Waldorfske novice - Pomlad 2006

wsljubljana

Letnik II, številka 1
Časopis Waldorfske šole Ljubljana

Časopis Waldorfske šole Ljubljana

april 2006

intervju Annemarie Ehrlich

Temna stran televizije

Splošni nauk o človeku

Večeri med zvezdami

utrinki Človeška duša je kot voda

Pesmi

Gledališke igre in dogodki


K A Z A L O

Waldorfske novice

Časopis Waldorfske šole Ljubljana

april 2006, zaporedna št.49

Waldorfska šola Ljubljana

Streliška 12, 1000 Ljubljana

Tel: (01) 28 222 40

Fax: (01) 28 222 41

DŠ: 65714415

ŽR: 50100-603-43421

E-pošta: tajnistvo@waldorf.si

Splet: www.waldorf.si

Urednik: Davorin Peršič

Uredniški odbor:

Francka Imeri, Mohor Demšar, Primož Kočar,

Breda Pavlič, Alja Venturini (fotografije)

Sodelavci:

Darja Brecelj, Boštjan Štrajhar, Jana Dagarin,

Vera Grobelšek, Jana Kokalj, Bojan Popovič,

Igor Velepič, učenci in dijaki WŠL

Lektoriranje: Tatjana Kamenšek

Oblikovanje in prelom: Žiga Vuk

Tisk:

Cicero Begunje d.o.o.

Stegne 21 c

1000 Ljubljana

Časopis izhaja štirikrat letno.

Izšel kot priloga revije Svitanja.

Kazalo 2

Uvodnik 3

Ideal 3

Intervju 4

Annemarie Ehrlich 4

Nevarnosti televizije 7

Temna stran ekrana 7

Televizija pri otrocih 9

Nevarnost za otroka 9

Kako TV oblikuje naš značaj 10

Literatura 11

Splošni nauk o človeku 11

Pesmi 13

Človek 13

Večeri med zvezdami 14

Nepričakovana intimnost 14

Utrinki 16

Človeška duša je kot voda 16

Iz pouka zgodovine 18

Medvedek Godrnjavček 19

Igra v 3. razredu 19

Zaključni projekti 06 20

Nova pridobitev šole 21

Mozartov večer 21

Pokojnikigra 10. razreda 22

Foto iskrica 22

V gibanju 23

Bothmer gimnastika 23

Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov in

knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa

ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem

Waldorfske šole Ljubljana ali dovoljenjem avtorja.

ISSN ISSN 1854-0430

Ključ

Če hočeš spoznati samega sebe, glej, kako delajo drugi.

Če hočeš razumeti druge, poglej v svoje lastno srce.

Friedrich Schiller, Votivtafeln

2 WALDORFSKE NOVICE, POMLAD 2006


U V O D N I K

Ideal

Davorin Peršič

Iz hrastovega semena vedno nastane hrast, iz

brezovega breza in ne recimo vrba. Lahko bi rekli,

da vsak hrast, vsaka breza ali vrba raste po svojem

idealu. Ideal hrasta se uresniči v vsakem posameznem

hrastu. Ideal breze v vsaki posamezni brezi. In vendar

vidimo, da breza ni enaka brezi. Vsaka breza je drugačna,

celo vsak brezov list se razlikuje od drugega in vendar

ima vsaka breza nekaj skupnega z vsako drugo brezo. To

je ideal. Kljub dejanski razliki med posameznimi brezami,

je tako v vsaki brezi zastopan in uresničen ideal breze. V

vsakem hrastu ideal hrasta. V vsaki vrtnici ideal vrtnice.

Kaj je pri idealu pomembno? To, da ni mrtva ideja.

Ideal je živ in kot tak se v vsakem trenutku uresničuje

drugače. Hrast, ki raste stoletja, je v vsakem trenutku

drugačen. Vedno se spreminja, vedno se preobraža (iz

veje v kal, v list, v plod) in vedno raste. Njegova rast je

odvisna od sonca, vode, prostora, prsti ... Vendar na

svoj način vedno uresniči ideal hrasta.

Iz mrtvih idej pa lahko nastanejo le mrtve stvari. In

tudi to je dobro, saj potrebujemo tudi mrtve stvari,

ki ostajajo več let iste. Posamezen avto ali telefon

se ne spreminjata. Popolnoma drugače bi bilo, če bi

ljudje z mrtvimi idejami vodili rast hrastov. Ko bi bili

hrasti izdelani, se ne bi spreminjali, temveč bi ostali

nepremično isti, dokler ne bi postopoma razpadli. Kot

rastline iz umetne mase.

Vse tehnične stvari v sebi na nek način nosijo nekaj

mrtvega, nekaj, kar sili k fizičnemu razpadanju,

medtem ko vse žive stvari prežema nekaj živega, ki

fizično neprestano razvija. Problem nastane, ko se

mrtve ideje polastijo živega. Mrtve ideje prav tako kot

ideal enotijo, vendar ne dopuščajo posameznosti in

razvoja.

Do bolečin pride, če iz mrtvih idej nastane ideologija.

Ta poskuša živega človeka, skupnost živih ljudi

poenotiti v nek sistem, po katerem naj bi deloval.

Enakost naj bi bila tista, s katero naj bi dosegli srečo

... To ne gre ne v teoriji ne v praksi. Človek je živo

bitje, ki zase in za skupnost potrebuje živ ideal, da

lahko živi v skladu s svojim bistvom. Zdi se, da hrast

brez svoje volje postane hrast, breza breza ... Pri

človeku pa gre najbrž za to, da mora hoteti postati

svoj ideal. In želja ni dovolj. Če hoče živeti v skladu

sam s sabo, mora ideal tudi spoznavati in ga v sebi in

v svoji delih uresničevati. In če ga ne? Potem deluje

v skladu z najbolj priročno ideologijo, z mrtvimi

idejami, ki so prisotne v njegovem okolju. Ne ostane

mu nič tretjega.

■ Eva, 8. razred

Vsi medčloveški odnosi so nekaj živega. Odnosi v

družini, med prijatelji, med sodelavci, med učitelji in

učenci, med sosedi ... vedno rastejo in se razvijajo –

ne poljubno, temveč iz živega prepleta posameznosti,

ki zorijo na polju človeškega. Ti odnosi so kot živi

organizmi (organizacije) in kjerkoli se pojavi šablona,

da "uredimo odnose", to ne bo prineslo pravih sadov.

Pri mrtvih idejah, šablonah vedno nekaj izpade: to je

posameznik.

Če hočemo "urediti" medsebojne odnose, se lahko

srečamo le na skupnem polju človeškega ideala. Bolj

ko ga spoznavamo, bolj notranje bogati postajamo in

bolj kot smo bogati, več hočemo podarjati in bolj znamo

delati skupaj. "Vsak posameznik – lahko rečemo – nosi

po svoji zasnovi in določenosti v sebi čistega idealnega

človeka in uglasiti se z njim, z njegovo nespremenljivo

celoto v vseh njenih raznoterostih, je velika naloga

njegovega bivanja." (Schiller) In kako se uglasiti s

svojim človeškim idealom, s katerim bi plemenitili

človeštvo? To vsebino nosi v sebi impulz človeške

(anthropos) modrosti (sophos) – antropozofije.

WALDORFSKE NOVICE, POMLAD 2006 3


I N T E RV J U

Annemarie

Ehrlich

Davorin Peršič

Annemarie Ehrlich, ki je vodila evritmijo na

večdnevnih pripravah učiteljev WŠL za

letošnje šolsko leto, je ena izmed svetovno

znanih evritmistk. S svojimi izkušnjami, rojena je bila leta

1926 v Berlinu, in aktivnim življenjem z antropozofijo, ki

jo je udejanjala v pedagoški, umetniški in zadnjih več kot

dvajset let predvsem v socialni evritmiji, je svojevrstna

oseba, ki suvereno in z velikim nagovorom vodi evritmijo

z vodilnimi kadri največjih svetovnih podjetij, osebjem

v bolnišnicah, učitelji, evritmisti ali s skupinami, ki jih

evritmija zanima.

V svojem življenju je vsakršna dela, od dekliških

zadolžitev do dela, ki ga opravlja danes, sprejemala

kot "Dobre vaje za male deklice." V tej skromnosti,

vendar z velikim pogumom in energičnostjo, z

izostrenim občutkom za ljudi in s prodornim miselnim

vpogledom, je eden redkih človeških svetilnikov

današnjega časa in prihodnosti.

Intervju je potekal med večernim odmorom na

pripravah učiteljev WŠL v koči Planinka na Pohorju,

23. avgusta 2005. V njeni skrbno urejeni sobi je

pogovor, kljub intenzivnemu delu za prihajajoče leto,

potekal v mirnem in prijetnem vzdušju.

Kaj je smisel ali cilj vaših delavnic?

Da ljudje izkusijo, da je človeško bitje lahko v sebi

in hkrati v okolici, da lahko med svojo notranjostjo

in okolico najdejo ravnotežje. Mislim, da je to najbolj

posebna stvar, ki jo evritmija nudi. To je mogoče

videti že v besedah. Največ besed ima samoglasnike

in soglasnike. S samoglasniki izrazimo svoje

razpoloženje (Če na primer rečemo: aaa ... Ali: eee

...), medtem ko so soglasniki bolj okolica, oblikovalci

besede. V besedi sta oba elementa: prvi prihaja od

zunaj in drugi od znotraj. Torej: Moj jaz v okolici.

Je danes potreba, da ljudje razvijejo ta odnos?

Mislim da, saj je ogromno ljudi, ki so pregoreli in

tako nimajo ravnotežja. Bili so povlečeni iz svoje

notranjosti, življenje jih je potegnilo ven iz samih sebe

in zato so pregoreli. Če uspeš priti do odnosa, ko si

lahko sam s sabo in zavesten tistega, kar je okrog

tebe, potem si lahko bolj zdrav.

Imate veliko izkušenj in srečujete zelo različne

ljudi. Kaj mislite oziroma kaj vidite v družbi? Gre

za kakšno spremembo?

Od takrat, ko sem bila v službi v šolah, torej 40 let

nazaj, do danes, sem pri otrocih opazila spremembe.

Takrat smo delali veliko vaj, da so lahko otroci prišli

ven. In danes je ravno obratno. Otroci so tako zunaj,

da jim moramo pomagati, da pridejo k sebi. To je

velika sprememba. To se v družbi čuti, saj vsi vtisi, ki

jih dobimo od reklam, televizije, prometa ... Na otroke

delujejo kot napad od zunaj in tako otroci živijo samo

zunaj sebe. Zato jih moramo pripeljati do samih sebe.

To je zame največja sprememba. V resnici je ravno

obratno kot pred 40 leti.

Kje je mesto evritmije danes? V umetnosti? Kot

pomoč za nove medčloveške odnose?

Glede umetnosti ne morem ničesar reči, saj mislim,

da smo ravno zdaj povsod v takšni krizi, da ne vem,

kako se bo razvila. Ampak evritmija v socialnem

življenju ima veliko možnost, saj lahko z njo nastane

vidno tisto, kar živi med ljudmi. Tako nastane vidno,

če skupina dela skupaj ali če delamo sami. Mislim, da

je naloga evritmije pokazati ljudem, da lahko delajo

skupaj, in tudi pomagati jim ozavestiti, da morajo

delati skupaj. Na številnih seminarjih začnem tako,

da vsak dela sam zase in čez nekaj časa se lahko

zavejo, kaj je okrog njih in kako lahko srečajo drugega,

medtem ko delajo. Mislim, da je zelo pomembna stvar

za kulturo, da moraš biti buden, medtem ko delaš. Ne

gre za to, da mislimo, medtem ko sedimo, temveč da

prebudimo zavest, medtem ko delamo.

To je novo in mislim, da moramo narediti nov korak

v razvoju. Naprej ne moremo taki kot smo sedaj. Zdaj

smo obtičali. Mislim, da vsi ljudje, ki se ukvarjajo s

tem, kaj je razvoj, vidijo, da moramo narediti nekaj

novega, ker smo obtičali. Smo na koncu.

Kako vidite odnos med

evritmijo in Rudolfom

Steinerjem?

Brez Rudolfa Steinerja ni

evritmije. Tako enostavno.

On jo je razvil oziroma jo

posvetíl, tako da govor

ali jezik, ki ga govorimo,

ni le v nas, v naših ustih

in v glasilkah, temveč da

lahko to tudi prevedemo v

gibanje. In mislim, da je to

nekaj posebnega, da lahko

tisto, kar je v nas nevidno,

postane vidno preko

evritmije. In to je njegovo

delo; brez njega tega ne bi

mogli najti oziroma jaz tega

ne bi mogla najti. Bodimo

natančni: jaz tega ne bi

mogla najti.

Kaj mislite, zakaj je bila

evritmija iznajdena?

