2 - Gore-ljudje

gore.ljudje.net

2 - Gore-ljudje

december 2010 številka 2e-edicija za člane Društva gorske reševalne službe Tržič http://www.grs-trzic.siGORSKIreševalecIZ VSEBINE:Turnosmučarsko tekmovanjeBela pečZeleniški plazoviRazgovor s pilotom helikopterjaStarec na luniAdventure race - pustolovska tekmovanja


NAMESTO UVODAReševalke in reševalciZ zanimanjem sem prebralprvo izdajo Gorskegareševalca in komaj čakamizdajo drugega. V njem semzasledil nekaj zanimivihtem iz vsakdanjika gorskegareševalca, po napovedi pa bodruga izdaja še boljša. Zelosem vesel, da se reševalcipoleg svojega poslanstvaukvarjajo še s čim drugim,pisanjem različnih člankov ki so povezani z gorskimreševanjem, pohodništvu, gorništvu, prvi pomočiin še in še različnih tem. S tem dajete velik prispevekpreventivni dejavnosti v smislu ozaveščanja inobveščanja vsem, ki zahajajo v naše prelepe gore.Mineva pol leta od moje izvolitve na mesto predsednikaGRZS. V tem času sem ob sebi zbral ljudi, gorskereševalce, ki vodijo posamezne resorje – komisije,dva podpredsednika, katera sta mi v veliko pomočpri vodenju tako zahtevne organizacije kot je GRZS.Naša organizacija ni le reševanje ljudi, ko so jo leti potrebni, je še veliko več. Ves čas sodelujemo zrazličnimi organizacijami in ustanovami. V našemskoraj sto letnem delovanju smo dokazali, da smovredni zaupanja in spoštovanja. V času recesije,kjer se finančne dotacije zmanjšujejo smo uspelizadržati enako pogačo. Tudi v naslednjem letu namje obljubljen enak kos pogače, katerega potrebujemoza opremljanje, usposabljanje in reševanje. V temčasu smo pričeli kar nekaj projektov, katere bi radiizpeljali v podeljenem mandatu. V kratkem bomopodpisali sporazum o sodelovanju s PZS in skupajustanovili odbor Gore in varnost. V sodelovanjuz PZS in ARSO bomo poskušali storiti nekaj več oobveščanju o nevarnosti snežnih plazov in dnevnemstanju nevarnosti snežnih plazov v naših gorah. Pripravljamospremembe na področju opreme, saj sireševalci zaslužijo kakovostno, varno in praktičnoopremo, ki bo ustrezala evropskim standardom. Pripravljase učbenik za gorskega reševalca in še in šeimamo nalog, ki jih moramo opraviti, ena izmed njihje tudi izpeljati proslavo ob naši 100 letnici delovanja.Ponosen sem , da vodim organizacijo spoštovanihgorskih reševalk in reševalcev. Ob sebi imeti ljudi,na katere se lahko vedno zaneseš je velikačast, zato upam, da bomo skupaj s svojim delomna preventivnem področju preprečili marsikateronesrečo, v primeru da do nje pride paponesrečenim čim hitreje in kakovostno pomagali.Spoštovani reševalci in reševalkeLuč je ugledala tudi drugaštevilka Gorskega reševalca,internega glasila GRS Tržič.Prva številka je bila leposprejeta in to nam je dalovolje za nadaljnje delo. Vtej številki je spet obilica zanimivegabranja , v uvodnikuje nekaj besed aktualnegapredsednika GRZSIgorja Potočnika in še velikodrugih zanimivih tem. Gorski reševalci smo zanimivkonglomerat različnih znanj, izkušenj in poklicev, zato je še bolj zanimivo videti, kako različnodoživljamo in sprejemamo naše poslanstvo v GRS.Trenutno se dogaja kar nekaj zelo aktualnih stvari,ki bodo krojile in vplivale na delo Gorske reševalneslužbe oz. Zveze , v katero je povezanih 15 društevin dve postaji v okviru Planinskih društev. Besede,ki jih trenutno najpogosteje slišimo so gospodarskakriza, zmanjšanje stroškov in racionalizacija. Gorskireševalci težko sprejmemo dejstvo, da bi ob žetako velikem lastnem vložku v organizacijo morali naračun ponesrečenih in pomoči potrebnih zmanjševatinivo usposobljenosti ali opremljenosti ali celo selektivnoizbirati komu bomo pomagali in komu ne. Našaorganizacija bo kmalu stara 100 let in preživela ježe kar nekaj držav in vlad , kar le še bolj dokazujeda naše delo ne more in sme biti podrejeno trenutnimpolitičnim interesom ampak zgolj bistvu –pomoč vsem gornikom, alpinistom in ostalim, ki seznajdejo v težavah v gorah in težko dostopnih mestih.Še nekaj besed pred prihajajočo zimo. Na kratkobi lahko rekel : Začnimo se ukvarjati z upravljanjemin prepoznavanjem tveganja. Naše okoljeoziroma gore ne bodo nikoli popolnoma varne inle od nas je odvisno , kakšno tveganje smo sposobniše varno sprejeti in kakšne ukrepe sprejeti ,da ga ustrezno zmanjšamo. To pa pomeni da semoramo ustrezno izobraziti in usposobit ter uporabljatičim več opreme , s katero zmanjšamotveganje pri različnih oblikah gibanja v gorah.Še enkrat želim vsem veliko lepih trenutkovv gorah in srečno do naslednje številke.Slavko RožičNačelnik GRS TržičIgor Potočnikpredsednik GRZS2 GORSKIreševalec


O ČEM PIŠEMOVSEBINARAZGOVOR S PILOTOM HELIKOPTERJA 5Tekst: Matija Perko Slike:POROČILO S TEČAJA V ITALIJI - PASSO ROLLE 20.9.- 26.9.2010 9Tekst in slike: Jurij JeršinSTAREC NA LUNI 11Tekst in slike: Peter RožičADVENTURE RACING - PUSTOLOVSKA TEKMOVANJA 15Tekst: Andreja Jagodic Slike: Adventure Race SlovenijaPREVENTIVNO DELO: PREDSTAVITEV GORSKEGA REŠEVALCA OTROKOM VZGO-JNO VARSTVENEGA ZAVODA IN UČENCEM OSNOVNE ŠOLE 18Tekst in slike: Matjaž KosISKALNE AKCIJE - POGREŠANE OSEBE 19Tekst: Primož ŠtamcarNEVARNOSTI V GORAH 21Tekst: Bojan KosUTRINKI IZ PRETEKLOSTI 23Tekst: Peter Rožič Slike: arhiv Franci PrimožičGorski reševalec je interna publikacija Društva gorske reševalne službe TržičPrispevke so napisali člani društva in so nelektorirani!Fotografija na naslovnici: Košutnikov turn Foto: Rožič PeterFotografija na voščilnici: Storžič Foto: Vogelnik ViliDrugo številko publikacije je pripravil in uredil Rožič JanezVaja postaje DGRS TRŽIČ - Plot -maj 2010Foto: Vogelnik ViliGORSKIreševalec3


INTERVJURAZGOVOR S PILOTOM HELIKOPTERJATekst: Matija Perko Slike:Reševanje v gorah se je do danes zelo razvilo. Tako je tudihelikopter postal nepogrešljiv del pri reševanju v gorahpa tudi na ostalih težko dostopnih terenih. Seveda letakrat, kadar to dopuščajo vremenski pogoji za letenje.Tako so se med reševalci znašli tudi piloti in tehnikiletalci. Posamezna društva GRS so jih vključila vsvoje delo. Medsebojno poznavanje je pri reševanjuzelo pomembno, saj ni vseeno s kom gredo reševalcina tvegana reševanja, kjer so odvisni eden od drugega.Vsak od njih mora opraviti svojo nalogo.Med piloti helikopterja je vrsto let letel na pomočtudi Miklavž Škofič-Maurer, Miki kot ga kličemotisti, ki ga poznamo. Pravzaprav moja odločitev zapogovor z njim ni bila posebej težka, saj sva biladolgoletna sodelavca v Slovenski vojski, kjer semtudi sam zadolžen za reševanje. Najbrž je pogledna reševanje z očmi pilota drugačen, kot ga imamoostali reševalci, zato sem o tem povprašal MikijaMiklavž Škofič -MaurerMiki, pa se najprej na kratko predstavi!Torej, rodil sem se decembra 1962 v Ljubljani. V6. razredu osnovne šole me je družinski prijatelj,ki je bil pilot, peljal z letalom. Bilo je noro! Dogodekje močno vplival name. Takrat je bilo jasno,da bom postal pilot. Edina pot, da postanem pilotje bila vojaška šola. Tako sem odšel v vojaško letalskogimnazijo v Mostarju. Nisem še imel 14 let.Gimnazijo sem končal z odliko, po selektivnem letenjupa sem bil sprejet na letalsko vojno akademijo(VVA) v Zadru. Med šolanjem sem se odločil za smerPilot helikopterja. Tudi na akademiji sem leta 1983diplomiral z odliko. Najprej sem letel na helikopterjuGazella, nato sem se prešolal na helikopter MI-8. Do vojne za Slovenijo sem služboval v Zagrebu.Leta 1991 sem prestopil v takratno TO Slovenije.Ko je bila ustanovljena letalska enota TO sembil tja razporejen tudi jaz. Delo sem opravljal narazličnih dolžnostih, kot so vodja posadke naB-412, inštruktor letenja, ter kot preizkusni pilot.Do upokojitve oktobra letos sem izvajal širokobseg raznih nalog, kot so: mednarodni leti, sodelovanjev mirovnih operacijah, šolanje mladih pilotov,reševanje v gorah, cestno reševanje, prenašanjetovora na gorske postojanke in še bi se kaj našlo.Živim z družino v Brezju pri Dobrovi, trenutno seukvarjam z iskanjem novih smeri pri razvoju uporabehelikopterjev za potrebe civilne družbe.Kakšno šolanje si moral opraviti potem, ko si želetel in opravljal tako zahtevne naloge, kot jereševanje v gorah? Kaj je še potrebno, da si zarestudi reševalecPoleg osnovnega šolanja za pilota helikopterja je prireševanju v gorah potrebno imeti še dodatna usposabljanja,predvsem delo z vitlom in pristajanje navišinske točke. Pa tudi izpit za naziv Gorski reševalec.Ta naziv štejem kot zelo pomemben za letalskeposadke, ki izvajajo reševalno delo. Da razložim: upravljanjehelikopterja je za izkušenega pilota enakoče rešuješ v gorah, ali pa če pristajaš na težko dostopnetočke v gorah s ciljem usposabljanja. Dejanskarazlika, ki jo težko izmerimo, predstavljajo osebnostnelastnosti ter veščine, ki jih ima posameznik.Pa si poglejmo podrobneje. Letenje je veščina. Menim,da se človek tega nauči le delno, tako kot naprimer slikanja tehnik na Likovni akademiji, aliglasbe na Glasbeni akademiji. Zaradi tega se je nekočnaša letalska šola imenovala Letalska akademija. Sšolanjem samo odkrivaš tančice cehovskega znanja,uriš se biti bolj dovzeten, ter prefinjen pri upravljanjustroja. Naj se sliši še tako neumno, pilot se rodi, pilotne nastane. To velja še posebej za pilota helikopterja,saj upravljanje helikopterja zahteva precej večveščine kot upravljanje z letalom. Seveda se tudiletenja lahko vsak nauči, enako kot vožnje z avtom.Da bi postal pilot z veliko začetnico, pa je potrebnoimeti nekatere lastnosti, ki so ti dane že ob rojstvu.Naslednja lastnost, ki jo mora imeti dober pilot, kirešuje v gorah, je sprejemanje in razumevanje prostora.Ne smeš se bati višine, videti moraš, tako kotvrhunski alpinisti vidijo smeri v steni, pot svojega helikopterja,ter izvedbo naloge od začetka do konca,skupaj z morebitnimi zapleti ter rešitvami le-teh. Radmoraš imeti gore, jih spoštovati pa tudi poznati. Ljubezendo gora je bistvena pri delu pilota, ki rešujev gorah. Le na ta način lahko vzpostaviš pozitivenodnos do okolja ter do tistih, ki jih rešuješ. Zavedatise moramo svojih omejitev, po drugi strani pa tudistiske ljudi, ki potrebujejo pomoč. Lahko se odločimonapačno, ali pa z negativnim razmišljanjem kot ‘’Sajnisem plačan za to’’, vplivamo med življenjem insmrtjo – ali pa invalidnostjo. To se ne sme dogajatiGORSKIreševalec5


