučkih,ljubenskih in gorogranskih samin.Čeprav s stališča širokih demografskihračunov ta mali svet nenudi velikih številk, je z etičnihvidikov vreden več, kot kažejopodatki o gibanju prebivalstva.Kako slabo smo te stvari poznali!Za najvišje slovensko naselje smonavajali dve vasi na Koroškem,znotraj nacionalne države se naseljePodolševa (prej Sv. Duh) všolah ni omenjalo, čeprav je posajenov višini od 1200 do 1341 m.Zadnja leta so etnografi — na neznanstvenepozive — vendarle poseglitudi sem in tako je vsajkmetija Macesnik dobila v našijavnosti ime, ki ga zasluži. Vendarje to zelo rahel stik centralneSlovenije s pokrajino, kjer je vsakkmečki dom starodavna priča našegarodu, ki ji je vredno dajativeselje do obstoja tudi s tem, damimo nje napeljemo trume planincevin turistov. Ce tiste poti,ki jih v citiranem delu opisujedr. Meze, posebej pa tista »galerij-DR. DRAGO MEZE, SAMOTNEKMETIJE V LUČKI POKRAJINI,Geografski zbornik IX., Ljubljana1965. Dr. Drago Meze, znanstvenisodelavec Instituta za geografijona Slovenski akademiji znanostiin umetnosti, se posveča geografskimproblemom Gornje Savinjskedoline že desetletje. Z njegovimdelom je ta z naravnimi lepotamiin mnogimi drugimi posebnostmibogata dolina stopila pred slovenskojavnost kot del naše domovine,ki bi mu morali posvečativečjo pozornost. Ne samo zaraditurizma kot dodatnega vira zaslužka,kakor smo se v zadnjih desetihletih že navadili govoriti,marveč zaradi vsega njenega gospodarstvain gospodarjenja z njo,ska« pot od Klobase do Matkovegazaradi pomena, ki ga ima zaradikota pod Olševo ne bo bolj oživela,potem bo naša zibel tu ob-svoje lege in položaja znotraj našeganarodnega ozemlja, in končnozaradi tega, ker nam je vsakstala. Za te kmetije ne bi smelov nobenem primeru veljati površnogeslo: Ce ne zmore ali nočekošček našega sveta posvečen,neobhodno potreben in vreden, datam gori živeti, naj se naseli drugod.Vsak dom bi morali oceniti,ali ima pogoje za dobro in boljšeživljenje tam, kjer že stoletja ženekorenine. Ce take pogoje ima, bimu morali pomagati, da se utrdi,okrepi, modernizira ali, kakor pravimo,rekonstruira. In če ima ševoljo, da ostane in obstane, jetreba to voljo umno izrabiti. Nebo nam žal!Neobnovljeni, opustošeni domovitu, na mejah vpijejo. Ne zatiskajmosi ušes! Se teh lepih hišnihimen in priimkov, ki se ugrezajov nepovratno preteklost, je škoda,kaj šele ljudi!Ekonomisti seveda še niso izračunali,kaj se bolj izplača: takelezaokrožene, skoraj avtarkičnekmetije ali pa načrtno izkoriščanjegozdov, ki bi zarasli travnike,senožeti, brdine in njive? Ali jebolje, da ohranimo tu prebivalstvo,ki bi se preživljalo s poljedelstvom,živinorejo, mlekarstvom,gozdom in dodatno z turizmom,ali pa pospeševati depopulacijo inuvažati gozdne delavce za industrijskoeksploatacijo gozdov? Alise to ne da izračunati? Račun bibil dobrodošel tudi zaradi velikihbesed, ki jih ponavljamo za todolino že 100 let, a z zadnjim zaletomvse od leta 1945 in posebejod leta 1952, ko smo tudi v tej dolinizačeli iskati zavestne nosilceturizma.Naj mi bo dovoljena le drobnaopomba k avtorjevim ugotovitvamo zimskem turizmu.Poznavalci alpskih terenov v sosednihdeželah radi pravijo, dapri nas pravzaprav ni pravegasmuškega sveta. Poznavalci terenovv Julijcih spet radi omalovažujejosmuški svet v Grintovcih,v Savinjcih. Dosedanji razvojsmučanja in z njim zimskega turizmav Gornji Savinjski dolinires ne govori za »najboljše perspektive«zimskega turizma. Ce pagre za osnovne, torej naravne pogoje,je treba vendarle bolj poudaritiRaduho, »eno samo smučarskoodkritje«, kakor sta predleti zapisala profesorja alpinistaFrance Avčin in Daro Dolar. Resje to južna stran, zato možnostkrajše sezone, ob dobrih snežnihrazmerah pa tak spust, kakršnegapri nas zlepa ne dobiš, z vrha2062 m na višino 1000 m brez posebnihposegov v gozd in tla. Predleti smo se ogrevali za stalno smuškoturo z Golt preko Komne,Travnika, Mrčišča, Javoriča, Lanežana Raduho in nato za raduškismuk, ponujali svet okoli Koro-


šice, od VršiCev do Dola — širenin bogat smuški svet, ki je pravmalo znan. Od leta 1949 s Herletovimsmukom na Okrešlju opozarjamona spomladansko visokogorskosmučarijo z Vrha Mrzlegadola. Ni dvoma, odpirale bi seboljše perspektive, če bi se lahkohitreje moderniziral pristop, to jeglavna cesta in njeni odcepi patudi vertikalni promet, brez kateregadanes ni zimskega turizma.Z drugo besedo k osnovnim naravnimpogojem, ki jih ima zazimski turizem tudi GSD, je trebadodati še moderne tehnične pogoje.Da je temu tako, imamo zdajočitne dokaze tudi v naši ožjidomovini. Zdaj ne moremo, če greza turistično eksploatacijo npr.Logarske doline z Okrešljem, ničveč govoriti, da ni primerna, kerje v ožjem obmejnem predelu.Tudi Planica, tudi Jezersko, Ljubeljleže na meji.Gornji Savinjski dolini ni prvičusojeno, da je zamudnica. Tako jez njo od Frischaufovih časov sem.Cas bi že bil, da se otresemo romantičnihsanj in realistično presodimo,kako naj ta dolina živi inkaj bomo imeli od nje. Ce bo ostalatakšna, kakršna je, tudi večjegadotoka tujcev in s tem dodatnegazaslužka ne bo.Znanstveno delo dr. Draga Mezetapo svoje tehtno podpira vse dosedanjeprizadevanje za vsakršennapredek Gornje Savinjske doline.T. O.ljene okrepi. Posebej priporočajoalpsko kuro raznim »naveličancem«,ki jih je vedno več (naveličajose poklicnega dela, soljudi,vsakdanjosti, dolžnosti, celo življenja).Pravijo, da je učinekalpske bioklime za te vrste ljudinaravnost izreden. Za ljudi srednjestarosti so najprimernejševišine od 1200 do 1800 m (sevedaza Švico), kjer je zrak 10 do 15 '/«»tanjši« kot na morski gladini.Kisika je na teh višinah ravnotoliko manj, da pride do zaželenegazdravilnega procesa. O temzdravljenju za »duševno bolne«je že leta 1925 pisal dr. Hellpachv razpravi »Človeška duša v alpskinaravi«. Glede čistosti zrakapa je Pasteur že pred 100 letiugotovil, da na Mt. Blancu bakterijskoro ni več. Kaj naredi začistost zraka sam prašni sesalec— sneg! Kako vplivajo sovražnikibakterij ultravioletni žarki! Posebnovlogo igrajo elementi, kivsebujejo dražilno vrednost alpskebioklime: velike in hitre spremembev temperaturi (prisoje,osoje, spomladanske kopnine, kicveto, istočasno pa v osojahzmrzuje sneg itd.), dalje pomenpisanosti pokrajine in vegetacije.Vsa ta znanost o bioklimi ne bibila (tudi komercialno) zaključena,če ne bi poudarjala pomenajesenske in pomladanske dobe zazdravljenje. Kdor pozna gorskojesen in pomlad, bo rad pritrdil,da sta obe koristni za slehernegačloveka, kaj šele za človeka, kipotrebuje duševne in telesneokrepitve, in to brez zdravniškeganapotka. Jesen in pomladimata svoje sončne periode, trikratverjetnejše kot poleti, da negovorimo o toplotni inverzijikadar je v mestu gosta megla(da bi se nanjo oprl, bi dejalJoža Cop), v hribih pa je enasama sinjina in sončna luč. Sicerpa je zdravilno tudi slabo vremein zdravniki — fiziologi niso biliv zadregi, da to dokažejo. Pot ktem indikacijam pa je pokazalže Rousseau pred 200 leti: Nazajk naravi, k preprostosti, sprošče-der Schweiz, 116 s. — Schvveiz.Verkehrsburos im In — und Ausland.Braun — Blanquet: Die inneralpineTrockenvegetation. 