Waldorfske novice - Poletje 2006

wsljubljana

Letnik II, številka 2
Časopis Waldorfske šole Ljubljana

Časopis Waldorfske šole Ljubljana

poletje 2006

Leonardo da Vinci in Da Vincijeva šifra

intervju Werner Kuhfuss

Splošni nauk o človeku

Basni in pesmi

Pravljica o gralu

utrinki Rezija in izgubljena frulica

Gledališke igre in dogodki


K A Z A L O

Waldorfske novice

Časopis Waldorfske šole Ljubljana

poletje 2006, zaporedna št. 50

Waldorfska šola Ljubljana

Streliška 12, 1000 Ljubljana

Tel: (01) 28 222 40

Fax: (01) 28 222 41

DŠ: 65714415

ŽR: 50100-603-43421

E-pošta: tajnistvo@waldorf.si

Splet: www.waldorf.si

Urednik: Davorin Peršič

Uredniški odbor:

Francka Imeri, Mohor Demšar, Primož Kočar,

Breda Pavlič, Alja Venturini (fotografije)

Sodelavci:

Darja Brecelj, Jana Dagarin, Darja Zagorc,

Lucija Florjanc Lukan, Jožica Trpin, Igor

Velepič, Lidija Habinc Perko, učenci

in dijaki WŠL

Lektoriranje: Tatjana Kamenšek

Oblikovanje in prelom: Žiga Vuk

Tisk:

Cicero Begunje d.o.o.

Stegne 21 c

1000 Ljubljana

Časopis izhaja štirikrat letno.

Izšel je kot priloga revije Svitanje.

Kazalo 2

Uvodnik 3

Aktualno 4

Da Vincijeva šifra 4

Intervju 6

Werner Kuhfuss 6

Kallias šola 7

Čez planke 8

Ameriške sanje 8

Literatura 9

Splošni nauk o človeku 9

Basni 11

Pravljica o Gralu 12

Parzival in jaz 13

Pesmi 14

4. razred 14

Utrinki 15

Maturanc 15

Moliere: Žlahtni meščan 16

Rezija in izgubljena frulica 17

Ljubljanica, reka sedmih imen 18

Veslanje po izvirih Ljubljanice 19

Kralj Artur 20

Osvajanje Primorske 20

Enajstošolci na Dunaju 21

Ekskurzija 9. razreda v Firence 22

V gibanju 23

Olimpijada petih razredov 23

Darilo ob dnevu Zemlje 23

Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov in

knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa

ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem

Waldorfske šole Ljubljana ali dovoljenjem avtorja.

ISSN ISSN 1854-0430

Najvišje

Iščeš najvišje, največje? Tega te lahko nauči rastlina.

Kar je brez lastne volje, bodi z voljo ti - to je to!

Friedrich Schiller

2 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2006


U V O D N I K

Poletje

Davorin Peršič

To je čas, ko nas narava vzame vase, ko nas topli

večeri vabijo v gozd, jutra v hribe in v morje.

Poleti se odkrijemo in med ljudmi se plete

živahna atmosfera, sproščenost in večja odprtost ponudita

priložnosti za druženje in skupinsko delo. Nasprotje zime

lahko občutimo, če smo na to pozorni, sicer lahko letni čas

zleti mimo nas neopaženo.

Kar je bilo znotraj, se poleti

pokaže zunaj in počasi bo spet

prešlo v notranjost. Mnogi

imamo radi poletje in če

ga hočemo razumeti, ne

moremo brez zime, ki pa

mnogim ni tako všečna.

Vendar tako kot ni

avtomobila brez ideje

o avtomobilu, ni

poletja brez zime.

Nekaj mora biti v

notranjosti semena,

če hoče seme vzkliti v

zunanjost. In poletja ni

brez zime. To je slika

življenja, kulturnega

in naravnega, v srednji

Evropi, medtem ko je v

tropskih ali polarnih krajih

ta slika preobražena v drugo

perspektivo.

Narava v srednji Evropi kaže na kulturno oziroma

duhovno vlogo srednje Evrope, ki jo tudi v tej številki

Waldorfskih novic poskušamo ozavestiti. Vendar

narava je nema sfinga, ki molči, in za razkritje njenih

skrivnosti je potrebna notranja dejavnost človeka, šele

takrat lahko skozi našo aktivnost narava govori – ter

razkrije vlogo poletja za osebno življenje posameznika

in razvoj človeškega duha.

Igra, ki nam jo v intervjuju na kratko oriše Werner

Kuhfuss, je ena izmed aktivnosti, s katero vadimo

zavest za svet, ki se nam kaže v kulturi in naravi.

Tudi življenje Leonarda da Vincija, ki ga na kratko

skiciramo, je bilo prežeto z igro, skozi katero se je

rojevala lepota, ki kot poletje ni mogla brez zime. Igro

s svetom je vzel kot resnično in tako tudi ustvarjal

najbolj vzvišene stvaritve umetnosti.

Leonardo je feniks, ki se v lastnem ognju spoznanja

tragično sežge, da se iz lastnega pepela ponovno

rodi. Ta izjemna slika človeškega duha je tudi v

jedru zgodb o svetem gralu, ki ga v obliki starih

pozabljenih pravljic tudi objavljamo. Obenem

lahko preberete tudi doživetje dijakinje, ki piše o

Parzivalu, iskalcu in kralju svetega grala, ki ga je v

slavnem epu oživel Wolfram von Eschenbach. Tudi

on poveže sveti gral s feniksom, simbolom smrti

in vstajenja. (To so le drobci, ki v poplavo gralskih

govoričenj prinašajo duha.)

Poleg drugega dela Splošnega nauka Rudolfa

Steinerja objavljamo tudi dve komentirani

basni, ki preko živalskih likov izjemno

dobro opisujejo sodobnost in tudi

mnogo ponujajo ... Ni nenavadno, da

je bil tudi Leonardo velik ljubitelj

in pisatelj nadčasnih basni.

V najbolj posebnih podobah

pa se izražajo risbe in pisni

izdelki naših šolarjev in

učiteljev. Tu je doživetje

ameriške waldorfske šole,

maturantski ples, igre,

ekskurzije, športni

dnevi ... in tudi

pesem, ki si jo

lahko zapojete.

■ Matija Korošec, 10. razred

WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2006 3


A K T U A L N O

Davorin Peršič

Leonardo da Vinci

in Da Vincijeva

šifra

Leonardo da Vinci. Že njegovo ime nosi v sebi

določeno moč. Zven in duševno razpoloženje,

ki se pojavi, če počasi in glasno izgovorimo

njegovo ime, lahko poslušalca navdušita. Še veliko bolj nas

lahko prevzame lepota njegovih umetniških, znanstveni

ali filozofskih del.

Da Vincijevo ime se že lep čas množično pojavlja

v naslovu kvaziumetniške knjige Dana Browna,

ki so jo prodali že v več kot 40 milijonov izvodih,

in tudi najnovejšega hollywoodskega spektakla z

istoimenskim naslovom. Knjiga in film Da Vincijeva

šifra nimata namena razlagati resnice, temveč le

zabavati, čeprav avtor pred uvodom knjige pod

naslovom Dejstva zapiše, da so "vsi opisi umetniških

del, arhitekture, dokumentov in skrivnih obredov

v tem romanu točni." 1 Buden bralec prav kmalu

ugotovi, da so ta Dejstva že del fiktivnega romana.

Resnicoljubnost torej ni v domeni tovrstne "umetnosti"

in Leonardo da Vinci kot zgodovinska ali duhovna

osebnost je v tem primeru le marketinško zakodirano

ime, znamka, pod katero se prodajajo fantazmagorije

o svetem gralu in teorije zarote.

Najbolj nenavadno pri vsem je, da ljudje v takšnem

številu berejo in se navdušujejo nad knjigo. Vzrokov je

več in če naštejemo le nekatere: trilerski način pisanja,

nenavadno velika založniška organizacija, prodaja

skrivnostnega in skrivnega kot resnično … Med

magneti pa je tudi iskanje odgovora na vsesplošno in

resnično slutnjo o univerzalnemu Leonardu. Kdor se

poskuša vsaj malo vživeti v življenje in delo Leonarda,

ve, da je bil izjemna osebnost, ki je v svoji podobi

sodobnemu človeku lahko resničen vir navdiha, slika

izjemne notranje aktivnosti, ki na vsakem koraku

stremi po resnici, lepoti in dobroti.

Pri Brownovem izdelku, ki je le eden izmed

simptomatičnih manifestacij potrošništva, pa se

slutnja po spoznanju velike osebnosti uporabi

za vzpodbujanje lažnega občutka, da zvemo za

"Skrivnost", da končno spoznamo bistvo Leonarda,

Zadnje večerje, Kristusa, svetega grala ... Brez

napora je ravno nam dan vpogled v zakulisje in

tako dobimo zmes dveh slabosti: dogmatizma in

ignorance. Dogmatična slika, ki v sebi ne nosi

znanstvene želje po spoznanju, se pretvori v kult, kjer

gre za subjektivne projekcije (npr. da je eden izmed

apostolov Marija Magdalena, ki naj bi bila Kristusova

žena, in da je "iskanje svetega grala iskanje kraja,

kjer poklekneš pred kostmi Marije Magdalene." 1 ) in

vsakršna resničnost nam ostane skrita. Ignoranca do

resničnosti pa nas v tem prepričanju le utrjuje.

Prostora za spoznanje oziroma poznavanje ni. Kaj

pa Leonardo pravi o spoznanju? "Velika ljubezen se

namreč resnično rodi iz dobrega poznavanja stvari, ki

jo ljubimo, če pa je ne boš poznal, jo boš lahko le malo

ljubil, ali nič." 2 Tako pravi v svoji najbolj ohranjeni

knjigi (Traktat o slikarstvu), ki je v slovenščino izšla

istega leta kot Brownova Da Vincijeva šifra. Kljub

temu da Leonardova knjiga, ki nikakor ni namenjena

le slikarjem, sodobniku nudi neizmerno več vsebine,

jo je v Sloveniji in tudi drugod prebralo neizmerno

manj ljudi. Morda bi nekateri rekli, da so mnogi z

Brownovo knjigo vsaj slišali za Leonarda ... Vendar

se zdi, da je v mnogih primerih polresnica slabša od

resnice.

In kdo je bil Leonardo, ki se je 15. aprila 1452 rodil

kot nezakonski sin povprečnim staršem v povprečnem

okolju in do svojega štirinajstega leta ni znal ne

pisati ne brati? Eden izmed najboljših glasbenikov

svojega časa, slikar, kipar, anatom, botanik, tehnik,

konstruktor, izumitelj, filozof, učitelj in človek

prihodnosti ... Kot mladega fanta ga je oče pripeljal

v uk slavnemu umetniku Verocchiu, ki je po znani

anekdoti, za vedno odložil čopič, ko je videl, kako

je njegov učenec Leonardo naslikal angela na sliko

Kristusovega krsta, ki je danes na ogled v Firencah

(Uffici).

Skrivnostni genij je za seboj pustil le malo informacij

o svojem življenju, vendar lahko poleg faktografskih

dogodkov spoznamo tudi glavno potezo njegovega

duha, ki v življenje sodobnika prinaša pronicljivo

sliko o smislu človeštva. V Leonardu lahko vidimo

izjemno sliko človeškega duha. S številnimi talenti

in neizmernim zanimanjem je stremel po novih

■ Avtoportret

4 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2006


in novih spoznanjih in jih genialno upodabljal v

svoji umetniških delih. Kot zaključek predavanja z

naslovom Leonardova veličina na točki preobrata v

nov čas Steiner poda naslednji opis:

"Leonardovo dušo vidimo tako zdravo, tako

zaobsegajočo, da lahko začutimo, ko Goethe iz svoje

velike duše reče: ´Pravilno, lepo izgrajeno je kot

vzgled stal nasproti človeštvu in kot ustreza zmožnost

sprejemanja očesu in jasnost razumu, sta bila jasnost

in razumnost, našemu umetniku popolnoma lastna.´

Če hočemo te besede uporabiti za Leonarda – in te so

uporabne – potem jih lahko uporabimo za mladega

Leonarda, ki nam stopa telesno in duhovno nasproti

kot svež, popoln, z veseljem do ustvarjanja, do sveta,

obenem hrepeneč po svetu – človek popolnosti,

vzor, rojen za osvajanje, človek, ki je rojen tudi za

humor, ki ga je pokazal pri številnih priložnostih v

svojem življenju. In potem poglejmo k risbi, ki naj

bi in to upravičeno veljala, za njegov avtoportret 3 ;

k staremu moškemu, v katerem so vrezane brazde

številnih doživetji, veliko težkih, bolečih doživetji, ki

nam s svojimi potezami okrog ust nakažejo celotno

disharmonijo, v kateri končno vidimo osamljenega

človeka, daleč stran od domovine, v azilu pri

francoskem kralju, ki se še bojuje s svetovni obstojem,

vendar samotno, zapuščeno, nerazumljeno, kljub

ljubezni prijateljev, ki ga niso prenehali spremljati.