INTERVJUTorej je zelo pomembno, da se pilot zaveda, kakorazlični dejavniki vplivajo na reševanje?Razumeti moramo motivacijo ostalih članovposadke helikopterja, kot tudi vseh drugihreševalcev. Delovati moramo pozitivno, pa tudiprofesionalno. Osebni problemi ne smejo vplivatina naše odločitve. Tudi mnenja drugih moramoupoštevati skladno z možnostmi, ki jih imamo.In ne nazadnje, potrebno je opraviti tudi izpit za gorskegareševalca. Tako se naučimo osnov reševanja,plezanja do tretje težavnostne stopnje, gibanja v gorah.Tako lažje razumemo težavnost posameznih reševanjin naporov, ki so jim ob tveganju za lastno življenjeizpostavljene vse reševalne ekipe. Tako bi v primerunesreče s helikopterjem, lažje pomagal ostalim članomposadke in ne bi dodatno ogrožal sebe ali drugih. Innazadnje, tudi fizična kondicija je zelo pomembna.Miklavž pri usposabljanju z vojaškimi reševalciMogoče kratek opis tvojega prvega reševanja vgorah?Priznam, svojega prvega reševanja v gorah se nespomnim; ne vem zakaj, vendar se mi ni posebej globokovtisnilo v spomin. Spomnim se mnogih drugih,ki so bila posebna po raznih dejavnikih – od izrednezapletenosti do nemogočih vremenskih pogojev, alipa samo po izrednem pogledu na polno luno, ki jevzhajala nad Alpami, medtem, ko je na drugi stranisonce zahajalo in je bila pokrajina pravljična.Kako gledaš na reševanje v gorah kot pilot?Večino tega odgovora sem podal že v odgovoru na enoprejšnjih vprašanj; menim, da moraš biti vrhunskiprofesionalec, ki iz ‘’entuziazma’’ opravlja to delo. Menim,da je uporaba helikopterja pri reševanju v gorahpripeljala do hitrejšega in kakovostnejšega razvojareševalnega dela. V knjigi ‘’Nesreča na Turski gori’’ jedr. Tomazin izredno lepo opisal vse prednosti, pa tudi6 GORSKIreševalecpomanjkljivosti reševanja z helikopterjem. Najglobljepa se je te problematike, že pred časom, dotaknil HermannGeiger v svoji knjigi Ledeniški pilot. Kot človekse zavedam potrebe, da se nudi pomoč znotraj ‘’zlateure’’ (če ponesrečencu nudimo medicinsko oskrboznotraj ene ure po poškodbi). Tudi sam se lahko znajdemv taki situaciji; takrat bi si želel takšen pristop.Prav tako pa se tudi zavedam, da lahko pride nepotrebnegaaktiviranja helikopterja (zlorabe) pri reševanju vgorah; to se po navadi izkaže kasneje. Problem bi nastal,če bi istočasno tudi nekdo drug potreboval pomočhelikopterja. Po moje je pomembno, da vsak počne tisto,za kar je izurjen in to počne s polno odgovornostjo.Ali so bila reševanja zate le rutinska naloga?Reševanja zame nikoli niso bila rutinska naloga.Gora je vsakič drugačna, najenostavnejše reševanjese lahko sprevrže v nekaj najbolj zapletenega. Polegtega pa tu ne smemo pozabiti, da imamo opravkaz zelo visokim čustvenim nabojem. Pri reševanjuje vedno v igri človeško življenje. Najprej tistega,ki ga rešujemo in njegovega soplezalca, ali ostalih,ki so udeleženi pri nesreči. Na drugi strani pavseh nas, ki sestavljamo ekipo za reševanje. Umetnostje ta naboj pretvoriti iz bremena, ki ti vrta popodzavesti, v pozitivno, vendar varno motivacijo.V vsakem od nas tiči želja pomagati drugemu. Vprimeru možnosti, da nekdo umira je ta potrebaše večja. Kako izpolniti to svojo potrebo brezprevelikega tveganja zase in za ostanek ekipe jepa umetnost. Rutinske naloge reševanja ne obstajajo.Rutinski pogled na nalogo te ubije.Vem, da je vsako reševanje drugačno, ali si semoral na kakšno še posebej pripraviti?Na vsako reševanje se moram pripraviti. Na nekaterasem se s svojo posadko še posebej pozorno pripravil.Eno od teh je bilo reševanje na Kriški gori.Na zemlji smo helikopterska posadka in medicinskaekipa z Dr. Gorjancem na čelu opravili obsežnopripravo, kjer je vsakdo dobil jasno zadolžitev. Zavestnosmo poleteli v meglo/oblak, ki je pokrival vrhKriške gore, da bi rešili življenje mali deklici. Ta bibrez naše pomoči umrla. Tveganje je obstajalo terostajalo, vendar ni bilo kritičnega pomena, saj gaje podrobna priprava ter proučevanje morebitnihproblemov skorajda izničila. Ni bilo prijetno leteti pomegli nad vrhovi smrek. Sposobnost človeka pa je vtem, da racionalno obdeluje emocionalne in vizualnevplive. Seveda smo reševanje uspešno zaključili.Potem reševanje na Mangartu. Z dr. Tomazinom, terostankom ekipe smo podrobno proučili vse možne dejavnike,določili meje delovanja in zaupali drug drugemu.Navkljub res nemogočim razmeram, smo nalogouspešno opravili. Žal je bil ponesrečenec mrtev.Še bi lahko omenjal. Letošnje novoletno reševanjepod Staničevo kočo, kje so nas oblaki skoraj zaprli.Pa moje zadnje reševanj v karieri, na Doliču; bilaje že noč. Priprava - seveda, vsekakor. Posledicakvalitetne priprave je bila uspešno izvedena naloga.Vedno je bilo varno. Takšna je vsaj moja presoja.


INTERVJUVendar sem si kar nekajkrat zastavil vprašanje -kaj sploh počnem tukaj, saj lahko tudi jaz umrem?Kaj meniš o reševalcih in njihovem delu nasploh?Na to vprašanje bi odgovoril malo bolj indirektno. Kosem se ob nedeljah (ali pa ob praznikih) zjutraj peljal vslužbo na Brnik sem videl prazne ulice, prazne ceste.Srečal sem le tiste, ki so na ta dan delali. Tako kot jaz,so se vozili v službo še policisti, zdravniki, med. tehniki,cariniki, vzdrževalci, šoferji avtobusov, smetarji,še bi lahko našteval. Voditelje radijskega programa,in televizijce tu ne bi upošteval. Tu smo, skratka, bilitisti, ki smo skrbeli, da se svet vrti. Brez teh poklicevne gre. Med njih bi uvrstil tudi gorske reševalce.V današnjem času delujemo kot anahronizem, kot infantilnialtruisti. Danes, ko je profit in denar vse. Lekdo se bo ob vsakem trenutku dneva odzval in odšel,pogosto niti za hvala lepa, tvegajoč svojo glavo inzapuščajoč svoje najdražje pomagati nekomu drugemu?Plemenito, a dandanašnji premalo cenjeno deloreševalcev.spet prišli pome. V primeru, ko pride do zaračunavanjareševanja, ker sem očitno sam povzročil neljubi zaplet,pa spet pokličem kakega vplivneža, obvestim medije.In potem so krivi reševalci, ki jih kar naenkrat nihčeveč ne brani. Sramotno…Ali je res potrebno izpostavljatireševalce, ki vedno nesebično pomagajo.Drugi dejavnik: standard v Sloveniji je relativno visok.Poglejte samo cene spanja v gorskih kočah.Moderno je iti v hribe. To danes počne veliko ljudi!Denarja je dovolj, lahko se kupi najboljša oprema.Kot pravi rek: Obleka naredi človeka.Nekateri to prevedejo v ‘’dobra gorniška opremanaredi dobrega gornika/alpinista’’. Pa smo tam!Se ti je kdaj zgodilo, da nisi mogel zaradi različnihokoliščin pomagati? Sam vem, da včasih pridetudi do takih situacij.Med moje najbolj črne spomine spada nesreča naKonjskem sedlu. Takrat, ko je reševalca Čufarjazasul plaz. Če bi vedel, kaj se bo tekom noči zgodilo,bi večer pred tem tvegal, ter odpeljal ekipo naKredarico. Bila je polna luna, pristal bi sicer brezdovoljenja, a menim da bi mi najbrž uspelo. Čeznoč se je vreme obrnilo in vemo, do česa je prišlo.To je bil eden ključnih dogodkov v moji karieri.Takrat sem si obljubil, da bom dal v bodoče vse odsebe, seveda znotraj omejitev, da opravim nalogo.Če je bilo vreme neugodno, sem naredil vsaj to, da semreševalce ter potrebno opremo prepeljal čim bližje krajunesreče. Tako sem jim vsaj malo olajšal delo. V primerih,ko sta nas ustavila noč ali slabo vreme, sem mnogokratdejal vodjem reševalne akcije, naj me pokličejopred svitom. Da bomo čim prej poskusili znova, če se bole dalo. To sem nekajkrat tudi storil – vedno uspešno.Kaj pa tveganje, kje so meje, ali reševalci prevečtvegamo?Transport reševalcev s helikopterjemSi član GRS Jesenice, kako so te sprejeli reševalcina tvojem društvu?Torej, sem član GRS Jesenice, tam sem bil tudi pripravnik,kaj naj rečem? Tam imam same prijatelje,kakor na poklicnem tako tudi na osebnem nivoju.Nisem član ostalih GRS društev. In jih ne bi našteval.In glej ga, zlomka – tudi v teh društvih imam sameprijatelje, prav tako na poklicnem in osebnem nivoju.Ali helikopter vpliva na število reševanj, ki jih jevsako leto več?Ne, po moje temu ni tako. Po mojem mnenju napovečanje števila reševanj vplivata, med ostalim, dvaključna dejavnika. Prvi je mobilna telefonija, sevedav povezavi z vse večjim vplivom javnih medijev,predvsem rumenega tiska. Primer: Nekaj se mi zgodi,pokličem 112, če me ne pridejo reševat pa pokličemmedije. A fantje vedno gredo, ne glede na razmere! Sicerpa pokličem vplivnega prijatelja, ki pozna drugegavplivneža, ta pozna enega tretjega, pa bodo reševalciNa to vprašanje težko odgovorim, Vsakdo pozna mejesvojih zmožnosti, vodja reševanja pa mora poznatiomejitve celotne ekipe. Tu pogrešam tako imenovani‘’Crisis management’’. Je pa delo gorskih reševalcevvsekakor delo, kjer se točka ‘’povišano tveganje’’ nahajav opisu del in nalog. Taki pač smo, mar ne?Kje je meja, ko je tveganje za reševalce preveliko?Ne vem; vsak pozna svojo. Triaža je pomemben delvsake akcije, to vi, kot ‘’reševalci’’ veste bolje od mene.Sam sem uporabljal nekaj dejavnikov, kiso določali stopnjo, do katere bom tvegal:1. Če ne grem, bo ponesrečenec umrl? Visok faktortveganja.2. Če ne grem, bo ostal invalid ali pa bo pač neugodnovisel nekje v navezi, lahko, da ga bo bolelo,vendar nevarnosti za smrt ni. Nižji faktor tveganja.3. Če ne grem bo pač počakal v neki koči, nič mune bo manjkalo, jutri je nov dan. Manjše tveganje.GORSKIreševalec7