/.../ Moja osebna vizija

4 WALDORFSKE NOVICE, POMLAD 2006


kaj se bo zgodilo, in nenadoma postanejo aktivni. To

se zgodi in ni potrebno, da sem sama tako aktivna,

jaz moram dati le impulze, da lahko delajo. Zato me

ne izčrpa, iz vaje dobim moč. Moj čas brez vodenja

evritmije je precej bolj utrujajoč kot čas, ko vodim

seminar za seminarjem.

■ Annemarie Ehrlich

Evritmija v socialnem življenju ima veliko

možnost, saj lahko z njo nastane vidno tisto,

kar živi med ljudmi

je, da je Rudolf Steiner dal evritmijo, da lahko

spremenimo naše mišljenje. In to v obdobju, ko vsi

vemo, da smo na koncu analitičnega mišljenja. Naše

mišljenje mora preiti v gibanje. Ravno tako se otrok

najprej giblje, nato lahko govori in šele potem, ko se

je že naučil govoriti, lahko tudi misli. Govorjenje je

notranje gibanje in misli so še bolj notranje kot govor,

zato mislim, da se moramo kot odrasli spet gibati,

vendar zavestno, da spravimo mišljenje v gibanje.

Mislim, da je to tako enostavno. To lahko vidimo pri

otroku, pri vsakemu otroku se zgodi in to moramo

sedaj narediti po zavestni poti. Hoditi na novo, gibati

se na novo, vendar – zavestno. To spremeni naše

notranje navade govora in jaz mislim tudi: mišljenja.

Vedno.

Kako delate čez dan zase? Kako se pripravite na

vodenje seminarja?

Veliko hodim in vedno, ko hodim, mislim na

seminar, ki prihaja. Hoja mi zelo pomaga, da pridem

do jasnih idej, do novih idej, do novih vizij za pomoč

v tej ali oni situaciji. To je ena stvar, ki jo počnem.

Potem so tu vaje za vodenje samega sebe, ki jih delam

pogosto. In če pogledam nase, je najpomembnejša

stvar, odkar sem postala starejša, da sem v trenutku.

Da sem prisotna v trenutku in ne da razmišljam, kaj

bo naslednji teden ali kaj je bilo pred 14 dnevi. Biti

resnično v trenutku. Mislim, da tako ostaneš zdrav.

Z evritmijo ali brez nje. Moje življenje je zelo bogato

življenje, saj me ljudje vedno sprašujejo in jaz lahko

dam odgovor. Le če dva ali trije vprašajo v istem

trenutku, ne morem. Vendar če vprašajo leto vnaprej,

potem je to že mogoče.

In delo z ljudmi ti daje moč. To te ne izčrpa. Izvajati

evritmijo z drugimi. Saj čutiš njihovo navdušenje in

njihovo toplino. Tako posebno je. Stojijo in čakajo,

Kot učiteljica evritmije na waldorfski šoli ste

poučevali od 1. do 12. razreda. Kakšna je bila vaša

izkušnja v tem času?

Mislim, da bodo ljudje rekli, da sem od nekdaj

deloholik. Toda vedno sem imela veliko energije in

evritmija me je nosila. Torej, ko sem čez teden učila,

sem imela družino in zvečer sem rekla svojemu možu:

"Zdaj bi rada šla vadit." In bil je zelo začuden: "Saj si

delala cel dan, vadila si cel dan." "Že, ampak ne zase."

Tako sem največkrat zvečer zase vadila eno uro. To

mi daje energijo in me ne utruja. Vendar mislim, da

sem nekaj posebnega.

In kako dolgo ste delali za waldorfsko šolo?

Približno 20 let. 15 let v eni šoli, vmes sem bila na

porodniški, in potem še v eni šoli, kjer sem pomagala

pri uvedbi evritmije. No, nekaj časa sem se vozila

en dan v tednu v Amsterdam in imela 7 razredov v

enem dnevu in zvečer umetniško vajo ... To je bilo

popolnoma noro. Ampak, da ... To je bilo življenje.

Ste na šoli delali z učitelji?

Ne, z učitelji nisem delala. V tistem času ne. Ne

spomnim se, da bi. Delala sem z razredi, ampak nikoli

ne s pol razreda, vedno s celim razredom.

Cel razred, koliko otrok je bilo to?

Trideset, štirideset ...

Štirideset?

Da, ampak le pri manjših otrocih. Vem, da sem v

petem razredu delala s 45 otroki. Ampak sem imela

veliko dvorano. Veliko dvorano z odrom. Ko sem delala

z velikimi otroki, sem vedno stala na odru. Dvorana

je bila polna, vendar so vedeli, da vidim vse. V višjih

razredih jih je bilo 30 ali 35.

Ne več?

Ha, ha ... Ne, ne več. Ampak vedno cel razred. A

da sem imela vse, sem dvorano resnično potrebovala.

Drugače tega ne bi mogla.

Ste imeli, ko ste končali s poučevanjem evritmijie

na waldorfski šoli, stike z waldorfskimi šolami kot

učitelj za učitelje?

Da, veliko let sem imela seminarje za učitelje v Den

Haagu, ampak le enkrat tedensko. Veliko povezav

z waldorfskimi šolami sem imela, ker smo z učitelji

delali veliko gibalnih iger za otroke, če niso imeli

evritmije ali če so potrebovali jutranje vaje, preden so

začeli z delom. To sem delala za celo Nizozemsko. Čez

vikende smo to delali v različnih krajih.

V času, ko sem bila učiteljica, sem organizirala

WALDORFSKE NOVICE, POMLAD 2006 5


šolski festival za celotno Nizozemsko, kjer smo imeli

evritmijo od 1. so 12. razreda, da bi videli razvoj

otroka in evritmije. Bilo je res razburljivo, saj so iz

različnih mest prišli avtobusi z otroki in starši. Bilo je

zelo veliko ljudi, približno 400. Bil je pravi festival, ki

sem ga delala tri ali štiri leta. In to je zelo pomagalo

pri razvoju evritmije v šoli. Starši so lahko videli,

kako drugače se tretješolec giblje od šestošolca, ali

devetošolca, ali dvanajstošolca. Imeli smo vse razvojne

korake in za starše je bilo zelo zanimivo.

Niste o vašem razvoju evritmije, o vajah, ki ste

jih razvili, nikoli napisali knjige?

Tega ne bom nikoli naredila. Zdaj sem napisala

svojo biografijo in tam je nekaj vaj. Mislim, da če

daješ recepte, odvzameš lastno aktivnost evritmista.

Mislim, da smo na tej točki, v tej krizi z evritmijo,

ker se učimo iz knjig. In to ne oživi. Zato evritmijo

dajem vsakomur, vsak jo lahko uporablja, vendar

naredite iz nje svojo vajo in ne berite, kako mora biti.

Biti resnično v trenutku. Mislim, da tako

ostaneš zdrav.

Ne more biti tako ali tako, saj je vsaka situacija lahko

drugačna. In to je življenje, drugače je proti njemu.

Je to neke vrste zaupanje v vsakega

posameznika?

Da. Mislim, da so moje vaje na nek način temeljne

vaje, iz katerih lahko razvijete veliko različnih stvari.

Ni jih potrebno izvajati tako. Poskusite v sebi najti

vir, ki prekipeva, od koder lahko vedno izvira.

Mislim, da je najbolj posebna stvar, ki jo delam,

ko ljudi učim, da delam zelo majhne korake. Veliko

ljudi med nami dela prevelike korake, ki jim ljudje

ne morejo slediti. In meni gre za to, da odrasli ljudje

delajo vaje sami in ne da posnemajo. In tisto, kar

lahko ljudi navduši, je, da lahko sledijo skozi sebe in

ne le visijo na učitelju. In zato potrebujemo zelo, zelo

majhne korake. Vendar tega ni tako lahko razviti.

Ali imate kot mama, kot babica, kot prababica

kakšen nasvet za starše tega časa?

Resnica je, da ne dajem nasvetov v lastni družini.

Kakšno besedo rečem le, če me zanjo zaprosijo.

Drugače ne dajem nasvetov. Ne. Mislim, da morajo

iti svojo pot, in opazila sem, da gredo svojo pot. In

mislim, da je tako prav. Ne morem jim pomagati v

njihovem življenju. Le če me zaprosijo, in včasih

me, potem imamo pogovor in to je zelo lepo. Ampak

nasvetov ne dajem.

Biti prababica je zame zelo posebna stvar. Posebno

z najstarejšima pravnukinjama, ki imata 12 in 10 let

imam zelo tesen stik, saj sta 10 let živeli v moji hiši.

Mlajša je tudi tam rojena. Z mlajšimi pravnuki, ki jih

ne vidim pogosto, nimam tako tesnega stika. Ampak

videti, kako drugačni so danes otroci od otrok v mojem

času ... Zelo drugačni so in zato ne dajem nasvetov,

kako jih vzgajati, saj je danes popolnoma drugačen

čas. Ne le čas, tudi otroci so tako drugačni. Prihajajo

s takšno modrostjo in jaz sem prav začudena, kaj vse

vidijo, kaj sprašujejo ...

Bi nam lahko povedali kakšen primer?

Najstarejša piše pesmi. Ampak ne o rožicah in

naravi, ampak o spominu, mislih, o smrti in včasih

ljubezni. Včasih o svoji mlajši sestri. Veliko je stvari,

o katerih piše in ki jih jaz sama v taki starosti nikoli

ne bi pisala. Veliko bolj so povezani s tistim, kar se

dogaja po svetu, preko televizije. Vedo, kaj se v svetu

dogaja, in na nek način potem to nosijo s seboj. Ona

piše pesmi in tako lahko gre preko tega. In zaradi vseh

vtisov ne ostane ohromljena. Vendar te generacije so

popolnoma, popolnoma drugačne.

Bi rekli, da so bolj zbujeni? Da se prej zbudijo?

Absolutno.

Lahko slišimo, da je to, kar se otrokom dogaja,

naravna stvar in da moramo otrokom dati, kar

zahtevajo. Na drugi strani pa slišimo o zaščiti, da

bi morali otroke odmakniti od ...

Da, mislim, da jih moramo zaščititi, vendar ne na

otročji način. Oni so tu in zdaj. Jaz jim nikoli ne bi

povedala za vse težave svojega ali našega življenja, za

zakonske ali finančne probleme ... Ampak ko pridejo

z vprašanjem, jim moraš odgovoriti. Kolikor se le da,

pa jih je potrebno zaščititi pred televizijo in kinom ...

Zakaj mislite, da imajo te slike tako močan vpliv?

Otroci so nad njimi zelo navdušeni.

Mislim, da so slike vedno zanimive za otroke.

Pokažite jim lepe knjige, pripovedujete jim zgodbe

... in zadovoljni bodo. Ne morem si predstavljati, da

imajo otroci lahko radi slike Walta Disneya. Pojdite v

naravo, naj stvari izkušajo ... zgradite jim hišico na

drevesu. Naj tam prespijo kakšno noč. Nekje zunaj.

Moramo jim posvečati pozornost in to je za njih

vrednejše kot sedeti pred televizijo in gledati, kaj se

tam godi. Delati morajo veliko stvari.

Najlepša hvala za odgovore.

Prosim (smeh) ...

Želel sem vas vprašati, kakšen je vaš odnos do

pravnukov. Mar ni zanimivo, da se tako oddaljene

generacije srečujejo? Mislim, da je za obe strani

to lahko nekaj posebnega.

6 WALDORFSKE NOVICE, POMLAD 2006


NE V A R N O S T I T E L E V I Z I J E

Davorin Peršič

Temna stran

ekrana

Vloga televizije, radia, računalnika ... v

vsakdanjem življenju v zadnjih desetletjih

postavlja sodobnemu človeku veliko vprašanj.

Tehnične pridobitve so postale del vsakdana in tako ali

drugače jih uporabljamo skoraj vsak, če ne prav vsak

dan. Povprečno je mladostnik, včasih že otrok, z uporabo

tovrstne tehnike zelo zaseden in dnevna večurna uporaba

le-te nanj gotovo vpliva.

Znanstvene raziskave (konkretne primere navajajo

ostali članki na to temo) kažejo na fiziološke,

psihološke in sociološke probleme, ki se pojavijo

pri dolgotrajni uporabi. Prav gotovo pa lahko tudi

sami, z nepristranskim opazovanjem in natančnim

razmislekom, pridemo do vplivov in posledic, ki jih

ima.

V tem članku bomo poskusili osvetliti negativni vpliv

televizije na sodobnega človeka, predvsem otroka in

mladostnika. Pri tem nas zanima vsebina informacij

in tudi način, kako te informacije pridejo do ljudi,

ter kakšen vpliv ima tovrsten način sprejemanja

informacij.