Tako nam z Leonardom prihaja nasproti veličina

duha, ki gre skozi številne bolečine in se poda v telo in

ga najprej s popolnostjo oblikuje in potem zagrenjeno

zapusti. Pogledamo lahko to obličje in čutimo samega

genija človeštva, ki nas s tega človeškega obličja

gleda nazaj. Da, začenjamo razumeti čas, čas večerne

zarje, v kateri je živel Leonardo in čas, v katerem so

živeli Kopernik, Kepler, Giordano Bruno, Galilei, s

katerim vstopi neka nova jutranja zarja. Vidimo lahko

omejenost in utesnjenost, ki jo je velika Leonardova

duša morala doživeti. Razumemo obdobje in razumemo

umetnike, ki stojijo za vsemi človeškimi sredstvi in

končno tudi delujejo le s človeškimi sredstvi. Potem

ko smo se duhovnoznanstveno poglobili, moramo

uvesti naše celotno človeško razumevanje in se zazreti

v Leonardovo obličje – in celotna narava časovnega

obdobja nam iz tega obličja gleda nasproti. Da, iz teh

zagrenjenih potez obraza nam nasproti gleda človeški

duh, ki se najprej nagiba navzdol. Tako ga moramo

spoznati, da lahko zopet spoznamo celotno velikost

moči, ki je morala biti prisotna, da je lahko nastal

Kopernik, Kepler, Galilei, Giordano Bruno.

Resnično, šele takrat pridobimo pravo spoštovanje

pred potjo in razvojem človeškega duha, ko tragiko

prejšnjega obdobja zatona, ki jo občutimo do grmade

Giordana Bruna, še poglobljeno preučimo s pogledom

Leonardove duše, ki se čuti nemočno. Leonardova

veličina nam bo jasna šele, ko bomo dobili slutnjo o

tistem, česar ni zmogel. In s tem bi tudi rad zaključil

današnje raziskovanje. Spada skupaj s tem, da je

človeška duša lahko zadovoljna, da, osrečena ob

pogledu na nepopolnost, in tudi ne najbolj osrečena

ob pogledu na majhno, temveč na veliko nepopolnost,

pri pogledu tistega ustvarjanja, ki zaradi svoje

velikosti premine pri izvedbi. Zakaj pri preminulih

močeh zaslutimo, da, na koncu ugledamo moči, ki se

pripravljajo na prihodnost. In pri večerni zarji nam

gre za slutnjo in upanje jutranje zarje.

Za vedno mora naša duša človeški razvoj občutiti

tako, da si rečemo, da vse nastajanje poteka tako, da

vidimo: Tam, kjer se ustvarjeno pretvori v ruševino,

tam vselej iz ruševin zacveti novo življenje." 4

Kljub svojim velikim talentom in svoji vsestranskosti,

je bil Leonardov odnos do sveta z vsakim letom bolj

tragičen. Ko sta se z Michelangelom prvič srečala na

ulici, ga je Leonardo povabil na pogovor o Božanski

komedij, vendar ga je vzkipljivi mladi Michelangelo

zavrnil in užalil na račun nedokončanega

grandioznega bronastega konja, ki ga po večletnem

delu ni ulil v Milanu. Leonardo kljub svoji moči in

vplivu ni odgovoril. Ogromnega konja, ki ga je v glini

že dokončal, pa ni ulil, ker je prišlo do vojne in so

že zbrani bron porabili za topove. Glinastega konja

so Francozi ob zasedbi uporabili za strelsko tarčo in

uničili.

Leonardo je znan, da je le težko popolnoma dokončal

svoje delo. Eden izmed razlogov je bila prevelika

študijska vnema, ki ga je vodila v vedno nove vsebine,

ki so mu odvzele čas za dokončanje zastavljenega.

Tako je bilo tudi s slavno fresko Zadnja večerja, za

katero je dneve opazoval ljudi in iskal izraze za svoje

like. Lahko je delal neprenehoma zelo dolgo, potem pa

več ur le opazoval in naslikal le nekaj potez. Zgodilo se

je, da ga dolgo ni bilo k sliki, potem pa je prihitel pred

sliko in napravil nekaj manjših potez ter zopet odšel.

Kljub pritiskom vseh vrst je ustvaril mojstrovino, ki

danes ni senca svoje veličine le zaradi nenavadnih

barv, ki jih je Leonardo izumljal, temveč tudi zaradi

večstoletnega odklonilnega odnosa do freske, ki je

bila izpostavljena slabim razmeram. Danes lahko le

slutimo, kako lepo in pomembno je to delo, kjer je

naslikanih 12 apostolov, 12 kvalitet, ki obkrožajo

Kristusa v trenutku, ko pravi: "Nekdo izmed vas me

bo izdal."

Kako neobičajno je v sodobni družbi razumeti

tragedijo, ki nosi v sebi klice prihodnosti, se pokaže

tudi pri odnosu do Leonarda. Plehki "pozitivni" odnos

do sveta počasi pelje v hollywoodsko poenostavitev

duha, ki dolgoročno prinaša – ne tragedijo – temveč

limonado a la Da Vincijeva šifra.

1 Dan Brown, Da Vincijeva šifra, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2005, str. 5

1 Dan Brown, Da Vincijeva šifra, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2005, str. 471

2 Leonardo da Vinci, Traktat o slikarstvu, Studia humanitatis, Ljubljana,

2005, str. 59

3 Glej sliko Avtoportret

4 Rudolf Steiner, Ergebnisse der Geistesforschung, Lionardos geistige Grösse

am Wedepunkt zur neuren Zeit, Berlin, 13. februar 1913, Rudolf Steiner Verlag,

Dornach, 1989, str. 379-81

WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2006 5


I N T E RV J U

Davorin Peršič, Darja Zagorc

Werner Kuhfuss

Werner Kuhfuss, otroški vzgojitelj, rojen

1931, ki živi v Freiburgu, je razvil vaje, ki

nas seznanjajo z dogajanjem v ljudeh, v

okoliški naravi in v vsakdanji družbi. Navdihnila ga je

misel Friedricha Schillerja, po kateri je človek v polni meri

človek, kadar se igra. Skupaj s svojo ženo Mervi Mansikkala

in z mnogimi drugimi je ustanovil Kallias - Šolo skupnega

gibanja v igri (Schule gemeinsamen Bewegungs im Spiel)

in poučuje v različnih krajih Evrope.

Vaje Kallias šole nagovorijo sposobnosti za

prihodnost, ki danes v številnih ljudeh dremljejo, skozi

voden skok, skozi gibanje skupine z dobro voljo pa se

jih lahko vadi in doseže. Igra je zen srednjeevropskega

duha. Kot je zen cvet budizma in vidi rešitev človeštva

skozi rešitev posameznika, tako je igra v smislu

srednjeevropskega Schillerja oblikovanje neskončne

razvojne kali v vsakem posameznem človeku z njegovo

otroškostjo, da bi si v socialnem življenju z drugimi in

končno z vsemi, ki so dobre volje, prizadeval k razvoju

in napredku kulture.

Zakaj je igra za človeka tako pomembna?

Po tem, ko je Schiller napisal »Pisma o estetski

vzgoji človeka« (1794), je dobila »igra« natančno

in življenjsko pomembno vlogo. Rudolf Steiner je

ta pomen sprejel sto let kasneje v svojo »Filozofijo

svobode« in igri dal miselno podlago. Človek, ki se

igra, je človek prihodnosti, saj v življenjski situaciji

začuti možnosti svojih moči in iz notranjega ravnotežja

ravna svobodno, lahkotno in intiutivno – tako kot

pristen otrok.

zapeljevanja. Kdor poskuša brskati po internetu,

doživi na netu veliko anonimno mrežo, ki se igra z

nami in našo intuitivno sposobnost za prihodnost

izsesava kot še nihče in nič do sedaj. Elektronika je

karikatura Sampa, vodi pa človeka v nič, v tem ko

lažno reši vse probleme, hkrati pa ustvarja nerešljive

probleme. Če izklopimo elektriko, če izključimo

računalnike, je človek čisto brez moči in prazen; vse

je predal niču.

Kako se danes pri otrocih kaže pomanjkanje

igre?

Otroci so danes polni notranjega poguma, a

istočasno tudi strahu. Njihovo notranje vprašanje je:

pokaži nam najmočnejšega gospodarja sveta, njemu

bomo sledili. Če kot vzgojitelji nimamo nič več kot

poceni moralo in nesproščene načine vedenja, potem

otrok sledi fascinantnosti velikega anonimneža, pajku

v mreži. Če kot odrasli sami vadimo Sampo moč in

delamo otipljivo z njo na kulturi prihodnosti, bo lahko

otrok pravega kralja sveta, Horusa, začutil. Strah se v

tem primeru izgubi, na mesto fascinantnosti pa stopi

zaupanje v moči razvoja sveta.

V kakšnem odnosu je do igre šport?

Dokler je šport igra, ki svobodno giblje ude, neguje

veselje do gibanja in krepi moči, je dober in služi

razvoju. Takoj ko stopi vanj častihlepje, želja po

zmagi in predvsem: ko skozi trening postane telo

enostransko nagovorjeno in otrdi, je človek na poti k

posebej specializirani športni živali. Trening usmrti

smisel za notranje ravnotežje moči, in ustvarja novo,

Kaj je igra?

Igra ni nič drugega kot že v otroku naložena duhovna

izvorna spretnost, ki se pusti resnični vzgoji in

samovzgoji šolati in razvijati. Polnost njenega pomena

bo spoznana šele v prihodnosti. V finski mitologiji

je bila imenovana Sampo, v egipčanski pa se nam

predstavlja skozi modrega in otroškega Horusa.

Kaj z igro vadimo?

Če se malce igramo z jeziki, je igra – Spiel – Sampo

– potenca semen človeštva in sveta. V igri vadimo

zasnovo človekove sposobnosti k »vse zmoči in rešiti

vse težavne naloge«.

Kaj se danes pojavlja namesto igre pri otrocih in

odraslih?

Enoznačno so to danes elektronika, računalniki,

internet, ki sposobnosti za igro iz posameznih

ljudi in človeštva srkajo vase z neustavljivo močjo

6 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2006


Kallias šola

Tudi v našem prostoru že sedmo leto odzvanjajo

plodovi dela Kallias šole. Krog seminaristov se iz leta v

leto počasi širi. Nekateri smo postali redni udeleženci,

vedno pa med nas pride kdo povsem na novo. Ker so igre

v tem času dozorele in se pomnožile in vedno bolj kličejo

k uporabi v praktičnem življenju, smo se začeli člani

šole in redni seminaristi spraševati, kako jim pomagati,

da bi se služeč človekovemu razvoji v prihodnosti širile

med ljudi. S strani g. Kuhfussa je sočasno prišla želja,

da svojo dosedanjo obliko potujočega šolanja na nek

nov način oblikuje in preko poglobljene oblike študija

in dela izkušnje in znanja o igrah začenja predajati

dosedanjim zainteresiranim udeležencem seminarjev in

tistim, ki bi jih takšno izobraževanje zanima.

Lansko leto se je v času pred Božičem rodila ideja o

mednarodnem srečanju vseh tistih dosedanjih članov

Kallias šole širom po Evropi, ki bi želeli razmišljati o

njeni novi obliki delovanja in ob tem izraziti tudi svoje

ideje, želje in zamisli.

