Revija Svitanje - Zima 2005

wsljubljana

Letnik I, številka 4

Poštnina plačana pri pošti 1260 Ljubljana-Polje

Zima 2005

cena 780 SIT

TISKOVINA

letnik I, številka 4

portret

Maria Thun

praznik

Božič

filozofija

Pomen zgodbe o svetem gralu za naš čas

vzgoja

Dvanajsto leto življenja, vstop v puberteto


Božično razpoloženje

Očaranj ves osvobojen

občutim v duši otroka duha;

spočel je božanski sad upanja,

ki radostno raste v širjave sveta,

iz bitja mojega

v Bogu utemeljenega.

dr. R.S. Koledar duše

Revijo SVITANJE lahko naročite:

• na elektronskem naslovu narocilazasvitanje@yahoo.co.uk

• ali z naročilnico, ki je objavljena v reviji.

Letna naročnina je 3.000 SIT.

Vsem, ki ste revijo že naročili, se za vaše zaupanje prisrčno zahvaljujemo!

Hvaležni bomo tudi za vsak vaš prostovoljni

prispevek, ki ga boste nakazali na naš račun

številka : 02031 - 0254286474

s pripisom: Donacija za Svitanje


U

U

3

Marina Nuvak

glavna in odgovorna urednica

Ko sem se pripravljala, da

napišem nekaj za uvod v

našo četrto številko, sem

bila utrujena in obhajale

so me vse mogoče misli. Po naravi nisem ravno

oseba, ki bi se dolgo predajala malodušju, a

kljub temu melanholične misli kar nisem in

nisem mogla prepoditi. Razmišljala sem o našem

skupnem projektu, reviji, ki vam jo vsake tri

mesece pripravimo.

Res je, odzivi mnogih so navdušujoči, a roko na srce,

naš obstoj bi bil brez odločne podpore društva Ajda

Vrzdenec že zdavnaj vprašljiv. Seveda nikakor ne bi

želela omalovaževati naročil vseh drugih društev in

pa seveda tudi naročil posameznikov, ki so vsa zelo

dragocena. Človek ne more, da ne bi bil kar nekam

žalosten ob misli, da v Sloveniji pač ni prav veliko

ljudi, ki bi jih zanimala antropozofija.

Vsa zaverovana v svoje misli sem zjutraj vozila proti

mestu, ob meni pa je sedel moj mlajši sin. Opazil

je mojo zamišljenost in me povprašal po vzroku

mojega prav nič vedrega izraza. Zaupala sem mu

svoje strahove, pa mi je rekel: 'Mama, nikar ne

skrbi, poskrbi za naslednjo številko, stvari se bodo

že nekako uredile. Boš videla, ni vse tako črno, kot

trenutno vidiš.'

Njegove besede so me razvedrile. Kako dragoceno

je to, da imaš ob sebi nekoga, ki ga zanima, kaj te

muči, ki opazi tvoje skrbi. Na svet sem začela spet

zreti skozi nekoliko svetlejše naočnike.

Prepričana sem, da je mojemu razpoloženju v veliki

meri botrovala izčrpanost, saj so bili zadnji tedni

polni sicer prijetnih, a napornih trenutkov. Na soboto

pred prvo adventno nedeljo smo na Waldorfski šoli

Ljubljana starši, učitelji in učenci pripravili že 14.

tradicionalni božični semenj, ki ga je kljub izredno

neugodnim vremenskim razmeram, ko smo morali

zjutraj doma še krepko zavihteti lopate, da smo

počistili pot do glavne ceste, ponovno obiskalo

izredno veliko ljudi. Tokrat smo medse povabili

tudi biodinamike in ekološke kmete. Zveza društev

Ajda nas je razveselila z ekološkimi semeni, ki jih

sicer na našem tržišču praktično ni mogoče dobiti.

Skupaj smo v prijetnem vzdušju preživeli čudovit

dan, poln zanimivih dogajanj za vse starostne

skupine. Za najmlajše je bilo poskrbljeno v

pravljični hišici, tisti malo starejši so uživali v

labirintu, v nakupovanju srečk... –Vsi pa smo se

lahko preizkusili in nahranili svoj umetniški čut

na mnogih delavnicah, koncertih in predavanjih,

ki so se skozi ves dan vrstila. Mame so kot vedno

poskrbele, da je bila restavracija bogato založena,

dijaki višjih letnikov so se spretno vrteli v kavarnici

in tudi pred šolo, kjer so pekli sladke kostanje.

Na stojnicah, kjer so prodajali izdelke pridnih rok

staršev in učiteljev, smo se lahko založili z darili za

naše domače pa tudi za prijatelje in znance. Mnogi

smo na semnju srečali stare prijatelje in v restavraciji

z njimi poklepetali. Skratka, bilo je lepo. Če ste

tokrat vse to zamudili, pa vabljeni naslednje leto,

da se nam pridružite. Nekaj posnetkov s samega

kraja dogajanja si v tej številki revije lahko ogledate

v rubriki Dogajanja.

A to je bil šele uvod v božični čas. Za otroke je to

najlepši čas v letu, poln skrivnosti in pričakovanja.

Poskrbimo, da ga bodo tako doživeli tudi letos.

Poskusimo se spomniti tudi na vse tiste otroke, ki

vsega tega iz različnih razlogov ne morejo doživeti.

Tudi njim namenimo misel, morda kakšno darilce.

Spomnimo se tudi vseh tistih osamljenih ljudi,

ki živijo v naši bližini, čisto sami, nihče jih ne

vpraša, zakaj je njihov pogled tako zamišljen,

tako zaskrbljen. Kdo ve, morda jim lahko s svojim

vprašanjem polepšamo dan.

V imenu vseh, ki revijo ustvarjamo, vam želim, da

božični čas preživite v mirnem in varnem zavetju

sorodnikov ali prijateljev. Naj vam bo lepo in toplo

v vašem domu.

V letu, ki prihaja, pa naj se vam uresničijo vse vaše

želje, naj bo zdravo in uspešno.


K


S V I T A N J E

Revija za negovanje kulture zavedanja

4

Kašeljska cesta 150 C

1260 LJUBLJANA-POLJE

Tel: (01) 549 01 50, faks: (01) 549 01 55

GLAVNA IN ODGOVORNA UREDNICA:

Marina Nuvak

STROKOVNI SODELAVCI:

Andrej Fištravec, Antonija H. Križaj,

Božena Čarič, Breda Zupančič, Fanči

Perdih, Igor Velepič, Janez Pirnat, Nadja

Lazar, Maja Maletin Kolarič, Meta

Vrhunc, Miha Kern, Monika Černe,

Staša Vidmar, Maria Thun, Barbara

Sokolov, Michaela Gloeckler, Herman

Hoepke, Rudolf Meyer, Irene Johanson,

Dr. Walter Buehler, Herbert H. Koepf,

René M. Querido

SLIKOVNI MATERIAL:

Alja Venturini, Fanči Perdih, Žiga Vuk

PRELOM IN OBLIKOVANJE:

Žiga Vuk

NASLOVNICA:

Joca Jamšek

JEZIKOVNI PREGLED:

Betka Jamnik

Tatjana Kamenšek

TISK:

CICERO BEGUNJE d.o.o.

Stegne 21 c

1000 LJUBLJANA

IZDAJATELJ IN ZALOŽNIK:

PARSIVAL, zavod, Ljubljana

direktorica Marina Nuvak

Kašeljska cesta 150 C

1260 Ljubljana-Polje

Tel.: (01) 549 01 50

LETNA NAROČNINA: 3.000 SIT

NAKLADA: 1200 izvodov

Vse pravice zadržane. Ponatis celote ali

posameznih delov je dovoljen le s pisnim

dovoljenjem uredništva.

ISSN 1854-1739

Uvodnik 3

Kazalo 4

Portret 5

Maria Thun 5

Vzgoja 8

Branje je pomembnejše, kot se zdi 8

Ne ukradite otrokom otroštva 11

Dvanajsto leto življenja 14

O prazniku 18

Božič, čas teme in čas luči 18

Za mlade 19

Osličkova skrivnost 19

Skrivnost za ovce 20

Skrivnost za volička (kravico) 20

Izpolnitev obljub 21

Pobarvanka 22

Filozofija, antropozofija 23

Kriza dvajsetega stoletja 23

Pomen zgodbe o svetem gralu 27

Temelji ezoteričnega šolanja 30

'Geisteswissenschaft' 32

Skrb za naravo 33

Kaj je biološko-dinamična metoda 33

Biodinamika skozi teorijo in prakso 39

Pozor, hibridi! 42

Odzivi 44

Waldorfska pedagogika 44

Vzgoja 45

Dogajanje 46

Založništvo 51


5

PP

Dvainpetdeset let

raziskovalnega dela

Maria Thun,

Dornach 2005

No, in tako sem pozneje, po vojni, začela z vrtičkom

in prišla do nenavadnih odkritij. V Marburgu smo

tekom let ustanovili delovno skupnost, ki je imela 80

članov. Dobivali smo se vsak teden ob ponedeljkih

in študirali tečaj poljedeljstva ob 19. uri, ob 20.

30 pa Skrivno znanost. V povezavi s podružnico

Antropozofskega društva smo povabili nekega

kmeta iz okolice Marburga, da bi poročal o svojem

posestvu. To je bil Heinrich Schmidt iz Horbacha,

ki pa ni veliko govoril o svoji kmetiji, ampak

je začel pripovedovati o svojem tritedenskem

bivanju v Stugartu, kjer je poslušal uvodni tečaj

raziskovalnega kroga o biološko-dinamičnem

načinu gospodarjenju. Zdelo se mu je nekam

nenavadno, da so gospodje docenti vedno govorili

o mišljenju. Potem je v nekem trenutku prišlo do

tega, da je g. Schmidt pojasnil, kako on razmišlja

bolj s srčnimi silami in ne toliko z glavo, pri čemer

je pokazal na srce.

Potem je iz Stugarta od neznanih pošiljateljev

prejel drobno knjižico Rudolfa Steinerja: Praktično

šolanje mišljenja.

Spoštovani prisotni in dragi prijatelji!

Večkrat so me že vprašali, kako sem prišla

k biodinamiki. Pri meni je to povezano z g.

Fuchsom. Gospod Fuchs je želel, da prikažem,

kdaj sem bila v svojem življenju zelo začudena.

No, jaz sem se pogosto čudila, če je bilo kaj

razveseljivega ali tudi ne.

Morda nekaj o mojem osebnem odnosu do

biološko-dinamičnega načina gospodarjenja. Ta

način gospodarjenja sem doživela 1942. leta. Takrat

sem spoznala svojega moža, ki je bil antropozof. Ko

sva se poročila, so bile razmere povsem drugačne,

kot so danes. Odšla sva na poročno potovanje,

ki je bilo njegov dopust, s kolesi na biološkodinamične

kmetije v Turingiji. V tistih časih je bilo

nemško državno združenje za biološko-dinamično

kmetovanje prepovedano, toda kmetje so smeli

delati naprej. Takrat sem spoznala te prijatelje, hiše

za krave in tako dalje.

Ker sem poznala naslov, vsebine pa ne, sem si seveda

takoj priskrbela to drobno knjižico in ugotovila,

da je v njej šest vaj, ki so se g. Schmidtu vse zdele

povsem samoumevne: to so vaje o razpoznavanju

narave, o zaznavanju itd. Ob tem sem si mislila,

da ljudje, ki so g. Schmidtu poslali to knjižico, niso

poznali njene vsebine.

V skupini smo že delali vaje iz knjige Kako doseči

spoznanja višjih svetov s kristali in z zvenom v

njihovem odnosu do živali in ljudi. Te nove vaje

pa so bile popolnoma osvobajajoče. Potem sem se

odločila, da si bom te vaje še bolj temeljito pogledala

in o tem več razmišljala.

Tako sem spomladi '52 začela obdelovati svoj vrt.

Takrat je obstajal takoimenovani Setveni koledar,

kjer je bil označen čas, dober za setev: eden ali dva

dneva po novi luni pa do enega ali dveh dni po

polni luni.

Tako sem ob teh dnevih vsak dan prelopatala in

posejala deset metrov dolgo gredo, ob obeh robovih

pa posejala redkvice, ki jih je imela moja družina

zelo rada. Potem sem v desetih dnevih posejala

seme redkvice iz iste vrečice, nakar se je pri žetvi in

tudi vmes pokazalo, da so listi, posejani ob različnih

dnevih med seboj zelo različni. Domnevala sem,

da morajo biti vse rastline enake, če v Setvenem

koledarju piše o desetih dobrih setvenih dnevih.


6

p o r t r e t

Vendar ni bilo tako. Potem sem še v tistem letu, ker so

bile razlike tako velike, začela delati dnevne zapiske.

Znova sem ugotovila, da je bil razvoj listov pri

redkvici različen. Peščena tla je bilo potrebno na južni

legi zalivati in po zalivanju sem ugotovila, da listi, ki

so prišli na površje, niso bili več tako različni kot prej.

Bili so naenkrat vsi enaki. Biodinamiki uporabljamo

kremenčev pripravek in tako sem nekaj časa škropila

s tem preparatom in ugotovila, da je to prineslo

enovitost. Potem sem uvidela, da ne smem zalivati

niti škropiti s preparatom, če hočem ugotoviti, kaj

vpliva na razlike v rasti rastlin. Tega sem se potem

držala nekaj let. Vedno so se pokazale velike razlike,

a nisem imela pojma odkod. Prvo leto sem v jeseni

pripravila stvari in sledila luninim menam, vendar se

prav nič ni ujemalo. Potem sem si rekla, da vse skupaj

nima smisla in da bom odnehala. Ampak spomladi,

ko zemlja zadiši, sem se vseeno odločila, da bom

nadaljevala. Tako sem več let, mesec ali dva, vsak dan

sejala redkvice.

semenskega dela pod enakimi pogoji in zopet so se

pokazale razlike, podobne tistim, ki sem jih opazila

pri razvoju listov in gomoljev. V naslednjih dveh

letih sem že vedela, da so dnevi, ki so dobri za razvoj

korenin in drugi, ki so dobri za list in spet tretji za

cvet. Delo sem nadaljevala več let, dokler nisem

približno 1958. leta uvidela, za kaj gre.

Vmes sem se ukvarjala tudi z astronomijo in naenkrat

sem razumela pomen meseca pred zvezdnimi slikami

zodiaka. Ko sem primerjala s prejšnjim letom, sem

ugotovila, da obstajajo planetne opozicije, ki imajo

očitno močnejši vpliv od mesečevega zodiakalnega

ritma. Poslej sem se bolj posvetila opazovanju

planetov. Zelo me je začudil vpliv luninega in

uranovega mrka na kalivost semen. Rudolf Steiner ju

v svojem Poljedeljskem tečaju ne omenja. Ta tečaj mi

je pomenil toliko kot evangelij.

V naslednjih letih sem opazovala in delala zapiske

o učinkovnaju planetnih mrkov na rastline. Tekom

let sem s primerjavami ugotovila, da planeti, kot so

Luna, Merkur in Venera, ki jih Rudolf Steiner imenuje

posrednike reprodukcijskih sil, zaradi svojih mrkov

negativno vplivajo na kalivost semen. Podobni učinki

nastanejo ob mrkih Urana, Neptuna in Plutona. Pri

mrkih Marsa, Jupitra in Saturna se pri rastlinah slabo

razvijajo plodni organi. S temi poskusi sem lahko

potrdila trditve Rudolfa Steinerja o hranljivosti in

regeneracijskih silah rastlin.

Potem sem naenkrat ugotovila, da so bili listi, ki jih

nisem zalivala, približno osem dni enaki, nisem pa

vedela zakaj.

Tretje ali četrto leto sem ugotovila, da sem vedno

analizirala liste in gomolje, ko so bili v zrelem stanju

in nekega dne me je prešinilo: saj vendar ne gledam

cele rastline! Potem sem naredila nevtralno setev

in posejala večje površine. Pobrala sem le polovico

dozorele setve, drugo polovico sem pustila, da je

razvila seme. Ugotovila sem, da poženejo popolnoma

neenakomerno. Naslednje leto sem sejala od vsakega

■ Arhiv

Od leta 1952 naprej sem si delala zapiske o vremenu.

Leta 1956 sem bila že tako daleč, da sem ugotovila,

kako na pojav nevihte vplivajo uranovi kvadrati.

Rudolf Steiner govori o luciferičnih duhovnih bitjih, ki

so se izločila iz vrste hierarhij. Pustila so, da svetlobni

eter umre in nastane elektrika.

V začetku 60-ih let sem se ukvarjala s potresi, za

katere se je izkazalo, da se pojavljajo v neptunovih

kvadraturah. Tudi ob potresu 1963. leta v Jugoslaviji

sem ugotovila pojav neptunove kvadrature. Ob

plutonovih kvadraturah sem delno opazila aktivnosti

vulkanov. Ko sem na srečanju v Cataniji na Siciliji

prenočevala pri znancih, sem se sredi noči prebudila,

ker je bila soba žareče rdeča. Pomislila sem, da gori!

Zbudila sem gostitelje, da jih opozorim. Oni pa so

me mirili, češ, saj Maria Thun v svojem setvenem

koledarju predvideva delovanje vulkanov. Sčasoma

sem ugotovila, da nagnjenost k aktivnosti vulkana

še ne pomeni dejanskega izbruha. Ta spoznanja o

nagnjenosti k delovanju vulkanov in potresov ter

neviht sem vključila v setveni koledar.


p o r t r e t

Ko sem opazovala opozicije planetov, sem zasledila

boljšo rast rastlin. Opozicija Venere in Jupitra je

izredno ugodna za rast cvetače, ki doseže tudi do 2kg

brez gnojenja.

Poleg opozicij obstajajo še druge konstelacije, namreč

konjunkcije. To je položaj , v katerem se planet postavi

pred nek drug planet in s tem izolira njegov vpliv na

rastlino. Kadar je v zaporedju več planetov, pa ima

vpliv na rastlino tisti, ki je Zemlji najbližji. Tudi pri

mrkih smo ugotavljali, kako že majhna zastrtost

planeta učinkuje na zdravje rastlin. Za zdravo rast

rastlin je celoten zbor planetov nujno potreben.

Pravzaprav se lahko nenehoma čudimo nad

dogajanjem v našem sončnem sistemu, ki ga sprožajo

zvezde nestalnice s svojo možnostjo učinkovanja na

rastlinski in živalski svet.

V biodinamičnem poljedeljstvu se ukvarjamo z

rastlinami, z njihovim gojenjem in podobnim in če

se ozremo daleč nazaj v preteklost, potem vidimo,

da so se naše kulturne rastline razvile v perzijskem

prostoru v dobi Zaratustre.

V predavanju O tridelnem soncu in o vstalem

Kristusu leta 1922 v Londonu Rudolf Steiner pravi:

Zaratustra uči svoje učence, da polja obseva sonce,

v katerem živi visoko duhovno bitje in od katerega

prihaja skozi celoten zunanji kozmos sila, ki z žarki

prežema plodove na polju. 'Jejte te sadeže in to bo

v vas sprožilo substanco. Naj vas obdaja duhovna

sila sonca. Sprejmite vase poljske sadeže ob posebno

praznični uri. Premišljujte o tem, da je v plodovih

sonce, dokler vam v koščku kruha ne zasije sonce.

Meditirajte o tem in se zavedajte, da se je iz prostranih

svetov v vas vpila duhovna sončeva sila, ki v vas zdaj

živi in je v vas postala življenje.'

Nekega dne sem dobila pismo duhovnika iz

romarskega kraja v Avstriji, ki me je prosil za naslov

kmeta, pri katerem bi lahko dobil 'živo pšenico',

kar je bilo nenavadno. Posredovala sem mu naslov

in čez nekaj tednov mi je odpisal, če bi pripravila

predavanje na dan Marijinega romanja v tem kraju.

Prišla sem tja in predavanje je bilo v cerkvi, ki je bila

polna ljudi. Dostojanstveniki so mi povedali, da se je

kruh med opravljanjem zakramenta svetlil. S tem sem

razumela, da se je Kristusova sila povezala z bitjem

kruha. Ta dogodek je bil enkraten. Pozneje se kruh

med zakramentom ni svetlil, čeprav naj bi bila pšenica

z biodinamične kmetije. Prosili so me, da posredujem

naslove kmetov, ki pridelujejo biodinamično

pridelano pšenico, da se bo kruh narejen iz nje med

zakramentom spet svetlil.

Predavanje je župnik zaključil z besedami, naj ljudje

to, kar so slišali, tudi delajo, da se bodo pravilno

prehranjevali. Sile, ki so se pokazale v hostiji med

obhajilom, so lahko prisotne tudi v drugih rastlinah,

če se pridelujejo na tak način.

Postavlja se mi vprašanje o 'demeter' kvaliteti. Ali

smemo pogojevati 'demeter' kvaliteto z uporabo

preparatov? Mnogi kmetje in vrtičkarji so vestni pri

pripravi preparatov in njihovi uporabi, kakor tudi

pri upoštevanju ritmov, kar je zelo razveseljivo. Toda

ko zdaj gledamo, kako se Bruselj vtika v te zadeve,

obstaja nevarnost, da pozabimo na svoj lastni impulz.

To pa bilo zelo slabo.

poslovenila Staša Vidmar


8

V

Branje je pomembnejše,

kot se zdi

Barbara Sokolov

povzeto po reviji Renewal

Kljub temu pa se ves čas postavlja vprašanje,

kdaj se otroci na waldorfski šoli naučijo brati.

Družba se vedno intenzivneje ukvarja z vse večjim

nazadovanjem bralne sposobnosti, kar vpliva tudi

na waldorfske starše. Prav zato se kaj hitro zgodi,

da vso to lepoto waldorfskega šolanja nenadoma

zasenči razprava o branju.

Mnogokrat je mogoče slišati pripombe, da waldorfske

šole dovoljujejo počasno opismenjevanje in da se

waldorfski učenci ne naučijo brati v prvem razredu

kot v državnih šolah. Kot mati štirih waldorfskih

učencev pogosto slišim takšne pripombe in

vsakokrat se v meni oglasi glas protesta. 'Malo bolje

poglejte!' bi rada zavpila. 'Branje je pomembnejše,

kot se zdi.'

Na splošno ljudje branje pojmujejo kot zmožnost

prepoznavanja črk na papirju ter izgovorjave besed

in stavkov. To je le mehanska, zunanja aktivnost,

ki jo zlahka prepoznamo. Kadar ljudje govorijo

o učenju branja, mislijo na učenje dekodiranja

simbolov za posamezne črke in besede.

Mnogo let sem učila v državni šoli, kjer je

uveljavljeno takšno stališče. V vrtcu pričakujejo

od otrok, starih manj kot pet let, da si zapomnijo

abecedo – kopico abstraktnih znakov. Te znake se

naučijo prebrati. Ta proces, ki mu pravijo 'bralna

pripravljenost', je suhoparen, abstrakten in otroku

tuj.

Ob prvem obisku waldorfske šole človek najprej

opazi čudovito vzdušje, ki vlada povsod: prijetne

naravne igrače, mizice letnih časov in na tablah

v razredih neverjetno lepe risbe. Obiskovalci

in starši so navdušeni nad razstavo umetniških

izdelkov, ki so jih ustvarili otroci: slike, risbe,

pletene punčke in živali, lesene košare, voščene

figurice, lesorezi. Prevzeti so od glasbe, ki jo otroci

izvajajo, od njihovega petja in čudovitih iger, ki jih

uprizarjajo. Občudujejo lahko zvezke, ki jih učenci

ustvarjajo pri glavnih urah; zvezke, ki umetniško

odsevajo bogat waldorfski učni načrt. Prav tako pa

ni mogoče, da ne bi opazili zadovoljnih obrazov

učencev te šole.

V prvih razredih se delo z zunanjimi, mehanskimi

vidiki branja nadaljuje. Otroci ogromno časa

presedijo ob boranju preprostih tekstov,

ki odgovarjajo nivoju njihovih zmožnosti

prepoznavanja črk. V berilih so enostavne zgodbe

s preprostimi stavčnimi strukturami. Ničesar ni,

kar bi vnelo otroško domišljijo, vzpodbujalo k

razmišljanju ali ocenjevanju lepote in bogastva

jezika.

Do petega in šestega razreda, kjer sem učila, so znali

vsi otroci prebrati besede v tekstu, seveda različno

tekoče. Nekateri so bili dobri bralci, a pri mnogih se

besede in stavki niso zlile v skladno celoto. Težko

so razumeli ali si zapomnili to, kar so prebrali. Na

videz se je zdelo, da ti otroci berejo - toda ali lahko

omejenemu razumevanju res rečemo branje?

Torej je jasno, da je branje pomembnejše, kot se zdi.

Hkrati s površinskim procesom dekodiranja besed

v tekstu teče tudi odgovarjajoča notranja aktivnost,


9

ki jo je potrebno negovati, da bi se lahko dogodilo

resnično branje. Waldorfski učitelji jo imenujejo

'doživljanje zgodbe'. Ko otrok doživlja zgodbo, se

v njem za posamezne besede oblikujejo domišljijske

podobe. Sposobnost oblikovanja miselnih podob za

boljše razumevanje daje smisel procesu branja. Brez

te zmožnosti bo otrok res morda sposoben prebrati

besede v tekstu, vendar bo ostal funkcionalne

nepismen.