INTERVJU4. Poškodovanec je pokojni. Ne moremo večpomagati. Gremo, ko bomo lahko. Opraviti brez nepotrebnegatveganja.Po mojem mnenju sta bili najbolj absurdni akciji, podpihovaniz raznimi pritiski in mediji, nevarni za ekipereševalcev, utrujajoči, ter nepotrebni v takšnem obsegu:• Iskanje Staneta Belaka-Šraufa, pogrešanega vplazu že kar nekaj časa. Nepotrebno porabljen denar,reševalci so tvegali, da jih zasuje plaz, ni bilo jasno,kje iskati, da bi bil Šrauf živ, pa ni bilo več verjetno!• Konjsko sedlo: Ko se je nesreča že zgodila –naslednji dan zjutraj – se je zgodilo nedopustnosiljenje poleta helikopterja v nemogočih vremenskihpogojih, vzpodbujanje tekmovalnosti ter samo dokazovanja(pritiski od zunaj). Takrat se je že vedelo,da je za tovrstno delovanje – žal – prepozno. Enreševalec je bil že pokojni (Čufar), ostali pa na varnem.Iz naslonjača se vse razmere zdijo idealne.Ali je naša zakonodaja na tem področju po tvojemmnenju ustrezna, imamo ‘’varovalko’’ za svojovarnost?Vsi vemo, da varovalke ni. Ustreznega zavarovanjani. Pogosto smo predmet medijskega linča. Financiranjegre bolj tako… Kaj če se komu kaj zgodi –spomnimo se Turske gore. Tudi takrat smo reševalcinosili vse breme pomoči družinam, kot da že saminismo bili dovolj prizadeti. Velikega napredka natem področju ni. Očitno nima nihče politične volje,da bi to področje ustrezno uredil na nivoju države.Kaj meniš o aktiviranju helikopterja, je postopekpravi ali se da še kaj izboljšati?8 GORSKIreševalecTorej, to vprašanje bi rad malo razširil. Tak postopek,kot je sedaj – kakor tudi urjenja reševalcev-letalcev,tako tudi aktiviranja je okoren in nekvaliteten. Dobroje, da se tisti, ki izdajajo odobritve za polet helikopterjazavedajo posledic, so ‘’samo ljudje’’, ter zato hitro inpo bližnjici urejajo odobritve. Žal je ta postopek neuraden,uradno je pa vse skupaj ena sama zmešnjava.Ve se, kdo je vodja helikopterske ekipe in kdo,na koncu koncev, izda nalog za prevoz. To jezdravnik letalec. Žal, zdravnik ne more izdati ukazaza dvig helikopterja. To je neposredni odgovor.Malo širše: Vsako leto se uri veliko število letalcevreševalcevter zdravnikov-letalcev za reševanje v gorah.Za ta urjenja z helikopterjem se porabi veliko sredstevin časa. Posamezniki pa so, posebej če živijo v ‘’ne gorskem’’delu Slovenije ali pa, če niso udeleženi vsaj v nekajakcijah reševanja s helikopterjem, samo formalnoizurjeni. Tak način ni rešitev. Je drag in neuspešen.Vsi gorski reševalci morajo biti izurjeni za osnovno deloz helikopterjem. Tako kot tudi gasilci, jamski reševalci,pa še kdo. Toda ti reševalci so v prvi vrsti usposobljeniza vsa klasična reševanja. Mravljice, pridne in delovne.Helikopterska ekipa mora biti ‘’profesionalna’’. Majhnaskupina ljudi, ki se med seboj dobro poznajo,ki so resnično izurjeni za vsakršno reševanje.Po mojem mnenju bi reševanje moralo biti organiziranotako: Določeno omejeno številoreševalcev-letalcev (vsekakor manj kot sedaj),vrhunsko izurjenih, tako na vajah, kot tudiv praksi, določeno število vrhunsko izurjenihzdravnikov-letalcev in društva klasičnih reševalcev.Helikopter,namenjen za gorsko reševanje najne bi bil ne vojaški in ne policijski. Tu ni problemv barvi helikopterja, problem je v namembnostihelikopterja. Obstoječi helikopterji soneopremljeni za reševanje, po drugi strani pa preobremenjeniz vsemi, za gorsko reševanje popolnomanepotrebnimi, vojaškimi in policijskimi aparaturami.Zaradi tega nobena vrhunsko izurjena posadkane more izpeljati naloge tako, kot bi si jo želela.Da seveda ne omenjam, da primarni nalogi tehposadk sploh nista reševanje v gorah ali HNMP.Za teboj je nešteto reševanj, si jih že strnil, aliboš še naprej ostal med reševalci?Samoumevno je, da bom še naprej ostal medreševalci. Vsa reševanja težko strnem, nekakopa bom ostal z vsemi povezan, saj je bilo vsakoposebno. Je pa res potrebno, da bi končno uredilistvari, ki niso v domeni posameznih GRSdruštev in GRS zveze. Stvari, ki so v domeni države.Zaračunavanje storitev, opremljanje, urjenje, ustreznozavarovanje članov, ter priznavanje dela.Miki hvala, da si za našo publikacijo povedal,kako ti kot pilot gledaš na posamezna aktualnavprašanja o reševanju in problemih, ki jih imamov gorski reševalni službi.Vaja postaje DGRS TRŽIČ - Plot - maj 2010Foto: Vogelnik Vili


MEDNARODNO SODELOVANJEFrancozi so predstavili posebno sidriščno vponko, kise uporablja pri helikopterskem reševanju. Gre za prototip,ki je še vedno v fazi preizkušanja in se imenujePetzl »Lezard«. Preizkušanje poteka v sodelovanjuz omenjenim podjetjem in francosko žandarmerijov Chamonix-u, ki se ukvarja z gorskim reševanjem.Gre za posebno vponko, ki ima mesta za vpetje vkljuko EMV, zanki za vpetje reševalca in zdravnika(ali drugega reševalca), za vpetje ponesrečenca inposebno zanko za vpetje v steno. Ta posebna zankasluži za vpetje reševalca in ponesrečenca v steni(sidrišče, vrvna ograja…) njena nosilnost je 2000kg. Ko reševalec vpne kljuko EMV v vponko, se obmorebitnem neizpetju varovalne zanke, le-ta izpnesama ob sili 20 – 25 kg. V raziskavo te vponkejih je prisililo dejstvo, da se je zgodilo kar nekajnesreč, ko je helikopter ostal povezan s steno.Vozel »Tac«Njihova tehnika sloni na uporabi osebne opreme,ki jo imajo reševalci. Tako lahko delo poteka zelohitro in na ta način lahko lažja in hitrejša ekipa prejpride do mesta nesreča in z zelo malo opreme opravinajnujnejše na sidrišču in pri ponesrečencu predenpride ekipa z nosili, vitlom in ostalo težjo opremo.PETZL »LEZARD« (KUŠČAR )SKUPNA ŠTABNA VAJAPetzl »Lezard«Petkova noč je bila namenjena skupni vaji vseh služb,ki so med tednom opravljale različne naloge. Ena odvaj je bila v kanjonu reke v katerega je strmoglaviloosebno vozilo s štirimi potniki, druga vaja je potekalav steni, kjer se je poškodoval alpinist ter vaje v iskanjupogrešanih oseb za vodnike reševalnih psov,kiso potekale v skalnem plazu, v gozdu, rušju… Razenna vaji v kanjonu smo na vseh aktivno sodelovali.Odlično pripravljene vaje je motil le dež, ki se je ponočiprelevil v močno sneženje in tako nas je zjutraj pozdravilo2 cm beline.Teden je minil tudi s plezanjem v granitu in apnencuter prijetnem vzdušju, lepem vremenu, ob razvajanjugostiteljev in mislim, da smo se vsi naučili marsikaj,kar bi bilo uporabno tudi za našo reševalno organizacijo.Vaja postaje DGRSTRŽIČ- Plot - maj 2010Foto: Vogelnik Vili10 GORSKIreševalec