■ Barbara Podgrajšek, 10. razred

bolano veselje, ki človeka vodi proč od razvojnega

ravnotežja. V bolezni in trpljenje, ki so jih bili skozi

napore deležni športniki, se je potrebno poglabljati

v času njihovih mladih letih in ne šele takrat, ko se

njihova kariera zaključi. Doping je logična posledica

vrhunskega športa za uspeh, za rezultate. Torej velja,

da je potrebno najti take športne igre, pri katerih

naj bi se razvijale moči tekmovalnosti, ob katerih pa

bi vsi prisotni zmagali in izgubil le tisti, ki ne bi bil

prisoten.

Kje ste sami našli vir ustvarjalne moči za igro?

Kar jaz sam doživljam in izkušam kot praizvor

razvoja, izhaja iz že odgovorjenega. Samo človek, ki se

igra, je lahko svoboden človek. In samo iz svobodnega

čutenja in intiutivnega spoznanjem vseh notranjih in

zunanjih moči bo možno delati na sedanji in prihodnji

kulturi. Ob tem je spoznanje Heinricha Marianusa

Deinharda (1821-1880) odločilno: »Igra je osvobojena,

očiščena moč človekovega dela. Pristno delo je

uporaba svobodnih človekovih moči v smiselnem in

ustvarjalnem naporu proti uporu.«

prevedla: Darja Zagorc

Od 25. – 28. maja se je v Weimarju zbralo trideset ljudi

iz šestih držav. Srečanje je bilo delovno v smislu igre,

medsebojnega spoznavanja in iskanja oblike delovanja

Kallias šole v prihodnje. Mesto nas je sprejelo v samo

duhovno naročje dveh velikih ustvarjalcev umetnikov

Goetheja in Schillerja, ki sta ob Steinerju g. Kuhfussu in

njegovim sodelavcem pomagala k navdihu za nastanek

in širjenje iger.

Prisotni smo delili mnenje, da so igre in izkušnje, ki

prihajajo za njimi v življenju kot posledica, nepogrešljive

in plodovite, da nas oblikujejo in postajajo središčne v

življenju večine rednih seminaristov. Tako smo potrdili

potrebo po intenzivnejšem poglabljanju in študiju

iger in vsebin, iz katerih so se skozi življenjsko delo g.

Kuhfussa in njegovih sodelavcev igre razvile.

G. Kuhfuss in ga. Mansikkala sta skozi razgovor in

v pisni obliki na kratko predlagala šolanje za vse, ki

bi intenzivneje pristopili k študiju. Skupina bo štela

vsaj sedem do dvanajst članov, saj se igro »da učiti«

le v povezavi z ostalimi in v skupini. Izobraževanje bo

potekalo v obliki delovnih obiskov ob koncu tedna v

kraju in deželi, kjer zainteresirani živijo. Sledili bodo

študijski tedni, srečanja in izmenjave med študijskimi

skupinami. Navedla sta tudi učno gradivo, ki ga bo

potrebno vzporedno predelati. Najkasneje po treh letih

se bo šolanje po zaključni študijski epohi zaokrožilo.

Znani so že nekateri seminaristi, ki jih ta študij zanima

in morda je med bralci še kdo, ki bi se skozi igro želel z

nami učiti rasti in vzgajati. Nadaljnje informacije lahko

dobite pri Davorinu Peršiču na WŠL.

WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2006 7


Č E Z P L A N K E

Boštjan Štrajhar

Ameriške sanje

Slovenci smo začeli graditi stereotipe o Ameriki,

če ne že prej, pa zagotovo po drugi svetovni

vojni, ko smo dokaj množično začeli odhajati

čez lužo "s trebuhom za kruhom." Skozi vsa ta leta nam

je holivudska produkcija bolj ali manj uspešno vsiljevala

stereotipe s "happy endom" in vsemi mogočimi zgodbami

o uspehu, ki prihajajo onstran luže.

Zadnja leta se podoba o Ameriki v Evropi spreminja.

Kako delujejo waldorfske šole v srčiki kapitalizma,

kjer je že stoletja najpomembnejši "zaključni račun"

ne glede na vse ostale stranske učinke? Kakšne so

waldorfske šole, oziroma kakšno je antropozofsko

gibanje v Ameriki? Vsekakor nisem pristojen, da bi

o tem avtonomno razpravljal, saj imam le skromne

tri tedenske praktične izkušnje, ki so mi dale bežen

vpogled v eno izmed mnogih ameriških waldorfskih

šol. Kljub vsemu pa bi rad z bralci naših Novic podelil

svoje mnenje o waldorfski šoli Monadnock, Keene, v

državi New Hampshire v Ameriki.

V ZDA je zelo veliko Steinerjevih šol, a so vse,

glede na naše število učencev, manjše. Zadnja leta

ZDA popolnoma financirajo t. i. "charter waldorfske

šole", ki so posejane predvsem po Kaliforniji, za

ceno sprejetja državnih učnih ter tudi nekaterih

pedagoških pogojev. Velika večina šol pa se financira

izključno s šolninami, ki so tudi za njihove plače

visoke. V določenih krogih so waldorfske šole izredno

cenjene. Tako samo podatek, da ogromno staršev

zamenja službo in dom ter se preseli v okoliš, kjer je

waldorfska šola, pove veliko. Nekateri starši imajo po

več služb, da si lahko privoščijo takšno šolo, tisti, ki

jim prihodki ne omogočajo minimalnega plačevanja

šolnine, pa "oddelajo" svoj dolg z vzdrževalnimi deli,

čiščenjem šole ... Šoli pa so se pred dvema letoma

uresničile tudi "ameriške sanje", saj je oče neke

deklice, ki obiskuje šolo, šoli za njen nadaljnji razvoj

podaril 1.000.000 $. Močna povezanost staršev s šolo

se odraža tudi pri učencih, kar se kaže v disciplini,

redu in ostalih učnih procesih. Vse to gre zagotovo

pripisati tudi kulturnim in drugim dejavnikom.

Navade šolarjev se precej razlikujejo od naših. Tako

v šoli nimajo kosil oziroma skupne jedilnice, vsi s

seboj nosijo svojo malico, nimajo popoldanskega ali

jutranjega varstva. Ob koncu osnovne šole nimajo

eksternih izpitov, zato učitelji in starši s tem niso

obremenjeni.

Vsaka waldorfska šola ima svoj unikaten razvoj,

ki ga ne gre primerjati z drugimi. V evolucijskih

zgodovinah vsake šole pa lahko najdemo primerljive

stopnje razvoja, ki stremijo k višjemu in boljšemu.

Neumestno je prenašati delujoče navade neke šole

iz popolnoma drugega okolja, z drugimi ljudmi in

drugačnimi navadami, v novo okolje. Zagotovo pa je

vredno prenesti vsa spoznanja.

Z veseljem zaključujem, da je Waldorfska šola v

Ljubljani ena izmed svetovnih waldorfskih šol s svojo

identiteto, ki se razvija in raste.

Učiteljica, ki me ni sprejela le v prvi razred, ampak

tudi na svoj dom, je začela poučevati v waldorfskih

šolah pred 27. leti. To šolsko leto je sprejela svojo

četrto generacijo. Waldorfska šola Monadnock

se imenuje po gori Monadnock, ki je s svojimi cca

1000m najvišji hrib v okolici. Šola je bila ustanovljena

v začetku sedemdesetih let. V vseh teh letih se je

osnovna šola z vrtcem, ki ima približno 130 otrok,

razvila v pravo damo v tridesetih letih, ki ima svojo

zrelo privlačnost z mladostnim utripom, s pogledom

zazrtim v prihodnost. V pogovorih sem hitro odkril, da

je naša šola za ameriške waldorfske šole zelo velika.

8 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2006


L I T E R AT U R A

Rudolf Steiner

Splošni nauk o

človeku

Prvo predavanje (2. del)

Če otroka, ki se je vrasel v svet, opazujete z zadostno

nepristranskostjo, boste tako res zaznali: tu v otroku

je duh duše ali duša duha še nepovezana s telesnim

telesom (Leibeskörper) ali telesom telesa (Körperleib).

Naloga vzgoje, dojeta v duhovnem smislu, pomeni

privesti duha duše v sozvočje s telesnim telesom ali

telesom telesa. Priti morata v sozvočje drug z drugim,

med seboj se morata uglasiti, saj se s tem, ko je otrok

rojen v fizični svet, tako rekoč še ne ujemata. Naloga

vzgojitelja in tudi učitelja je usklajevanje teh dveh

členov.

Zdaj poglejmo to nalogo nekoliko bolj konkretno. Med

vsemi temi povezavami, ki jih ima človek z zunanjim

svetom, je najpomembnejše dihanje. Toda dihati

začnemo, šele ko vstopimo v fizični svet. Dihanje v

materinem telesu je tako rekoč pripravljalno dihanje,

človeka še ne poveže popolnoma z zunanjim svetom.

S tistim, kar naj se v pravem smislu imenuje dihanje,

začne človek šele, potem ko zapusti materino telo. To

dihanje pomeni zelo, zelo veliko za človeško bitnost,

kajti to dihanje že vsebuje celoten tročleni sistem

fizičnega človeka.

K členom tročlenega fizičnega človeka najprej štejemo

presnavljanje. Ampak presnavljanje je na enem

koncu tesno povezano z dihanjem; proces dihanja je

presnovno povezan s cirkulacijo krvi. Cirkulacija krvi

sprejme v človeško telo snovi iz zunanjega sveta, ki

pridejo v telo po drugi poti, tako da je dihanje na eni

strani povezano s celotnim presnovnim sistemom.

Dihanje ima torej svoje lastne funkcije, vendar je po

eni strani povezano s sistemom presnove.

Po drugi strani je to dihanje povezano z živčnočutilnim

življenjem človeka. S tem ko vdihujemo,

neprestano potiskamo možgansko vodo v možgane; s

tem ko izdihnemo jo izpustimo nazaj v telo. Tako ritem

dihanja prenašamo na možgane. In kakor je dihanje na

eni strani povezano s sistemom presnavljanja, tako je

na drugi strani povezano z živčno-čutilnim življenjem.

Lahko rečemo: dihanje je najpomembnejši posrednik

med človekom, ki vstopi v fizični svet, in fizičnim

zunanjim svetom. Ampak moramo se zavedati, da to

dihanje vsekakor še ne poteka tako, kot mora polno

potekati za vzdrževanje fizičnega življenja pri človeku.

Po eni strani namreč ne: pri človeku, ki vstopi v fizični

obstoj, še ni vzpostavljena prava harmonija, prava

povezava med procesom dihanja in živčno-čutilnim

procesom.

Če opazujemo otroka, moramo glede na njegovo bitje

reči: otrok se še ni naučil tako dihati, da bi dihanje na

pravi način vzdrževalo živčno-čutilni proces. Tukaj gre

spet za finejšo karakteristiko tistega, kar moramo storiti

z otrokom. Človeško bitnost moramo najprej razumeti

antropološko-antropozofsko. Najpomembnejši ukrepi v

vzgoji se bodo tako skrivali v opazovanju vsega tistega,

kar na pravi način organizira proces dihanja v živčnočutilni

proces. V višjem smislu se mora otrok učiti,

da v svojega duha sprejema tisto, kar mu je lahko

podarjeno s tem, da je rojen za dihanje. Vidite, ta del

vzgoje se bo nagibal k duhovno-duševnemu: s tem da

dihanje harmoniziramo z živčno-čutilnim procesom,

vnesemo duhovno-duševno v fizično življenje otroka.

Grobo povedano bi lahko rekli: otrok notranje še ne

zna pravilno dihati, in zato mora biti vzgoja v tem, da

se nauči pravilno dihati.

Ampak otrok še nečesa drugega ne zna pravilno in

tega drugega se moramo lotiti, da bi s tem ustvarili

soglasje med dvema členoma bitja, med telesom telesa

(Körperleib) in duhovno dušo. To, česar otrok na začetku

svojega obstoja ne zna pravilno – opazili boste, da se

običajno zdi, da je to, kar moramo duhovno pudarjati,

v nasprotju z zunanjim svetovnim redom –, to česar

otrok ne zna, to je opravljati menjave med spanjem

in budnostjo na način, ki ustreza človeškemu bitju.

Vsekakor lahko rečemo, gledano na zunaj: otrok zna

čisto dobro spati; spi veliko več kot človek v kasnejšem

življenjskem obdobju, celo v življenje gre s spancem.

– Toda tega, kar je spanju in budnosti notranji temelj,

še ne zna. Otrok na fizični ravni doživi vse mogoče.