Morda ste pri gledanju televizije kdaj opazili, da

je vaša pozornost oziroma vaša zavest v nekoliko

posebnem stanju. To se najbolj pokaže, če gledate

televizijo dlje časa. Zgodi se, da nekaj doživljate, vendar

ste na nek način vseeno pasivni. Tej delni budnosti

bi lahko rekli budno sanjanje. To lahko opazite, če

na primer pri gledanju filma o življenju rož naenkrat

spremenite svoje zanimanje in ga preusmerite v neko

drugo dejavnost – na primer opazovanje rože, ki jo

imate v vazi. Brez posebni naporov boste ugotovili, da

obstaja velika razlika.

Budno sanjanje lahko tudi izmerimo kot zmanjšano

aktivnosti v možganih. Naša pozornost je med

gledanjem gibljivih slik, ki nam vzbudijo vtis, da se

na platnu ali ekranu odvija precej več, kot le igra

svetlobe in oblik, zelo drugačna od gledanja običajne

resničnosti. Kljub temu da vemo, da so to le svetlobne

igre, se vživimo v njih, kot da pred nami res stojijo

živali, marsovci, ljudje ali človeška trupla. Ob gledanju

televizije navadno doživljamo močneje, kot če bi o

tem le brali, poslušali, gledali igro ali fotografije. In

to doživljanje pride bolj ali manj "samo od sebe", brez

kakšne posebne notranje aktivnosti. Če pogledamo

otroke, ki se dnevno izgrajujejo in rastejo s tovrstnim

vživljanjem v gibljive slike, lahko predvidimo in na

žalost tudi opazujemo posledice.

Redno budno sanjanje oz. gledanje televizije lahko

povzroči preveliko budnost, preveliko sanjavost in

še največkrat nepravilno kombinacijo budnosti in

sanjanja. Ruši se osnoven odnos do resničnosti.

Skrajnost, ko otrok dejansko ne loči med streljanjem

s puško v filmih in v šoli, je skrajnost, vendar so

tisto, kar se odvija pri večini otrok, ki redno gledajo

televizijo, isti procesi v manjšem obsegu.

Kaj se dogaja pri vživljanju v slike na ekranu?

Identifikacija na različnih ravneh. Poglejmo nazoren

primer: Z videospoti je televizija dosegla srca

mladostnikov, ki se z dogajanjem v videospotih očitno

identificirajo. Ne le s posnemanjem v oblačenju,

vedenjem, temveč tudi globlje. V mladostniškem

in otroškem času ljudje iščemo duševne ideale in

fascinirani s skrbno izbranimi in posnetimi gibljivimi

slikami, lahko hitro izberemo idole. Zvezde na ekranih

s svojo dodelanostjo in intenzivnostjo presežejo

resnične zvezde. Skozi nezavedno ali delno zavestno

identifikacijo mladostniki doživljajo čustvena

doživetja, ki jih navdajo s samozavestjo, z zanosom,

pogumom. Osnovno gibalo za uspeh videospotov je,

da čustveno nagovorijo mladostnika, da podžigajo

njihove strasti. Poleg identifikacije z idolom mlade

pritegne tudi izzivanje elementarnih instinktov. Zopet

se preko istovetenja njihovi elementarni instinkti na

nek poseben način sprostijo in počutijo se boljše,

prerojeno, poživljeno. Eden izmed najbolj močnih

elementarnih instinktov, na katere v vidospotih igrajo

je erotika. Z očitnimi namigi spodbujajo neosebno

seksualnost, povezavo nasilja in seksualnosti in

podobno. In v čem je problem?

Po teh silnih doživetjih, ponotranjenih slikah

mladi gledalci ostanejo prazni in prerešetani s

pretiranimi čustvenimi izstrelki, ki nimajo dosti

opraviti s svetom, v katerega se vsak

dan zbudijo.

Praksa kaže, da gre pri tem za veliko čustveno laž.

S stališča otroka ali mladostnika bi ji lahko rekli

tudi zmota. Po teh silnih doživetjih in ponotranjenih

slikah mladi gledalci ostanejo prazni in prerešetani

s pretiranimi čustvenimi izstrelki, ki nimajo dosti

opraviti s svetom, v katerega se vsak dan zbudijo.

Njihovo duševnost zajame frustracija, saj jim televizija

vzpodbudi pretirane želje, ki jih lahko uresničujejo le

idoli na ekranih. Tisti, ki so svojo duševnost gradili

tako, da so prekomerno črpali, v srečanju z "resnično

resničnostjo" lahko naletijo na probleme, ki se kažejo

v nesamozavesti, nezmožnosti navezovanja socialnih

odnosov, pomanjkanju koncentracije, izbruhih

agresije, depresivnosti, zatekanju v droge ... Vse to

so velika poglavja, ki jih pomaga gojiti televizija. Še

zdaleč ni edini razlog, vendar s svojimi vsebinami

omogoča večji razmah teh duševnih bolezni.

WALDORFSKE NOVICE, POMLAD 2006 7


Če si to občutljivo področje pogledamo bolj natančno,

lahko vidimo, da pri gledanju televizije pravzaprav

vadimo določen odnos do sveta. Kakšna vadba je to?

Je to vadba za resnično življenje? Za jasno mišljenje?

Za močno voljo? Za občutek? Ne, ravno obratno. Z

gledanjem televizije vadimo:

• Pasivno sprejemanje, ki vodi v brezvoljnost. Pri

gledanju televizije smo fizično popolnoma neaktivni,

kljub temu da se nam dogajajo (doživljamo!) najbolj

neverjetne stvari. Z nič volje se istovetimo z junaki,

ki dosegajo najvišje vrhove, čutimo moč bogatih,

potujemo v neznane svetove, se zaljubljamo,

sovražimo, zmagujemo v športih in vojnah ... Tega

se globoko v sebi navadimo in posledično nam je

vsak napor, kjer moramo dejansko vpreči svojo voljo,

odveč.

Ne gre za to, da bi televizijo demonizirali,

temveč nasprotno: da bi ji v svetu dali svoje

mesto.

• Usmerjen načina mišljenja. V obliki mode in

trendov v glasbi, oblačenju, govoru, obnašanju

... postajamo vodljivi bolj ali manj sofisticiranim

oblikam potrošništva. Kljub temu da imamo –

politično korektno – še vedno na izbiro več možnosti,

je to največkrat le izbira med nepotrebnimi stvarmi.

Vsakodnevno ponavljanje istih neumnosti se v praksi

pokaže kot neverjetno učinkovit način: velika večina

ljudi, da ne govorimo o otrocih, ki so tu posebno

izpostavljeni, začne to ponavljati in se obnašati v

skladu z "navodili". Stvari, ki jih ne potrebujejo,

so ne lepem nujno potrebne. Ob zavestnem branju

vsebin, ki jih dnevno poslušamo v popularni glasbi,

reklamah, oddajah ali filmih, se lahko vprašamo,

kako je mogoče, da vse to res vsak dan poslušamo.

• Površinsko prebujenost. Doživetje gibljive slike, ki

največkrat do banalnosti poenostavi resničnost, nam

daje občutek, da res vemo, kako je bilo v srednjem

veku, kako je v tropskem pragozdu ... Posebno otroci

se s televizijo zaradi pestrosti vsebin intelektualno

zgodaj zbudijo, vendar ostanejo lačni. Vsebine in slike,

ki jih dobijo, ne zmorejo umestiti v smiselno celoto, v

svojo vsakdanjo izkušnjo sveta ... V svojih duševnih

globinah ne ločijo med televizijo in resničnostjo. Tudi

če jim dopovedujemo, da so to filmi, filmski triki,

montaže, hipoteze ... je moč doživetja gibljive slike

večja in otrok gradi na njej.

• Duševno otopelost. Umetna filmska kri in tekoči

trak svetovnih tragedij, za katere zvemo med reklamo

za pralni prašek in zmagami naših športnikov, nam

otopi naše čustvovanje. Zaradi silnih duševnih šokov

postanemo neobčutljivi, medtem ko nam televizijski

karakterji s svojimi zaigranimi vzorci reagiranja

poenostavljajo in usmerjajo čustvene reakcije.

Zaradi prevelike izpostavljenosti duševnemu trušču

in surovosti ne zmoremo prisluhniti glasu finih in

kompleksnih čustev. Podobno se dogaja z ustvarjalno

ali umetniško domišljijo, za katero v predvajanih

vsebinah v glavnem ni prostora.

• Odpor do narave. Resnična narava je daleč stran

od t.i. vzgojno-izobraževalnih oddaj o naravi. Ob

gledanju prelepih slik dokumentarnih serij kmalu

pozabimo, da je v naravi lahko zelo vroče, mrzlo,

mokro, umazano, polno žuželk, da so konji velike

živali in da kozorogov ali orlov v njihovem življenjskem

okolju mogoče ne bomo srečali ... Da so stvari v naravi

elementarno nepredvidljive. V naravi se moramo znati

okolju odpreti ... Medtem ko je televizija neverjetna

naprava za zapiranje vase.

• Odpor do soljudi. Ob gledanju televizije se zapiramo

vase in četudi je pred televizijo ali v kinu več ljudi,

so vsi s svojo pozornostjo pripeti na ekran. Gledalcu

tako ni potreben nihče. Nihče od njega ne zahteva

kakšne socialne ali duševne aktivnosti. Za nikogar

ni pomembno, kako se bo obnašal, medtem ko bo

gledal. Je opazovalec, ki ni odgovoren za nič. V večini

življenjski situaciji je seveda drugače, saj ne moremo

le opazovati, kaj se bo zgodilo. Moramo reagirati,

poseči v odnos, se izpostaviti ... Z gledanjem televizije

se, posebno otroci, hitro navadijo na neaktivnost

ali neprimerno aktivnost, saj težko upoštevajo, da

svet od njih zahteva gibljivost v odnosih (raznoliko

in kompleksno duševno-socialno aktivnost). Vajeni

le sebe, težko sprejemamo druge. V drugih vidimo le

svoje lastne slike in kaj hitro pride razočaranje.

• Fiziološko pasivnost. Ko gledamo televizijo, običajno

mirujemo in kljub naši budnosti naše telo postopoma

prehaja v stanje spanja. Od čutil, možganov, do

prebavnega sistema vse prehaja v pasivnost, ki je

sicer prisotna le med spanjem. In ne potrebujemo

zdravnika, da bi zvedeli, da tako televizija za naše

fizično telo ne deluje zdravo.

Ne gre za to, da bi televizijo demonizirali, temveč

nasprotno: da bi ji v svetu dali svoje mesto. Hitro bi

našteli pozitivne lastnosti, vendar se zdi, da se ne

zavedamo dovolj dobro naštetih vplivov in posebno

njene neprimernost za otroke.

V današnji družbi ji dajemo mesto, ki ji ne gre. Če

samo pogledamo urejenost sodobnega bivalnega

okolja, bomo videli, da stoji televizija na dominantnem

mestu v dnevni sobi, v spalnici, otroški sobi. In

vprašanje je, kako visoko je število ur gledanja

televizije v primerjavi s številom ur pogovora med

ljudmi. Gotovo ni enostavno omejiti gledanja televizije,

vendar bi to marsikoga v resnici osrečilo.

8 WALDORFSKE NOVICE, POMLAD 2006


NE V A R N O S T I T E L E V I Z I J E

Rainer Patzlaff

Kaj povzroča

televizija pri

otrocih

Procesi dozorevanja možganov in funkcij

organov vsekakor potrebujejo čas. Delno se

zavlečejo daleč v prva šolska leta in so lahko,

kot vedno bolj nazorno kažejo novejše raziskave, občutno

moteni z nekontroliranim gledanjem televizije.

Delo, 8. marec 2005

Zakaj sta

televizija in

računalnik nevarna

za otroka?

Zato je nujno, da se seznanimo z določenimi

dejstvi, ki jih moramo v interesu otrok jemati resno.

(Postman, 1983) Na primer dejstvo, da televizija, če

je starši strogo ne nadzorujejo, otrokom v znatnem

obsegu onemogoči neposreden in aktivno oblikovan

stik s svetom. Ni redkost, da danes otroci gledajo

televizijo 30 do 40 ur na teden (Glogauer, 1993). V

ZDA imajo otroci pri vpisu v šolo v povprečju za sabo

10.000 ur televizije.

Medtem ko sedijo pred ekrani, jih naprava prisili v

umetno, otroku popolnoma tujo gibalno togost, ki se

začne z visoko stopnjo ohromitve nezavedne aktivnosti

očesa (Patzlaff, 1995) in od tam naprej zajame celo

telo. "Gibalni zastoj" imenujejo zdravniki podhladitev;

boljše poimenovanje bi lahko bilo: preprečevanje

aktivnosti. Merljivo se izraža celo v zmanjšanju

aktivnosti možganskega valovanja (Scheuerle, 1998)

in v nenadni zmanjšani aktivnosti prebavnega

sistema (Klesges, 1993). K temu moramo dodati

tudi odsotnost vsakršne interakcije z dogajanjem

na ekranu, ki otroke ne le navaja na držo distance,

neudeleževanja, temveč jih vzgaja tudi v potrošniško

orientiran odnos do sveta.