Tudi učitelji v državnih šolah se strinjajo, da je pri

branju zelo pomembna notranja aktivnost. Imenujejo

jo sposobnost razumevanja. Zato se v srednjih in

višjih razredih osnovne šole trudijo razširiti besedni

zaklad učencev in izboljšati razumevanje. To je zelo

težavna naloga predvsem zato, ker učenje branja ni

bilo prilagojeno otrokovim naravnim zmožnostim.

Učitelj se mora v višjih razredih ukvarjati s težavami

z razumevanjem ter hkrati z izrednim odporom

otrok, ki imajo težave z branjem.

Peto ali šestošolce s težavami v razumevanju je

izredno težko učiti, kako tvoriti miselne podobe.

Po drugi strani pa tisti otroci, ki jih v vrtcu in

nižjih razredih osnovne šole ne omejujejo, hitijo

naravno tvoriti domišljijske slike. Uživajo ob

poslušanju zgodb in dejansko živijo v vizualnem

svetu domišljije. Žalostno je, da otrokom v državnih

vrtcih in nižjih razredih osnovne šole ni omogočen

razvoj in krepitev te notranje sposobnosti, ki je za

resnično branje tako pomembna. Namesto tega

jih učijo suhoparne, abstraktne znake in zmožnost

dekodiranja le-teh.

Isto velja za bogatenje besedišča. Vsi vemo, kako

zlahka majhni otroci razvijajo občutek za jezik in

kako hitro in nezavedno raste njihovo besedišče. V

zgodbah in razgovorih slišijo nove besede in nekako

kar čutijo njihov pomen. Res niso sposobni dati

točnih opisov iz slovarja, a ko poslušajo zgodbe,

se nove besede kar same prilegajo podobam, ki

potujejo po njihovem spominu. Kakšna škoda ,

da večina otrok v nižjih razredih ni izpostavljena

bogatemu, kompleksenmu jeziku preprosto zato,

ker takšen jezik ne odgovarja njihovim omejenim

zmožnostim dekodiranja. Ravno v času, ko je njihov

spomin najbolj odprt za sprejemanje jezika, imajo v

šoli opravka z umetno omejenim besediščem! Tvorba

besedišča je res proces, ki teče vse življenje. Vendar

se starejši otroci veliko lažje učijo novih besed, če že

imajo dobro razvit občutek za jezik in obsežno zalogo

besed in miselnih podob, ki jih lahko nadgrajujejo.

Očitno je, da naraščajoča nepismenost ni posledica

pomanjkanja zmožnosti dekodiranja. Mnogi otroci

z bralnimi težavami imajo težave pri razumevanju

predvsem zaradi zgodnjega učenja zmožnosti

dekodiranja in zanemarjanja dveh mogočnih orodij,

ki sta naravni pomagali pri učenju; to sta domišljija

in umetniška dejavnost. Izobraževalni sistem

skuša težave odpraviti tako, da še bolj intenzivno

in v še zgodnejšem obdobju uči otroke zmožnosti

dekodiranja, kar težavo samo še poslabša.

Da bi lahko izkoristili otrokove naravne sposobnosti

učenja, bi bilo potrebno ustaljeno metodo učenja

branja popolnoma spremeniti.

Otroci v waldorfski šoli se začno učiti branja tisti dan,

ko pridejo v vrtec. Vendar od njih nihče ne pričakuje

tehnično suhoparnega, zunanjega vidika branja.

Zaposlijo jih z veliko bolj pomembnim notranjim

vidikom.

Waldorfski učitelj, ki resnično pozna razvoj otroka,

začne učiti branje tako, da razvija otrokov občutek

za jezik in njegove zmožnosti oblikovanja miselnih

podob. V razredu ves čas uporablja žive besedne slike

in bogat jezik. Pri pripovedovanju zgodb uporablja

tudi težko besedišče in kompleksne stavčne zveze.

Otroci pojejo in recitirajo obsežno zakladnico pesmi.

Mnoge pesmi se naučijo na pamet. Živijo v svetu

domišljijskih slik in se prav nič ne zavedajo, da

razvijajo najpomembnejšo sposobnost, ki je potrebna

pri branju z razumevanjem. Učijo se spontano in

veselo.


v z g o j a

Domišljijske zgodbe, pesmi in poezija se z vrtcem

ne končajo. Rudolf Steiner poudarja, da imajo

otroci med sedmim in štirinajstim letom zelo bujno

domišljijo. Torej se najbolje učijo, če je učni program

sestavljen tako, da zaposluje njihovo domišljijo. V

svoji knjigi Kraljestvo otroštva piše:

'Izogibati se moramo direktnemu podajanju črk

abecede, ki jih civilizirana družba uporablja pri

pisanju in tiskanju. Najbolje bo, da živahno in z

domišljijo vodimo otroka skozi faze, skozi katere je

šlo človeštvo v zgodovini civilizacije.'

Moji otroci so imeli veliko srečo, da so se črke abecede

učili skozi domišljijske zgodbe, slikanje in risanje.

Črko K lahko na primer predstavimo z zanimivo

zgodbo o kralju. Potem učitelj nariše sliko kralja,

ki stoji v pozi, ki ponazarja črko K. Ta proces nas

vrača nazaj v obdobje, ko je človeštvo uporabljalo

slikovno pisavo. Našim modernim znakom daje

življenje, s katerim se otroci lahko povežejo. Celo

leto je bilo potrebno, da je bila mojim otrokom na

tak način predstavljena celotna abeceda. Vendar se

niso nikoli dolgočasili. Živeli so v svoji domišljiji,

v vrtincu domišljijskih slik. Pravzaprav so se dosti

pred učenjem dekodiranja učili razumevanje.

Waldorfski otroci se najprej nevede učijo težjega

dela branja. Živijo z zgodbami, kreirajo domišljijske

slike in razumejo besede. Potem pride na vrsto lažji

del, učenje prepoznavanja črk, ki niso več tako

abstraktne in tuje.

Zato prva knjiga, ki jo je prebrala moja hči Ana,

ni bila dolgočasen abecednik, temveč očarljiva

pripoved 'Šarlotina pajčevina' (E.B.White). Res se je

črke naučila prepoznavati pozneje kot mnogi njeni

vrstniki, ki obiskujejo državno šolo. Vendar se je

dosti hitreje kot večina njih naučila brati tekoče, z

razumevanjem in z veseljem.

Poglejte, kako težko literaturo in poezijo so

sposobni brati učenci višjih razredov waldorfske

šole. Opazujte osmošolce pri njihovi predstavi

Shakespearove igre in razumeli boste modrost

waldorfskega pristopa k branju.

Waldorfski učitelj lahko s pomočjo poznavanja

človeka in faz otrokovega razvoja poučuje tako,

da omogoča otrokom radosten razcvet. Kot je

rekel R.Steiner: 'Resnično poznavanje človeškega

bitja zrahlja in osvobodi notranje življenje duše ter

prikliče na obraz nasmešek.'

Barbara Sokolov je doma iz Kalifornije. Na univerzi

California v Santa Cruzu je študirala zgodovino, kjer je

dobila naziv učitlja. Mnoga leta je poučevala v državnih

in župnijskih šolah. Obiskovala je izobraževalni tečaj za

waldorfske učitelje na visoki šoli Rudolfa Steinerja v San

Franciscu. Ima pet otrok in vsi obiskujejo waldorfsko

šolo. Sedaj poučuje algebro na Waldorfski šoli v San

Franciscu.

prevedla Marina Nuvak

■ Alja Venturini


v z g o j a

Ne ukradite otrokom

otroštva

Mihaele Gloeckler

Raziskava o zgodnjem

vključevanju otrok v šolo v Švici

Konec leta 1991 se je konferenca pedagoških

direktorjev (EDK) odločila za primerjalno raziskavo

o starosti otrok (vključevanje v šolo) v Švici, Evropi

in zunaj Evrope. Rezultate so predstavili leta 1993.

Izkazalo se je, da je starost otrok, ko so vključeni v

OŠ, v Švici višja kot v večini drugih držav, ki so bile

vključne v raziskavo.

Povprečna starost ob zaključku študija:

Japonska 23 let

Francija 26 let

Švica 27,6 let

Nemčija 28 let

Posledice zgodnjega vključevanja

Na Japonskem začnejo otroci z igranjem inštrumenta

pri 3. ali 4. letih. Otrok je pod velikim pritiskom, ker

se od njega veliko pričakuje. Ravno na Japonskem pa

opažajo visoko stopnjo depresij in drugih psihičnih

bolezni pri najstnikih in tudi pri otrocih. Tudi po

številu samomorov v tej starosti so med prvimi na

svetu. Takšne podatke dostikrat zanemarimo.

Na konferenci so določili, da se bo uvajalna

poskusna doba zgodnjega vpisa v šolo zaključila

junija 1994. Govori se o postopnem uvajanju, kjer naj

bi 1. šolsko leto bilo neka zmes vrtca in šole. Otrok

je v 1. razredu star 6 let. Vzgojitelji bi po takšnem

sistemu lahko poučevali v 1. in 2. razredu.

Upoštevanje stopnje zrelosti pri malčku

Zavest otroka je drugačna kot pri odraslem človeku.

Moderna psihologija jo imenuje 'mitološka zavest',

Rudolf Steiner pa je o njej rekel, da spominja na

sanje. Predšolsko obdobje lahko razdelimo na 3

dele:

• do 2. let in pol - faza globokega sna,

• do 5. leta - faza sanjanja,

• od 5. do 7. leta - faza prebujanja.

To zelo spominja na noč odraslega. In dobro vemo,

da bolje kot spimo, bolj spočiti in energični smo

zjutraj.

Vedeti moramo, da otrok stvari zaznava drugače

kot odrasli. Na primer: petleten otrok nikakor ni

želel pojesti jabolka, saj mu je mama povedala, da

so v jabolku vitamini.

'Neprebujen' otrok, tak ki ga ne uvajamo prezgodaj

v intelektualno delo, je bolj kreativen, vživi se v

igro in je pri igri samostojen.

Otroci, ki jim vse razložimo in jih 'preveč'

poučujemo, velikokrat doživljajo strahove in razne

'blokade'. Pri socializaciji so lahko manj spontani,

to lahko vodi tudi v asocialnost.

Otrokom moramo omogočiti, da čim dlje ostanejo

v fazi sanj oziroma da so pravi otroci, in da

lahko razvijejo znanja, ob času, ko bodo duševno

pripravljeni na intelektualno delo. Velikokrat

slišimo, da so današnje generacije hitrejše, bistrejše

od prejšnjih in da se mora pedagogika na to

pripraviti.

Zdrav in vesel otrok zaznava svet z vsemi čuti in

faza sanj ne pomeni, da 'spi buden', ampak svet

dojema drugače kot odrasli. Otrok je v tej starosti

eno s svetom in še nima distance in ne sodi.

Starševska podpora pri vzgajanju

Način vzgoje doma in v vrtcu naj bi bil enoten. Zelo

pomemben je dnevni ritem, tedenski ritem, letni

ritem, skozi katerega otroku nudimo varnost. Otrok

pridobi zaupanje in se lahko popolnoma preda

svojemu otroškemu svetu. Pri tem je zadovoljen in

kreativen.

11


v z g o j a

Mediji, predvsem TV, vzpodbujajo prezgodnjo

intelektualizacijo. Tudi otroški programi

vključujejo nasilje, kar ne vzpodbuja ustvarjalnosti.

Pri gledanju TV so otroci pasivni oziroma lahko

zapadejo v nekakšen trans – podoben hipnozi, ne

glede na vsebino programa. O tej temi si lahko več

preberemo v knjigah: Odstranite televizijo! (JERRY

MAUDER), Droga v dnevni sobi (MARIE WINN),

Izginjanje otroštva ter Na smrt smo se zabavali (NIEL

POSTMAN).

Pravica staršev naj bi bila, da sami odločijo, da

otroka ne dajo v šolo pri 6. oziroma 5. letih, in da

lahko upoštevajo njegovo stopnjo razvoja. To je pri

waldorfski pedagogiki zelo pomembno.

Zgodnje vključevanje je ponekod posledica želje

nekaterih držav, da bi se univerzitetno šolanje

zaključilo pri nižji starosti. To pa bi posledično

prisililo otroke, da še prej sprejmejo odločitev o

svoji profesionalni poti, ki že sedaj ni v skladu s

čustvenim razvojem in bi še bolj poglobila razliko

med telesno in duševno zrelostjo.

Zaključki raziskave:

• tisti kasneje vključeni so dosegali boljše ocene;

• 'normalno' vključeni so dosegli nadpovprečne

rezultate pri preizkusih;

• zgodaj vključeni otroci so pogosteje ponavljali

razrede;

• zgodaj vključene otroke so pogosteje obravnavali

kot težavne pri dojemanju snovi.

Raziskava v Nebraski je pokazala, da so med 278

učenci neke OŠ, otroci, ki so bili zgodaj vključeni v

šolanje (23% vseh otrok na šoli), predstavljali 75%

učno neuspešnih. Tisti, ki so šolanje začeli pozneje (9%

vseh na šoli), niso nikoli imeli učnih težav.

V ZDA so takšne študije upoštevali in veliko držav je

prestavilo začetek pouka na začetek jeseni oziroma

konec poletja, prej se je šolsko leto začelo pozno jeseni

ali celo pozimi.

Ugotavlja se, da število otrok, mlajših od 7 let pri

vstopu v šolo, upada. Vedno bolj se ponuja možnost

dodatnega leta v vrtcu.

Poudarek na zgodnjem intelektualnem delu, ki je bilo

popularno ob koncu šestdesetih in sedemdesetih let,

zamira, saj to obremenjuje otroke in povzroča stres.

Znanstvene ugotovitve kažejo, da so rezultati slabši,

če učenje spremlja neprijeten občutek in psihološki

pritisk.

Ali je moj otrok pripravljen za šolo?

Obstaja več znakov, ki nam pokažejo, da je otrok

pripravljen na šolo prav med 6. in 7. letom.

Ranjeni / prizadeti otroci

Sinteza študije o zgodnjem vključevanju otrok v

šolo

V poročilu iz l.1985 sta Uphoff in Gilmov predstavila

primerjave med:

• 'poletnimi otroki', ki so bili v šolo vključeni

mlajši od 6 let in 3 mesece (rojeni večinoma

med junijem in septembrom) in

• 'preloženimi poletnimi otroki', ki so bili v

šolo vključeni v starosti do 7 let in 3 mesece.

■ WŠL

1. Preobrazba telesa

Na prehodu od malčka do šolarja pride pri otroku do

globoke metamorfoze telesa. Pri malčku je telo 'mehko

zaobljeno', udi so kratki, v drugem letu ima še vedno

močne in rahlo ukrivljene nogice, prsti so kratki in

mesnati, trebuh se boči navzven.

Čisto drugačen je 'šolar': roke in noge so daljše. Velikost

in sorazmerje med glavo, trupom in okončinami se

približuje velikosti odraslih. Dokončno jo doseže s

puberteto.

2. Rast stalnih zob

Ko otroku zraste prvi stalni kočnik ali sekalec, vemo, da

se je oblikoval najtrši del njegovega telesa. Pedagogika

običajno temu dogodku ne posveča veliko pozornosti,

antropozofija pa skuša podati razlago:

12


v z g o j a

13

Sile, ki se po tem procesu sprostijo, so zdaj na razpolago

za nove naloge in nove miselne aktivnosti. Tako se

v tem obdobju prvič pojavi možnost abstraktnega

mišljenja – miselne aktivnosti na nov način. Postavijo

se temelji za nastajanje abstraktnih pojmov ter za

natančno in slikovito predstavljanje notranjih slik, ki

se jih otrok nauči uporabljati v času šolanja.

3. Kako razmišlja otrok v tem obdobju?

Majhen otrok ima 'lokalen' spomin, gradi na

ponavljanju. Šele kasneje razvije sposobnost

pomnjenja, ki mu omogoča spominjanje neodvisno

od zunanjih stimulansov.

Tako izražanje spomina postane neodvisno od čutov

in kaže na začetek dojemanja abstraktnega. Otrok

lahko sam nadzoruje spomine, ne glede na položaj, v

katerem se nahaja. Tako lahko obnovi pravljico, ki jo

je pred dnevi slišal v vrtcu.

Za to obdobje je značilno postopno zmanjševanje

posnemanja. Nezmožnost posnemanja pri malem

otroku lahko namreč kaže na avtizem. Če je otrok

prisiljen posnemati nesmiselna, kaotična dejanja, to

zelo vpliva na njegov telesni razvoj, saj se vsak organ

razvije pravilno le, če je pravilno spodbujen.

V obdobju menjave zob postaja učenje vedno bolj

zavestno in posnemanje počasi zamira.

4. Zrelost za vključitev

Če se otrok lahko vključi v razred, je dosegel

'socialno-šolsko' zrelost. Z učiteljevo pomočjo se

otrok uči 'uskladiti' svoje interese z interesi drugih

otrok v razredu. Sem spada tudi pozorno poslušanje

in mirnost. Za učenje ga navdušuje tisto, kar mu

pripoveduje učitelj. To pomeni, da se vedno bolj

pusti voditi besedam odraslih in opušča instinkt, ki je

pomemben pri posnemanju.

5. Zmožnost lingvističnega/besednega izražanja

Otrok lahko obnovi zgodbo z zaključenimi povedmi,

sposoben je peti in 'izgovarjati'/oblikovati vse zvoke.

V pogovoru lahko izrazi vse, kar želi povedati. Kar

se tiče telesnih zmožnosti, zna: vreči žogo v zrak in

jo ujeti le z eno roko, loviti ravnovesje, lahko skače

po eni nogi v različne smeri, lahko hodi in stoji na

prstih in zmore zahtevnejše igre s prsti. Doma lahko

pomaga pri gospodinjskih opravilih, pripravi mizo,

obriše posodo, pometa, sesa. Sam se lahko obleče in

sleče, zapre in odpre tudi majhne gumbe in si zaveže

vezalke. Če otrok kakšnih stvari ne zmore, ne pomeni,

da ga ne bomo vpisali v šolo.

'Zrelost za v šolo':

antropološko vprašanje

Otroci, ki ne ustrezajo intelektualnim, predvsem pa

čustvenim in socialnim zahtevam šole, velikokrat

bolehajo in prizadeta je njihova samopodoba, kar

se lahko odraža celo življenje.

Imunska in živčna zrelost

Spoznati – zapomniti si – razlikovati – to so funkcije

učenja.

Telo pa se tudi razvija. Med razvojem imunskega

sistema vključi organizem procese učenja z

namenom, da bo razvil in ohranil SEBE, svojo

avtonomijo.

Učne sile in sile, potrebne za rast

Med življenjem na zemlji se del sil rasti in

oblikovanja, torej eterskih sil, loči od procesa rasti

in se preoblikuje v sile, potrebne za razmišljanje.

Pomembno je torej vedeti, da so sile mišljenja

le preoblikovane sile rasti in oblikovanja. Ta

preobrazba poteka v različnih časovnih obdobjih in

na to moramo biti pozorni v pedagogiki.

Pedagogika kot preventiva

Preden začnemo organe uporabljati, morajo biti

razviti. Možgani kot organ se dokončno izoblikujejo

med 7. in 8. letom (v času menjave zob). Otrok

postane samostojnejši, saj se mu spremeni tudi telo.

Raziskave so pokazale, da so imeli otroci, ki so jih

vpisali v šolo pred starostjo 6 let in 3 mesece, težave

v celotnem procesu šolanja. Tudi v življenju so imeli

slabšo samopodobo.

Otrokova zrelost ni odvisna od rojstnega datuma,

zato moramo vsakega otroka obravnavati

posamezno. Če smo v dvomih, moramo z

vključitvijo v šolo počakati.

prevedla Monika Černe

priredila Maja Maletin Kolarič


v z g o j a

Dvanajsto leto življenja,

vstop v puberteto

Hermann Koepke

Z vseh strani se nenadoma začnejo 'jajcati in usajati'. Ali

pa pomotoma oplazimo mirnega starejšega gospoda

in se vsuje plima psovk (ki jih takim ljudem sploh ne

pripišeš) in jo skupiš. V trgovinah so zelo neprijazni

ali pa nas sploh ne postrežejo. Kot otroku se to ne bi

zgodilo…'

Zapis neke štirinajstletnice

Predgovor

Avtor pogleduje na dvajsetletne izkušnje kot

razrednik na waldorfski šoli. V tem času je negoval

bogate izmenjave mišljenja s starši, študenti, umetniki

in zdravniki in se od njih naučil, kako močna je v

waldorfskih šolah želja po neposrednem vpogledu v

življenje.

To želje je želel izpolniti s tem pisanjem. Pri delu je

nastala zgodba o Susanne, razredni učiteljici, katere

učenci so ravno prestopali dvanajsto leto življenja, in

Henriee, starejši kolegici, ki ji je svetovala. Sledijo

naslednji dogodki: hospitacija pri Susanninem pouku,

razgovor s starši, starševski večer in dva obiska

učiteljice na domu učencev.

Čeprav so vse nastopajoče osebe v zgodbi izmišljene,

je njihova upodobitev resnična: niti en pripetljaj

ni opisan, ki na tak ali drugačen način ne izvira iz

resničnih dogodkov.

Dornach, Mihaelovo 1989

Geslo

Značilnosti: puntarsko vedenje proti odraslim (ki so

tako nepravični). Pojemajoče in naraščajoče zanimanje

za nasprotni spol. Nenadna neuravnovešenost, ki

nekatere lahko spravi ob pamet (neznansko visoko

vriskanje, ki zelo žalosti) in m a n j v r e d n o s t n i

o b č u t k i .

Razen tega počasi dobiš svoje lastno mnenje (ki

ga morajo odrasli brezpogojno spoštovati). In še

nekaj, kar lahko imenujemo d i s k r i m i n a c i j a

m l a d i h . To ne pomeni, da mladi diskriminirajo, pač

pa postajajo diskriminirani prav oni. Iz lastne izkušnje

lahko zagotovim, da je to lahko nekaj zelo neprijetnega

in frustrirajočega. Npr. z vrstniki nenevarno ždimo

v tramvaju. Zaradi nečesa se strašansko smejemo in

gledališče se že pričenja.

Težave neke odlične učiteljice

Susanne je bila odlična učiteljica. O tem ni do sedaj nihče

v učiteljskem kolektivu dvomil. Čudovite recitacije

razreda, ki so zvenele kot iz enih ust, so se slišale še

na hodnikih in stopniščih šolske stavbe; domišljije

polne tabelske slike in njene napete pripovedi – to so

bili poroki dobrega vodenja razreda. In še več: otroci

so bili zdaj v starosti, v kateri se popravljanje zvezkov

in spisov, računov in narekov kopičijo; Susanne je te

zadeve reševala z odlično zanesljivostjo, najbrž celo

pedantnostjo, saj ni prezrla niti poprave poprav. In

seveda je bila dobro pripravljena, ko je zjutraj stopila

pred razred. Disciplina je bila napeta, razred je imela v

rokah. Vprašanje, če je nagovorila in dosegla vsakega

otroka, je bilo odveč.

V waldorfskih šolah otroke spremljajo skoraj eni in isti

učitelji od prvega do osmega razreda. Višji je razred,

vse večim predmetnim učiteljem se razrednik umika.

14


v z g o j a

15

Kot mlada učiteljica je Susanne prevzela razred pred

skoraj petimi leti. Medtem so nekateri otroci – le deklice

– postale skoraj tako velike, kot je razredničarka. Ja,

tako močno so se 'otroci' medtem spremenili…

Toda razen v tretjem razredu, ko so bili otroci med

devetim in desetim letom starosti, ni doživela nobene

krize, povezane z razredništvom. Takrat je pri nekaterih

otrocih imela občutek, da zmorejo večje napore, če se

le dovolj potrudijo. Od teh otrok večina zdaj dovolj

dobro sodeluje. Po tretjem razredu je otroke na novo

našla in ustvarila novo razredno skupnost, ki se ji

je zdela bogatejša kot tista pred krizo. In zdaj ji gre

v razredu pravzaprav brez težav. Vsekakor je treba

upoštevati najmanj to predpostavko, da fantom in

dekletom ni treba sedeti drug poleg drugega. Susanne

je to vzela v obzir in razred je to sprejel kot samo po

sebi umevno, kot 'ljubečo avtoriteto'. Otroci so bili

vsebina njenega življenja in ne zgrešimo, če rečemo, da

ne bi bilo razloga za pritožbe, ki bi nastale iz kakršnih

koli pomislekov ali skrbi v krogu staršev.

Pouk terja več moči

Ampak v zadnjem času je bilo nekaj, kar je Susanne

občutila kot tih nemir v sebi, pravzaprav le občutek;

nekaj, kar ji je vzbujalo vprašanja, če to, kar občuti kot

nerazpoloženje, spada v čisto normalno življenje v šoli

v tej starosti ali pa se česa ni lotila pravilno. In večkrat

je občutila, da pouk nenadoma od nje zahteva več

moči kot do sedaj. To so bili le tihi dvomi, ki niso ves

čas glodali zaupanja vase. Ni pa se jih mogla braniti,

saj so ta počutja postajala vse pogostejša, sledila jim je

izčrpanost, kot bi ji bile pobrane vse moči.

