Prva mladika v letu 2011/2012

mladika.ledina.org

Prva mladika v letu 2011/2012

Minister za zdravje opozarja: “Prekomerno pitje alkohola škoduje zdravju.”


Kazalo

Intervju s profesorico informatike Polono Črtalič……….................…………….……4

Intervju z novo šolsko psihologinjo Anjo Vidmar ………............…………….……6

Predsednik na zaslišanju!............................................................................................................7

O beležu, zvoncu in božanskem glasu.....................................................................................9

Potovanje po Bosni...........................................................................................................................11

Provansa..............................................................................................................................13

Na premieri filma Čefur čez noč..................................................................................................15

Razmišljanje ledinske fazanke..........................................................................................................16

Ledinska moda................................................................................................................................... 17

Hipster style................................................................................................................... .......................18

All because of you, I believe in angels but not the kind with wings ...........................19

Drage ledinke in ledinci …

… kako klišejsko! Do letos se mi je vedno zdelo, da ima urednik najlažje delo – napisati je

treba le uvodnik, a ne? Pa sem ugotovila, da to le ni tako lahko, sploh če ti v trenutku, ko se ga

lotiš pisati, zmanjka domišljije. Kaj bi človek sploh lahko napisal v uvodnik šolskega časopisa?

Raznorazno nakladanje o življenjskih modrostih, pametovanje o šoli in o tem, kako moramo

biti pridni in se ves čas učiti in ubogati profesorje? Ali pa razlaganje vsebine časopisa? Uvodnik

tako postane tista stvar, s katero odlašam in odlašam, na koncu pa ga le napišem, ko bi Mladika

že morala v tisk.

Kakorkoli, veseli december je mimo, lučke so že ugasnile,

novoletne počitnice so se končale, samo še sneg čakamo.

Ki ga pa ni od nikoder! Zdaj pa lahko držimo pesti, da ga

bo nekaj zapadlo do zimskih počitnic, ali pa se jezimo na

Božička, ker ga ni prinesel. Kakor komu paše. :)

Pa en lep pozdrav,

Tjaša Jereb

Mladika, glasilo dijakov Gimnazije Ledina

Številka 1, leto, 2011/12, letnik 43

Glavna urednica: Tjaša Jereb

Tehnična urednica in oblikovalka: Evgeniya Sukhinskaya

Naslovnica: Evgeniya Sukhinskaya

Uredništvo: Luka Pušič, Katja Grm, Maja Višnikar, Klavdija Strmšek, Teja

Polenšek, Aleš Starc, Dajana Trifunovič, Katja Ulčar, Neža Arbi, Timotej

Prosenc, Manca Torkar, Patricija Fašalek, Andrej Ruben Repar

Jezikovni pregled: Mojca Lotrič

3


»Za srečo je potrebno malo«

Intervju s profesorico informatike Polono Črtalič

Našo gimnazijo je letos zapustil profesor informatike Gregor Anželj, namesto

njega pa smo dobili mlado profesorico Polono Črtalič. Z njo smo opravili kratek

intervju.

1. Za začetek povejte nekaj o sebi, kako bi se opisali?

Nasmejana, pozitivna, od športa odvisna oseba, ki si ne

predstavlja življenja brez glasbe in morja.

2. Kaj se je najbolj spremenilo na Gimnaziji Ledina,

odkar ste jo kot dijakinja zapustili?

Predvsem obnašanje dijakov med poukom in spoštovanje

profesorjev. Uvedba napovedanega spraševanja, prisotnost

mobitelov na vsakem koraku …

3. Zakaj ste postali učiteljica, kaj je vplivalo na to

odločitev?

Želja po razgibanem in dinamičnem delu. Nisem tip človeka,

ki bi lahko vsak dan opravljal enako delo. Rada delam z

ljudmi.

4. Zakaj ravno informatika?

Ker je to področje, ki se stalno razvija, in je po mojem mnenju v tem času nepogrešljiv del

vsakdana in zato tudi predmet, ki je dijakom blizu. Sicer pa je bil moj študij prvotno usmerjen

v matematiko, za katero sem se navdušila ravno na Gimnaziji Ledina pri profesorici Majdi

Grecs.

5. Kateri je vaš najljubši film?

Jih je več (odvisno od zvrsti in razpoloženja): V iskanju sreče, Dan za trening, Pljuni in jo

stisni, Gladiator, Nezlomljivi, Avatar, Pravzaprav ljubezen…

6. Kaj vas najbolj razjezi?

Redko kdaj se razjezim, me pa spravi v slabo voljo deževno vreme, prekratki dnevi in

neposlušnost dijakov. :)

7. Ali imate kakšen hobi?

Veliko jih je. V popoldanskem času sem vaditeljica aerobike, obiskujem zumbo in zelo rada

tečem in plešem. Letošnje poletje pa sem odkrila še novo strast: windsurfanje, tako da zadnje

čase izkoristim prosti čas za odkrivanje vetrovnih krajev, in če je le možno, pobegnem nekam,

kjer sta voda in veter.