78 Abb,Stuttgart 1961.Gotz, Paul: Klima und Wetter inArosa, Nach 55 jahrigen Aufzeiehnungenseiner MeteorologischenStation, Frauenfeld 1954. 148 S.Viele Abb. und Diagr.Grandjean, E.: Quelques basesphysiologiques de 1'action therapeutiquedu climat d'altitude. Separatadu »Journal Medical deLeysin«, 1954.Jungmann, H.: Das Klima in derTherapie der innern Krankeiten.Miinchen 1962.Lauener, p. : Die Erfahrungentiber die Behandlung und Erfolgebei inlSdischen und kriegsgeschadigtenAuslandkindern inschvveizerischen Kurstationen.Bern 1958, Verlag Haupt.Nagel, E.: Die Sonnenscheindauerin der Schweiz. — Separatader »Annalen der schvveizerischenGesellschaft fur Balneologieund Klimatologie 44./4S.Ob-Heft 1955/56 (Physik-meteorol.servatorium Davos)Muralt, A. v.: Das Programm derklimaphysiologischen Untersuchungenin der Schvveiz. Sep. aus»Helvetiea Physiologica et PharmazeuticaActa,« Suppl m Basel1944, Benno Sch\vabe, Verlag.Morikofer, w. und Perl, G.: MeteorologischeGesichtspunkte zurBeurteilung der Einflusse vonKlima und Witterung auf denmenschlichen Organismus. — Sep.aus Helvetika Phys. et Pharm.Acta, Suppl. m,ALPSKA KLIMA ima značaj bioklime,ki jo označuje temperaturazraka, množina in trajanje padavin,oblačnost, intenzivnost žarčenja,stopnja ohladitve, vlažnostMorikofer, W.: Kennzeichen undzraka, trajanje snežne odeje inBeurteilung des Hochgebirgsklimas.— Sep. aus »Die Medzini-čistost zraka. Krajevna klima nemore biti določena, če niso na razpolagomeritve neštetih elementov,sche«. — Stuttgart 1953, Schattauer— Verlag.kraj pa ne more imeti značaj bioklimatskegazdravilišča, če indi-eines Siidhanges von 25° Neigung.Thams J. C.: Die Globalstrahlungkacije niso medicinsko priznane,Archiv fur Meteorologie, Geophysikund Bioklimatologie. Serieče kraj nima urejene zdravniškeslužbe in če kraj ne kaže volje,B. Band 7/2. Springer — Verlagnosti! Našel pa je za to že medicinskiizraz in ga preroško zapi-da bi se ukvarjal tudi z rekonvalescentiin bolniki. Švica je žeWien 1956.sal. Ker pri nas na tem področjuVerzar, F.: Funfzehn Jahre Hohenklimaforschungder klimaphy-izdala »Das kleine Klimabuch derza zdraviliški turizem, za podaljšanjeobeh sezon, za njegovoSchvveiz«, iz katere je razvidno,siologischen Station St. Moritz —da je južno od črte Lausanne —obogatitev in njegovo znanstvenoBad. — Sep. der »Schvveiz. MedizinischenWochenschrift«, BaselInterlaken — Luzern — Unterengadinže 42 urejenih klimatičnihutemeljitev pravzaprav še ni ničali pa zelo malo narejenega, naj1953/6.alpskih zdravilišč. Ta naslov ninavedemo nekaj literature, ki bilahko pridobiti, pogoji iz 1. 1957Einteilung der schvveizerischen Klimakurorte.Bericht des Prasiden-nam utegnila priti prav:so dokaj težki. Osnova bioklimeSchweizer Vereinigung der Klimakurorte:Das kleine Klimabuchje v tem, da vsako bivanje krepiten der Arbeitsgemeinschaft fursrčno mišico in s tem izboljšaKlimafragen an das Eidg. Departementdes Ennern. 1957. (Prof.krvni obtok, da slabotne in oslab-Hogl-Bericht). T. O.


OBČNIZBORIPD ZIRI. Društvo ima planinskoskupino na osnovni šoli Ziri, kišteje 305 mladincev, in mladinskoskupino na osnovni šoli v Logatcu,ki šteje 21 mladincev. Vodstvomladine je bilo v rokah preizkušenemladinske voditeljice tov.Lidije Primožičeve.Celotno članstvo se je v preteklemletu dvignilo na 469 članov, karpomeni 15 °/o povečanje nasprotiletu 1964. Razveseljiv je porastodraslih članov, čeprav skromen,vendar opazen predvsem zato, kerso se včlanili mladi ljudje. Sevečji je bil porast pionirjev. Društvosi zelo želi, da bi vodila potslovenske planinske transverzaletudi preko njihove postojanke naGoropekah. Upoštevati je treba, dav zavetišču na Sivki ni mogočeprenočevati in da od Cerknega doVeharš sploh ni nobene postojanke.Markacijski odsek je na novomarkiral pot Brekovce—Goropeke—Trije kralji—Dolinar—Log Goropeke,očistil pa je tudi staro potZiri—Goropeke in Stara vas — odKovača preko Pikraja v Goropeke.Planinski dom na Goropekah posluježe dve leti in je edini skromnivir društvenih dohodkov. Matičnodruštvo prejema od njegovegačistega dohodka mesečno po10 000 din, ki jih porabi za organizacijoizletov, predavanj in drugihprireditev. Dom je imel v letu1965 brutto prometa 7 433 398 S-dinin je izkazal 1 190 174 S-din dobička.Društvo je brez dolga, kerje občinska skupščina Logatec vsvoje breme prevzela celotni dolgv višini 4 000 000 S-din.PD ZABUKOVICA. Društvo deluježe 17 let, število članstva pa ševedno narašča. Društvo je organiziraloveč izletov v Julijce inKaravanke. Društvo je zelo po-Zaradi selitve prodam PlaninskiVestnik vezan: 1905—08, 1909—11,1912—14, 1925/26, 27/28, 29/30, 1931/32,33, 34, 35, 36, 37, 38, 39, in nevezane1940, 46, 47, 48, 35, za ceno 20 000 din.Ing. Šega Vladimir, Maribor, Dvofakova12.nosno na to, da je njegov članv 73. letu starosti obiskal Triglav.Na Homu gradi društvo zavetišče,ki bo po zaslugi požrtvovalnih članovdograjeno še v letošnjem letu.Zemljišče je podaril tov. PeterKari, odkupili pa so še staro cerkvenostavbo. Pri gradnji je društvonavezano izključno na svojelastne sile.Občnega zbora se je udeležilo 180članov, dokaz, da se člani zanimajoza društveno delo.PD BOHOR-SENOVO. Društvu jeuspelo dvigniti število članstva nasprotiletu 1964 za 7,44 "It. Leta 1964je imelo 230 pionirjev, 32 mladincevin 168 članov, skupaj torej430, konec leta 1965 pa se jedvignilo že na 462 članov. To jetudi največje število članov, kijih je društvo zabeležilo od ustanovitvedruštva, t. j. od 9. 4. 1954.Nedvomno ima to društvo v primerjaviz ostalimi društvi in družbenimiorganizacijami v bivši občiniSenovo največ članstva. Samoiz Koprivnice se je vpisalo nad50 novih članov. Društvo tesno sodelujez zasavskim meddruštvenimodborom. Njegovo sodelovanje sPD Runolist iz Zagreba je postalože tradicionalno. Na lanskem sestanku»zleta bratstva in edinstva«,ki ga je PD Runolist organiziralona Medvednici pri Zagrebu,katerega so se udeležili tudipredstavniki PD Železničar iz Sarajevain PD Železničar iz NovegaSada, je prišlo do nadaljnih prisrčnihstikov.