Waldorfske novice - Pomlad 2006

šolski festival za celotno Nizozemsko, kjer smo imeli
evritmijo od 1. so 12. razreda, da bi videli razvoj
otroka in evritmije. Bilo je res razburljivo, saj so iz
različnih mest prišli avtobusi z otroki in starši. Bilo je
zelo veliko ljudi, približno 400. Bil je pravi festival, ki
sem ga delala tri ali štiri leta. In to je zelo pomagalo
pri razvoju evritmije v šoli. Starši so lahko videli,
kako drugače se tretješolec giblje od šestošolca, ali
devetošolca, ali dvanajstošolca. Imeli smo vse razvojne
korake in za starše je bilo zelo zanimivo.
Niste o vašem razvoju evritmije, o vajah, ki ste
jih razvili, nikoli napisali knjige?
Tega ne bom nikoli naredila. Zdaj sem napisala
svojo biografijo in tam je nekaj vaj. Mislim, da če
daješ recepte, odvzameš lastno aktivnost evritmista.
Mislim, da smo na tej točki, v tej krizi z evritmijo,
ker se učimo iz knjig. In to ne oživi. Zato evritmijo
dajem vsakomur, vsak jo lahko uporablja, vendar
naredite iz nje svojo vajo in ne berite, kako mora biti.
Biti resnično v trenutku. Mislim, da tako
ostaneš zdrav.
Ne more biti tako ali tako, saj je vsaka situacija lahko
drugačna. In to je življenje, drugače je proti njemu.
Je to neke vrste zaupanje v vsakega
posameznika?
Da. Mislim, da so moje vaje na nek način temeljne
vaje, iz katerih lahko razvijete veliko različnih stvari.
Ni jih potrebno izvajati tako. Poskusite v sebi najti
vir, ki prekipeva, od koder lahko vedno izvira.
Mislim, da je najbolj posebna stvar, ki jo delam,
ko ljudi učim, da delam zelo majhne korake. Veliko
ljudi med nami dela prevelike korake, ki jim ljudje
ne morejo slediti. In meni gre za to, da odrasli ljudje
delajo vaje sami in ne da posnemajo. In tisto, kar
lahko ljudi navduši, je, da lahko sledijo skozi sebe in
ne le visijo na učitelju. In zato potrebujemo zelo, zelo
majhne korake. Vendar tega ni tako lahko razviti.
Ali imate kot mama, kot babica, kot prababica
kakšen nasvet za starše tega časa?
Resnica je, da ne dajem nasvetov v lastni družini.
Kakšno besedo rečem le, če me zanjo zaprosijo.
Drugače ne dajem nasvetov. Ne. Mislim, da morajo
iti svojo pot, in opazila sem, da gredo svojo pot. In
mislim, da je tako prav. Ne morem jim pomagati v
njihovem življenju. Le če me zaprosijo, in včasih
me, potem imamo pogovor in to je zelo lepo. Ampak
nasvetov ne dajem.
Biti prababica je zame zelo posebna stvar. Posebno
z najstarejšima pravnukinjama, ki imata 12 in 10 let
imam zelo tesen stik, saj sta 10 let živeli v moji hiši.
Mlajša je tudi tam rojena. Z mlajšimi pravnuki, ki jih
ne vidim pogosto, nimam tako tesnega stika. Ampak
videti, kako drugačni so danes otroci od otrok v mojem
času ... Zelo drugačni so in zato ne dajem nasvetov,
kako jih vzgajati, saj je danes popolnoma drugačen
čas. Ne le čas, tudi otroci so tako drugačni. Prihajajo
s takšno modrostjo in jaz sem prav začudena, kaj vse
vidijo, kaj sprašujejo ...
Bi nam lahko povedali kakšen primer?
Najstarejša piše pesmi. Ampak ne o rožicah in
naravi, ampak o spominu, mislih, o smrti in včasih
ljubezni. Včasih o svoji mlajši sestri. Veliko je stvari,
o katerih piše in ki jih jaz sama v taki starosti nikoli
ne bi pisala. Veliko bolj so povezani s tistim, kar se
dogaja po svetu, preko televizije. Vedo, kaj se v svetu
dogaja, in na nek način potem to nosijo s seboj. Ona
piše pesmi in tako lahko gre preko tega. In zaradi vseh
vtisov ne ostane ohromljena. Vendar te generacije so
popolnoma, popolnoma drugačne.
Bi rekli, da so bolj zbujeni? Da se prej zbudijo?
Absolutno.
Lahko slišimo, da je to, kar se otrokom dogaja,
naravna stvar in da moramo otrokom dati, kar
zahtevajo. Na drugi strani pa slišimo o zaščiti, da
bi morali otroke odmakniti od ...
Da, mislim, da jih moramo zaščititi, vendar ne na
otročji način. Oni so tu in zdaj. Jaz jim nikoli ne bi
povedala za vse težave svojega ali našega življenja, za
zakonske ali finančne probleme ... Ampak ko pridejo
z vprašanjem, jim moraš odgovoriti. Kolikor se le da,
pa jih je potrebno zaščititi pred televizijo in kinom ...
Zakaj mislite, da imajo te slike tako močan vpliv?
Otroci so nad njimi zelo navdušeni.
Mislim, da so slike vedno zanimive za otroke.
Pokažite jim lepe knjige, pripovedujete jim zgodbe
... in zadovoljni bodo. Ne morem si predstavljati, da
imajo otroci lahko radi slike Walta Disneya. Pojdite v
naravo, naj stvari izkušajo ... zgradite jim hišico na
drevesu. Naj tam prespijo kakšno noč. Nekje zunaj.
Moramo jim posvečati pozornost in to je za njih
vrednejše kot sedeti pred televizijo in gledati, kaj se
tam godi. Delati morajo veliko stvari.
Najlepša hvala za odgovore.
Prosim (smeh) ...
Želel sem vas vprašati, kakšen je vaš odnos do
pravnukov. Mar ni zanimivo, da se tako oddaljene
generacije srečujejo? Mislim, da je za obe strani
to lahko nekaj posebnega.
6 WALDORFSKE NOVICE, POMLAD 2006