Tudi dobro posneti filmi o živalih, otroške oddaje

itd. ne odtehtajo teh slabosti. Pomemben kriterij za

odločitev staršev glede otrokove uporabe televizije

je tudi, ali so otroci neodvisno od televizije sposobni

lastne aktivnosti, ali lahko razvijejo bogate interese

in ali se jih redno navaja na ustvarjalno delo. Kajti

potem je strah, da podležejo vrtincu televizije, občutno

manjši.

prevedel: Davorin Peršič

(Was Fernsehen bei Kindern bewirkt je poglavje članka:

Waldorpadagogik und Medien? iz knjige: Die Zukunft der

Waldorfschule, Rowohlt Taschenbuch Verlag, Reinbeck bei

Hamburg, 2000, str.: 148)

"Pozor, zaslon!" se glasi naslov najnovejše knjige

uglednega nemškega raziskovalca možganov

Manfreda Spitzerja, nevrologa in psihiatra,

vodje univerzitetne klinike za psihiatrijo in centra za

nevrologijo in učenje v Ulmu. V njej govori o dokazano

škodljivemu vplivu televizije in računalnikov na otroke.

Televizijo gledajo že zelo mali otroci, vendar morajo

otroški možgani zgraditi strukturo iz izkušenj. Malčki ne

morejo povezovati informaciji z zaslona in iz zvočnikov.

Razvijejo se nejasne strukture. Veliko bolje je, kadar

otroci skušajo svet z vohanjem, okušanjem, tipanjem.

Vsako gledanje televizije otrok v letih, ko hodijo v vrtec,

je zato zelo škodljivo, je izjavil Spitzer v pogovoru za

nemški tednik Focus.

WALDORFSKE NOVICE, POMLAD 2006 9


On sam ima pet otrok, pa nobenega televizorja.

Imenitno jim gre. Pogosto sliši, da bodo otroci brez

televizorja postali obstranci. Raziskave kažejo ravno

nasprotno: več ko otroci gledajo televizijo, bolj so

družabno zadržani. Trditev, da morajo otroci gledati

televizijo, kolikor jih je volja, je kratko in malo

napačna, trdi Spitzer. Televizija jih poneumlja in jih

dela nepazljive. Kdor trdi nasprotno, ne upošteva

nedvoumnih rezultatov raziskav. Kot žalostni primer

nevednosti na tem področju navaja nemško zvezno

centralo za politično izobraževanje.

"Drži, da nemalo medijskih znanstvenikov nima

pomislekov glede televizije in računalnikov. Pri

tem pač gre za velike denarje in nekatere ljudi je

mogoče kupiti. Enako je v preteklosti počela tobačna

industrija, da bi zasejala dvom o škodljiv osti kajenja.

Nekateri se obotavljivo izmotavajo, češ da je raziskav

še premalo, da bi si mogli ustvariti pravo podobo.

Pri tem pa so podatki že zdaj nesporni. Zgovorni so

tudi poskusi, ki so jih doslej opravili: v eni šoli so

zmanjšali čas gledanja televizije in učencem namesto

tega ponudili kaj drugega, na drugi šoli pa ne. Čez pol

leta so otroke ocenili in opazili, da so bili tisti, ki so

manj gledali televizijo, manj nasilni do drugega.

Spitzer tudi ni prijatelj računalnikov v šolah.

Računalniki ovirajo ustvarjalnost in učenje, pravi.

Otroci se učijo predvsem od ljudi, v šoli s čustvenim

odnosom do učitelja. Tako imenovano elektronsko

učenje je stranpot. Na temelju opravljenih študij

Spitzer trdi, da bodo "zaslonski mediji" leta 2020

v Nemčiji "ubili" dodatnih 40.000 ljudi, tisti, ki so

v otroštvu pogosto sedeli pred zaslonom. Ubili jih

bodo z boleznimi, kakor so infarkt, rak na pljučih,

diabetes. K tem je treba prišteti še nekaj sto dodatnih

umorov. Zaradi premalo gibanja in preobilice hrane

pred zaslonom bodo ljudje predebeli, to pa je bližnjica

k nekaterim boleznim. Ker je vsebina gledanega

čedalje bolj nasilna, se veča tudi agresivnost mladih

gledalcev. Spitzerjevo glavno priporočilo je uveljavitev

davka na nasilne scene: za vsako nasilno dejanje,

ki bi ga pokazali na televiziji, bi obdavčili filmsko

produkcijo in jo tako spodbudili, da bi se poskusila

znajti brez tega.

Delo, 18. april 2005

Kako televizija

oblikuje naš značaj

Peter Winterhoff – Spurk, 59-letni profesor

medijske psihologije na univerzi v Saarbrücknu

v Posarju, ne gleda televizije, odkar se mu je

pokvarila. Pa je prav nič ne pogreša, ravno nasprotno,

brez nje živi še bolj: več bere, več se ukvarja s športom in

gre pogosteje v gledališče. poklicno se ukvarja z analizo

televizije in vprašanjem, kako ljudje ravnamo z njo.

Pred kratkim je izšla njegova knjiga Hladna srca s

podnaslovom Kako televizija oblikuje naš značaj. V

njej razlaga, kako televizija spreminja značaj družbe.

Čedalje hitrejši živčni dražljaji postavljajo gledalca v

trajno čustveno izjemno stanje. Sodeč po številnih

študijah, ki jih je proučil, povzroča gledanje televizije

tisto, kar klinični psihologi imenujejo histrio – z

latinskim izrazom za igralca, glumača. Histriotipi so

čustveno vsiljivi in postavljaški ljudje, kratkotrajno

vzburljivi, pripravljeni zapeljevati, vendar tudi spolno

nepotešeni, k temu pa egocentrični in labilni. Požrešni

gledalci televizije razmišljajo impresionistično,

delujejo nestalno in neomajno iščejo naslednji, nov

dražljaj, ki jim ga pošilja televizija. Rojake ima za

zasvojene s televizijo. Povprečen Nemec jo gleda tri in

pol ure na dan. To pomeni pet šolskih ur, pri čemer

manj izobraženi gledajo največ. Otroci delavcev jo

gledajo dvakrat več kot otroci intelektualcev. Televizija

je domači vzgojitelj naše družbe, pravi Winterhoff

– Spurk. Slabo razpoloženi gledajo televizijo več

kot dobro razpoloženi. Nekateri se celo pogovarjajo

s televizijski igralci kot z dobrimi znanci. Ker so

razčustvovane nadaljevanke tako uspešne, jim jih

televizijske družbe dobavljajo čedalje več. Gledalec

nato zahteva čedalje močnejši odmerek čustev in

zaznav in to je začaran krog. (...)

Deklice bi smele sesti pred računalnik pri dvanajstih

letih, fantje še pozneje. Televizije naj otroci sploh ne

bi gledali do desetega, dvanajstega leta, pozneje pa ne

več kakor uro na dan.

10 WALDORFSKE NOVICE, POMLAD 2006


L I T E R AT U R A

Rudolf Steiner

Splošni nauk o

človeku

Prvo predavanje (1. del)

Dragi prijatelji, naši nalogi bomo kos samo,

če nanjo ne bomo gledali zgolj kot na

intelektualno-udobno, temveč kot na v

najvišjem smislu moralno-duhovno; tako boste razumeli,

da se s tem, ko danes začenjamo to delo, najprej zavemo

povezave, ki jo bomo že spočetka z našim delovanjem

vzpostavili z duhovnimi svetovi.

Pri takšni nalogi se moramo zavedati, da ne delamo

kot zgolj na fizičnem nivoju živeči ljudje; takšen

način zastavljanja nalog se je posebej razširil ravno v

zadnjih stoletjih in je ljudi izpolnil skoraj kot eden in

edini. Zaradi takšnega dojemanja nalog je iz pouka in

vzgoje nastalo to, kar naj bi popravili prav z nalogo,

ki si jo postavljamo. Zato se bomo na začetku te naše

pripravljalne dejavnosti ovedli, kako v posameznostih

vzpostavljamo povezavo z duhovnimi silami, po

naročilu in mandatu katerih bo moral tako rekoč

delati sleherni izmed nas. Zato vas prosim, da te

uvodne besede razumete kot neke vrste priprošnjo k

tistim silam, ki naj bi imaginirujoče, inspirirujoče in

intuitirujoče stale za nami, s tem ko prevzemamo to

nalogo.

Materializem je poleg ostalega prinesel še to,

da ljudje nimajo zavesti o posebnih nalogah

nekega posebnega časa.

Dragi prijatelji! Naša dolžnost je, da občutimo

pomembnost naše naloge. To bomo storili, če bomo

vedeli, da je tej šoli naložena posebna naloga. In tu

bomo naše misli resnično konkretizirali, oblikovali jih

bomo tako, da se bomo zavedali, da se s to šolo izvaja

nekaj posebnega. To pa bomo storili samo, če tega,

kar je bilo storjeno z ustanovitvijo te šole, ne bomo

prestavili v vsakdanje, temveč bomo na to gledali kot

na praznik svetovne ureditve. V tem smislu bi rad kot

prvo dopustil, da izrečem tu v imenu dobrega duha,

ki naj vodi človeštvo iz stiske in bede, v imenu tega

dobrega duha, ki naj vodi človeštvo na višjo stopnjo

razvoja v pouku in vzgoji, najsrčnejšo zahvalo tistim

dobrim duhovom, ki so našemu dragemu gospodu

Moltu dali dobre misli, da v tej smeri in na tem

mestu naredi za nadaljnji razvoj človeštva to, kar je

storil z Waldorfsko šolo. Vem, da se zaveda, da lahko

danes tisto, kar lahko storimo za to nalogo, storimo

le s šibkimi močmi. Tako on vidi to stvar; ampak

ravno zaradi tega, ker mi, združeni z njim, občutimo

veličino te naloge in trenutek, v katerem se bo začela,

kot svečan, postavljen v svetovni red, bo lahko s

pravo močjo deloval med nami. S tega stališča,

dragi prijatelji, hočemo začeti naše delovanje. Na

vse nas hočemo gledati kot na človeške bitnosti, ki

jih je karma postavila na mesto, na katerem se ne

bo zgodilo nekaj običajnega, temveč se mora zgoditi

nekaj, kar bo pri sodelujočih vključevalo občutek

svečanega svetovnega trenutka. Tisto, kar bom

moral povedati neposredno po tej današnji svečani

otvoritvi, bo povedano na koncu našega tečaja, ko se

bo marsikaj razjasnilo, ko bomo še v bolj konkretnem

smislu stali pred nalogo, ki si jo zadajamo danes.

Dragi prijatelji, prvo, s čimer hočemo začeti, morajo

biti razlage o naši pedagoški nalogi, razlage, h

katerim vam želim danes povedati neke vrste uvod.

Naša pedagoška naloga se bo morala razlikovati od

pedagoških nalog, ki si jih je človeštvo postavljalo

do sedaj. Ne bo se razlikovala zaradi tega, ker bi v

domišljavi ošabnosti menili, da naj bi se z nami tako

rekoč začela nova pedagoška svetovna ureditev,

temveč, ker nam je iz antropozofsko usmerjene

duhovne znanosti jasno, da bodo razvojne epohe

človeštva, ki si bodo sledile, temu človeštvu postavljale

vedno nove naloge. Človeštvo je imelo drugačno

nalogo v prvi, spet drugačno v drugi, vse do naše pete

poatlantske razvojne epohe. Je pač tako, da tisto,

kar mora človeštvo v neki razvojni epohi storiti, temu

človeštvu prodre do zavesti šele potem, ko se je ta

razvojna epoha že začela.

Razvojna epoha, v kateri smo danes, se je začela sredi

15. stoletja. Šele danes prihaja tako rekoč iz duhovnih

temeljev spoznanje, kaj je pravzaprav potrebno storiti

v povezavi z vzgojno nalogo znotraj te naše epohe. Do

sedaj so ljudje, četudi so pedagoško delali z najboljšo

voljo, še vedno delovali v smislu stare vzgoje, v smislu

tiste iz četrte poatlantske razvojne epohe. Veliko bo

odvisno od tega, da se znamo že vnaprej naravnati na

našo nalogo in se naučimo razumeti, da si moramo

za naš čas dati čisto določeno usmeritev; usmeritev,

ki ni pomembna zaradi tega, ker bi veljala absolutno

WALDORFSKE NOVICE, POMLAD 2006111


za celotno človeštvo v njegovem razvoju, temveč ker

naj bi veljala ravno za naš čas. Materializem je poleg

ostalega prinesel še to, da ljudje nimajo zavesti o

posebnih nalogah nekega posebnega časa. Kot prvo

vas prosim, da sprejmete, da imajo posebni časi svoje

posebne naloge.