Število mladincev se je povečaloza 28,12 %. Izvedli so več izletov,udeležili pa so se tudi jubilejnegapohoda po sledeh prve organiziraneplaninske ture na slovanskemjugu, t. j., dne 16. maja so seodzvali povabilu PD Japetič inopravili to jubilejno transverzalopo Samoborskem pogorju. Štirječlani mladinskega odseka so seudeležili mladinskega planinskegatabora MK PZS. Vsi štirje so zuspehom opravili izpit za mladinskegavodnika in gorskega stražarja.Pionirska skupina je prejela narednem občnem zboru PZS za svojeuspešno delo pismeno pohvalo.Razveseljiva je ugotovitev, da seje iz njihovih vrst pojavil že tudiprvi sestavek, objavljen v PlaninskemVestniku. Društvo je poslaloenega člana na kino-amaterskitečaj, ki ga je organizirala propagandnakomisija PZS, in omogočilonakup ozkotračnega filmskegatraku, na katerega bodo posnelibohorsko panoramo. Za financiranjete in sličnih akcij nameravadruštvo zainteresirati tudiTuristično društvo v Brestanici,ker sodi, da je te vrste dejavnostv interesu obeh. Na občnem zborusta prejela spominske značke prvanjihova člana, ki sta prehodilaslovensko planinsko transverzalo.Markacisti so obnovili markacijena sektorju Zasavske planinskepoti Kumrovec—Kum, izdelali paso tudi skico bohorskih poti, ki sojo namestili na vidnem mestu vsvoji koči na Bohorju.Kočo na Bohorju je v letu 1965obiskalo po vpisni knjigi 6584 planincev,prenočitev pa je bilo vtem času 1142. V primerjavi s podatkiiz leta 1964, ko je kočo obiskalo5277 članov in bilo ustvarjenih1308 nočnin, moramo ugotoviti,da se je dvignilo število obiskovalcev,padlo pa je številonočnin. Koča je imela v letu 1965brutto prometa 6 254 069 S-din, letoprej pa le 5 821 339 S-din.Ob zaključku občnega zbora, ki sega je udeležilo 194 članov, je prejelmladinec Igor Mahovne denarnonagrado društva za najboljšispis o taborjenju v Trenti, hkratipa tudi knjižno darilo mladinskekomisije PZS kot priznanje zanajboljši spis mladincev — udeležencevvodniškega tečaja v Trenti.Z aplavzom sta bila izvoljena novupravni in nadzorni odbor z dosedanjimpredsednikom tov. AntonomJavoričem na čelu in častnimpodpredsednikom tov. LovromBreznikom.PD CERKNO. Ob koncu preteklegaleta je društvo vključevalo 254članov, 11 več kot v letu 1964. Odtega je bilo 166 moških in 88 ženskin sicer 12 kmetov, 53 delavcev,61 uslužbencev, 104 učencev in dijakovter 24 ostalih poklicev. Deloz mladino je problem društva. Karje bilo mladincev na okoliškihšolah, so šolanje končali in odšliv razne poklice, novih pa ni. Invendar je društvo prepričano, dabi jih lahko bilo na vsaki šolinekaj, če bi se pedagogi za to zanimali.Dva člana sta se povzpelana Veliki Klek. Število naročnikovna Pl. Vestnik je ostalo isto kotprejšnje leto — samo 9, kar jetudi po sodbi društva samega vprimerjavi s številom članstva odločnopremalo. Markacijski odsekje pregledal, popravil in dopolnilvse markacije na glavnih potehrazen zadnjega dela gorenjske partizanskepoti iz Novakov do Črnegavrha. Namestil je tudi kažipotnetablice in puščice na od-


seku transverzale Petrovo brdo—Porezen ter Porezen—bolnica Franja.Naj omenimo, da se je v kočina Poreznu vpisalo samo 9 planincev,ki hodijo po gorenjskipartizanski poti, ter 135 planincev,ki hodijo po slovenski planinskitransverzali.Društvo je v preteklem letu stalnooskrbovalo postojanki na Robidenskembrdu in v Ravnah, sezonskopa postojanki na Poreznuin na Črnem vrhu. Kočo na Poreznuje obiskalo po vpisni knjigi1234 planincev, od tega 4 inozemci,nočitev je bilo 222. Obisk je bilboljši od prejšnjega leta, koča paje aktivno poslovala. Kočo naČrnem vrhu je obiskalo 2072 gostov,med temi 22 inozemcev. Nočitevje bilo 151. Zavetišče na Robidenskembrdu je zabeležilo 2872obiskovalcev in samo 9 nočitev,zavetišče v Ravnah pa 2410 obiskovalcev,od tega 29 inozemcev.Obe postojanki sta bili aktivni.Dne 25. 10. 1965 pa je društvo ponovnoodprlo planinsko zavetiščev Počah, tokrat v hiši tov. AneSede j. Skupni promet vseh postojankje znašal 9 683 500 S-din,dobiček pa je znašal 1 400 780 S-din.PD KRANJSKA GORA. Društvoupravlja tri planinske postojankein to Kočo na Gozdu in Mihovdom, ki sta odprti vse poletje,ostale mesece pa vsako soboto innedeljo, ter Kočo v Krnici, ki jeodprta samo preko poletja. Kočana Gozdu je na nočninah in prodanipijači iztržila 917 250 S-din,Mihov dom 665 395 S-din in Kočav Krnici 244 340 S-din, ali vse tripostojanke skupaj 1 826 985 S-din.Poslovno leto je društvo zaključiloz izgubo v višini 335 691 S-din,ki jo je pokrilo iz preostalih sredstevv letu 1964. K primanjkljajuso veliko doprinesli družbeni prispevki,ki jih je moralo društvoplačati za svoje oskrbnike, ki soimeli postojanke v delnem zakupu,saj so znašali ti prispevki nič manjkot 779 036 S-din. O tem je razpravljaltudi občni zbor, ki jebil mnenja, da bo treba pasivnepostojanke oddati v zakup.Društvo je premalo skrbelo zavzgojo mladinskega odseka.Postaja GRS šteje 10 članov in6 pripravnikov. V preteklem letuje izvedla 6 reševalnih akcij, odteh eno v severni steni Prisojnika.V njihovo področje spada tudiVitranc, kjer se je ponesrečilo35 smučarjev. Postaja pa je skrbelatudi za tehnično vzgojo svojihčlanov. Za občinski praznikKranjske gore je postaja maja 1965organizirala in prikazala občanompri elektrarni vaje o sodobnemreševanju ponesrečencev iz stenes pomočjo vitla.Občnega zbora se je udeležilo 30odraslih članov in 22 mladincev.PD VRHNIKA. Občni zbor se jevršil v novih prostorih koče naPlanini nad Vrhniko, dokaj prostornajedilnica pa je bila komajdovolj velika, da je sprejela številnečlane.Mladinski odsek ima dve samostojniplaninski skupini na obehšolah, skupini pa imata lastne sestankein propagandne omarice.Mladinski odsek je v lanskem letuorganiziral 4 propagandna predavanjaza mladino in odrasle člane.Dalje je organiziral tri izlete nazasavsko planinsko pot, enodnevnaizleta na Janče in Kum ter dvodnevniizlet na Kopitnik, Gore,Kal in na Mrzlico. Po zasavski planinskipoti hodi 10 mladincev.Dalje so za prvomajske praznikekurili kresove in organizirali trodnevniizlet na Pohorje in se s5 pionirji udeležili tabora planinskegapodmladka v Vodnem priSkopju. Na šoli Janeza Mraka součenci pisali naloge s planinskotematiko, najboljše naloge pa bomladinski odsek objavil v svojembiltenu. Od 11. do 18. avgusta je50 mladincev taborilo v Tamarju.Enotedensko taborjenje ob slapuNadiže, na prijetni trati v eninaših najlepših gorskih dolin, smučanjepo snežišču pod Poncami,taborni ognji, lepi izleti na Mojstrovko,Vršič, Sleme, Kotovo sedlo,Cipernik, Vitranc in vzpon naJalovec in modra ne nazadnjedobro organizirana prehrana sonajbrže ostali vsem udeležencemv dobrem in trajnem spominu.Velik delež so k temu prispevaletov. Dani Kunstelj, Danica Štularin Marinka Pišler, ki so v preprostibaraki kuhale na primitivnihognjiščih, ter tov. Ciril Kunstelj,ki je bil taboru kot predstavnikdruštva in mentor tabora. Zato potrebna finančna sredstva somladinci zbrali sami, nekaj hranepa je prispeval tudi Rdeči križ.Organizirali so tudi dva izleta naTriglav, prvega s 16, drugega s 6udeleženci. Planinske proslave ob20-letnici osvoboditve, ki jo je naRašici organiziral ljubljanski MDO,pa se je udeležilo 60 mladincevin pionirjev. Mladinski