December - Planinski Vestnik

MacesnipodOlševo(Očetu v spomin)StaneTerčakMacesni so moji davni znanci iz prve mladosti.Komaj sem imel toliko moči, da semprekobalil vežni prag domače hiše, mi je žepritegnil pogled vitki macesen, poln drobnihrdečih cvetov, ki so se iskrili na njegovihvejah kakor kaplje strjene krvi. Pravili smomu farovški macesen. Rasel je sam samcatna farovški gorici nasproti naše domačije.sedaj, že več kot pol stoletja je minilo,mi je še vedno pred očmi prav tak, kakršenje rasel takrat: vitek, košat, po deblu od belegamahu kosmat, poln drobnih rdečih cvetov,kipeč v nebo.Izmed vseh umetnin našega velikega slikarjaIvana Groharja mi je najbližja — prav vsrce mi je prirasla — njegova oljnata podoba,ki jo je mojster imenoval Macesen. Na podobije v ospredju macesnovo deblo in nekaj spodnjihvej, na njih pa vise majhni okroglistoržki — bicke smo jim pravili mi otrocitakrat, ko smo se igrali in platno prodajali.V ozadju je drobna lesena staja, za njo pase vzpenja v nebo sončna planinska pokrajinaz gorami. To je kraj, kjer macesni domujejo.Takih krajev je pri nas več: vse odDobrovelj do Menine planine, Mrtvega menihain Mozirskih planin, tja do Robanovegakota, Matkovih gozdov in Covnikovega vrhapreko Sv. Duha in Podolševe.Macesni so kakor ljudje, živeči visoko v gorah;samotni in uporni branijo po tisočletnemnotranjem izročilu svojih davnihprednikov, nikdar izrečenem in vendar povsodpričujočem, zlato tišino temnih gozdovin sivih mahovnih skal — vso prelest domačegrude. So kakor ljudje po saminah, sami sseboj, redko posejani po vsem pogorju. Macesniso kakor stari, kuštravi strici z dolgimibradami, ki žive na saminah in vse vedo inpovsod pomagajo, so pa sami zase in vendardružno povezani z domačijami.Taki so macesni visoko v gozdovih, rastočiv majhnih skupinah s smrekami. Le macesniviharniki se vzpno visoko v gorski svet, kjeromahne okleščena smreka, bičana od viharjevin snežnih plazov. Macesen viharnik si poiščemed krušečim se skalovjem na sirotnizemlji svoj življenjski prostor. Njegove koreninese razkrečijo okoli skal, drobirja inpodrasti kakor prsti na rokah, zarijejo se vrazpoke in čuvajo zemljo stoletja. V rastizaostajajo, letnice v njihovih deblih so stisnjenedruga k drugi. Nemo ti kažejo težkoživljenje v planinah.Macesni so najlepši okras naših gozdov inplanin, njihov les je najdragocenejši. Lesenesamine so zgrajene iz macesnovih plohov,njihove strehe so iz macesnovih skodelj. Zibelke,v katerih so matere zibale rodove samoraštnikovod Grohata tja do Sv. Jakoba,Sv. Duha in Podolševe pa tja do Covnikokovegavrha, Matkovih samin in Plestja vLogarski dolini so bile stesane iz macesnovihdesak.Macesni viharniki ob meji, na obronkihOlševe, so kakor naši ljudje tam gori, kičuvajo naš rod, jezik in pokrajino...Ko sva z Doretom grizla strmino za Hudopečjo, je soteska ob Savinji s Solčavo šedremala v lahni meglici, ki se je trudno vleklav koševje. V ozračju nad nama je pelo jutro.Nad Olševo, ki se je leskatala v soncu, se jesmehljal poletni dan.Po cikcakasti nadelani poti sva v dobri poluri priromala na Celo. Na tej jasi pod Strelčevopečjo se ti odpre razgled, le Sv. Duha,kamor sva bila namenjena, nisva videla. Središčetega najvišjega planinskega naselja, kije raztreseno po vsem pogorju pod Olševo,ne zagledaš, da nisi tik njega.Na Celu se vsak ustavi. Prvi, da si sapo umirijo,drugi, da se malo razgledajo, tretji, dasi nahrbtnik olajšajo, četrti... peti, no pakaj bi govoril. Od tukaj vidiš v soncu sesmehljajočo Logarsko dolino, Matkovo inPerkovo domačijo, nekoč eno samo ogromnoplaninsko posestvo, ki mu ni bilo enakegav naših planinah, pa zakriva Strelčeva peč.Domačiji čepita kakor lastavičji gnezdi na