Seveda je Susanne govorila o svoji skrbeh s kolegico,

ki jo je poznala že od študija. Vsakič, ko je o tem

govorila z njo, ji je bilo lažje pri srcu. Pouk je bil spet

dober in vse se je zdelo le stvar domišljije. Morda je

za take pogovore s starejšo in izkušenejšo učiteljico

uporabila več samopremagovanja in pogovori mogoče

tudi niso tekli tako neobremenjeno, kot je bilo to pri

skoraj enako stari študijski prijateljici. Nekaj ji je

stopilo v zavest, česar do sedaj Susanne še ni videla:

kaj jo je težilo, pojavi prvih sprememb, ki so jih njeni

učenci neprestano delali. Bile so v zvezi s tem, kar

čaka vsakega učitelja otrok v tej starosti, ko stopajo v

puberteto, in ko kot novinci sprva vse doživljajo čisto

subjektivno in se na to ne morejo pripraviti. Beseda

puberteta ji je predstavljala sopomenko za težave,

od kod te težave izvirajo, po tem pa se ni vprašala.

Ugotoviti moram, kaj problemi pomenijo, si je govorila.

Beseda puberteta ne sme postati izgovor zanje. Takšna

je bila takrat njena usmeritev.

Toda morda je tu še nek drug, prav verjeten razlog,

zakaj je učiteljica prezirala znamenja pubertete: s

pojavom pubertete na tak način ni nikoli računala.

Vprašana je le ena stran

Nato se je zgodilo nekaj, kar ji je (poleg drugih

dogodkov) dalo misliti. Naenkrat nima več

pravega zaupanja staršev, si je rekla, sicer bi se

mnogi dogodki na ta osoren, skoraj očitajoč način,

ne zgodili.

'Tvoj telefon je večkrat zvonil,' je slišala Susanne

od omenjene kolegice, ki je sprejela klice, in ena

mama iz razreda naj bi jo besno zahtevala. Susanne

je vzela slušalko in poklicala. Takoj jo je mama z

razburjenim glasom klicala na zagovor, zakaj je ona

pooblastila sošolce, da so sina Herberta ostrigli.

Susanne je skoraj onemela. Nikoli ni nobenega

učenca pozvala k temu. Celo pri hospitaciji pri

uri ročnih del je videla, da so se dogajale norčije s

škarjami in očitala si je, da ni dovolj posegla vmes.

Zdaj pa se je počutila, kot bi jo zadela strela z

jasnega.

Sin se je ogorčen vrnil iz šole in bil je na meji joka.

Kot razredničarka bi lahko opazila, da ima prav

njen sin težko mesto v razredu in da upa, da se kaj

takega ne bo več ponovilo; sicer razredni skupnosti

ne bo dobro. Susanne je poskušala pomiriti mamo in

pojasniti situacijo, kot jo je v tem trenutku zmogla.

Toda v njeni duši je ostalo neskladje. Čez nekaj dni

je prejela od sicer prijazne in pomoči pripravljene

mame pismo, v katerem sprašuje, zakaj vedno

ravno njeno hčer izberem za pometanje. Vsak dan

se je deklica pozno vračala iz šole in je zamujala

kosilo. Susanne je bila zmedena. Tudi v tem primeru

situacija ni opis dejanskega stanja. Deklico je le

enkrat izbrala za rediteljico in to z dobrimi razlogi.

Jasno je bilo nekaj: v obeh primerih sta mami izhajali

iz ugotovitev, ne da bi vprašali, če ima medalja tudi

drugo plat. Zakaj sta vprašali samo eno vpleteno

stran, druge pa ne? Kaj takega se prej ni zgodilo.

Oba primera sta bila le začetek nevšečnosti. Pri njej se

je pritožil učitelj športne vzgoje nad pomanjkanjem

discipline v tem razredu. Vsakič, ko kaj reče, ga sliši

le polovica razreda, ostalih pol pa uganja norčije po

telovadnici in počnejo stvari, ki so zaradi njihove

lastne varnosti prepovedane. Pozornost vzbuja tudi

to, koliko deklet manjka brez opravičila. Kaj v tem

času delajo pri pouku, je hotel izvedeti od nje.


v z g o j a

Pri nekem obisku učiteljice na domu je bil oče

vznemirjen zaradi neznatnega učnega napredka

svoje hčere. Bila naj bi tako nestalna in nepravilno

nagovorjena. Če jo vpraša, koliko kilogramov ima

ena tona, dobi le skomiganje namesto odgovora,

in to v petem razredu! Podobne vrzeli so on in

ostali zaskrbljeni starši ugotovili pri naslednjih

predmetih: pri pravopisu, slovnici, tujih jezikih,…

Seveda bi pretiravali, če bi trdili, da je Susanne od

sedaj naprej stopala pred razred nesigurna in v

strahu. Temu ni bilo tako. Vendarle se ji je videlo, da

nekaj ni v redu. Sočutno je mislila na dobronamerno

prigovarjanje: 'Ne izgledate dobro, tudi zadnjič že…

Takoj morate k zdravniku, ampak k pravemu.'

Šibkost se zdi nepremagljiva

Pouk je poskušala pripravljati še posebno vestno. Z

največjo skrbnostjo je razčlenjevala preproste vaje

na manjše in manjše učne korake, toda s postopnimi

razlagami je obtičala na poti. Ravno vsak učenec, za

čigar zanimanje se je najbolj borila, je bil najmanj

buden in se je manj in manj odzival. Ne da bi

želela, je njen glas postajal rezek in višji. Številne

deklice so ji naravnost povedale, da takih računov

sploh ne razumejo in so se uprle delu. Ena učenka,

ki je bila telesno veliko bolj razvita od ostalih,

je bila pobudnica upornic. Za njenim hrbtom so

se hihitale. Susanne je bila vedno bolj negotova,

opazila je nesposobnost, da nekatere otroke

pravilno nagovori. Zaradi nesigurnosti je razdalja

do otrok postala še večja, zaradi naraščajoče razdalje

do otrok je iz nesigurnosti nastal strah. Krog je bil

sklenjen. Susanne se je počutila brezmočna, ko je

zapuščala razred.

Na srečo je imela dobro prijateljico, s katero se je

pogovarjala in ki ji je lahko zaupala svoje dvome.

'Res ne morem več, na koncu sem!' Tako zelo se

je prijateljica trudila, pa je bilo vse prigovarjanje

zaman. Namesto tolažbe je poskusila Susanne

razvedriti. 'Imam idejo. Prevzemi še nekaj ur

metodike vpeljave sklepnega računa in potem

boš postala naša posebna učiteljica za pomoč v

računanju šibkim otrokom na naši šoli.'

Ta predlog, ki je na Susanne deloval kot mrzel tuš,

jo je ozdravil. 'Imaš še kakšen predlog?' je vprašala

v smehu. 'Danes ne,' se je smejala tudi prijateljica.

'Ampak kadar naletim na podobno situacijo, mi

vedno pomaga moto: bodi mirna, najhujše šele

prihaja.'

Susanne je vedela, da ni bila nerodna v vodenju

pogovora in si je pustila reči marsikaj, kar bi kdo

drug zavrnil z ogorčenjem; potem pa je tudi ona

odrezavo replicirala. Njen mladostni šarm je do

sedaj deloval, da ni bilo situacije, ki bi se ji izmuznila

iz rok. Ampak bila je preveč modra, da bi hlinila

in tako se je počasi vprašala, kaj so pravzaprav te

sile, na katere je skoraj brez zaščite naletela. Na dnu

duše je upala, da bo vse minilo in da bo vse spet kot

nekoč, ko je v pouku našla svojo izpolnjenost.

Še en udarec za učiteljico

Primer je drugačen. Tiste deklice, ki so manjkale pri

uri športne vzgoje, so bile zasačene v trgovini pri

kraji. Ko je Susanne v razredu raziskovala primer,

je izvedela, da je bilo udeleženo še več otrok. Oblil

jo je mrzel pot.

V odmoru je zadržala tiste otroke, ki so priznali

krajo. 'Ste že prej večkrat kradli?' Prikimavanje in

odkimavanje so bili nemi odgovori. 'Kje so stvari,

ki ste jih ukradli?' Nekateri so na mizo brez besed

položili radirke, nalepke in svinčnike. 'Je to vse?'

Še nekaj potrebščin se je znašlo na mizi. 'Kaj lahko

rečete?' Učenci so se gledali in okolišili. Susanne,

ki jo je nenadoma prevzelo razpoloženje, ki ga je

nosila s seboj od nesrečne ure, je postala ostrejša.

'Tatvine so kaznive! Vedeti hočem, zakaj ste to

storili!' Po nekaj vprašanjih z dvignjenim glasom

so učenci povsem utihnili. Kratek čas odmora je

bil mimo. 'Jutri po pouku ostanete tu, preiskava se

nadaljuje,' ji je osorno ušlo.

Razred je bil zelo nemiren. Končno se je našel otrok,

ki se mu je zdelo podlo, da morajo le tisti, ki so

priznali, ostati jutri po pouku, ostali pa, ki so tudi

kradli, pa gredo lahko domov.

Ko se je Susanne pripravljala na naslednji dan,

si je ponovno predstavljala kratek pogovor med

odmorom. Jasno ji je bilo, da pritisk in ostrina

delujeta nasprotno, kot je želela. Otroci so se zaprli,

hotela pa je, da vse pride na plan. Z distanciranjem

se je rešila nesrečnega načina reagiranja. Namesto

reagiranja, odzivanja je zdaj lahko le agirala,

delovala.

Malo pred koncem pouka naslednjega dne se je še

enkrat obrnila na razred: 'Ne moremo biti skupnost,

če se tatiči ne pokažejo, kar pomeni, da se javijo,

da spadajo zraven in potem ostanejo, če se bomo

morali še kaj pogovoriti. Nekateri so se že včeraj

16


v z g o j a

17

javili. Imeli so notranjo moč, da niso zatajili svojih

tatvin. Ti učenci so s tem veliko poravnali. Skupaj lahko

zadevo s trgovino uredimo. Zdaj pa se obračam na tiste,

ki so tudi kradli in se niso javili. Zdaj smo odvisni od

tistih učencev, ki zbirajo notranjo moč v sebi. Ne bom

zahtevala nobenih poizvedb ali obtožb. Zaupam na

moč resnice v vas.'

V razredu je nastala pridušena diskusija o temi, kdo

spada zraven in kdo ne. Susanne je pustila, da so učenci

sami razvijali pogovor in je odprla vrata. Končno je

sedela skupaj skupina otrok, ki so bili vpleteni, ostali

so razred zapustili. Bilo je več kršiteljev kot dan prej.

Med tistimi, ki so prišli dodatno, so bili trije učenci, za

katere je že v tretjem razredu imela občutek, da lahko

storijo več, če so le potrudijo. Susanne je švigalo po

glavi vprašanje, iz katerega razloga ni zares dosegla teh

otrok.

Tokrat so učenci pripravljeno sodelovali in poročali

o tatinskih pohodih skozi veleblagovnico. Kar je še

manjkalo od ukradenega, so položili na učiteljičino mizo

ali pa obljubili, da prinesejo. Na vprašanje, zakaj so to

storili, so skomignili z rameni. Pač, ne vem ali pa sledil

sem drugim, so bili odgovori. Enemu je bilo razburljivo,

ali bo zasačen ali ne. Susanne je pokazala učencem,

kako nepremišljeni in nevredni so bili motivi, ki so jih

pripeljali v tako ravnanje. Naslednjega dne so skupaj z

učenci nesli vodji blagovnice vse ukradene stvari.

ki jo imajo vzgojitelji med seboj. Tu je dodatni vzrok

vseh težav. Kako pogosto sem doživel, da so se starši

od šestega razreda naprej polarizirali.

S puberteto je mlad človek prvič soočen z nalogo

samovzgoje. Pomemben mejnik v biografiji: začetek

samovzgoje! Od kod pa naj mladina dobi orientacijo,

če vzgojitelji ne stojijo skupaj ali pa nekdo, na

katerega naleti, stoji v nasprotju s samim seboj?

Seveda imajo vzgojitelji pomanjkljivosti, ki jih morajo

odpravljati. Potrebna je samokritičnost. Na osnovi

grajenja obojestranskega zaupanja vidim samo eno

pot: s starši moramo – skupaj z njimi tvorimo svet

staršev – oblikovati misli o razvijajočem se človeku!

Tako lahko premagamo Ujetost-vase in razvijamo

predanost mladim ljudem. Obstajati bi moral organ,

ki je kot oko. Oko, ki izpolnjuje svojo nalogo, v

katerem ne vidi samega sebe.' Pogledal je naokrog

in nadaljeval s premišljeno gotovostjo: 'V naši šoli

moramo nekaj spremeniti. Predlagal bi, da se občasno

od začetka petega razreda naprej skupaj s starši

pripravljamo na prihajajočo puberteto. Temu mora

biti namenjen poseben roditeljski sestanek. Kar pa se

tiče mlajše kolegice, jo moramo mi spremljati na težki

in nevarni poti, s tem, da pri njenih urah hospitira

starejši, izkušenejši učitelj, ki ji prijateljsko svetuje in

z njo spregovori o vsem, kar je potrebno spremeniti.

Sicer vidim, da bomo kmalu brez učiteljev. Nič niste

narobe naredili, pač pa smo mi nekaj stvari opustili.'

Susanne se je odločila, da bo o vseh svojih težavah

poročala kolegiju, ki je odgovoren za vodenje šole.

Pomemben vzrok vseh težav

S kolegi so skupaj sedli za okroglo mizo, večina je bila

starejših od nje. Njeno poročilo je bilo dolgo in izčrpno.

Ko je končala, ji je pogum potonil in v tišini si je mislila:

'Tega, kar je zahtevano, ne zmorem, čeprav vem, da

moram. Zato mi uhaja iz rok.' Dvignila je pogled in

videla dolge obraze kolegov, ki so jo molče poslušali in

v tihi soglasnosti povesili poglede. Po daljšem premoru

se je eden od starejših kolegov oglasil:

'Kar ste nam povedali, poslušam že nekaj let, čeprav

vsakič z drugačnimi besedami. Vsebina pa je vedno

enaka: z vstopom v puberteto se nekaj sproži, kar med

starši in otrokom, med očetom in mamo, med starši in

šolo ali pa med predmetnimi in razrednimi učitelji odpre

razpoko. Povsod je tendenca k razkolu.' Za trenutek

je obmolknil in nato nadaljeval: 'Vzgojitelji seveda ne

smejo biti skregani med seboj, kot se mnogokrat zgodi.

Lahko rečemo, da se kriza pubertete prekriva s krizo,

Spet molk. Nato sta se oglasila dva kolega, ki sta

skušala analizirati omenjene situacije. Npr. recitiranje

v zboru, ki naj bi bilo tako dobro v nižjih razredih in

se na enak način ne more nadaljevati v višjih. To ni

nič drugega kot to, da so učenci govorili le skupinsko,

toda v toku ponavljanja se izgubi prebujena mlada

individualnost in se potem javlja na druge načine:

zatorej disciplinske težave! Pohvaliti je treba nego

govora v Susanninem razredu, in ji hkrati predlagati,

da bolj upošteva starost in razvojne stopnje otrok na

govornem področju. Zdaj je primeren dialog, vstop

v dramatično, v iskanje. V dramatičnem gre za to, da

se uveljavljaš naproti drugemu, kar lahko nastane

npr. zbor proti zboru. Posamezni učenci lahko igrajo

preproste dialoge med seboj, npr. govornik na Agori.

S tem lahko otroke, ki se sicer drugje uveljavljajo,

očaramo. Razredni zbor lahko prevzame nalogo

publike, ki odreagira na govornika s privolitvijo ali

zavrnitvijo. Najbolje bi bilo, da bi scene izbrali skupaj

z otroki in delali na njih.

prevod Nadja Lazar


18

O

O

Božič, čas teme

in čas luči

Rudolf Meyer, Sternkalender

Ko se Zemlja spet odene v temo dolgih noči in

življenje planeta zatre mraz, naj bi duša iskala

drugačno svetlobo; tisto, ki se želi roditi iz teme.

Iskala naj bi tisto svetlobo in toploto, ki preživi vso

smrt zemeljskega. V času priprav, v času adventa

naj bi človek štiri nedelje negoval pričakovanja

polno razpoloženje. Le v pripravljenem srcu bo kal

božje ljubezni, kal najvišje svetlobe lahko sprejel.

Na najnižji točki vsega življenja v naravi zunaj, ob

polnoči 24. decembra, ko se na vzhodu dviguje nad

obzorje ozvezdje Device, praznujemo Kristusovo

rojstvo, se veselimo, da je prišel božji darovalec

luči in se združil s temnim, od duhov zapuščenim

svetom na Zemlji.

Nordijska mitologija je doživljanju teh trinajstih

svetih noči postavila spomenik v pesnitvi Olafa

Aostesona, ki je zapadel na božični večer v globok

spanec in preromal pri jasnovidni zavesti kraljestvo

mrtvih in srečal Kristusa. Na dan epifanije - zjutraj,

ko se mu je povrnila človeška zavest - poroča svojim

človeškim sobratom o vzvišenih sferah duhovnega

sveta.

V deželah srednje Evrope so si pogosto

pripovedovali pravljico o starki Zimi in njeni poti

skozi te noči globoke zime. Podobna je Demetri, ki

jo poznamo iz Elojzinskih misterijev, posredovalka

med močmi kozmosa in življenjem na Zemlji.

Kozmos naj bi v tem času oplodil življenje rastlin

na Zemlji podobno, kot sme v tem času sprejeti

človeška duša vase kal svetosti, sme kali svetosti

dovoliti, da v njej kot plod večnosti dozori.

pripravila Meta Vrhunc

Človeška duša sme v letnih časih doživljati veliki

vdih življenjskega ritma Zemlje. V času globokih

zimskih noči pa zemeljsko bitje svoj dih zadrži. Po

starem izročilu govorimo o času 'trinajstih svetih

noči', ki so lahko na poseben način plodne za tistega,

ki skuša Kristusovo zemeljsko skrivnost razumeti.

V tem času je namreč duhovno in duševno življenje

planeta čisto potopljeno v svojo zemeljsko-snovno

naravo, duša Zemlje - in v njej tudi Kristusov JAZ

- pa se lahko prebudi. Te noči so svoje čase častili

kot svete, kot čas, vzet iz časa. Spomnimo se, da

so narodi Orienta oblikovali svoj koledar po Luni.

Pri dvanajstih Luninih mesecih so prišli na 354 in

1/3 dni. Če računamo čas od epifanije, ki so jo v

prakrščanstvu slavili kot dan krsta na Jordanu in

jo pozneje povzdignili v dan svetih treh kraljev, pa

do naslednjega božičnega praznika, vidimo, da gre

točno za čas enega Luninega leta. Luna doseže 25.

decembra, potem, ko je 12 krat obkrožila Zemljo, isto

fazo, s katero je 6. januarja leto začela. Temu sledi

11 dni, torej čas, za katerega ritem Sonca presega

čas 12 Luninih ciklov. Po sveti noči in prazniku

Kristusovega rojstva so hoteli te dni posvetiti v

čas med letoma, ki človeško dušo lahko dvigne iz

oblasti Lune in ji dovoli, da se preda duhu Sonca, ki

poln milosti zasveti v duši Zemlje.


19

ZZ


Osličkova skrivnost

Jožef je bil tesar. Svojo hišico in delavnico je imel v Nazaretu. V tem kraju pa ni bilo zadosti dela zanj. Zato je

bil mnogo zdoma. Če je kdo gradil hišo, je poklical Jožefa, da mu je postavil ostrešje, mu izdelal vrata in okna

ali pa mu naredil še omaro, mizo, stol ali posteljo.

Marija, njegova zaročena žena, ga je doma čakala, da se vrne. Nekoč je v svoji sobici zvečer pokleknila in

molila. Naenkrat pred seboj zagleda angela, ki ji pravi:

'Pozdravljena, milosti polna! Gospod, tvoj Bog je s teboj in ti sporoča, da boš spočela in rodila sina, ki mu daj

ime Jezus.' – Marija se je prestrašila in rekla: 'Kako se bo to zgodilo? Jožef še ni moj mož in drugega moža ne

poznam.' Angel ji je rekel: 'Ne boj se, Marija! Glej, milost si našla pri Gospodu. Bog sam bo oče tvojega otroka.

Zato se bo imenoval Bbožji Sin. – In glej, tvoja teta Elizabeta tudi pričakuje otroka, čeprav so njena leta že

visoka. Pri Bbogu je vse mogoče.' Marija se je razveselila in rekla: 'Glej, dekla sem Gospodova. Naj se zgodi,

kot praviš!'

Ko je Jožef prišel domov, mu je Marija povedala, kaj ji je dejal angel. Jožef se je prestrašil. 'Ljudje ne bodo

verjeli, da je otrokov oče Bog,' si je mislil. Ponoči ni mogel zaspati. Nazadnje ni več zdržal v hiši. Šel je v hlev,

odvezal oslička in skrivaj odšel. Jahal ga je po poljski poti. Naenkrat se je osel ustavil. Ni hotel iti naprej,

čeprav mu je Jožef prigovarjal. Končno je naredil velik ovinek na polje in se vrnil na pot.

Samo malo sta šla, ko se je spet ustavil. Jožef ga je priganjal, a osel se ni premaknil. Ko ga je zmerjal, je osel

spet naredil ovinek čez polje in se vrnil na pot. Spet sta šla malo naprej, ko se je osel spet ustavil. Priganjal in

tepel ga je, a osel kot da je pribit na zemljo. Ni se premaknil.

'Mogoče pa ni prav, da sem ponoči pustil Marijo samo. Domov se vrnem. Prosil bom Boga, naj mi razodene,

kaj naj storim,' si je rekel Jožef.

Osel pa je na stezi pred seboj videl angela. Zato se je ustavljal. Ko mu je Jožef prigovarjal, ga priganjal in celo

tepel, je vsakokrat naredil ovinek okrog njega.

Ko sta prišla domov, je Jožef dal oslička v hlev. Prosil je Boga, naj mu razodene, kaj naj stori in mirno zaspal.

Angel je še enkrat prišel. Najprej je šel v hlev k osličku: 'Ker si me opazil in spoštoval, čeprav te je Jožef

naganjal, boš za to nagrajen. Ko se bo Bbožji Sin rodil na svet, boš smel biti zraven. Pri ljudeh bi ga zeblo. Smel

ga boš greti s svojo toploto.'

Osliček je sprejel angelovo skrivnost in čakal, kdaj se bo to zgodilo.

Jožefu pa je angel v sanjah dejal: 'Jožef, sprejmi Marijo kot mater božjega otroka. Vzemi jo za svojo ženo.

Sveti Duh je spočel otroka pod njenim srcem. Ko se bo rodil, mu dajte ime Jezus. On bo Odrešenik vsega

človeštva.'

Jožef je vse storil tako, kot mu je naročil angel.

Šel je tudi v hlev k osličku, mu dal cel šop sena več kot po navadi, ga pobožal in se mu zahvalil. Mislil si je:

'Žival me je obvarovala greha, da sem prišel nazaj domov in nisem grešil zoper Boga, svojega Gospoda.'

Irene Johanson

prevedla Breda Zupančič

priredila A.H.Križaj


z a m l a d e

Skrivnost za ovce

Kmalu za tem, ko je bil angel pri Mariji, se je Marija odpravila obiskat svojo teto Elizabeto. Potovala je čez

hribe in doline. Zgodilo se je, da se je začelo nočiti, Marija pa je bila še daleč od naslednje vasi. Nikjer ni bilo

videti nobene hiše. Samo ovce so se pasle okrog nje. Marija je sedla pod drevo. Zeblo jo je. 'Ah,' si je mislila,

'upam, da ne bo škodovalo otroku pod mojim srcem, ko me bo takole vso noč zeblo...'

Takrat pa so naenkrat z vseh strani prišle ovce s svojimi debelimi kožuhi in jo pričele greti. Z vseh strani je bila

v hipu tesno obdana s številnimi majhnimi in velikimi ovcami. Ovce so namreč začutile, da je Marija Sveta

Mati in, da nosi Božjega otroka. Zato se je niso bale in so prišle čisto k njej, da bi njo in otroka obvarovale pred

mrazom.

Ponoči je prišel k ovcam angel in dejal: 'Ker ste pogrele mater Marijo in Božje dete, boste prve, ki boste – od

nas, angelov –prejele sporočilo, ko se bo na zemlji rodil Božji Otrok.'

Zdaj so tudi ovce imele svojo skrivnost. Veselile so se in čakale, kdaj se bo to zgodilo.

Zjutraj se je Marija zbudila spočita. Ogreta in polna novih moči je nadaljevala svojo pot. Kmalu je prišla k

svoji teti. Elizabeta je vzkliknila: 'Pozdravljena, milosti polna, Gospod je s teboj..! Blagoslovljena med ženami!

Blagoslovljen je sad tvojega telesa!' objeli sta se. Marija je ostala pri Elizabeti tri mesece.

Skrivnost za volička (kravico)

Ko se je Marija vračala domov, je čedalje težje hodila. Znova in znova se je morala ustavljati in počivati. Ko je

tako spet enkrat sedla na rob poti, je zajokala: 'Ne morem več. Tako daleč je še do doma... Moje noge pa tako

utrujene. Ah, kako naj pridem domov?'

Takrat zasliši nekakšno pihanje. Ozre se in zagleda poleg sebe majhen voz, v katerega je bil vprežen majhen

voliček (kravica). Zapihal je še enkrat, kot bi hotel reči: 'Vzpni se na voz, jaz te bom peljal domov.'

Na cesti nedaleč od Marije je čakal svojega gospodarja. Ta je namreč šel na obisk k svojemu prijatelju. Rekel je

bil svojemu voličku: 'Tu me počakaj, takoj bom nazaj.'