odsek paje organiziral med drugim tri kolesarskeizlete s pikniki, dva izletav Kamniške planine in enegana primorsko transverzalo, udeleževaliso se tečaja za mladinskevodnike, ki ga je organiziralo PDLjubljana-matica, in tečaja za gorskostražo ter organizirali vrstopredavanj na tamkajšnjih šolah intako posredovali osnovno planinskoznanje mladim planincem. Prigradnji Doma na Planini so mladinciizvršili 800 prostovoljnih delovnihur in pridobili 75 novihčlanov. Tako uspešna delovna bilancasluži lahko za vzor marsikateremumladinskemu odseku.Društvo je v preteklem letu svojedelo osredotočilo predvsem nagradbena dela zavetišča na Planini.Obrtniška dela so prispevalicelo nečlani. Ob finančni podporiobčinske skupščine Vrhnika inpodjetij na Vrhniki, ki so sodelovalapredvsem z brezplačnimi prevozi,ter JLA je društvo v celotiizgotovilo notranje prostore in zunanjiomet tako, da prostori žeslužijo svojemu namenu. Finančnopomoč in sodelovanje je v vsemčasu gradnje nudilo tudi tamkajšnjeturistično društvo.Društvo vključuje skupno 514 članovod tega 220 starejših, 244 mladincevin 50 pionirjev. V primerjaviz letom 1964 je društvo nanovo pridobilo 60 članov. Člani innečlani so v letu 1965 pri gradnjikoče izvršili 1800 udarniških ur vskupni vrednosti 1 200 000 S-din.Kočo je po nepopolnih podatkihobiskalo 7250 obiskovalcev, mednjimi številni inozemci, ki so sena Planino pripeljali s svojimivozili.PD ŽELEZNIČAR MARIBOR. Izskrbno sestavljenega poročila odelu upravnega odbora tega društva,ki ga je podala društvenapredsednica tov. Vida Heric naobčnem zboru dne 19. 3. 1966, ugotavljamonekaj zanimivih podatkov.Od ustanovitve društva v letu1961, ko je bilo včlanjenih samo67 članov, je število članstva naraslov letu 1965 na 506 članov. Odtega je 41 pionirjev, 122 mladincevin 343 odraslih članov. Pretežnoštevilo članstva je zaposleno v sekcijiza vzdrževanje prog, TZVBoris Kidrič, na upravi TP, postajiMaribor, nekaj članov patudi zunaj teh podjetij. Kljub največjiželji društva ni prišlo doformiranja planinskih skupin vteh podjetjih, ker ne najdejo delavoljnihljudi, ki bi vodili te skupine.Samo 28 naročnikov na PlaninskiVestnik nalaga društvu nalogo,da izvede naročniško akcijo.Najuspešnejši je bil pri svojem


delu propagandni odsek. Izdelava ter dva enodnevna. Najbolj uspel zemlja (Španije, Portugalske, Balkanain Italije). S Sredozemljemplana izletov, organizacija in vodstvoizletov, snemanje diapoziti-13., 14. in 15. avgusta. Hkrati sta vred pa šteje Evropa kar 109 po-izlet je bil vzpon na Triglav dnevov, skrb za propagandne omarice bili dve mladinki na seminarju tresov, blizu toliko jih je zabeležilaAzija brez Japonske, kjerin še drugo razno drobno delo za mladinske vodnike in gorskeso zasluga in dokaz nesebičnega stražarje v Lepeni. Razen tega so je bilo 89 potresov, z onimi nadela. Drugo pomembno delo so dobroizvršili nekateri delavoljni člagatekmovanja na Tujzlovem vrhu, Polinezija jih je sama doživelase mladinci udeležili orientacijske-Formozi, Filipinih in Indoneziji.ni na iniciativo propagandista in kjer so dosegli 5. in 8. mesto, blizu 100, Alaska 54, Afrika 55,to prostovoljno udarniško delo pri orientacijskega tekmovanja na izletuželezničarjev na Trebeviču, Južna Amerika z otoki 70, Sred-Avstralija le 5, Kanada z ZDA 13,vzdrževalnih obrtniških delih nanekaterih planinskih postojankah, kjer je ena ekipa dosegla 1. mesto,tekmovanja za Milovanovičevnja Amerika 30.ki jih upravlja PD Maribor-matica.Dela so bila izvršena predvsemna Koči na Zavcarjevem akcij. Markacijski odsek je iz-memorial in še raznih drugihROMANCHE se imenuje grebenpod gladino Atlantika od Gronlandijedo Antartike. Greben po-vrhu in na Mariborski koči. Po delal v T2V preko 350 pločevinastihznakov za PD Maribor-ma-poti slovenske planinske transverzalehodi 78 članov tega društva. tico. Društvo je tudi v preteklemteka nekako tako kakor obale inse začenja na planoti pri Gronlandijiz višino — 3000 do — 4000.Delovanje mladinskega odseka letu nabavilo večje število planinskeliterature, po kateri jepod vodstvom agilnega načelnikaNekako v višini Liberije aliMarzidovška mlajšega je bilo po članstvo pridno segalo. Razen 10vzhodnega roba Brazilije je grebenpresekan z 2000 m globokimmnenju UO zadovoljivo. Odsek je izletov za mladince in pionirje jesamostojno organiziral sedem skupinskihizletov. Najbolj uspel povprečno udeležbo 18 udeležencevorganiziralo 17 izletov za člane sudorom, kjer je morje globoko7370 m. Ime so temu brezdnu dalidnevnega, štiri enoinpoldnevnega na enem izletu. M. G.francoski geografi in oceanologipo dolini in reki Romanche vfrancoskem departemantu Išere vDauphine. Romanche priteka izmasiva Pelvoux, iz bokov Lesčasa najbolj zaželena himalajskaEcrins in La Meije in veželavorika. Za 1. 1967 se nanj pripravljajoJaponci oziroma njihovChaine de Belledonne z gigantskosotesko med Sechilliene in Vizille.V atlantski Romanchi je letaAB Japan Himalayan MountaineeringClub.1965 raziskovala nemška atlantskaRAZGLEDekspedicija z ladjo »Meteor«. Izmeriliso zunaj kotla RomancheNEHRU, tvorec neodvisne Indije,PO SVETUeden največjih državnikov 20.globino 7028 m in zbrali podatkestoletja, je jeseni 1965 dobil svojevrstenspomenik. V Utarkašiju vo ekvatorialnem spodnjem toku,ki teče proti zgornjemu »gvinejskemu«toku. Dno Atlantika jeGarhval-Himalaji so 14. novembra,na dan smrti Javaharlala Nehrujaodprli Nehru Institute oftorej polno visokih gora, ki so vzvezi z vidnimi gorami na kontinentih.Mountaineering, Nehrujev planinskiinštitut.RASCO GRANDE (5260 m) se imenujenanovo odkrita gora 80 kmseverno od že dalj časa znaneCordillera Blanca. Je ena izmedpettisočakov v skupini CordilleraRasco, ki so jo lani pod vodstvomAtsumi Hosono odkrili Japonci.Ostali pettisočaki, na katere sose povzpeli Japonci v nanovo odkritiandski skupini, so še CuelloCondor (5240 m), Tanikava (5230 m)in Aquaraju (5130 m).5 PSOV-PADALCEV so izurili vAvstriji za reševanje v gorah, zaiskanje ponesrečencev in za reševanjev plazovih. Vsak pes ni zato, ne sme biti nervozen, zelotežko se navadi na grmenje motorja,za občutljivo pasje uho jetudi velika preizkušnja v spremembipritiska in tuje okolje, kopristane na zemlji. Da se pes privadinihanju v zraku, ga najprejdresirajo na nekakih vislicah, visokihkvečjemu 3 'h m.EVEREST bo najbrž kljub dosedanjimvzponom nanj še dolgoZASTARELE ŠTEVILKE, čepravdatirajo iz leta 1965, so podatkiIVA (Mednarodne prometne razstavev Miinchenu) o raznih večjihnapravah za vertikalni prometv Alpah po stanju iz leta1964: Nemčija 108, Francija 234,Italija 458, Avstrija 325, Švica 406,Španija 21. Te vzpenjače večjegaformata so prepeljale po istemredu po 16 milijonov potnikov vNemčiji in Franciji, v Italiji 35,v Avstriji 31, v Švici 39, v Španijipa 7 milijonov. V Evropi