V vzgojo in pouk boste morali prevzeti otroke,

vsekakor otroke neke določene starosti, in ob tem

boste morali pomisliti na to, da sprejemate te otroke,

potem ko so v prvem obdobju svojega življenja šli

skozi vzgojo staršev, ki je bila morda napačna. To,

kar hočemo, bo popolnoma izpolnjeno šele takrat,

ko bomo kot človeštvo enkrat tako daleč, da bodo

tudi starši razumeli, da so današnjemu človeštvu

že v prvem obdobju vzgoje postavljene posebne

naloge. Mnoge stvari, ki so bile zgrešene v prvem

življenjskem obdobju, lahko, ko dobimo otroke v šolo,

še izboljšamo.

Popolnoma se moramo prežeti z zavestjo, iz katere

kot posamezniki dojemamo naš pouk in našo vzgojo.

Manj kot razmišljamo o tem, da vzgajamo

otroka, še preden ugleda luč sveta, in bolj

ko mislimo na to, da moramo sami živeti

ustrezno pravilno življenje, toliko bolje bo to

za otroka.

S tem ko se posvetite svoji nalogi, ne pozabite, da

je celotna današnja kultura, vse do duhovnih sfer,

usmerjena na egoizem človeštva. Nepristransko

opazujte duhovno področje, ki se mu danes predaja

človek, opazujte religiozno področje in se vprašajte,

ali ni naša kultura ravno na religioznem področju

usmerjena v egoizem ljudi. Ravno za pridigo današnjega

časa je tipično, da hoče pridigar na človeka učinkovati

v egoizmu. Vzemite prav tisto, kar se človeka najgloblje

dotakne: vprašanje nesmrtnosti, in pomislite, da je

danes skoraj vse, celo v pridigah, usmerjeno k temu,

da se človeka dotakne tako, da svoj egoizem načrtuje

za nadčutno. Zaradi egoizma ima človek gon po tem,

da praga smrti ne prestopi brez bistva, temveč da

ohrani svoj jaz. To je, pa čeprav še tako prefinjen,

egoizem. Na ta egoizem danes v najširšem obsegu

apelira religiozna veroizpoved, kadar gre za vprašanje

nesmrtnosti. Zato ta religiozna veroizpoved ljudem

govori predvsem tako, da večinoma pozabi en konec

našega zemeljskega obstoja in se ozira samo na drugi

konec tega obstoja, da se razmišlja predvsem o smrti

in se pozablja na rojstvo.

Čeprav stvari niso izrečene tako jasno, so vendar

osnova za to. Živimo v času, v katerem se je treba v

vseh sferah bojevati proti temu pozivu k človeškemu

egoizmu, če naj ljudje ne bi na poti zatona kulture,

po kateri gredo danes, vse bolj tonili. Vedno bolj se

bomo morali zavedati drugega konca človeškega

razvoja znotraj zemeljskega obstoja: rojstva. V

svojo zavest bomo morali sprejeti dejstvo, da se

človek dolgo časa razvija med smrtjo in ponovnim

rojstvom, da pride do točke, ko za duhovni svet tako

rekoč umre, ko v duhovnem svetu živi pod takimi

pogoji, da tam ne more več živeti, ne da bi prešel v

drugo obliko obstoja. To drugo obliko obstoja dobi

tako, da se obda s fizičnim in eteričnim telesom.

Tistega, kar naj bi dobil s tem, ko se obda s fizičnim

in eteričnim telesom, ne bi mogel dobiti, če bi se v

ravni črti razvijal naprej samo v duhovnem svetu.

S tem, ko smemo zaradi tega otroka od njegovega

rojstva gledati zgolj s fizičnimi očmi, se hočemo pri

tem zavedati, da je tudi to nadaljevanje. In nočemo

gledati samo tega, kar človeški obstoj izkusi po smrti,

torej duhovnega nadaljevanja fizičnega; hočemo

si ozavestiti, da je fizično bivanje tu nadaljevanje

duhovnega, da moramo z vzgojo nadaljevati tisto, za

kar so brez našega prisostvovanja poskrbela višja

bitja. Če se bomo zavedali: "Tu, v tem človeškem bitju

moraš ti s svojim delovanjem nuditi nadaljevanje za

tisto, kar so višja bitja storila pred rojstvom," bo to

dalo našemu vzgojnemu in izobraževalnemu sistemu

pravo razpoloženje.

Danes, ko smo ljudje v svojih mislih in občutkih

izgubili povezavo z duhovnimi svetovi, se pogosto na

abstrakten način sprašuje po nečem, kar dejansko kot

vprašanje v odnosu do duhovnega dojemanja sveta

nima pravega smisla. Postavlja se vprašanje, kako

naj se izvaja tako imenovana predrojstvena vzgoja.

Veliko ljudi je, ki danes jemljejo stvari abstraktno;

če vzamemo stvari konkretno, na določenih področjih

ne moremo spraševati na poljuben način. Enkrat sem

omenil primer: na cesti vidimo kolesnice. Vprašamo

lahko: Od kod so? – Voz se je peljal tod. – Zakaj se

je peljal voz? – Ker so tisti, ki so sedeli v njem, hoteli

priti do nekega določenega kraja. – Zakaj so hoteli

priti do nekega določenega kraja? – V dejanskosti se

postavljanje vprašanj enkrat preneha. Če ostanemo

v abstraktnem, lahko kar naprej sprašujemo: zakaj?

Kar naprej lahko vrtimo kolo vprašanj. Konkretno

mišljenje vedno najde nek zaključek, abstraktno

mišljenje pa z mislijo teka okoli brez konca kakor

kolo. Tako je tudi z vprašanji, ki se postavljajo o

področjih, ki nam niso tako blizu. Ljudje premišljujejo

o vzgoji in sprašujejo o predrojstveni vzgoji. Ampak,

dragi prijatelji, pred rojstvom je človek še v varstvu

bitnosti, ki so nad fizičnim. Tem moramo prepustiti

neposredne posamezne povezave med svetom in

posameznim bitjem. Zato predrojstvena vzgoja še

nima naloge za otroka samega. Predrojstvena vzgoja

12 WALDORFSKE NOVICE, POMLAD 2006


PE S M I

je lahko le nezavedna posledica tistega, kar opravljajo

starši, še posebej mati. Če se mati do rojstva obnaša

tako, da sama v sebi izraža to, kar je v pravem smislu

moralno in intelektulno pravilno, potem bo to, kar

ona naredi v svoji nadaljnji samovzgoji, samo od sebe

prešlo na otroka. Manj kot razmišljamo o tem, da

vzgajamo otroka, še preden ugleda luč sveta, in bolj

ko mislimo na to, da moramo sami živeti ustrezno

pravilno življenje, toliko bolje bo to za otroka. Vzgoja

se lahko začne šele, ko je otrok dejansko vključen v

svetovno ureditev fizične ravni in to se zgodi, ko začne

otrok dihati zunanji zrak.

Ko otrok vstopi na fizično raven, se moramo zavedati,

kaj se je za otroka dejansko zgodilo pri prehodu iz

duhovne na fizično raven. Vidite, tedaj se moramo

pred vsemi stvarmi najprej ovesti, da je človeško bitje

dejansko sestavljeno iz dveh členov. Preden človeško

bitje stopi na fizično Zemljo, pride do povezave med

duhom in dušo; duhom, v kolikor pod tem razumemo

tisto, kar je danes v fizičnem svetu še popolnoma

skrito in kar antropozofsko-duhovnoznanstveno

imenujemo: duhovni človek, življenjski duh in duh

sam. S temi tremi členi bitja človeka je tako, da so

tako rekoč prisotni v nadčutni sferi, do katere se

moramo zdaj prebiti in med smrtjo in novim rojstvom

že stojimo v neki povezavi z duhovnim človekom,

življenjskim duhom in duhom samim. Moč, ki izhaja

iz tega trojstva, prežema duševno človeka: dušo

zavesti, dušo razuma in dušo čutenja.

In če bi opazovali človeško bitje, ki se pripravlja,

potem ko je prešlo obstoj med smrtjo in novim

rojstvom, da sestopi v fizični svet, bi našli ravno

pravkar karakterizirano duhovno povezano z

duševnim. Človek stopa tako rekoč kot duhovna

duša ali duševni duh iz višje sfere v zemeljski obstoj.

Obda se z zemeljskim obstojem. Prav tako lahko

karakteriziramo ta drugi člen bitja, ki se združi s

pravkar označenim. Lahko rečemo: tam spodaj na

Zemlji se duhovni duši prinese nasproti tisto, kar

nastane v procesu fizičnega dedovanja. Duhovni duši

ali duševnemu duhu se zdaj približa telesno telo ali telo

telesa tako, da sta ponovno povezani dve trojnosti. Pri

duhovni duši so združeni duhovni človek, življenjski

duh in duh sam z duševnim, ki je sestavljeno iz

duše zavesti, duše razuma in duše čutenja. Ti so

med seboj povezani in se morajo pri sestopu v fizični

svet povezati s telesom čutenja ali astralnim telesom,

eteričnim telesom, fizičnim telesom. Ampak ta so

spet povezana najprej v materinem telesu, kasneje

v fizičnem svetu s tremi kraljestvi fizičnega sveta, z

mineralnim, rastlinskim in živalskim, tako da sta

tudi tukaj medsebojno povezani dve trojnosti.

Prevedel: Primož Kočar

Predavanje je bilo namenjeno prvemu izobraževanju

učiteljev za Waldorfsko šolo v Stuttgartu, 21. avgust 1919.

Človek

Človek gleda vse povsod,

z očmi vidi pravo pot.

Človek voha vse povsod

z nosom voha rože,

zvonček in žafran,

to oznanja nam pomlad.

Človek posluša vse povsod,

z ušesi sliši petje ptic,

šum morja in pogovor doma.

Človek čuti vse,

karkoli okoli njega gre.

Lea Slapar, 4. r

Človek ima nos, oči,

pa še usta za povrhu,

ker rad smrči.

Ko bi kaj slišal rad,

potreboval bo še ušesa.

Skočil bo v mrzlo kad,

a moker zdaj bo le obraz,

ki v nosek mu je mraz.

Ko pa juho še poje,

mu vprašanja po glavi roje:

"Zakaj potrebujem trebuh,

roke, noge ter telo?"

"Seveda, ker jih rabimo."

Katarina Novak, 4. r.

Glej, človek na nogah stoji,

z glavo misli in kriči.

Tu so usta, jezik, nos, oči.

Z usti stalno blebeta,

z nosom vedno okrog vohlja.

V glavi misli vse rojijo

in možgani jih gojijo.

Elena Lunder, Živa Kukman, 4. r

Človek včasih

v glavi zamisel rodi,

z rokami jo naredi.

Človek včasih si zaželi

in v gozd urno odhiti.

V gozdu malo se razmiga,

da mu ni pretežka briga.

Matevž Mramor, 4. r

WALDORFSKE NOVICE, POMLAD 2006 13


VE Č E R I M E D Z V E Z D A M I

Darja Brecelj

Nepričakovana

intimnost

V

Sloveniji živi veliko ljudi, ki smo jim, ne da bi

sami to hoteli, k imenu in priimku dodali še eno

kratko besedico – zvezde. To smo jim dodali

zaradi njihovega dela, ustvarjalnosti oz. vseslovenske

slave. O njih govorimo, kot da jih poznamo že dolgo let,

kot da so nam vse to, kar o njih vemo, sami ugotoviti. Zdi

se nam težko, kar koli novega o njih povedati. O Vladu

Kreslinu recimo že veliko vem, imam skoraj vse njegove

plošče, in ko izide nova ali ko grem na kak njegov koncert,

poslušam, pohvalim ali skritiziram, uživam in življenje

gre lepo naprej. Ne vem, kaj vse se za tem 'sadom' skriva.

Trud? Potreba po zaslužku? Vztrajanje? Obupavanje?

Ljubezen do svojega poklica?

No, ta radovednost je bila tudi ena od sprožilk

Večerov med zvezdami, ki so pomagale, da so se dijaki

zaradi teh in mnogih drugih vprašanj lahko od blizu,

iz oči v oči srečali z zvezdami slovenskega neba.

Naj povem, da v izbor naših gostov ne pridejo zvezde

v tem vsakdanjem pomenu besede (zvezda ≠ slavna

osebnost). Pod besedico zvezda razumem človeka, ki

se v svojem poklicu trudi z vsemi močmi in daje vse

od sebe, da bi bil ta naš svet in z njim tudi mi lepši

in boljši. To so ljudje, ki živijo med nami neslišno in

neopazno in ponavadi za to besedico nočejo slišati.

Tudi nekaterim srednješolcem je ponavadi čudno,

ker za to zvezdo niso še nikoli slišali.