NA OBISKU V SKANDINAVIJIčelad pa takrat niso imeli so si seveda brez dovoljenjadoma izposodili klobuke svojih mater (namenjeniso bili samo za obisk nedeljske maše) in si podnjezatlačili kape in rokavice. Sredi stene je kamenpriletel na Jurijev izposojeni klobuk, ki je nalogodobro opravil le posledice na njem so bile precejvidne. Doma je klobuk pospravil nazaj v omaro inčakal kaj bo. Mati je bila ob odkritju strganega klobukazelo huda, ko ji je ponižno razložil, da mu jenjen klobuk rešil življenje se je jeza kmalu polegla.V tistih letih je bila stiska za denar pri mladih alpinistihvedno prisotna. Ob udeležbi republiškegatabora na Okrešlju (tja so se odpravili kar pešpreko Jezerskega) je Jurija iz težav rešil takratnivodja Joža Čop. Ker je bila poraba v koči zaradimnožice alpinistov velika je bilo treba zaloge obnavljat.Joža mu je preskrbel dodaten zaslužek tako,da je po opravljenih turah iz doline prinašal hrano.Leta 1952 je bil sprejet med člane GRS in do odhodav tujino je bil aktiven član postaje GRS Tržič.Kot vsi ostali člani je sodeloval na številnih tečajih inreševalnih akcijah, ki jih v teh letih zaradi ,,mejašev’’(ilegalni prestopi državne meje) ni bilo malo ter kotsmučar z tekmovalnimi izkušnjami tudi kot reševalecna smučišču na Zelenici.Vedno vesel in nasmejan je med Tržičani znan tudikot odličen pevec, ki je s svojim glasom izstopal, ko jes planinskimi prijatelji najrajši zapel kakšno Čorovo(Marjan Perko) .Leta 1969 je odšel za boljšim zaslužkom v Nemčijoin nato naprej na Švedsko v Stockholm. Po prihoduna Švedsko leta 72 je po naključju ( neznanec je naavtobusu bral alpinistično revijo in beseda je dalabesedo) spoznal člana Stockholmskega plezalnegakluba in se jim pridružil, ko pa se je v osemdesetihletih z sedanjo soprogo Pirrko (doma je iz Finske) preselilv svoje prikupno domovanje v naselju Navekvaren( ko se je odločal kje bo postavil svoj lastni domje k odločitvi pripomogla tudi bližina lepih plezališč)ob Baltiškem morju 200 km južno od Stockholma.Priključil se je lokalnemu plezalnemu klubu Tunabergetiz Nykopinga. Koliko ga cenijo lokalni plezalcisem videl v plezališču Bistaberget v bližini njegovegadoma, njegov klubski kolega Tumas ga je predstavilsoplezalcu nekako takole: ,, Jurij - naša legenda,,. Jurje vedno v gibanju. V zadnjih več kot dvajsetih letihuživa veliko sadja in zelenjave mesu pa se je razenrib kot dodatek jedem odpovedal. Vsa leta življenja vtujini veliko pleza predvsem v Skandinaviji toda tudiČeški peščenjaki in Španska plezališča, Visoke ture,Dolomiti in Paklenica mu niso tuji. Vsakih nekaj letobišče tudi domače stene in plezališča in ob zadnjihdveh obiskih smo Jur, Luka in jaz obiskali Bohinj(plezališče pod Belwijem), Belo peč in Zelenico (Spodnjiplot) in se v šali poimenovali Mladinski odsek.Lani jeseni naju je z Lukom presenetil z vabilom,da ga obiščeva in gremo potem skupaj na Norveško.Žal je naneslo tako, da sem na sever odpotoval sam.Pot na sever29. maja sem se podal na sever z malo mešanimiobčutki, ker nisem kaj dosti potoval po svetu. Nisemvedel kako se bom znašel na letališču v Londonu ,kjer je bilo treba zamenjati avion in tudi po internetukupljene ter doma natisnjene vozovnice so vmeni porajale dvom. Vse je potekalo brez zapletov,le vreme ni kazalo najbolje saj je Evropo pokrivaladebela plast oblakov. Tik pred pristankom pa so seoblaki razkadili in uzrl sem zeleno pokrajino posejanoz stoterimi jezeri na obzorju pa čudovito mavricokot nekakšen pozdrav in obet, da se bo vreme uredilo.Prisrčen pozdrav prijatelja na letališču StockholmSkavsta v bližini Nyokepinga in nebo umito oddežja sta precej dvignila moje razpoloženje. Odpeljalasva se do 20 km oddaljenega mesteca Nävekvaren .S trebuhom za kruhom12 GORSKIreševalecPrikupno domovanje v naselju NavekvarenNjegovi že pripravljeni opremi sva dodala še mojoin se naslednje jutro odpravila sedemsto kilometrovdaleč na Norveško. Najprej dobrih 150 km protiseveru mimo Orebruja nato pa sva zavila nadnajvečjim Švedskim jezerom Vänern proti zahoduv smeri Osla. V Mossu sva z trajektom prečkalamorsko ožino in nadaljevala ob obali na jug protiKrageru, kjer se odcepi cesta v pokrajino Telemark.NissedalPrekrasna pokrajina polna jezer, prostranimi gozdoviporaščenimi z visokimi borovci med katerimi sona gosto posejane breze , ki jih ko dorastejo posekajoin nasadijo nove, nad vse to pa se kot velikiokameneli gladki granitni valovi dvigajo gore. Pogledna to pokrajino te očara in ni čudno, da se je Jurkar malo zaljubil vanjo saj jo je v zadnjih petnajstihletih tokrat obiskal že šestič. V Krageru sva zapustilaobalo in mimo Drangedala prispela v Treungen, kjersva uzrla jezero Nisser. Do kampa Nisser Hyttegend(Nisser klatersenter-plezalni center) je bilo samo še


NA OBISKU V SKANDINAVIJInekaj km. Ozka vijugasta cestaje vpeta med jezero in mogočnotrojno steno Langefjel. Človek bisamo stal in gledal. Jur in lastnikkampa Bjarne sta že stara znanca,zato sta se hitro dogovorila zapreprosto kočo ob jezeru kjer svabivala teh nekaj čudovitih dni. Privhodu v kamp je velika brunaricaz recepcijo, trgovino in lepo vnjihovem stilu urejenim velikimapartmajem. Na koncu ob jezerupa v vikinškem stilu urejenemvelikim okroglim prostorom zapiknik. Čeprav dan ta čas skorajne ugasne sva se kmalu odpravilak počitku saj sva bila naslednjidan namenjena plezat v dvajset kmoddaljeni Haegesfel visok 1022 m.Via Lara 4+ 380mDostop iz kampa ob jezeru Nisserz avtom približno 20 km, kjer jetudi možno kampirat. Do vstopa v smer je 30 minut.Ob pogledu na steno pri vstopu skoraj nisem mogelverjeti , da tu čez pelje kakšna štirica a me je soplezalecpotolažil ,da je tu že večkrat plezal in se ni zmotil.Jur v prvem raztežaju smeri Via LaraV+ pri 76 letihNa stojišču sva se zamenjala in vodstvo je prepustilmeni. Iz metra v meter je navdušenje v meni samo šeraslo. Smer poteka v vzhodnem delu stene po počehv veliki gladki nekoliko nagnjeni plošči. Začne senekoliko bolj položno, srednji najlepši del je kar precejizpostavljen a lep da sem kar malo vriskal. Sredinajlepšega dela je štant na polički ,kjer sva malopočila in se naužila lepot okoli naju. Odlična skalanudi dosti možnosti uporabe zatičev in frendov saj vceli smeri ni nobenega klina. Tik preden po lahkemsvetu izstopi na greben po katere se lahko povzpnešna vrh in po drugi strani daleč naokrog sestopiš sezdruži s sosednjo smerjo, ki je opremljena z svedrovciza spust. ( Juri pravi , da je že malo v letih čepravsvojih skoraj 76 let dobro skriva in je izbral spustnamesto dolge hoje). Sedem spustov po gladki izpostavljeniplošči naju je privedlo nazaj pod steno.Nameščanje vrvi na najbolj izpostavljenem mestu jekar malo delikatno saj sta svedrovca nekaj metrovnarazen.Avtorja smeri U. Wilkening in T.Metscher (Julij 1988)pravita da je to ena izmed najlepših štiric v zelo zagranit,,grifigge,,zajedi v celi Norveški. Smer od spodajres zgleda kar divja, ko pa vstopiš je grifov in špranza zatikanje v izobilju.K odličnemu razpoloženju je prispevalo svoje še vremein dan ki skoraj ne ugasne tako, da res lahko uživaš.Med počitkom na vrhu smeri mi je Jur dejal: Vidiš tisi tukaj prvič jaz pa sem od te stene prišel jemat slovoin vesel sem , da sva danes tukaj.Vedno hudomušen me je večkrat presenetil z kakšnoizjavo , ki jo pove prav po domače - Tržiško.,,Veš tastar alpinist so kokr de b se pelov z ulakam,Kod dokaz je prvi raztežaj vodil on. Kleni možak, ki semu vidi, da mu je plezanje v gladkem granitu domačese giblje kljub svojim letom lahkotno kot baletka.GORSKIreševalec13


NA OBISKU V SKANDINAVIJIusi so že davo izstopil jest sm pa zihr zaspav sej smše zej na tmo vlak’’14 GORSKIreševalecPod kontrolo opazovalcevKo sva po preplezani Via Lari počivala v kampu pa je rekel:,,Čvovk more bit pa res anmau ubrisan, de se prmojh leth pele 700 km deleč de b zlezu eno al padve smeri po gre pa spet tolk deleč nazaj damu.’’Po vrnitvi v kamp sva se odločila, da si naslednjidan ogledava sosedno dolino Fyresdal saj je vremenskanapoved ugodna, kar tu ni v navadi (nekjesem izbrskal podatek da je v teh krajih slabo vremetudi do tristo dni na leto) in bova šla plezat naslednjidan. Prijeten izlet lepo vreme in ogled naslednjegacilja Troldhavgen stene, ki ga je Jurij izbral sonama polepšali dan. Ta predel so v osemdesetih letihplezalsko odkrivali Nemci in o tem tudi izdali vodnik(Götz Wiehmann - GO Nort ! / klettern in SüdNorvegen 1980/). Na koncu jezera v dolini Fyresdalse dviga gladka stena Vikfjel v kateri so potegnili 15raztežajev dolgo smer z mnogimi mesti 7 in 8 stopnje.Just for Fun (Samo za zabavo)Ta smer do katere je približno 30 minut dostopa jenekoliko drugačna od prve. Na treh štantih so klini(dva svedrovca in en navaden) le na koncu tretjegakjer je 10 metrska prečka brez velike možnosti zatikanjaravno toliko strma, da je zame ne vajenegana trenje plezalk na granitu predstavljala nekolikopsihičnega nelagodja a je šlo vse brez problemov. Vseostalo pa je res ena sama zabava z obilico dobrih grifovin možnostjo varovanja. Pogled z vrha na bližnjajezera in strme stene te očara, po sredini stene papada kar obilen slap in sprašuješ se od kot se jemljevoda. Za vrhom skal je velika močvirnata planota , kiga napaja. Z vrha sva se vračala po malo daljši poti,ki je precej zaraščena in močvirnata a varno pripeljepod steno. Tudi to smer so prvi plezali Nemci, pravoni so plezalsko odkrivali to področje. Fisher, Wiechmannin Rozenzweig 10.8.1992 in njihov komentarzapisan v vodniku je ,,purer genuss,, ( čisti užitek ).Naslednji dan sva odrinila nazaj na Švedsko in sicer odMossa (trajekt) naprej po južni strani jezera Vänernmimo Jönköpinga in Norköpinga v Nävekvaren, kjerje stoletja delovala livarna topov nato pa litoželeznihpeči, ki pa je v zadnjem času tudi zamrla. V dneh dovrnitve domov mi je Jur pokazal še kar nekaj lepotokoli svojega doma. Prekrasno jezero Nävsjöns iz kateregavoda je dajala energijo za domačo livarno inobrambno linijo Felmore nad morjem v bližini Oxelsunda.Dvakrat pa sva obiskala bližnja plezališča,najprej domači Bistaberget v katerega zahaja dvakrattedensko in drugič nekoliko oddaljenejši in mnogovečji Simonsberget (10 km od doma) kjer je prekotristo smeri v veliki meri pa se vse pleza z sprotnimnameščanjem varoval (v zadnjem času je to varovanoobmočje in je vrtanje prepovedano). Plezala sva nekajsmeri 4 in 5 stopnje, da človek dobi malo vpogledakakšna so njihova plezališča, možnosti pa je ogromno.Imela sva izredno srečo z vremenom in kar prehitro jebilo treba vzeti slovo od prijatelja in njegove soprogein se vrniti domov z željo da se drugo leto, ko imaJur namen obiskati domače kraje zopet vidimo in vokviru svojih sposobnosti zlezemo kakšno lepo smer.Vse je minljivo in vsem se nam bo enkrat čas iztekeltoda Jur o tem ne razmišlja. V življenj si mora človekpostavljati glede na starost in sposobnost tako visoko,da jih večkrat doseže, če ne je celo življenjenezadovoljen. Njegovo življenje, ki je v veliki meripovezano z hribi in plezanjem mu je očitno v velikozadovoljstvo saj je na moje vprašanje, če ve kolikosmeri je preplezal odgovoril: Vse imam zapisano nikolipa mi ni prišlo na misel, da bi jih preštel, smeri, kisem jih preplezal so del mojega življenja in ne številkena papirju. Dokler bom lahko bom plezal , ko pa nebo šlo več se bo s tem treba sprijazniti čeprav težko.Po mojem ime smeri,,Starec na luni’’ Jurju ne pristoji,bolj bi mu pristajalo kakšno v stilu Večni mladenič.Just for fun