Uporablja svoje ude, jé, pije in diha. Ampak s tem, ko

na fizični ravni dela vse mogoče, s tem, ko izmenjuje

spanje in budnost, ne more vsega tega, kar izkusi na

fizični ravni – kar vidi z očmi, sliši z ušesi, izvršuje z

rokami, kako brca z nožicami – tega, kar doživi na fizični

ravni, ne more vnesti v duhovni svet, tam predelati in

rezultat dela ponovno prinesti nazaj na fizično raven.

Za njegovo spanje je značilno, da je to neko drugo

spanje, kot je spanje odraslih. V spanju odraslih se

predela predvsem to, kar človek izkusi v času med

prebujenjem in potopitvijo v spanec. Otrok tega, kar

izkusi med prebujenjem in potopitvijo v spanec, še ne

zna vnesti v spanje in se zato v splošno ureditev sveta

vživlja s spancem še tako, da v to ureditev sveta med

spanjem ne prinese tistega, kar je na zunaj izkusil v

fizičnem svetu. Zato se mora s pravilno potekajočo

vzgojo pomagati, da se to, kar človek izkusi na fizični

ravni, vnese v tisto, kar duh duše ali duša duha dela

od potopitve v spanec do prebujenja. Kot učitelji in

vzgojitelji otroka ne moremo naučiti prav ničesar o

višjih svetovih. Kajti tisto, kar od višjih svetov pride

v človeka, to pride v času od potopitve v spanec do

prebujenja. Le čas, ki ga človek preživi na fizični ravni,

lahko izkoristimo tako, da lahko to, kar mi delamo z

njim, postopno vnaša v duhovni svet, s čimer lahko

ponovno priteka moč nazaj v fizični svet, zato da je

potem v fizičnem bivanju pravi človek.

WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2006 9


Tako bo najprej vsa dejavnost poučevanja in vzgoje

usmerjena k res visokemu področju, k poučevanju

pravilnega dihanja in k poučevanju pravilnega ritma v

izmenjavi spanca in budnosti. Seveda bomo pri vzgoji

in poučevanju spoznali takšne vedenjske ukrepe, pri

katerih ne gre za dresuro dihanja ali dresuro spanca

in budnosti. Vse to bo v ozadju. To, kar bomo spoznali,

bodo konkretni ukrepi. Ampak vse do temeljev se

moramo zavedati tega, kar počnemo. Tako se bomo

morali zavedati, ko bomo nekega otroka poučevali ta

ali oni učni predmet, da v eni smeri delujemo bolj na

vnašanje duše duha v fizično telo in v drugi smeri bolj

na vnašanje telesnega telesa v dušo duha.

Ne podcenjujemo pomena tega, kar je bilo zdaj

povedano, kajti ne boste postali dobri vzgojitelji in

učitelji, če boste gledali zgolj na to, kaj delate, in ne

boste gledali na to, kar ste. Antropozofsko orientirano

duhovno znanost imamo dejansko iz razloga, da

uvidimo pomenljivost dejstva, da človek v svetu ne

deluje samo skozi to, kar dela, temveč predvsem skozi

to, kar on je. Velika razlika je, dragi prijatelji, ali gre v

šoli skozi vrata učilnice k večjemu ali manjšemu številu

učencev eden ali drugi učitelj. Velika razlika je, in ta

se ne skriva zgolj v tem, da je nek učitelj spretnejši pri

tem, kako izvede zunanje pedagoške prijeme, kot drugi;

temveč najpomembnejša razlika, ki učinkuje pri pouku,

izvira iz tega, kakšna je miselna usmeritev učitelja v

vsem času njegovega bivanja, kako učitelj v vsem času

svojega bivanja usmerja svoje misli, ki jih prenese s

seboj skozi vrata učilnice. Učitelj, ki se ukvarja z mislimi

o nastajajočem človeku, deluje na učence čisto drugače,

kakor učitelj, ki o vsem tem ne ve ničesar, ki svojih

misli nikdar ne usmerja k temu. Kajti kaj se zgodi v

trenutku, ko premišljujete o takšnih mislih, to pomeni,

ko začenjate vedeti, kakšen kozmični pomen ima ta

proces dihanja in njegova preobrazba v vzgoji, kakšen

kozmični pomen ima ritmični proces med spanjem in

budnostjo? V trenutku, ko imate takšne misli, se nekaj

v vas bojuje proti vsemu, kar je goli duh osebnosti. V

tem trenutku so se pridušile vse inštance, na katerih

temelji duh osebnosti; izbrisano je nekaj tega, kar je

ravno v človeku najbolj prisotno s tem, da je fizični

človek.

In s tem ko živite v tej pridušitvi in vstopite v učilnico,

se preko notranjih sil zgodi, da se vzpostavi odnos med

učenci in vami. Lahko se zgodi, da so zunanja dejstva

sprva v nasprotju s tem. Pridete v šolo in pred seboj

imate morda pobaline in pobalinke, ki se vam smejijo.

Tako močno se morate okrepiti s takšnimi mislimi, kot

jih hočemo negovati tu, da se na to smejanje sploh ne

boste ozirali, da ga boste sprejeli kot zunanje dejstvo,

hočem reči kot dejstvo, da se je med tem, ko ste šli

brez dežnika na sprehod, nenadoma ulilo. Gotovo je to

neprijetno presenečenje. Toda človek običajno razlikuje

med tem, da se mu smejijo in tem, da ga je, ko je bil na

sprehodu brez dežnika, presenetil dež. Med tema dvema

stvarema ne smemo delati razlike. Razviti moramo

tako močne misli, da se ta razlika ne bo ustvarila, da

■ Ajda, 9. razred

bomo to smejanje sprejeli kot ploho. Če smo prežeti s

temi mislimi in imamo pravo vero v njih, potem nas bo

doletelo to, kar morda nastopi šele čez osem dni, morda

šele čez štirinajst, morda šele kasneje – pa če se nam

otroci še tako smejijo: da z otroki vzpostavimo odnos, ki

si ga želimo. Četudi pride do odpora, moramo vzpostaviti

ta odnos s tem, kar naredimo iz samih sebe. Predvsem

si moramo najprej ozavestiti prvo pedagoško nalogo, da

moramo najprej sami narediti nekaj iz sebe, da vlada

miselna, da vlada notranja spiritualna povezava med

učiteljem in otroci in da v razred vstopimo z zavestjo:

Ta spiritualna povezava je tu, ne zgolj besede, opomini,

ki jih posredujem otrokom, spretnost pri pouku bo tu.

To vse so zunanjosti, ki jih moramo zagotovo negovati;

ampak ne bomo jih negovali pravilno, če ne bomo kot

temeljnega dejstva vzpostavili celotnega odnosa med

mislimi, ki izpolnjujejo nas same in med dejstvi, ki se

morajo med poukom odviti na telesu in duši otrok. Naša

celotna drža pri pouku ne bi bila popolna, če v sebi ne

bi nosili zavesti: človek se je rodil; s tem mu je bila dana

možnost, da stori tisto, česar ni mogel v duhovnem svetu.

Vzgajati in poučevati moramo, da dihanju šele damo

pravo harmonijo za duhovni svet. Človek ni mogel na

isti način izvrševati ritmične izmenjave med budnostjo

in spancem v duhovnem svetu kot v fizičnem svetu. S

poukom in vzgojo moramo ta ritem urediti tako, da se v

človeku na pravi način telesno telo ali telo telesa vključi

duha duše ali dušo duha. To je nekaj, česar seveda

nimamo pred seboj kot neke abstrakcije in naj bi jo kot

tako uporabili neposredno pri pouku, temveč nas mora

obvladovati kot misel o človeški bitnosti.

To sem vam hotel povedati v tem uvodu in jutri bomo

začeli z dejansko pedagogiko.

prevedla: Bernarda Šmit in Primož Kočar

10 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2006


L I T E R AT U R A

Basni

Rudolf Steiner

Basni so eden izmed virov modrosti, ki

razkrivajo človeške lastnosti in nam osvetljujejo

vsakodnevno resničnost. Pedagoško so najbolj

primerne v zgodnjih šolskih letih, lahko pa so izvrstne

podobe za katerokoli kasnejše leto življenja. V spodnjih

dveh odlomkih objavljamo dve Lessingovi basni, ki so

ju komentirali in osvetlili Rudolf Steiner in učitelji na

prvem seminarju za waldorfske učitelje. Presojo o njuni

sodobnosti prepuščamo bralcem.

Preberimo Lessingovo basen.

Konj in bik

Davorin Peršič

Na ognjenem konju je ponosno vihral drzen fant.

Divji bik zakliče konju: "Sramota! Nikoli ne bi pustil,

da me vodi kak fantè!" "Vendar," odločno odvrne konj,

"v kakšno čast bi mi bilo, če bi s sebe vrgel mladega

fanta?"

Rudolf Steiner (ko vsi preberejo): Najbrž boste, glede

na to, da ste jo že tolikokrat slišali, imeli občutek, da

je napisana tako, kot so bile napisane basni in tudi

veliko drugih stvari v 18. stoletju. Imamo občutek,

da kot veliko stvari v tistem času niso povsem

dokončane.

Rudolf Steiner še enkrat prebere basen in potem

reče: Zdaj, v 20. stoletju, bi lahko to basen nadaljeval

recimo takole:

Bikova čast! In če bi iskal čast, pri kateri bi trmasto

vztrajal, to ne bi bila čast konja, temveč oslovska

čast.

Tako bi povedali v današnjem času. Potem bi otroci

takoj opazili, da obstajajo tri časti: bikova, konjska

in oslovska čast. Bik bi vrgel fanta s sebe, konj ga

v svojem viteštvu mirno nosi naprej in osel trmasto

stoji, ker v tem vidi svojo čast.

Sedmi seminarski pogovor, Stuttgart, 28. avgust 1919, v Erziehungskunst,

Seminarbesprehungen und Lehrplanvortragäge, predavanja za učitelje ob

odprtju Waldorfske šole (Menschenkunde und Erziehungskunst, Dritter Teil),

Rudolf Steiner Verlag, Dornach, 1994, str. 73

Še ena Lessingova basen:

Hrast

Neke viharne noči je besen severni veter pokazal

moč nad vzvišenim hrastom. Zdaj je ta iztegnjeno

ležal in številni nizki grmi so polomljeno ležali pod

njim. Lisica, ki svojega brloga ni imela daleč stran,

je naslednji dan to videla. "Kakšno drevo!" je zavpila.

"Nikdar si ne bi mislila, da je zraslo tako visoko!"

V čem je morala basni?

T.: Da se šele ob človeški smrti opazi, kako velik je

bil človek.

H.: Da majhni ljudje vidijo velikega človeka šele, ko

je podrt.

Rudolf Steiner: Vendar zakaj je uporabljena lisica,

ki je zvita?

H.: Ker se lisičja zvitost vzvišenosti drevesa ne more

približati.

Rudolf Steiner: V katerem stavku je glede na lisičjo

zvitost morala basni? – "Nikdar si ne bi mislila, da je

zraslo tako visoko!"

■ Ajda Hribernik, 9. razred

Lisica nikoli ni pogledala navzgor. Vedno ga je

gledala le spodaj, hodila je le pod njim in tam je drevo

zavzemalo le malo prostora. Kljub svoji zvitosti je

videla le tisti obseg, ki se vidi spodaj.

Osmi seminarski pogovor, Stuttgart, 29. avgust 1919, v Erziehungskunst,

Seminarbesprehungen und Lehrplanvortragäge, predavanja za učitelje ob

odprtju Waldorfske šole (Menschenkunde und Erziehungskunst, Dritter Teil),

Rudolf Steiner Verlag, Dornach, 1994, str. 89

WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2006 11


L I T E R AT U R A

Anica Nikolič

Pravljica o Gralu

V

danes skoraj neznani knjigi je Anica Nikolič

leta 1927 objavila deset resnično lepih pravljic

o svetem Gralu, ki nosijo veliko večjo težo

resničnosti in umetnosti kot sodobne šiki-miki uspešnice.

Priredila in v slovenščino jih je prevedla po francoskih

virih, ki najbrž sežejo v zgodnji srednji vek. Za vse, ki še

rastejo, objavljamo prvo.

