Slovenci in njihov veseli svet: Nekaj vtisov o ... - Www-csd.ijs.si

More documents

Recommendations

Info

Gančo Savov: Slovenci in njihov veseli svet: Nekaj vtisov o ljudskem humorju 7V Sloveniji ne obstajajo ljudski pevci epskihpesmi, kakršne poznajo bližnji slovanski narodi. Jepa zelo razširjeno pripovedovanje in zanimanje ljudiza to umetnost je veliko, kajti to pripovedovanje jeres umetnost. Nekateri pripovedovalci so tako izkušeni,da so pravi neizčrpni umetniki, ki v sebi združujejodar govora, igralstvo, posnemovalske sposobnosti,muzikalnost ... Številni posnetki in zapisinjihovega pripovedovanja dokazujejo, da so tudimojstri umetniške improvizacije, kajti nikoli ne pripovedujejona isti način ali po naučenih obrazcih, ampakvedno prilagodijo zgodbo poslušalcem, okolju,razpoloženju in drugim okoliščinam, ki so odvisni odtrenutka. Na primer, otrokom bo pripovedoval na ennačin, vaščankam na drug način, delavcem pa natretjega. Značilno je tudi, da so vsi ti pripovedovalcipismeni, toda svojih zgodb ne zapisujejo! Ker se tadar predaja iz roda v rod, so pripovedovalci takostari kot mladi ljudje. Tradicija je razširjena po vsejSloveniji, po mestih in vaseh – pripovedovalec izvajasvoj repertoar povsod, kjer se zbirajo ljudje. M.Matičetov navaja, da se to dogaja med delom (trgatev,žetev, obiranje hmelja, paša, v rudnikih, fantovskihcehih ...), ob šegah in praznikih, kadar so sezbrali ljudje z nekaj več prostega časa. Številni zapisovalcinavajajo imena nekaterih spretnih pripovedovalcev:Anton Dremelj – Resnik in Zofka Potolovčevaz Dolenjske, Lojze Tratar, Terezija Bučanka,Regina Koljseca, Jože Marinčič ...Pri sodobnih zapisih slovstvene folklore se slovenskiznanstveni delavci trudijo razjasniti posebnostihumoristične proze, pri čemer upoštevajo vsepogoje za ohranjanje njene avtentičnosti tudi zvečkratnimi ponovnimi zapisi v poznejših obdobjih.Če poskusimo s statističnimi metodami določitipribližno razmerje med celotno humoristično in resnoprozno folkloro, ugotovimo, da humoristična prozazajema eno petino. Še več je del z dramatičnovsebino, prepleteno s humorističnimi elementi, ironičnokritičnostjo slabih lastnosti in pomanjkljivosti.Že za staro slovensko folkloro je značilna tipičnaanekdota. Razen tega se lahko v eni humorističnizgodbi prepleta več anekdotičnih motivov, zakatere ni rečeno, da niso obstajali tudi vsak zase.Domnevam, da je njihovo združevanje plod metodljudskih pripovedovalcev, ki niso hoteli trgati svojezgodbe in so hkrati prisluhnili tudi poslušalčevi željiter povezali nekaj dogodkov v isto vsebino.Druga posebnost humoristične proze je, da vnjej prevladuje dialog – tudi tega uvajajo pripovedovalci.Ustvarja večjo dinamiko in prepričljivost, izražapa se s hitrimi sorazmernimi replikami, z lakonično,aforistično in bistroumno razsodnostjo junakov,s koncentriranjem opisne pripovedi v krajšo obliko,z odstranjevanjem odvečnih opisov ipd. Ta oblikaprevladuje v večini prozne folklore in ustvarjaposebno privzdignjeno razpoloženje tako pri pripovedovalcukot tudi pri poslušalcu in bralcu.Primer take oblike je folklorna izmislica, znanakot »Sedem laži«. V njej je interpretirana univerzalnatema, prilagojena že omenjenemu nagnjenjuk umetniški »laži«: mati bo dala hčer za ženotistemu, ki jo bo uspel nalagati.»Zdaj reče starejši hlapec: 'Dobro jutro Bog daj,mati! Kaj delate, mati?'Žena reče: 'Zelje plevem.'On pa ji reče: 'Mi smo ga že dolgo devet kadinarezali.'Žena reče: 'To je dobro.'A hlapec reče: 'Ni dobro, ker nam je vse splesnelo.'Žena reče: 'To je slabo.'A hlapec reče: 'Ni slabo; smo ga zvozili na njivo,pa je zraslo debelo hrastje.'Žena reče: 'To je dobro.'A hlapec reče: 'Ni dobro, hrastje je bilo vse votlo.'Žena reče: 'To je slabo.'A hlapec reče: 'Ni slabo, ker je bilo polno medu.'