Začel je s svojo prvo pesmijo, ki jo je napisal neke

samotne noči, ko mu je bilo 16 let. Takrat je sanjal

o krilih, o želji, da bi bil ptica. Glas je zadonel po

prostoru, brez ozvočenja je bilo slišati, kot da smo v

kakšni cerkvi. S Tatjano sva se spogledali, čutiti je bilo

ptico in njena umetnost letenja je bila osupljiva. Sašo

je govoril sam, ni potreboval vprašanj, pripovedoval

je zgodbo svojega življenja in pel o težkih in svetlih

trenutkih prehojene poti. Peli smo z njim, kar smo

znali, učenci in starši so spraševali o Prešernu, o

mukah pevčevega poklica, o življenju na tujem, o

londonski glasbi …

Zanimivo je bilo njegovo srečanje s Prešernom,

skoraj sovaščanom, pripovedoval nam je o njegovi

drugačnosti, posebnosti, o njegovem pogumu, ki ga

je prelil v poezijo, ki so jo neizobraženi Slovenci takrat

tako težko sprejemali. Slovo je bilo hkrati povabilo,

naj pride ob letu osorej spet. Dijaki se od navdušenih

in ganjenih mamic niso kaj dosti razlikovali. Pohvalili

so njegov glas, njegovo pripovedno moč, pesmi, ki jih

še niso slišali, predvsem pa to, da so ga lahko 'brali

kot odprto knjigo'.

Drugič – Rožmarinke

Prvič – Aleksander Mežek

Moj strah je bil seveda upravičen: Kdo sploh še

posluša Mežka? Siva pot in Julijine solze so že ljudske,

izročilo naših hipijskih dedkov in babic. Srednješolci

in nekateri osnovnošolci so bili dobro obveščeni,

nagrada za razred, ki bo prišel v največjem številu, je

bila mamljiva. Nepričakovano: zmagal je osmi razred.

Ko je Sašo pred koncertom pogledal skozi špranjico v

vratih, je rekel: "Sej to ne bo koncert, to bo … kako bi

rekel … srečanje."

Za Rožmarinke sem prvič slišala na Emi, spoznale

smo se pa kar nekaj let po tem dogodku. Prevzela

me je njihova zgodba, njihova 'mlada' preteklost,

zaznamovana z desetletnim trudom, z izobraževanjem

v času poletnih počitnic, čutiti je bilo dolgoletno

prijateljstvo, usklajevanje, strast do glasbe, celo

prilagajanje družinskemu poklicu … Skupaj so že 13

let, poznane pa približno dve leti. Na Emi so dosegle

po volji občinstva drugo mesto, in to s pesmijo, ki

ni imela besedila, le eno samo besedico, in sicer:

"Tišina."

Dvorana waldofske šole je bila naenkrat zelo velika,

stolov preveč. Tako Rožmarinkam kot tudi nam je

bilo malce nerodno, potem pa je Tina, prva violina, s

par besedami dijake in vse ostale posedla v prve štiri

vrste. Bližina nas je takoj povezala in sprostili smo

napete mišice. Glasba je napolnila še zadnje kotičke

praznine med nami. Slišali smo Brahmsa, Bacha,

Joplina, slovenske ljudske in pesmi, pa tudi take,

14 WALDORFSKE NOVICE, POMLAD 2006


napisane samo zanje. Govorili smo o glasbi, o jeziku,

ki ga je tako težko prevajati, o skupnem, timskem

delu, o samih začetkih njihovega kvareteta, o očetu

Tine in Katje, ki je imel sam tak kvartet in napisal

večino njihovih skladb. Počaščeni smo bili, da je bil

med občinstvom tudi on.

Lahko rečem, da je bila tokrat (kot že velikokrat)

glasba močnejša od besed. Ko je bil čas za vprašanja,

so se dijakom zavezali jeziki, Rožmarinke ničesar niso

mogle spraviti iz njih. Ugotavljam, da je težko postaviti

dobro, konstruktivno vprašanje. Moraš se izpostaviti,

nekaj novega pogruntati, vsega tega se je treba učiti.

To zadrego, ko nihče ničesar ne vpraša, smo lahko

konkretno občutili tudi na letošnjih predstavitvah

projektov 12. razreda. Vprašanja, ki se v nas porajajo,

so odmev, odziv, ogledalo drugega, ki nam govori, poje,

pleše …

Tretjič – Pino Mlakar

Začelo se je s pismom, ki sem ga tako sanjaško, po

starem, napisala z nalivnikom, slepo upala, da ga bo

naslovnik uslišal, kot otroka Božiček, dala v kuverto

in ga s tresočo roko odvrgla v ta rumen nabiralnik.

Kdo danes sploh še uporablja nabiralnike!

Gospod, ki sem mu napisala to pismo, je velik

človek, izjemnega duha, že samo če poznaš njegove

knjige, veš, da bo treba z njim, tako kot je rekel Igor,

kot s porcelanom. Če pa poslušaš koga, ki ga je videl

plesati, potem si prepričan, da je Pino Mlakar človek,

za katerega se ti zdi, da so vsi pridevniki tako šibki,

nepomenljivi, nemočni. In če ne poznaš niti knjig

niti njegovih posnetkov, si mogoče kdaj videl katero

od fotografij njega ali njegove žene Pie. Ona v skoku

visoko nad zemljo, kot da je pravkar vzletela. Ujeti in

ohraniti v sebi trenutek te lahkosti ni lahko.

Drugega marca letos je Pino Mlakar dopolnil 99 let,

imel je več kot petsto baletnih nastopov v tujini in

Jugoslaviji, s svojo ženo Pio sta takoj po kapitulaciji

Nemčije podpisala pogodbo z državno opero v

Münchnu, kjer sta plesala Lok, zgodbo o ljubezni med

moškim in žensko. Še pred tem sta plesala v Zürichu,

Belgiji, po vsej Evropi. Bil je zelo dober prijatelj z

Edvardom Kocbekom, z njim je prepešačil skoraj celo

Italijo, od Barija do rapalske meje ob našem Posočju.

Še vedno zna na pamet njegove pesmi, spominja se ga s

sklonjeno glavo in težkimi grekimi besedami: "Kocbek,

ja, on ... on je imel težko živlejne."

Dobila sem pismo. Majhno, s tresočo roko napisano,

zmrazilo me je po telesu: Pino Mlakar! Previdno sem

ga odprla in prebrala. Tudi meni se je zatresla roka in

zaskelelo me je v očeh. Hoče se srečati z nami, vendar

moramo mi k njemu. "Sem namreč nebogljen starec."

V tej krhki pisavi sem razbrala neustavljivo moč, željo

po tem, da bi delil z nami svoje življenjske sadove, da bi

nas poslušal in nam govoril.

Dijaki 11. razreda so prebrali njegovo knjigo Srečne

zgodbe bolečina, o kateri smo se pred obiskom skupaj

pogovarjali. Pripeljati sem jih smela samo pet, zato je

bilo vse to delo prostovoljno – in prišlo jih je 6. Do cilja

(obisk 6. marca v ponedeljek popoldne) so se prebili

trije: Katja, Nuša in Matic.

Pričakal nas je na hodniku, vesel in odprtih rok.

Katarina Lisec mu je dala v dar svoj zadnji akvarel,

sonce, nebo in komaj vidno zelenje pod njima. Bil je

ganjen. "Kar objel bi jo …" Sliko je postavil na zofo ob

meni, tako da je sedela z nami v krogu in se z nami

pogovarjala.

Nismo točno vedeli, kaj bi ga radi vprašali, čeprav

smo imeli polne listke zapiskov. Ko stojiš pred takim

človekom, vsa vprašanja naenkrat izginejo. Pogovor

je stekel kot reka po strugi, ko spustiš jez, ni se nas

dalo ustaviti. Čudili smo se drug drugemu, on našemu

zanimanju, mi njegovemu ognju in zagonu, ki ga še vedno

ohranja pri polnem plamenu. Že devetindevetdeset let.

Pogovarjali smo se o umetnosti, o njeni moči, ki te

povleče v svoj tok, da cele dneve delaš in ustvarjaš, ne

da bi kdo o tvojih bližnjih verjel vate. Pripovedoval nam

je o Pii in o njunem odnosu, in kar je najbolj poudarjal,

je bila beseda etos (in ne eros), poštenost. To naj bi

bil odgovor na moje vprašanje, kaj je njun odnos tako

dolgo ohranjalo pri tistem pravem življenju. Poštenost

in iskrenost je temelj, na katerem lahko mirno gradiš

svojo hišo.

Govoril je o plesu, ki mu pomeni isto kot molitev, kot

tisto najsvetejše. Ko sem ga opazovala, kako nesrečen

kaže na svoja nemočna kolena in na tihem žaluje za

svojim telesom, s katerim je vsa ta leta izražal lepoto

Najvišjega, sem bila na tihem hvaležna, da ga je prav

to telo s svojo močjo in vzdržljivostjo pripeljalo tako

daleč.

Končali smo z recitiranjem Kocbeka in Župančiča, z

Gregorčičevo Soči, z Rilkejevo pesmijo Herbst. "To … to

so na videz tako majhne, kratke besede, ki zrcalijo celo

življenje …" In naj končam s Kocbekom.

Sem in sem bil in nikoli ne bom prenehal biti. Amen.

WALDORFSKE NOVICE, POMLAD 2006 15


UT R I N K I

11. razred

Človeška duša

je kot voda

Odlomki iz spisov na temo

Goethejeve pesmi

"Človeška duša je kot voda, zato ker je vedno nemirna.

Tako kot voda, nikoli ne miruje. Včasih se sicer zdi,

da je popolnoma pri miru, toda ko pogledamo bolje,

ugotovimo, da se premika, čeprav le malo. Tako se

lahko tudi človeška duša zdi, kot da ne počne ničesar,

pa vendar se v njej dogaja marsikaj. In tako kot voda,

ki nikoli ne presahne, tudi človeška duša nikoli ne

neha biti, vendar se dviga in spušča, vstaja in pada,

izgine in se znova pojavi ..." (Maša D.)

"Vsaka človeška duša je nekaj čisto posebnega.

Mogoče zato primerjava z vodo, saj je le-ta lahko

mirna, počasna ali pa divja, hitra, razburkana.

Tako je tudi duša včasih mirna. Odvisno od vsake

posamezne duše. Duša se skozi čas izoblikuje, tudi

spreminja, na kar vpliva, predvsem na začetku,

okolica. Potem postane bolj "stabilna", čeprav še

vedno precej občutljiva in ranljiva. S časom se

spreminja in ni vedno enaka. Nekatere najtrdnejše

misli in prepričanja za vedno ostanejo v njej, čeprav

so občasno mogoče malce zamegljene." (Ana H.)

"Človeška duša je kot voda. To si lahko razlaga vsak

po svoje. Pomeni lahko na primer nekakšen krog

oziroma potek našega življenja. Nekje se vse začne;

nato konča; a nadaljuje se življenje v drugačni obliki."

(Ilona P.)

"Vsak ima svojo predstavo in mišljenje o posmrtnem

svetu. Mislim, da vsak človek drugače razmišlja in si

naredi svojo sliko o nam neznanem svetu. Jaz osebno

verjamem, da duša nikoli ne umre, da umre samo

telo, duša pa se seli in telesa v telo in uživa vsakič

drugačno plat življenja. (...) Duša je nevidno telo, ki

potuje po poti, ki se nikoli ne konča." (Jan P.)

"Tako kot je ta življenjska tekočina pomembna za

svet, je tudi človeška duša vir oživljenega človeškega

telesa. Obnaša se kot voda. (...) Ko duša zapusti telo,

zapusti zemljo in odide v nebo in se nato zopet kot

dež v kapljah vrne in kaplja v nova telesa. Tam živi

dalje in podoživi ponovni ciklus duševnega življenja.

Duše živijo in ostajajo podobne, menja se le njeno

okolje, tako kot pri vodi." (Jaka D.)

"Nato duša končno pride v nebesa, voda v nebo.

(...) Znova se rodi in njena pot je enaka vsem dušam

■ Dann, 5. razred

pred njo in vsem vodam, ki so naredile to pot od neba

do zemlje in nazaj. To se pri duši in vodi ponavlja ...

večno. S tem, ko gre duša znova in znova skozi to

pot, se duša uči, kako premagovati ovire in težave, ki

se ji pojavljajo v življenju. Tako se tudi človek z leti

uči, kako premagovati ovire in težave. Uči se, kako

biti kos usodi, ki jo muči in tolče po njej. Duša skozi

pot spoznava, kakšno je življenje. Spoznava lepe,

dobre strani in slabe, grde strani, ki jih duša doživi

na zemlji. Pozna vse plati poti." (Tjaša M.)