Pravljica o Gralu

Davorin Peršič

Ko je Odrešenik sveta visel na Golgoti na križu, so

žalovali vsi pravičniki, kristjani in pogani. Med njimi

je bil tudi blag in pošten mož, Jožef iz Arimateje, ki je

zelo ljubil Izveličarja 1 , čeprav ni bil kristjan.

Ta mož je poprosil Pilata, naj mu podari truplo

mrtvega Jezusa, da ga pokoplje. Pilat je ugodil Jožefovi

prošnji in ko je videl, kako zelo spoštuje Arimatejec

mrtvega Preroka, mu je dejal: "Prijatelj, danes zjutraj

mi je prinesel neki žid skodelo, iz katere je zajemal

tvoj Jezus, ko je zadnjikrat večerjal s svojimi učenci.

Če hočeš, ti skodelo rad poklonim v spomin." Po teh

besedah je izročil Jožefu prelepo skledo iz rezane

zelene jašme 2 . Jožef jo hvaležno sprejme ter ginjen

odhiti na Golgoto, da pokoplje Jezusa.

Dolgo so potovali in pred njimi so nosili možje skrinjo,

ki je hranila dragoceno posodo z Odrešenikovo krvjo.

In glej, čudo – potovali so in potovali, a nikdar niso

bili trudni, in ko je prišel čas obeda in večerje, je bila

miza pogrnjena in vsi so bili siti in vsi so imeli piti,

ne da bi kuhali in pekli in trošili novce. In čeprav so

hodili dolgo, dolgo, dneve in noči in tedne, je bila njih

obutev vedno cela in navzlic solncu in dežju in vetru

njih oblačila vedno lepa in snažna.

Med potom so se ustavljali v mestih in vaseh,

pomagali bolnikom, učili nevedneže, krščevali

pogane, kajti Jožef in vse sorodstvo so se med tem že

pokristjanili. Jožefov najstarejši sin Jožefej je bil celo

že škof, in zelo pobožen mož, ki je delal tudi čudeže.

Ko so tako prehodili že mnogo zemlje, so prišli

nekega večera, bilo je v soboto, do širokega morja. Tu

je bilo konec poti. Visoke skale so oklepale obrežje na

desni in na levi, pred potniki pa je ležalo neizmerno

morje in vse nebeške zvezde so se lesketale v njem.

Škof Jožefej je velel nosačem svete skrinje, naj

stopijo v vodo in naj hodijo pogumno preko morja,

kamor jih bo vodila čudotvorna skodela. Nosači so

res stopili na valove in glej, hodili so po njih kakor po

suhi zemlji.

A ko je snemal Jezusovo truplo s križa in ga povijal v

mehko platno, so sveže rane krvavele in poln usmiljenja

je prestrezal Jožef dragocene kaplje v skodelo, ki jo je

pravkar prejel od Pilata. Ko je bilo truplo povito, ga je

pokopal, skodelo iz jašme z Odrešenikovo krvjo pa je

odnesel v svojo hišo in jo skrbno shranil.

Ko je Jezus že zdavnaj od mrtvih vstal in v nebesa

šel, je Jožev zaslišal nekoč skrivnosten glas, ki je dejal:

"Jožef, ti dobro veš, da te sovražijo židje. Strežejo ti po

življenju, da bi dobili v roko skodelo iz zelene jašme,

v kateri hraniš sveto kri. Zato vstani in se pripravi,

da greš odtod na daljno pot proti zapadu. S seboj ne

jemlji prav ničesar, ne živeža, ne denarja, ne obutve,

ne platna, ne obleke. S seboj pa vzemi ženo in otroke

in vse svoj rod do sedmega kolena. Izteši tudi skrinjo

iz lesa v obliki ladje, vanjo postavi dragoceno posodo z

Odrešenikovo krvjo ter jo s seboj odnesi v tujo zemljo,

kamor ti bo sama kazala pot."

Jožef Arimatejec je ubogal skrivnostni glas in storil,

kakor mu je velel. Iztesal je iz lesa skrino v obliki

ladje, postavil vanjo skledo iz zelene jašme, povabil

vse sorodstvo na daljno potovanje in krenil brez

novcev, živil in prtljage na pot proti zapadu.

■ Ana Marija Kolenc, 11. razred

12 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2006


L I T E R AT U R A

Tedaj je slekel Jožefej srajco 3 , jo razprostrl po vodi,

in plavala je, ne da bi se zmočila ali potopila. Zdaj je

velel očetu Jožefu, naj stopi na srajco, in tudi pod

njegovo nogo se ni udalo belo platno niti za las. Za

očetom je stopil še sam Jožefej na čudni brod, ki ga

je nosil kakor splav.

Tedaj je povabil škof še vso sorodstvo. In na plavajoče

platno so stopili vsi po vrsti, mati, bratje, sestre, tete,

ujci, strici, bratranci in sestrične, do sedmega kolena

vsi. In čim več jih je prihajalo, mož in žena, dečkov

in deklet, tembolj je rastlo platno, rastlo, rastlo, se

razprostiralo po temni vodi na desno in levo, naprej,

nazaj in naokrog, dokler ni sprejelo vseh, ki so

spremljali sveto skrinjo.

Ko so bili vsi vkrcani, in ni niti eden več ostal na

bregu, je pravkar jutranje solnce razlilo svoje prve

žarke po morski gladini. Srebrni valovi so se rahlo

dvigali in odšumeli, škof Jožefej pa je prijel en rokav

srajce, a drugega je potisnil v roke očetu Jožefu. Tedaj

je zapihal vetrič, se uprl v čudna jadra, jih napel in

srajca – ladja se je zazibala in splavala po morju v ono

smer, kamor so nosili sveto posodo.

In tako so se vozili zopet dneve in noči in nihče ni bil

nikdar lačen, nikdar žejen, nikdar bolan, ne bojazljiv.

Vsi so bili zelo zadovoljni in veseli in so se ljubili med

seboj.

Po dolgem potovanju širom morja so nekega dne

uzrli suho zemljo. Tja na obal jih je vodila skrinja,

tja so krenili nosači, zapustili morsko pot in stopili

na kopno. Za njim je pristal platneni brod, Jožef in

Jožefej sta izpustila rokava, se izkrcala in za njima je

stopalo na zemljo vse sorodstvo, mati, bratje, sestre

in sestrične, do sedmega kolena vsi. In kakor so se

izkrcavali tako se je srajca krčila, se zmanjševala, in

ko je skočil na obalo poslednji stric, ni bila srajca prav

nič večja kot tedaj, ko jo je slekel Jožefej in položil na

morje. In ker je bila povsem suha in lepo gladka, jo je

kar pobral in oblekel in vsi so krenili naprej v deželo,

ki so ji dejali Sinja Bretanja.

Na primernem kraju so si sezidali domove, in v

najlepši hiši sta stanovala Jožef in Jožefej, in v

najlepšo sobo sta postavila skrinjo, v kateri je bila

posoda z Odrešenikovo krvjo. Skrbno sta jo čuvala in

vse sorodstvo jima je pomagalo, tako da nihče drugi

ni izvedel, kje se nahaja, nihče ni znal, kot vodi pot

do nje.

Urška Polončič, 11. r

Parzival in jaz

Zgodba o Parzivalu ter iskanje svetega grala,

popolnosti in resnice je že zelo stara. Izvira

namreč iz srednjega veka. Junak pooseblja razvoj

človekove osebnosti od norčka do plemenitega viteza.

S svojimi prigodami te enostavno prisili k razmišljanju.

Zgodba je nenavadno sodobna, zato ni čudno, da se je

moral avtor večino časa skrivati.

Parzival je zame pravzaprav prispodoba. Ne vidim

ga kot dejanskega junaka, pač pa kot prispodobo za

človekov razvoj, pa tudi za potrebe in hrepenenja.

Parzival hrepeni po tem, po čemer hrepeni večina.

Hrepeni po resnični ljubezni, prijateljstvu, časti

in resnici. Najbolj pa hrepeni po časti in bojih (…).

Svoje življenje posveti reševanju napak iz mladosti

in posledično iskanju svetega grala. Sveti gral pa

pooseblja spoznanje, neko božjo resnico, ki je znana

le redkim izbrancem. In ravno v tem je čar te zgodbe.

Človek, ki bi lahko imel vse, se odloči, da najprej

reši svojo čast ter popravi napake, zato se odpravi

na iskanje nečesa, česar pravzaprav ni mogoče najti.

Ravno to iskanje pa mu pomaga na poti do neke

skrite resnice, ki nam jo avtor podaja zavito v zgodbo.

Iskanje Parzivala oblikuje, ga vrača h koreninam. Iz

zgodbe se da po mojem veliko naučiti, če le znaš brati

med vrsticami. Ravno to je tisto, kar mi je pri knjigi

tako zelo všeč. Lahko jo jemlješ kot zgodbo, lahko pa

se iz nje tudi nekaj naučiš. Jaz osebno sem šele skozi

zgodbo videla, kako pomembno je preprosto vedeti,

kaj hočeš in ostati zvest samemu sebi. Čim ubogaš

nasvete drugih bolj kot svoje lastne nagibe in slutnje,

slej nastradaš.

Težko mi je pisati o Parzivalu in tem, kaj pomeni

zame. Če bi, bi verjetno popisala celo knjigo. Na

kratko pač ne znam povedati vsega, kar mislim. Naj

povzamem le, da je zgodba o Parzivalu zame zgodba o

razvoju človekove osebnosti v vseh pogledih.

Vsi pa, ki so jo čuvali, so bili vedno srečni, polni

zemskega in rajskega veselja. ker so si bili v svesti, da

vsa njih sreča izvira iz svete. čudotvorne posode, so jo

imenovali posode božje milosti ali "sveti Gral".

1 Zveličarja

2 jaspis

3 A. Nikolič sicer uporablja za srajco izraz košulja.

■ Ajda Žagar, 9. razred

WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2006 13


PE S M I

Breda Pavlovič

Vloga pesmi pri

vzgoji

Za otroka je v času od predšolskega obdobja do

vključno 3. razreda najbolj primerna »pentatonična«

glasba. Mlajši kot je, bolj naj se približa t. i. »kvintnemu«

vzdušju. To je najbolj primerno njegovemu razvoju in

temu se poskušamo bolj ali manj približati tudi na

naši waldorfski šoli.

Pri delu z majhnimi otroki mora učitelj še posebej

paziti, kaj je to »muzikalično po meri otroka«. Tako

je dihanje in glasbeno gibanje v tej starosti dosti bolj

gibljivo kot kasneje, ko zrastejo. Tudi njihova tonska

višina je prilagodljiva, rahlo netočna, vendar je ne

smemo označiti za netočno.

Zato je razumljivo, da vsaka dokončna notacija

poraja vprašanje, kako dopustiti tudi v notnem zapisu

določeno odprtost.

Pri petju z otroki sem opazila, da so na začetku

začudeni nad tonsko višino in pesmicami, vendar jim

kaj kmalu to ne povzroča več težav.

Večji problem je v starejših, ker ne znamo otroke

obvarovat pred glasbo, ki se nam vsiljuje. Tako

hranimo otroka z agresivnostjo, seksualnostjo, kičem

in največkrat slabim okusom.

Ja, v katerem domu pa danes še slišimo petje? Zato

vas vabim k petju s tole pesmico:

Volk

Ko volkec se skoti,

pri mamici leži.

ko volkec hodit zna,

se z drugimi igra.

Ko volkec v krdelu je,

z drugimi lovit gre.

ko volkec zraste,

samico si poišče.

ko mladički se skotijo,

se življenja veselijo.

Ko volk mladičke dobi,

življenjski krog se zavrti.

Pes

Laris Eržen, 4. r

Pes laja

in nam včasih ponagaja.

Kost rad ima

in nikomur je ne da!

Z repkom pomiglja

in rad nas ima.

V utici prebiva,

v njej se včasih skriva,

od gospodarja hrano dobiva.

Zdaj pesmice je konec,

ker psu je padel lonec.

Veverica

Neža Jakofčič, 4. r

Veverica Mica je bila

kuharska kraljica.

njena najljubša jed:

potica in krvavica.

Ko okusila je, kaj je to pica,

vzkliknila je: "Oooo, to je veselica!"

Katarina Novak, 4. r

Pajek

Pajek v kotu stoji,

mreža čaka, da plen ulovi.

Ena muha prileti

in se v mrežo zaleti.