se jetorej samo s temi potegnilo v višave143 milijonov potnikov venem samem letu 1964. Vsako letopa odpirajo nove žičnice, vzpenjače,vlečnice, lifte itd.708 POTRESOV je doživela našazemlja v letih 1963 in 1964, kakorugotavlja J. P. Rothe, profesorna strassburski univerzi, v revijiza mednarodno pomoč. Samo vEvropi jih je bilo 39 brez Sredo-JUBILEJNO EKSPEDICIJO VANDE je priredilo dunajsko planinskodruštvo »Die Naturfreunde«za 70-letnico svojega obstoja. Ciljje bilo področje med Argentinoin Cilejem, gorovje Cordon deJaula in Tiger-Cordillera, polnapet in šesttisočakov, na katere šeni stopil človek, vsaj v modernemčasu ne. Posebno težki vzponiso v skupinah Ramada in Mercedario.»Prijatelji narave« bodoskušali najti tudi nov pristop nanajvišji vrh zapadne poloble, naAconocaguo. Ekspedicija je mednarodna,sodelujejo Avstrijci,Nemci in Švicarji. Potovali so zletalom, v enem dnevu so prišliv Buenos Aires, start v gore paje bilo slavno mesto Mendoza. VBuenos Airesu se je ekspedicijipridružil zdravnik iz ZDA, geologiz Čileja in en Argentinec.Pokroviteljstvo nad ekspedicijoje prevzel avstrijski zvezni pre-


zident Franz Jonas, sam znanalpinist. Vodja ekspedicije je biling. Fritz Moravec, eden od najboljizkušenih himalajcev. Avstrijski»Naturfreund« ima z njegovimiuspehi tudi v himalaizmusvetovno ime. Za svojo 60-letnico1. 1955 je organiziralo uspešno ekspedicijov Ruvenzori. O uspeliekspediciji v Ande bomo še poročali.127 ŠVICARSKIH ZIMSKIH TU-RISTIČNIH CENTROV je v svojiokolici markiralo na desetine kilometrovdolge sprehajalne in izletniškepoti za tiste turiste, kine znajo smučati. Poti popularizirajona razne načine, so pasredstvo, da dobi zimski dopustza nesmučarja aktiven značaj, daga spravi na noge, na pot. MestoArosa pa ima za spremembo »veveričinopot«. Poskrbljeno je zakrotke veverice, ki srečujejosprehajalce in izletnike. Pri gradnjivelike državne ceste v bližiniBasla pa so odkrili turistično privlačnostna področju antičnegamesta Augusta Raurica, ki gaarheologi imenujejo »mansio« torejgotovo najstarejši hotel našvicarskem ozemlju.WEISSHORN v Valiških Alpahstoji seveda v senci zermattskegaleva, vendar je sem in tja ševedno mikaven cilj. Avgusta 1965ga je Henri Clot prečil sam, gorpo severnem grebenu, dol povzhodnem, v dveh dneh. GrebenFurggen v Matterhornu pa ječeška plezalka Silva Kysilkova30. julija preplezala ves čas načelu naveze. Poljski plezalci J.Junger, T. Lankejtys, J. Nyka inJ. Poreba so v Schiari tri dniplezali 350 m visoko severozapadnopoč (20. do 23. avgusta 1965),Poljaka Z. Jurkovvski in A. Novackipa sta v skupini Schiarapreplezala jugozapadno stenoPelfa v dveh dneh. Stena je visoka800 m, VI. Ne mine zadnječase leto, da bi Poljaki ne posegaliza najlepšimi lavorikami vAlpah.DAV, del planinskega društva, kije nekoč puščal svoje pečate obstezah naših gora (Du OAV, Nemško-avstrijskoplaninsko društvo),je konec leta 1965 izdal pregledsvojih ekspedicij v 1. 1964. Čepravne spada med najambicioznejšadruštva v tem pogledu, ima lebogato bilanco. V nepalski Himalajista bili 1. 1964 dve ekspediciji:Talung — Peak (7349 m) podvodstvom dr. Hechtela in v družbiAvstrijcev in Amerikancev; Co Holung Dorje v prvem oktobr-Oju (8153 m) pod vodstvom R.Rotta. V Pakistanu so bile triekspedicije: Berlinska na Kis oz.K«, bavarska K« oz. Turpin Peakin dr. Herrligkofferja v Rupal. VHindukušu so bile kar štiri: enav Vakhanu, bremenska tudi vVakhanu, munchenska v Mumjanu(centralni Hindukuš) in šeena munchenska v severnem Hindukušu.V Ameriko pa so Nemciposlali dve ekspediciji: bavarskona Alasko (Mt. Mc Kinley 6193 m)in miinchensko spominsko ekspedicijov Ande. Skupaj torej venem letu 11 ekspedicij.Nič manj, če ne še bolj dejavniso v ekspedicionizmu Japonci.Kakor je bilo tu že večkrat zapisano,prirejajo ekspedicije univerzeoz. akademski planinskiklubi raznih japonskih mest.Tako so v letu 1965 bili Japonciv Karakorumu, v Hindukušu inv nepalski Himalaji. UniverzaVaseda si je izbrala Lhotse Šar(8383 m), univerza Meiji NgojumbaKang (7842 m) Aichi prefecturemountaineering league DhaulagiriII. (7751 m), univerza v Tokio ješla v Karakorum na KhiangyangKiš (7852 m), Kioto prefecturemountainerring league pa na DiranMinapin Peak (7273 m). Vafganskem Hindukušu sta se mudilidve japonski ekspediciji.skem tednu. Zaradi nesporazumaod tega poskusa ni bilo nobenekoristi in tako niso niti šotorskeopreme niti provianta za tabor V.deponirali nad tabor IV. Kljubtemu sta 7. oktobra prispela dokote 7532 m, na grebenski vrhmed ledenikom Ramtang in Jalung,kakih 2,5 km jugozapadnood vrha Kangbačen (7902 m). Toje bilo odločno predaleč od vrha.Obrnila sta in izjavila vodstvu,,da sta s tem storila svojo dolžnost'(!) in sestopila v Ghunso.Druga sta naskočila Tone Sazonovin Pavle Dimitrov. GirmiDorje je bil tudi zraven, to potz dvema mladima še neizkušenimašerpama Dakia in Karmo.Zdaj je bil postavljen tabor v.(7050 m), na severni strani grebenavzhodno od tabora IV. 13. oktobrasta ob osmih zjutraj odšla odtabora V. in dosegla vrh grebenana pol pota med koto 7532 m inKangbačenom ob štirih popoldne.Tu sta se oba Jugoslovana odločilaprebiti noč brez prave opremeza bivak. Girmi Dorje je bilpametnejši: Z Dakio je sestopilv tabor v., kjer ju je čakal oboleliKarma. Naslednje jutro stašla spet proti grebenu in srečalaSazonova in Dimitrova, ki stasestopala. Ta dva sta težko ozeblain sta se morala vrhu odreči. Nagrebenu je bilo vreme zelo slabo.Jože Govekar je prepričan, da jenjegova smer prava, in da bodruga ekspedicija ob boljših razmerahin če bo vreme na roko,dosegla vrh Kangbačena. Girmiv glavnem s tem soglaša, vendarsvari, da utegne biti zadnji delJUGOSLOVANSKO EKSPEDICIJONA KANGBACEN (7902 m) je komentiralpo Jamesu o. M. Robertsuv munchenskem »Alpinizmu«pod naslovom »Kronikanepalske Himalaje« dy (= G. O.Dyhrenfurth). Med drugim pravi grebena pod vrhom zelo strm. Odznani angleški alpinist takole: tabora V. do raza jugozapadnega»Osem šerp je vodil Girmi Dorje, grebena je po njegovem pri normalnihokoliščinah manj težkoki ima za seboj že velike vzpone.Ostali šerpe niso bili prvorazredni.Ekspedicija je odšla iz nim sedlom. Čeprav imajo Jugo-kot v pobočju Lhotse pod Juž-Dharana v Vzhodnem Nepalu z slovani v Alpah in na Kavkazudvesto lokalnimi nosači v dveh za seboj upoštevanja vredneskupinah sredi avgusta, kar je vzpone, se zdi, da se v Himalajiodločno prezgodaj, v začetku septembraso bili v Ghunsi in po V. do jugozapadnega grebena soše ne znajdejo prav. Od taborarazgledovanju se je vodja odločil, morali šerpe gaziti naprej. Nalotiti se gore s severozapada, torejpreko ledenika Ramtang: baza da so Jugoslovani prišli bistvenodrugi strani pa moram priznati,4900 m, tabor I. 5400 m, II. 5800 m, više kot Angleži na Dhaula IV into ob slabši pomoči šerp in najbržpri slabšem vremenu.« G. O.III. 6300 m. Do te višine, torej dokrnice gornjega ledenika Ramtang,so težave tako majhne, da laizma zadnjih 35 let, pripominjaDyhrenfOrth, živa kronika hima-so šerpe hodili nenavezani. šele ob Govekarjevi skici in ob Robertsovempismu: »Ni me prese-tu se začne večja strmina. TaborIV. (6800 m) so postavili jugovzhodnood White Wa\ve (6960 m). tanga proti Kangbačenu. Letanetilo, če je ugodna pot z Ram-Prvi poskus vzpona proti vrhu in 1930 sem to stran često opazovalsta naredila Ljubo Juvan in MetodHumer z Girmi Dorje