8. Kdo je vaš vzornik?

Več jih je. Name je poseben vtis naredil Randy Pausch z objavo svojega poslednjega

predavanja in knjigo, ki pove zelo veliko. Menim, da je bil izvrsten profesor, ki je študentom

4


dopuščal zelo veliko in jih dejansko naučil veliko uporabnih stvari ne samo iz svoje stroke,

ampak tudi za življenje.

9. Česa se najbolj spominjate iz gimnazijskih let?

Strahu pred biologijo, druženja s sošolci v bližnjem Centru Ledina, treningov odbojke in

druženja s soigralkami, maturantskega izleta in maturantskega plesa.

10. Kakšni ste bili kot dijakinja?

Brez pretiravanja: zelo marljiva in organizirana. Predvsem pa sem zelo uživala v reševanju

različnih matematičnih problemov in igranju odbojke.

11. Na kaj ste najbolj ponosni v življenju?

Nimam kakšnega posebnega dosežka, na katerega bi bila ponosna. Sem pa ponosna na

to, da imam to lastnost, da vsako še tako težko stvar vzamem kot izkušnjo, iz katere se bom

veliko naučila. Je pa velik dosežek zame, da sem pretekla že dva mini maratona, saj kot

dijakinja resnično nisem marala teka in je bilo to v tistem času zame nekaj nepredstavljivega.

12. Če bi na loteriji zadeli dvajset milijonov, kaj bi s tem denarjem storili?

Dvajset milijonov česa? :) Verjetno bi pobegnila na kak morski kotiček, odprla šolo

windsurfanja in hkrati še vedno ostala zvesta poučevanju.

13. Če bi se vam lahko izpolnila katerakoli želja na svetu, kaj bi si zaželeli?

Zvenelo bo zelo klišejsko, ampak resnično si želim, da na svetu ne bi bilo takih socialnih

razlik, kot so. Zame je še vedno nepredstavljivo, da v času, ko imamo tako veliko materialnih

dobrin, še vedno obstaja beseda LAKOTA. Menim, da bi se moralo celotno človeštvo

sramovati in bi vsak od nas moral narediti nekaj za to, da bi izkoreninili lakoto in posledično

smrt zaradi nje.

Drugače pa vsak dan znova skušam živeti čim bolj polno in je

moj dan enostavno pogosto prekratek. Tako da bi si želela, da

bi bili dnevi daljši.

14. Kaj bi sporočili dijakom?

Naj si drznejo biti drugačni in naj si upajo živeti svoje

sanje. Predvsem pa naj se veliko družijo z ljudmi, ki jih

imajo radi.

Vsekakor pa upam, da se zavedajo, da je za srečo

potrebno zelo malo. In da je čas, ki ga imamo na

razpolago, preveč dragocen, da bi ga izgubljali za

slabo voljo in negodovanje.

Naši novi profesorici želimo čim bolj

uspešno učiteljevanje na Ledini.

Luka Pušić

5


»Enkrat piflarka, vedno piflarka«

Obiskali smo novo šolsko psihologinjo, s katero smo naredili kratek intervju.

Sprejela nas je prijazno in takoj po tem, ko smo se posedli okoli njene mize, smo

začeli pogovor.

Osebna izkaznica

Ime: Anja

Priimek: Vidmar

Starost: 30

Šola: Gimnazija Ljubljana, Filozofska fakulteta

Horoskop: tehtnica

Hobiji: dobri filmi (njen najljubši je Velika modrina,

saj ima rada delfine in morje), šport (ukvarja se z

jogo, pohodništvom in surfanjem)

Moto: All you need is love

Kaj ste počeli, preden ste dobili službo na Ledini?

»Začela sem kot pripravnica na osnovni šoli, nato pa sem na univerzi pomagala študentom v prvem

letu študija in tistim, ki so iskali poklicno pot. Nazadnje sem delala v otroški bolnišnici kot psihologinja.«

Ste od nekdaj želeli postati psihologinja?

»Po koncu srednje šole se je pojavila spontana želja po študiju psihologije, saj

me ljudje veliko bolj zanimajo kot kamni. Razmišljala sem tudi o kemiji, vendar

se nisem videla v laboratoriju. Sem pa zadovoljna z odločitvijo. Bila je pravilna.«

Kateri je bil vaš najljubši predmet v srednji šoli?