ŠPORTADVENTURE RACING - PUSTOLOVSKA TEKMOVANJATekst: Andreja Jagodic Slike: Adventure Race Slovenija“Večina ljudi ne razume, kaj nas žene v skrajnenapore in tveganje, vendar cilj z vsakim kančkomnapora pridobi na vrednosti. Čim več napora intveganja si vložil, tem višje je cilj in tembolj vročaje želja, da bi ga dosegel. Vse večja je tudi voljain zgodi se celo, da prav ta volja, ki sicer v normalnih okoliščinah pomaga živeti, prevpije vsevarnostne signale, celo nagon po samoohranitvi,in požene človeka do skrajnosti in preko nje…Ljudje ne umirajo zaradi slave, odkar svet stojipa umirajo zaradi vroče želje, odkriti v sebiskrite sile, ki te postavijo nad meje, v katere siujet v mirnem zapečkarskem življenju…”Nejc Zaplotnik (Pot, 1981 : 87)Povečano število obiskovalcev gorskega prostora prinesetudi možnost povečanja nesreč, poškodb in drugih»neprijetnih resnic«. Poleg gorniških dejavnosti sepojavlja vse več tekmovalnih oblik, h katerim smogorski reševalci pogosto pozvani kot dežurna ekipaali poklicani kot reševalna ekipa. Prispevek ima namenpredstaviti športno tekmovalno dejavnost, kise vse bolj uveljavlja tudi na slovenskih tleh, to jepustolovsko tekmovanje oziroma “adventure racing”.prav tako od tekme do tekme, 15 minutni spanecoziroma t.i. »power nap« je (ponavadi) spanec, ki tida novih moči, pri daljših – ekspedicijskih tekmah,pa organizator lahko določi obvezno točko in dolžinospanja, npr. med 7 dnevno tekmo na AR BimbacheExtrem je bilo treba obvezno spati 4 ure »v kosu«).Ekipe od 2 do 5 tekmovalcev (običajno 4) z najmanjenim predstavnikom nasprotnega spola, imajo ciljbrez prestanka priti skozi določeno progo z uporabozemljevida in kompasa za navigacijo. Odnehanjesamo enega člana pomeni diskvalifikacijo cele ekipe.Timsko delo, fizična in psihična priprava, iznajdljivostv divjini, planiranje opreme, hrane, odmora inspanja, ter orientacija po vseh terenih in vremenskihrazmerah so osnovni pogoji za uspeh. Ekipe morajopreiti progo od kontrolne točke do kontrolne točkeskupaj kot ekipa. Ključne vrline, ki vodijo ekipopodnevi in ponoči skozi gozdove, po rekah, jezerihin morjih, v gorah in hribih so skupinsko delo,vzdržljivost, osredotočenost, strategija in vztrajnost.ADVENTURE RACING – PUSTOLOVSKOTEKMOVANJEGre za tekmovalni šport, ki združuje fizično in psihičnovzdržljivost, skupinsko aktivnost, gibanje v naravi inavanturizem, sestavljeno iz različnih disciplin, ki pase odvijajo večinoma na veliko večjih razdaljah, kotv večini drugih športov. Najpogostejše discipline sotek, treking, gorsko kolesarjenje, kajak, kanu, plavanje,kanjoning, rolanje, spuščanje in vzpenjanjepo vrvi, jamarstvo, navigacija. Manj pogoste pa soše padalstvo, jahanje, potapljanje, deskanje na vodi.Spust po vrvi – ARWC Kanada (foto: M. Dalmasso)Večina tekmovanj se razvršča v tri razrede: sprint (od4 do 8 ur), eno in dvodnevna tekmovanja (od 12 do48 ur) in ekspedicijska tekmovanja (od 3 do 11 dni aliveč). Tekmovanja praviloma potekajo brez prestanka,spanje je del strategije ekipe, kako najhitreje priti docilja (taktika spanja je zelo različna od ekipe do ekipe,Na krajših tekmah poteka organizacijski sestanekmalo pred samim štartom, medtem, ko se pri daljšihGORSKIreševalec15


ŠPORTtekmah sestanek izvede en dan pred tekmo, kjer tekmovaciprejmejo karte z označenimi obveznimi kontrolnimitočkami ali podanimi koordinatami, kjer sekontrolne točke nahajajo. Poleg tega se na sestankupoda še pravila tekme in druge potrebne infomacije.Na karti so določene tudi t.i. tranzicijske točke, kateraprestavljajo mesto, kjer ekipo »čakajo« boksi ali sodi.Vsaka ekipa ima v le - teh spravljeno vso potrebnoopremo, ki jo potrebuje skozi tekmovanje. V večiniprimerov se na tranzicijskih točkah menja tudi disciplina,kar pomeni, da se tekmovalec opremi z vsopotrebno opremo, ki jo bo potreboval v nadaljevanju(do naslednje tranzicijske točke, kar lahko predstavlja24 ur in menjavo večih disciplin). S strani organizatorjevje določena obvezna oprema za posameznikain za ekipo, ki jo je potrebno nositi celotno pot(največkrat je to prva pomoč, čelna svetilka in rezervnebaterije, pijača in hrana, bivak ali spalna vreča, alufolija, topla oblačila, vžigalnik, žvižgalka, mobilnitelefon). Pred tekmovanjem organizatorji pregledajoopremo, prav tako tudi med samim tekmovanjem in vkolikor zahtevane opreme tekmovalec nima, sledi kaznovanjeali celo diskvalificiranje ekipe. Pravila so odtekme do tekme po malem različna, kot neka splošnapravila pa lahko navedemo naslednje: prepovedanaje uporaba motoriziranega premagovanja terena,uporaba GPS, pomoč drugih, razen sotekmovalcev,nošenje obvezne opreme. Vsaka tekma ima tudi svojaposebna pravila, npr. Primal Quest poda kazensketočke ekipi za nešportno vedenje, neupoštevanjepravil tekme, poškodovanje opreme organizatorjev,pozitivni test na dopingu, izguba kontrolnega čipa. Vekipi se določi vodjo ekipe in navigatorja. Od ekipe doekipe zavisi v kolikšni meri je ta vloga zaupana posameznemučlanu, pomembno je, da so odločilne vloge,kot sta navigator in vodja ekipe določene pred tekmo,prav tako cilji in filozofija ekipe. Za dosežek ekipe jepoleg fizične pripravljenosti zelo pomemben timskiduh, timsko delo, “vsi za enega, eden za vse.” Ekipaje uspešna toliko, kot je uspešen “najšibkejši” članekipe. Pomembna je porazdelitev moči, vedno je trebapomagati najšibkejšemu, ker le tako lahko napreduješ.“Če pomagaš drugemu pomagaš sebi”, tu tudi dejanskodrži. Timski duh nas je pripeljal preko 1000km divjine – The Raid World Championship, KanadaTimski duh nas je pripeljal preko 1000 km divjineThe Raid World Championship, KanadaZGODOVINAZačetek teh zvrsti tekmovanj pripisujejo tekmi KarrimorInternational Mountain Marathon iz leta 1968,kjer so morale dvojice prehoditi oziroma preteči hribovsko/gorskopodročje v dolžini dvojnega maratona,z nošenjem vse potrebne opreme za dvodnevnoprebivanje v naravi brez podpore drugih ljudi. Leta1980 je organiziran Alpine Ironman v Novi Zelandiji,kjer so morali posamezniki za dosego cilja teči, veslatiin smučati. V istem letu je potekalo tudi t.i. Coastto Coast, ki vsebuje že večino elementov današnjihtekem: tek/treking, kolesarjenje in veslanje. V letu1982 so tekmovalci na tekmi Alaska Mounatin WildernessClassic 6 dni premagovali območja divjine,ta tekma predstavlja prvo tekmo z elementi orientacijepo divjini, s kompasom in karto. V letu 1989 pridemoderna era adventure tekmovanj z Raid Gauloises vNovi Zelandiji. Gre za ekspedicijski način tekmovanja,kjer mešana ekipa tekmuje v več dnevni dirki. Po zgledute tekme se v letu 1995 odvije še Eco – Challengev Ameriki, s katero se pojavi tudi izraz »adventurerace«, s katero so novinarji poskusili opisati tekmerazreda Eco Chellenge in Raid Gaiuloise. V letu 2002poteka prva ekspedicijska tekma na terenu Amerike,Primal Quest. V letu 2004 se odvije Patagonian ExpeditionRace, ki kmalu zaradi zelo težkega terenain pogosto daljšega od 600 km, postane poznana kot»the last wild race«. Danes je v svetu mnogo tekem,tiste »prave« pa še vedno pripisujejo zgoraj omenjenimoziroma tistim, ki iz teh izhajajo, to so Adventurerace World Championship (svetovno prvenstvo)in tekme, ki predstavljajo kvalifikacijsko tekmo zaudeležbo na svetovnem prvenstvu (Raid in France,Explore Sweden, Costa Rica, Portugal XPD Race, PolandWinter Challenge, Xtremo 6000, Coast to Coast,Ecomotiron Brasil). V Sloveniji je prvo organiziranopustolovsko tekmovanje leta 2003 z imenom Adven-16 GORSKIreševalec