Vendar ga dolgo ni bilo. Na lepem je voliček zaslišal, kako neka žena joka. Z vozom se je približal in spoznal,

da žena nosi Nebeško Dete. Rekel si je: 'To je Božja Mati. Pomagal ji bom, četudi me bo moj gospodar natepel,

ker ga ne bom čakal. Bog je največji gospodar. Zato moram najprej služiti njemu.'

Ko je Marija opazila voziček in vanj vpreženega volička, je zaklicala: 'To je božja pomoč!' Pobožala je dobro

žival, se vzpela na voz in voliček jo je odpeljal po dolgi poti proti domu.

Potem pa je odtopotal nazaj proti Betlehemu, kjer ga je že čakal njegov gospodar. Ta pa ga ni natepel, saj si je

mislil: 'Žival sem pustil predolgo čakati, pa je šla po svoje.'

Ponoči je k voličku v hlev prišel angel in mu dejal: 'Voliček, ker si danes pripeljal domov Božjo Mater in

njenega Otroka, boš v zahvalo doživel veliko veselje:

V tvojem hlevčku se bo rodilo Božje Dete in v tvojih jaslih bo ležalo.'

Zdaj je imel tudi voliček svojo skrivnost. Presrečen je bil. Čakal je, kdaj se bo to zgodilo.

20

Irene Johanson

prevedla Breda Zupančič

priredila A.H.Križaj


z a m l a d e

Izpolnitev obljub

Zgodba za 24. december

V tistem času je cesar Avgust ukazal, naj preštejejo vse ljudi v njegovem kraljestvu. Zato se je moral vsak

napotiti v tisti kraj, v katerem se je rodil. Tesar Jožef, ki je živel v Nazaretu, se je rodil v Betlehemu. Sredi zime je

tako moral odpotovati s svojo ženo Marijo iz Nazareta v Betlehem. Obema je bilo težko, saj je Marija pričakovala

otroka, ki se bo tako moral roditi na tujem.

Jožef je pripeljal osla iz hleva, mu na levo in desno obesil popotne torbe in mu posadil Marijo na hrbet. Odšla

sta in močno upala, da bosta v Betlehemu našla dobre ljudi, ki ju bodo vzeli pod streho.

Ko sta po dolgem potovanju končno prišla v Betlehem, vsa utrujena in premrla, so bile vse hiše polne tujih in

bogatih ljudi. Revni ljudje kot sta bila Jožef in Marija pa niso več našli prostora v hiši.

Končno se ju je usmilil nek kmet in rekel: 'Hiša je polna, v hlevu pa bi se še našel prostor. Lahko gresta tja.'

Odšla sta iz naselja in prišla do revnega hlevčka. V njem je stal voliček. Ko sta Jožef in Marija vstopila, je voliček

takoj začutil, da je napočil sveti čas, in da se bodo angelove besede izpolnile. Prepoznal je Božjo Mater in zapihal

kot takrat na cesti... Marija je zdajci opazila volička, šla k njemu, ga pobožala in rekla Jožefu: 'Glej, to je voliček,

ki mi je pomagal v stiski.'

Voliček je z gobcem zadel jasli, da so se premaknile sem in tja kot bi bile zibelka. Jožef je dejal: 'Sem poglej,

Marija, sem noter lahko položiva otroka, ko se bo rodil.'

Pripravila sta jasli kot posteljico za otroka. Ker je bilo zunaj mraz, sta v hlev pripeljala še osla. Voliček je dovolil

osličku, da je jedel njegovo seno.

Tako sta voliček in osliček složno stala drug ob drugem, ko se je Božje Dete rodilo na svet.

Sredi noči je hlev razsvetlila nebeška luč. Vsepovsod so lebdeli angeli. Čudovito so peli. Takega petja se sicer

na zemlji nikoli ne sliši.

Marija je Dete položila v jasli. Jožef pa je prinesel šop sena, in ga z njim pokril.

'V mojem hlevcu je prišel Božji otrok na svet,' je blažen pomislil voliček. 'In zdaj leži v mojih jaslih.'

osliček pa je srečen grel otroka s svojo toplo sapo, da ga ne bi zeblo. Tako se je izpolnila angelova obljuba.

V tej noči so angeli prišli tudi k ovcam na travnik. Pastirji so trdno spali, ovce pa so se takoj zbudile, ko se je razlila

nebeška svetloba, in ko so se zaslišali nebeški glasovi. Skobacale so se na noge, prisluhnile in pogledale, kaj se

dogaja: sredi noči luč, sredi tišine glasovi, sredi spanja prebujenje... potem so zaslišale sporočilo angelov.

Ovce so bile prve na zemlji, ki so smele izvedeti to vest:

'Oznanjamo vam veliko veselje, ki bo za vse ljudi: DANES SE VAM JE RODIL ZVELIČAR, KI JE KRISTUS

GOSPOD. In to vam bo znamenje: NAŠLI BOSTE DETE, V PLENICE POVITO IN V JASLI POLOŽENO.'

Pastirji so se od vsega čudežnega premetavali v spanju, se obračali in zraven mrmrali. Saj so v snu tudi oni

doživeli angele in v sanjah slišali njihovo sporočilo: SLAVA BOGU NA VIŠAVAH IN NA ZEMLJI MIR LJUDEM,

KI SO BLAGE VOLJE.'

Ko so se pastirji zbudili, so drug drugemu pričeli pripovedovati svoje sanje. Najstarejši je rekel: 'Vsi smo imeli

enake sanje. Potem že mora biti res.' Ko so se ozrli okoli sebe, so opazili, da vse ovce odhajajo v isto smer. Sledile

so angelom,, ki so jim kazali pot v Betlehem. Še pastirji so se odpravili za njimi. Tako so to noč ovce vodile

pastirje.

Ko so vsi skupaj prispeli do hleva, so pastirji vstopili. Videli so svetlikanje in slišali nebeške glasove. Pokleknili

so pred detece in mu podarili, kar so imeli: volno, kože in mleko.

Molili so Božje Dete.

Božična pesem: Tam stoji pa hlevček.

Irene Johanson

prevedla Breda Zupančič

priredila A.H.Križaj

21


22

z a m l a d e

Pobarvanka


23

FF

Kriza dvajsetega

stoletja 3. del

Delno iz dr. Walter Buehler

Antropozofija kot potreba našega časa

Z JAZom

prežeta nadzavest

bolezenska stanja zavesti

(npr. halucinacije, blodnje

predstave, vsiljene misli,

stanja opojnosti)

budnost

sanje

spanje

hipnoza

mediumizem

transa

S tem povezano preobrazbo in razširitev zavesti bomo

bolje razumeli, če pogledamo na dejstvo, da doživlja že

naše vsakdanje duševno življenje s spanjem, sanjami

in budnostjo tri različne stopnje zavesti. Razlikujejo se

po stopnji svoje svetlobe. Med njimi je nešteto različic.

Pomislimo na človeka v hipnozi ( od grške besede

hypnos= spanje), ki pod vplivom hipnotizerja izgubi

svojo budno razsodnost in, na primer zaradi sugestije,

da je na njegovo roko položen žareče vroč kovanec,

dobi kot pri opeklini mehur. Tudi mediumizem je

danes široko razširjen in mnogi ljudje poročajo, da

dobivajo 'iz one strani' pogosto presenetljiva sporočila,

ki jih sicer poznamo od medialno naravnanih oseb ali

oseb, ki so zapadle v globoko transo. Kot omenimo

fenomen Edgarja Cayca, 'spečega preroka' iz ZDA,

ki je dajal na vprašanja številnih ljudi v stanju transe

izjemne nasvete, tudi nasvete za zdravljenje, ki

so ljudem pomagali. Pri tem pa ne smemo nikoli

spregledati, da je ponovno oživljanje takih starih

jasnovidnih stanj v našem današnjem času mogoče

le pri izgubi normalne osebnostne zavesti in zavesti

JAZa ter izgube sposobnosti doživljanja in ocene, ki

je na to vezana. S tem pa lahko odpremo na široko

vrata slepilom, iluzijam in prevaram, ki zapirajo pot

resničnih duhovnih raziskav.

Razmišljanje je kal organa zaznavanja duhovnosti

in mora postati izhodišče duhovnega šolanja. Z

osebnim naporom, primernimi metodami in

vajami se sposobnost razmišljanja lahko razvije

v organ nadčutnega videnja. Tako šolanje mora

zajeti tudi sposobnosti, ki spijo v čutenju in volji,

torej koncem koncev sposobnosti celega človeka.

S tem v zvezi je potrebno opozoriti tudi na usodne

spremembe zavestnega življenja duše, ki ga

kadarkoli lahko izzovemo z uživanjem in zlorabo

drog. Iz medicinskega stališča gre pri tem za pravo

zastrupljenost zdravega organizma, ki – kot znano

– zaradi previsoke doze lahko kadarkoli pripeljejo

v smrt. Zaradi motenj kemično-fizioloških funkcij,

ki jih prizadeti ne more kontrolirati, posegajo učinki

globoko v predstave, čutenje in voljo. Pri tem se

čutenje, na primer v stanju učinkovanja LSD droge

halucinatorično zelo poveča, volja pa vedno oslabi.


a n t r o p o z o f

24

Iluzioričnemu občutku osvobajajoče vzvišenosti ali

blaženosti, občasno pa tudi strahov, ki puščajo težke

posledice, sledi opoju kruta 'streznitev'. Pri tem, v

zmoto vodečem iskanju mladega človeka, iskanju

samega sebe, tistega 'kar svet v notranjosti drži skupaj',

pa se ne sme spregledati faustičnega nagona duše,

ki v ozadju deluje. Mladi skušajo tako dolgo, čeprav

ogrožujoč lastno eksistenco, bežati pred duhovno

pustinjo intelektualizma in vse večjo otopelostjo duše

zaradi dolgočasja in senzacionalizma, dokler jim hiša

staršev, šola ali siceršnje okolje ne pokaže nove poti

do resničnih izvirov duševnega življenja. Moderna

duhovna znanost zmore, kot se bo pokazalo, potešiti

to duševno lakoto s smiselnimi mislimi, umetniškimi

možnostmi doživljanja in moralnimi impulzi volje.

Tudi medicina pozna številne zatemnitve zavesti in

motnje, ki so čisto bolezenske narave, kot od čutnih

prevar (halucinacij) zasenčena doživetja in predstave,

prežete z nepopravljivimi prisilnimi mislimi, stanja

blaznosti ali epileptično obarvana odsotnost, delirij pri

visoki vročini ali pri težkem alkoholiku, da imenujem

le nekatere. Glede na dejstvo, da imajo vse doslej

navedene metamorfoze običajne zavesti nenormalni

ali bolezenski karakter, bo razumljivo, da se nekateri

ljudje duhovnega gibanja, ki se ima za svoj nastanek

zahvaliti spremembi zavesti, prestrašijo ali pa ga

srečujejo z največjo skepso. Na drugi strani privlačijo

zaradi prave duševne stiske, labilnosti, radovednosti

ali želje po senzacijah mnoge ljudi omenjena mračna

področja ne pa pregledne metode, kot to kaže vse večji

obseg okultne literature.

Posvečenim in pravim duhovnim voditeljem so bile v

vseh časih vedno jasne moralne in zdravju škodljive

nevarnosti, ki v tem prežijo. S strogimi predpisi,

merami in moralnimi zahtevami so skrbeli za to, da

duhovni učenec ni mogel utrpeti škode. To velja tudi za

modernega učitelja nekega duhovnega šolanja. Učitelj

mora imeti pregled nad razvojem zavesti človeštva in

zakonitostmi, na katerih ta temelji, nad možnostmi,

toda tudi nevarnostmi. Teh pri mnogih za hitro

doseganje nadčutnih doživetij ponujenih metodah v

veliko škodo iskalcev ponavadi sploh ne upoštevajo

ali pa premalo.

Duhovno šolanje, ki ustreza stopnji razvoja zahodnega

človeka novega časa, ima svoj temelj lahko samo v

centru najbolj jasne budne zavesti. Nikakor ne sme

segati po stanjih, ki pripadajo preteklosti, se potapljati

vanje, po njih stremeti ali jih skušati ponovno obuditi. V

polnosti prebujeni JAZ kot center pozornosti, vodenja

misli in razsodnosti, kot vladar v notranjem kraljestvu

čustev, želja in impulzov volje, mora v našem času

prevzeti tudi vodenje na poti 'preko praga', mora v

veliki meri nadomestiti v prejšnjih časih potrebnega

Guruja iz daljnega vzhoda. Novo stanje zavesti, do

katerega se mora priti, ne leži le pod budno dnevno

zavestjo, temveč nad njo! In je pogoj za spoznanje višjih

svetov, ki sme trditi, da je temelj moderne duhovne

znanosti.

Kako pa je mogoče, da je tako nevarno šolanje, v katero

so pred časi puščali le redke izbrance, v 20. stoletju z

ustrezno literturo – celo kot žepna knjiga v vsakem

kiosku – dostopno vsakomur? Ali sme biti to sploh

lahko dovoljeno? Ali imajo morda prav tisti okultni

krogi, ki so Rudolfu Steinerju očitali izdajo običajev in

duhovnih dobrin dobro varovane tradicije?

Odgovor najdemo v omenjeni mogočni spremembi v

razvoju človeštva na začetku nove dobe. Spoznanja

znanosti niso omogočila le dosežkov na področju

tehnike in obvladovanja anorganskih sil narave na

Zemlji. Z njo so zoreli tudi notranji plodovi. Stvάri

ustrezno logično razmišljanje, ki je prišlo v ospredje in

se je tako uspešno uporabljalo pri čutnih zaznavah, je

mogoče le ob notranji disciplini. Logično razmišljanje

se je osvobodilo vseh predsodkov, dogem in izročil, več

ali manj meglenih jasnovidnih predstav. Subjektivno

simpatijo ali antipatijo, ki se je lahko razvnela v odnosu

do objektov, mora znanstvenik, ki objekte raziskuje,

prav tako postaviti ob stran kot svoje želje in drugačne

egoizme. Treznost, jasnost in objektivnost, ki ga tako

vadi, pripelje do kristalizacije zavesti osebnosti, ki jo

v tej obliki v zgodovini najdemo prvič. Človeštvo je

postalo polnoletno.

Moč vodenja, šolana in pridobljena v znanstvenem

prežemanju zunanjega sveta, se sedaj lahko obrne

navznoter, da bi z budnostjo in odgovornostjo lahko

stopili na pot zavestne samovzgoje in preobrazbe

zavesti, za kar pa so potrebna prava navodila. Pot nazaj

bi bila in bilo bi zasužnjevanje samega sebe, če bi se

človek zahoda odrekel lastni odgovornosti in uvidu v

zakonitosti svoje poti šolanja in se podredil absolutni

avtoriteti vzhodnjaškega mojstra ali guruja, kar je bilo

prej čisto upravičeno.

Proti notranji, meditativni poti širjenja zavesti

uveljavljajo posebej konfesionalno vezane strani in

njihovi teološko šolani predstavniki velike pomisleke.

Četudi naj bi bilo po tej poti mogoče hoditi, naj bi bila

ošabnost in drznost, če hočemo prestopiti od boga

dane meje človeških področij spoznanja. Da je veliki

filozof Kant z vsem svojim življenjskim delom pokazal

na stroge meje znanstvenih izkušenj in za področja

vere in za vsebine religije ustrezen prostor dokončno

zakoličil.


i j a

V nasprotju s tem je potrebno opozoriti, da moderna

znanost ne bi bila mogoča brez upoštevanja in najširše

uporabe principa preseganja meje s tehničnimi sredstvi.

Kot primere naj imenujem le mikroskop ali daljnogled.

Uporaba teh naprav stopnjuje po naravi ali od boga

dano jasnost vida tisočkratno in naredi nezaznavno

zaznavno! Brez teh možnosti biolog ne bi vedel nič

o celičnem jedru ali o kromosomih in zdravnik nič o

krvnih telescih in beljakovinskih cilindrih v sečnem

sedimentu, prav tako, kot astronom ne bi vedel nič

o Jupitrovih lunah, o Saturnovem obroču ali obstoju

oddaljenih galaksij. Kemik je v stanju, da v zemlji

ugotovi tisočinko grama nekega slednega elementa,

medtem ko bi naš organ za okus s težavo skušal

ugotoviti, s katero vrsto kisa je narejena solata.

Zakaj teologija doslej tisočkratnega prekoračenja meje

pri znanosti ni očrnila za bogokletje in očitno prizna,

da znanost ima možnost, od narave dane meje preseže

in prodre v neznana področja?

Raziskovalec duhovnega ne zahteva nič drugega za

svoje področje. V notranjosti zavesti skuša najprej

nedvomno obstoječo omejenost človeških izkušenj

premostiti s primernimi sredstvi, da bi prodrl v

doslej nezavestna ali še ne odkrita področja in bi jih

ustrezno osvetlil. Toda, medtem ko je nakup dobrega

in že davno narejenega mikroskopa morda samo

vprašanje denarja, zahteva notranje prekoračenje

meje izoblikovanje lastnih višjih organov zaznavanja

in je torej vprašanje razvoja človeške duše. Človek

potrebuje pogum in voljo, da v truda polnih korakih in

delu, ki traja morda mnoga leta, oblikuje samega sebe

v 'instrument raziskav'. Immanuel Kant ima najprej

brez nadaljnjega prav, čeprav je podoben človeku, ki

pride na obalo enega jezera in kot neplavalec ugotovi,

da je nadaljevanje poti življenjsko nevarno in zato

nemogoče. Pri tem pa ne pomisli, da se lahko vse

štiri okončine uporabijo za nov način gibanja, če se

sposobnost, ki v njih tiči, prebudi in prilagodi elementu,

ki ga je potrebno obvladati. Človek se lahko nauči

plavati! Podobno je verjetno razmišljal tudi Goethe, ko

je v Faustu jasnovidna Manto zaklicala: 'Tega, ki želi

nemogoče, ljubim!'.

Kaj pa je pravzaprav cilj duhovno- znanstvene poti

šolanja?

daljnega vzhoda označevala kot lotosi ali čakre in so

zasnovani v višjih členih bitja. Njihove funkcije tu ne

moremo obravnavati. Obsežen prikaz najdemo v knjigi

'Kako prideš do spoznanja o višjih svetovih?'.

Na kratko naj opozorim na visok cilj poti z vajami,

ki jo zastopam. Na tej poti naj bi razvili od fizičnega

telesa neodvisno zavest. Pri resnem razmišljanju ali pri

pravi meditaciji se duševno iz čutne periferije v veliki

meri umaknemo in se opiramo še na organizacijo

možganov. Čim se nešolan človek tudi iz organizacije

možganov umakne, izgubi na telo vezano, običajno

predmetno zavest in zaspi. Primerne vaje koncentracije

in meditacije služijo temu, da zavest od znotraj počasi

tako okrepimo, da se zavest lahko ohrani tudi, če fizično

telo zapusti. To je mogoče zato, ker moč zavesti pri naši

pozornosti, ki jo je potrebno povečati, ni utemeljena v

čutilih, poteh živčevja ali samih možganih, temveč v

duši. Ta moč zavesti je izraz naši organizaciji vsajene

iskre duha, ki se lahko razvije v duhovni plamen.

Običajno potrebuje ta iskra duha najprej organizacijo

živčevja kot zrcalo, da samo sebe zaznava.

Raziskovalec na področju duhovnega se torej nauči, da

ob tem, ko zaspi, obdrži budnost, da se tako rekoč pri

tem, ko zaspi, prebudi. Doslej običajna svetloba zavesti

Za zaznavanje mnogovrstnih stvari in kvalitet

fizičnega sveta potrebujemo različna, njim prilagojena

in ustrezno diferencirana čutila. Podobno velja tudi

za z zavestjo doumljivo pestrost nadčutnih pojavov v

svetu. Od pradavnih časov so vidci govorili o zasnovi

in izoblikovanju prav tako diferenciranih, duševnoduhovnih

organov za zaznavanje, ki jih je modrost


f i l o z o f i j a

se poveča in bi jo lahko označili kot preveliko budnost

ali kot nad-zavest. S tem jo je mogoče omejiti od vseh

omenjenih, več ali manj atavističnih ali patoloških stanj.

Pri tem so mogoče temeljne, nove izkušnje. Ena prvih je,

da se več ali manj kot senca ali točka doživeta predstava

o JAZu, ki ga je telesno mogoče določiti za sredino čela,

preobrazi. JAZ se doume duhovno kot krepčilna bitnost

in samostojen v odnosu do fizičnega telesa. Z izkušnjo

moj JAZ in moje telo sta dve popolnoma različni

stvari, je identifikacija ali zamenjava odtlej s fizičnim

telesom nemogoča. Ob tako doživeti resničnosti duha

se razblinijo vse materialistično ali intelektualistično

obarvane predstave človeka o samem sebi v nič.

V sebi prebujeno duhovno bitje JAZa pa obenem izkusi,

da rojstvo in smrt nista meji, temveč vrata v eksistenco

pred rojstvom in eksistenco po smrti, vrata v nadčutno

domovino, v kateri je doma. Počasi se nauči opazovati

in orientirati se v tem novem svetu. Pri tem izgubijo tudi

druge, zemeljsko obarvane predstave svojo enostransko

podobo in se novo prebujenemu gledanju razodenejo v

svojem bistvu. Kar na primer pri opazovanju neke vrste

živali abstraktno označujemo kot skupinsko dušo ali

tip, se v nadčutnem svetu lahko zazna kot samostojno

duhovno bitje. To steguje nekaj tipalom podobnega v

vsako žival iste vrste in se ne more individualno

utelesiti. Raziskovanje obnašanja živali bo dobilo

čisto druge dimenzije, ko se ne bo omejevalo na

zunanje faktorje, ko ne bo v slučajnih mutacijah in

podobnem iskalo razlog obnašanja živali in njihove

modrosti polne vključenosti v harmonijo ostalih

bitij narave, temveč bodo odkrili obnašanje živali

v nadrejenem duhovnem bitju, ki ima svojo zavest.

Pri tem se za duhovnega učenca preobrazi po teoriji

evolucije prikazano sorodstvo človeka in živali ter

več ali manj čustven odnos do 'sestre živali' v novo

čustvo povezanosti in odgovornosti.

Še bolj pomembno morda bi bilo za v navedenem

smislu prebujeno bitje JAZa srečanje z duh-dušami,

ki so svoje življenje na zemlji že odložile. Za

raziskovalca duha postane zavesten odnos s tako

imenovanimi umrlimi mogoč.

Naj omenim še eno izkušnjo, četudi bo za marsikoga

zvenela bolj tuje ali šokantno kot prej navedena. Pri

nadčutnem zaznavanju pride do srečanj z bitji, ki

imajo svoj JAZ, ki so dosegla mnogo višjo stopnjo

razvoja kot človeške duše in se ne utelešajo na Zemlji

v človeškem telesu. Pripadajo višjim duhovnim

sferam. Tako so na primer več ali manj meglene

predstave o duhu naroda ali duha časa utemeljene

v resničnosti visokih inteligenc, ki delujejo v ljudi

in narode tako, da jih vodijo in inspirirajo.

S takimi duhovnimi raziskavami pade na religiozne

in mitološke vsebine predkrščanskih, poganskih

kultur nova luč.Tako imenovane predstave o

starih bogovih so utemeljene v realnih jasnovidnih

zaznavah. Tudi biblična poročila, ki od modernega

človeka zahtevajo, da si predstavlja angelska bitja,

dobijo na ta način nove temelje. Z duhovnimi

raziskavami se nauk o hierarhijah po izročilu

ezoteričnega krščanstva pri duhovno znanstvenem

prikazu prvobitnih duhovnih razlogov za razvoj

Zemlje in človeka lahko resnično na novo utemelji.

Preden po tem kratkem pogledu v višine duhovnoznanstvenih

raziskav sistematično obravnavamo

nauk o večslojnosti človeka in njegovo povezanost s

kraljestvi narave, moramo omeniti Goethejev način

dela kot metodičen prehod od znanstvenega načina

k duhovno-znanstvenemu načinu opazovanja.

(se nadaljuje)

prevedla Meta Vrhunc


27

Pomen zgodbe o svetem

gralu za naš čas

René M. Querido

Najbolj znani srednjeveški pesniški različici iskanja

svetega Grala sta deli 'Perceval le Gallois', ki ga je

ob koncu 12. stoletja v francoščini napisal Chretien

de Troyes, in veličastna, v nemščini napisana epska

pesnitev Wolframa von Eschenbacha 'Parzival' iz

začetka 13. stoletja. Po mnogih rokopisih, ki so

bili v istem času narejeni, je mogoče sklepati, da

sta postali obe verziji takoj zelo priljubljeni. Tudi

potujoči trubadurji so to vzvišeno iskanje ponesli

daleč naokrog po tedanjem krščanskem svetu.

Chretien de Troyes svojega dela ni dokončal. Zgodbo

pripoveduje iz mikrokozmičnega vidika; imena in

dogodke med seboj zelo redko povezuje. Nasprotno

pa je Wolframova zasnova makrokozmična, polnejša

in obsežnejša, skoraj vsak dogodek je povezan

z odgovarjajočo zvezdno konstelacijo. Obe, tako

francoska kot nemška inačica, vsebujeta pomembne

elemente napete zgodbe: dramatične borbe, silovite

ljubezenske motive, tragično bolečino, jasen kontrast

med dobrim in zlim in iskanje najbolj vzvišenega ideala

človeštva. Dogajanje se ob slikovitem ozadju gradov,

gozdov, jezer in gora zelo naglo odvija.