»Umetnostna zgodovina, zaradi dobre profesorice. Višji letniki smo ocene dobili

iz spisov o koncertih in razstavah, na katere smo hodili. Naučila nas je kritičnega

razmišljanja in uživanja v dogodkih, čeprav nisi strokovnjak za umetnost.«

Kakšni so vaši prvi vtisi o Ledini?

»Najbolj mi je všeč sproščen občutek na hodnikih, ko vstopiš v šolo. Veliko se dogaja in

imam občutek, da je lepo biti dijak na tej šoli. Ne maram pa velikih težkih vrat, še posebej ne

zjutraj, ko si še čisto zaspan. Zato ponavadi počakam, da nekdo drug pred mano odpre vrata.«

Katerih trenutkov iz srednje šole se najbolj spomnite?

»Najbolj so mi ostali v spominu šolski plesi, saj se je o njih veliko govorilo že en mesec

prej in potem še en mesec kasneje; o tem, kaj se je dogajalo. Zapomnila sem si tudi incident

z dijakom, ki je prišel v razred in prosil učiteljico za dnevnik, ki naj bi ga drug profesor

potreboval, nato pa je dnevnik zaradi neopravičenih ur ukradel. Končalo se je s prihodom

policije, ki nas je vse zaslišala. Med urami, ki so se mi bolj vtisnile v spomin, so bile tudi ure

filozofije, saj je dežurni dijak moral profesorju v trgovino po cigarete, da je med uro kadil.«

V kakšno skupino dijakov ste spadali takrat?

»Bila sem totalna piflarka. Sedela sem v prvi vrsti in vedno dvigovala roko. Še

vedno sem piflarka, rada se učim nove stvari. Ko si enkrat piflar, si vedno piflar.«

Kakšen je namen šolske svetovalne službe?

»Svetovalna služba je namenjena dijakom, ki imajo kakršnokoli vprašanje,

se znajdejo v stiski ali so le razpoloženi za pogovor. Vabljeni so vsi, tudi

če pridejo le pozdravit, če imajo težave ali ne, saj je namenjena vsem.«

Po polurni debati, ko se je pogovor odvijal že precej bolj sproščeno, nas je začel preganjati čas. Zato

smo se poslovili, Anja Vidmar pa je še poudarila, da je vsakdo vabljen v njeno pisarno.

Patricija Fašalek

6


PREDSEDNIK

NA ZASLIŠANJU!

Novo šolsko leto, nove volitve, novi predsednik …

V prvi številki Mladike smo se odločili bolje spoznati našega novega predsednika DSGL –

Žana Bregarja. Prosili smo ga, da v intervjuju z nami deli občutke, kako je biti predsednik.

1. Zakaj si se odločil kandidirati za

predsednika DSGL?

»Želim pustiti pečat šoli, da

‘nekaj ostane za mano’, plus

profesorji me imajo raje. :)«

2. Kako si se počutil ob zmagi?

»Glede na to, da je bila moja zmaga

absolutna – slabih 60 % – blaznega

presenečenja ni bilo. Je bil pa

pozitiven efekt na mojo karmo.«

Kdaj nas pelješ?;)

3. Kdo ti je pomagal sestaviti predvolilne obljube? Ali so le del tvoje domišljije?

»V moji domišljiji ni prostora za obljube, samo zate. :* Predvolilne obljube sem večinoma

sestavil sam, nekateri nasveti in predlogi pa so prišli od dobrih prijateljev in ostalih ledincev.«

7


4. Na kakšen način in kako hitro nameravaš uresničiti obljube? Navsezadnje imaš manj kot

leto dni ...

»Obljube je potrebno uresničiti z delom. Na drugi del vprašanja pa si že sama odgovorila;

časa je manj kot eno leto :)«

Predsednik na vrhu sveta

6. Kako stvari tečejo po dveh mesecih predsedovanja?

5. Kakšne spremembe lahko pričakujemo v DSGL?

»Za začetek je dobila dijaška skupnost svoje

oddelke: oddelek za organizacijo glasbenih

dogodkov, oddelek za znanost, oddelek za šport,

sexyritke – ekipo promotork, tehnično in foto

ekipo, imamo svoja predstavnika v Dijaški

organizaciji Slovenije in DS Ljubljana. Bistvena

razlika v primerjavi s prejšnjimi generacijami

dijaške skupnosti je, da bomo poskušali na šolo

vpeljati več športa, športnih dogodkov itd. V

načrtu so tudi ledinske majčke za vse dijake.«

»Stvari zaenkrat tečejo super; priprave za tekmovanje ‘helloween buče’ in šolsko ligo so v

polnem teku. :) Avtomati za kavo in ostale tople napitke baje pridejo do začetka jesenskih

počitnic. Organiziran bo božični koncert, najbolj sveža in zanimiva novica pa je, da smo se

začeli meniti z Gimnazijo Vič o pižama partyju Ledina & Vič. :))«

Rad spije kozarček ali dva … soka ;)

Žan, hvala za intervju. Želimo ti čimbolj

uspešno leto in seveda veeeeliko uspelih reform.