in fotografiral. Leta 1948 sem topot, ki so si jo izbrali Jugoslovani,svetoval Alfredu Sutterjuza njegovo švicarsko himalajskoekspedicijo 1949. Ce se ti življenjedovolj podaljša, se ti potrdimarsikaj, na kar že nisi večračunal.«Na nekaj opomb G. O. Dyhrenfurtha,ki tudi našo ekspedicijo naTrisul ni ugodno ocenil, kmaluje treba odgovoriti. Nedvomnobomo to brali v himalajski številkiPV, za katero zbiramo gradivo.James O. M. Roberts v istem sestavkugovori še o drugih ekspedicijah.Najprej ugotovi, da medpoletnim monsumom in zimskimsnegom ni bilo nobenega premora.Oktobra je bilo vremezelo nestanovitno. Ce bi ne bilotako, bi vsaj dve ekspedicijiuspeli. Slabo vreme v oktobru,še ne moremo šteti v zimo. Snežnemuoktobru je 1. 1965 slediljasen november, bilo je velikohladneje, vendar še ugodno zavelike vzpone. To seveda nič nepomaga, če si je kaka težka,težko premakljiva velika ekspedicijadoločila glavni naskok voktobru in ni mogla načrta prilagoditi.Angleško ekspedicijo na DhaulaIV (7640 m) je organizirala RoyalAir Force Mountaineering Association.Vodil jo je J. Sims, udeležilose je je še osem članov odRAF, J. Roberts in osem skrbnoizbranih šerp s sirdarjem MingmaTseringom. Od nedavna imaNepal transportno letalo, ki lahkopristaja na kratkih pistah in vvelikih višinah. V sedmih dnehso vso ekspedicijo z opremo vredprepeljali v Dhorpatan (2740 m),od tu pa je bilo do baze komajštiri dni hoda. Od Pokhare bisicer hodili 13 dni. Sicer pa jetreba gledati na letalo z mešanimiobčutki. Za himalajsko ekspedicijoje konservativni pohodpametne mere nekaj lepega invrednega. Za RAF pa je bilo letalocenejše. 150 bremen od Pokharedo baze bi z nosači staloveč kot z letalom. Dhaulagiri IVje J. Roberts že 1. 1962 ogledalin prišel do 6400 m s ZJZ strani.Tu je bil videti problem spodnjegaostenja večji, pri 5800 m paje dosegel odprta snežišča. Zazadnjih 1800 m si je J. Robertszapisal dve možnosti: preko južnegagrebena bi bilo zaradi strmegaplečeta pod vrhom težko.Zato se je odločil za zapadnostran v smeri proti severozapadnemurazu. Zaradi plazov patudido te možnosti ni prišlo. — Septembra1965 je bil september nenavadnolep, kar je za Nepalizjemno. To je omogočilo poletes transportnim letalom, kar obmonsumu ne bi bilo mogoče. 12.septembra so Angleži bili že nabazi v višini 3960 m. Nato so šlipo Robertsovi poti iz 1. 1962. Vvišini 4720 so postavili še enobazo na ledeniku, v višini 5365 mtabor I, pri 5790 m, tabor II kot»izpostavljeno bazo«. Od tu so izbralijužni greben, ki se je pokazalpristopen tudi iz ptičje perspektive.6. oktobra se je vremeposlabšalo: megla, popoldne sneg,v višinah hud veter. Na strminahje bilo naporno in nevarno. 12. in14. oktobra so postavili tabor III(6220 m) in poskušali priti više.Pri tem je vzel plaz dva šerpa, ksreči pa sta se izmotala. VodjiSimsu so se zdele v takih razmerahzapadne rebri prenevarnein je zato vse moštvo zbral vtaboru III, da bi tu počakal naizboljšanje. Nekateri člani pamenijo, da bi južna stran DhaulaIV bila manj problematična. Kerni bilo boljšega vremena od nikoder,so 16. oktobra sestopili vtabor II. 17. in 18. oktobra so sepovzpeli na 6462 m visoki GhustungHimal. 18. oktobra je snežilo,sestop je bil zelo tvegan.21. oktobra so bili v bazi in tedajse je zjasnilo, žal, prepozno. Cebi se bili 15. oktobra odločili drugače,bi Dhaula IV klonil. Takopa so pred slabim vremenomklonili Angleži in se 11. novembraznašli spet v Pokhari. Ko so sevračali v to znano nepalsko naselje,je ves teden kot v posmehsijalo sonce.PTICE SELIVKE so v Italiji ševedno v nevarnosti, čeprav postavaprepoveduje lov na pticepevke. Napolitanska organizacijaza zaščito živali je konec leta1965 preprečila tak lov široko razpredenidružbi, ki je hotelalovitiz najmodernejšimi tehničnimisredstvi. 30 prijateljev živali, največzdravniki, profesorji in uradnikiiz Napolija, je v krajih,kjerso lovci nastavili mreže in vabe,zajelo prav toliko lovcev in flagranti.Vse nastave in ujetepticeso zaplenili in lovce postavilipred sodišče, ker so za vabouporabljalioslepljene ptice. Italijanskikazenski zakon tako mučenježivalipreganja.DARBAN ZOM (7220 m) Q 6(6240 m) in M 9 (6260 m) so bilicilji ekspedicije na Hindukuš, kijo je leta 1965 organiziral OAV,in to salzburška sekcija s klubom»Edelvveiss« (Planika). Do Pešavarjav severnem Pakistanu sose dva dni vozili z letalom, natopa so z jeepom v treh dnehpreko prelaza Lovari in Citralaprispeli v dolino Mastuj. Nato soz nosači in tovornimi živalmi vtreh dneh preko prelaza Tirič(3800) m prispeli v Sagrom (2800 m).Razdelili so se v dve skupini,vsaka je imela osem nosačev. Potreh dnevih so postavili bazo vvišini 4600 m na ledeniku Darban.Tu so nosače odslovili in jim naročili,naj jih pridejo iskat čezenajst dni. Ze naslednji dan sopostavili tabor I. na višini 5270 m,po treh dneh pa tabor II. na višini6040 m. Nato je vso noč snežiloin jih zametlo. Morali so sepred plazovi umakniti v bazo. Posedmih dnevih so bili spet v taboruI. Ker je bilo v pobočjuNošaka preveč snega, jim je kazaloizrabiti možnost vzpona naDarban Zom. Vendar so se premisliliin se raje odločili za Q 6in M 9. Ker so imeli dereze incepine v taboru II. so si pomagalis šotorskim ogrodjem intako brez prave opreme premagali500 m visoko 45" nagnjeno pobočjeQ 6. Druga skupina se je prikopalado tabora II in se tam vsajdeloma opremila ter vzela s sebojtudi šotor. Naslednji dan so dosegliM 9. Oba vrhova so izmerili.V Pakistanu so se srečali s težavamizaradi vojnega stanja, po35 dneh pa so bili spet srečnodoma. Kratka in lahka ekspedicijaz delnim uspehom po načelu:Bolje nekaj kot nič.ARGENTINA NA JUŽNEM TE-ČAJU, to je novica iz srede decembra1965. Polkovnik Jorge Lealje s sedmimi možmi po kopnems pasjimi sanmi dosegel to znamenitotočko na našem planetu.Podprla ga je argentinska morskain zračna flota, ki je poskrbela zaoporišča, s hrano in opremo. Argentinciso se držali tiste poti, kijo je leta 1957-58 v Geofizikalnemletu ubirala ekspedicija CommonvvealthTrans-Atlantic. Sla je preko3000 m visokih gora in ugotovila,da je vrh na Južnem tečaju visok2800 m. Znano je, da je bil najužnem tečaju prvi Amundsen 14.decembra 1911. Pred Argentinci stabila tam Hillary in Fuchs 2. januarjain 19. jan. 1958.


