Julij - Planinski Vestnik

»Ljuba Marija, ti meni pomagaj!« je potarnalže ob sami misli na kaj takega. Saj je dobrovedel, da bi vrvi gotovo nihče ne prerezal, aobljubiti bi moral nič koliko litrov, in tegase je bal. »Hudobe, ljubljanske!«Modec je imel torej čast, da ga je vzel navrv in kar naglo sta bila za nami na vrhu.Anton si je bil to plezarijo vse huje predstavljal.Nič ni bilo tega, kar smo mu bilinapovedovali, da je namreč onstran nadLogarsko dolino prepad prav do dna in segotovo zvrti v glavi vsakomur, če le pogledavanj. Tostran pa je vse gladko, da je trebalesti kakor muha po šipi...Seveda nam ni dosti verjel, malo pa ga jele skrbelo. Zgoraj pa se je le globoko oddahnilin ni mogel prikriti svojega zadovoljstva,ko je zlezel v tisti deščeni zbitek in seskoraj ves porinil skoz lino na strehi.»Marička, ali me vidiš!« je z dlanmi obustih zaklical dol na Sedlo, kjer je bila predkočo zbrana vsa njegova družina, ki je napetoopazovala, kako bo potekel ta prvi inposlednji plezalni pristop njenega nad stokil težkega očeta»Ata, ata ...« so ponosno zavreščali otroci intudi Marička je nekaj zaklicala, pa bi nemogel reči, da ji je šlo tako lahko od srcakot njim, ki so se objestno prekopicevali potrati.Navzdol je potem šlo prav tako gladko inskoraj smo bili v melu in za Babami, ker seje napravljalo k dežju. Plohi smo sicer ušli,ne pa tudi nalivu za mizo, kajti Anton se jebil skazal, da nikoli tega.Po štirih letih smo se spet vrnili v gore intudi na Sedlo. Mnogo nekdanjih tovarišev nibilo več med nami, padli so in njihove kostitrohne raztresene po daljavah.Bivak na Maričkini plošči je brez škode prestalvojno in vse viharje. Sprana streha se jesveže svetila z grebena, in kakor bi bilo včeraj,sem spet odpahnil vrata. Nekaj starihčasopisov je še ležalo tam na polici, kosplesnivega kruha, ki ga je bil pustil poslednjiobiskovalec, vrvica z dvema zarjavelimaklinoma... Doba, ki je pretresla svet, je šlamimo teh robov. Više po severozahodnemgrebenu je bilo nekaj več nasutin, tu pa tamse je bil odkrhnil kak rob, svet pa je ostalisti.Spet smo na plezalnih in reševalnih tečajihobirali Planjavo, pa tudi zaradi tega, ker namje bil Okrešelj zaradi bližnje meje nedostopen.Gledali smo v ostenja Turške gore inRink ter v tihi, zapuščeni Okrešelj. Nikoderni bilo človeka ne glasu, le slap Savinje jeneslišno šumel v silni globini pod nami.Pogled se je bolj in bolj usmerjal nazaj.Tisto, kar je bilo nekdaj, je znova oživelo inprebiral sem po spominu za slednjo nadrobnostjo.Marsikdaj mi je hušknil smehljaj čezlice, ko sem spet ujel kakšno posebno dobrozgodbo. Da, tam je še sloviti Iks in še drugihtakih krajev za celo abecedo, pa Glava, da bise samo o Planjavi dala napisati cela knjiga.Vendar se temu skalovju ni poznalo, da jebilo vanj nabitega na cente železa.Nastopil je nov plezalski rod, ki o vsem nekdanjemni hotel nič vedeti. K nabijanju klinovpa je dodal še vklesovanje opor invrtanje lukenj v skalo in tako je iz ostenjaPlanjave včasih donelo kakor iz kakšnegakamnoloma.Bivak na Maričkini plošči je ostal še nekajlet. Neki nepridipravi, ki so proglasili Grintovceza svojo last, pa so se lepega dne, koso bili prepričani, da ne bo nikogar od nasMaričkina plošča in zavetišče v sev. zah. grebenuPlanjave Po spominu narisal arh. Vlasto Kopač