"Človeška duša je unikatna. Vsaka duša je nekaj

posebnega in prav vsaka ima nek značaj. Na začetku je

čista kot solza, pravična kot log, svetla kot sonce, lepa

kot mavrica in upravičena do vsega. Po nekem času

se vsaka človeška duša začne izoblikovati ... nekatere

v dobre, prijazne dušice, nekatere v slabe, umazane

človeške duše. (...) Človeško dušo primerjamo z vodo

zato, ker je vedno, ko pride v novo telo čista ... kot

voda ... vse se začne znova ... se stara ... gre naprej,

se dopolnjuje ... in ko gre ven in ko pride spet v mlado

telo, izgubi vsa prejšnja doživljanja in je čista ... kot

voda. In res je, človeška duša je kot voda, kroži po

telesih, voda pa po ozračju ... človeška duša gre iz

telesa v telo, voda pa iz neba na zemljo in nazaj! (Anja

K.)

"Duša potrebuje telo, da se preko njega izraža. Telo

je le ogrodje. Tako je duša, ko človek, žival, živo bitje

umre, zbegana, se išče, saj se čuti izgubljeno in ne

najde več mesta v tem svetu. V naslovu je rečeno

16 WALDORFSKE NOVICE, POMLAD 2006


"človeška duša je kot voda", res, voda je zelo dobra

primera za dušo. Voda je lahko čista, da se v njej

odseva jasnina neba, lahko je globoka, plitka, mirna,

lahko pa je tudi kalna, divja, razburkana ... Prav tako

je tudi z dušo. Ko pride na svet, je nemirna, želi si

nazaj, saj ji je vse tuje, potem se mora uveljaviti v tem

novem svetu. To je v Goethejevi pesmi lepo povedano:

"čer ob čeri mu nasprotuje, nevoljno peni se po

stopinjah v brezno ..." Tu vidimo, da je duša pred

veliko izkušnjo, so stvari – čeri, ki ji nasprotujejo, ona

pa se mora postaviti zase. Ko ji to uspe, se pokaže v

svoji najlepši lepoti, je čista in mirna." (Katja K.)

"Ko se človek rodi, je njegova duša čista, brez

greha. Je kot voda, ki vrh gora preide na površje in

si vesela udira svojo pot pod nogami. (...) Enako kot

voda izhlapeva in se vrača na zemljo, imamo tudi mi

trenutke očiščevanja. Ko se voda izlije v morje, naša

duša odide v drugi svet. To se zgodi v trenutku, ko

voda izpari in odide v nebo. Na dnu morja pa ostanejo

kristali, suhi deli naših duš. Ostanejo kot nekakšni

grehi, ki smo jih v življenju naredili. Tako duša oz.

voda postane čista in je pripravljena, da spet pade

na zemljo in ta duša dobi novo telo. Tako se krog

večnosti nikoli ne prekine." (Nuša K.)

"Mogoče je Goethe s tem mislil tako, da duša sprva

pride v telo, ko se otrok oz. človek rodi, nato pa, ko

spet umre, gre duša ven ter spet v drugo, na novo

rojeno telo. Tako kot voda (dež) pada na zemljo ter

čez čas spet presahne – se vrne v nebo; se ves čas

ponavlja." (Ana Marija K.)

"Človeška duša je na nebu čista kot voda. Ko dobi

neko nalogo in ko napoči njen čas odpotuje na Zemljo

čista, brez izkušenj in polna ljubezni. Na Zemlji si

izbere telo, v katerem živi vklenjena, dokler telo ne

odmre. Takrat ugasne življenje človeka in izteče se

čas, ki ga je imela duša na voljo, da izpolni nalogo, ki

ji je bila dana.

Duša je na Zemlji postavljena pred številne

preizkušnje, ki jih iz dneva v dan prinaša življenje.

Lahko se skali, lahko pa ostane tudi tako čista, kot

je bila, preden je prišla na Zemljo. Ko se njen čas

izteče, se vrne nazaj na nebo, kjer čaka na razsodbo

in na novo nalogo, ki jo bo morala izpolni na svojem

naslednjem popotovanju na Zemlji.

Jaz verjamem, da se vsaka duša vrne na Zemljo

večkrat. Ko se vrne na nebo, pozabi vse dobre in

slabe stvari, ki jih je storila v zadnjem življenju na

Zemlji. Ko je znova poslana na Zemljo, se ji zgodi to,

kar je naredila slabega drugim in tako se iz življenja

v življenje izpopolnjuje, da na koncu doseže prvotno

čistost in postane del neke celote, ki živi večno v

ljubezni in harmoniji." (Maja J.)

■ Nika, 8. razred

WALDORFSKE NOVICE, POMLAD 2006 17


UT R I N K I

Iz pouka

zgodovine

Robert Oven

8. razred

Robert Oven mlad fant je bil,

ko se je v tovarni zaposlil.

Delal je od jutra pozno v noč,

za tako delo je moral imeti moč.

Nekoč pa videl je, kako obogatiš,

kako polne žepe denarja dobiš.

Od takrat denar je shranjeval

in, ko ga je dovolj zbral,

je lastnik treh predilnih strojev postal.

S svojim delom ni obogatel,

a je sloves poštenjaka in zanesljivega človeka imel.

Kmalu je dobro plačano službo sprejel.

Ko je na Škotsko sklepat posle za delodajalca odšel,

se je poročil in odtlej tam živel.

Po tastovi smrti je lastnik mnogo predilnic in tkalnic postal,

in se spraševal, kaj bi revnim delavcem lahko dal.

Najprej jim je stanovanje preuredil

in jih v čistoči živeti naučil.

Imena lenih in prizadevnih pri delu je na tablo zapisoval

in jih potem razobesil, da jih je vsak lahko bral.

Zato so ljudje bolj marljivi bili,

da ne bi bili kot lenuhi zapisani.

Tudi šole za otroke delavcev je ustanovil,

kjer kaznovati otroke s telesno kaznijo

prepovedan način je bil.

Trgovine je ustanovil,

kjer je delavec stvari bolj poceni dobil.

Fond za bolniško je osnoval,

in za vse skupaj denar svoj dodal.

Otrok pred 10-im letom v njegovo tovarno ni smel,

da ne bi preveč trpel.

Žal pa Owna nihče posnemati ni hotel,

čeprav si je on zelo prizadeval in si tega želel.

Španija in Nizozemska

Karel V. je živel,

katoliške je vere bil.

Želel vsem je tako,

da prepirov med verami ne bi bilo.

Imel pa je sinova dva,

posestvo hotela sta oba.

Vsak bi se veselil

nad tem, kar Filip II. je dobil,

Španijo, Holandijo si v last je pridobil.

Urša Zupanc

A sovražil protestante je,

Res hotel vse pobiti je.

Ker hotel rok si mazat ni,

polsestro Margareto v Holandijo pusti.

Toda protestante vse,

katolik Vilijem branil je.

Margareta mu je obljubila,

da svoja dejanja bo opustila.

A to prevara je bila,

nista je poslušala.

Vilijem pobegnil je,

njegov prijatelj pa verjel ji je.

Margareta je sklicala 20000 španskih vojakov,

samih korenjakov.

Logično, da zmagali so,

Holandci pa pobegnili so.

S svojo pametjo

v Leydnu so borili se,

pomagala jim narava je.

Holandija je republika postala,

Vilijema za protektorja izbrala.

Peter Veliki

Peter gledal zaostalo Rusijo je,

med delavce po Evropi pomešal se je.

S tem, kar med ljudmi se je naučil,

je rusko ljudstvo podučil.

Da novo Rusijo bi ustanovil,

se za dobre mojstre je boril.

Iz cele Rusije je delavce pripeljal,

da je Sant Petersburg zgradil.

Ljudje z golimi rokami so delali,

se zelo namučili.

Sant Petersburg postal prekrasen je,

zanj mnogo ljudi umrlo je.

Velika Britanija

Bili sta ločeni, otoški dve sosedi,

v sporih stalnih so potekali jim dnevi.

Pritoževali Škoti so se nad Angleži,

mučni dnevi so bili jim v lastni jezi.

Manire protestantske in angleške,

Škotom niso bile prav nič všečne.

Vojne bitke Škote so precej slabile,

zato drugačne niti so

za njihov narod se odvile.

Odrešeni skrbi za red in spravo,

sklenili Škoti so z Angleži spravo.

Danaja Koren

Lana Urbančič-Rak

Ajda Cehner

18 WALDORFSKE NOVICE, POMLAD 2006


I G R E

Vera Grobelšek, Primož Kočar

Medvedek

Godrnjavček

v 2. razredu

Bostjan Štrajhar

Igra v 3. razredu

Narava drugega razreda je raziskovanje

polarnosti, raziskovanje dveh nasproti si

stoječih strani ene zakonitosti. Kam vodi

enostransko razvijanje sposobnosti nam najlepše kaže

živalski svet, zato smo si kot pripovedno gradivo za

letošnjo zaključno igro izposodili pripoved Marije

Jezernik Medvedov Godrnjavček. Navzven se je igra

razdelila med dva razreda. Vsak razred si je zadal nalogo

uprizoriti en del zgodbe. Po treh tednih priprav in vaj sta

razreda prvikrat stopila skupaj na oder, da odigrata vsak

svoj del predstave.

Prvi del je pokazal na čudež, ki se zgodi sredi zime:

rojstvo. Igralci pa so morali v poetičnem vzdušju

prikazati, kako se znajo preleviti iz živali (ptičkov)

glasnikov prihajajočih, v živali botre – zaščitnike

novorojenih.

Iz milih in nežnih višav, pospremljenih s peto

pesmijo, se je dogajanje preselilo v zgodnjo pomlad,

v lisičjo šolo na Zeleni trati. Tu so morali igralci vso

pozornost usmeriti v pripoved, katere vsebina je

slikala na eni strani zasanjano prostodušnost in na

drugi strani nezavedno privoščljivost.

Naj še enkrat izkoristiva prostor in otrokom izrečeva

pohvalo, staršem pa se še enkrat zahvaliva, da smo

lahko skupaj odkrivali lepoto v iskanju preprostosti

pri izdelavi kostumov. Ob koncu pa še zahvala ge.

Darji Zagorc in g. Igorju Velepiču, ki sta vsak s svoje

strani znala priskočit na pomoč v skladu s potrebami

vsakega razreda posebej.

V

letošnjem letu so otroci v tretjem razredu

osemletke vadili in uprizorili staro

svetopisemsko zgodbo Stvarjenje. Simbolika

igre jim je pomagala pri ponovnem odkrivanju in

ustvarjanju identitete, saj so ravno zdaj v obdobju

rubikona, ko se njihovo do zdaj "nebeško" dojemanje

sveta spreminja. Prav lahko se počutijo, kot da so izgnani

iz enosti (nebes) v svet, kjer se je potrebno znova najti,

kjer se jim marsikaj ne zdi pravično.

Otroci so se na vajah preizkusili v igranju različnih

vlog. Z vlogo, ki so jo igrali na premieri, so se

seznanili šele nekaj dni pred premiero. To jim je

omogočalo razvijanje različnih kvalitet. V sam

proces so bili močno vključeni tudi nekateri starši,

ki so pomagali pri šivanju kostumov ter postavljanju

scene. Kostumi in scena so bili zasnovani tako, da so

s svojo preprostostjo omogočali poudarek imaginacije

in samega igranja. Otroci so ves čas z veseljem in

navdušenjem vadili igro in se učili besedilo.

WALDORFSKE NOVICE, POMLAD 2006 19


PRE D S TAV I T E V P R O J E K T O V

Igor Velepič

Zaključni projekti

dvanajstošolcev 06

Dijaki 12. razreda Waldorfske šole Ljubljana so

se na začetku marca izpostavili z izdelanimi

projekti. To pomeni, da so kronali svoje

šolanje z neke vrste srednješolsko diplomo; s tehtnim in

resnim delom na področju, ki so si ga sami izbrali in ki

naj bi predstavljalo njihovo pristno voljo in interes. Teme

projektov so bile zelo raznolike, pri nekaterih so celo

nakazovale nadaljnje študije oziroma poslanstva.

Vsak se je po svojih močeh potrudil, v pomoč pa

naj bi jim tudi bilo bdenje mentorjev, tutorjev, gospe

razredničarke, staršev in drugih ljudi, ki so jim pri

izdelavi projektov pripomogli.