ŠPORTture Race Slovenija, letos je bilo tako na domačih tlehže 8 tekmovanje. Udeleži se ga mnogo ekip, udeležbaje precej mednarodna, pohvale s strani tekmovalcevso velike. V Sloveniji obstaja tudi več šprint in krajšihtekmovanj. X- Raid FrancijaVARNOSTAdventure racing je mnogokrat predstavljen kot oblikatekmovanja, kjer posameznik odkriva svoje meje in želipreko njih. Tekmovalci se pogosto srečujejo z neznanimiobčutki, kot so posledica nespanja (prividi, prisluhi,zmanjšana koncentracija) in fizične izčrpanosti.15 minutni »power nap« - AR PoljskaZgodilo se je tudi nekaj smrtnih nesreč, katere sosprožile precej debate glede varnosti na teh tekmovanjih:junija 2003 se je smrtno ponesrečil DominiqueRobert (kajak) na tekmi Raid Gauloises. Septembra2004 na tekmi Primal Quest pod padajočimkamenjem (boulder) umre Nigel Aylott. EduardoDelgado Rosas je umrl februarja 2005, potem ko jezaključil z 1 km plavanja na Extreme Adventure Hidalgo.Leta 2008 so v Franciji umrli trije tekmovalci,potem, ko jih je zajela snežna nevihta – podhladitev(organizatorji so tekmo sicer prekinili / skrajšali, vendarje bilo za njih žal prepozno). Reševalna ekipa natekmi v Franciji Na adventure race tekmovanjih sonajpogostejše nevarnosti in poškodbe: žulji, dhidracija,sončarica, zvini, zlomi, odrgnine, podhladitve.Glede na dosedanje osebne izkušnje so pogosti padcina kolesu (velikokrat ponoči zaradi premalo spanja,ko človek enostavno zaspi), žulji (predvsem na tekmah,ki potekajo v deževnem vremenu), zvini se pogostodogodijo na gorskih trekingih, dehidracija insončarica v vročih dneh ter podhladitve v deževnih inhladnih, vetrovnih dneh (in nočeh). Pogosto mazanjein manjava nogavic veliko pomagata, še vedno pa obveliki vlagi žulje te vrste popolnoma težko preprečimoVarnost v prvi vrsti zavisi od organiziranosti tekmein od samih tekmovalcev. Na tekmovanjih je obveznaprva pomoč z predpisano vsebino in je pred tekmopregledana s strani zdravnika. Velika tekmovanjaso ponavadi pokrita s satelitsko navigacijo, s čimerje mogoče slediti vsako ekipo. V kolikor pride donesreče se preko satelitske naprave sproži klic zapomoč, v kolikor teh ni, se pozove pomoč preko mobilnegatelefona. Tekmovanje samo po sebi ni nevarno,če se ga pravilno lotimo, seveda pa se nezgodalahko zgodi. Gre za šport, ki se v večini odvija v divjini,v gorskih predelih, na divjih vodah,po več dni,neprekinjeno (zelo malo spanja), ob vseh vremenskihpogojih (ob zelo hudih vremenskih pogojih so lahkoprekinjene), kjer je možnost nesreč iz zgoraj navedenihrazlogov povečana. Na drugi strani pa lahkorečem, da gre za ljudi, ki so vešči disciplin s katerimise spoprimejo na teh tekmah, »poznajo« sebe in svojezmogljivosti, so »pomagači« in jih skozi pot vodi ekipnišportni duh, pogosto gre tudi za med - ekipno pomoč.»Gore so vendar tako lepe in varne, okrutnih gorane poznam. Nevarni smo sami, kadar dvomimo vsvojo pot, kadar se nam tresejo kolena, takrat, kobi morali militi in garati. Čutiš, da boš preživelin to je dovolj: veselje do življenja, volja do delain sprejemanje narave takšne, kakršna je«. NejcZaplotnik (Pot, 1981 : 87)GORSKIreševalec17


DRUŠTVENE DEJAVNOSTIPREVENTIVNO DELO: PREDSTAVITEV GORSKEGAREŠEVALCA OTROKOM VZGOJNO VARSTVENEGAZAVODA IN UČENCEM OSNOVNE ŠOLETekst in slike: Matjaž KosVečkrat slišimo rek: vzgoja se najprej začne priotroku in nadaljuje pri nas samih. Tega se zavedamotudi v Društvu gorske reševalne službe Tržič.Zato smo gorski reševalci 7. 9. 2010 zbrali otrokenižjih razredov osnovnih šol in jim v okviru planinskegatabora na planini Šija predstavili naše delo.Osnovni namen predstavitve je bil učencem napreprost način pokazati kdo je gorski reševalec,kakšno delo opravlja, s katerimi sredstvi, kakopomaga ljudem in kdaj je sploh potrebna njihovapomoč. Učencem je bilo predstavljeno tudi delouslužbencev na interventni telefonski številki 112in načinom obveščanja o nesrečah v dolini in gorah.Po teoretičnem uvodu so gorski reševalci organizirališe praktično delo, ki je potekalo v različnih delavnicahmed katerimi so se učenci seznanili z osnovami prvepomoči, t.j. zastojem srca in umetnim dihanjem, oskrbomanjših ran in drugimi tehnikami, ki so potrebneza prvo pomoč poškodovanim planincem. V tem deluso gorski reševalci praktično prikazali še postopkereševanja poškodovanega planinca, ko so mu v okvirunudenja prve pomoči najprej oskrbeli zunanjevidne poškodbe, poškodovano okončino pa oskrbeli zvakumsko opornico. Po imobilizaciji poškodovanegadela telesa so planinca namestili še v transportno sredstvo»UT 2000« in ga prepeljali do reševalnega vozila.Delo je potekalo v delavnicah. Na delovnih točkah sogorski reševalci učencem tudi praktično prikazali deloin opremo gorskega reševalca, ki jo za svoje reševalnodelo potrebujejo pri reševanju planincev v gorah.Učenci so se v nadaljevanju seznanili še s potekomiskanja pogrešanih oseb in vlogo reševalnega psa ters tehničnimi pripomočki, ki se uporabljajo za pomočplanincem v gorah in sicer: lavinsko žolno in lavinskosondo za iskanje zasutih v plazovinah, radijsko postajoin drugo potrebno reševalno in zdravstveno opremo.Tržiški gorski reševalci so v tednu otroka,6.10.2010, obiskali še starejše učence potržiških vrtcih: Bistrica, Križe, Tržič, Lom podStoržičem in jim, enako kot učencem na planiniŠija, predstavili reševalno opremo gorskihreševalcev in jim omogočili ogled reševalnega vozila.V društvu smo zadovoljni, da so učenci pokazali voljo inželjo, da sodelujejo na tovrstnih izobraževanjih saj menimo,da bodo to znanje nekoč morda potrebovali tudi sami.18 GORSKIreševalec


DOBRO JE VEDETIISKALNE AKCIJE - POGREŠANE OSEBETekst: Primož ŠtamcarIskanje pogrešanih oseb v Sloveniji je v pristojnostipolicije. Kot pogrešano osebo policija obravnava »tistoosebo, ki je iz znanih ali neznanih vzrokov odsotnaiz določenega okolja in je policija o tem obveščena.Policija poskuša zbrati čim več in čim bolj uporabnihinformacij, podatke o pogrešani osebi, okoliščinah,informira javnost, organizira in vodi iskanje… - izvestimora vse ukrepe, ki ji jih nalaga zakonodajain zahteve stroke. Policija za pomoč pri iskanju popotrebi aktivira določene službe iz sistema zaščitein reševanja, v primeru da se pogrešana oseba nahajav gorskem oz. kako drugače težje dostopnemterenu pri iskanju sodeluje tudi gorska reševalnaslužba. V sredogorju pogosto pri iskalnih intervencijahsodelujejo še: vodniki iskalnih-reševalnih psov,gasilci, policija s svojimi enotami(gorska policijskaenota, letalska enota policije,..), domačini in drugipoznavalci terena (lovci,..).Prvi cilj reševalcev jevsekakor najti pogrešanega čimprej, pri tem pa jetreba upoštevati določena navodila, priporočila inizkoristiti pomoč tehnike, saj le na tak način lahkozagotovimo optimalni čas iskanja ob visoki stopnjivarnosti za reševalce. Nekaj tehnik, pripomočkov innačinov iskanja je na kratko opisanih v nadaljevanju:Iskanje pogrešanih oseb s pomočjo reševalnihpsov:Dokumenti nakazujejo, da so psi za reševanje uporabljaniže od 18. stoletja (na področju prelaza St.Bernard med Italijo in Švico so s psi Bernardinci iskaliosebe, ki so se izgubile oz. obtičale v snežnihplazovih). Kasneje so pse uporabljali tudi v vojskahin policiji (iskanje storilcev, pogrešanih), kot vodičeslepih, za reševanje izpod ruševin in druge potrebecivilne zaščite.Tudi danes je kljub izpopolnjenostitehnologije le ta v primerjavi z dobro izšolanim psomše vedno relativno neučinkovita. Pasji nos je bolj razvit,natančen od vsake naprave ki se danes uporabljav reševalnih akcijah. S šolanjem pa to naravnosposobnost še bolj izostrimo in usmerimo. V Slovenijivključujejo reševalne pse naslednje enote in društva:- Enote reševalnih psov ki jih organiziraKinološka zveza Slovenije,- Zveza društev in vodnikov reševalnih psov Slovenije in- Gorska reševalna zveza Slovenije.Medtem ko so naloge prvih dveh predvsem iskanjepogrešanih v naravi in iskanje ponesrečencev vruševinah, GRZS v okviru Komisije za reševanjeizpod plazov skrbi za usposabljanje vodnikovreševalnih psov in reševalnih psov predvsem za iskanjezasutih v snežnih plazovih, pozneje pa sozaradi potrebe po konstantnem treningu in zaradireševalnih-iskalnih akcij začeli šolati vodnike in psetudi za iskanje pogrešanih oseb. V iskalnih akcijahpogosto sodelujejo vodniki reš. psov vseh služb, vendarzahtevnejši, visokogorski teren lahko predstavljaomejitve tako za pse kot tudi za njihove vodnike,če le ti nimajo izkušenj z gibanjem po takem terenu.Znano je da je pes sposoben slediti človeku, sposobenga je zaznati tudi v odsotnosti človeških sledi. Takoločimo dva izraza: psi ki iščejo vonj na površini (sledenjeoz. sledni psi npr. psi pasme Bloodhound-pes Sv.Huberta) in psi ki iščejo vonj v zraku (prostorsko iskanje-pregledovanjeobmočij). V Sloveniji se pri iskanjupogrešanih oseb uporablja predvsem slednji način.Vloga helikopterja pri iskanju pogrešanihS pomočjo iz zraka – predvsem z uporabo helikopterjev,je možno v zelo kratkem času preiskati obseženteren, ki je sicer reševalcem peš težko dostopen alipa bi potrebovali precej več časa in moštva da bitak teren pregledali. V iskanje se pri nas vključujejohelikopterji Letalske policijske enote, na krovu helikopterjaje poleg posadke tudi eden ali več opazovalcev.Helikopter se lahko učinkovito uporabi zaopazovanje in pregled terena-iskanje pogrešanega,usmerjanje reševalcev na terenu, prevoz moštvain opreme na teren. Možnost uporabe helikopterjapa je močno odvisna od vremenskih razmer.10. januarja 2009 so s helikopterjem LEP, ki je biltehnično opremljen za nočno letenje, v Slovenijiprvič izvedli tudi nočno iskanje pogrešane osebes helikopterjem v gorah (iskanje izgubljenegaplaninca med Srednjim in Visokim vrhom nadGozd Martuljkom). Vendar je nočno letenje zelozahtevno, s tem pa tudi bolj nevarno in zapleteno(zmanjša se zorni kot gledanja, ni občutka globineoz. tridimenzionalne slike, letenje je odvisno odneprestane kontrole inštrumentov v helikopterju).GPSRazlični tehnični pripomočki nam omogočajopregled nad dogajanjem-vodenje intervencije (radijskepostaje-sredstva za komunikacijo, gps navigacija,...)in tudi shranjevanje podatkov o potekuiskanja (za morebitno nadaljevanje iskalne akcijeali zgolj kot analiza-dokaz o opravljenem delu).Med novejšimi pripomočki pri izpeljavi obsežnejšeiskalne intervencije je tudi satelitska navigacija.Iskanje pogrešanih v gorskem svetu je pravilomaobsežno, vključuje večje število reševalcev ki delujejona obširnem področju v različnih vremenskihpogojih, letnih časih, na vseh mogočih terenih ,…Po odhodu reševalcev na teren je za vodjo intervencijeali skupine najpomembneje, da vseskozi ve kjese nahajajo sami oz. njegovo moštvo. Ti podatki, kiso vezani na neko natančno določeno lokacijo, sopomembni tudi v premeru, da je treba na mestonesreče, najdbe pogrešanega poslati dodatno pomočali helikopter, glede na poznano lokacijo se lahko izberenajprimernejša pot za dostop, možnosti umika,..GORSKIreševalec19