Wolfram v Parzivalu jasno namiguje na to, da opisuje

historične dogodke iz 9. stoletja. Obdobje Karla

Velikega je označilo radikalno spremembo v zavesti

človeštva. Medtem ko je bilo trojstvo človekove narave

(telo, duša, duh) do tedaj vsesplošno priznano, je 8.

cerkveni koncilij leta 869 v Konstantinoplu človeško

bitje skrčil na dvojstvo (telo, duša).

Tisoč let pozneje pa je moderna psihologija, katere prvi

zametki so nastali v obdobju materializma 19. stoletja,

razglasila, da je mogoče bistvo delovanja duše zaznati v

samem delovanju telesa. Cerkev je razveljavila pomen

duha; znanost je zavrgla neodvisen obstoj duše. Danes

je človek obravnavan kot le še malo več kot proizvod

izključno fizičnih sil.

Toda Rudolf Steiner je napovedal, da je potrebno v

današnjem času na poti zavestnega duhovnega razvoja

ponovno odkriti realnost človekove trojne narave.

Gledano v tej luči, je iskanje svetega Grala v domišljijski

obliki povezalo sodobno iskanje človekove prave

narave skozi faze otopelosti in dvoma do končnega

duhovnega prebujenja.

Obe obliki imena Parzival (iz perzijščine) in Perceval (iz

francoščine) s svojim pomenom namigujeta na značaj

junaka in na težke preizkušnje, s katerimi se bo moral

na svoji poti iskanja soočiti. Parzival pomeni 'čisti

norec', nekdo, ki naivno živi v svojem fizičnem okolju,

ločen od nadčutne realnosti. Perceval pomeni 'predreti

kopreno' in se, gledano širše, nanaša na nekoga, ki gre

v iskanju prvobitne svetlobe skozi temno dolino smrti.

Oboje je osnova za globlje razumevanje zgodbe.

Parzival, sin vdove Herzeleide ('bridkost srca'), zraste

v samoti. Svojega imena se ne zaveda. Njegova mati

ga želi na vsak način odvrniti od viteškega reda, kajti

njegov oče Gahrumet, plemenit in pogumen vitez, je

bil ubit v boju na Vzhodu. Boji se, da bi njenega sina

doletela enaka usoda. Parzival se močno zanima za

fizični svet, ki ga obdaja, vendar kaže že vse od začetka

omejeno, brezčutno duševno življenje; ni se zmožen

vživeti v veselje in bolečino drugih. Njegova zavest

je zavest opazovalca, brez vsakega sledu sodelovanja

duha.

Nekega dne, ko zagleda viteze v sijoči opremi, si

goreče zaželi poiskati viteški stan. Pravega pomena

le-tega se seveda prav nič ne zaveda. Materine mile

prošnje, naj opusti svoje vroče želje, so zaman.

V svojem zadnjem poskusu ga v želji, da bi izpadel čim

bolj absurdno in da tako ne bi imel nobene možnosti,

da v svojem iskanju uspe, obleče v opravo norca in

mu za povrhu da še šepavega ponija. In tako odjaha,

slep za materino ganljivo žalost. Če bi se v slovo še

zadnjikrat obrnil, bi videl, da se je onesvestila in od

žalosti umrla.

To je trenutek, ko se Parzival prvič sreča s smrtjo.

Odgovoren je za smrt svoje matere, a se tega prav

nič ne zaveda. Zaradi omejenosti duše si nevede

nakoplje krivdo. Omejenost, smrt in po nedolžnem

nakopana krivda spremljajo Parzivala v vseh njegovih

avanturah, vse dokler ne pride pri njem do notranjega

prebujenja.

Kmalu po tem, ko zapusti materino posestvo, vstopi v

bogato okrašen šotor, postavljen na travniku, kjer na

kavču počiva Jechute, žena Oriliusa. Brezobziren in

neroden kot je, ji ukrade poljub, ji grobo vzame njeno

dragoceno zapestnico in se požrešno naje hrane, ki jo

je pripravila za svojega moža, ko se le-ta vrne. Zapusti

jo osuplo, ne zavedajoč se tragičnih posledic svojega


28

a n t r o p o z o f

dejanja. Orilius, ki najde ženo vso zmedeno, posumi

na najslabše in jo po krivici obtoži prešuštva.

Ne da bi trenil, se odloči, da jo osramoti in se maščuje

nad hudodelcem, če ga le najde.

V sosednjem gozdu pa počivata Sigune in njen ljubi

Schionatulander. Sigune prebira kozmično sporočilo,

zapisano v dragocene kamne na konopcu psa, ki ga

je njen ljubi ujel zanjo. Nenadoma pes pobegne in s

seboj odnese konopec. Sigune priseže, da se ne bo

poročila z njim, dokler spet ne ujame psa in dokler ne

bo do konca prebrala nebeškega zapisa na konopcu.

Schionatulander takoj odjezdi, a na robu gozda ga

ubije Orilius, ki ga zamenja za Parzivala. Kasneje v

zgodbi sreča Parzival žalujočo Sigune, ki v svojem

naročju (v stilu Pieta) nosi svojega mrtvega ljubimca.

Poskusimo razumeti pomen Parzivalovega drugega

srečanja s smrtjo. Ime Schionatulander je popačenka

francoskega chien de la lande ('pes goljave'). Staro

egipčansko misterijsko vedenje je imelo zvezdo Sirius

za zvezdo psov, za nebeški sedež Isis, vira kozmične

modrosti. Kot nakazuje njegovo ime, je prinesel

Schionatulander na Zemljo kozmično modrost, da bi

jo sprejela Sigune, predstavnica človeške duše.

Ko sreča žalujočo Sigune z mrtvim Schionatulanderjem,

se Parzival prav nič ne zaveda niti globljih povezav

niti tega, da je on sam delno odgovoren za smrt

mladega viteza. Čeprav ni zmožen resničnega

samozavedanja, pa v tem srečanju vendarle doseže

prvo stopnjo prebujanja, kajti Sigune mu pove

njegovo ime.

Drugače povedano, poveže ga s ciljem njegovega

višjega bitja, ki domuje v duhovnem svetu. To ne

pomeni, da je Parzival sedaj že zmožen delovati

skladno s tem spoznanjem, a dan mu je namig,

kakšen cilj naj bi dosegel. Še vedno pa ga čaka težek

preizkus.

Parzivalovo tretje srečanje s smrtjo je na zunaj bolj

zaveden dogodek. Po naključju mu uspe ubiti

Rdečega viteza, enega najbolj mogočnih in plemenitih

med vitezi okrogle mize kralja Arturja. Brez vsake

izkušnje kot je, bi v normalnem dvoboju tega

pogumnega viteza gotovo ne premagal. Od tu naprej

je Parzival znan pod imenom Rdeči vitez; prisvojil

si je ta visoki čin, ne da bi šel skozi odgovarjajočo

notranjo disciplino in katarzo, ki je za dosego viteštva

potrebna. Pravi vitez na Zemlji je zavestno v službi

duhovnih sil.

Parzivalu smrt ne pomeni nič. Njegova dejanja še

naprej kažejo na globoko pomanjkanje sočutja. Pa

vendar je opazen razvoj, kajti s tem dogodkom ga

usoda popelje k smrti, za katero je v celoti odgovoren.

Samo zaradi otopelosti, ki ga še vedno teži, tega še

ni zmožen spoznati. Dela ga otopelega za realnost

nadčutnega sveta, kajti duša biva v tem območju

potem, ko je enkrat telo postavljeno ob stran.

V tem članku ne bomo obravnavali Parzivalovih

mnogih prigod. Raje bomo sledili smrti kot

prebuditelju zavesti in poskusili prikazati, kakšen

je njen pomen za današnji čas. Mnoge Parzivalove

prigode so arhetipske slike izkušenj duše, ki danes

niso prav nič nenavadne. V psihi današnjega človeka

je prevladujoče stanje otopelost duše, strah pred

smrtjo in trpljenjem, v kombinaciji z neobrzdano

voljo za akcijo.

Rudolf Steiner je poudaril, da celotno človeštvo

prehaja preko praga, ki fizični svet loči od duhovnega.

Če se ta proces zgodi nezavedno, v otopelosti, obstaja

nevarnost, da se duša vrne ohromljena ali zmedena.

Edina zaščita je v tem, da se duša postopno pripravlja

na izkušnjo duhovnega sveta skozi prostovoljno

izbrano notranjo disciplino koncentracije, meditacije

in drugih vaj, kot so na primer opisane v Steinerjevi

knjigi 'Kako do spoznanja višjih svetov'.

Toda prehod preko praga po poti iniciacije pomeni,

da se zavestno srečamo s smrtjo. Vsako noč v spanju

nezavedno prestopimo prag; ob smrti, ko je fizično

telo dano na stran, prav tako prestopimo prag, a tako,

da se v isto telo ne moremo več vrniti. Poučeni lahko,

kot rezultat notranje krepitve moči duše, zavestno

prestopi prag in tako vzpostavi zvezo med dnevno

in spečo zavestjo.

Sedaj pa smo pri središčni epizodi zgodbe, v kateri

Parzival prvič obišče grad svetega Grala. Dogodki

potekajo v nadčutnem svetu in ne v fizičnem.

Povsem jasno je, da je Wagner to razumel, kajti v svoji

glasbeni drami Parzival, ko Parzivalov učitelj pelje

svojega učenca na grad svetega Grala, reče: 'Zum

Raum wird hier die Zeit (tukaj čas postane prostor),

s čimer nakazuje spremembo zavesti, kakršna se

zgodi v spanju brez našega zavedanja in v iniciaciji

zavestno.

Parzival ni imel namena iti v grad svetega Grala; tja

ga je odpeljal njegov konj, in ko je v soseščini iskal

zavetje, ga je Amfortas povabil, da na gradu prenoči.

Grad, ki stoji na gori, je skrit pogledom in težko


i j a

29

dostopen. Vse, ki v gradu bivajo, teži velika žalost,

kajti Amfortas, Gralov kralj (njegovo ime pomeni

'oropan moči'), boleha. Visi med življenjem in smrtjo in

ni več zmožen opravljati svoje pomembne dolžnosti;

trpi strašno bolečino, ki je do tedaj še nič ni zmoglo

odstraniti.

Znano je, da lahko ozdravi Amfortasa 'čisti norec',

če sam od sebe postavi pravo vprašanje ('Stric, kaj

vam je?'). A ko se Parzival znajde pred svojo prvo

pomembno duhovno izkušnjo, ostane brez besed.

Čeprav je priča pomembnim dogodkom, povezanim

z obredom svetega Grala, še ni dozorel za življenjsko

pomembno vprašanje. Naslednje jutro, ko se prebudi,

je grad svetega Grala prazen. Rad bi vprašal, zakaj

Amfortas trpi, a je prepozno. Grobo izgnan, se še bolj

izgubljen kot kdajkoli znajde na drugem bregu jarka.

Čeprav ta epizoda pravzaprav ni srečanje s smrtjo, pa

je vendar z njo povezana. Parzival je prestopil prag,

ki vodi v nadčutni svet, svet onstran smrti, toda, ker

ni bil pripravljen, ni mogel pravilno vstopiti v ta svet.

Zato je bil izgnan in sedaj se zanj začne dolgo obdobje

dvoma in trpljenja. Wolfram nam pove, da je Parzival

pet let počel grde stvari, vendar nam o teh dejanjih ne

poda nobene podrobnosti.

Duhovne izkušnje lahko popeljejo človeka v še globljo

materialnost, če jih ne razume pravilno ali se dogajajo

neopaženo.

Toda kako se Parzival prebudi, saj je vendar bodoči

Gralov kralj? Potem ko je prehodil dolgo pot, polno

trpljenja, ki ga je vodila skozi izsušene puščave in

ledena neurja, ga končno prebudi čudež velikega

petka, smrt Kristusa na križu.

Izkušnja žrtvovanja odrešitelja zaznamuje prvo stopnjo

ozdravljenja Parzivalove duše. Pripravljen je na to, da

ga Treverizent, modri puščavnik, poduči o svetem

Gralu. Sveti Gral je osnova za pravo obhajilo v duhu

med živimi in mrtvimi, še vedno nahrani vsakogar po

njegovih potrebah. Ustvari pravo krščansko složnost

med posameznikom in skupnostjo, med subjektom in

družbo.

Toda proces je postopen – gradual (grail = gradalis =

gradual) vodi od otopelosti, preko dvoma do končne

duhovne razsvetljenosti; proces, pri katerem smrt

prebuja novo življenje. Navkljub presenetljivo hitremu

tehnološkemu napredku zadnjih desetletij, postaja

danes duševna bolezen vse bolj akuten pojav.

Sile smrti opazno pritiskajo na nas. Zgodba o Gralu

nam lahko pomaga spoznati, da se zavestnemu

soočenju s smrtjo ni mogoče izogniti; to je pravzaprav

edina možna pot k odrešitvi duše. Kakor Kristus ne bi

mogel od mrtvih vstati na velikonočno nedeljo, če ne

bi na veliki petek umrl, tudi duša modernega časa ne

more v duhu na novo zaživeti, če se zavestno ne sreča

z ničnostjo, z breznom znotraj sebe. Danes to ne more

več biti le stvar vere, povezano mora biti z izkušnjo

– z utiranjem poti. Parzivalovo iskanje svetega Grala

nam v mogočnih slikah prikazuje izkušnje, ki jih mora

duša prebresti na poti notranje smrti in vstajenja. Na

koncu jo to pripelje do izkušnje samega Kristusa.


30

f i l o z o f i j a

Temelji ezoteričnega

šolanja

Rudolf Steiner

Ezoterična ura v Münchnu,

6. junij 1907

Moramo si priti na čisto, kaj so temelji ezoteričnega

šolanja in kaj je njihova bit. Šola, ki ji pripadamo, je

organizirana tako, da so v njej različni krožki. Vsi,

ki pridejo na novo, so 'iskalci'. Kdor napreduje,

spada k tistim, 'ki vadijo'. Temu sledi pravo

'šolanje'. Naša šola je razdeljena v te tri krožke. Mi

vsi smo šli v šolo ezoterike, da bi v svoji notrajosti

razvili določene organe, ki nas usposobijo, da višje

svetove sami doživimo. Kako pa organe v sebi

razvijemo?

Vsi naši organi so nastali zaradi naše dejavnosti v

nekem času. Ponazorimo si to na primeru: Bil je čas, ko

vsi še nismo imeli oči. Takrat se je človek gibal lebde

– plavajoče v vodenem pramorju. Da bi se orientiral,

je imel organ, ki ga imamo danes še kot nekakšno

zasnovo. To je tako imenovana češarika. Leži zgoraj, v

sredini glave, malo obrnjena navznoter. Pri nekaterih

živalih jo lahko vidimo, če dvignemo lobanjsko kost.

S tem organom je človek davnine lahko zaznaval, ali

se približuje koristni ali škodljivi stvari. Predvsem pa

je bil to organ zaznavanja toplote in mraza. Če je takrat

sijalo na Zemljo Sonce, ga človek sicer ni mogel videti,

toda češarika ga je vlekla tja, do tistih mest vodenega

morja, kjer je Sonce vodo ogrevalo. In ta toplota mu

je dajala občutek velike blaženosti. Na takih mestih v

vodi se je človek dolgo zadrževal in je prišel visoko na

površje, tako da so se ga sončni žarki lahko dotaknili.

In s tem, da so sončni žarki padli direktno na njegovo

telo, so se oblikovale današnje oči. Dve stvari torej sta

bili potrebni, da so oči nastale. Sonce je moralo sijati

navzdol, na drugi strani je moral človek priplavati tja,

na od Sonca ogreta mesta in se Soncu izpostaviti. Če

tedanji ljudje tega ne bi naredili, temveč bi si rekli:

razviti hočem samo to, kar je v meni že zasnovano, bi

sicer lahko razvili vedno večjo češariko, grozljivko od

nekega organa, oči pa ne bi dobili nikoli.

Podobno si moramo stvar zamisliti pri razvijanju

duhovnih oči. Reči si moramo: višji svetovi v meni že

so, samo razviti jih moram. Tisti ljudje tudi niso mogli

razviti Sonca iz sebe, razvili pa so lahko organe, da ga

vidijo. Tako tudi mi lahko razvijemo le organe, da bi

videli duhovno Sonce, višje svetove, ne pa da bi jih

razvili iz nas. In nikoli ne moremo razviti organov, če

nas na eni strani ne obseva duhovno Sonce in na drugi

strani ne pohitimo sami, da se mu izpostavimo, da nas

lahko obsveti. Mesto, kjer za nas sije duhovno Sonce,

so ezoterične šole in vsi tisti, ki jih nekaj v ezoterične

šole pripelje, bodo obsijani z njegovimi žarki, če se

temu ustrezno po navodilih šole obnašajo.

Vsak organ, ki je imel preteklost, bo imel tudi bodočnost.

Tudi češarika bo v bodočnosti spet pomemben organ. In

tisti, ki so v ezoteričnih šolah, delajo že sedaj na njenem

oblikovanju. Vaje, ki jih dobimo, ne delujejo samo

na astralno in etersko telo, temveč tudi ne češariko.

In ko bo delovanje zelo močno, bo šlo iz češarike v

limfne žile in od tod v kri. V bodočnosti bodo imeli

vsi ljudje izoblikovano češariko, ne le tisti, ki že sedaj

delajo okultne vaje. In pri ljudeh, ki bodo predstavljali

raso zlih, bo to organ za najhujše in najbolj grozljive

impulze in bo tako velik, da bo predstavljal največji del

telesa. Kot se veliko komarjev iz oddaljenosti vidi kot

roj komarjev, tako bi takrat, ker bo hodilo po Zemlji

toliko žlezam podobnih človeških teles, lahko videli

Zemljo iz kozmosa kot veliko žlezo. Pri tistih pa, ki

svojo češariko izoblikujejo na pravi način, bo postala

zelo plemenit in popoln organ.

Sedaj pa si točneje oglejmo vaje, ki so nam dane in

pomislimo na to, da so te vaje tiste, ki naredijo naše

duše sprejemljive za duhovne sončne žarke.


Na nek način kot priprava na prave okultne vaje

nam služi šest malih vaj. V tistem, ki se jim posveti

s potrebno resnostjo in prizadevnostjo, ustvarijo to

temeljno razpoloženje duše, ki je potrebno, da bi imeli

od okultnih vaj prave uspehe.

1. Kontrola misli

Najmanj pet minut naj bi si vsak dan vzeli in razmišljali

o po možnosti nepomembni misli, ki nas v principu

sploh ne zanima,in sicer s tem, da logično nanizamo

eno za drugim, kar je o predmetu mogoče misliti.

Pomembno je, da gre za nepomemben predmet, saj

je prav prisila, ki si jo moramo naložiti, da dolgo pri

njem vztrajamo, ki prebuja speče sposobnosti duše.

Po določenem času opazimo potem v duši občutek

čvrstosti in zanesljivosti. Ne moramo pa misliti, da

nas to čustvo močno prevzame. Ne, to je čisto fino,

subtilno čustvo, ki mu moramo prisluhniti. Tisti,

ki trdijo, da tega čustva absolutno v sebi ne morejo

čutiti, so podobni tistim, ki gredo, da bi med mnogimi

drugimi predmeti iskali čisto majhen, fin predmet.

Res da iščejo, toda samo po površini in tam majhnega

predmeta ne morejo najti, temveč ga spregledajo.

Potrebno je čisto tiho prisluhniti v sebe, potem občutiš

to čustvo, ki se pojavi predvsem v sprednjem delu

glave. Če ga tam začutimo, ga zlijemo v mislih v

možgane in v hrbtenični mozeg. Počasi potem imamo

občutek, da tečejo od sprednjega dela glave žarki tja do

hrbteničnega mozga.

2. Iniciativa za delo

Za to si moramo izbrati opravilo, ki si ga sami

izmislimo. Kdor na primer vzame kot vajo zalivanje

neke cvetice, kot je v predpisu navedena, dela nekaj

nesmiselnega. Delo naj bi opravljali iz lastne iniciative,

torej si jo moramo sami izmisliti. Potem se pri tej vaji

kmalu opazi občutek, kot na primer: 'Nekaj lahko

naredim', 'Sposoben sem narediti več kot prej', 'Čutim

željo po aktivnosti'. Pravzaprav v vsem gornjem delu

telesa to čutimo. Tok tega čustva skušamo potem

usmeriti k srcu.

3. Biti vzvišen nad veseljem in trpljenjem

Zgodi se nam na primer, da bi se zjokali. Takrat je čas za

to vajo. Z vso silo se prisilimo, da sedaj enkrat ne bomo

jokali. Isto velja tudi za smeh. Poizkusimo enkrat, ko

pride smeh, da se ne smejimo, temveč da ostanemo

mirni. To naj ne pomeni, da naj se ne bi smejali več, toda

moramo se imeti pod kontrolo, obvladovati smeh in

jok. In če smo se nekajkrat obvladali, občutimo kmalu

občutek miru in ravnodušnosti. Ta občutek potem

skušamo poslati v vse telo s tem, da ga iz srca najprej

razlijemo v roke in dlani, da bi skozi dlani sevalo v

dela. Potem pustimo da steče v noge in na koncu v

glavo. Ta vaja zahteva resno opazovanje samega sebe

in naj bi jo opravljali najmanj četrt ure na dan.

4. Pozitivnost

V vsem slabem naj bi našli zrnce dobrega, v vsem grdem

lepo in tudi še v vsakem zločincu iskrico božanskega.

Potem dobimo občutek, kot da bi se razširili preko

svoje kože. To je podoben občutek rasti, kot ga ima po

smrti etersko telo. Če začutimo ta občutek, pustimo, da

seva skozi oči, ušesa, vso kožo, predvsem skozi oči.

5. Nepristranskost

Skrbimo za gibljivost v tem smislu, da ostanemo

vedno sposobni, da sprejemamo nove stvari. Če nam

nekdo nekaj pripoveduje, kar smatramo za neverjetno,

mora vseeno v našem srcu vedno ostati kotiček, kjer si

rečemo: lahko bi imel prav. – To nas ne mora narediti

nekritične, saj stvar lahko preverimo. Potem nas

prevzame čustvo, kot da bi od zunaj nekaj teklo k nam.

To vpijamo skozi oči, ušesa in vso kožo.

6. Ravnotežje

Pet prej navedenih občutkov naj bi sedaj privedli v

harmonijo s tem, da na vse pazimo istočasno v enaki

meri.

Teh vaj ni potrebno delati točno po en mesec. Potrebno

je bilo navesti neki čas. Predvsem je važno, da delamo

vaje prav v tem zaporedju. Kdor dela drugo vajo

pred prvo, od tega nima koristi. Prav zaporedje je

važno. Nekateri mislijo, da morajo začeti s šesto vajo, s

harmoniziranjem. Toda ali se lahko nekaj harmonizira,

česar še ni? Kdor vaj noče delati v pravem zaporedju,

mu nič ne koristijo. Kot je nesmiselno, če mora nekdo

narediti šest korakov, da pride čez most, pa hoče

narediti najprej šesti korak, je nesmiselno, če hočemo

začeti s šesto vajo.

Delni prevod iz Dr. Rudolf Steiner:

Anweisungen fuer eine esoterische Schulun

pripravila Meta Vrhunc


32

a n t r o p o z o

'Geisteswissenschaft'

Andrej Fištravec

V nemškem govornem področju predstavlja pojem

'Geisteswissenschaft' ekvivalent angleškemu pojmu

'social science', s čimer se označuje tip znanosti,

ki se ne ukvarja z naravo (s katero se ukvarjajo

'Naturwissenschaften' oziroma 'natural sciencies'),

ampak z njenim antipodom – družbo.

Ko Steiner poimenuje znanost, ki jo uporablja

v svojih antropozofskih raziskavah, govori o

'Geisteswissenscha' ali o 'Geheimwissenscha'.

Vendar termina 'Geisteswissenscha' ne uporablja

v običajnem pomenu skupnega poimenovanja vseh

tistih znanosti, ki raziskujejo družbo. Sam razume

'Geisteswissenscha' čisto dobesedno kot znanost,

katere predmet proučevanja je 'duh' oziroma 'duhovna

razsežnost' sveta kot vzpostavljajoča dimenzija vsega

obstoječega.

Zanj namreč 'duhovno' ne predstavlja nikakršne

abstraktne metafore za specifične človekove lastnosti in

lastnosti sveta. 'Duhovno' je zanj resničnost, ki je ravno

tako resnična, kot je resnična fizična eksistenca človeka

in sveta. 'Duhovno' je zanj nekaj povsem stvarnega.

Prepoznavanje duhovnega kot ne zgolj metaforičnega

vprašanja povezujem na eni strani z zgodovino

institucionaliziranih kulturnih cenzur, npr.

rimskokatoliške cerkve, ki na svojem koncilu v

Konstatinopolu 869. leta prepove učenje o dveh dušah

('duši' in 'duhu'). Na drugi strani pa so ti cenzurni rezi

samo kulturna kodifikacija siceršnjih (spremenjenih)

spoznavnih sposobnosti človeka, kar je mogoče lepo

opazovati pri pogledih na svet t.i. primitivnih ljudstev

ali sodobnega modernega človeka. Lahko rečem, da

gre pri celi stvari za paradoksalno izgubo nečesa, kar

je moderni človek v svoji zgodovini že imel.

Razen tega obstaja veliko objektivnega empiričnega

materiala, ki kaže na obstoj nemetaforične duhovne

dimenzije.