Žena reče: 'To je dobro.'A hlapec reče: 'Ni dobro, prišel je medved in jepojedel vsega.'Žena reče: 'To je slabo.'A hlapec reče: 'Ni slabo, smo dobili medvedapa smo devet kadi medu iz njega izstisnili.'A žena reče: 'To je sakramenska laž!'« 24Glede zvrsti humoristična proza nedvomno težik pravljici z značilnostmi basni, ne le zaradi poosebljenihživali in simbolov, ki igrajo pomembnovlogo pri pripovedovanju, temveč tudi zato, ker basnivedno prinašajo modro predstavljen in metaforičnoprikrit, toda resničen nauk.Smešnih pripovedi oz. »štorij«, kakor se pogostoimenujejo v Sloveniji, je precej manj kot pravljic,kljub temu pa je za pripovedovalce to močnejši inaktualnejši dokaz, še posebej ko zadeva prikazovanjeslabosti in pomanjkljivosti, kajti prispodobatemelji na realni primerjavi in je lahko bolj neposrednousmerjena na tipičen primer ali pojav vživljenju. Tako se na primer veliko ljudi lahko vidi vhumoreskah o Mevšetu, ki samo po naključju voziskozi življenje, na koncu pa se je še naključje naveličaloin ga zapustilo. Znani pripovedovalec je zaključilzgodbice o Mevšetu z naslednjimi besedami:»To so torej prigode o mevšetastemu Mevšetu.Umrl pa še ni. Mevše pa sem tudi jaz, ker vam takereči pripovedujem, namesto da bi molil rožni venec,toda tudi vi ste mevšeta, ker me poslušate.« 25Močan vtis naredi tudi nauk zgodbice o treh lenuhih,ki so pogoreli skupaj s hišo, ker so bili preleni,da bi se rešili pred ognjem; zgodbe ne moremosprejeti kot dramo, ker se na dogodek gleda skoziprizmo šale in nasveta.Folklorni obrazciMed Slovenci so močno razširjeni tudi izreki inpregovori, ki pa so pri njih združeni v pojem »pregovori«.Tisti, ki niso samo modri ljudski aforizmi, ampakimajo tudi humoristični podtekst, se imenujejo»posmehljivke« (присмехулки). Pogosto so sestavljaniiz dveh delov: najprej kodirano sporočilo, natopa smešno pojasnilo. Na primer:»'Kar je boljše, je boljše,' je rekel tisti, ki je špehna maslu cvrl.'Naglost ni prida,' je rekel polž, ki je sedem letlezel na bučo in mu je pod vrhom spodrsnilo.'Bomo videli,' je rekel slepec.« 26
8 Slovstvena folkloristikaNekatere pregovore Matičetov navaja kot primerenovega časa, imenovane tudi »wellerizmi« pojunaku C. Dickensa Samu Wellerju iz »Kluba Pickwick«– mojster foklornih šal in modrosti. Po besedahM. Matičetova je pregovorov izredno veliko, todavse do danes jih zbira in sistematizira zelo maloznanstvenikov, čeprav se je zbiranje začelo že konec18. stoletja. Izgubljena je zbirka Janeza Miheličaiz 1780. leta in neuspešni poskusi Vojteha Kurnikain Viljema Urbasa, da bi izdala svojo zbirko.Šele leta 1887 se pojavi prva takšna zbirka FranaKocbeka, h kateri je čez 47 let Ivan Šašelj 27 dodalsvoje zbirke pregovorov. S tem se je pojavila še vednonajbogatejša zbirka slovenskih ljudskih pregovorov(5624 pregovorov). Leta 1972 je dr. StankoPrek izbral najlepše in dodal poglavje »reki« – posebnislovenski frazeologemi, med katerimi je velikoostroumnih humorističnih idiomatičnih rekov, znanihtudi kot »reklo«. Usmerjajo nam pozornost na to, dav pogovornem jeziku Slovenci pogosto posegajo pohumorističnih niansah dialoga, kar dodatno karakteriziralastnosti naroda: šaljiv ton v vsakodnevnemsporazumevanju, ki ustvarja ravnotežje razpoloženja,je njihova posebna lastnost. 