Smučanje na SlovenskemNadaljevanjeDragoStepišnikS m u č a n j e in šolaSmučanje v šoli je temeljni činitelj za razvoj takomnožičnega kot tekmovalnega smučanja. Tega sose dobro zavedali v zimskošportni zvezi od vsegazačetka in temu vprašanju posvetili vso pozornostin napore.Uspeh pa ni bil odvisen samo od dobre volje vstrokovni zvezi, temveč tudi od drugih, zunanjihčiniteljev, ki so lahko razvoj podpirali ali pa tudizavirali.Prva resna ovira na tem področju, ki jo je zvezamorala premagovati vse tja do 1. 1941, je bila prepoved,ki so jo izdale državne šolske oblasti kmalupo nastanku države in s katero je bilo šolski mladinip r e p o v e d a n o članstvo in sodelovanjev športnih klubih.S prepovedjo se izražajo nesoglasja med telovadno(sokolsko) in športnimi organizacijami glede sistematelesne vzgoje in športa v tem procesu. Zaradiidentičnih pogledov na to vprašanje, ki stajih imela državna oblast in sokolska zveza in zaradiodklonilnega stališča Sokola do športa — razlaganjetega vprašanje ne sodi na to mesto — se je zgodilo,da je športnim organizacijam delo z mladinobilo, vsaj uradno, skoro onemogočeno. Mladina sije navzlic temu znala poiskati pot v športne klube,vendar so tu našli možnosti delovanja samo nadarjeniposamezniki, ki so lahko nastopali kot tekmovalci.Ce si je mladina tako sama znala odpretipot do športa, pa so po drugi strani športne organizacijeostale brez moči: niso mogle organiziranodovajati klubom mlade športnike, kar je pogoj zarazvoj zlasti tekmovalnega športa. Nastala je prazninav odnosih med šolo in športnimi organizacijami,ki je kljub temeljito spremenjenim razmeramnismo znali popolnoma izpolniti še do danes.Prepoved je povzročala težave tudi učiteljem, kiniso mogli vedno pomagati mladini pri učenju smučanjatako, kot bi bilo potrebno in kot so si toželeli i otroci i vzgojitelji.Zimskošportna zveza se je od vsega začetka spoprijemalas tem vprašanjem in ga v veliki meritudi uspešno rešila in tako neposredno ter posrednoprispevala k razvoju množičnega smučanja medšolsko mladino.Prvo akcijo je sprožila že 1. 1925 kmalu potem,ko je izšla odredba o prepovedi športa med šolskomladino.Dosegla je, da je ministrstvo za prosveto v Beograduprepustilo prosvetnima inšpektoratoma vLjubljani in Mariboru, da sama odločita, ali dovo-Iita uvedbo smučanja, kjer so za to razmere ugodne,kot sestavni del šolske telesne vzgoje,(torej ne kot športno panogo). Prvi je pristal natako rešitev inšpektorat v Ljubljani, za njim paše v Mariboru.V krajih z debelo in trajno snežno odejo so otrocipozimi namesto v zaprtih prostorih (kjer so splohbili na voljo) vadili na svežem zraku in to ob dejavnosti,ki je veliko večino privlačevala bolj odkonvencionalne stare telovadbe.Posamezni učitelji pa so začeli s smučanjem v šoliže prej in tako tvegali, da jih šolske oblasti pokličejona odgovor.Že 1. 1924 poroča učitelj Vodopivec iz Drage priLoškem potoku o 54 otrocih, ki so se v šoli naučilismučanja in ki jim močno primanjkuje smuči. NaKoprivniku je širil smučanje med šolsko mladinoučitelj J. Sieherl, v Mojstrani Minca Rabičeva. Teso kmalu začeli posnemati drugi. Zveza je 1. 1927že priredila poseben smuški tečaj za učitelje izradovljiškega okraja, v katerem naj bi se pripraviliza pouk smučanja v šoli.Mladina se je smučanja, o čemer nam pričajo števičnipodatki, oprijemala res množično in navdušeno.Ni se zadovoljevala s planinskim, turnim smučanjem,tudi tek na smučeh ni bil vedno privlačen,skratka, »uradno« smučanje ji je bilo z izjemoskakanja, za kar pa tudi niso bili vneti vsi, predolgočasno.Veselile pa so jo strmine, smučanje pobregovih navzdol, hitrost in drznost, skratka smučanje,kot so ga ponujali domači hribi in gore.Danes pravimo takemu smučanju alpsko smučanje,mladina je takrat, ko je odkrila ta način,temu rekla d r i č a n j e.O razvoju alpskega smučanja pri nas bo še govora,za sedaj pa je treba ugotoviti, da so šolein mladina k temu pri nas prispevale svoj izvirnizačetni prispevek. Mladina je prva pretrgala ozkost,ki jo je povzročalo »uvoženo« smučanje,prva je šla naprej z zgledom, ki je do kraja preobrazilnaše smučanje in mu dal značaj ljudskegašporta.Sieherl nam tako poroča že 1. 1926 o tekmah šolskihotrok na Koprivniku; najprej so se pomerili vtekih po navodilih, ki jih je Sieherl dobil od zveze,nato pa še v svojem originalnem dričanju, čemurso rekli višinska tekma, kar naj pomeni našdanašnji smuk.Vprašanje mladinskega smučanja in pomanjkanjezvez je postajalo vse bolj pereče kasneje, ko seje vedno bolj čutilo, da ni pravega številčnegasorazmerja med tekmovalnim in množičnim smučanjem,da zlasti ni dovolj priliva mladih v vrstetekmovalcev.Zimskošportna zveza je zato 1. 1936 ustanovila svojposeben mladinski odsek, ki naj skrbi zarazvoj smučanja med mladino. Na posebnih tečajihso pripravljali učitelje in profesorje za pouksmučanja v šolskih tečajih, sestavili pa so celoposebno skupino desetih potovalnih učiteljev, ki sopomagali, kjer domači učitelj ni zmogel vsegadela sam.Mladina pa je ob pomoči učiteljev rešila še enovprašanje, brez katerega ni širokega, množičnegasmučanja: vprašanje opreme, zlasti vprašanjesmuči. Otroci, zlasti učenci osnovnih šol, ki sobili manj zahtevni od starejših vrstnikov, so sizačeli doma ali pa v šolskih delavnicah sami izdelovatienostavne, cenene pa kljub temu ustrezajočesmuči.