Pri Steinerju se mi zdi izjemno pomembno poudariti,

da zanj duhovna dimenzija ni zgolj miselna špekulacija,

hipoteza ali miselna metafora, ampak je samo

formulacija njegovih empiričnih doživetij in spoznanj,

ki temeljijo na konkretnih raziskavah s pomočjo

nadčutne zaznave.

Če izhajamo iz tega, tudi lažje razumemo sam

Steinerjev opus (izrazito v njegovem zadnjem,

duhovno znanstvenem oziroma antropozofskem

delu), ki je vsebinsko tako raznolik in tako obsežen, da

dopušča zaključek, da njegov opus ne bi bil mogoč, če

ne bi bil razvil spoznavno teoretske metode, s pomočjo

katere je lahko z veliko kompetenco odgovarjal na

številna zastavljena vprašanja.

Seveda številni odgovori oziroma teme, s katerimi

se ukvarja v svojem antropozofskem obdobju in ki

že s čisto formalnega gledišča (dosežena izobrazba)

presegajo področja njegove strokovnosti, še

ničesar ne dokazujejo. Ko pa vrednotimo ta opus v

okviru številnih socialnih praks, ki so se na osnovi

povedanega razvile (ali jih je sam razvijal), potem

lahko tudi preko njihovega obstoja sklepamo o visoki

stopnji resničnosti, ki je zaobjeta v Steinerjevem

antropozofskem opusu in je tako svojstven pokazatelj

uspešnosti njegove duhovno znanstvene metode.

Termin 'Geheimwissenscha' uporablja predvsem v

prvem obdobju svojega antropozofskega delovanja

(npr. v GA 9 – 'Theosophie. Einführung in übersinnliche

Welterkenntnis und Menschenbestimmung' ali v GA

13 – 'Die Geheimwissenscha im Umriss') za opis

znanosti, ki se v nasprotju z 'Naturwissenscha' (ta

se ukvarja z raziskovanjem sveta, ki ga opazujemo

s pomočjo čutne zaznave) ukvarja z raziskovanjem

sveta, ki ga opazujemo s pomočjo nadčutne, običajnim

čutom skrite zaznave (od koder tudi ne najbolj

posrečeno poimenovanje takšne znanosti kot 'skrite

znanosti').

Sinonimen izraz za 'Geisteswissenscha' je lahko

tudi sam pojem 'antropozofija'. Pač v smislu, da

'Geisteswissenscha' predstavlja vzpostavljajoče

jedro antropozofije kot načina spoznavanja in kot

načina doživljanja mikro in makro kozmosa (človeka

in sveta).

Zato Steiner, ko prične v zadnjem letu svojega življenja

pisati 'Anthroposophische Leitsätze' (GA 26), v katerih

jedrnato povzema ključna antropozofska spoznanja,

opredeli v prvih treh (od 185-ih) antropozofijo kot

'...pot spoznanja, ki želi duhovno v človeškem bitju

voditi k duhovnemu v univerzumu...',


33

SS


pri čemer so lahko antropozofi samo tisti ljudje, ki

'...občutijo določena vprašanja o biti človeka in

sveta kot svojo življenjsko potrebo, prav tako kot

človek občuti lakoto in žejo' (GA 26:14).

Veliko nesporazumov v zvezi z antropozofijo in

'njeno' duhovno znanostjo (tudi v antropozofskih

krogih) je povezanih z nerazumevanjem prav te

opredelitve antropozofije.

Antropozofija namreč ni nek zaključen in

zaokrožen sistem znanj, kakor jih je formuliral R.

Steiner in bi naj bil poosebljen v njegovih zbranih

delih, ampak najprej spoznavno teoretska metoda,

ki lahko vsakemu posameznemu človeku omogoči,

da spozna nekaj resničnega o sebi in svetu, kar šele

lahko predstavlja osnovo za izrekanje kakršnihkoli

izjav in sodb o svetu in človeku v njem.

Srž antropozofskega, duhovno znanstvenega

pogleda na svet je proces razvijanja lastnih

sposobnosti čutnih in nadčutnih zaznav, iz česar

izraščajo čutna in nadčutna spoznanja o človeku in

svetu.

Če se še v svojih zgodnejših delih (npr. 'Philosophie

der Freiheit', GA 4) ali nastopih (npr. v Giordano

Bruno-Bund, GA 51) zavzema za 'intuitivno', na

osnovi katerega je mogoča prenova modernih

znanosti oziroma je 'resnično spoznanje' sploh

mogoče, potem se v svojem antropozofskem

obdobju loti povsem konkretnih obdelav tega, kako

je intuitivno spoznanje mogoče.

V tem okviru je od referenčnih del potrebno omeniti

vsaj učbenik, ki ga mora potem vsakdo, ki ga

uporablja, individualizirati skozi lastno izkušnjo,

'Wie erlangt man Erkenntnisse der höheren Welten?'

(GA 10), 'Die Stufen der höheren Erkenntnis' (GA

12) ter seveda 'Die Geheimwissenscha im Umriss'

(GA 13).

Osnovni namen tovrstnega šolanja je razviti

sposobnost, da v naši zaznavi odstranimo vse

osebno in pustimo svetu, da nam 'spregovori'.

Kaj je biološkodinamična

metoda 3. del

Oživljanje tal (gnojenje)

Herbert H. Koepf

'Življenje kot tako se namreč prenaša od korenin

rastline v tla in za mnoge rastline ni ostre meje med

življenjem znotraj rastline in življenjem v okolju, v

katerem rastlina živi.' (4.predavanje Poljedelskega

tečaja). Za rastlino je bolje, če ji hranilne snovi, ki

jih potrebuje, pripravijo talni mikroorganizmi, kot

pa da jih dobi z umetnimi gnojili. Iz rastlinskih

ostankov po žetvi, iz živalskega gnoja, humusa

in mineralov, značilnih za določena tla, nastajajo

hranilne snovi, pa tudi veliko število encimov.

Med temi snovmi in koreninami je namreč živ

most bakterij, glivic, črvov in drugih živih bitij. Ti

organizmi sodelujejo na ta ali oni način v številnih

procesih: pri razgradnji organskih snovi, nastajanju

razpoložljivih hranljivih snovi, vezavi dušika in

zraka, tvorjenju humusa in encimov, zaščiti pred

bakterijskimi in glivičnimi boleznimi rastlin. Če

negujemo življenje v tleh, skoraj ne bo prihajalo do

pojavov pomanjkanja teh ali onih snovi. Pridelki

bodo dobri, kulture bodo bolj zdrave kot v pustih

in slabo oživljenih tleh. Snovi bodo krožile tako, da

ne bo noben člen te verige izpadel iz medsebojne

življenjske povezave.

Obdelovalec mora z nego usmerjati posamezna

dogajanja, ki vplivajo na rastlino, pa če so sama

po sebi še tako zanimiva. Saditi mora rastline, ki

pospešujejo tvorjenje humusa in vsebnost dušika

v zemlji, uporabljati gnoj in pripravljati kompost,

obzirno obdelovati tla, zaščititi nasade pred vetrom,

zaščititi tla v vrtu z mulčenjem, tj.pokrivanjem tal

z organskimi snovmi, in še mnogo drugega. Tal

torej ne bo cepil z bakterijami, ampak bo izboljševal

okolje, v katerem živijo.

Če hočemo v umirjeno vlažnih vremenskih razmerah

ohraniti plodnost tal, potrebujemo za to določeno

količino živalskega gnoja, ki ga je komaj mogoče

nadomestiti s čim drugim. Sedanja prizadevanja

za masovno živinorejo z dokupovanjem krme, ki

so zelo razširjena v bogatih deželah, so skrajna

deformacija razvoja. Posledice te prakse bo čutilo

več generacij. Tisti biološko-dinamični obrati, ki


34

s k r b z a

dokupujejo določene količine živalskih odpadkov,

apna in drugih mineralnih snovi, le-te vključujejo v

žive procese, npr.kot odpadke pri kompostiranju.

Nega gnoja je pomembno opravilo pri biološkodinamičnem

delu. V tleh ali na kompostišču lahko

opazujemo tri stopnje razvoja humusa. Surovi

rastlinski ali živalski odpadki ne spodbujajo kaj prida

rasti, pogosto je celo obratno. Pri tem lahko opazimo

začasen zastoj rasti, prekomerno gnojenje pa slabša

kvaliteto rastlin. Če so pred uporabo te snovi določen

čas razpadale v kompostu ali dobro prezračenih

tleh, smo dosegli stanje, kakršnega potrebujemo in

ki je v poljedelskih predavanjih označeno takole: 'Če

je zemlja na tak način, kot sem to opisal, pomešana

s humusnimi snovmi, ki so v fazi razpadanja, ima

v sebi eterično-življenjski element.' Na taki zemlji

rastline uspevajo, encimi pa med drugim spodbujajo

rast korenin.

Nadaljnje zorenje humusno bogate zemlje se dogaja

v sodelovanju z deževniki in drugimi živimi bitji v

tleh. Iz talnih mineralov in trajnega humusa se tvorijo

organsko-mineralni kompleksi, ki so znak plodnih

tal. V tleh in tudi v kompostnem kupu se razvija

občutljivo, okušajoče, prebavljajoče 'notranje življenje',

hlevski gnoj pa vsebuje produkte živalske prebave.

Njive, ki jih redno gnojimo z domačim gnojem, imajo

na zalogi 'staro moč'.

Na tako zgrajenih plodnih tleh naredijo tudi

neugodne vremenske razmere manj škode. V takih

tleh se bakterijske in glivične bolezni, ki izvirajo iz

tal, redkeje pojavijo. Zemljo lažje obdelujemo. Tla

razvijejo nekakšno 'lastno življenje'. Kompostiranje je

v poljedelstvu že stara praksa. Z njim vodimo odpadke

skozi omenjene tri stopnje. V pravilno obdelani zemlji

na njivi in vrtu pa gredo skozi navedene stopnje tudi

ostanki žetve, delno dozoreli komposti idr.

Pri biološko-dinamičnem oskrbovanju kompostov

in drugih gnojil gremo še en korak naprej z uporabo

preparatov, ki jih dodajamo gnojilom v količinah nekaj

ppm. Ti preparati, ki jih je šest, so iz cvetov rmana,

prave kamilice, regrata in baldrijana. Poleg tega

uporabljamo koprivo in hrastovo lubje. Pri izdelavi,

ki vključuje tudi fermentacijo ob določenih letnih

časih, uporabljamo goveji mezenterij in čreva, lobanjo

neke domače živali in mehur jelena. Na eni strani ti

preparati pospešujejo delovanje humusa na rastlino,

in to tako, da to delovanje specifično spodbujajo in

uravnavajo. Na drugi strani izboljšujejo hranljivost in

notranjo kvaliteto rastlin tako, da povečujejo njihovo

sposobnost sprejemanja snovi in sil iz zraka in

kozmičnega okolja. Delovanja teh preparatov ni lahko

dojeti. Pri tem pomaga študij, ki nam omogoča priti do

nazornih predstav življenjskih pojavov uporabljenih

snovi in njihovega izvora. Eksperimentalne ugotovitve

obstajajo. Med drugim so pokazale spremembe v

zrelosti tako obdelanega (prepariranega) gnoja, opazili

pa so tudi učinke delovanja encimov na rast korenin.


n a r a v o

35

Doseganje kvalitete in potrošniki

Nekaj veleposestnikov iz časa dvajsetih let je, ne

nazadnje prav zaradi vse slabše kvalitete semen in

krme, prosilo za nasvet Rudolfa Steinerja. Razumljivo

je, da je bilo prizadevanje za izboljšanje kvalitete

živil in krme že od vsega začetka centralna naloga

biološko-dinamičnega dela. Že leta 1928, štiri leta

po Poljedelskem tečaju, je bila ustanovljena zveza

'Demeter' s sedežem v Bad Saarov (Nemčija). V

tridesetih letih se je delovanje zveze Demeter že močno

razširilo. S temi prizadevanji je bil narejen korak, ki je

pomemben tudi zunaj biološko-dinamičnega gibanja.

Pri osnovnih živilih je bila potrošniku prvič ponujena

več kot le ena tržna kvaliteta, drugačna kot tista dotlej,

znana v glavnem po sortiranju pridelkov po velikosti

in izgledu, po stopnji poškodovanosti ipd. Oznaka

'Demeter' pomeni biološko vrednost proizvoda,

ki temelji na določeni proizvodni metodi. Danes,

torej desetletja kasneje, temelji ta tudi na številnih

raziskavah, opravljenih deloma pred vojno, mnoge pa

so bile izdelane tudi po letu 1950. Potrošniki cenijo te

pridelke, saj jim prijajo, so ukusni in obstojni. Zdravniki

so si že nabrali številne izkušnje o pomembnosti dobre

kvalitete živil. Kmetje, ki so svoje kmetije preusmerili

na biološko-dinamično metodo, navadno najprej

opazijo dobre, deloma celo zelo dobre uspehe pri

pretežno doma pridelani krmi. Ta ima večjo hranilno

vrednost, kar se odraža na bolj zdravi živini.

Nastala je potreba po strokovno utemeljenem pojmu

kvalitete. Pretežno analitičen način razmišljanja teži

k temu, da posebej izpostavi določeno, s številkami

izraženo vsebnost hranilnih snovi. Ti podatki se potem

uporabljajo pri sestavljanju diet ali za izračunavanje

obrokov iz tabel za krmo, kar pa se lahko naredi le

približno. Poudarja se na primer vsebnost karotina v

korenju, mineralov in maščob v ovsu itd. Te lastnosti

so seveda pomembne in so tudi kriterij kvalitete.

Vendar ne bi smeli ob posameznostih zanemariti

celovitega pogleda na rastlino, ki služi za hrano,

oziroma tistega njenega dela, ki se uporablja za hrano.

Pri dieti ali v obroku živila predelki ne delujejo le

kot nosilci posameznih hranilnih snovi, temveč kot

celota, npr.vključno senzorične značilnosti, kot so

vonj, okus, barva. Pri prebavi se človeški ali živalski

organizem sooči s to celoto. Ta celota je materialni

izraz mnogoterega delovanja sil. Cilj biološkodinamične

proizvodnje je, da optimalno in celostno

razvije možnosti, vsebovane v žitu, zelenjavi ali sadju.

Duhovno-znanstveno zasnovana racionalna veda

o prehrani potrebuje pojem kvalitete, ki temelji na

celovitosti rastlin za prehranjevanje.

Rastline, ki služijo za hrano, rastejo, kot že povedano,

ob delovanju kozmičnih in zemeljskih sil oziroma ob

učinkovanju določenih snovi. Kozmični svetlobni pol

deluje tako, da formira obliko in substanco rastline.

Atmosfera ga posreduje s svetlobo in toploto, zemlja

pa s kremencem. Zemeljski pol deluje preko humusa,

vode, kalcija in sorodnih snovi, kot npr.dušik. Prevaga

zemeljskih vplivov ima za posledico dober pridelek,

pa tudi zapoznelo ali nezadostno zrelost. Rastline le

nepopolno predelajo vsrkane snovi, kot na primer

dušik. V takih razmerah ostane delež beljakovin

sorazmerno majhen, v velikih količinah pa so prisotne

proste aminokisline, amidi in škodljivi nitrati. Iz snovi,

ki jih v rastlini tvori Sonce, iz škroba in sladkorja, se

v toku procesa zorenja tvorijo maščobe, eterična olja,

arome in tiste snovi, ki dajejo rastlini okus in barvo,

torej senzorične lastnosti. Izboljša se tudi obstojnost.

Če pa prevlada kozmični pol, kot se to dogaja v sušnih

obdobjih, potem rastlina predčasno dozori, oleseni,

snovi, ki jih rastlina tvori, pa grenijo.

Iz povedanega sledi, da je oblikovanje pokrajine, ki

zmanjšuje ekstremne vremenske razmere v povprečju

let, pomemben prispevek k izboljšanju kvalitete. Pola

sil, o katerih smo govorili, nikoli ne delujeta drug

brez drugega, vendar lahko eden od njiju postane

premočan, in sicer zaradi posledic naravnih razmer

ali zaradi napačnega ukrepanja pri obdelavi. To ima

za posledico poslabšanje kvalitete. Vpliv lokacije

lahko proučujemo zlasti v legah, kjer dobro uspevajo

sadje, zelenjava in vinska trta. Pri tem je pomembna

tudi obdelava.

V biološko-dinamičnih raziskovalnih inštitutih

imamo danes že celo vrsto raziskav o nastajanju

kvalitete. Te ugotovitve na različne načine osvetljujejo

medsebojno učinkovanje kozmičnih in zemeljskih

faktorjev na rast. Kot bistvena faktorja sta se izkazala

gnojenje in biološko-dinamična obdelava. Mineralna

gnojila, med njimi zlasti sintetično dušično gnojilo,

pa tudi svež, neobdelan živalski gnoj, pogosto zelo

enostransko krepijo zemeljski pol, predvsem takrat,

ko je učinkovanje svetlobe zaradi senčne lege ali

zakasnele setve oslabljeno. Kaže se tudi, da delujejo

biološko-dinamični komposti pri oslabljenem

učinkovanju svetlobe do neke mere izravnavajoče, kar

pomeni, da.ublažijo padec kvalitete, ki je posledica

daljših deževnih obdobij ali pridelovanja izven

najugodnejšega letnega časa. Tovrstni rezultati so

na razpolago že za številno sadje, žita, krompir in

zelenjavo. Raziskovanje kvalitete zajema številne

podrobnosti, pa tudi take metode, pri katerih se v

večji meri izraža celota, npr. metoda kristalizacija z

bakrovim kloridom.


36

s k r b z a

Da bi zadostili pričakovanju potrošnika po dobri

biološki vrednosti pridelkov, bi se morala v

medsebojnem sodelovanju srečati prizadevanja in

interesi proizvajalcev, predelovalcev, trgovcev in

potrošnikov. S tem področjem dela se znotraj biološkodinamičnega

gibanja ukvarja posebna organizacija.

Potrošniki kupujejo pridelke večkrat neposredno od

kmetov, počitniški domovi, zdravstveno-pedagoške

ustanove, sanatoriji in podobne institucije pa jih

pridelujejo na lastnih vrtovih ali kmetijah. Kjer prihajajo

na trg večje količine pridelkov s posredništvom

trgovine, so za pridelovanje in predelovanje potrebne

smernice, katerih upoštevanje se tudi preverja.

Tako se gradi zaupanje v kakovost blaga, k čemur

pripomorejo tudi informacije o metodah proizvodnje

in druga pojasnila. 'Demeter' ali 'Helios' sta v Nemčiji

zaščiteni blagovni znamki za proizvode iz biološkodinamične

proizvodnje.

V Švici – da najprej omenim ta primer – je lastnik

zaščitnega znaka Demeter Združenje biološkodinamičnih

pridelovalcev. Smernice, ki dajejo pravico

do uporabe imena in znaka 'Demeter', so podobne

kot pri nemški Demeter-zvezi, z nekaterimi razlikami

pri pogojih pridelovanja in praksi priznavanja te

kvalitete. Predsedstvo združenja proizvajalcev

imenuje poverjenike, med katerimi pridelovalec,

ki želi pridobiti priznanje, enega izbere. Priznanje

se izreka enkrat letno in velja za kmetijo kot celoto.

Sistem podpira tesno strokovno sodelovanje med

kmetijo in poverjenikom. Prodaja se vrši direktno s

kmetije ali preko trgovine z živili.

Naslednji primer je delovanje Demeter zveze

v Nemčiji. Lastnik zaščitene blagovne znamke

je Raziskovalni krožek za biološko-dinamično

gospodarjenje, v katerem si kmetje, znanstveniki

in svetovalci prizadevajo razvijati in širiti biološkodinamičen

načina proizvodnje. Tu pripravljajo

smernice za priznavanje kvalitete Demeter in se v

lastnem inštitutu ukvarjajo z raziskovanjem. Uporabo

zaščitnega znaka so prepustili Demeter zvezi, ki je

bila po vojni ponovno osnovana leta 1954. V njej so

zastopani pridelovalci, predelovalci, potrošniki in

trgovci. Zveza sklepa pogodbe, vsakoletna priznanja

pa izdajajo za to pooblaščeni svetovalci in poljedelci.

Raziskovalno delo je nepogrešljiv sestavni del

Demeter zveze. Odvija se v treh sektorjih. To so

znanstvena raziskovanja, kjer gre pretežno za

poskusno pridelovanje na polju, ki kažejo vpliv

biološko-dinamičnih ukrepov na biološko vrednost

krme in rastlin za prehrano. Le-ta se ugotavlja

morfološko, analitično in s poskusnim krmljenjem.

To so temeljne raziskave za razvijanje in izboljševanje

metode. Naslednji sektor je postaja za kontrolo

kvalitete, ki deluje pri inštitutu in preiskuje pridelke

posameznih kmetij. Te preiskave služijo v povezavi

s poročili pridelovalcev ne le za kontrolo, ampak so

tudi v pomoč Demeter-proizvodnji, npr.pri izbiri

primernih sort, določilih glede gnojenja itd. Končno

vršijo tu tudi občasne poskusne kontrolne preglede

glede na ostanke škodljivih snovi v pridelkih.

V le nekaj desetletjih po drugi svetovni vojni so

obsežna področja narave, tla, zrak, voda, rastline

in živali širom sveta prepojena z deloma zelo

trdovratnimi in obstojnimi strupi za uničevanje

škodljivcev ali z njihovimi ostanki. Biološko-dinamični

pridelovalci in predelovalci ne uporabljajo nikakršnih

škodljivih kemikalij. Zato so njihovi proizvodi brez

ostankov škodljivih snovi, kolikor je to le mogoče

glede na razmere, ki jih niso povzročili sami. Kljub

temu je neobhodno potreben nadzor, posebno pri

dokupovanju gnojil ali krmil.

Ker gre za področje, za katero se zanima širok krog

ljudi, naj navedemo najvažnejše točke sedaj veljavnih

smernic o kriterijih za kvaliteto:

Pogoj za priznanje Demeter kvalitete je, da se zemlja

biološko-dinamično obdeluje praviloma že najmanj

dve leti. Gnojenje se ravna po plodnosti tal. Pri uporabi

prepariranega gnoja s posestva se mora gnojiti tako, da

ni potrebno dodajati gnojil za hitro rast v organski ali

anorganski obliki. Organska gnojila, ki se dokupujejo,

naj bi se po možnosti dodajala preko komposta,

njihova gnojilna vrednost pa ne sme biti večja kot pri

lastnem gnoju s kmetijskega posestva. Prepovedana

so mineralna dušična gnojila, topljivi fosfati in kalijeve

soli, ki vsebujejo klor. Ni dovoljeno uporabljati

odpadkov iz kanalizacije, fiziološko vprašljivih

kislin in drugih sredstev za zaščito rastlin, pa tudi ne

sredstev za zatiranje plevela. Dokup gnojil in zemlje

je možen le s soglasjem pooblaščenca raziskovalnega

inštituta, ki je obenem poverjenik Demeter zveze.

Podobni so predpisi za vrtnarske pridelke. Če hočejo

dobiti priznanje, tudi tu ne sme vrednost organskih

gnojil presegati gnojilne vrednosti lastnih kompostov,

zelenih gnojil in hlevskega gnoja. Tudi sadike naj

izvirajo iz biološko-dinamične pridelave. Dokupljene

snovi je treba v danem primeru analizirati glede na

prisotnost ostankov škodljivih snovi. Pri živinoreji

se zahteva lastna vzreja podmladka oziroma dokup

iz biološko-dinamičnih obratov (razen pri moških

plemenskih živalih). Določen je tudi dovoljen delež

dokupljene krme v celodnevnem obroku. Cilj krme je


n a r a v o

37

dobra in trajna učinkovitost živali, njihova plodnost

in zdravje, ne pa vrhunska produktivnost.

Biološko-dinamično obdelovanje

zemlje in družba

Kriza, v kateri se nahaja konvencionalno poljedelstvo

širom po svetu, ima več vidikov. V začetku tega članka

smo omenili nekaj biološko-ekonomsko-socioloških

problemov, ki se jih širša javnost zaveda. Pri tem se

postavljajo vprašanja, ki niso naslovljena samo na

poljedelstvo. To so vprašanja, ki jih mora reševati

družba.

V svojih predavanjih o poljedelstvu govori Steiner

o tem, kako rastline rastejo v svojem zemeljskem in

kozmičnem okolju in kako je treba tla močneje oživiti.

Ta predavanja nakazujejo nove poti za zatiranje

plevelov, bolezni in živalskih škodljivcev. Le malo tega

je doslej predelano in je prešlo v prakso. Dal je tudi

napotke za krmljenje domačih živali z racionalnim

uvidom v bistvo njihovega prehranjevanja. Poljedelsko

in vrtnarsko pridelavo je obravnaval s stališča

duhovnega spoznanja narave. O socialni strukturi

kmetijstva je v zapiskih le nekaj uvodnih pripomb.

Rečeno je, da tudi na tem področju lahko govorimo

strokovno le, če vzamemo za osnovno poljedelstvo,

torej če zares vemo, kaj pomeni 'pridelovati repo,

krompir, žitarice'. V konvencionalnem kmetijstvu

je šel razvoj v nasprotno smer in gre v to smer še

vedno. Vse, kar se dogaja v hlevu in na polju, se

mora podrediti finančnim, industrijskim, kadrovskoekonomskim

in mnogim drugim motivom. Preživetje

je danes odvisno pretežno od obratnih sredstev.