28Pri pregovorih bi omenili še, da so med njimitudi daljši, pisani v verzih ali z določenim ritmom, kise vpletajo v vsakdanji pogovor. Eden takih pregovorovje o oblaku in je iz okolice Ljubljane:Kadar pride od Trsta,zmoči za dva prsta.Gre od Kopra,bo suknja mokra.Mokrc ima kapo,Krim pečo,pa se to skup zvleče –pa je dež. 29Mokrc in Krim sta si nasprotna vrhova na Rakitniškiplanini na južnem delu Ljubljanskega polja.Videti je, da imamo lahko to vrsto pregovorovza predhodni žanr humoristični folklorni liriki. Še posebej,ko jim dodamo še en za slovensko folklorotipičen žanr – dolge pregovore v verzih, imenovane»pregovori o vremenu«. Naravni pojavi v posameznihletnih časih se razlagajo ponekod smešno, drugjena bolj resno. Za te pregovore je značilno, dadelijo nasvete in znanje ljudem, pri tem pa ustvarjajoposebno razpoloženje. Nedvomno se po značilnostihrazlikujejo od kraja do kraja glede na nadnaravnaznamenja, ki se kažejo po naravi, na naravnepojave, pridelek, ljudsko meteorologijo itd. Invse to je za kmečkega človeka zelo pomembno.Če sončen je april in suh,bo maj za lepo vreme gluh.Če v aprilu rado grmi,slane se bati več ni.Če je na Siksta polje zeleno,bo letina dobra in zrnje kleno.Če je na Jurjevo sončno, toplo,trta bogato rodila bo.Če Jurij toplo vreme zakuri,širom pomladi odpre duri.Jurija še slepe mlade vrane,kmetje bodo volje razigrane.Če na Marka bliska, grmi,slane, pozebe se bati več ni. 30Po ubeseditvi se vesele slovenske uganke nerazlikujejo veliko od pregovorov, kar je značilno tudiza bolgarsko folkloro. Tudi tu je opaziti težnjo pokratkem metaforične izrazu, veliko jih je tudi v verzih.M. Matičetov usmerja pozornost na to, da »vugankah pogosto najdemo posebne, namerno izmišljenebesed, ki jih v pogovornem jeziku ne poznamo:Reža reži – čepja čepi,reža dol pade – jo čepja popade,« 31kar pomeni zrel, neolupljen kostanj in žensko, ki ganabira.Slovensko-bolgarske vzporedniceFolklorne vsebine slovenske umetnosti, šeg idr.so podobne ali enake kot pri drugih narodih, kar jenormalen pojav, s katerim se ukvarja znanost. Pogostose kak mit velike narodne skupnosti hitro širiin zajame široko zemljepisno področje.Zanimivo je, koliko je skoraj enakih stvaritev vslovenski in bolgarski slovstveni folklori, še posebej,če upoštevamo zemljepisno oddaljenost ali še pomembneje– pomanjkanje stikov med narodoma – tiso bili le občasni – in njuno različno kulturno usmerjenost.Kljub temu pa se med obrazci besednegahumorja tako pri enih kot pri drugih najdejo zelo podobnadela v sorodnih različicah, seveda z značilnimivse-binskimi odtenki, avtorskimi ali interpretativnimidodatki, kar pa ne podira enakosti.Najpogostejše vzporednice so med številnimihumorističnimi zgodbami. Iz zbirke Nika Kureta z 20najbolj tipičnimi povedkami o Lembergu 32 se jih šestpopolnoma ujema z vsebinami bolgarskih ljudskihpovedk. Tudi med ribniškimi najdemo precej ujemanjz bolgarskim slovstvom. Naj navedemo le nekatere:- zapisane zabavne zgodbe o neumnem možu inpiščancih ter o trmasti ženi najdemo najprej priJanezu Svetokriškem v 18. stoletju, nato v»Slovenskih pravljicah« Alojzija Bolharja, v Milčinskega»Suhi robi« in – v »Bolgarski narodniumetnosti«; 33- o zviti lisici, naivnem kosu in siru – v slovenski»Ptica, lisica in kos« in v bolgarski »Kos in lisica«;34- o kmetih, ki so hoteli zaliti vrbo – v slovenski»Kako so Lemberžani hoteli izmeriti globinoDrave«, ribniški »Kako daleč je do vode« in bolgarski»Pametni hribovci«; 35- o tem, kako razvozlati prepletene noge – v slovenski»Kako so se Lemberžanom zamenjalenoge« in bolgarski »Pametni med neumnimi«; 36- o bučah ali lubenicah, ki jih ljudje zamenjajo zajajca – slovenska »Kako vali kobila« in bolgarska»Moštvo junakov«. 37Našteli bi še nekatere: našo priljubljeno šalo omotoristu, ki si je suknjič oblekel naokoli, nato pa somu poskušali namestiti glavo, poznajo tudi v Lembergu;pravljica o dedu in repi; šala o oslu z zelenimiočali, ki naj bi mislil, da je žaganje trava (znanatudi v Ribnici); podobne šale o Gorenjcih in našihGabrovcih ipd.
Page 4: Gančo Savov: Slovenci in njihov ve
Page 9: 10 Slovstvena folkloristikaGLASBAFo

Slovenci in njihov veseli svet: Nekaj vtisov o ... - Www-csd.ijs.si

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?