Tedanja banska uprava v Ljubljani je 1. 1910 s pomočjoposebne ankete zbrala o stanju smučanjamed šolsko mladino te-le podatke:V o s n o v n i h šolah je od skupnega števila179 000 otrok že znalo smučati 25 000 učencev inučenk, učilo pa se je smučanja še 17 573 otrok.Smuči je imelo 26 887 otrok, od česar jih je bilokupljenih 10 121, doma narejenih pa je bilo 16 766.V m e š č a n s k i h šolah je med 10 500 dijaki znalosmučati 3553 dijakov, učili pa se smučanja 1104učenci.Kupljene smuči je imelo 2721, doma narejene paže samo 447 dijakov. V gimnazijah, realkah insrednjih strokovnih šolah je med 13 800 dijaki žeznalo smučati 6147, učilo pa se je smučanja 1239dijakov. Kupljene smuči je imelo 5685, doma narejenepa samo 420 dijakov. Žal ni na voljo podatkovo univerzi. Tam je bilo tudi precej smučarjev, kiso nastopali tudi na posebnih akademskih tekmah,doma in v inozemstvu in ki bi še povečali številkos podatki o smučanju med učečo se mladino.Sicer pa nam podatki povedo, da je med 204 000učenci in dijaki imelo stik s smučanjem kar 54 617.To zgovorno priča o množičnosti in priljubljenostite panoge med mladino, pri čemer pa je treba upoštevati,da smučanje ni bilo razširjeno po Slovenijienakomerno in da je bilo smučarjev največv predelih z ugodnimi vremenskimi razmerami,odstotek smučarjev je v primeri s celotnim številomotrok v takih predelih bil neprimerno večjiod povprečja za celo Slovenijo.Končno je 1. 1940 po teh podatkih znalo poučevatismučanje kar 1200 učiteljev in profesorjev, kartudi po svoje priča tako o podpori, ki je je bilamladina deležna s strani zveze kot šol in učiteljstva.Po osvoboditvi za to dejavnost ni na voljo dovoljpodatkov, da bi lahko osvetlili stanje, trdimo panavzlic temu, da množično smučanje med šolskomladino raste, v glavnem ob podpori šole in šolskihoblasti ter učiteljstva.S m u č a n j e v vojskiV tem primeru sicer ne gre za športno, temveč zasmučanje v praktične namene, vendar tudi to poglavjesodi v zgodovinski oris našega športnegasmučanja iz dveh razlogov: pobudnik za začetekte dejavnosti v armadi ter za njen razvoj je bilazimskošportna zveza s svojimi sodelavci, hkrati pasi je zveza od tega obetala tudi praktični učinekza športno smučanje. Računala je namreč s tem, dabodo odsluženi vojaki, ki so se smučanja naučiliv vojski, kasneje smučali tudi doma in tako povečaliŠtevilo smučarjev.Vojaški smučarski oddelki pa so veliko prispevalitudi k propagandi smučanja zlasti v takih krajih,kjer je mladina težje prihajala v stik s smučanjem.Tako so npr. v makedonskem Mavrovu že 1. 1929šolski otroci pozimi prihajali v šolo na domaizdelanih smučeh, s smučanjem pa so se seznanilipri tam nameščenem vojaškem smučarskem oddelku.Stiki smučarske organizacije z vojaškimioblastmi so tudi sicer bili od vsega začetka razmeromadobri: tako je zimskošportni odsek Slovenskešportne zveze takoj po končani vojni dobilod vojaških oblasti na voljo nekaj deset parovsmuči iz vojnega plena, ki ga je zapustila ob razpaduavstrijska armada (pretežni del plena so žeprej razgrabili posamezniki) in ki jih je potemposojala privatnikom in klubom.V začetku je zveza pri tem delu naleteli pri vojaškihoblasteh na velike težave, ker je vcjaškovodstvo bilo zelo konservativno (stara srbska armadani poznala smučarskih oddelkov) in je zatospočetka delo napredovalo zelo počasi.Prvič je ustanovitev smučarskega oddelka predlagalazimskošportna zveza vojaškim oblastem že1. 1922, vendar brez uspeha.Zveza pa ni odnehala in je ponudila vojaškim oblastemsvojo pomoč pri tečaju za vojaške inštruktorjetako s kadri kot strokovno pripravo tečajain po triletnih prizadevanjih končno 1. 1925 ledosegla, da je divizijska oblast v Ljubljani pristalana tak tečaj.Tečaja se je udeležilo 120 oficirjev in 100 podoficirjev,spored dela v tečaju pa je sestavil, kotrečeno, že izkuSeni R. Badjura; kot inštruktorjiso sodelovali najboljši tedanji smučarji, ki so jihza čas tečaja kot rezerviste poklicali na orožnevaje.Značilno je, da je vojaška oblast najprej hotelaza učitelje pridobiti Švicarje, kar pa ni uspelo,izkazalo pa se je tudi, da so svojo nalogo pravdobro opravili tudi domači učitelji.Po opravljenem tečaju so izbrali najboljše in jihposlali še na dopolnilni tečaj na Kredarico (začetnije bil v Kranjski gori); vojska je tako dobila svojeprve smuške učitelje. Zanimivo je, da jim je strokovnousposobljenost uradno priznavala zimskošportnazveza s svojimi diplomami, dobili so posebennaziv »smučarski učitelj jugoslovanske zimskošportnezveze«. Naslov pa so dobivali samoabsolventi vojaških tečajev, medtem ko je za svojenamene zveza to vprašanje uredila šele kasneje.Tečaji za vojaške inštruktorje (ob sodelovanjuzveze) so trajali do 1. 1931, ko je vojaška oblast vBeogradu ustanovila planinske polke kot specialneedinice, od katerih je ena bila nameščena tudi vnaših krajih.Pripravljanje smučarjev v vojne namene je zajelotudi rezervne oficirje in graničarje, od 1. 1928 naprejpa so začeli vaditi tudi moštvo po takih polkih,kjer je to bilo možno.Značilno za razmere je tudi, da je pobuda zaizboljševanje učnih načrtov prihajala od zveze inne od vojnih oblasti. Zveza je v ta namen iskalapodatke pri Italijanih, Francozih in celo Norvežanih,ki so edini tudi odgovorili na pismo zveze,s katerim so jih zaprosili za pomoč, vendar jev glavnem ostalo pri doma pridobljenih izkušnjah.Po tehnični plati je vojaško smučanje ostalo vmejah, ki so ustrezale vojaški rabi: Vojaki so moraliobvladati tehniko vzpenjanja in spuščanja vdolino ter tek, vse seveda pod obremenitvijo zopremo.Zveza je pomagala armadi tudi pri preizkušanjusposobnosti njenih smučarjev. Za vojake so v tanamen prirejali doma in pošiljali svoje zastopniketudi v inozemstvo na vojaške smuške tekme. Prvičso vojaki nastopili v inozemstvu 1. 1929 v Francijikasneje pa so tekmovali še na Poljskem, na Cehoslovaškem,v Nemčiji, Italiji in Romuniji. L. 1937so bile take tekme v okviru sodelovanja državMale antante, politične zveze med Jugoslavijo, Romunijoin Cehoslovaško tudi v Jugoslaviji naPokljuki.(Se nadaljuje)


ča-TISKARNAizdelava vseh vrst tiskovin, katalogov,sopisov, revij in knjigkli-KLIŠARNAizdelava vseh vrst eno- in večbarvnihšejevKNJIGOVEZNICAvezava preprostih in luksuzno opremljenihdelŠTAMPILJARNAizdelava vseh vrst žigov, pečatov in knjigoveškihčrkETIKETEv vseh barvah in barvnih folijahTiskarnalože IVIošhričLJUBLJANA, Nazorjeva 6tel. 21-296STANDARDKRANJSTANDARDPROIZVAJAMOGORNJE IN SPODNJE USNJESTANDITKEMIČNI IZDELKI ZAINDUSTRIJOVISTČEVLJARSKOUMETNO PENJENO USNJE ZALESNO, TAPETNIŠKO,GALANTERIJSKO, OBLAČILNO,ČEVLJARSKO IN DRUGOINDUSTRIJOPLASTICIRANJEKOVINSKIH PREDMETOV, KOT SORAZNE KOŠAREZA SAMOPOSTREŽNE TRGOVINE,MREŽE ITD.Združene papirnice LjubljanaLjubljana-VevčeIZDELUJEJO:Sedež: Vevčep. Ljubljana-PoljeSULFITNO Ustanovljene leta 1842CELULOZO I. a za vse vrste papirjaPINOTANstrojilni ekstratBREZLESNI za grafično in predelovalno industrijo, za reprezentativne izdaje,PAPIR umetniške slike, propagandne in turistične prospekte, za pisemskipapir in kuverte najboljše kvalitete, za razne protokole, matičneknjige, obrazce, šolske zvezke in podobnoSREDNJEFINI PAPIRza grafično in predelovalno industrijo: za knjige, brošure, propagandnetiskovine, razne obrazce, šolske zvezke, risalne bloke itd.KULERJE za kuverte, obrazce, bloke, formularje, reklame in propagandnetiskovineKARTONEza kartoteke, fascikle in mapeRASTRIRAN brezlesni in srednjefini za šolske zvezke, za uradne in drugePAPIR namenePELURNIPAPIRbel in barvan


ŽELEZARNAJESENICEJesertice na Gorenjskem, SR SlovenijaTelefon: 245, 246, 250; Telegram: Železarna JeseniceTekoči račun: NB Jesenice 607-13/1-406Tele-printer: št. 0,3196 LjubljanaJESENICE NA GORENJSKEM, SR SLOVENIJAtPROIZVODNIJekla:PROGRAM— konstrukcijska — orodna— za cementacijo in poboljšanje - za ladjedelništvo— za vzmeti — nerjaveča in ognjevzdržnaTopla in hladnapredelava:— palice, debela, srednja in tanka pločevina, hladno valjani trakovi; vlečena luščenain brušena jekla; vlečena žica; transformatorska in dinamo pločevinaVARJENE CEVIELEKTRODE ZA VARJENJEŽEBLJIBODEČA 2ICAJEKLAPodrobnejše informacije lahko dobite v našem katalogu in prospektihPROIZVAJA :Tovarna dokumentnegain kartnega papirjaTelefon:. Radeče 81-950, 81-951Tekoči račun pri NB Celje 603-11-1-1030Brzojavi: .Papirnica RadečeŽelezniška postaja: ZIDANI MOSTvse vrste brezlesnih papirjevin kartonovspecialne papirjesurovi heliografskiin foto papirpaus papirkartografskispecialni risalni »Radeče«papirje za filtre itd.IZDELUJE:vse vrste karticza luknjanje v standardni velikostiin tiskuPo želji izdeluje karticev posebnem tiskuv rdeči, modri ali sivi barviR A D E Č E P R I Z I D A N E M M O S T U

More magazines by this user
Similar magazines