Pajek nič ne reče,

tudi muhe ne speče,

ampak jo da v usta

in jo kar takoj pohrusta.

Maruša Cizl, 4. r

Pajek

Paiek ima dlačice,

ne pa kakšne mačice.

Na vsaki strani štiri noge ima,

vesel z njimi mrežo plesti zna.

Pajkov je več vrst,

a vseh ni dobro dati na prst,

saj med njimi so strupeni,

če te pičijo si v karanteni.

Nekateri so veliki,

drugi majhni,

tretji siti.

Mrčes in muhe imajo radi,

tako zajtrk, kosilo, večerjo

si vsak pajek pripravi.

Alja Bernik, 4. r

14 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2006


UT R I N K I

Maturanc

I. V. & J. T.

Objavljamo žalostno, pa hkrati veselo vest, da

so naši ljubki letošnji dvanajstošolci sklenili

svoj družabni del waldorfske srednješolske

kariere z elitnim, pravzaprav eminentnim maturantskim

plesom, ki se je imel goditi v soboto, 20. maja tega leta

v slavnostni dvorani Waldorfske šole Ljubljana od osme

ure zvečer pa do poznih jutranjih ur (menda so upoštevali

zgolj nasvet, da naj pridejo domov zgodaj …), vmes pa

se je godilo toliko zanimivih programov in prigod, da so

člani živega ansambla, ki je na prireditvi špilou, dejali,

da še niso nikoli tako malo igrali na časovno enoto; so

pa se taisti vseeno izkazali z igranjem za živahen ples

še po tretji uri zjutraj, ko je kakopak večina slavljencev

bila še daleč od kakšne omaganosti. Pa bi bili upravičeno

zmatrani glede na to,da so se tako potrudili s programom,

katerega so pripravili za prijatelje, učitelje, starše in ostalo

žlahto.

Po oblekah so se ozirali že na začetku šolskega leta

v evropskih modnih prestolnicah, tako da je bil izgled

maturantov temu primerno nobl oziroma šik! In tako

so večer pričeli v jako raznolikih toaletah dekoriranih

s ponosnimi nasmehi, ko so s svečami po rdeči

preprogi vstopili v skoraj nabito dvorano. So zapeli

obvezno himno Gaudeamus igitur kot se spodobi,

potlej so se pa še izkazali s četvorko in ostalimi

standardnimi… in manj standardnimi plesi. Lično

pripravljena in najbrž zelo okusna hrana v razpašnih

količinah pa je čakala in čakala in čakala na kakšno

pavzo med programom… Po treh urah smo le prišli

do prvega hoda jedi. Vmes pa smo bili deležni še

navdahnjenega govora g. Kordiša, ter pa ganljivega

ozrtja na skupaj prehojeno pot od mene. Tudi Jan

se je izkazal z metaforo o sončnicah in nas učitelje

pocrkljal s prisrčno zahvalo za skoraj že minulo delo.

Starši so radoživo prepevali in veselo palčkovali, jim

je pri celi prigodi očitno nekaj zelo ustrezalo …

»Učitelji smo bli pa najboljši!« (J. T.).

»Bilo je zelo lepo, nikoli še tko.« (M. Če.).

»Kako to mislš? Ja, fajn!« (I. K.)

»Hja, lepo.« (B. S. U.)

»V mislih sem biu zraven.« (D. P.)

»Joj, krasno, sam sm bla mal prehlajena.« (M. Ča.)

»Sm tok slabe vole. A sam en stauk nej bi povedala?!« (B. Šm.)

»Je blo super, sm se ful naplesala!!« (D. B.)

»Na kerem maturancu?« (A. Kr.)

»Aja, na plesu, kako da je blo? A je nujno odgovorit?

Men se j zdelo mal neorganizirano.« (A. Kl.)

»Ja, prima!« (M. M. K.)

»Sem bla s petarčki na olimpijadi… So mi vsi rekli, da

je blo zlo fajn.« (T. P.)

WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 20061515


NA O D R U

8. razred

Moliere:

Žlahtni meščan

Francka Imeri

Učenci 8.r. Waldorfske šole Ljubljana imamo za

seboj izredno lepo in plodno šolsko leto. Šola

jadranja v Izoli septembra, zaključne projektne

naloge januarja, nacionalno preverjanje znanja maja,

zaključna igra, valeta in zaključni izlet 'objem Slovenije' v

juniju so popestrili tudi sicer poglobljeno delo pri pouku.

Po končanih NPZ 9. maja so učenci prejeli besedilo

igre, ki so ga na podlagi predstavitve izbrali. Po hitrem,

tihem branju smo besedilo brali po vlogah in po enem

tednu so učenci v dogovoru s sošolci izbrali vloge.

Začeli smo z vajami po prizorih. Spoznanje, da

učenje besedila na pamet ni na prvem mestu, je bilo

za večino pravo odkritje. »Kaj pa je tisto najbolj važno?

Kaj je naše glavno delo?« smo se spraševali. Odkrivali

smo nov svet umetnosti izražanja skozi besedo, gib

in kretnjo ter skozi glas. Kmalu pa se nam je moč

gledališkega dela razkrila še na novo. Skrivnost

dobre igre na odru je morda v razumevanju vzrokov

in posledic, poznavanju miselnega toka (rdeča nit) in

dogajanja?! To pomeni, da mora igralec dobro poznati,

kaj se z njim in drugimi dogaja prej in potem, da bi

lahko izrazil miselno in čustveno stanje v danem

prizoru. Le tako lahko zaživijo odnosi in postanejo

vidni, gib in kretnja postaneta živa in igralec lahko

oblikuje svoj govor.

Bolj ko so se učenci poglabljali, bolj se jim je

razodevala širina Molierovega dela. Vedno bolj so

dojemali, da je priložnost vabljiva, a zahtevna. Eni

so se odzvali pogumno, navdušeno, drugi plašno in

so bežali pred soočenjem v učenje besedila na pamet

ali v nedelo.

Doživetja z vaj so nepozabna. Koliko smeha, koliko

nepozabnih drobnih dogodkov!

V soboto, 3. junija, ko smo se zbrali v šoli na

celodnevni vaji, smo prvič pripeljali besedilo od začetka

do konca. Evina babica nam je ob pomoči deklet

skuhala okusno kosilo, poskrbeli smo za dobro voljo

in doživeli nepozaben dan – šolo na drugačen način.

V nedeljo, 4. junija, smo s skupino staršev postavili

sceno, v torek, 6. junija, smo prvič igrali v kostumih,

v sredo smo pred učenci 5., 6., in 7. razreda prvič

odigrali igro brez prekinitev in odkrili, kako dolga je

ter kako težko je igralcem, če nekdo ne ve, kaj mora

povedati. Odkrili smo, da potrebujemo šepetalce in

da je njihovo delo izredno zahtevno (poslušati igralca,

v njegovih besedah najti smisel, ki je v originalnem

besedilu ter pomagati, če se zatakne). Ves čas smo

vadili tudi glasbene in plesne vložke. Skupaj smo se

odločili, da se zvečer na premieri jaz kot razrednik

in režiser odmaknem od odra. Kakšen pogum so za

to odločitev morali zbrati otroci in koliko zaupanja v

njih jaz, vemo le mi. In odločitev je bila pravilna.

Čeprav je predstava trajala dve uri, smo uspeli z

jasno izreko nekaterih, plesom in glasbo ter otroško

simpatičnimi napakami držati pozornost in do solz

nasmejati gledalce.

In ko sem jih opazovala, sem videla, da so začeli

igrati. Srečna sem za te trenutke in čestitam vsem

učencem za njihove dosežke.

Hvala vsem učencem, staršem, ga. Maletin, g.

Velepiču in ga. Venturini za tako lepo izkušnjo.

16 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2006


PO P O T O V A N J A

Darja Brecelj

Rezija in

izgubljena frulica

Rezijo in njene ljudi sem spoznala že v ranem

otroštvu, vendar naše srečanje ni bilo srečanje

iz oči v oči, nisem je namreč najprej videla,

ampak sem jo najprej slišala. Po radiu, na programu Rai,

radio Trst A. In ne samo slišala, ampak tudi poslušala

– cele dneve. Tata je v svoji delavnici, v dnevni sobi,

kuhinji in spalnici vedno poslušal te Tržačane, Furlane in

Rezijane, ki jih ni bilo prav nič razumeti. IN to je poslušal

naglas. Petje – dretje, pripovedovanje pravljic, pogovori

v živo z nekimi starimi babami, ki se niso mogle nehati

smejati … teh ljudi nisem prenašala, nisem mu mogla, že

potem kot najstnica, dopovedati, da so čudni. Ali sem s

tem mislila tudi tuji? Ne vem.

Danes se je to moje zavračanje prelevilo – kot grdi

raček – v ljubezen, in ne samo da sama poslušam

Rezijane (po Radiu trst A), tudi svoje dijake sem začela

navduševati nad Rezijo, obiskali smo jo in vrnili se

bomo, če ne prej, za pustno rajanje.

Enajsti razred je močno zdesetkan komaj zapolnil

nekaj zadnjih in srednjih vrst avtobusa, zapustili

smo ljubljansko sonce in se začeli ovijati s primorsko

megleno tančico. V Furlaniji je bila 'preja' že zelo

gosta in ko smo se ustavili v Pušji vasi, nas je

skrivnostna oblačnost pospremila v davno leto 1976.

Vas je bila tega leta zaradi katastrofalnega potresa

zravnana s tlemi. Ostalo je nekaj stebrov in nekaj

obzidja. Po nekaj letih so se osiroteli vaščani skupaj

s strokovnjaki lotili obnove. Vsak kamen posebej so

oštevilčili, cela polja so bila posejana s »temi kamni«,

vsak je bil v svoji vrsti, in nato so vas v slabem letu

zgradili znova. Če nam naš vodič, gospod Janko

Žigon (še en Primorec zaljubljen v Rezijo), o potresu

ne bi nič povedal, potem posledic potresa sploh ne bi

opazili. Vas je bila obnovljena, kot da se nič ni zgodilo.

Kamen res vse prenese?

Končno Rezija – Prato di Resia. Globlje kot smo

prodirali v njeno med visoke gore skrito zatočišče,

več slovenskih besed smo prepoznali – na hišah,

kulturnem domu, smerokazih ... Pozdravili smo jo s

pesmijo, naslovljeno gori Ćanin, slovensko Kaninu.

Ana, Maja in Martina so nas naučile več pesmi, pa

ne samo to.

Ko wo na warh mi pridawa,

ko wo na warh mi pridawa,

nu ta no së pogledawa,

nu ta no së pogledawa ...

Peli smo bolj plaho, vendar nismo hoteli nehat – vse

do prihoda v vas Osojane. Po poti nas je v nasprotno

smer pozdravljala Bela, tudi Bila – reka, ki že tisočletja

vsa zelena in modra teče po belih skalah, ne da bi

jih umazala. Ob vhodu v naravovarstveni park nas je

pričakal nepozabni Alessandro in njegova pomočnica.

Z nami je govoril tekoče slovensko, kar pa niti ni tako

samoumevno. Rezijani živijo v italijanskem kulturnem

in političnem prostoru, zato jim je slovenščina precej

tuja. Seveda razen nekaterim kulturnim delavcem, kot

sta recimo Luisa Negro, pravljičarka in raziskovalka,

in naš Alessandro. Povedal mi je namreč, da vodi

tedensko oddajo o Reziji, in to na Radiu Trst A!

No, potem bo pa še zabavno. Znan glas – nepoznan

obraz.

V sobi, namenjeni manjšim kulturnim dogodkom,

smo se ob fotografijah iz Rezije prepustili hudomušnim

zgodbam o preteklosti Rezije, izvedeli smo, kako so

si gradili hiše, kje so preživljali poletje, kje so pasli

drobnico, kako so si popestrili nedelje in praznike,

kako je vse to ostalo v ljudeh živo še danes. Vse to

po rozajanskö. Smo, smo razumeli, ampak našemu

učitelju ni bilo dovolj, naučiti smo se morali tudi kontat

po rozajanskö. Priznam, da je šteti v rezijanščini še

težje kot v francoščini. Dijaki so kar hitro dojeli, kako

koristna je lahko poštevanka.

WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2006 17


PO P O T O V A N J A

Šola v naravi

Lucija Florjanc Lukan

Ljubljanica,

reka sedmih imen

In po učenju pride še zabava. Rezijani z izražanjem

veselja nimajo nobenih težav, lahko plešejo tudi po

tri noči zapored, ob pustovanju celo po cel teden.

Značilno za njihov ples je, da se med sabo sploh ne

dotikajo, no, lahko bi rekla, da drug drugega oplazijo.

Estetsko dovršena koreografija, tako preprosta, tako

njihova. Alessandro in Lucia sta seveda povabila tudi

nas in nas naučila korake, obrate, ploskati in topotati

z nogami. Neverjetno, kako blažilno vpliva na človeka,

da udarja z nogo ob tla, ta udarec je kot neke vrste

vrhunec plesa, gonilni motiv celega gibanja. Rezijo

smo srečali v teh slikovitih, navihanih ljudeh, in takoj

smo jo vsi vzljubili. Nekateri znova.

Napotili smo se v Solbico, kjer smo si ogledali muzej

brusačev (Rezijani so dobili svoje ime po poklicu, ki

so ga opravljali - brusili so nože, in to po vsej Evropi.

Domov so prihajali le enkrat, dvakrat na mesec). Na

poti tja smo se oglasili pri gospe Luisi Negro, in kar

tako, namesto sladice po kosilu – dobili pravljico.

Rezijansko. O petelinčku, ki je izgubil svojo frulico

– piščalko in zaposlil vse kokoši svojega kokošnjaka

z iskanjem te nesrečne frulice. In so jo našle? Niso.

Če boste kdaj videli kokoši, kako brskajo po pesku,

zemlji, vsem mogočem, se spomnite, da še danes

iščejo izgubljeno petelinčkovo frulico.

Hvaležni smo bili njeni zgodbi, da nam je bilo kar

težko tako na vratih odvihrati naprej. Vendar nam je

zaupala pomembno skrivnost: da se v Ljubljani drugo

leto začne tečaj rezijanščine. Jezik je tako sočen,

tako svetel in hkrati skrivnosten, domač in hkrati

tuj, nerazumljiv. Po ogledu muzeja smo se povzpeli

na hrib, kjer so za božič imeli žive jaslice in od koder

je nad vasjo s pomočjo posebniih napeljav razsvetlila

nebo skoraj prava zvezda repatica. V krogu smo še

enkrat zapeli gori Ćaniniwi, tokrat močno, skupaj

z vetrom. Zapeli smo tudi beneško pesem in z njo

pozdravili dolino.

Oj božime tele dolince, ker vas moram zapustit ...

Spletle so se nevidne svilene nitke med nami in

to deželo, temi ljudmi, s starimi nonicami na ulici,

s katerimi smo se morali na žalost pogovarjati v

italijanščini, ker nas niso čisto nič razumele, s

kokoškami in pravljicami … Pustili smo sledi za sabo,

da bomo vedeli, kam se vrniti.

Vsaka reka je nekaj posebnega, svojevrsten

fenomen pa je reka Ljubljanica, posebnost

slovenskega kraškega sveta. Njeno porečje

obsega večji del slovenskega kraškega sveta, po kraških

kamninah pa se igrivo prikazuje in izginja. Njene vode

se sedemkrat pojavijo na površju in sedemkrat zamenja

svoje ime, skriti pa se ne more. Ko zapusti kraško območje

Notranjske, odnese s seboj vsako leto več kot 250.000

ton raztopljenega apnenca. Nastajajo zanimive naravne

pojavnosti: hribi se nižajo, doline se višajo, tla se udirajo.

Nastajajo jame, vodoravne in navpične, velike in majhne,

vse pa predstavljajo skrivnostne poti skozi zemeljsko

skorjo. Izviri in studenci pa so kot srečen konec v tej

čudoviti pravljici, ki je mnogim ljudem še nepoznana in

ravno zato zelo topla in prijetna.

Tako nekako se je pričela tudi naša zgodba, ko smo

se za pet dni podali na popotovanje po tej prelepi poti.

Začeli smo ga pri vasi Prezid na Hrvaškem, od koder

smo se peš podali proti prvem izviru Trbuhovica. Bolj,

ko smo se bližali, vse bolj je bilo jasno, da potoka

Trbuhovica ne bomo videli na površju. Kasneje smo

izvedeli, da potok Trbuhovica le ob izjemno visoki

vodi teče po polju, zato smo bili zaradi nizke količine

padavin prikrajšani za ta del. Preveč misli namenjenih

dežnim kapljam pa se nam je še isto noč in naslednji

dan močno maščevalo.

Tako smo prvo in drugo noč namesto v šotorih

preživeli na skednju. Prvi dan smo obiskali prav

posebno jamo Golobina, kjer smo se v popolni temi

prebijali skozi in za povrhu imeli še zanimiv pogovor

o bližnjem srečanju z medvedom. Naše veslanje smo

morali drugi dan zaradi človeške nemoči proti naravi

prestaviti na naslednji dan, obiskali pa smo Križno

jamo in se podrobno seznanili s Cerkniškim jezerom.

Druga noč na skednju je bila zaradi družbe nočnih

obiskovalcev (polhov, podgan in netopirjev) prav

popestrena. Še dobro, da je nekaj pogumnih deklic

razbijalo tišino z glasnim petjem, drugače bi nenehno

razmišljali o obisku naših nočnih obiskovalcev in

nastala bi prava panika.

Pogum je bil poplačan in naslednje jutro se je počasi

prikazalo sonce. Ta dan smo veliko hodili v okolici

Rakovega Škocjana, popoldan dolgo veslali po Unici,

zvečer pa postavili šotore in preizkušali vse vrste

toplih oblačil, ki smo jih imeli s seboj.

18 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2006


PO P O T O V A N J A

Četrti dan je bil kljub že dobro utrjenim mišicam

najbolj zahteven. Ta dan smo v šestih urah prehodili

približno 20 km, od tega nekaj tudi skozi Mrzlo in

Vranjo jamo, nato pa prišli do Močilnika in od tam

popoldan še aktivno veslali, postavili šotore in popadali

v spalne vreče ter od utrujenosti hitro zaspali.

Kljub temu, da smo bili samo še nekaj dni nazaj

na hrvaški strani, pa je bil pred nami zadnji dan

našega popotovanja, ko smo ob lepem vremenu in

polni energije iz Vrhnike močno veslali do Ljubljane.

Pri tromostovju smo iz čolnov ponovno vstopili v

popolnoma drug svet, nam znan vsakdan, se osvežili

s sladoledom, potem pa pri Kajak kanu klubu v

Ljubljani sklenili našo šolo v naravi in s starši, ki so

nas prišli počakat na končno postajo, na družinskem

pikniku zaključili naše popotovanje. Najbolj pogumni

starši so se z veseljem pridružili kratki vožnji s

kanujem in preizkusili veslaške sposobnosti svojih

otrok. Proti večeru pa smo se utrujeni, vendar srečni,

da nam je tudi ta šola v naravi lepo uspela, odpravili

k mehkim in toplim posteljam naproti.

Ana Perič, 7. r

Veslanje po sedmih izvirih Ljubljanice

Po tem, ko smo v začetku šolskega leta prehodili Pohorje, smo sedaj ubrali bolj vodeno pot. Odpravili smo se na

veslanje po sedmih izvirih Ljubljanice.

Čeprav nas je v glavnem, spremljalo oblačno, deževno in precej mrzlo vreme, nam to ni pokvarilo lepih trenutkov,

veselega vzdušja in prijetnega druženja. Tudi dokaj naporna hoja in veslanje od Prezida, Vrhnike, Dolenje vasi,

Rakovega Škocjana, Barja in nazaj do Ljubljane ter spolzke jame nam niso mogli priti do živega. Naše veselje in

sreča mladosti sta se samo še stopnjevali.

Bivanje v naravi v poznih pomladnih dneh je res nekaj posebnega. Cvetoča polja, gozdovi, živalce, ki iščejo

zavetja za svoje bodoče potomce, žuboreči potoki, reke in jezera, vzbudijo v vsakem človeku čudovite občutke, ki

so res nekaj posebnega.Vsa ta veličina življenja se prenaša tudi na ljudi in jih polni z neznansko energijo.

Eden od dogodkov, ki je bil zares nekaj posebnega, je bil obisk jame Golobina. To je kraj, kjer reka Obrh ponikne

in se ponovno pojavi na površju pod istim imenom pri Cerkniškem jezeru. V jamo smo se odpravili kar peš, saj je

bila blizu kmetije, kjer naj bi prenočili to noč. Primerno smo se oblekli, vzeli vsak svojo svetilko in se podali jami

naproti. Bila je vlažna in spolzka, vendar smo imeli primerno opremo, ki nas je obvarovala pred poškodbami.

Strop jame je bil nizek, zato smo se morali pošteno skloniti. Kljub previdnosti pa smo dobili kar nekaj manjših

bušk. Na koncu jame je bil en meter globok kanal, ki je vodil do jezera v notranjosti jame. Gospod, ki nas je

vodil po jami, nam je povedal, da ga je nekoč preplaval njegov brat. Nato pa smo se odpravili proti izhodu jame,

pravzaprav smo morali del izhoda najti kar sami. S sošolcem Janom sva našla nekakšen rov, ki je spominjal

na pot do izhoda. Medtem ko sva se plazila po vseh štirih, sva zagledala tri bele netopirje, ki niso bili nič kaj

prikupni, zato sva malce pohitela in prišla v dokaj velik odprt prostor. Spominjal je na nekakšen pravljičen gozd

groze. Kmalu so prišli še ostali iz našega razreda. Povzpeli smo se po leseni lestvi in nadaljevali pot po gozdu proti

domačiji Kandare, kjer smo tudi prenočili.

Ta šola v naravi mi bo ostala v lepem spominu.

WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2006 19


I G R A

Igra 7. razreda

Kralj Artur

Lidija Habinc Perko

Osvajanje

Primorske

Davorin Peršič

Briti ječijo pod težo saškega meča,

nadnje se zgrinjajo svinčeni oblaki brezupa.

Težo saškega meča smo občutili tudi mi, ko smo

si letošnje šolsko leto v 7. razredu privoščili

zajeten zalogaj - igro King Arthur v angleškem

jeziku. Včasih so se tudi nad nas zgrnili svinčeni oblaki

brezupa, ko besedilo ni in ni šlo gladko. Študij igre, ki

smo ji namenili dva meseca, nas je zelo lepo povezal, kajti

takšno delo je celovit proces, ki zajema prva, negotova

spoznavanja z besedilom, ki je v tujem jeziku in nas

postopoma vodi v doživljanje in oživljanje oseb. Ko se

je končno vse zlilo v celoto, je vsak posameznik poznal

igro do potankosti. To spoznanje je bilo vredno vsega

truda, tudi tistih »zamujenih« ur rednega pouka, saj

Kralj Artur s svojimi vitezi okrogle mize v tem razredu še

vedno živi. Ne mine angleška ura, da učenci v medsebojni

komunikaciji ne bi uporabljali citatov iz te igre.

Naj jih duh viteštva spremlja še dolgo.

Z

devetim razredom smo na dvodnevnem

športnem dnevu odkrili izjemno pokrajino

med zaledjem kraškega roba, Hrastovljami

in Ankaranom. Z zgodnjim vlakom smo se pripeljali v

Prešnico (pri Kozini), kjer smo po prijetni poti kmalu prišli

do kraškega roba. Od tam je pogled ujel istrske vasi, ki so

rasle sredi zelenih gričev in ob belih cestah, ki so vodile

do živo modrega morja, so vse bolj polno rasla obdelana

polja in vinogradi.

Na mogočnih stenah smo preizkušali svoje plezalske

sposobnosti in večina je dijakov je med ostrim

kamnom, razpokami in vrtoglavim pogledom v globino

našla pot do razveseljivega vrha. Pred nami je bila še

dolga pot in preko Marčevega hriba smo se spustili v

Podpeč do kmetije, kjer so nas čakali konji, pripravljeni

za počasen sprehod. Vreme, pokrajina in ljudje smo

bili prijetno umirjeni, vendar v spletu okoliščin je

dijakinja padla s konj, kar je vse zelo vznemirilo. Na

srečo se je vse končalo le z modricami.