:)

8

Neža Arbi

7. Kaj želiš sporočiti dijakom (svojim

sotrpinom)?

»Bodite pridni in ubogajte mamice

in očije :D Sicer pa, če bi k delovanju

DS želeli prispevati s svojim znanjem

in izkušnjami, ste dobrodošli vsak

četrtek ob 13. uri v dijaškem kotičku.«

8. Kaj na Ledini ti bo najbolj ostalo v

spominu?

»Pouk matematike v drugem letniku

pri prof. Resman in neprecenljive

ure biologije pri prof. Kretič. :P

Za konec pa bi se še enkrat vsem

zahvalil za zaupanje, ki ste mi ga

izkazali. Bregar ma vas rad! :D«


O beležu, zvoncu in božanskem glasu

Prvega septembra sem

se tudi jaz odpravil v svoj

drugi dom, prekrasno in

prečudovito Gimnazijo

Ledina. Vzhičen od vseh

pričakovanj in načrtov,

kako se bom letos petkrat

bolj potrudil pri vseh

predmetih in imel vse

Glasbeni kabinet prej

zapiske …, sem opazil, da

je šola malce drugačna kot

prejšnje leto. Stopil sem v

matično učilnico in zaznal,

da ni več barv, ki so krasile

te BELE stene. Tako je bilo tudi drugod po šoli. (So pa bili zato toliko bolj barvni

prvošolci.)

Po koncu prve ure sem zaslišal nekaj … drugačnega. Novega zvonca ni seveda

nihče pričakoval in sledila je vsesplošna panika. Po dveh mesecih sem se navadil

nanj in sedaj veselo zapojem vsem znano melodijo.

Novi bralec okrožnic je seveda enkraten in njegov glas mi polepša ure, na koncu

katerih spregovori (pripomba urednice: Starc spet hvali samega sebe! :D). Ampak

ga ne slišijo vsi – v nekaterih učilnicah so učenci in profesorji prikrajšani za lep

glas, kajti NOVI zvočniki

ne delajo.

No, navzlic vsem

spremembam sem še

vedno navdušen in zelo

zadovoljen z našim

drugim domom in želim

si, da bi se v skladu z vsemi

temi spremembami

spremenile tudi moje

ocene.

Aleš Starc

Glasbeni kabinet potem

9


10

Prej: Potem:


Oktobrsko sobotno

jutro, rahlo se je ohladilo …

Bodoči maturanti smo se

navsezgodaj malo zaspani,

a polni pričakovanj zbrali

na parkirišču Tivoli, kjer

smo začeli potovanje

po zgodovinskih poteh

revolucije. Zaradi nepričakovanih razmer na cesti

in veliko »bathroom breaks« smo zamudili voden

ogled koncentracijskega taborišča Jasenovac,

ustanovljenega med drugo svetovno vojno.

Taborišče je bilo namenjeno predvsem uničevanju

Srbov, čeprav je v njem umrlo tudi veliko Hrvatov,

Slovencev in Judov. Po forenzičnih raziskavah je bilo

v njem pobitih več kot 300.000 ljudi. Baje smo bili po

eni strani lahko srečni, saj v tem muzeju definitivno

ne bi videli ravno rožnatih prizorov, ampak tiste »ta

prave želodec obračajoče« slike in filme.

Po podrobnem, nadležnem in dolgem »zaslišanju« na bosanski meji smo se končno

odpravili proti Banjaluki, kjer smo se najedli čevapov, potem pa pot nadaljevali proti Jajcu,

kjer je bila leta 1943 ustanovljena tretja jugoslovanska država. Po večerji smo se odpravili

na nočni sprehod in zaključili prvi dan.

Po zajtrku odhod iz hotela in vožnja proti Travniku. Sprehodili smo se skozi staro

mestno jedro in našli rojstno hišo

Iva Andrića, ki je prejel Nobelovo

nagrado za roman Most na Drini.

Potem smo se odpravili na Planino

Vlašić na degustacijo (najboljšega!)

domačega sira. Na planini nas je

pričakal SNEG!! Ni treba poudarjati,

kako nas je zeblo. A vse to ni bilo

več pomembno, ko so nam na mizo

prinesli uštipce, domačo marmelado

in sir!

O, zvečer pa nas je že čakalo Sarajevo

11


in Baščaršija s težko pričakovanimi stojnicami!

Po večerji je bil »obvezen« ogled Sarajevske

pivnice, kjer smo skoraj vsi naročili znani sok

iz hmelja :). Naslednje jutro ogled Sarajeva

in prosti čas za šoopiiing! Na Baščaršiji smo

jedli po mojem mnenju res najboljše čevape s

kajmakom ever!