Kriza okolja, težave s surovinami in preskrbo z

energijo so sicer splošno znane zadeve. Vendar doslej

niso pripeljale do dejanskih sprememb v načinu

proizvodnje niti v obliki formuliranih ciljev.

Število obratov, ki delajo po biološko-dinamični

metodi, in tistih, ki poznajo ta prizadevanja in

kupujejo njihove proizvode, šteje na tisoče, in ne na

milijone. Kaj pomeni danes ta, glede na celoto majhna

skupina? (Tudi če prištejemo prizadevanja drugih

organsko-bioloških smeri, ki v mnogočem težijo k

istim ciljem, gre še vedno za manjšino.)

Ali nam bo s širjenjem biološko-dinamične metode

uspelo pridelati dovolj hrane? Na to vprašanje ni

mogoče odgovoriti z nekaj stavki. Pred nekaj leti

publiciran pregled kmetij v Holandiji in Nemčiji

kaže, da biološko-dinamični obrati dosegajo glede

na okoliš, v katerem so, povprešne donose. Ne

dosegajo pozornost vzbujajočih vrhunskih pridelkov.

Proizvodnja biološko-dinamičnih obratov je mešana.

Primerjava pridelkov za posamezne kulture daje torej

le delen odgovor. Toda potrošniki pač pričakujejo

določeno količino različnih proizvodov.

Mešana proizvodnja je manj izpostavljena fluktuaciji

kot specializirana in v razumnih mejah tudi olajšuje

regionalno orientirano preskrbo prebivalstva. Z

vzpostavljanjem kontaktov, izmenjavo informacij

in izravnavanjem interesov med proizvajalci,

predelovalci in potrošniki tudi nadomešča anonimnost

dolgih trgovskih in predelovalnih poti. (V oklepaju naj

pripomnim, da so v mnogih deželah sveta, bogatih in

revnih, mnogo boljše možnosti v delovno intenzivni,

mešani, bolj na lastno preskrbo usmerjeni kmetijski

proizvodnji, kot pa v specializiranem, na velikih

površinah organiziranem poljedelstvu zahodnega

sloga ali v zeleni revoluciji z vsemi njenimi problemi

surovin, delavcev in okolja. Tu gre za vprašanja

strukture, ki jih v tem okviru lahko le nakažemo).

Biološko-dinamični obrati so zaradi skrbnega

gospodarjenja z gnojili, nege tal in sejanja leguminoz,

v veliki meri neodvisni od dokupovanja. Izdelava

mineralnih dušičnih gnojil zahteva ogromno energije,

fosfor je surovina, ki se ne obnavlja. Ker ti obrati ne

uporabljajo strupov za zatiranje plevela in škodljivcev,

ne povečujejo onesnaževanja človekovega okolja

s škodljivimi snovmi. S skrbnim skladiščenjem

in uporabo lastnega gnoja z obrata in obsežnim

ozelenjevanjem obdelovalne zemlje zmanjšujejo

odtekanje in izpiranje hranilnih snovi iz tal, kar

prispeva k varstvu voda.

Ta količinski in kakovostni prispevek poljedelstva,

ki varčuje s surovinami in ne onesnažuje okolja, je

možen zato, ker predstavlja opisani organizem obrata

iz zakonitosti življenja samega vzeto organizacijsko

obliko poljedelstva. Obrat kot organizem je osnovna

enota trajno produktivne in zdrave kulturne

pokrajine.

Biološko-dinamični obrati so modeli, ki pod zelo

različnimi pogoji dokazujejo, kaj je biološko in

ekonomsko mogoče doseči v posameznem primeru.

Obrat kot organizem ni izmišljena teorija, ampak

iz zahtev po uspešnosti obratnih sredstev dosledno

izpeljana oblika. Smer, v katero se ti obrati razvijajo,

kaže v bodočnost. Ta smer bo ostala, četudi bo v

prihodnosti pripeljala do številnih sprememb.

Že več desetletij, od začetka industralizacije naprej,

in še pred tem, so ljudje s poljedelskih področij


s k r b z a

prihajali v mesta. Nekaj let nazaj je moč opaziti

gibanja v nasprotni smeri. Zaenkrat gre morda

za manjšino. Biološko-dinamični obrati danes ne

morejo več sprejeti vseh vajencev, ki se želijo pri njih

izobraževati. Te kmetije so tudi možnost, pogosto v

povezavi z gibanjem takoimenovanih waldorfskih šol,

da se učenci iz mest na lastne oči in z lastnim delom

prepričajo, od kod prihajata mleko in kruh.

Danes mnogi ljudje prav v poljedelstvu iščejo

smiselno delo, ki daje vidne rezultate. To, kar iščejo, so

vrednote za duševno-duhovni razvoj, ki jih anonimna

pridobitna in upravna družba ne nudi. Iščejo vrtove

in kmetije, kjer se lahko spet razvije razumevanje za

delovanje sil v naravi.

Organizacija in izobraževanje

Obstoječe organizacije so se razvile iz potreb, ki jih

je narekovalo delo. V dodatku smo navedli nekaj

njihovih naslovov v Evropi in Ameriki. Tu dajejo tudi

informacije o zvezah biološko-dinamično delujočih

skupin in posameznih obratov v drugih deželah, ki

jih tu nismo imenovali.

Posamezne raziskovalne organizacije in zveze so

v sodelovanju s Svobodno visoko šolo za duhovne

znanosti Goetheanum v Dornachzu v Švici

odgovorne za razvoj dela na področju z antropozofijo

oplemenitenega spoznavanja narave in socialnega

življenja. Njihovo delovanje se odvija z raziskovanjem,

izdajateljsko dejavnostjo in prirejanjem srečanj in

kongresov. Kmetije so pogosto združene v regionalne

delovne skupnosti. Svetovanja opravljajo profesionalni

svetovalci in izkušeni kmetje, ki za to žrtvujejo del

svojega časa. Razvojno delo se opravlja v raziskovalnih

inštitutih in na dobro vodenih kmetijah.

Med biološko-dinamičnimi vrtnarijami in kmetijami

je mnogo takih, ki se ukvarjajo s šolanjem vajencev.

Tam, kjer je to smiselno, jih država za to delo tudi

finančno podpre. Priporočamo večletno praktično

šolanje v različnih obratih – ni nujno, da so to vedno

biološko-dinamični obrati. Treba je zbrati čim več

izkušenj, da bi lahko ocenili, kaj je v današnjem

poljedelstvu zdravo in uporabno. Organizirajo

se krajši pa tudi daljši tečaji za začetnike in take,

ki šolanje nadaljujejo. Informacije o teh tečajih

posredujejo biološko-dinamične zveze.

Organizacije in učni obrati

• Naturwissenschaliche Sektion der Freien

Hochschule fuer Geisteswissenscha Goetheanum,

Abteilung Landwirtscha, Hügelweg 59, CH-4143

Dornach, Švica

• Auskunstelle für biologisch.dynamische

Wirtschaswiese am Goetheanum, CH-4143

Dornach, Švica

• Forschungsring für biologisch-dynamische

Wirtschasweise e.V., Bau7mschulenweg 19, D-

6100 Darmstadt, Nemčija

• Demeterbund e..V., Wellingstrasse 24, D-7000

Stugart-Sillenbuch

• Mouvement de culture bio-dynamique, 4, rue de

la Grande Chaumiere, F-75006 Paris, Francija

• Bio-Dynamic Association, Woodman Lane, Clent-

Stourbridge, West Midlands DY9 9PX, Velika

Britanija

• Nederlandse Vereningging tot bevordering

der biologisch-dynamische Landboumethode,

Lindelaan 12, NL-3971 HB Driebergen,

Nizozemska

• Associazione per l'Agricultura Biodinamica. Via

privata, vasto 4, I-20 121 Milano, Italija

• Biologisk-dynamisk Forening, Roennerud, N-

2700 Javnaker, Norveška

• Biodynamiska Foereningen, S-15300 Jaerna,

Švedska

• Bio-Dynamic Association, P.O.Box 253, Wyoming,

Rhode Island, 02898, ZDA

• Bio-dynamic Agriculture Society, P.O. Box 97,

Chilliwack, B.D., V2P 6H7, Kanada

38


n a r a v o

39

Biodinamika skozi

teorijo in prakso

Rastline so živi organizmi

Fanči Perdih ing. agr.

Rastline imajo poleg fizičnega telesa, ki je sestavljeno iz

snovi, še etersko teloali telo sil, ki oblikujejo življenje.

To vodi življenjske funkcije, kot so rast, presnova,

oblikovanje plodov,…

Etersko telo izpolni svojo vlogo, ko pri rastlini nastaja

novo seme. Takrat se eterske sile iz cele rastline

skoncentrirajo v semenu in rastlina odmre. V semenu

pa ostanejo nakopičene življenjske energije, ki ob

ustreznih pogojih omogočijo razvoj nove rastline -

novega živega organizma.

Kvaliteta semena je odločilnega pomena. V njem je

nekako shranjena zgodovina te rastline, kvalitete

prednikov pa tudi pogoji, ki jim je bila izpostavljena

matična rastlina, od katere smo v času svoje rasti seme

dobili.

Kvaliteto semenu določa več dejavnikov. V prvi vrsti je

pomembna odbira MATIČNE RASTLINE, ki morajo

biti krepke, tako da so odporne na vremenske vplive,

na bolezni in škodljivce ter imajo lastnosti, ki so za

posamezne rastlinske vrste pomembne, saj se prenašajo

iz generacije v generacijo.

Pomemben je tudi RAZVOJ RASTLINE OD SEMENA

DO SEMENA, pri čemer vplivajo klimatski pogoji in

priprava tal, kjer bodo rastline rasle; oskrba rastlin skozi

vse faze razvoja; odbira najkvalitetnejših primerkov, ki

po svojih lastnostih izkazujejo karakteristike posamezne

sorte; pravočasno in pravilno spravilo semena, da le-to

ohrani v sebi največ življenjskih energij ali etri. To so

energije vitalnosti in energije za reprodukcijo, na prve

vplivajo nadsončni planeti, na druge pa podsončni

planeti. Na koncu pa je pomembna še hramba semena

v ustreznih pogojih, da se te energije čim dlje ohranijo,

kar se kaže skozi sposobnost kaljenja semena.

Nekatera semena to sposobnost izgubijo prej kot

druga, kar je delno sortna lastnost, v veliki meri pa je

odvisno od zgoraj navedenih dejavnikov.

Regeneracija oz. izboljšanje kvalitete

semena in rastlin

V zimskem času, ko se zemlja ohladi, pritekajo

eterske sile močneje na zemljo kot v času vegetacije,

ko je zemlja sorazmeroma topla. Čim hladneje je, tem

močneje pritekajo.

Žita sejemo pozno jeseni oziroma jara žita čim bolj

zgodaj spomladi, če želimo ohraniti kvalitetno seme.

Takšna setev ne omogoča količinsko obilnega pridelka,

zagotavlja pa kvaliteto semenu za naslednje generacije.

Biodinamični strokovnjaki za žita so povedali, da se že

na obliki klasa pozna, kdaj je bilo žito sejano (zgodaj ali

pozno jeseni oz. pozimi).

Kaj pomeni 'dvanajst svetih noči'

Ob božiču pride k zemlji nekaj podobnega, kot kal

novega življenja in v 'DVANAJSTIH SVETIH NOČEH'

od 24.12. do 5.1 pritekajo eterske sile na poseben način

na zemljo v povezavi z ozvezdji zodijaka in delujejo

na nosilce eterskega telesa, ki so zgrajeni iz beljakovin

(to so rastline, živali in človek). Beljakovine so sinteza

komponent C+O+N+H, kar pomeni:

C = ogljik je nosilec fizičnega

O = kisik je nosilec eterskega

N = dušik je nosilec astralnega

H = vodik je nosilec JAZ-a

Od 24.12 do 5.1. pritekajo vsako noč sile dvanajstih

drugačnih kvalitet, ker deluje vsako noč drugo

ozvezdje. To je obdobje 13 noči, ker 30.12 in 31.12.

spadata pod eno kvaliteto – Tehtnico.

Znaki živalskega kroga, ki delujejo od 24.12 do 30.12 se

imenujejo svetli del zodiaka.

V noči 24.12 na 25.12 pritekajo sile ozvezdja OVNA in

posredujejo toplotne etre.

V noči 25.12 na 26.12 pritekajo sile ozvezdja BIKA, ki je

zemeljski zank, zato eterske sile delujejo na zemljo in

trde dele rastlin, predvsem korenin.

V noči 26.12 na 27.12 delujejo sile ozvezdja DVOJČKA

in vplivajo na sposobnosti cvetenja,

noč 27.12 na 28.12 je v znaku RAKA, ki je vodno

znamenje in uravnava limfno delovanje v rastlinah in

je zadolžen za reševanje problema suše.

Noč 28.12 na 29.12 je v znaku LEVA. Ogenj ureja

procese zorenja plodov, žit, sadja,..

Noč 29.12. na 30.12 je v znamenju DEVICE. Ona zdravi

in neguje kot mati otroka, zato je kot nosilec nove

življenjske moči.

V drugi polovici svetih noči govorimo o silah temnega

dela živalskega kroga.

Noči 30.12. na 31.12 in 31.12 na 1.1. sta v znamenju

TEHTNICE, ki je zračno znamenje.

Noč 1.1. na 2.1. je v znaku ŠKORPIJONA, ki vpliva na


s k r b z a

vse, kar je močno z življenjem prežeto. Kot travnik s

travo, ki po košnji močno raste.

Noč 2.1. na 3.1. pripada STRELCU, ki je ognjeno

znamenje.

Noč 3.1. na 4.1. pripada KOZOROGU – zemeljsko

znamenje, ki dela močno na področju regeneracije.

Noč 4.1. na 5.1. pripada ozvezdju VODNARJA, ki je

zračno znamenje.

Noč 5.1. na 6.1. pripada ozvezdju RIB, ki gospodari z

eterskimi olji.

Kaj lahko naredimo za regeneracijo rastlin?

1. Zakopljemo semena

V zemljo izkopljemo jamo cca 50 cm globoko, jo

obložimo s slamo ter pokrijemo z deskami. Ne smemo

uporabljati nobenih umetnih materialov (PVC).

24.12 damo v to jamo steklene kozarce s semeni in

jih pokrijemo z deskami. Tako zakopana semena so

izpostavljena eterskim silam, ki v tem obdobju pritekajo.

6.1 pa semena vzamemo iz jame ter jih spravimo nazaj

v suh prostor. Semena, ki so bila zakopana v zemlji v

času svetih noči, dobijo nove, za bodočnost pomembne

kvalitete.

2. Sejemo 'božične posevke'

V času svetih noči lahko glede na delovanje posameznih

ozvezdij izberemo dan, ki še posebej ugodno vpliva

na razvoj določenega tipa rastline ali pa celo na

določene lastnosti rastline in ta dan posejemo posevek

v zabojčke, ki jih pustimo na prostem, da lahko eterske

sile nemoteno pritekajo. Po 6.1. te zabojčke prenesemo

v rastlinjak in omogočimo pogoje za razvoj mladih

rastlinic (primerna temperatura) Tako lahko izboljšamo

kvaliteto, na primer: paradižniku, papriki, bučam,…

Rastline, ki prenesejo nizke temperature kot na primer

čebula, česen, žita, korenje,… pa lahko sejemo oziroma

sadimo direktno na gredice oziroma njive.

Rezultati se pokažejo v naslednjih generacijah. Boljši

pridelek, večja odpornost rastlin, …

Aktualno za ta letni čas!

V zimskem času je dela na vrtu bistveno manj kot

v času vegetacije, zato si lahko vzamemo čas za

premislek, kaj je bilo v preteklem letu uspešno in

kje smo naredili napake, ter si pripravimo načrt za

naslednjo sezono. Pregledamo tudi, kakšen semenski

material imamo, da bomo pravočasno nabavili vsa

potrebna semena.

Izdelava sadilnega načrta za novo sezono

Lanskoletni načrt ter zapiski o uspehih in napakah,

ki so se pojavljale skozi sezono, so nam lahko za

orientacijo pri izdelavi novega sadilnega načrta.

Upoštevamo:

• površine, ki so nam na razpolago,

• potrebe našega gospodinjstva oziroma potrebe

naše kmetije,

• klimatske pogoje, kvaliteto zemlje in lego,

• kateri posevki so rasli na določenih površinah v

lanskem letu – kolobar,

• založenost tal s hranilnimi snovmi in humusom

(kdaj in s čim smo gnojili).

NAPAKE, ki jih ponavljamo iz leta v leto:

- PREMAJHNE RAZDALJE MED RASTLINAMI

V pomladnem času, ko zasajamo gredice, izgledajo

površine naših vrtov velike glede na majhnost semena

ali mladih rastlinic, ki jih sadimo. Zelo pomembno je,

da si naredimo načrt v merilu ter ocenimo potrebne

razdalje glede na razrast rastlin poleti oziroma jeseni,

ko dosežejo končno velikost.

- PREGOSTA SETEV oz. SADITEV

Ker želimo na majhnem prostoru pridelati čim več,

posejemo oz. posadimo:

- več rastlin na isto mesto (več zrn fižola, buč ali kumar

v eno jamico, dve papriki skupaj, ..);

- visoke rastline potrebujejo prostor in svetlobo tudi

v širino, ne samo v višino, zato se izogibajmo sajenju

v več kot dve vrsti skupaj, na primer: visok fižol,

paradižnik, visok grah.

Tako bodo rastline razvile obilico zdravih plodov po

vsej rastlini in ne samo na vrhu;

- rastline, ki se razraščajo v dolžino, potrebujejo zadosti

prostora na tleh ali pa jim moramo zagotoviti oporo,

da se bodo razraščale tudi v višino (buče, kumare). Pri

tem je zelo pomembna sadilna razdalja (pri kumarah:

maksimalno 1 seme na 10 cm oziroma po 3 semena

skupaj v razdalji 30 cm).

- SLABE KOMBINACIJE

se pojavljajo predvsem pri mešanih zasaditvah, ko

ne upoštevamo potreb in časa razvoja posameznih

rastlin. Primer:

- Napaka pri kombinaciji čebule oz. česna in glavnate

solate je v tem, da pri sajenju ne upoštevamo prostora,

ki ga bo solata potrebovala za razvoj glavice. Poleg

tega se v glavah solate zadržuje vlaga, ki je eden od

akterjev razvoja plesni na čebuli in česnu.

- Kombinacija paprike z zgodnjim zeljem ali glavnato

solato slabo vpliva na razvoj paprike, ker potrebuje leta

veliko toplote v tleh. Listna zelenjava zakrije zemljo

in preprečuje segrevanje. Ta kombinacija je uspešna

40


n a r a v o

le na plitvih peščenih tleh, ki so ponavadi toplejša,

kjer s solato ali zgodnjim zeljem zakrijemo zemljo

in preprečimo prekomerno izsušitev, ko so rastline

paprike še majhne.

Izbira semena

Za dober pridelek je pomembno tudi seme, ki ga

izbiramo glede na sorto in način pridelave samega

semena.

Kako izberemo semena za setev za naslednjo sezono?

1. Najboljše je DOMA PRIDELANO SEME, ki smo

ga pravočasno pobrali iz zdravih rastlin, ki so bile

obdelane po biodinamični metodi, saj vemo, da tem

rastlinam ustrezajo pogoji na našem vrtu ali kmetiji, mi

pa smo zadovoljni s plodovi tako po količini pridelka,

kot po okusu. Ta semena ostanejo kaljiva več let.

2. Ko naredimo spisek, katera semena bomo še

potrebovali, pogledamo, kaj nam ponuja tržišče.

3. Pri vzgoji semena je pomemben NAČIN PRIDELAVE

(konvencionalni, biološki, biodinamični).

• Pri biodinamičnem načinu pridelave rastlin

poleg ekoloških kriterijev uporabljamo še

biodinamične pripravke, s katerimi dvigujemo

odpornost rastlin (kremen iz roga, gnoj iz

roga, čaj iz preslice,…) in imamo svojo metodo

pridelovanja semen: do oblikovanja plodu na za

rastlino tipičen dan, potem pri semenitvi na dan

za seme, spravilo semena na za rastlino tipičen

dan.

• Pri ekološkem načinu pridelave rastlin so

upoštevani ekološki kriteriji.

• Pri konvencionalnem načinu pridelave pa so

uporabljene metode intenzivne proizvodnje

s kemičnimi sredstvi za varstvo rastlin in

dognojevanje (kar ima za posledico slabšo

odpornost rastlin).

Zavedati se moramo, da je konvencionalno pridelano

seme zaradi načina pridelave ter izbora matičnih

rastlin neodporno na bolezni in škodljivce, saj so vsi

kriteriji usmerjeni v čim večje pridelke, pojav bolezni

in škodljivcev pa uravnavajo s pesticidi.

4. Ko se odločamo za določeno SORTO, pa je pomembno,

da vemo, iz katerega geografskega območja ta sorta

prihaja in kje je bilo seme pridelano.

Predvsem za ekološka in biodinamična semena velja,

da so senzibilna (občutljiva) na spremembo okolja,

kar pomeni, da ko mi dobimo neko seme z drugega

področja, rastline potrebujejo leto ali dve, da se

aklimatizirajo in šele nato dajo optimalne pridelke.

Rastlini moramo dati čas za prilagoditev. Tako

potrpljenje se pri biodinamično pridelanem semenu

praviloma izplača, saj imajo b-d rastline praviloma

boljše poreklo in odprto bodočnost.


s k r b z a

Pozor, hibridi!

Meta Vrhunc

Bogatih hibridnih pridelkov pa ne moremo

uporabljati za seme. Up, da bi to seme prineslo

ponovno dober pridelek, je zaman. Hibridi nimajo

v semenu stabilnosti in bodočnosti. Če naredijo

seme in to ponovno posejemo, rastlina dobre

lastnosti svojih prednikov izgubi in razpade spet

v izhodiščne oblike. Pridelek je majhen in slab. Za

zagotavljanje visokih pridelkov se mora hibridno

seme kupovati vsako leto na novo. S kupovanjem

hibridnega semena se torej za ceno enkratnega

visokega pridelka spravljamo v odvisnost od

semenarn (ki so kot vemo 80% v rokah kemičnih

koncernov), ki nam iz tržnih, dobičkanosnih

razlogov iz leta v leto tudi bolj krčijo ponudbo semen

z odprto bodočnostjo in jih lahko uporabljamo za

lastno pridelovanje semen.

Že več kot 70% zelenjave, pridelane konvencionalno,

torej z umetnimi gnojili in ob uporabi strupov, je iz

hibridnih semen. Tudi pri semenarnah za ekološko

pridelovanje in v katalogih semen za vrtičkarje,

dominirajo hibridi. Kaj to pomeni? To pomeni, da,

če nam semenarne ne dajo semen na razpolago,

nimamo kaj sejati. Semen z bodočnostjo, semen

rastlin, ki jih bomo lahko uporabili za pridelovanje

semena, imamo čisto, čisto premalo.

Fuzija celic s strupi in elektro šoki

Vse več in več se zadnje čase izdelovanje hibridov

kombinira tudi s tehniko fuzije celic. Tako nastanejo

novi, tako imenovani cms-hibridi. Pri tej tehniki se

privede v križanje s stapljanjem celic in celičnih

jeder, fuzijo protoplasten, vrste, ki se normalno

ne morejo križati. To delajo z uporabo strupov in

elektro šokov. V molekularni biologiji označujejo te

metode kot ' gensko tehniko v malem'. Ta metoda

omogoči, da pride, na primer, citoplazma redkvice

v cvetačo in se tako seme lahko patentira, za patente

pa zahteva denar.

Hibride naredijo s križanjem dveh linij rastlin, ki

so jim v nekaj zaporednih letih pred tem preprečili

možnost opraševanja z drugo rastlino iste vrste in

so takrat lahko opraševale le same sebe. Rastline

ob tem slabijo. Ko nato, morda v sedmem letu,

križajo dve rastlini, ki jih tako na umeten način

spravijo v stisko, seme enkrat izjemno obilno rodi.

Seme, iz katerega smemo pričakovati zelo obilen,

toda le enkraten pridelek, imenujemo hibridno

seme in je označeno kot F1.

So rastline iz hibridov res dobre?

Če si ogledamo rastline, ki zrastejo iz F1 semen,

ugotovimo, da vsebujejo manj suhe substance

in več vode in imajo praviloma slabšo aromo.

Kažejo nekaj podobnega kot rastline, ki zrastejo ob

uporabi umetnih gnojil in strupov. V profesionalni

DEMETER pridelavi bodo zato hibridi, narejeni s

tehniko celične fuzije, prepovedani. Tudi vrtičkarji,

ki cenijo naravne rastline in zdravo hrano, naj

teh hibridov ne uporabljajo. Za lažjo orientacijo

je Raziskovalni inštitut za biološko-dinamično

42


n a r a v o

43

gospodarjenje (Foring) listo s sortami, ki so gojene

brez tehnike celične fuzije, ki so torej še nekako

sprejemljive, objavil pod rubriko Aktuelles v

Internetu na strani: www.forschungsring.de.

Vodilna vloga biološko – dinamičnega

semenarstva

Ohranjanje in žlahtnenje semen je za biološkodinamično

gospodarjenje pomembna tema. Že

pred več kot 20 leti so se začeli vrtnarji in kmetje

intenzivno zanimati za poreklo svojega semena

in iskati k ponudbi industrijskih sort sprejemljive

alternative. Primeri za to so biološko-dinamična

semena korenja 'Robila', 'Rodelika' in 'Milan',

ki so postala popularna in priljubljena in so

pri Bingenheimer Saatgut AG dosegljiva tudi

vrtičkarjem.