DOBRO JE VEDETIPri iskanjih se srečujemo z naslednjimi težavami:- kako skupinam najenostavneje povedati-omejitikje je njihovo iskalno območje- kako med potekom iskanja nadzirati trenutnosituacijo, skupine ali posameznike,..- kako kvalitetno usmerjati skupine ali posameznike,kako jim pomagati z informacijami (možnepoti, prehodi,..), najkrajše možne poti do cilja,…- kako nadaljevati intervencije po prekinitvah- drugimskupinam sporočiti kje je teren že preiskan in kješe ne, da ne pride do spuščanja (nepreiskan teren) inpodvajanja (dvakrat ali večkrat preiskan isti teren).Pomoč opreme za satelitsko navigacijo (ročni GPSsprejemniki, prenosni računalniki, različne karte) najbi najprej zagotavljala večjo varnost reševalcem naterenu, s tem pa tudi kvalitetnejše delo, boljši nadzor naddogajanjem, možnost analize in povzemanja dogajanja.Tako kot za vsako opremo pa tudi za to velja, da jo moramoznati pravilno uporabljati in vzdrževati: v predhodnihtreningih in vajah pridobimo potrebna znanjaza ravnanje z opremo, da jo uporabljamo pravilno inna tak način da nam je pri delu v pomoč. Za delovanjenaprav je potrebna energija, zato ne smemo pozabitina polne baterije, možnost napajanja, rezervo,..GPS sprejemnike pa uporablja tudi vedno večplanincev in ostalih, ki se gibljejo v gorah, tako v primeruda potrebujejo pomoči lahko natančno sporočijosvojo lokacijo. Avgusta 2008 je jadralni padalecnesrečno pristal v krošnji drevesa na področju Gozdapod Kriško goro, nepoškodovan a sam se ni mogelspustiti z visokega drevesa na tla. Poklical je na centerza obveščanje-112 in sporočil koordinate lokacije,kjer se je nahajal. Iskanje padalca na širšem terenu bisicer trajalo precej dlje. Pomoč so potrebovali tudi trijeplaninci, ki so v temi in zaradi nepoznavanja terenazašli s poti na območju Košute 9. oktobra 2010. Tudioni so imeli pri sebi GPS sprejemnik, s pomočjo kateregaso nam sporočili svojo točno lokacijo. Reševalci kiso jim šli naproti so jih tako brez težav locirali in našli.Spremljanje položaja uporabnikov mobilne telefonije:Z razmahom uporabe mobilnih telefonov in boljšotehnološko opremljenostjo (pokritost z GSM signalomtudi v gorskem svetu) se je varnost oz. možnosthitrejšega prenosa obvestila o nesreči zelo povečala.Hkrati s tem se je nekajkrat dogodilo, da so nevestniposamezniki iz objestnosti izkoristili možnost klicana pomoč (lažni klic na pomoč) in s tem povzročilinajmanj negotovost in nepotrebno delo reševalcem.Druga skrajnost pa je bila, da v primeru izgubljenihali pogrešanih oseb, ki so imeli v žepu vključen mobilnitelefon ali so celo sami klicali na pomoč, ni bilomožno pridobiti določenih podatkov o njihovi lokaciji,čeprav so le ti pri mobilnih operaterjih obstajali. Toje povzročalo frustracije pri svojcih ter nezadovoljstvopri reševalnih službah in policiji, kar je nazadnjeprivedlo do ustrezne spremembe zakonodaje (Zakono elektronskih komunikacijah - ZEKom) v letu20 GORSKIreševalec2009. Spremembe zadevajo predvsem posredovanjeprometnih in lokacijskih podatkov v primerih varovanjaživljenja in telesa, in so s tem omogočile, dapodatki mobilnega operaterja ki bi lahko pomagalipri iskanju pogrešane osebe operater lahko posredujepoliciji (pred tem jih je lahko posredoval le ob izdajisodnega naloga -v primeru suma kaznivega dejanja,kar pa v primerih iskanja pogrešanih ni bilo uporabno).V primerih, ko policija ugotovi, da sta ogroženaživljenje in telo posameznika, ima pravico od operaterjajavnih telefonskih omrežij ustno ali pisno zahtevatipodatke, potrebne za ugotovitev zadnje lokacijeopreme za mobilno komunikacijo, ki jo ima pri sebiposameznik, katerega življenje in telo sta ogrožena.Kljub tehnologiji pa je Lokacija seveda podanapribližno glede na oddajnike preko katerih se je mobilnitelefon zadnjič povezal v omrežje, velikokratje že to zelo dobra informacija, ko iskalci-reševalcitavamo v temi… Na podlagi teorije in tudi izkušenjpa je tudi jasno da ti podatki ne morejo natančnodoločiti lokacije (področje, ki je lahko geografskoprecej veliko) oz. da so celo lahko zavajujoči oz.netočni. (primer iskalne akcije Zelenica 10.10.2010).Omrežje zazna uporabnika, ko le ta preide mejo medpodročji sosednjih baznih postaj. Če pa uporabnikuporabi eno od storitev, se v zbirko podatkov operaterjapoleg drugih zakonsko predpisanih podatkov,shranijo tudi podatki o bazni postaji (geografskipoložaj teh pa je operaterju natančno poznan),prek katere je bila storitev opravljena. Bazne postajepokrivajo različno velika območja, v urbanihpodročjih so ta manjša kot tista na podeželju, vendarje to lahko podatke za reševalce, kje je mordapogrešani. Če seveda ta podatek ni časovno prevečoddaljen in je uporabnik že davno odšel kam drugam.Pogrešano osebo, ki ima pri sebi vključen mobilnitelefon, pa lahko operater išče tudi aktivno.Dovolj je, da »zavrti« njegovo telefonsko številko,s tem pa steče iskanje telefona prek omrežjain sinhronizacija. V tem postopku operater polegoznake bazne postaje pridobi še bolj ali manjnatančno razdaljo med telefonom in bazno postajo.HepkieDejstvo, da večina ljudi že uporablja mobilni telefon,je upoštevala tudi švedska firma ResQU AB prirazvoju sistema Hepkie. To je novo orodje-sistem zalociranje mobilnih telefonov, primerno za iskanjepogrešanih oseb ali pri raznih nesrečah. Preciznostsistema Hepkie je precej boljša od natančnostiklasičnega sledenja telefonom. S testi na terenu(smučišča Åre) je švedska gorska reševalna službadokazala, da lahko Hepkie locira mobilni telefon na 6km razdalji, lociral je celo telefon zasut 180 cm globokov snegu, in to v obeh primerih z natančnostjo30 cm. Zanesljivost naj bi bila sicer približno 100m,v najboljših pogojih (urbana območja) pa do 30 cm.Sistem je sestavljen iz osnovne enote in iskalnika.Osnovna enota »sproži« oddajanje signala iz mobijev,z iskalnikom pa se jih nato locira. Sistem delujetudi na telefonih, ki niso v omrežju, deluje neglede na mobilnega operaterja ali znamko telefona,potrebujete zgolj običajen telefon brez dodatne stro-