Tretji dan vožnja, postanek v Jablanici, kjer

je potekala slavna bitka za ranjence – bitka na

Neretvi, in nadaljevanje poti v Mostar, za mnoge eno najlepših mest Balkana. Prenovljeni

most in atraktivni skoki v mrzlo Neretvo privabljajo

množice turistov, ki z veseljem zberejo nagrado za

skok domačina. Res vredno ogleda! Na tržnici smo si

nabrali mandarin in granatnih jabolk.

12

Zadnji dan smo se obrnili proti hrvaški obali in

čakala nas je dooooolga vožnja nazaj v Slovenijo.

Ogledali smo si še Medžugorje, znano romarsko pot

marsikaterega Slovenca. Domov smo se vrnili v poznih

torkovih urah.

Če povzamem celotno ekskurzijo: žal vam je lahko,

da niste bili zraven! ;)


Provansa

Tistega sredinega večera,

21. 9. 2011, se je okoli osemdeset

ledinskih dijakov, željnih odkrivanja

provansalskih lepot, pod budnim

očesom prof. Kretiča, prof. Bovhe,

prof. Sojar in prof. Gregorc

odpeljalo z avtobusom v temno noč,

proti Franciji. Po celonočni vožnji

po italijanskih cestah smo se zjutraj

zbudili tik pred francosko mejo.

Kmalu nas je čakal razgled na obalo

v Monaku, kjer smo komaj videli

morje med milijoni ladjic, jadrnic

in predvsem jaht, ki so bile v zalivu.

Po celodnevnem sledenju Cvetki in poslušanju vodičke smo po vožnji skozi Nico in ogledu

parfumerije Fragonard prispeli v hotel v Nimesu, kamor smo vse štiri dni hodili samo spat.

Naslednji dan nas je čakal ogled St. Remyja, bolnišnice, kjer se je zdravil Van Gogh, ter kosilo

v St. Remyju, kjer palačinke stanejo 5 €. Vodiči so rekli, da bo v naslednjem mestu vse dražje ter

da bomo tam lahko nakupovali do onemoglosti, ker bo veliko časa. In v naslednji majhni vasici,

ki so jo vsi tako hvalili in katere imena se ne spomnim, je bilo vse bolj poceni. Sploh hrana.

In časa za nakupovanje

je bilo res veliko, celo

preveč, ker so v vseh šestih

trgovinicah prodajali enake

stvari, predvsem spominke

in škržate, ki se oglašajo, ko

greš mimo njih. Zatem smo

obiskali še mesto Nimes, nato

pa se vrnili v hotel. Malo smo

se še igrali na igralih pred

hotelom, potem pa se spravili

v postelje. Naslednji dan

smo se odpravili pogledat

13


Pont du Gard. Tisti most, po katerem so imeli nekoč

davno speljan mestni vodovod. Ker je bil dan očitno kot

nalašč za mostove, smo se po tem, ko je prof. Sojarjeva

skoraj sama odpeljala avtobus številka 2, voznika pa

pustila pri prvem mostu, odpravili pogledat še Pont

d’Avignon. Vsi skupaj smo zagrulili znano francosko

pesem »Sur le pont d’Avignon, l’on y danse, l’on y danse

...«. Potem nas je avtobus še zadnjič odpeljal do hotela,

kjer je imelo prvi večer nemalo ljudi nekaj težav, ker so

se kartice za odpiranje vrat odločile, da nas po večerji

pač ne bodo spustile v sobe ...

Zadnji dan smo načrtovali obisk mesta Aix-en-

Provence, a nas ograje niso spustile zraven, zato smo se

odpeljali v Cannes. Tam smo si ogledali filmsko palačo

ter plošče z odtisi rok, vsaj meni večinoma neznanih

igralcev, ker je bila večina plošč spet za varovalno

ograjo, skupaj z varnostniki, ki so zmajevali z glavo.

Kdo bi vedel, zakaj. Je pa v Cannesu še ena znamenitost,

po besedah naše vodičke, ki nam je stvar opisala takole:

»Poglejte na svojo levo! A vidite tiste veliiiike rumene

M-je? No, TO je McDonalds.« Uvau, to je bila res najbolj

fascinantna znamenitost v Provansi, ki si jo velja zapomniti. Nekateri so si jo celo pogledali od

blizu. In potem skoraj zamudili avtobus, ki nas je skozi 140 in še nekaj predorov po Franciji in

Italiji odpeljal domov.