Cilji žlahtnenja in metode žlahtnenja konvencionalne

semenarske industrije se od ekoloških jasno

razlikujejo. Medtem, ko gre pri konvencionalni

pridelavi v glavnem za visok pridelek, enakost

oblike in kompatibilnost z agro kemijo, so v ospredju

interesov pri eko kmetih in vrtičkarjih prehrambene

kvalitete in zdravje, torej sile vitalnosti.

Vsa bio semena niso enako bio

Ekološka semena se med seboj močno razlikujejo.

Bio uredba EU dovoljuje, da se kot bio prodajajo

tudi semena, ki so se pridelovala na ekološki

način samo eno leto pred prodajo. To po mnenju

strokovnjakov Raziskovalnega inštituta ni dovolj.

Dr. Jochen Leopold meni tudi, da 'Vse področje

žlahtnjenja lastnih sort ob upoštevanju ekoloških

aspektov zdravja, v evropskih smernicah za

ekološko pridelavo doslej sploh ni urejeno.' Zato

objavlja Demeter na internetu pod www.demeter.

de/bw. naslove ponudnikov zanesljivih bio semen,

ki se že vrsto let pridelujejo biološko.

Delno iz Gartenrundbrief marec/april 05

Društvo AJDA skuša že 10 let s predavanji in širjenjem

bodočnosti sposobnih semen spodbuditi svoje člane k

pridelovanju vsaj temeljnih semen za zelenjavo in žita.

Lastno pridelovanje semen bi morala biti osrednja skrb

vsega našega dela. Naša semena so naša bodočnost.


O

O

Predavanje Christopherja Clouderja

Waldorfska pedagogika

Janez Pirnat

Pedagogika vsakega časa,

vsake kulture, vsakega naroda

V petek, 21. oktobra 2005, nas je nagovoril g.

Christopher Clouder, predsednik evropskega

združenja waldorfskih šol. Naslov njegovega

predavanja, 'Waldorfska pedagogika – pedagogika

vsakega časa, vsake kulture, vsakega naroda',

je očitno pomenil dovolj velik izziv, da smo

obiskovalci do zadnjega kotička napolnili 'kapelo'

waldorfske šole Ljubljana.

Predavatelj je stopil pred nas s sliko otroka, ki v

najnežnejših letih doživlja svet kot celoto, to celoto mu

med šolanjem razstavimo na kose, ki jih imenujemo

predmeti šolskega programa. Naloga dobre

pedagogike je, da te dele ob koncu šolanja spet sestavi

v celoto, ki pa je drugačna od tiste iz predšolskega

obdobja, saj je sestavljena iz individualne perspektive

sveta, cepljene na sadiko kulture posameznega

naroda. Kulture, ki so bile nekdaj – npr. v starem

Egiptu – statične in nespremenljive, se danes pred

našimi očmi levijo, rastejo in izginjajo. Današnji čas

postaja čas sprememb in naloga poučevanja je, da

spodbudi v otrocih tiste sile, s pomočjo katerih se

bodo zmogli razviti v kulturi, ki je danes sploh še

ne poznamo. Ob tem je vedno aktualna Gandijeva

misel, da se ne smemo zapirati pred tujimi kulturami,

a moramo hkrati ostati trdno zasidrani v svoji, saj

se v določeno kulturno okolje rodimo z določenim

namenom. Odprtost za tuje kulture je hkrati poleg

zdrave radovednosti tudi tista širina, ki preprečuje

rojstvo fanatizma zaradi prevelike zagledanosti v

svoj svet – fanatizma, ki smo ga s tremi diktatorskimi

zločinskimi režimi spoznali v 20. stoletju.

se uči, ko spremlja 'svoje' otroke in raste ob njih. Če

je nekdaj veljajo, da je učitelj branik tradicije, mora

danes postati glasnik spremembe, katere rdeča nit pa

mora ostati jasna drža poudarjene humanosti. Dobra

waldorfska šola je center spoštljivega komuniciranja

in veselja vseh – učiteljev, staršev in otrok. V takem

okolju vprašanja nikoli ne rušijo nikogar, ampak ga

gradijo.

Kako stopiti v svet majhnega otroka v waldorfski

šoli? Učitelju bo delo steklo, če bo uspel nagovoriti

otrokovo predstavo in domišljijske podobe, saj

nam fantazija pomaga, da smo ljudje. Preko zgodb

stopamo v svet drugih ljudi, drugega spola, rase,

okolja in tako lahko razvijemo čut odgovornosti. Šola

je tako prostor, kjer otrok razvija socialne veščine

in čustveno abecedo. S čustvovanjem in ljubeznijo

nagovorimo 'socialni del' otrokovih možganov.

Po koncu predavanja se je pojavilo zanimivo

vprašanje, v čem je razlika med waldorfskim in

newaldorfskim učiteljem, če oba poganja ljubezen do

otroka. G. Clouder je poudaril, da temeljna razlika

ni toliko v posamezniku, ki dejansko v različnih

kolektivih lahko ravna podobno, pač pa v duhu

kolektiva, ki je – ali naj bi bil - v pravi waldorfski

šoli v celoti naravnan k spoštovanju in vseobsegajoči

humanosti.

Ob tem se je po predavanju med g. Clouderjem in

piscem teh vrstic razvil zanimiv pogovor o koreninah

in bistvu waldorfske pedagogike, ki ga lahko strnem

v naslednje misli. Posamezen kolektiv, ki gradi na

spoštovanju, lahko dejansko začne stopati po poteh

waldorfske pedagogike, čeprav se navzven morda

sploh ne šteje k njej, žal pa velja tudi obratno.

Na osnovno zastavljeno misel iz naslova –

Waldorfska pedagogika – pedagogika vsakega časa,

vsake kulture, vsakega naroda – lahko odgovorimo

pritrdilno, vendar z jasno zavestjo, da bo ostala

živa le, če se bomo zanjo vsakodnevno z visoko

mero spoštovanja trudili. Vsi in vsak zase, tudi v

Sloveniji.

V dobri pedagogiki, kar naj bi waldorfska

pedagogika bila, sta izobraževanje in osebni razvoj

semeni drug drugemu, če gradita na počlovečenju

in sta postavljena na spoštovanje posameznika in

človeštva. Spoštovanje lahko razvijemo, če smo se

neprestano pripravljeni učiti, zato je učenje bolj

pomembno od poučevanja. Pravi waldorfski učitelj

44


Pisma bralcev:

Vzgoja

Miha Kern

po čem se zgledujemo in za kaj se odločamo, ter smo

za tisto tudi sami odgovorni. Dobro je pomisliti,

kakšni smo sami in KAKŠEN ZGLED DAJEMO

OKOLJU. Še vedno SO VELJAVNE moralne norme

in kreposti, ki so se izkristalizirale skozi tisočletja, a

se jih premalo upošteva in spoštuje.

Je bila in bo za nas ljudi, ki želimo biti vzorno

vzgojeni in kulturni, še naprej zelo pomembna.

Dobra vzgoja je potrebna vsem, ki kaj dajo na

sebe. Zavedati se moramo, da se moramo celo

življenje vzgajati in delati na sebi. Morda mi bo

kdo oporekal. Kar vprašajmo se, ali smo vedno

in povsod dovolj krepostni in pokončni. Mnogi

bodo neradi priznali, da niso, ali se pa sploh ne

zavedajo, da je njihova vzgoja pomanjkljiva. O

sami vzgoji se je že veliko modrovalo in tudi

napisalo.

Vemo, da obstaja teorija, ki ni uporabna kot splošno

veljaven recept, ampak nekaj, kar je zaželeno.

Bolj uporabne so dejanske izkušnje iz realnega

življenja, pa tudi te ne vedno. V dokaz nam je kar

zadnje obdobje, ko na področju VZGOJE marsikaj

odpoveduje in uhaja iz rok. Torej se teorija ne ujema

s prakso in dejanji - doživljamo nekaj, česar si ne

želimo.

Izhajam iz realnega ŽIVLJENJA, ki mi je bilo in

je prvi in najboljši učitelj tudi na področju vzgoje.

Skušal sem spoznati in dognati BISTVA (žal očem

prikrita) ter smisle in motivacije, ki so že naše

prednike uspešno vodili po pravih poteh. Znanih

je kar dosti uspešnih vzornikov, od katerih sem se

nekaj tudi naučil, kar tudi uspešno uporabljam.

Prav in pošteno je, da v zakladnico vzgoje kaj, kar

nam je bilo posojeno, tudi hvaležno vrnemo.

Osebno menim, da za dobrega pedagoga velja tisti,

ki zmore naslednje:

VSE, KI SO NAM ZAUPANI, MORAMO IMETI

ENAKO RADI IN DO VSEH MORAMO BITI

ENAKO POŠTENI IN ENAKO PRAVIČNI. Prav tu

bi morali pričeti graditi naše življenje bolj pravično

in pošteno, kot si tudi močno želimo. Seveda se

takoj pojavijo še MEDSEBOJNI ODNOSI, ki naj bi

bili prežeti s poštenjem in ljubeznijo. Pomembni so

za strpno in vzorno sožitje. Npr. kar ne želimo, da

bi kdo nam storil, ne počnimo mi drugim. Življenje

samo nas uči tudi z zgledi. Od nas samih je odvisno,

Obdobje izobilja, v katerem živimo, nam dela tudi

na področju vzgoje kar dosti nevšečnosti, ki jih

ne bi omenjal in razčlenjeval. Normalno človeško

je, da nas možnosti in prilike kaj rade zavedejo na

stranpoti. Zakaj? To prepustimo stroki.

Ampak o nasilju, ki močno bode v oči in mu skoraj

ni videti konca, bi le dodal nekaj malega. Vsak

dan smo priča, s kakšno podrobnostjo nas mediji

seznanjajo z nasiljem celega sveta. Dokazano je, da

je človek lahko človeku volk, zato ni čudno, če se

hudobije še oplemenitijo. Nobena skrivnost ni, da

v premnogih TV risankah prevladuje nasilje. Še več

nasilja se nudi otrokom preko računalniških iger, v

katerih prevladuje nasilje in tudi vojska.

Potem se pa čudimo! Lahko bi se vprašali ČEMU?

Velja tudi obratno! Tudi lepih navad se navzemamo

ter poštenih in pravičnih reči tudi.

Za vse, kar se dogaja, je potrebna kontrola in nadzor

tudi za nas ljudi. Po drugi strani si tudi ne moremo

dovoliti vsega, kar bi si zamislili, kar radi rečemo,

da nam pade na pamet. To velja bolj za nedozorele

ljudi, še posebno za mladež, ki skače čez vodo, kjer

je most.

V zadnjem obdobju se ugotavlja bolj kot kdaj koli

prej, da je vzgoja potrebna skozi celo življenje in ne

samo v rani mladosti. Do človeka, ki bi bil vzoren,

kreposten in pokončen, ni bližnjice. Pogosto se

premalo zavedamo, kako naporna je pot, ki jo

imenujemo VZGOJA. Še manj pa napak, ki smo jih

napravili na področju vzgoje. Žal pogosto poti nazaj

ni ! Mnoga dejstva moramo sprejeti in z njimi živeti

– na silo ne moremo nič spreminjati, tudi vzgoje ne

po naši meri.


D

D

Utrinki z Božičnega

semnja Waldorfske šole

Ljubljana

fotografije Alje Venturini


d o g a j a n j a


d o g a j a n j a

Zveza društev Ajda-Demeter Slovenija

Delovna skupina za semenarstvo je v obdobju september - november na 8-ih srečanjih in 2. sejmu ponudila v izmenjavo

'pridelke doma pridelanega semena' biodinamičnih in ekoloških kmetov ter vrtičkarjev – članov društev Ajda, ki svoje vrtove

obdelujejo po biodinamični metodi. Le-ti so svoje 'pridelke' ponudili v zamenjavo za 'pridelke', ki jih potrebujejo za setev na

svojih vrtovih.

DS za semenarstvo pri Zvezi društev Ajda ima trenutno na razpolago 1634 paketov različnih 'pridelkov', od tega je 976

paketov s 'pridelki' iz ekološke pridelave s certifikatom, kar je zelo pomembno za ekološke kmete, ker smete te 'pridelke'

uporabljati za setev v kontrolirani ekološki pridelavi. Sledljivost je zagotovljena. Potrdila, ki jih prejmete na vašo zahtevo,

pa so usklajena z zahtevami Inštituta za kontrolo in certifikacijo v kmetijstvu in gozdarstvu Maribor, oddelek za kontrolo

in certifikacijo ekološkega kmetijstva.

Aktivnosti pozimi!

V obdobju januar – marec bomo v sodelovanju z zainteresiranimi društvi organizirali izobraževanje in izmenjavo 'pridelkov

doma pridelanega semena', saj bo kmalu potrebno zopet posejati naše vrtove in njive.

Združili smo program VRTNARSTVA IN SEMENARSTVA, zato organiziramo sledeče:

I. Izobraževanje za kmete in vrtičkarje:

Program: 'VZGOJA ZDRAVIH RASTLIN OD SEMENA DO SEMENA'

Petek: 17-20h - Predstavitev DS za vrtnarstvo in semenarstvo z izmenjavo 'pridelkov'

1. del SOLATNICE, KAPUSNICE

Sobota: 9-12h - 2. del KORENOVKE, ČEBULNICE, LOBODOVKE, ZELIŠČA

12-13h- pavza ( domače dobrote za skupno mizo) in možnost izmenjave 'pridelkov'

13-16h- 3. del PLODOVKE, STROČNICE, KROMPIR, ŽITA, KRMNE RASTL.

Kotizacija: 1500sit člani društev Ajda/2000sit nečlani + 1500 sit gradivo seminarja, ki zajema pregled slovenskih sort, njihovih

značilnosti in navodila za uspešno pridelavo na domačih vrtovih (čas setve, nega, pobiranje, kolobar,…) ter biodinamični

postopki pri negi zemlje in rastlin, potrebni za vzgojo zdravih rastlin, ki bodo obrodile kakovostne plodove in kvalitetno

seme za vzgojo v naslednjih letih.

Seminar bosta vodili Dr. Mihaela Černe in Fanči Perdih

Okvirni terminski program izobraževanj :

13.1./14.1.06 - Ajda Prekmurje – ostale informacije in prijave sprejema Franka, tel. 02 577 12 57

20.1./21.1.06 - Waldorfska šola Ljubljana – organizacija Ajda Vrzdenec, prijave: Danica, tel. 041 83 49 30

10.2/11.2.06 – Zadružni dom Zadvor, Ljubljana – organizacija Ajda Sostro, prijave: Alenka, tel. 01 542 97 47ali 041 364 897

24.2./25.2.06 –Ajda Koroška, Dravograd – ostale informacije in prijave: Tončka, tel. 02 871 07 50, 041 340 871

Z ostalimi društvi se še dogovarjamo zaradi uskladitve terminov, zato vse zainteresirane naprošamo, da dodatne informacije

poiščete pri najbližjem društvu Ajda.

II. Nadaljevanje izobraževanja - ZA PRIDELOVALCE SEMENA – debate po skupinah

Ponedeljek – petek – 17h-20h – okvirni termin marec 06:

1.) Žita, krompir, krmne rastline;

2.) plodovke, stročnice, korenovke, čebulnice;

3.) solatnice, kapusnice, lobodovke;

4.) dišavnice, zdravilna zelišča;

5.) izboljšanje kvalitete glede na sortne lastnosti z odbiro in pogoji za pridelavo semena za prodajo v trgovinah.

Prijave bomo sprejemali na srečanjih – 1.del izobraževanja oz. pri posameznih organizatorjih po društvih. Točni termini

srečanj bodo določeni naknadno, ker je organizacija odvisna od prijav.

V imenu DS za semenarstvo se zahvaljujem vsem, ki ste našo dejavnost podprli s pomočjo pri organizaciji in izvedbi

(nekatera društva Ajda, ITR, ZEKOS, Zveza združenj ekoloških kmetov, Inštitut za kontrolo in certifikacijo v kmetijstvu in

gozdarstvu,…).

Še posebej pa se zahvaljujem naši ekipi za nesebično pomoč na terenu. Ekipo sestavljamo: Dr. Mihaela Černe, Marina Nuvak,,

Julči Grum, Francka Štojs in Fanči Perdih.

Vsi, ki vas delo v DS za vrtnarstvo in semenarstvo zanima, se nam lahko pridružite pri aktivnostih.

Za DS za vrtnarstvo in semenarstvo pri Zvezi društev Ajda –Demeter Slovenija

piše Fanči Perdih

49


d o g a j a n j a

Društvo Ajda Domžale

10.1.2006 ob 18 uri - Občni zbor v učilnici gasilskega doma Savska cesta 2

14.2.2006 ob 18 uri - predavanje dr. Fištravec Andreja z naslovom NADČUTNE ZAZNAVE

14.3.2006 ob 19 uri - predavanje dr. Fištravec Andreja z naslovom PREDSTAVA IN IMAGINACIJA

Vabljeni vsi, ki jih ta tematika zanima. Njegova predavanja so vedno zelo zanimiva.

Vse prireditve bodo v gasilskem domu Savska cesta 2 Domžale

Društvo Ajda Vrzdenec

24.-26.2.2006 - Predavanja g. Michaela Reina z vajami pod naslovom

Procesi toplote v medsebojnih odnosih-Tridelnost kot vir ozdravitve odnosov na nivoju družine, kolektiva in družbe.

predavanja Dr. Seelbacha:

24.3.2006 - IŠČI V SEBI IN NAŠEL BOŠ SVET, Nauk o človeku Dr. Steinerja in puberteta kot naloga

25.3.2006 - Celodnevni seminar z naslovom ČLOVEK IN ZEMLJA, razvoj in

bodočnost človeka in Zemlje

26.3.2006 - Živali na kmetiji

Kraj in čas ter morebitna dodatna predavanja bomo objavili na naših novih spletnih straneh www.ajda-vrzdenec.si

Društvo Ajda Sostro

18.1.2006 ob 18. uri - Občni zbor društva.

15.2.2006 ob 18. uri - Predavanje Mete Vrhunc na temo:

Antropozofija- zapuščina Rudolfa Steinerja – praktična področja o življenju med katera spada tudi biodinamika.

15.3.2006 ob 18. uri - Predavanje Janeza Turineka na temo

Biodinamika v slovenskih razmerah.

Srečanja se vršijo vsako 3. sredo v mesecu v prostorih Zadružnega doma Zadvor.

Dodatne informacije na tel. 041 364 896 torek, četrtek 16-17h.

Društvo Ajda Gorenjska

16.1.2006 ob 17. uri - OŠ Antona Janše v Radovljici

Predavanje bioenergetika Stanka Besa

9.1.2006 ob 18. uri - pri Moniki Brinšek v Vrbnjah

Delavnica ločevalne diete

Cena je 2000 SIT. Obvezna je prijava, in sicer po telefonu 041/948 336.

27.1.2006 ob 18. uri - prostori Biotehniške šole Kranj v Strahinju

Občni zbor Ajde Gorenjska

Društvo Ajda Primorska

13. in 14.01.2006 dvodnevni seminar na temo:

Vrtnarjenje po biološko-dinamični metodi - mag.Fanči Perdih

Pridelava in shranjevanje semen po b-d metodi - mag. Mihaela dr. Černe

Kotizacija 1.000.- SIT. Predavanje bo v knjižnici M. Sobota

20.1.2006 ob 16. uri - začetni in nadaljevalni tečaj za nove člane – Ljutomer, kraj po dogovoru

21.1.2006 ob 10. uri - začetni in nadaljevalni tečaj za nove člane – G. Radgona, kraj po dogovoru

27.1.2006 ob 15. uri - Uporaba setvenega koledarja v praksi, ga. Veronika Pahor - Lendava, občinski prostori

Vsako soboto v februarju bo predavanje na temo antropozofije.

Predavanje bodo izvajali člani antropozofskega društva Marija Sofija iz Zagreba. Predvidene teme so:

- Reinkarnacija in karma, Molitev – vera, Stiska sodobnega otroka, predavanje po dogovoru.

Predavanje bomo skušali dogovoriti ob sobotah v prostorih DU Ljutomer.

Druga sobota v marcu - Pesticidi in njihova škodljivost - VARUJMO VODO- predavatelj Anton Komat

Predavanje bo v G. Radgoni.Prostor po dogovoru.

Tretji petek v marcu ob 16. oo uri Anastazija - Predava Mešiček- lokacija Knjižnica M. Sobota


Z

Z

Založba Ajda

Vrzdenec 60, 1354 Horjul; tel.: 01 754 07 43

Knjige

Saler-Wistinghausen

Marija Thun

KMETOVANJE PO BIOLOŠKO-DINAMIČNI METODI

PRAKTIČNO VRTNARJENJE

Brošure

Marija Thun

Vsakoletni Setveni koledar

Temelji b-d poljedelstva

Mahias Thun

Bio čebelarjenje

Wolfgang Held

Spiritualna astronomija

Michael Kassner Celostna prehrana 1

Celostna prehrana 2

Mario Mayrhoffer

O raku

Meta Vrhunc

Preparati

Fotokopije zapisov predavanj

Rudolf Steiner

Marija Thun

Johannes Zwiauer

Hartmut Heilmann

Martin Or

Claudio Casera

G.W. Schmifdt

Bertold Heyden

Volker Seelbach

Brigie von Wistinghausen

Kako premagati duševne stiske današnjih dni

Rojstvo luči

Kolobarjenje

Vinogradništvo

Kako ohranjati dobro kaljivost semen

Stopnje Kristusovega delovanja

Zdravilna zelišča

Naša prehrana

Hrana je zdravilo

Zapuščina boginje Demetre

Kaj nas v resnici prehranjuje

B-d metoda je kulturna naloga človeka

Srečevanje spodbuja življenje

Sadjarstvo

Eterska geografija

Seme

Genska tehnika

Individualnost kmetije in pomen živali na kmetiji

Reinkarnacija in karma

In še nekaj brošur v pripravi kot:

Antropozofska medicina, Človek in kozmos, Antropozofija

Literatura pri društvu Kortina

Društvo Kortina ima na prodaj še nekaj izvodov knjig:

R. Steiner: Vzgoja otroka v luči duhovne znanosti – cena 1.300 SIT

R.Steiner: Človek v družnebem redu (Posameznik in skupnost) - cena 1.900 SIT.

Na voljo je tudi nekaj hrvaških prevodov predavanj in del R. Steinerja v

obliki skript.

Informacije in naročila: na telefon 041-477 806 ali po e-mailu: bsukmar@hotmail.com

51


Zimska zgodba

Z daljnih in visokih gora je prišla sveža zima. Nežne snežinke so jo prinesle na kristalnih

perutih. S svojimi srebrnimi lasmi in prelepim belim plaščem je čez in čez prekrila mater Zemljo.

Semena, ki so ostala v zemlji, so pod debelo in toplo odejo zaspala. Ptički so stisnili glavice pod

perje in utihnili. Plaha srnjad se je zatekla pod streho goščave. Medved je zadrnjohal v brlogu.

V naravi sta zavladala mir in tišina. Snežinke so se izgubile v snežni odeji. Nič več niso frfotale

naokrog. Vse se je umirilo.

Beli zimi je postalo dolgčas. V zimsko tišino je zapela:

'Jaz, prelepa zima bela,

jaz moža bi rada imela!'

/g,a,h,a,g,a,h,a/

/g,d'',h,a,g,d'',h,a/

Preko zasnežene poljane stopajo trije možje. Zdi se jim, da nekaj slišijo. Počakajo. Utihnejo.

Prisluhnejo.

'Jaz, prelepa zima bela,

jaz moža bi rada imela!'

Trije mladi so možje staknili svoje glave:

'Zdaj naši lepi beli zimi

mi željo izpolnimo!

Ko ona bo zaspala v noči,

Moža ji naredimo!'

Ko je noč zagrnila bele poljane, so se možje tiho lotili dela. Delali in ustvarjali so vso noč.

Ko se je prebudilo jutro, je na poljani stal Sneženi mož. V roki je imel metlo, da ga ne bi kaj

zametlo. Na glavi pa lončeno pokrivalo, da vse bolj resno bi kazalo. – Oči veselo gledajo v svet,

ki s snegom belim je odet. A usta vsa so nasmejana pri možu že zarana.

In Zimi, lepi beli ženi,

Se je predstavil Mož sneženi...

Zdaj rada sta se imela,

veselo sta živela in kmalu skupaj sta zapela:

'O, da bi še kaj otrok imela!'

/d,e,g,a,h,g,d'',h,a,a/

Mimo so prišli otroci, ki so se vračali iz šole. Veselo so se začeli kepati.

Sneženi mož presrečen reče ženi:

'Kaj vidiš moja lepa žena, da tudi vsaka kepa je snežena? Snežen sem jaz, snežena ti – snežene

kepe, ki lete; kot ptice v zraku se vrte! To vse družina naša je!'

In Zima Zima bela, bila je vsa vesela.

'Ne vem, če bom od tod odšla, saj imam moža prijaznega, otrok pa tudi, kar se da!'

A, ko je sonce posijalo,

pomlad v deželo pripeljalo,

snežena je družina vsa

v visoke gore spet odšla.

A.H.Križaj

9 7 7 0 1 8 5 4 1 7 3 9 9

More magazines by this user
Similar magazines