V četrtek, 2. marca, ob 17. uri se je po vseh

pripravah začel prvi del predstavitve projektov pred

polno dvorano poslušalcev. Po zelo lepem nagovoru

ge. razredničarke Jožice Trpin je Anja Bošnjak kot

prva vse prisotne fascinirala s svojimi cirkuškimi

veščinami - predvsem z žongliranjem in vožnjo na

monociklu. Veselje je bilo videti tudi njene učence,

katere je podučila v teh spretnostih. Nika Slokar je

napisala knjigo z naslovom "Ker te ni", v kateri je

obravnavala iskanja, radosti in tegobe mladostnikov

na prehodu iz osnovne v srednjo šolo. Leon Kržišnik

nas je skušal uvesti v skrivnosti elektronske

glasbe, posebej pa se je potrudil z dvema lastnima

eksperimentalnima skladbama. Matic Di Batista nam

je zelo sistematično razložil razvoj električne kitare,

za praktični del pa je skupaj s prijatelji pripravil

demonstracijski nastop priredb klasičnih skladb

(Bach in Vivaldi) za električno kitaro. Ena priredba

je bila tudi njegova avtorska. Blaž Klinar nas je

suvereno uvedel v svet oljke in oljčnega olja. Vse

nas je še posebej navdušil z izvrstno degustacijsko

pogostitvijo. Sanja Kordiš je sama izdelala violino in

nanjo tudi zaigrala. Zaigrala je tudi s svojima sestrama

v klavirskem triu. Tanja Lukman je slikala v tehniki

akril na platno (prejšnji večer je bilo svečano odprtje

razstave njenih platen ter slik Petre Vučko in Katje

Kadivec). Upodobila je štiri temperamente in nam cel

proces tudi lepo predstavila. Jan Bele in Žiga Kržič

sta skupaj ustvarila akvarij. Pridobitev je dragocena

za vso šolo, saj je pogosto akvarij oz. življenje v njem

deležno velike pozornosti vseh mimoidočih. Jošt Car

je prišel na oder oblečen kot partizan, saj je bilo

predmet njegove obravnave prav partizanstvo in

NOB. Za praktični del je imel v taisti opravi tudi pouk

s to snovjo v desetem razredu letos. Nikolina Cindrič

je predstavila začetke opere, sama pa se je izpostavila

z izvrstnim pevskim nastopom ob spremljavi klavirja.

To je bila tudi zadnja predstavitev ta dan.

Naslednji dan so se predstavitve začele pol ure bolj

zgodaj. Anja Skobir in Miha Vrbančič sta predstavila

svoje delo in vaje pri pripravi na gledališko igro "Sobo

oddam". Ta je bila pred navdušeno publiko izvedena

že nekaj dni prej. Tadeja Kumer je raziskala razvoj

country glasbe in primer te zvrsti glasbe tudi zapela

s sošolko. Maja Žgavc je zelo jasno in ilustrativno

razložila, kako in kdaj je nastal klavir, je pa tudi

sama napisala in izvedla nekaj avtorskih skladb

za klavir, eno od njih pa je zaigrala že na odprtju

posrečene razstave fotografij Lucije Ružič dva večera

prej. Lucija je namreč predstavila njeno raziskovanje

na področju digitalne fotografije. Ana Dolgan je svoje

šolanje glasu predstavila zbranim v teoriji in praksi,

saj je njen praktični del več pevskih nastopov.

Janko Rošker in Vanja Marolt sta si za temo izbrala

predelavo partizanskih pesmi. Vanji je bil predvsem

izziv naučiti se igranja na bobne in igranja v skupini,

Janko pa je iz partizanskih napevov skušal ustvariti

nove revolucionarne udarne komade. Jona K. Jurečič

si je za obravnavano področje izbral znanstveno

fantastiko, zadal pa si je tudi nalogo, da bo napisal

ZF knjigo. Nekako je zamešal cilj in metodo dela, a

se je pogumno izpostavil z opravičilom sošolcem in z

metaforo o pustnem sprenevedanju in o pepelnici kot

o možnemu novemu začetku. Marsikoga je presunil

tudi s svojo priložnostno osebno izpovedno pesmijo.

Teja Đuragič se je lotila kreiranja oblačil. Njena

zanimiva predstavitev se je zaključila z modno revijo

lastnih avtorskih kreatorskih dosežkov.

Hvala dvanjstošolcem in dvanajstošolkam za ves

trud, poglobljeno delo in povečini izvrstne rezultate

svojih prizadevanj. Vsak posebej je šel svojo pot in

bil na njej odličen. To ni bilo delo za nekoga ali za

nekaj, temveč zase. Delo na projektu je lahko dober

kapital oz. popotnica pri nadaljnjem poklicnem ali pa

akademskem udejstvovanju.

Upamo, da vam je bila to dobra šola, da se namreč

lahko svobodno za nekaj odločiš, karkoli (a bodi

po želji srca), potem pa v tem vztrajaš, premaguješ

ovire in težave v lastnem bentenju in tuhtanju,

celo obžalovanju, vztrajaš ob kritikah in spodbudah

drugih ter stvar pripelješ do konca. Do točke, ko

se z veseljem, celo ponosom, ozreš na pot za sabo.

ČESTITAMO!

20 WALDORFSKE NOVICE, POMLAD 2006


O B O B L E T N I C I

Igor Velepič

Mozartov večer

V

dvorani Waldorfske šole Ljubljana je bil v

sredo, 25. januarja 2006 ob 18. uri Mozartov

večer ob 250. obletnici skladateljevega rojstva.

Predstavila sta se zbor in orkester vseh dijakov naše šole.

Posamezne točke programa je povezovalo besedilo o

življenju in delu Wolfganga Amadeusa Mozarta ter nekaj

prebranih pisem taistega skladatelja.

Orkester pod vodstvom mentorice Marine Čado je

na začetku zaigral Romunske plese Bele Bartoka.

Kasneje je orkester spremljal nastop plesnega krožka

(mentorica Alja Venturini), katerega članice so

gracilno odplesale menuet. Ana Dolgan in Nikolina

Cindrič sta zapeli odlomek iz Čarobne piščali. Zbor

vseh dijakov in dijakinj pod vodstvom Igorja Velepiča

pa je odpel nekaj Mozartovih motivov: Land der Berge

(sedaj himna Republike Avstrije), Kleine Nachtmusik

(motiv iz Male nočne glasbe) in Das klinget (motiv

iz Čarobne piščali). Ob klavirju je solistki in zbor

izvrstno spremljala pianistka Ana Josimovska.

Nova pridobitev

šole

Večer je izzvenel z izvedbo Mozartove skladbe

Laudate Dominum. Pri tej skladbi se je kot solistka

posebej izkazala gostja Barbara Tišler ob spremljavi

dijaškega orkestra in zbora dijakov in dijakinj,

okrepljenega s Pevskim zborom staršev in učiteljev

naše šole. Večer je dostojno, z zadnjo skladbo pa že

kar monumentalno počastil praznik glasbe, Mozartov

rojstni dan.

V

sredo 12.04. bomo umetniško predstavitev

srednje šole zaključili z otvoritvijo novega

šolskega kluba – kavarne in čitalnice,

za katero sicer še vztrajno iščemo pravo ime. Nova

pridobitev je namenjena dijakom, učiteljem in

staršem, tako za druženje kot za razstave, tu nas bo

zbudila najboljša jutranja Illy kavica, poskrbeli pa

bomo tudi za potešitev lakote s slastnimi prigrizki.

Za notranjo ureditev so poskrbele pridne roke našega

hišnika g. Petra in g. Mustafe ter g. Mirana, piko na i pa so

z lepimi mozaiki na starih mizah dodali dijaki 11. razreda

pod vodstvom gospe Venturini. Kavarna bo poskusno

odprta od 7.30 do 16.30 ure, po enomesečni dobi pa bomo

na osnovi obiska določili najprimernejši odpiralni čas.

Toplo vabljeni, da nas čimprej obiščete!

WALDORFSKE NOVICE, POMLAD 2006 21


NA O D R U

Sara Kern, 10. razred

Pokojnik

igra 10. razreda

Ko je režiser Ljupčo Todorovski – Upa prvič

prišel v razred, nam je na svoj originalnoenergičen

način dal vedeti, da bo to dobra

igra. Potem se je počasi začelo.

Imeli smo bralne vaje, ki jim ni bilo videti konca.

Bilo je kričanje, silna čustva, rjovenje, ogromno

teksta, pot, ki je tekel v potokih … In sredi vsega tega

je nekaterim celo uspelo spati. Sem in tja je po zraku

priletel tudi kak sumljiv predmet (namenjen komu

od tistih, ki so namesto spanja izbrali kako glasnejšo

dejavnost). Skratka, bilo je fajn.

Ko bralnim vajam še kar ni bilo videti konca, do

premiere pa je manjkalo le še par tednov, je bil režiser

še vedno trdno prepričan, da nam bo uspelo. Končno

smo igro postavili na oder.

Delali smo intenzivno, hitro, šle so sobote, bilo

je še več kričanja, še več čustev in še več rjovenja

(predvsem za tiste, ki so se spretno izmikali učenju

besedila) … Na koncu je iz vsega tega res nastala ena

dobra igra, na katero smo lahko ponosni.

Ja, bilo je težko. In hkrati super. Zaključni aplavz

odtehta vse.

Foto iskrica


Mesimo, mesimo

gladko testo,

hlebec kruha

tole bo.


Kdor si zaželi priti med nas, ga z veseljem pozdravimo na Zvonarski 3 v Ljubljani.

Več informacij lahko dobite na tel.: (01) 251 65 72

22 WALDORFSKE NOVICE, POMLAD 2006


V G I B A N J U

Bothmer Movement International

Od kod in

zakaj Bothmer

gimnastika

V

Ljubljano prihaja Martin Baker, mednarodno

uveljavljen predavatelj Bothmer Gimnastike,

ki bo na majskih uvodnih dneh predstavil

osnovno filozofijo in elemente Bothmer gimnastike.

Udeležba na predstavitvenih dnevih je brezplačna in

predstavlja uvod v 4 letno celovito šolanje.

Botmer gimnastika ®

Grof von Bothmer je razvil temeljne vaje v

sodelovanju z Rudolfom Steinerjem v 20-ih letih

prejšnjega stoletja. Pri tem je izhajal iz poglobljenega

razumevanja načinov gibanja prostorskih sil okoli

človeškega telesa in skozi njega. Bothmer gimnastika

je predstavljala temelj učnega načrta prve Waldorfske

šole v Stuttgartu. Vaje sledijo razvijajoči se zavesti

rastoče osebe in jo krepijo v različnih stopnjah razvoja.

Odraslim pa vaje Bothmer gimnastike pomagajo

okrepiti odnos do telesa in bolje naseljevati prostor

okoli sebe.

Prostorska dinamika ®

Prostorska dinamika® je veda o gibanju, ki jo je

v zadnjih 30 letih razvil Jaimen McMillan. Vsebuje

metodo analize gibanja in prostorsko usmerjene

vaje, ki ne le večajo spretnost gibanja, temveč tudi

pripomorejo k boljšemu razumevanju dinamičnega

odnosa med gibanjem, človekom in svetom.

Izobraževanje

Prostorska zavest otrok se razlikuje od odraslih.

Otroci živijo v svoji domišljiji, so lahki in se pri igri

gibajo brez težav. V njihovem gibanju je zaznati

srečo, saj so se sposobni povsem zatopiti v aktivnost.

Počasi in načrtno se iz tega «raja» pomikajo proti

bolj izoblikovanemu in koncentriranemu odnosu do

sveta in prostora okoli sebe. Na tej poti se njihova

zavest o gibanju spreminja in učitelj, ki te preskoke

zavesti prepozna, jim zna ob pravem času pomagati

na ustrezen način.

Cilj šolanja

Šolanje v obliki štiri-letnega seminarja (letno 9

vikendov in 2 intenzivni pet dnevni srečanji) omogoča

poglobljen vpogled v bogastvo Steinerjevega učnega

načrta in njegovih praktičnih aplikacij pri razvoju

mladostnikov - od 7-letnika do 18-letnika - s pomočjo

igranja, usmerjenih iger, gimnastike in športa. Med

šolanjem se bodo udeleženci naučili tudi številnih

drugih aktivnosti, ki širijo naše razumevanje prostora

in gibanja. Te aktivnosti vključujejo evritmijo, petje,

oblikovanje gline, projektivno geometrijo, risanje

form, anatomijo in fiziologijo, ter temelje duhovne

znanosti, na katerih temelji filozofija seminarja.

Zaradi omejenega števila udeležencev na Uvodnih

dnevih vas prosimo, da svojo udeležbo sporočite

najkasneje do srede, 10. maja 2006.

Osvojite nova znanja o gibanju in prostoru!

Izkoristite priložnost in se udeležite brezplačnega predstavitvenega seminarja

Bothmer gimnastike pod vodstvom mednarodno priznanega predavatelja Martina Bakerja.

Uvodni seminar: Ljubljana, 12. - 14. maj 2006

Začetek ekskluzivnega 4 letnega šolanja z mednarodnimi predavatelji septembra 2006.

Prvič v Sloveniji!

Informacije:

Bojan Popovič in Iztok Kordiš

Bothmer Movement International, Waldorfska šola Ljubljana, Streliška 12, Ljubljana

Elektronska pošta: tajnistvo@waldorf.si

Telefon: 01 282 22 40

WALDORFSKE NOVICE, POMLAD 2006 23


Valovanje

Ah, to je tisto valovanje,

ki ponese me v spanje.

Ah, to je tisti šum,

ki vliva mi pogum.

Ah, to je tista lepota,

ki v meni postane dobrota.

Urša Zupanc, 8. razred

More magazines by this user
Similar magazines