Tjaša Jereb

14


Na premieri filma

ČEFUR ČEZ NOČ

V petek, 21. oktobra, ob 20. uri je bila v dvorani Centra Ig premiera enournega filma

Čefur čez noč. Scenarij za film sta napisala Neven Jevtić in vsestranski Jure Dostal

(2. f), ki je film tudi režiral, »čefurja« pa je izvrstno odigral Benjamin Begič (2. f).

Film se odvija na Igu, kamor se preseli mlad Bošnjak Demir (Benjamin). S

sabo prinese torbo, v kateri ima vse, kar potrebuje, vendar nevede prekriža pot

lokalnemu mafijcu Acotu. Mladi Demir mora v šolo, kjer spozna dva prijatelja …

Teh 58 minut, kolikor traja film, je bilo zelo

zabavnih in čas je hitro tekel. Film obravnava

problematiko priseljencev – kako težko se

vklopijo v družbo in kako se družba iz njih

norčuje. Posnet je vse prej kot amatersko, odlični

kadri in montaža, tudi glasba lepo sovpada z

zgodbo, zabavni pa so prizori, kjer v ospredje

stopi pogovor na radiu. Po besedah režiserja so

film, za katerega naj bi porabili deset evrov,

pripravljali dve leti, posneli pa so ga na petindvajsetih različnih lokacijah na Igu.

Čefur čez noč je film, ki nasmeji, v razmislek

pa nam ponudi občutke priseljencev. Juretu in

Benjaminu še enkrat čestitam za odlično opravljeno

delo ter upam, da se vidimo še na kakšni premieri.

Aleš Starc

15


16

RAZMIŠLJANJE LEDINSKE

FAZANKE

Ležim. Oh, končno! Budilka. Vstanem in se zrihtam,

odhitim na postajo, da ne bi slučajno zamudila. Stojim s svojima

najboljšima prijateljicama. Tretja pa se pelje z drugim avtobusom.

Ponavadi smo zelo zgovorne, sliši se nas do konca sveta, ne

glede na to, kje smo. Danes? Ne, bledo zremo vsaka predse.

Vsake toliko časa ena kaj pove in drugi dve se histerično zasmejita.

Ko sem vstopila v šolo, nas je pričakala zaseda alkoholcev. Vsi popisani,

prestrašeni. In ko sem prišla v razred, sem zagledala toliko novih obrazov.

Zapomnila sem si le ime razredničarke in enega sošolca.

V mučni tišini je potekal skoraj en teden. Potem smo se spoznali

malo bolje. In tako smo se lahko vsaj pogovarjali. No, zdaj poznam

že več imen in vse obraze. Navadili smo se na nova imena, urnike,

profesorje. In kmalu je vse zdrsnilo v rutino.

A Ledina mi je postala všeč, saj se tukaj počutim domače, čeprav je šola še

vedno rutina, ne zanikam! Je pa res, da je ta pogosto zanimiva, saj jo znamo dijaki

s pomočjo profesorjev malo spremeniti, obrniti nam vsem v prid, da

ne bi postala preveč vsakdanja. S krožki, ekskurzijami, zabavnimi

tekmovanji, izmenjavami si jo popestrimo.

Upam, da tole moje štiriletno potovanje (vsaj upam, da le štiriletno

– posledica strašenja profesorjev IN dijakov s popravnimi izpiti, celo z

neopravljenimi!) nikoli ne bo postalo dolgočasna, vsakdanja rutina!

Dajana Trifunovič


LEDINSKA MODA

Trendom ne sledimo, temveč jih postavljamo!

Ker se na Ledini pojavlja kar nekaj modnih stilov, bom predstavila tri, s katerimi na šoli

nikoli ne boste zgrešile. Se pravi, kadar vas bo zjutraj strah ali pa preprosto ne boste imele

ideje, kaj obleči, se zanesite na enega od teh treh stilov! Kok to olajša zadeve dejansko! Vendar

to pomeni, da morate imeti Mladiko doma, da lahko za modne nasvete pokukate prav vanjo.

1. zapoved

Dekle na sliki nosi udoben pulover s kapuco. Kar je za v šolo

seveda najbolj primerno in hkrati udobno. Počutiš se skoraj kot v

pižami, v kateri brez skrbi preživljaš dneve doma. Vendar pa to ni

edina prednost puloverja s kapuco! Če hočeš izgledati še modno, si

okrog vratu zavij šal, ki naj bo bodisi enake barve kot pulover ali pa

neverjetno žive barve. Torej: na rjav pulover rjav šal oziroma na rjav

pulover fluorescenčen šal, ki bo zbujal pozornost vseh, ki jih srečaš.

2. zapoved

Dekle na sliki nosi slavnostno obleko, za katero bi marsikatera mislila,

da ni primerna za v šolo. Večina misli: »Seveda, primerna bi bila, če

bi odšla na krst fazanov v discobar oziroma na zabavo za rojstni dan.«

Vendar verjemite mi, da se ravno ta stil pri nas še ni uveljavil. Če hočeš

osvojita fanta svojih sanj, se obleči v slavnostno modro obleko do kolen.