Kmalu smo prišli v živopisano cerkev Sv. trojice

v Hrastovljah. Po zelo kratkem vodstvu, ki ga je

dopolnila izredna svetloba zahajajočega sonca, smo

se odpravili proti kulturnemu domu v Kubedu. Na

tej poti, ki se je počasi a vztrajno vse bolj dvigovala

in vedno bolj daljšala, smo prvič naleteli na meje

naših moči. Vendar so bile to le trenutne slabosti in

po topli večerji se je pokazala sveža moč. Fantje so jo

v glavnem vložili v nogometno zmago nad domačini,

dekleta so jo preobrazila v pogovore.

Iz gostoljubnega Kubeda, smo se po krepkem zajtrku

in rednim obiranjem češenj obrnili proti zahodu in se

skozi svež primorski gozd približevali morju. Ampak

drugi dan je bilo sil manj in večina je morala vložiti

zadnje kaplje, da smo dosegli Tinjan, vas, ki stoji na

zadnjem hribu pred morjem. Tam je bila malica in

še dve uri nas je ločilo od Ankarana. Čez Škofije in

Hrtvatine smo prišli na sončno obalo. Voda je bila

zelo sveža, vendar to ni ustavilo nekaterih fantov

in deklet, ki jih je po pripovedovanju le še slika

osvežilnega morja držala pokonci.

Vsaka ekskurzija, vsako potovanje je posebna slika

velikega potovanja, je slika življenja, kjer se v odnosu

do narave, soljudi in sebe učimo vedno novih in novih

korakov. V tej vaji je nam uspelo.

20 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2006


PO P O T O V A N J A

Igor Velepič

Enajstošolci na

Dunaju

V

petek, 2. 6. 2006, smo se za sklep epohe

zgodovine umetnosti kot vsako leto za štiri

dni odpravili v cesarsko mesto Dunaj (Bog

ohrani, Bog obvari, nam cesarja, Avstrijo …). Tokrat

(bilo nas je 24 dijakov in trije učitelji, ena dijakinja pa

žal ni mogla z nami) smo sicer pot nameravali obogatiti

še z obiskom Esterhazy-jeve palače in Budimpešte, a

so se stvari drugače iztekle. Že lani, ko smo družno

obiskali München, se je letošnji enajsti razred izkazal s

svojo vzdržljivostjo, zanimanjem, prisrčnostjo in dobro

voljo (s pridihom prepoznavne začimbe permanentne

jamrajočnosti nekaterih …).

Glavna rdeča nit ekskurzije je bila tokrat glasba, zato

smo si kakopak ogledali »Haus der Musik«, dvorane

v Musikvereinu, predkoncilski obred latinske maše

v Hofburški kapeli z Dunajskimi dečki (Schubertova

Maša v F-duru), prisluhnili pa smo tudi prvima

deloma (Kyrie in Gloria) Mozartove Misse Solemnis

v Auguštinski cerkvi, koncertu pihalnega orkestra

ameriških študentov v Votivkirche … Glavni glasbeni

dogodek pa je bil obisk Dunajske državne opere,

kjer smo prisluhnili scensko malce modernizirani

interpretaciji Puccinijeve opere Manon Lescaut

(junakinje tragično razpete med srcem in razkošjem).

Ta opera je sicer skladateljevo zgodnje delo, a večino

nas je izvedba, tako kot tudi monumentalna zgradba

v celoti navdušila.

Doslej smo z drugimi generacijami enajstošolcev

poslušali Carmen, Traviato, Othella in Čarobno

piščal.

Kot uvod v jesensko ekskurzijo smo si ogledali nekaj

arhitekture in galerij: Kunsthaus, Hudertwasser

haus, Kunsthistorisches Museum, palačo Belvedere,

Plečnikovo Zaherlovo palačo, MuseumsQuartier,

Cesarske muzeje, Zakladnico in grobnico

Habsburžanov. Seveda smo obiskali tudi Štefanovo

katedralo, dve železniški postaji, se ustavili ob

Donauturmu in v spletu okoliščin zavili tudi v Prater.

Prizadevali smo si tudi za ogled musicala Romeo

in Julija, pa nam ni uspelo. Spali smo na eni od

dunajskih waldorfskih šol (Pötzleinsdorf), ki so jo za

nas prijazno ogreli, saj so bili dnevi - oz. predvsem noči

- kaj hladni. Tuši so bili pa vseeno preveč osvežilni …

Ker so bili prazniki, se z učenci te šole nismo srečali,

smo jim pa malce zavidali umeščenost njihove šole

med livade in parke, pa tudi prostorno zgradbo, ki

je bila nekdaj nekakšen dvorec. Vreme je bilo skoraj

aprilsko, razen zadnji dan, ko nas je že od ranega

jutra ožarjalo praznično sonce (Binkoštni ponedeljek

je v Avstriji namreč velik praznik!).

Zadnji dan smo obiskali tudi islamsko mošejo.

Pripeljali smo se pred zgradbo, se znotraj sezuli ter

se posedli po preprogah, potem pa z občudujočo

zbranostjo uro in pol poslušali gospoda , ki nam

je razložil marsikaj o Islamu, muslimanih, njihovi

kulturi in običajih. Sodeč tudi po vprašanjih dijakov,

so se z nemščino zelo dobro znašli, predvsem pa smo,

mislim da vsi, občudujoče poslušali prevod gospe

Maletin.

V ponedeljek smo zvečer nekako pravočasno prišli

domov, hvaležni šoferju Vojku za prilagodljivost in

zabavnost, dijaki so bili blago utrujeni a pravzaprav

polni izrazov navdušenja nad doživetim, s še več

zaupanja in vere v poslanstvo naše šole pa smo prišli

domov tudi učitelji, saj je pravo veselje stati ob strani

tako prisrčno razigrani, zvedavi in prijetni druščini v

odgovorno življenje postavljajočih se mladostnikov.

WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2006 21


PO P O T O V A N J A

Neithan, 9. r

Ekskurzija 9.

razreda v Firence

Naš razred se je v sredo, 31. 5. 2006 podal na

ekskurzijo v Firence. Tja smo odšli z avtobusom

firme Frelih, ki si zaradi pomanjkanja prostora

za vse noge in vsa trupla pet zvezdic res ni zaslužil.

Naslednjo ploho neodobravanj je ta izlet požel, ko je naš

razred izvedel za nečloveško uro odhoda – 5:00 zjutraj,

a ta se je na dan odhoda zaradi nekaterih posameznikov

jasno zavlekla toliko, da smo odšli šele pribl. ob 5:45.

Na avtobusu se je prve pol ure odvijal pogovor, po

tem dokaj kratkem pogovoru pa je ves avtobus razen

šoferja in nekaterih drugih (redkih) osebkov 'pomrl'.

Naslednji pomemben dogodek je bil odkritje žoge, ki

je zaposlovala moški del razreda večino odmorov. Ko

smo prišli v Firence smo odšli v Museo del bargello,

kjer smo si, predvsem, ogledali grškega boga Bakhusa

oz. Dioniza in pa boga Merkurja. Tam smo se usedli

in narisali ali Dioniza ali Merkurja. (...)

Naslednji dan smo navsezgodaj zjutraj bili brutalno

zbujeni brez simpatije do našega stokanja ali

prošenja, saj smo imeli zajtrk. Ne smem pozabiti

omeniti zajtrka, saj je bil kruh verjetno od prejšnjega

dne, kar je le dodalo k njegovi žlahtni trdoti (tu

verjetno velja rek, da kar plačaš, to dobiš), zraven pa

je bil kos masla, ki niti ni bil star, niti slab (začuda)

in skoraj užitno marmelado, katere starost verjetno

presega leto prve svetovne vojne. Po hrani sodeč je

pod hostlom nek bunker, ki izvira iz prve svetovne

vojne in iz tam črpajo zaloge hrane. Po zajtrku smo

pospravili šotore in pripravili šoferja, da je naredil

resen prekršek, da nam ni bilo treba preveč hoditi.

Odšli smo v galerijo Accademia, kjer smo si ogledali

Michelangelove ujetnike in, smisel tega potovanja,

Davida. Original je bil presenetljivo natančen in

z pribl. nad štirimi metri zelo mogočen. Ko smo

narisali kar smo hoteli smo odšli ven. Zopet smo

odšli do kupole, nas je zopet rešila vrsta, dolga kot

vrsta v Harrodsu. Kasneje smo odpotovali do mosta

Ponte Vecchio, kjer smo imeli dve uri prostega časa.

Zatem pa smo si še odšli ogledati kapelo Medičejcev.

Po ogledu smo se odpravili do Marine di Masse, kjer

smo vstopili v hostel. Ob desetih so se odšli tisti, ki

so želeli se kopati. Za kopanjem je bila večerja, ko

je imela Nina Grbič rojstni dan. Večerja je bila zelo

kvalitetna in dobra. Potem smo odšli 'spat'.

Tretji dan smo odšli v Carraro, kjer smo si ogledali

kamnolom v srcu gore, 400 metrov od vsakega začetka

in 250 metrov od vrha gore. Iz kamnoloma smo odšli

v mesto, kjer smo hoteli iti na pizzo, a je bila siesta

in nič ni bilo odprto. Hoteli so nam 'uturiti' le pašto

z paradižnikom, a smo se spuntali in odšli. Jest smo

odšli na avtocesto v tako imenovani autogrill. Tam so

bili sendviči ali krompir z mesom. Po kosilu pa smo

odšli naravnost domov.

22 WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2006


V G I B A N J U

Mohor Demšar

Olimpiada petih

razredov

Ker je peti razred v znamenju Grčije, naj

vam opišem waldorfsko olimpiado, ki se je

konec maja že osmo leto odvijala na Dunaju,

pravzaprav v predmestju Dunaja, v kraju Schönau.

Na prelepem travniku smo se zbrali peti razredi

štirinajstih šol iz Slovenije, Hrvaške, Slovaške in

Avstrije. Res je pravi raj okolica šole v Schönau,

saj je tam toliko travnikov, da je več sto učencev in

nekaj ducatov spremljevalcev lahko postavilo svoje

šotore in še je ostal ogromen travnik, ki je bil posebej

namenjen olimpijskim disciplinam: maratonu, teku

štafet, šprintu, rokoborbi, metanju kopja, metanju

diska, skokom v daljino ter skokom v višino.

Četrtek je bil namenjen zbiranju in mi smo ta dan

izkoristili za obisk živalskega vrta. Petek smo cel dan

vsi vadili vse discipline, v soboto pa je bil tekmovalni

dan, kjer je bila lepota prav tako pomembna kot

hitrost, moč, najpomembnejše je bilo, da je vsak dal

res vse od sebe. Večina se je res potrudila na vso moč

in marsikdo je naslednji dan večji del dneva prespal.

V soboto popoldne smo okusili še kanček pravega

mestnega utripa in jo mahnili proti domu v glavnem

kar zadovoljni. Krasno je, da je vseh štiriindvajset

učenk in učencev doživelo to olimpiado, ki je niti

nočni dež ni uspel pokvariti, saj je čez dan vedno

posijalo sonce.

Vsaka šola je imela svoje predstavnike razdeljene v

deset grških polisov, mestnih državic, kot razred pa

smo taborili in hodili jest. Tako so se otroci pomešali

med sabo in dva naša fanta sta kar hitro imela polno

občudovalk iz Avstrije.

Darilo ob

praznovanju dneva

Zemlje

Za Waldorfsko šolo Ljubljana je bila sreda, 19.

aprila, ko je bilo praznovanje dneva Zemlje,

še posebej pomembna. Poleg zanimivega

pogleda na podnebne spremembe, vzroke in posledice

teh sprememb, ki jih je predstavila dr. Lučka Kajfež

Bogataj z Biotehnične fakultete, je direktor Iztok Kordiš

iz rok predsednika Lions kluba Ljubljana Emona, g. Aleša

Slavca, prejel ček v vrednosti 1.700.000,00 SIT. Sredstva so

namenjena nakupu športne opreme.

To je pomemben korak k izboljšanju pogojev za

športno vzgojo, saj se trenutno večji del tega predmeta

izvede v naravi, na grajskem griču ali na Golovcu.

WALDORFSKE NOVICE, POLETJE 2006 23


Valovanje

Ah, to je tisto valovanje,

ki ponese me v spanje.

Ah, to je tisti šum,

ki vliva mi pogum.

Ah, to je tista lepota,

ki v meni postane dobrota.

Urša Zupanc, 8. razred

More magazines by this user
Similar magazines