DOBRO JE VEDETIjne ali programske opreme. Ni potrebno vnaprejpoznati identiteto iskanega ali njegove telefonskeštevilke, s programsko opremo pa lahko pri iskanjuizločijo vse »poznane« telefone (npr. reševalcev).Uspešni so bili tudi pri iskanju v porušenih stavbah.S helikopterjem opremljenim s Hepkie-jem so sposobnipregledati območje 50 X 60 km v eni uri !Toplotna kameraTermovizijska oz. infrardeča ali toplotna kamera žedolgo ni več rezervirana izključno za vojaške potrebe,temveč postaja zelo uporabna na mnogih področjih.Termovizijska kamera je razširila človekovo sposobnostzaznavanja, poleg vidne svetlobe tudi na infrardečispekter, s tem pa so te kamere postale nepogrešljivena mnogih področjih: v gradbeništvu (ugotavljanjetoplotnih izgub, odkrivanje vlage, netesnih mest,napak in poškodb), energetiki in drugih industrijskihdejavnostih (nadzor daljnovodov, lociranje pregretihdelov-napak na opremi, nadzor hitosti segrevanja-ohlajanja),v gasilstvu (pregled prostorov, iskanje žarišč,možnost »pogleda skozi dim«, iskanje oseb). Nekaterekamere lahko zaznajo-prikažejo že zelo majhne razlikev temperature, tako da lahko ločimo ljudi (živabitja) od njihove okolice (skale, zemlja, rastje). Zadelovanje ne potrebujemo osvetlitve terena z lučmidelujev megli, temi, skozi dim, generira kvalitetnosliko, kamero je možno uporabiti tudi za pregledbolj oddaljenih terenov saj imajo vgrajeno možnostpribliževanja (zoom). Kamere se lahko vgradijo tudina helikopter kar še poveča možnosti njene uporabe.Tržiški gorski reševalci smo se s takšno kamero prvič»srečali« na vaji Cooperate2010 (2. oktobra 2010) priSapotnici (A), kjer so jo za iskanje ponesrečencev (npr.prometne nesreče,..) v težkopreglednem terenu (gozd)uporabljali gasilci. Že teden dni zatem, pri iskanjupogrešane planinke na Zelenici 9.10.2010 pa smo zapomoč zaprosili gasilce PGD Tržič, ki imajo med svojoopremo prav takšno kamero (znamke Bullard). Vnočnih urah smo s pomočjo te kamere ogledovali tereneBegunjščice in drugod okrog Zelenice. Pogrešanaje bila naslednji dan najdene na drugem območju.Matematična orodja za predvidevanje lokacijeizgubljenihPohodniki ki se izgubijo v naravi in jim teren niveč znan, pogosto reagirajo panični, sledijo drugimpotem, se vrtijo v krogu, odločajo se nerazumno,naključno, zaradi česar imajo reševalci še težavnejšonalogo pri iskanju. Američani s pomočjo analiziranjatakšnih primerov, naključij in obnašanj ter s kombinacijomatematičnih modelov in topografskihmap razvijajo orodja koristna za reševalne enote.Cilj modela je predvideti najverjetnejšo lokacijožrtve (na podlagi informacij, terena, gps slediostalih pogrešanih, nasvetov strokovnjakovza iskanje in reševanje). Model skušaodgovoriti na vprašanje: Kako se ljudje obnašajo kose izgubijo in tavajo po neznanem naravnem terenu?Z računalniškim programom, kamor bi vodja iskanjavnesel zadnjo znano lokacijo iskanega, časod izginotja in ostale podatke, bi le ta izračunalprikazalnajverjetnejša mesta kjer bi se lahko nahajalpogrešani (prioritetna mesta za iskanje). Če takšenprogram lahko pomaga, vodi ljudi do točke kjer najzačnejo iskanje, potem je to odlično. Ker pa vse žrtvevedno ne spadajo v predvidljiv gibalni vzorec, moramote modele vzeti le kot eno od orodij in nikakorne smemo zanemariti oz. z njim nadomestiti presojestrokovnjakov za iskanje, včasih je zelo pomembnanjihova intuicija in sumi, ki jim moramo slediti.Gorska reševalna služba sodeluje v reševalnih, poizvedovalnihin iskalnih intervencijah. V večini primerovse prepletata vsaj dve vrsti posredovanj. V primeru dareševalci ob klicu na pomoč nimajo točnih informacijo mestu nesreče, lokaciji ponesrečenih, je pred samimreševanjem potrebno opraviti bolj ali manj obširno iskalnoakcijo. V tem primeru seveda še ne govorimo oiskalni akciji v pravem pomenu besede (definicija inugotovitev policije). V letošnjem letu (do 15.11.2010)je GRZS sodelovala v 47 iskalnih intervencijah.Ne glede na vrsto pa so iskalne intervencijepraviloma dolgotrajne, naporne, pri njih sodelujevečje število reševalcev in enot, pogostose srečujejo z veliko neznankami in vprašanji.Viri:Zakon o elektronskih komunikacijah – Zekom;Revija Telekomunikacije, februar 2009; Iskanjepogrešane osebe-Iskalna intervencija, GRZS; http://hepkie.com/ ; Poslovnik Komisije za reševanje izpodplazov GRZS; Sledenje, Boris Štupar, 2008 ; Ponočiizgubljeni planinec preživel.., Robert Kralj, http://www.policija.si ; www.grzs.si; in drugi viriNEVARNOSTI V GORAHTekst: Bojan KosNaše gore in njihov drugačen svet že od nekdajprivablja ljudi iz dolin. Slovenija je namreč alpskadežela in velik del njenega ozemlja je gorat oziromavsaj hribovit. Slovenski gorski svet tako ni več neznansvet. Je dosegljiva destinacija sodobne družbein točka, na kateri se ljudje srečujemo z gorništvom,naravo in samim seboj. Osnovni namen gorništvani tekmovalnost in borba z gorami, ampak je dejavnost,ki stremi kvišku: cilj je vrh, pot je gora.V gorskem svetu so se skozi našo zgodovino dogajalevelike spremembe: od krvavih bojišč in premikanjameja sosednjih držav do, za nacionalni ponos,pomembnih osvajanj gora. S prvim osvajanjem gorapovezujemo ljudi izpod planin. To so bili pastirji inlovci, ki so med pašo »skočili« na vrh, iskali izgubljenoGORSKIreševalec21


DOBRO JE VEDETIovco ali pa zalezovali ranjenega gamsa. Sledili so jimzeliščarji, ki so visoko v gorah nabirali zdravilne rastline.Hoja v gore že od nekdaj, poleg dobre volje gornikov, dobreopremljenosti in ustreznega načrtovanja ture, zahtevatudi poznavanje osnovnih pravil gorništva, torej poznavanjasamega sebe, lastnih zmožnosti, tehnik gibanjav gorskem svetu in njeni okolici. Različni avtorji koteno temeljnih pravil gorništva navajajo, da se ture nesmemo lotiti brezbrižno. Pozanimati se moramo, kamgremo, kje in koliko časa bomo hodili, kakšna je pot inkje je cilj, ki ga želimo doseči. Prav tako je pomembno,da sebi in drugim ne postavljamo previsokih ciljev.Pomembna je dobra telesna in psihična pripravljenost.Gorništvo tako lahko predstavimo kot šport, zabavoin obliko doživljanja narave, v kateri gorniki iščemosvoj notranji mir. Ker pa je obiskovanje gora tesnopovezano s kontaktno kulturo med posameznikomin naravo, se posledično srečujemo tudi z vrsto predvidljivihin nepredvidljivih situacij. Posledice slednjihso najpogosteje gorske nesreče, tudi takšne stragičnimi koncem. Vzroki zanje so različni. V velikimeri so posledica neupoštevanja temeljnih pravilgorništva ter človeške neodgovornosti in malomarnosti,torej našega napačnega razmišljanja, dojemanjagora in premajhne izkušenosti. Vzroki imajo večkrattudi skupno izhodišče, t.j. napačen in podcenjevalenodnos do gora. Zato je pomembno zavedanje, damožnosti nesreče ni mogoče izključiti, čeprav je storjenomnogo, da do njih ne pride. V gore namreč hodimozato, da bi tam živeli in se ne poškodovali ali celo umrli.Kot smo že navedli je pomembno predvsem zavedanjeo nevarnostih in tveganjih v gorah. Slovar slovenskegaknjižnega jezika pojem nevarnost definira kot možnostnesreče ali česa slabega, neprijetnega sploh. Nevarnostdelimo na objektivno, to je tisto, na katero ne moremovplivati in je nadzorovati; ter na subjektivno, nadkatero imamo nadzor in nanjo lahko vplivamo. Vsakanevarnost ima objektivne in subjektivne elemente.Med objektivne okoliščine sodijo nevarnosti,ki so v rokah narave, človek pa ima le tolikovpliva nanje, da jih lahko pozna in ve, kakose jim izogniti ali ravnati v njihovem primeru.Objektivne nevarnosti so:• teren: težko prehoden s stenami in skoki;nezavarovane in slabo označene poti; kamnitiin snežni plazovi; krušljivost; snežišča, blatne,mokre, z gruščem pokrite poti, strma in poledenelapobočja; opasti, ledeniške razpoke, krajna zev;• vreme: poleti nevihte, strele, megla, hitri vremenskipreobrati, požar, veter; pozimi vihar, nizke temperature,led, sneg, klože, opasti, megla, kratek dan;• živali: najpogosteje prožijo kamenje; pikiin ugrizi strupenih ter steklih živali; zveri.Če je za objektivne nevarnosti tako značilno, da imačlovek le toliko vpliva nanje, da jih lahko pozna inve, kako se jim izogniti so druge, subjektivne nevarnosti,posledica človeškega napačnega ravnanja.Gre torej za nevarnosti, ki so posledica človeškeganapačnega ravnanja. Tem se lahko izognemo zznanjem in izkušnjami. Subjektivne nevarnosti so:• nezadostne in neustrezne priprave na turo:napačna izbira cilja; pomanjkljivo znanje, nesposobnost,neizkušenost; nepoznavanje terenain razmer; slaba psihofizična pripravljenost;precenjevanje sposobnosti; nedisciplina,nemotiviranost, neusklajenost, prepiri v skupini;• pomanjkljiva oprema: neprimerna obleka, obutev,nahrbtnik; neustrezna zaščita in specialističnaoprema; slabo vzdrževana in poškodovana oprema;hoja in plezanje brez zaščitne opreme;• nepravilna uporaba opreme: neizkušenost in neznanjepri uporabi opreme; odkriti ostri deli na nahrbtniku(dereze, cepin); neupoštevanje navodil proizvajalcaopreme; neprimerno skladiščenje in vzdrževanje;• neusposobljenost: težave z orientacijo; neustreznatehnika hoje in plezanja; napačna uporaba varovalin druge tehnične opreme, napačno varovanje;• bolezni in psihično stanje: izčrpanost, vrtoglavica,druge bolezni; strah, panika; hitre sprememberazpoloženja; višinska bolezen, sončarica, kap.Naštete nevarnosti predstavljajo tveganje za nastaneknesreče v gorah. V tem delu je zato pomembno, da seteh tveganj zavedamo in da jih z izogibanjem nevarnosti,minimalno izpostavljenostjo, prilagoditvijo opremein tehnike, zmanjšamo. Tega tveganja se moramo šeposebej zavedati v gorah, ko že najmanjša napaka,nepozornost, slaba oprema in ostali dejavniki, lahkopomeni nesrečo, ki za sabo lahko pušča hude posledice.22 GORSKIreševalec


IZ ZGODOVINE GRS POSTAJE TRŽIČUTRINKI IZ PRETEKLOSTITekst: Peter Rožič Slike: arhiv Franci PrimožičPestra več kot sedemdeset letna zgodovina GRS Tržičsi zasluži nekaj pozornosti dogodkov iz preteklosti,da nebi odšli v pozabo. Ta prispevek naj bo pozivvsem, predvsem starejšim članom, da pobrskajo posvojih arhivih. Vsak delček mozaika bogate zgodovinetržiške GRS je vreden predstavitve širši javnosti.Slike kraja najdbe so iz arhiva GRS, sliketransporta pa iz arhiva Franca Primožiča..Zanimivo bi bilo poiskati še kakšen podatek osodelovanju letala in helikopterja (verjetno pomočpri iskanju) pa tudi zbrati podatke takratnihudeležencev iskalne akcije. Vsak podatek o dejavnostipostaje v preteklosti je vreden tega, da se ohrani.Košuta 1960Pogrešan Otmar Schaffer iz CelovcaZbornik ob 50 letnici GRS Tržič ( Janez Kavar):Februarja 1960 je bila v Košuti ena najobsežnejšihreševalnih akcij GRS v Tržiču. Trajala je od 8. do 10.februarja, v akciji pa je sodelovalo trinajst tržiškihreševalcev. Iskali so Avstrijca Otmarja Schafferja izCelovca. V zaključnem poročilu o tej akciji je NadislavSalberger pripisal: Bilo je to prvo reševanje naše postajena našemobmočju skupnoz reševalci izAvstrije(AWB).Tudi iskanje zletalom in helikopterjemse je v Košutiprvič vršilo.Žal kljub iskanjuv arhivunisem našel tega poročila. V izposojenem albumuFranca Primožiča Krvina dolgoletnega člana postajepa sem odkril nekaj slik iskalne akcije v februarju.Zbornik ob 60 letnici GRS Tržič (France Malešič):8.2.1960 se je 20-letni Otmar Schaeffer, poštniuradnik iz Celovca, smrtno ponesrečil pri zimskemvzponu na Košutnikov turn. Zdrsnil je postrmem snežnem pobočju z višine 2000 metrov.Po večkratnem iskanju je bil najden 29.maja.GORSKIreševalec23


VSE NAJBOLJŠE V NOVEM LETU 2011VAM24 GORSKIŽELIJO ČLANI POSTAJE DGRS TRŽIČreševalec

More magazines by this user
Similar magazines