Da tvoja misija uspe, pa ne pozabi še na make-up in elegantne čevlje.

3. zapoved

Vsi vemo, da vsaka stvar, v kateri pretiravamo, izpade

odlično. Torej, vsa dekleta, ki nosijo pajkice kot

samostojen spodnji del oblačila, vedo, da imajo prav.

Te pajkice segajo do bokov in so vedno tako prosojne,

da se skoznje vidijo še tangice. Tiste lastnice, ki še

pozabijo odstriči bele lističe z navodili za vzdrževanje,

pa so tako vešče za modo, da bi lahko pisale za Mladiko.

Klavdija Strmšek

17


Hipster style

Nedavno sem slišala mojega prijatelja

govorit, kako ne mara te Hipster scene.

In dejansko po večini, nihče na mara te

˝hipstermanije˝, ki naj bi razsajala. Jaz?

Jaz jo imam nekako rada. Ker bo mogoče

kdo debelo pogledal, ob tem naslovu

bom rajši za vsak primer opisala njihovo

prepoznavno oblačenje. In ja, dejansko je to stil, ki obseda počasi, vendar

vztrajno! In verjamem,da ste ga sigurno že zasledili.

Oblečene imajo ozke jeans hlače, stare All-starke, karirasto srajco ter

očala z debelimi črnimi okvirji, ki so bili vedno prepoznavni znak piflarjev.

Vendar imajo to novost, da nosijo klobuke in tatuje. Verjamem, da ste

takih modelov videli že na milijon ;)

Torej, kaj je Hipster?

To naj bi bila po mnenju slovarja, subkultura moških

in žensk, ki so stari okoli 20 ali 30 let in naj bi spoštovali

samosvoje razmišlanje, številne kulture, politiko,

umetnost, kreativnost, inteligenco ter duhovite šale.

Izraz Hipster se je prvič začel pojavljati v 1940

letih, in naj bi v pozneje v 21. Stoletju opisoval mlado,

urbanistično mladino ali starejše najstnike, katerim je v

interes moda, kultura, glasba, film…

18

Klavdija Strmšek


All because of you, I believe in angels but not the kind

with wings …

Stojim do kolen v vodi. Na hribu pred mano žari svetloba

tako močno, da jo komaj gledam. Zamislim se, ali je to, kar

vidim, resnično, ali res pred mano stoji angel ali so vse skupaj

samo sanje, iz katerih se bom prebudila. Angel prileti bližje,

zazrem se v njegove oči, modre kot morje. Na obrazu mu

počiva nasmešek, ki mi da vedeti, naj se ne bojim. Oblečen je

v svetla oblačila in na hrbtu nima kril, kot jih imajo angeli v

zgodbah. Še enkrat ga premerim od glave do pet: rjavi lasje, modre oči, suha postava,

ne preveč mišičasta, a vseeno popolna. Šele takrat se zavem, da pred mano stoji on.

On, ki ga ljubim bolj kot sebe. V trenutku se znajdem v njegovem objemu in počutim

se tako lepo. Skloni se in svoje ustnice približa mojim, a v trenutku, ko se jih dotakne,

nekaj močno zaropota … Odprem oči in spet se zazrem v belo svetlobo. Hočem se premakniti,

a me v vsakem delu telesa zaboli. Ozrem se po postelji, v roki opazim cevke,

hočem jih odtrgati, a me zgrabi močna roka.

Ob postelji je stal moj starejši brat Nik. Držal me je za levo roko in mi rekel: ‘’Liza,

ne smeš.’’ S prosto roko je pritisnil na gumb in v trenutku so v sobo prihiteli sestri in

zdravnik. Zdravnik je pregledal, ali so žice na pravem mestu, nato pa odšel. Ena od

sester mi je v cevko z injekcijo nabrizgala tekočino. ‘’Da te ne bo bolelo,’’ je rekla, se

mi nasmehnila in odšla.

Pogledala sem Nika in ga vprašala: ‘’Nik, kaj se je zgodilo? Zakaj sem tu? Kje sta

mami in oči?’’ Po glavi mi je rojilo toliko vprašanj. Nik je z mirnim glasom odgovoril:

‘’Liza, imela si nesrečo. Prečkala si cesto, bila je tema in padal je dež. Voznik v temi ni

videl, da si skočila na cesto, zato te je zbil. Takoj je poklical rešilce. Bila si v nezavesti

in imela si nekaj hudih poškodb, prestala si nekaj

težkih operacij in nekaj časa so mislili, da si ne boš

opomogla. A sedaj si se zbudila. Mami in oči sta v

službi.’’ Sedaj sem se zavedla, zakaj sem videla angela.

Bila sem na robu smrti in angel me je hotel

odpeljati s sabo. Čeprav nisem verna, vseeno vem

nekatere stvari. Nikoli nisem verjela v angele, vampirje,

duhove ali posmrtno življenje, a sem vedela,

da se bo moje mišljenje zdaj spremenilo. Pogledala

sem Nika in mu zastavila še dve vprašanji: ‘’Koliko

časa sem že tukaj in koliko časa še bom?’’ Odgovoril

je hitro, brez razmišljanja: ‘’Tukaj si že štirinajst dni

in ostala boš še kakšen mesec.’’

19


‘’KAJ??’’ je vse, kar sem

spravila iz sebe.’’Kako bom

zdržala en mesec brez plavanja?’’

Plavanje mi je od nekdaj

pomenilo vse na svetu. Brez

plavanja mi ni bilo živeti, bila

sem državna podprvakinja.

Plavanje sem trenirala od osmega

leta. Nik me je pogledal

in v njegovem pogledu sem

odkrila nekaj, česar si nisem

znala razložiti. Žalost, bolečino, trpljenje.

‘’Nik, prosim, povej, kaj je narobe,’’ sem ga rotila. Nasmehnil se je, a sem zaznala,

da nasmeh ni iskren, da ne prihaja iz srca. Poznala sem ga bolje kot kdorkoli. Ko je

končno odprl usta, da bi spregovoril, sem v sebi začutila strah. ‘’Liza, mami in oči sta

mi določila to nalogo, da ti povem. Ob padcu si utrpela hude poškodbe, manjši pretres

možganov – kar ni pretirano hudo, zlomljeno imaš rebro, a se je že skoraj zacelilo, dobila

si nekaj prask in modric, a kar je najhuje, poškodovala si si nogo. Zacelila se bo,

a zdravniki menijo, da se od vrhunskega plavanja lahko posloviš. Žal mi je.’’

‘’Nik, me lahko pustiš samo, prosim.’’ Komaj sem zadrževala solze. Nik je brez ugovarjanja

vstal in zapustil sobo. V trenutku, ko so se vrata zaprla, se mi je po licih usul

potok solz. Želela sem si, da bi odletela z angelom iz sanj in se ne bi nikoli več vrnila.

Brez plavanja je moje življenje nič. In tokrat sem si po dolgem času zaželela, da bi bila

ob meni Lana. Da me ne bi nikoli zapustila, da bi me objela in rekla, da bo vse v redu.

Začutila sem omotičnost in veke so se mi kar same zaprle, čeprav sem se borila proti

spancu. Ko sem zaspala, se mi je pred očmi spet narisal angel, le da je tokrat ob njem

stala Lana. Stekla sem k njej in se ji vrgla v objem. ‘’Lana, nisi mrtva! Tisto so bile le

sanje?’’

Odgovorila mi je: ‘’Liza, ja, bile so sanje.’’ Besede so zvenele tako resnično in tudi

ona je bila resnična.

A v hipu, ko sem se zbudila, sem se zavedla,

da sem o Lani le sanjala in da Lane ni več. V treh

mesecih sem izgubila Lano, osebo, s katero sva bili

prijateljici od otroštva, ter plavanje, šport, ki sem

ga naravnost oboževala. Ostala mi je le še ena oseba,

za katero se je splačalo živeti. On. In takrat

sem si obljubila, da bom naredila vse, da bo moj, in

ne bom dovolila, da izgubim še njega.

20

Klavdija Strmšek


Govori se, da

ima ledinska

liga premalo

navijačev.

Ti je

Mladika

všeč?

Predsednik ledinske

dijaške skupnosti

sporoča pa pravi:

Naš vrli predsednik

dsgl poziva,

da se v prihodnje

v čim večjem

številu udeležite

tekem, sploh ko

igra vaš razred!

Pozanimaj

se pri članih

dijaške skupnosti,

iščemo nove

člane!

Želiš pomagati

pri organizaciji

dogodkov?

Želiš, da bi se v

njej pojavil tvoj

članek/zgodba/pesem/slika/čestitka/

komentar/karkoli?

Pa spremljajte

stran dijaške

skupnosti na

facebooku, da

boste vedeli,

kdaj so naslednje

tekme.

=)

Piši nam na

mladika@

ledina.org ali

na facebook,

morda se tvoja

objava znajde

v naslednji

številki!:)

‘* Bregar, se pravi predsednik DSGL, pravi, da mu je bilo všeč, ker ste v velikem številu prišli gledat odbojko med dijaki in profesorji na dan odprtih vrat:)


Minister za

zdravje

opozarja:

“Prekomerno

pitje

alkohola

škoduje

zdravju.”

Similar magazines